28. navadna nedelja 2 Kr 5,14−17; 2 Tim 2,8−13; Lk 17,11−19   Jezus ozdravi deset gobavcev 17,11 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili 13 in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« 14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. 15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. 17 Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? 18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« 19 In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«   Outsider ali insider   V mnogih deželah Azije in Afrike gobavce še danes ločijo od prebivalstva in osamijo. Dogaja se celo, da jih zaprejo v taborišča, obdana z bodečo žico. Eno takih taborišč je obiskal Raoul Follereau, veliki prijatelj in pomočnik gobavcev. Vedel je, da je goba­vost zelo nalezljiva. Skozi taborišče je Raoula in njegovo ženo spremljal upravnik ali direktor. Kot zanimiv primer so mu pred­stavili neko gobavko po imenu Stella. Raoul ji je ponudil roko, Stella pa je bliskovito skrila roke za hrbet in rekla: »Prepovedano!« Direktorju je bilo nerodno. Nato je Raoul vprašal: »Ali je objeti gobavce tudi prepovedano?« V zadregi je direktor odvrnil: »To ni predvideno v naših pravilih.« »Torej je dovoljeno,« je ugotovil Raoul in prisrčno objel bolno ženo. To je bil signal. Takoj so ga hoteli objemati vsi bolniki. Raoul Follereau je venomer ponavljal: »Nisem zdrav­nik. Ne morem vas pozdraviti. Lahko vas le ljubim, kajti tudi vi ste božji otroci.« Da bi obis­kal gobavce po vsem svetu ter jim pomagal, je prepotoval več kot milijon kilometrov. Sam tega ne bi bil zmogel. Ob zlati poroki leta 1975 je povedal: »Velika sreča v mojem življenju je moja žena. Brez nje se nisem podal na nobeno potovanje.« Če imaš res rad bližnjega, imaš rad vsakega človeka in v njem prepoznavaš Boga. Nekateri mislijo, da imajo radi ali, da bodo imeli radi ljudi, ki so daleč od njih, tistih pa, ki z njimi živijo, nikakor ne prenašajo. Tak humanizem je zelo vprašljiv. Jezus je hodil med Samarijo in Galilejo. Po meji med Judi in pogani. In glej, kar mu pride naproti deset gobavcev. Eden med njimi, ki se je Jezusu prišel zahvalit, je bil gotovo tujec − Samarjan. Gobavci se niso menili za narodne verske in politične meje. Skupna nesreča jih je povezovala v eno prek vseh pregrad. Ko imamo vsega dovolj, nehote postajamo samozadostni, naduti, ošabni in se začenjamo oddaljevati od skupnosti. Težave in nesreče pa nas silijo, da se povezujemo in združujemo z drugimi. Huda naravna nesreča, velika poplava, strašna suša ali zima združi skupaj celo živali, ki so si drugače smrtne sovražnice. Skupna potreba jih povezuje. Seveda ne sme biti samo potreba tista, ki nas povezuje, da prihajamo skupaj. Prav današnji evangelij nam hoče povedati, da je potrebna tudi zahvala. Ne samo sprejemanje, ampak tudi dajanje. Še tako velik revež lahko z zahvalo tudi vrača in s tem ohranja svoje dostojanstvo in tudi svojo enakovrednost. V Jezusovem času za gobavost še niso poznali zdravila. Ta bolezen, ki bi jo lahko danes primerjali z aidsom, je ozdravljiva šele od leta 1960. Edino, kar so lahko takrat storili, je bilo, da so bolnika osamili od skupnosti, da se še drugi niso okužili z boleznijo. Gobavci so se morali izogibati drugih ljudi v razdalji petdesetih metrov. Če je bilo res nujno, ali če so si po naključju prišli z ljudmi bliže, so morali klicati »nečist, nečist«. Zdravi ljudje so jih od sebe odganjali s kamni. Tako so počasi umirali: sami, izločeni, na posebnem kraju, od bolezni, pa tudi od osamljenosti in lakote. Med temi ubožci in obupanci se je razširila neverjetna novica o nekem galilejskem rabiju, ki da zmore ozdravljati vse bolezni. Nehote so ga začeli iskati in ko so ga našli, so že od daleč vpili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Upali so si priti k Jezusu in upali so si kričati na pomoč kot iz zadnjega obupa. Ali se mi počutimo že dovolj bolne za tako prošnjo? Ne gre samo za telesne bolezni, ampak tudi za duhovne. Telesno je bilo ozdravljenih deset gobavcev, duhovno pa samo eden, ki se je bil sposoben zahvaliti. Taka nehvaležnost je užalostila tudi Jezusa. Gobavcem je hotel poleg zdravja dati tudi sebe, svoje prijateljstvo, oni pa so ostali daleč. Ne vemo, zakaj. Mogoče so imeli svoje razloge. Mogoče so bili jezni, ker so toliko trpeli in že prej niso imeli tistega, kar jim je po njihovem mnenju pripadalo kot vsem drugim – zdravja. Takrat je veljalo, da je gobavost kazen za greh. Mogoče so si mislili, da so manjši grešniki kot tisti, ki niso zboleli, zato se niso čutili dolžne zahvaljevati. Mogoče so bili zaposleni z ustvarjanjem novega življenja. Mogoče so mislili, da bo Jezus zahteval v zahvalo nekaj, česar mu ne bodo mogli dati in bo zato zopet spremenil njihovo zdravje v sužnost. Bali so se svojega zdravnika. Nekaj podobnega je z nami. Bojimo se svojega zdravnika, da nam ne bi predpisal kakšne diete, ki bi okrnila našo svobodo in srečo. Nasprotno pa Jezus ne zahteva ničesar, saj tudi ničesar ne potrebuje. Naroča nam tako lahke stvari, kot jih je prerok Elizej naročil Naamanu. Naj se sedemkrat umije v reki Jordanu. Jezus zahteva samo to, naj se gobavci pokažejo duhovniku, kakor je bilo predpisano v postavi, da bi duhovnik ugotovil njihovo ozdravljenje in bi bili lahko zopet pridruženi skupnosti. Njegove zahteve so samo pogoj za sprejetje še večjih darov. In kateri so ti darovi? Sedemkratno umivanje v Jordanu je napoved sedmerih zakramentov. Duhovnik, kateremu so se morali pokazati gobavci, pa je predstavnik Cerkve. Darovi za naše duhovno očiščenje so zakramenti in članstvo v Cerkvi. Jezus nas napravlja za svoje prijatelje, iz outsiderjev nas napravlja insiderje. Ne samo normalne člane naše družbe, ampak člane Njegove skupnosti, deležne božjega občestva in božjih darov. Ali želimo biti Njegovi prijatelji? Ali želimo biti prijatelji bližnjemu? Ne bojmo se bližine. Amen.     27. navadna nedelja Hab 1,2−3; 2,2−4; 2 Tim 1,6−8. 13−14; Lk 17,5−11   17,5 Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« 6 Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. 7 Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ 8 Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ 9 Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? 10 Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«   Pričevati za vero   Današnje besedno bogoslužje nam govori o veri. Prerok Habakuk tarna pred Bogom zaradi obupnega po­ložaja svojega naroda. Na znotraj hudobija, ker je Izrael nezvest svojemu Bogu, na zunaj pa objestna nasilnost, ker deželo pustoši sovražnik. To je pravo pohujšanje, da hudobija zmaguje, zdi se, kakor bi hotela uničiti vse, kar je dobrega, tudi poštenim ljudem grozi propad. Ali je sploh Bog, če se dogajajo take stvari? Kolikokrat tudi sami občutimo, da zmaguje slabo in da se Bog za to ne zmeni in nas ne reši. Zakaj morajo v terorističnih napadih, sodobnem nasilju in načinu bojevanja, trpeti popolnoma nedolžni? Ali Bog res prav vse dopušča? Da nedolžni krivično umirajo, je že stalnica. Včasih smo mislili, da Bog že ne bo dopustil, da bi bil ta svet uničen s kakšno atomsko ali ekološko bombo, ki jo bo sprožil kakšen fanatik. Pa bo res tako? Krivica, trpljenje in tudi sovražnik, čeprav je sam grešnik, je lahko orodje v rokah božje pravičnosti. Na tak način se prečiščuje naša vera. Od Boga ne moremo pričakovati, da bo deloval po naši logiki, vedno ostajamo samo božji služabniki. Bog odgovori preroku z videnjem, ki naj ga vreže na ploščo, da bo v pouk poznejšim rodovom. V prvi vrsti Bog spodbuja k stanovitnosti, ker bo pravica gotovo zmagala, toda šele ob pravem času: »Kajti še je videnje za določeni čas, bliža se svoji izpolnitvi in ne vara. Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 4,3−4). Ta nauk velja tako za Izraelce kakor za kristjane in vernike vseh časov. Tudi takrat, ko se vse odvija, kakor da Bog ne bi videl ali da ga sploh ne bi bilo, moramo ostati trdni v veri. Bog sicer utegne čakati s svojim posredovanjem, vendar je gotovo, da bo poma­gal tistim, ki vanj verujejo in se mu zaupajo. »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Imeti vero pomeni zaupati kljub nerazvidnosti in vztrajati kljub božjemu odlašanju. Drugo berilo razvija drugo stran vere, da je treba pogumno pričevati za Kristusa in evangelij. Sveti Pavel piše Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2 Tim 1,8). Pogumni apostol, ki se je za vero neštetokrat izpostavil bojem in tveganju ter si je štel v čast, da je jetnik za Kristusa, je imel pač pravico spodbujati svoje učence in sodelavce, naj z njim trpijo za evangelij. Leta 1950 so Rusi gradili v Romuniji velikanski kanal, ki naj bi povezoval Donavo s Črnim morjem. Komunisti so bili nanj zelo ponosni. Gradilo je 200.000 ujetnikov. Vsak je moral z ročnim orodjem dnevno izkopati osem kubičnih me­trov zemlje. Nato so pod udarci paznikov odvažali polne samokolnice strmo navkreber. Pozimi se je tem­peratura spustila na minus 25 stopinj. In kljub temu se je v tem peklu zgodilo tudi kaj lepega. Mladega katoliškega duhovnika patra Cristea je neki špicelj še posebej sovražil. Vprašal ga je: »Zakaj imaš tako pogosto zaprte oči? Moliš, kaj? Pozivam te, da poveš resnico. Ali še vedno veruješ v Boga?« Če bi odgovoril »Da«, bi to pomenilo najmanj nekaj udarcev z bičem. Toda pater Cristea je brez obotavlja­nja rekel: »Da, verujem v Boga!« Špicelj je tekel povedat poročniku. Ta je prišel tja in ukazal duhovniku, naj stopi naprej. Cristea je bil shujšan in na koncu moči. Tresel se je v razcapani obleki. Poročnik pa je bil dobro hranjen, zavit v plašč, z rusko kučmo na glavi. »Slišal sem, da verujete v Boga,« je rekel. Cristea je odvrnil: »Že takrat, ko so me posvetili, sem vedel, da so morali mnogi duhovniki svojo vero plačati z življenjem. Kadar koli sem stopal k oltarju, sem ob­ljubil Bogu: Sedaj ti služim v lepih oblačilih, toda služil ti bom tudi, če bi me vrgli v ječo. Gospod poročnik, zapor ni ovira za vero. Verujem v Boga.« V tišini, ki je nastala, se je slišal le šum vetra. Zdelo se je, da poročnik ne najde besed. Končno je vprašal: »Ali priznavate tudi papeža?« Odgovor se je glasil: »Od svetega Petra naprej so bili papeži in vedno tudi bodo, dokler vnovič ne pride Jezus. Da, priznavam papeža.« Patra Cristea so za teden dni zaprli v samico, kjer jetnik lahko le stoji in ne more spati. Hudo so ga pretepali. Ko še vedno ni hotel zatajiti svoje vere, so ga odpeljali. Poslej ni nihče več slišal o njem. Zgled njegovega pričevanja pa je med jetnike vnašal upanje in zavest, da je dobro močnejše od slabega. Čeprav je naša vera danes drugače preizkušena, kot je bila vera patra Cristea, nam je lahko njegovo pričevanje tudi danes zgled in vir moči za krščansko življenje. Kristjan, ki ni priprav­ljen trpeti za svojo vero, se ne bo mogel ustavljati napadom sovražnikov. Nič čudnega in hudega ni, če človeka včasih popade strah, dvom, nemoč … saj se lahko spopademo z vsem po moči Boga in s pomočjo Svetega Duha, ki v nas prebiva. Duh je bil namreč dan ver­nikom, da bi podpiral njihovo slabotnost. Po tem razmišljanju sama po sebi privre iz srca molitev, ki jo beremo v današnjem evangeliju: Gospod, »pomnoži nam vero!«. Če hočemo verovati, ne da bi omahovali, če hočemo biti zvesti Bogu tudi v nasprotovanju in ob napa­dih na vero, nam je potrebna trdna, močna vera, kakršno more dati samo Bog. Jezus ne zahteva veliko. Zahteva samo zrnce vere, podobno drobnemu gorčičnemu semenu, ki ni večje od bucikine glave, vendar pa, če je vera pristna, živa, prepričana, bo premogla velike, človeku nedoumljive in neslutene reči. Amen.   26. navadna nedelja Am 6,1.4−7; 1 Tim 6,11−16; Lk 16,19−31   Bogataš in ubogi Lazar 16,19 »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ 25 Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ 27 Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ 29 Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ 30 Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ 31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«   Glejmo na zveličanje   Prepad med revnimi in bogatimi se vedno bolj poglablja. Peščica bogatašev upravlja s skoraj vsem svetovnim bogastvom. Svetovna ekonomija in njene zakonitosti so pač take, da bo imel bogat, sposoben in delaven vedno več, in tisti, ki to ni, vedno manj. Kaj naj sedaj storimo, ko vidimo, da tako ne gre več naprej? Revni, bolni, sestradani se nam vedno manj smilijo, ko jih vidimo po televiziji. Svetovne ekonomije ne moremo spremeniti. Pa tudi če bi jo lahko, je vprašanje, ali bi problem lahko uspešno rešili. Komunisti so to poskušali s krvavo revolucijo in zgodovina je pokazala, da neuspešno. Revolucije so povzročile le veliko gorja in prinesle splošno revščino. Ali se sploh da kaj storiti? Današnji evangelij nam pravi, da bodo bogataši šli v pekel − kraj trpljenja, kot je označen v evangeliju. Zakaj? Nič ni rečeno, da je bil bogataš kriv za Lazarjevo stisko. Celo pustil mu je, da je prebival v njegovi hiši in se hranil z drobtinami, ki so padale od mize. Ni poklical policije, kot bi lahko kdo to danes naredil, če ga bi kakšen berač predolgo vznemirjal. Kaj je bilo tisto narobe, kar je bilo vzrok za njegovo posmrtno trpljenje? V začetku sv. maše molimo kesanje in naštevamo, kako lahko grešimo: »v mislih, besedah in dejanjih«, vendar nadaljujemo: »mnogo dobrega opustil in slabega storil«. Vsi ti grehi so najprej grehi opustitve in šele potem grehi zadolžitve. Tudi na drugem mestu, ko Jezus opisuje sodbo, jasno pove, da ne bomo sojeni zato, kar smo slabega naredili, torej glede na naše grehe, ampak najprej za to, kar smo dobrega naredili ali opustili. Lačen sem bil in ste mi dali ali mi niste dali jesti, žejen, nag, popotnik, bolan, jetnik in ste mi pomagali ali ne. Od tega bo odvisen izid poslednje sodbe (prim. Mt 25,31−46). Bogatin Lazarja še sploh ni videl, dokler se nista srečala v večnosti. Šele tam je povzdignil oči in ga pogledal. Na tem svetu je raje pogledal proč, kot da bi gledal njegovo nesnago, revščino in bolezen. Reveža je težko gledati v oči, ne da bi nas prizadelo, ne da bi mu hoteli pomagati. Bogatin je šel v kraj trpljenja, ker Lazarja ni hotel pogledati s sočutnim srcem. Kakšen pa je bil Lazar, da je lahko šel po smrti kar v nebesa? Ali je bilo edino njegovo zasluženje to, da je bil revež, trpin in bolnik? Evangelij o njem ne napiše nič drugega. Rešitev se skriva v imenu. Imena, zlasti v judovstvu, imajo svoj pomen, ki je skoraj vedno pozitiven. Zato negativni liki v evangeliju v glavnem nimajo niti imena, ker ga tudi niso vredni. S svojo negativnostjo bi onečastili ime in nihče več se ne bi hotel tako imenovati. Te osebe tudi niso vredne, da bi se jih spominjali z njihovim imenom. Tako je bogatin samo bogatin, bogati mladenič samo bogati mladenič, herodiada samo Herodova žena … Čeprav ima zlo tudi svoje ime in ni samo nekaj oddaljenega in neznanega, ampak biva prav v naši bližini, kot Juda Iškarjot. »Eden izmed tistih, ki z menoj je, me bo izdal.« Negativnost, njegovega dejanja je omadeževala ime tudi drugemu apostolu – svetniku in mučencu, ki se je tako imenoval, Judu Tadeju, in od takrat se to ime ne uporablja več. Ime Judita, ki pomeni isto kot Juda – judovski, to je Judinja, se nanaša na starozavezno junakinjo, ki je ubila asirskega poveljnika Holoferna in s tem rešila judovsko trdnjavo Betulijo, se tudi redko uporablja. Leta 1971  je bilo v Sloveniji le 581 takih imen.  V priliki Jezus ubožca imenuje Lazar zato, da bi z imenom opisal, kakšen je bil. Lazar ali Eleazar hebrejsko pomeni: »Bog je moja pomoč.« Ker je zaupal v Boga, v Njegovo pomoč, ga je Bog rešil. Torej izid sodbe ne bo odvisen samo od naših del, saj jih nekateri sploh niso sposobni narediti, ampak tudi od našega zaupanja ali vere. »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9). »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16). Sama revščina še ni krepost. Lahko je posledica lenobe, malomarnosti ali zapravljivosti in lahko vodi v hudobijo, zagrenjenost in kriminal. Kot tudi samo bogastvo še ni greh. Lahko je posledica pridnosti, varčnosti in sposobnosti. Greh postane, ko ne vidimo nič drugega kot svoje bogastvo, ko prezremo reveža, ko ne zaupamo več Bogu, ampak svojemu bogastvu. Ko pa smo sposobni razdajati, pokažemo, da zaupamo v nekaj višjega (v ljubezen, človeka, Boga …). Na eni strani imamo bogataša, ki ni delal nič slabega, ki pa bi moral narediti kaj dobrega, ker je imel toliko možnosti, pa tega ni naredil. Na drugi strani imamo reveža, ki ni mogel narediti nič, ker ni imel ničesar in je bil bolan. Edino, kar je imel, je bilo zaupanje v Boga, in to ga je rešilo. Laže je namreč zaupati v Boga, če nimaš ničesar, kot če imaš veliko bogastvo. Zato Jezus večkrat pravi, gorje bogatinom. Po smrti se položaj obrne. Bogatin ne more narediti ničesar več, pa bi rad naredil. Lazar pa ne more naredi ničesar več, ker je že prepozno. Nebesa ali pekel so odsev našega gledanja. Človeka obsodita duhovna slepota, indiferentnost za vse okrog sebe. Ne prepoznamo trpečega Kristusa v potrebnih in ne prepoznamo vstalega Kristusa v našem umiranju zanje. Mislimo, da bomo bolj srečni, če ves čas, vse prihodke … sami porabimo in smo žalostni, če moramo kaj dati bližnjemu, čeprav tega niti ne potrebujemo. Bojimo se, da nam bo nekaj, prav tisto, kar bomo dali, manjkalo za popolno srečo. Gospod, kdaj smo te videli potrebnega in ti nismo postregli? (Prim Mt 25,37). Saj bogatin ni videl Lazarja − človeka, Bogu podobnega. Ne, on je videl le kup smrdljive nesreče, ki je morda kot ozadje še povečala njegov sijaj in njegovo srečo, ker on ni tak. Prav tako tisti na desnici niso videli Jezusa samega, videli pa so s sočutjem in ljubeznijo človeka, osebo, svojega prijatelja, ki trpi, in so mu pomagali. Zato so v resnici pomagali Jezusu in prišli k Njemu v nebeško veselje. Amen.   25. navadna nedelja Am 8,4−7; 1 Tim 2,1−8; Lk 16,1−13   Prilika o krivičnem oskrbniku 16,1 Nato je govoril svojim učencem: »Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.‹ 5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ 6 Ta je rekel: ›Sto čebrov olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ 7 Spet drugemu je rekel: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto kadi žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹ 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade. 10 Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. 11 Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično? 12 In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? 13 Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«   Oskrbniki dobrin   V prvem berilu smo slišali odlomek iz knjige preroka Amosa. Amosovo prerokovanje ni bilo po godu Amasiju, duhovniku v Betelu, zato je poslal kralju Jeroboamu naslednje sporočilo: »Amos snuje zoper tebe zaroto sredi Izraelove hiše; dežela ne more več prenašati vsega njegovega govorjenja.« Preroku samemu pa ukaže: »Ti videc izgubi se! Beži v deželo Judovo, tam jej svoj kruh« (Am 7,10−13). Amos odgovarja: »Nisem bil ne prerok ne sin preroka, bil sem pastir in sem gojil smokve. Bog pa me je poklical in mi rekel: ›Pojdi in prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu‹« (Am 7,14−15). Poglavitno sporočilo Amosove knjige je pravica in pravičnost v medčloveških odnosih. Amos izreka hude grožnje bogatašem v Izraelu, ki stiskajo slabotne in tlačijo uboge, ki razkošno živijo in s prevarami povečujejo svoje bogastvo, pri tem pa male in uboge uporabljajo kot predmete in jih teptajo. To je krivica pred Bogom. Na zunaj so se sicer hoteli držati postave, zato niso trgovali v soboto, ki je bila določena za počitek, in tudi ne ob mlaju, ko so bili prazniki. Prikrito pa so iskali samo prevaro in krivico. Kot je bilo v Amosovih časih 760 let pred Kristusom, je tudi danes. Jezus je  vse to napovedal, ko je rekel: »Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno« (Mr 14,7). Tudi danes se dogajajo krivce, izkoriščanja in zapravljanja. Na tem svetu ne bomo nikoli živeli v popolni družbi. To popolnost pričakujemo šele ob stvarjenju novega neba in nove zemlje. Kristjani pa se bolj kot drugi zavzemamo za boljši svet zaradi Boga, ki nas kliče v svojo službo. Iz ljubezni do Njega, ki je resnica, pravica in ljubezen sama. Pa tudi zaradi ljubezni do človeka, ki je božja podoba. Naše socialno udejstvovanje ni torej utemeljeno v tem svetu, ampak v Bogu. Čeprav naše delo in oznanjevanje, kakor Amosovo, kdaj ni po godu temu svetu, smo dolžni odvrniti tako, kot sta Peter in Janez odvrnila poglavarjem ljudstva in starešinam: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19). Kdor dela zaradi notranjega klica, ki je od Boga, bo prav delal in bo delal z veseljem in tako delo bo prej ali slej rodilo blagoslov in uspeh. Moč poštenega poslovanja je utemeljena v Bogu in sadovi se pokažejo že na tem svetu. Stvarstvo je lepo in dobro, toda po izvirnem grehu tudi stvarstvo samo zdihuje kot v porodnih bolečinah, ko pričakuje novo nebo in novo zemljo. Nič ne pomaga samo kritizirati ali celo preklinjati vse okoli sebe: predpostavljene, družbeno ureditev, vse, ki jim gre boljše kakor nam, vsako težavo, ki nas zadene, ali ves svet. Prav nič ni za slabo kriv Bog in ne ustvarjeni svet, ampak človekov greh. Jezus Kristus, naša glava in naš vzor, je za odrešenje dal svoje življenje. Do konca, do smrti na križu, se je daroval, da bi nam grešnikom in ranjenemu svetu izprosil odpuščanje in rešitev. Zato smo tudi mi dolžni moliti za naše predpostavljene in delati dobro tistim, ki nam delajo krivico. Pavel nas tega uči v drugem berilu. Te besede je pisal v času Neronovega preganjanja kristjanov, ko je Cerkev silno trpela. »Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2,1−4). Usmiljenje, ljubezen in pravica bodo slavili zmago, zaradi Jezusove zmage nad smrtjo. Če se bomo postavili na Njegovo stran in v Njegovo službo, bomo tudi mi postali zmagovalci. Sicer bomo premagani in bomo izginili. Zato nam mogoče še bolj ne gre v račun, kako lahko evangelij postavi za vzor  prevaranta. Vendar si tudi v drugi priliki Jezus ne pomišlja postaviti za zgled krivičnega sodnika, ki pravi: »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ki mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.« Jasno je, da Jezus ne navaja na krivičnost in hudobijo. V priliki sodnika razločno označi kot krivičnega sodnika in nepoštenega oskrbnika kot nepoštenega. Za zgled ju postavlja le: enega v popustljivosti zaradi ljubega miru, drugega pa v njegovi premeteni skrbi za ta svet. Gospodar je oskrbniku rekel: »Podaj obračun o svojem oskrbništvu, ker poslej ne boš več mogel biti moj oskrbnik!« Oskrbnik pa je na svojo roko sklenil, da bo vsem gospodarjevim dolžnikom znižal njihov dolg in si bo tako pridobil zasluge in prijateljstva za čas, ko bo odstavljen od svojega oskrbništva.  Tako kot se je odpuščeni oskrbnik preskrbel za stara leta, naj bi se kristjani preskrbeti za večno življenje. Če skrbimo samo za ta svet, se ne menimo za zapovedi, če pa skrbimo za večnost, nas ne sme premamiti bogastvo. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Bogastvo, gmotne dobrine so samo sredstvo za življenje in pridobivanje zasluženja za nebesa. »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.« »Prodajte, kar imate, in dajte v vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, in zbirajte si večnih zakladov v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.« Miloščina in ljubezen do bližnjega sta kristjanovi priprošnjici pri Bogu in ga usposobita, da ga bo gledal iz obličja v obličje. Zemeljske dobrine, ki jih je Bog zaupal človeku, niso največje dobrine. Nasprotno, najmanjše so in še naše niso. Prejeli smo jih od prednikov in jih bomo morali zapustiti zanamcem. Največje dobrine, na katere se človek lahko zanese, so večne ali duhovne dobrine. Te so resnično naše, saj so v naši notranjosti in jih bomo lahko odnesli s seboj v večnost. Z zemeljskimi dobrinami si moremo pridobivati nebeške. Samo tistemu, ki zna upravljati z najmanjšimi dobrinami, se zaupajo večje: »Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹« (Mt 25,23). Amen. 24. navadna nedelja 2 Mz 32, 7−11.13−14; 1 Tim 1,12−17; Lk 15,1−32   Prilika o izgubljeni ovci 15,1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. 6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ 7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«   Prilika o izgubljeni drahmi 8 »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? 9 In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ 10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«   Prilika o izgubljenem sinu 11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. 12 Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. 13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. 14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. 15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. 16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. 17 Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. 18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. 19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ 20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. 21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ 22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. 25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. 26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ 27 Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ 28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. 29 On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. 30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ 31 On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. 32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«   Svinjski delodajalec   V zgodbi v o izgubljenem sinu se največkrat ustavljamo pri opisu dobrega in usmiljenega očeta. Sledimo grehu in spreobrnjenju mlajšega sina in farizejstvu starejšega. Pozabljamo pa na skrito osebnost, ki jo bomo imenovali svinjski delodajalec. To je pretkan, zloben, neimenovan človek, ki se okorišča z bedo bližnjega. Vedel je, da je pred njim hebrejski fant, ki je ostal brez svojih,  brez prijateljev in brez denarja. Vedel je, da je fant v tuji deželi, da se ne bo mogel sam postaviti zase in da se tudi drugi ne bodo postavili zanj. Sprejeti bo moral, karkoli mu bo ponudil. Lahko ga kar vidimo, kako si je mel roke in se prikrito smejal, ko ga je videl: »Če si Hebrejec potem boš pasel svinje. Zate so svinje in nič drugega.« Hebrejci ali Judje imajo namreč svinje za nečiste živali. Ne smejo jih vzrejati, ne jesti, ne priti z njimi v stik. Izkoristil je fantovo nesrečo za svoj dobiček, pa tudi zato, da je fanta duhovno ponižal, da ga je lahko iztrgal od njegovega ljudstva, vere, kulture, domačih, oropal ga je tudi čuta dostojnosti. Hotel ga je ponižati celo pod svinje, saj mu ni dovolil jesti niti rožičev, s katerimi so krmili svinje.  Sodobna velemesta imajo veliko takih ljudi, ki čakajo kot sokoli na svoj plen. Vidiš jih na avtobusnih in železniških postajah, v parkih pred šolami, v  večernih urah po zakotnih beznicah … Iščejo izgubljene sinove in hčere in jih preizkušajo, ali so že zapravili denar, ljubezen in dostojanstvo. Čakajo, da bodo dovolj na dnu, da jim bodo lahko ponudili svoje svinjske nadomestke: mamila, prostitucijo ali kakšno drugo ponižujoče delo … Kmalu bodo v stiski za stanovanje in hrano in ti smejoči se svinjski delodajalci jim bodo ponudili kupčijo. Prodaj nam svoje telo, svoje ideale, vrednote, svojo vero, svobodo in boš lahko preživel ali preživela. S takimi izgubljenimi sinovi lahko njihovi delodajalci delajo, kar hočejo, če jim ustreza jih spravijo v odvisnost od mamil, ali od svoje dobrote ali česa drugega, samo da so jim popolnoma na voljo. Zato ni čudno, da se starši bojijo za svoje otroke, ko jih pošiljajo v mestne šole ali ko odidejo v mesto delat. Manj očitno, lahko pa prav tako usodno, zbirajo svoje člane razne sekte in društva. Ko je človek na dnu, ko je brez vsega, ko je osamljen in nima nikogar, sprejme, karkoli mu lahko kdo ponudi, in kogarkoli, ki je pripravljen biti z njim. S človeško bedo se znajo spretno okoriščati tudi razni trgovci, ki prodajajo lahko pot do denarja. Nazadnje revežu vzamejo še tisto malo, kar ima. Dosti bolj očitno, čeprav prefinjeno, zapeljuje televizija. V filmih in tudi drugih oddajah se prodajajo moralne vrednote: poštenost, spodobnost, čistost, miroljubnost, usmiljenost … za ničvredne senzacije in užitke nasilja, seksa, zabave in brezvestnega življenja. Okoriščajo se televizijski in filmski ustvarjalci in lastniki podjetij; izkoriščani pa smo vsi, ki podpiramo in gledamo televizijo. Vedno bolj postajamo razosebljeni in duhovno prazni. V treh prilikah petnajstega poglavja nam Luka pokaže izredno božjo ljubezen do tega, kar je izgubljeno. Bog ima ravno nasproten odnos do grešnika, kot ga je imel svinjski delodajalec. Bog se poniža in išče grešnika, da bi mu dal vse, do smrti na križu. V treh različnih prilikah se grešnik zaradi različnih vzrokov izgubi. Poišče pa ga neskončna božja ljubezen, zato imajo vse tri srečen konec.   V prvi priliki se ovca izgubi zaradi skušnjave, zamikajo jo sočni divji pašniki. Kako lepo bi se bilo pasti za tistim bregom … Drahma v drugi priliki se izgubi zaradi nesrečnega slučaja. Kar naenkrat je ni bilo več tam, kjer bi morala biti. V tretji priliki pa gre sin od doma, ker se naveliča svojega očeta. Vse mu začne presedati. Rad bi se ločil od svojih, rad bi odšel stran, na svoje. Na vse tri načine se tudi mi izgubljamo od Boga in izberemo greh. V dveh primerih nas poišče Bog: kot izgubljeno ovco in izgubljeno drahmo. Kot izgubljeni sin pa moramo iti sami vase in spoznati, da nas Bog išče in ljubi, šele nato se lahko vrnemo k Njemu. V vseh treh prilikah ob srečnem koncu nastopi veliko veselje, večje od tistega, ki je bilo v začetku, ko se še ni nič izgubilo. Bog ni samo pozabil vse prestopke, ampak je zaradi človekovih prestopkov lahko dal človeku še več ljubezni. Zato lahko pesnik hvalnice velikonočni sveči vzklika: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega odrešenika. O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s takim in tako velikim Odrešenikom.« Ne gre za načrtovanje zla, ampak za načrtovanje rešitve. Pastir ne načrtuje pobega, načrtuje pa, če je pameten, iskanje ovce, če bi se to zgodilo. V New Yorku v nebotičniških dvojčkih so bili tudi načrti, kako ravnati ob požaru. Napad z letali, polnimi kerozina, pa jih je popolnoma presenetil. Na to niso bili pripravljeni, tega niso načrtovali in veliko ljudi je to plačalo z življenjem. Tudi zakonca ne načrtujeta, da se bosta kregala. Če sta pametna, pa načrtujeta, kako si bosta odpuščala in kako bosta drug z drugim potrpela. Kako se bosta ljubila, pa naj se zgodi karkoli. Šele ko pridejo težave, se pokaže moč njune ljubezni. Če takrat v preizkušnji ljubezen zmaga, je njuna sreča in medsebojna pripadnost mnogo večja, kot je bila v začetku, ko še nista bila preizkušena. Zablodo in izgubo je svinjski delodajalec izkoristil za še večje zlo in še večje gorje, Jezus pa za to, da nam izkaže še večjo ljubezen. Zaradi greha lahko zavoziš svoje življenje. Zaradi božjega usmiljenja pa ti lahko tudi odpuščeni grehi postanejo vir večje ljubezni, hvaležnosti in srče. Amen.       23. navadna nedelja Mdr 9,13−18; Flm 10,9−17; Lk 14,25−33   Odpoved vsemu 14,25 Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 26 »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. 27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. 28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? 29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati 30 in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ 31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? 32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. 33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«   Ali res hočemo?   V Stari zavezi na koncu Jozuetove knjige, ko Jozue že umira, še enkrat zahteva od ljudi, da se izrečejo, komu bodo služili: »Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU.‹ Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: ›Daleč od nas bodi, da bi zapustili GOSPODA in služili drugim bogovom.‹ … Józue je rekel ljudstvu: ›Ne morete služiti GOSPODU, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših hudodelstev in vaših grehov. Če boste zapustili GOSPODA in služili tujim bogovom, se bo obrnil, vam storil húdo in vas pokončal, potem ko vam je storil dobro‹« (Joz 24,15–20). Ljudje so kljub temu obljubljali, da bodo služili Gospodu, potem pa so na obljubo pozabili. Tudi apostoli so Jezusu zagotavljali zvestobo. Peter mu je rekel, da bi šel zanj celo v smrt. Jezus pa, ki ga je poznal, mu je napovedal, da ga bo zatajil. V trenutkih trpljenja so se vsi razbežali, razen Janeza, ki je bil še mladenič. Po prejemu Svetega Duha pa so dobili pomoč, da so Jezusu ostali zvesti do smrti. Tudi v današnjem evangeliju Jezus zahteva od svojih učencev in od nas, poslušalcev božje besede, da bolj premislimo, na kakšno pot se podajamo, ko mu sledimo. Ko za Jezusom hodijo velike množice, to lahko razvodeni radikalnost oznanila. Ni problematično samo, če ljudje nočejo hoditi v cerkev, problematično je lahko tudi, če hodijo vsi. Velike množice imajo svoje močne zakonitosti same v sebi in težko hodijo po ozki in strmi poti za Jezusom. Zato se ne ustrašimo, če smo kdaj sami na Jezusovi strani – to je na strani resnice, pravice, ljubezni …, to je bolj ali manj normalno. Ljudje so se nad Jezusom navdušili, »ker so videli čudeže in jedli kruh,« kakor jim je že rekel v Kafarnaumu. Potem pa, ko jim je obljubil, da jim bo dal svoje meso jesti, ga je veliko učencev zapustilo; ostali so samo zmedeni apostoli in še njih poskuša odgnati. »Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: ›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji‹« (Jn 6,67−69). Sedaj, ko gre v Jeruzalem, kjer bo trpel, ne more vleči s seboj tako velike množice ljudi, ki še vedno misli, da gre tja zato, da bo kraljeval, to je, da bo tam vzpostavil zemeljsko mesijansko kraljestvo. Taka množica bi ga samo ovirala pri njegovem oznanjevanju, pri zadnji večerji, ki jo še mora zapustiti samo apostolom. Mogoče bi se ob njegovem prijetju izcimil kakšen upor in bi se po nepotrebnem prelivala kri. Zato jih opominja, naj še enkrat premislijo, komu dajejo prednost: Njemu ali svojemu bližnjemu. Celo naše življenje mora biti manj vredno od Kristusa, drugače ne bomo mogli hoditi za njim. Skozi vso zgodovino je bilo malo takih, ki so bolj cenili Kristusa kot vse drugo, tudi svoje življenje. Toda skozi vso zgodovino smo, hvala Bogu, imeli svetnike, da so tudi s svojo krvjo izpričali, da so Njega vredni. Mogoče je namreč slediti Kristusu in ne biti njegov. Mogoče je vzklikati in govoriti, a ne delati in se ne boriti. John Newman je lepo zapisal: »Sovražiti svoje bližnje oziroma dajati prednost Jezusu pred vsem drugim pomeni preprosto to, da se ne zmeniš, kaj drugi ljudje o tebi mislijo, govorijo, ti storijo. Pomeni, da opravljaš vsakdanje delo, ker je to tvoja dolžnost. Tako kot gredo vojaki v boj, ne da bi se menili za posledice. Pomeni, da brez pomisleka žrtvuješ ugled, čast, ime, premoženje, udobnost in človeška nagnjenja, kadar verske dolžnosti to zahtevajo. Pomeni, da ravnaš ob takih priložnostih tako brezskrbno z življenjskimi dobrinami, kakor običajno brez misli razsipavamo z vodo ali z besedami, s katerimi ne varčujemo ne v pričo svojih prijateljev ne v pričo tujcev, ali kakor se branimo os, muh, mušic, če nas nadlegujejo, ne da bi nas vznemirjala vest, ne da bi prej oziroma pozneje o tem premišljevali. Edina misel in skrb nam mora biti Kristus.« Na vse nepomembno lahko pozabiš tako, da začneš misliti na to, kar je pomembno. Če te Kristus, dobrota, delo za bližnjega prevzame v globini duše, potem spoznaš bistvo odpovedi in to je, da odpoved ni v tem, da nekaj izgubimo, ampak da se odpovemo manjši dobrini zato, da bi dobili višjo, popolnejšo. Težava odpovedi pa je v tem, da naša človeška narava bolj neposredno in z večjo močjo teži za stvarnimi, čutnimi dobrinami kot pa za duhovnimi, ki jih presegajo. Le s težavo, preko padcev, trpljenja in preizkušen se človek odloča za Kristusa. »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12). Močnih in silnih je malo, duhovno močnih tudi, lahko pa postanemo mi. Jezus nam vsem daje možnost, da od njega prejmemo potrebno pomoč. Premislite to sedaj in ugotovite, ali ste lahko vi tisti. Izberite smrt ali življenje, samo pazite, da ne boste podobni človeku, ki je zidal stolp, pa ni imel denarja, da bi ga dokončal. »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča?« (Lk 14,28). Tak stolp zidajo tisti kristjani, ki naredijo trdne sklepe, imenitne načrte, pa vse ostane le pri zamisli, ker Kristusa še ne ljubijo dovolj. Na duhovnih vajah nam je voditelj rekel, naj ne delamo sklepov za domov, ker ti trajajo pri močnih samo tri tedne, pri slabotnih pa samo tri dni. Raje naj se spominjamo tistega, kar nam je bilo všeč, kar smo vzljubili, šele tisto bo lahko obrodilo prave sadove. Ne drugi ne mi samih sebe ne moremo prisiliti za nobeno stvar. Človek bo namreč delal tisto, kar ljubi, kar mu je všeč. Ko je potrebno izbirati med Kristusom in stvarmi, med ljudmi in svojim življenjem, bomo izbrali to, na kar smo čustveno navezani, kar je všeč našemu srcu. Nekateri rečejo: »Čeprav je malo, če samo otroka krstimo, je boljše kot nič.« Božja beseda nam govori nasprotno. »Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati‹« (Lk 14,29−30). Če hiša ostane le pri temeljih, je slabše kot nič. Ko hodijo ljudje mimo, zmajujejo z glavo in se posmehujejo takemu krščanstvu. Poglejte, ta je kristjan, pa je slabši kot pogan, preklinja hujše kot drugi, briga ga samo denar, nobeni stvari se ne zna odpovedati. Poglejte, redno je hodila k verouku, potem pa je dobila nevernega fanta, se preselila v drug kraj, in njena vera je skopnela kot pomladanski sneg. »Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?« (Lk 14,31). Tako tudi mi premislimo, ali se je pametno iti krščanstvo in ne biti kristjan. Ali je pametno pošiljati otroke k maši in verouku, sam pa se tega izogibati? Ali priti k maši, in ne sprejemati in ne darovati? Ali ne bo tako početje prej izguba kot dobiček? Za pravo odločitev in vztrajanje v njej je potreben dar od zgoraj. Prosimo zanj tudi pri tej sveti daritvi. Amen.   21. navadna nedelja Iz 66,18−21; Heb 12,5−7.11−13; Lk 13, 22−30   Ozka vrata 13,22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«     Kakšen odstotek?   V današnjem evangeliju je nekdo vprašal Jezusa: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Pomembno vprašanje je postavil, saj je smisel našega življenja prav zveličanje. »Na tem svetu smo zato, da bi delali dobro in se zveličali,« piše v katekizmu. Jezus je veliko govoril o koncu sveta, o sodbi. Govoril je o joku in škripanju z zobmi, o neugasljivem ognju in o črvu, ki ne umrje, o bogatinih, ki bodo težko prišli v nebeško kraljestvo. »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mr 10,25). Tistim, ki so se imeli za pravične, je rekel. »Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?« (Mt 12,34). »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti« (Mt 23,27). Jezus je strašno zahteven. Ne dovoljuje razveze. Človek greši že v mislih, že takrat se namreč odloči za greh. Ukazuje ljubezen tudi do sovražnikov (prim. Mt 5,31−43). V svojih blagrih se nam zdi kar nerazumljiv, ko pravi blagor: ubogim v duhu, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, lačnim in žejnim pravice, čistim, zaradi pravice in zaradi Jezusa preganjanim (prim. Mt 5,3−11). V odločitvah je neizprosen: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Apostolom, ki jih je poklical, niti ne dovoli, da bi pokopali svoje starše. Tu ni šlo za to, ali ljubimo bolj bogastvo ali Boga, ampak ali ljubimo bolj človeka ali Boga. Učenci so po takih in podobnih stavkih zaskrbljeno vprašali: »Kdo se more potem zveličati?« Po takih besedah so bili zmedeni, ker se je Jezus predstavljal tudi kot usmiljena dobrota, kot tisti, ki rešuje, in ne kot tisti, ki pogublja. Spomnimo se na prilike o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi (prim. Lk 15). Sam o sebi pravi, da je prišel reševat, kar je izgubljenega. Zaradi takih besed je bilo vprašanje »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« še kako umestno in učenci so odprtih oči in ušes pričakovali odgovor. Vendar Jezus na to vprašanje sploh ne odgovori. Zakaj ne? Ali mogoče ni vedel? Jezus je pravi Bog, zato je vedel vse. Tudi to, ali bo prav ta človek, ki je spraševal, zveličan ali ne, kajti njega je gotovo to najbolj zanimalo, pa se je bal naravnost vprašati. Mogoče bi bilo to njegovo naslednje vprašanje, čeprav se je bal odgovora, kot bi se ga bali mi. Jezus nam tega, nobenemu izmed nas, ne more povedati, ker bi bila s tem uničena naša svoboda. Če bi bili zveličani, se ne bi več trudili, ker smo že zveličani; če bi bili pogubljeni, tudi ne, ker se tako in tako  nima več smisla truditi. Jezus nam torej preprosto tega ne more povedati, ker je to za nas odprto vprašanje, ki ga lahko s svojo prizadevnostjo rešimo sebi v zveličanje ali pa s samozadostno lenobo v pogubo. Kako pa lahko on ve za našo prihodnost, ki še ni določena? Kako smo lahko mi kljub temu svobodni? Tega ljudje ne moremo vedeti. Jezus tudi ne more podarjati nekomu, da bo sedel na levici ali desnici, po zvezah, kot je hotela mati Zbedejevih sinov: »›Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.‹ Jezus je odgovoril in rekel: ›Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?‹ Dejala sta mu: ›Moreva.‹ Rekel jima je: ›Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče‹« (Mt 20,21−23). Torej si bo moral to vsak sam zaslužiti s trpljenjem (piti kelih), to je z nesebično ljubeznijo, kam ga bo postavila božja pravičnost, kar je edino logično in pravično. Prava prihodnost, to je večnost, je odvisna od našega prizadevanja, ne pa od naših zvez, položajev in spretnosti v manipuliranju. Jezus mu torej ne pove, koliko jih bo in kdo bo zveličan, pač pa mu pove, kako naj živi, da bo zveličan. S svojim odgovorom mu dvom v njegovo in naše zveličanje še celo poveča, ko govori o ozkih vratih, svojih učencih, ki bodo ostali zunaj, o tem, da bodo v božje kraljestvo prišli od vsepovsod, člani njegove ali naše skupnosti, pa bodo ali bomo vrženi ven. Nekemu alpinistu, ki se je hotel povzpeti na najvišji vrh sveta, a se je pri tem smrtno ponesrečil, so šerpe (to so domači nosači in vodniki) postavili nagrobni spomenik in na njem so vklesali: »He died climbing.« – Umrl je vzpenjajoč se. Tako umiramo tudi kristjani. Ne kot bi bili že na cilju, ampak se k njemu lahko vse življenje samo vzpenjamo. Misel, da je nekdo že dosegel cilj, je za naše življenje in za našo večnost lahko usodna. Judje so vse preveč mislili na svojo izvolitev in na svojo popolnost, zato so Jezusa in z njim svoje zveličanje zavrgli. Jezus nam pravi, da bo prišlo v nebeškem kraljestvu do presenečenj. Pa saj kamorkoli gremo, pride do presenečenj, drugače ni niti zanimivo in novo. Za konec še zgodba. Umrla je spoštovana, cenjena in častitljiva dama. Po smrti je šla v nebesa, pričakujoč velik sprejem s slavolokom. Z velikim ponosom je povedala Petru svoj častitljivi naziv. Peter pa se ni dosti brigal zanjo, ampak se je ukvarjal z neko zanjo nepomembno rajo. Še enkrat je zahtevala, naj ji pokažejo njen prostor in Peter je pomignil angelu, da je šel z njo. Šla sta mimo velikih in lepih vil, toda tam se ni ustavil. Dama je torej pričakovala še kaj več. Prišla sta pred bajte in kolibe. Nazadnje se je angel ustavil pri borni baraki: »Tu je vaš prostor, draga gospa.« »Pa saj to ne more biti res! Gotovo je pomota,« se je glasno pritoževala dama. Angel pa ji je odgovoril: »Pri nas ni pomot. Od vsega tistega, kar ste prejeli na zemlji, je prišel k nam tako skromen odstotek, da vam lahko ponudimo le to barako.« Dama torej ni vedela, da se obračunavajo odstotki. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Tako od Judov kot od nas kristjanov. Tako od bogatih kot od talentiranih in dobro vzgojenih. Zato ni čudno, da bodo v večnosti mnogi poslednji prvi in prvi poslednji. Amen.     20. navadna nedelja 38,4−6.8−10, Heb 12,1−4; Lk,12,49–53   Zaradi Jezusa se delijo duhovi 12,49 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! 50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. 51 Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. 52 Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; 53 razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«   Razdeljenost   Ob koncu poletnih počitnic je maturant sklical družinske člane, da bi jim povedal nekaj pomembnega. Odlično je maturiral in oče je pričakoval, da jim bo povedal, da bo šel študirat medicino in postal zdravnik kot on. Bil je priljubljen, zanimiv, dekleta so ga obletavala; brat in sestra sta pričakovala, da jim bo povedal, s kom se bo zaročil. Vsi pa so pričakovali tako kot njegova mama, da bo v življenju dosegel nekaj lepega in da bo srečen. Z zanimanjem so pričakovali, kaj bo povedal; čeprav se je vsem zdelo, da to že vedo, so se obnašali trenutku primerno in so spoštljivo čakali. Ne boste verjeli, na dan je prišel z noro idejo, da hoče postati duhovnik in da bo čez nekaj dni odpotoval v semenišče. Za nekaj trenutkov je zavlada smrtna tišina. Potem je spregovoril oče: »Noben moj sin ne bo nikoli postal duhovnik. Duhovniki so paraziti, izkoriščajo družbo. Če hočeš postati duhovnik, nisi več moj sin.« Zaloputnil je z vrati in odšel. Mama je zajokala: »Uničil si našo družino, nakopal nam boš sramoto.« Brat mu je zabrusil: »Peder!« in odšel iz sobe. Sestra je dodala: »Jaz pa sem te imela za moškega, na katerega bom lahko vedno ponosna.«      Ali je res potrebno vse to? Ogenj, meč in sovraštvo v družini in še celo zaradi Jezusa. Saj ga je dovolj že zaradi drugega. Krščansko oznanilo je od vseh religij najzahtevnejše. Ne gre za fanatičnost talibanov, šiitov in sunitov, ki v državi ne trpijo drugovercev in hočejo odstraniti vsako alternativo. Krščanstvo je osebna vera, ki razdeljuje tudi zgledne družine. Vsak družinski član se lahko odloči po svoje in Jezus je že napovedal, da bo to povzročalo spore. Nemalokrat se zgodi, da zaradi vere izgubiš vse prijatelje in ostaneš sam s svojim Jezusom. Božja milost nas kliče k popolnosti. Odločitev, da bomo sledili Jezusu in ga oznanjali, kljub naši nepopolnosti in grešnosti, kljub trpljenju, ni lahka. Med vsemi možnostmi, ki jih ima človek na voljo, da bi uresničil klic po smislu, kulturi in duhovnosti, je krščanstvo najzahtevnejše, ker zahteva osebno odločitev, kljub zavrženosti pri najdražjih. To je bil delež našega učenika in to je tudi naša pot. »Učenec ni večji od učitelja.« Kot prerokom se tudi sodobnim oznanjevalcem in našim bližnjim zdi, ne samo, da nas drugi ne razumejo in nas preganjajo, ampak da se je Jezus zmotil, ko nas je poklical, ali da se mi motimo, ko mu sledimo na tak način, da nas ljudje ne razumejo in zavračajo. V dvome pa prihajamo tudi glede vsebine oznanila. Ali je res vse tako mišljeno, ali ne bi bilo treba sporočilo malo spremeniti, malo posodobiti in prilagoditi? Kako radi bi imeli malo prilagojeno krščanstvo, malo zvodenelega Jezusa, kot imamo hrano brez sladkorja in z malo kalorijami, mleko brez tolšče, pivo brez alkohola in kavo brez kofeina. Po taki hrani in pijači nas ne boli glava in nimamo nobenih težav. Pa ali nam bi tako krščanstvo kaj pomagalo, ali bi nas odrešilo, ali bi nas kam pripeljalo? Ne, ostali bi tam, kjer smo. Sicer ne bi imeli nobenih težav in vse bi teklo samo od sebe; bili bi z večino, toda kje? Skrbeli bi za napihnjeno samozadostnost in gmotne dobrine in misli ter delali to, kar dela okolica. Postali bi izprijena sol. Za nobenega ne bi bili luč. Naredili bi si svojega boga − malika, ki od nas na bi zahteval ničesar. To je že apostol Pavel v drugem pismu Timoteju napovedal takole: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke« (2 Tim 4,3−4). Jezus nam svetuje, naj se takih vodnikov izogibljemo: »Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo« (Mt 15,14). Torej, pazite, nam pravi, komu verujete. Zemeljski zakladi se hitro lahko izgubijo. »Uničujeta jih molj in rja.« Zemeljska vladarstva in resnice se hitro spreminjajo in minevajo. Če bi se prilagodili temu svetu, bi naše oznanilo skupaj z njim preminilo. Ljudem ne bi več prinašali ognja, ampak pepel. Pepel ostankov neke dobe, ki je ni več. Krščanstvo, ki je zgodovinski in tradicionalni ostanek, s katerim pa si nimamo več kaj pomagati. Ob njem se nihče ne bi mogel več ogreti ne navdušiti. Amen.                                                                                                                                                 Marijino vnebovzetje Raz 12,1−10; 1 Kor 15,20−26; Lk 1,39−56    Marija obišče Elizabeto 1,39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. 40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. 41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha 42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! 43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? 44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. 45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«   Marijina hvalnica 46 In Marija je rekla: 47 »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, 48 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, 49 kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. 50 Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. 51 Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. 52 Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. 53 Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. 54 Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, 55 kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« 56 Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.   Marija v nebo vzeta   Slovesno praznovanje Marije vnebovzete nas povezuje z Marijo, ki je povzdignjena nad vse angelske zbore v nebesih. Marija se že veseli dopolnitve vseh božjih obljub, ki jih je Bog dal človeku v zgodovini in jih je že v polnosti uresničil na Mariji. Marija je bila prva izmed ljudi, ker je bila najzaslužnejša pri uresničevanju božjega načrta odrešenja in poveličanja človeškega rodu. Marija je delila usodo zemeljskega popotovanja in trpljenja z nami, zato upamo, da bomo lahko tudi mi delili z njo veselje večnega življenja. Kako je Marija živela zemeljsko življenje, se lahko prepričamo iz Svetega pisma, pa tudi iz življenja vseh preizkušenih mater tega sveta.  Kako je bila preizkušena Marijina vera, ko je bila negotova glede izpolnitve božjih besed, ki jih je sprejela od angela Gabrijela. Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam, pa tudi, kako je to mogoče, od Svetega Duha in kaj bo na to rekel Jožef in vsi drugi. In njena vera je bila preizkušena skozi vse njeno življenje, zlasti ob spremljanju Jezusa in njegovega odrešenja. Marija je vse te besede ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Ohranila jih je v srcu, ker so bile božje besede. Ohranila in premišljevala jih je, ker je ljubila Boga nad vse. Ohranila jih je tudi, ker jih takoj ni mogla razumeti.    Kako preizkušena je bila njena in Jožefova zvestoba in ljubezen do življenja, ko je spočela od Svetega Duha. V tem sta bila podobna vsem, ki se borijo za svojo vero in ki se borijo za sprejetje novega življenja. Podobna je bila tudi vsem, ki po krivici trpijo, ker se je Jožefu zdelo, da je bila nezvesta. Koliko je mater begunk po vsem svetu, ki na svoji koži spoznavajo, kako je bilo Mariji, ko je morala roditi v hlevu in bežati v Egipt. Begunke so še vedno po vsem svetu in na vseh celinah. Begunke pa so tudi pri nas doma, ko se morajo zaradi otroka odpovedati in pustiti službo. Ko nimajo doma in stanovanja, da bi dostojno ustanovile družino in rodile otroke. Z begunci z vzhoda in juga se iz dneva v dan srečuje tudi naša policija. Pripotujejo od daleč v človeka nevrednih okoliščinah. Zastavijo svoje premoženje in nazadnje izgubijo vse, mnogi tudi življenje. Koliko je mater, ki na lastni koži spoznavajo, kako je bilo Mariji, ko se ji je dvanajstletni Jezus izgubil. Ali ga nisem prav vzgajala, da mi je sedaj to naredil? Ali ga nisem bila vredna? Tu so vse matere, ki trpijo zaradi otrok, ki se jim zgubljajo v slabi družbi, mamilih, brezdelju, neveri in kriminalu. V svojem javnem delovanju se Jezus ni oziral na sorodnike: »Moja mati moji bratje so tisti, ki izpolnijo voljo mojega očeta.« Potem ko starši dajo svojemu otroku vse, kar so mu sposobni dati, ga morajo pustiti, da gre svojo pot. Morda se čutijo zapuščene in razočarane nad hvaležnostjo svojih otrok.           Koliko mater po vsem svetu trpi zaradi svojih nedolžno obsojenih otrok. Kako so trpele naše matere, ko so jim ubijali otroke med drugo svetovno vojno in po njej. Mnoge niso smele in mogle vzeti v naročje niti svojih mrtvih otrok, kot je to lahko storila Marija. Tudi danes materam umirajo otroci: v nesrečah, v boleznih, v mamilih, v letih, ko naj bi živeli, saj so jih matere rodile za življenje, ne za smrt. Res, za življenje smo prišli na ta svet, ne za smrt. Prav po Mariji in v Mariji se je to pravo življenje uresničilo. Vsebina današnjega praznika je vesela, tako vesela, da si nam niti ni treba zakrivati oči pred stisko sodobnih mater, kajti vsaka stiska vpije po tolažbi in plačilu, kot ga je že prejela Devica Marija. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Marija že prejema nagrado za svoje življenje in kmalu jo bomo prejeli tudi mi. Bolj kot trpimo, bolj se bomo lahko veselili. Ob današnjem prazniku se lahko spolnimo na stiske vseh vrst, ki jih doživljamo na zemlji, saj so prav te stiske izvir veselja in poroštvo plačila v nebesih. Pavel pravi: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). In še na drugem mestu: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Marijinega življenja ni treba idealizirati, ga kazati ga v tako vzvišeni luči, kot da bi bila Marija že od vsega začetka poveličana nad zemeljske probleme. Ne vseh mnogoštevilnih njenih težav pokriti z lepimi oblekami in pozlato, s krono, z žezlom in s prestoli, z luno, zvezdami in s soncem, ki jih tako radi stavimo na njene kipe in oltarje. Ne, Marija naj bo taka, kot je bila, v vsem nam podobna in kot mi preizkušena. Marija je tudi rasla v veri. Bila po krivem obtožena; ko je zanosila, je bila begunka v Egiptu; bila je vdova, zapuščena od svojega edinega Sina in je trpela, najbolj, ko je njen Sin po nedolžnem umrl na križu.  Torej če smo učenci ali študentje, ki se nam sošolci smejijo, ker želimo živeti Jezusov evangelij, nam Jezus obljublja in pripravlja veliko plačilo v nebesih. Če smo odrasli doma, v službi ali kjerkoli v družbi in sledimo Jezusovemu evangeliju, ter smo v opoziciji s poganskim javnim mnenjem, nam Jezus obljublja polno mero sreče in izpolnitve vseh naših sanj v nebesih. Če ste ostareli in se čutite odrinjene, nesprejete, nemočne, če obupujete; ne izgubite vere, upanja in ljubezni, kajti Bog bo vaše trpljenje obrnil v neskončno radost.  Marija v nebesa vzeta, naše upanje in naša pot, bdi nad našimi zemeljskimi potmi, saj jih je ona prehodila že pred nami. Po Jezusovem ukazu nam in njej pa je tudi naša mati in nas bo kot svoje otroke varno pripeljala do našega cilja v nebesa. Amen.     19. navadna nedelja Mdr 18,6−9; Heb 11,1−2.18−19; Lk 12,32−48   12,32 »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da  kraljestvo. 33 Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. 34 Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«   Budni služabnik 35 »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, 36 vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. 37 Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. 38 In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! 39 Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. 40 Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« 41 Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« 42 Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? 43 Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! 44 Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. 45 Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, 46 bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. 47 Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. 48 Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«   Ne boj se!   Preden potniško letalo vzleti, nas nekdo od letalskega osebja nagovori nekako takole: »Prosimo vas za nekaj trenutkov pozornosti, da vas seznanimo z varnostnimi ukrepi, ki veljajo na tem letalu …« Potem vam pokažejo, kako se pripenjajo varnostni pasovi in kdaj jih morate imeti zapete, kako se namesti maska s kisikom v primeru izgube notranjega zračnega pritiska, kje so zasilni izhodi in kako se nameščajo rešilni jopiči v primeru zasilnega pristanka na vodi, potem še opozorilo, da na letalu ni dovoljeno kaditi in da brez posvetovanja z osebjem ni dovoljeno uporabljati mobilnih telefonov. Vsa ta opozorila imajo namen pripraviti potnike tudi na nepričakovane težave, v bistvu pa mnogim, že tako boječim in prestrašenim potnikom strah samo še povečujejo. Pri vseh nesrečah, ki se dogajajo, ob vse pogostnejših terorističnih napadih in ob potovanju v tuje in neznane kraje se marsikomu ob začetku poleta naredi cmok v grlu. Nikogar pa ni, ki nam bi lahko sto odstotno jamčil, da bo z našim potovanjem zares vse v redu.  Jezus nam pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti ničesar več« (Lk 12,4). »Vam pa so tudi celo vsi lasje na vaši glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kot veliko vrabcev« (Lk 12,7). »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?« (Lk 12,25). Evangelij ni le veselo oznanilo za razum, temveč tudi za srce; ne preganja le teme nevednosti, temveč tudi strah in tesnobo srca. Strah je neizogiben del našega življenja. Spremlja nas od rojstva do smrti, ker smo telesno in duševno ranljivi in živimo v sve­tu, kjer je veliko nasilja. Za naš čas so značilni vedno novi strahovi: strah pred terorističnimi napadi, strah pred izgubo dela, izgubo zdravja, izgubo najbližjih, strah pred prihodnostjo … »Sadovi človekove dejavnosti se obračajo tudi proti njemu. Zato ga prevze­ma vsak dan večji strah. Boji se, da se ne bi ti sadovi njegovega uma in ustvarjalnosti spremenili v orodje in orožje samouničenja,« piše  papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Člo­vekov Odrešenik. Jezus, kateremu edinemu moremo popolnoma zaupati in kateri edini nam more v vsakem položaju pomagati, pa nam pravi: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal.« Premagal je tudi smrt, to najglobljo korenino vseh strahov. Nekoč je živel klovn, ki je vrsto let zabaval kralja in ves njegov dvor. Nekoč pa je izustil nepremišljene besede, zaradi katerih je bil obsojen na smrt. Pred izvršitvijo smrtne kazni ga je kralj, ki se je živo spominjal vseh njegovih norčij in začutil, da ga bo pogrešal, poklical k sebi. »Dovolim ti, da si sam izbereš način, kako bi rad umrl,« mu je rekel. »Ste prepričani?« ga je vprašal klovn. »Seveda,« je potrdil kralj. »To je najmanj, kar lahko storim.« »Veličanstvo, če pa je tako, bi rad umrl naravne smrti,« mu je predlagal klovn. Kralj je klovna pomilostil. Narava ne odpušča nikoli, če se letalo zaleti v zemljo, ni več pomoči. Človek odpušča bolj težko; nekateri odpuščajo, drugi se maščujejo. Bog odpušča vedno in velikodušno, zato se nam ni treba ničesar bati. Naše življenje bi bilo tudi podobno klovnovemu, če bi zaradi ene nepremišljenosti morali za večno umreti. Vendar nam je zagotovljeno, če v Boga zaupamo, božje varstvo v življenju in usmiljenje ob sodbi. Na svetu smo kot romarji, ne kot gospodarji. Gospodar hoče sam imeti kontrolo in gotovost nad svojim življenjem. Načrtuje ga tako, da doseže svoje cilje in je po standardih družbe uspešen. Gospodar živi v zaupanju v svoje imetje in je neprestano v strahu zanj, da ga ne izgubi. Ker so ljudje nezanesljivi, si jih hoče podrediti in napraviti odvisne. Romar svoje življenje sprejema kot dar iz božje roke. Družbene neuspehe sprejema kot priložnost za duhovno rast. Živi v veri in zaupanju v Boga in njegove vrednote. V ljudeh gleda in prepoznava božje obličje. Veseli se božjega varstva, sedanjega trenutka in tega, kar mu je podarjeno. Kralju se je klovn priljubil in ga je pomilostil. Če so celo naduteži usmiljeni s svojimi služabniki, koliko bolj bo z nami usmiljen naš Bog, ki umrl na križu, da bi z nami napolnil nebesa. Amen.   18. navadna nedelja Pr 2,21–23; Kol 3,1–5. 9–11; Lk 12,13−21   Prilika o nespametnem bogatašu 12,13 Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« 14 On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« 15 In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« 16 Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, 17 zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ 18 Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. 19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ 20 Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ 21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«   Neumni bogataši   V  čikaškem hotelu Chicago's Edgewather Beach Hotel so imeli na mizah pod steklom in po zidovih posebne papirusne listine, ki so jih izdelali prav za ta hotel. Če jih je gost poprosil, so mu dali tako listino tudi za domov. Lahko si jo je potem tudi uokviril in jo obesil na steno.  Poglejmo, kaj je na teh papirusih pisalo. Besedilo se je glasilo takole: »Leta 1923  je bilo v Chicago' s Edgewather Beach hotelu pomembno srečanje vseh ameriških gospodarstvenikov. Tu so bili predsedniki in lastniki največjega jeklarskega podjetja, predsednik največje komercialne družbe, predsednik največje plinarske družbe, predsednik newyorške borze, predsednik največje banke, največji borzni posrednik, najbogatejši mož Wall Streeta, direktor največjega monopola in šef predsednikovega kabineta.«  Zbran je bil torej vrh ekonomske elite. Samo mislite si lahko, kako samovšečni so si bili in kako so jih občudovali, ko so vstopali in izstopali iz svojih limuzin in hotela. Tudi hotel je bil na tako odlične goste še posebej ponosen. In kje je bil ta vrh svetovne elite čez 25 let? Kaj so delali predsedniki in lastniki devetih največjih podjetji čez četrt stoletja? Na papirusu je pisalo: »Predsednik največje jeklarske industrije Charles Schwab je bankrotiral in umrl v dolgovih. Predsednik največje komercialne družbe je umrl z omračenim umom. Predsedniku največje plinarske družbe Howardu Hobsonu se je zmešalo. Predsednika Newyorške borze Richarda Witneja so pravkar izpustili iz zapora. Predsednik največje banke Leon Fraser je naredil samomor. Največji borzni posrednik Artur Cutten je tudi umrl z omračenim umom. Najbogatejši človek Wall Streeta Jesse Livermore je naredil samomor. Tudi direktor največjega svetovnega monopola Ivar Krügar si je tudi sodil sam. Šef predsednikovega kabineta Albert Fall je bil tik pred smrtjo pomiloščen, da je lahko umrl doma.« Podatki so znani, so zgodovina in jih je mogoče preveriti. Žalostni konec za ljudi, ki so imeli toliko bogastva. Dostikrat slišimo, da si ljudje želijo takoj za zdravjem veliko denarja. In kaj je bilo z ljudmi, ki so imeli veliko denarja? Niso mirno spali, niso imeli časa, da bi ga uživali, skrb za to bogastvo jim je uničila življenje in razbila tudi življenje njihovih družin. Mnogi so naredili samomor. Vsi so hoteli le njihov denar in ne njih kot osebe. Postali so sužnji svojega bogastva. In ker so imeli vse, kar ima lahko človek na tem svetu, srečni pa niso bili, niso več videli smisla svojega življenja. Denar še bolj pokvari mladega kot starega človeka. Kako razvajen postane otrok, ki ima vse takoj pri roki. Kako bo lahko tak otrok kdaj dosegel kaj velikega, za kar se bo moral potruditi, če pa tega ni vajen? Mladenič, ki ima denar, misli, da je dosegel vse, v resnici pa nima še ničesar. Denar ga ovira, da bi v vsej ponižnosti neovirano iskal pravi zaklad svojega življenja, ki ni denar, ki niso užitki, ampak je Življenje in darovanje za druge. Starši, ki veliko zaslužijo, si kaj lahko mislijo, da je njihovo delo v podjetju pomembnejše od življenja v družini. Stari ljudje pa so kar znani po svojem zbirateljstvu in tudi, ko nekaj želijo podariti jim to vedno ne uspeva dobro. Koliko prepirov je že bilo po družinah zaradi dediščine. Koliko družin je razpadlo zaradi hlepenja po imetju. V temelju dobro nagnjenje po ustvarjanju in zbiranju nas lahko tako zasužnji, da pozabimo na to, da je bogastvo samo sredstvo za biti: biti človek, biti srečen, biti mož, oče, prijatelj, kristjan. Jezus v današnjem evangeliju ne nasprotuje zbiranju bogastva ali zasebni lastnini. Jezus govori proti temu, da bi to postavili na prvo mesto, da bi nam to postalo vse, za kar se splača živeti. Če bi nekdo vprašal vašega sina: »Zakaj živi tvoj oče, tvoja mati?« Kaj bi sin odgovoril? Ali bi odgovoril: »Največja skrb mojega očeta je naša družina.« Ali pa bi odgovoril: »Največja skrb mojega očeta je njegov denar ali njegov hobi.« In kaj je glavna skrb tvoje matere? »Ne vem točno, toda njena glavna skrb gotovo ni naša družina.« In kaj, če bi na isto vprašanje odgovorili starši in bi rekli: »Glavna skrb našega otroka je on sam. Prav nič ga ne briga, mar mu je samo zase.«     Nekega dne je Alfred Nobel odprl jutranji časopis in se zgrozil: v njem je bila njegova osmrtnica. Neki nemaren francoski novinar se je zmotil in ga zamenjal z bratom, ki mu je umrl. Še bolj ga je pretreslo, kar je v osmrtnici pisalo o njem. Prvič se je videl takšnega, kot so ga videli drugi, in takšnega, kot bi ga videli po njegovi smrti. Opisan je bil kot kralj dinamita − izumitelj najbolj smrtonosnega orožja, ki je prav svinjsko zaslužil. To jutro je Nobel sklenil spremeniti svojo posmrtno podobo: vse svoje veliko bogastvo je sklenil darovati za redne letne nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in mir. Današnji evangelij spodbuja tudi nas, da spremenimo svojo posmrtno podobo. Kaj bo imelo ceno po smrti? Vse malenkosti, ki so nam sedaj pred očmi, se bodo umaknile, kot minejo sanje, ko se zjutraj zbudimo.  Še pred nekaj leti so misijonarji iz Kenije poročali o čudni navadi domorodcev, da pokopljejo svoje ljudi gole. Preden jih položijo v grob, jih popolnoma slečejo. Tako pokažejo, da človek zapusti svet prav tak, kot je nanj prišel: brez vsega. »Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel. Ničesar si ne bo vzel za svoj trud, ničesar ne bo v njegovi roki, ko bo odhajal. Gospod je dal in Gospod je vzel, dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi tudi hudega ne sprejeli?« pravi Pridigar (Prd 5,14). Pavel pa jev pismu Timoteju zapisal: »Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti« (1 Tim 6,7). Kar šteje ob naši smrti, ni tisto, kar smo zaslužili ali zbrali, pridobili, ampak tisto, kar smo v življenju darovali in zato tudi sami postali dobri ljudje, kristjani, verniki, ljubeče osebe, ki premagujejo sebičnost tega sveta? Jezus nam v priliki o bogatem ali neumnem kmetu pravi, da je pametno na prvo mesto postaviti duhovne dobrine, nič drugega. Nikoli si ne pridobivajmo bogastva z nepoštenostjo. Ne pridobivajmo si moči z brezobzirnostjo. Ne pridobivajmo si uspeha na račun svoje duše. Ne pridobivajmo si naklonjenosti družbe na račun svoje družine. Ne si torej pridobivati časnih dobrin na račun večnih. Amen.           17. navadna nedelja 2 Mz 18,20−32; Kol 2,12−14; Lk 11,1−13   O molitvi 11,1 Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« 2 Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo.  3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne 4 in odpústi nam naše grehe, in ne vpelji nas v skušnjavo!« 5 In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, 6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ 7 in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ 8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. 9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? 12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? 13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«     Oče naš   Dva človeka sta šla v cerkev molit. Oba srednjih let, oba sredi dopoldneva, ko bi morala biti v službi. Prvi je bil velik poslovnež, čeprav  s svojo obleko tega ni kazal. Drugi je bil preprost družinski oče brez dela. Oba na kolenih molita, končno prvi vpraša drugega: »Zakaj ste prišli molit? Ali kaj potrebujete?« »Da, nujno potrebujem 100 dolarjev, da preživim svojo družino in plačam nujne  položnice,« mu odgovori. Poslovnež seže v žep in mu da 100 dolarjev, rekoč: »Vaša molitev je uslišana.« Mož se zahvali in vpraša: »Zakaj pa vi molite? Ali vam lahko kako pomagam?« »Ne, ne morete. Jaz prosim za milijon dolarjev, ki jih nujno potrebujem za posel. Meni lahko pomaga samo Bog.« Revež zazija od začudenja. V zadregi se še enkrat zahvali, se poslovi in odide iz cerkve. Poslovnež nato nadaljuje molitev takole: »No, Gospod Bog, tole je za začetek, da vzbudim tvojo pozornost. Kaj je tebi milijon dolarjev? Laže bi mi ga poklonil, kot sem jaz dal temu revežu sto dolarjev. In če sem jaz to storil, koliko laže boš to naredil ti, ki si neskončno bogatejši in dobrotljivejši od mene.« Kako se je zgodba končala, prepuščam vaši fantaziji. Današnja božja beseda nas uči prav moliti. Kristjani smo tako prepričani, da bomo uslišani, da prihajamo pred Gospoda s svojimi prošnjami. Bog sicer ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, pušča pa nam svobodno voljo, da se z njim pogovarjamo in postajamo njegovi sogovorniki. Ne bomo uslišani zaradi mnogih in spretnih besed. Oče naš je kratka molitev, sestavljena iz še krajših prošenj. »Ne blebetajte kakor pogani,«  nam naroča Jezus. Pogani imajo tudi molitvene mlinčke. V škatlico, ki je obdana z vetrnico, položijo listek z molitvijo in jo postavijo na veter, da  se vrti noč in dan ter namesto njih moli. Mogoče so njihovi bogovi gluhi, naš vsekakor ni. Če ponavljamo dolge molitve rožnega venca, molitvenega bogoslužja – brevirja, ali imamo dolge maše, to ni zaradi Boga, ki nas noče takoj uslišati, ampak zaradi nas, ki se počasi spreobračamo in navdušujemo za to, kar je božjega. Daljša molitev nas tudi bolj pomiri, da se laže spočijemo v Bogu. Abraham je bil pravi Jud in glede tega so mu ostali njegovi potomci zvesti vso zgodovino. Kar zadeva barantanje ali »hendlanje«, še danes počenjajo isto. Ko greš v Izraelu nakupovat, moraš vsako ceno znižati vsaj za petkrat, drugače boš zelo drago kupil. Seveda moraš imeti za tako početje tudi dobre razloge, kot jih je imel Abraham. Če naivno hočeš kaj kar kupiti za izklicno ceno, te bo mogoče celo prodajalec opozoril, da je pošten in da se lahko tudi pogajaš. Ali je ves ta cirkus potreben ali ne bi bilo boljše, da bi kar napisali končno in nespremenljivo ceno, kot imamo to pri nas? Za tistega, ki se noče pogovarjati, je boljše pri nas. Barantanje pa je priložnost za pogovor, za postavljanje argumentov in nasprotnih argumentov. Če na ta način kaj kupiš, imaš boljši občutek, da si kupil dobro in poceni. Torej znaš bolj ceniti tisto, kar si dobil. V odnosu do Boga je podobno. Bog nam bi lahko vse dal in že prej, kot bi mi sploh opazili, da kaj potrebujemo, toda on hoče, da se z njim pogovarjamo, da se poglabljamo v njegovo voljo in da si njegovih darov zaželimo, ker se jih potem tudi bolj veselimo. Molitev naj bo torej tudi logična. Seveda je logično, da Boga prosimo nemogoče stvari, saj je Bog, ni pa logično, da nismo dosledni. Ne moremo reči »Oče naš«, če pa živimo samo zase in sami zase. Ne moremo reči »Oče«, če se mu ne bližamo kot otroci. Ne moremo reči, »ki si v nebesih«, če ga ne zaznavamo že tukaj na zemlji. Kako bomo potem vedeli, da je v nebesih! Ne moremo reči »posvečeno bodi tvoje ime«, če pa govorimo, kar nam pride na pamet. Ne moremo reči »pridi k nam tvoje kraljestvo«, če pa zato, da bi prišlo, ničesar ne naredimo. Ne moremo reči, »zgodi se tvoja volja«, če pa se jezimo, ko ni vse tako, kot bi mi hoteli. Ne moremo reči »kakor v nebesih tako na zemlji«, če ne delamo za boljši svet. Ne moremo reči »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, če živimo v pretirani skrbi za jutri. Ne moremo reči »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, če pa jim ne odpuščamo. Ne moremo reči »ne vpelji nas v skušnjavo«, če pa silimo vanje. Ne moremo reči »temveč reši nas hudega«, če pa nam je vseeno. Ne moremo moliti, če tudi ne delamo. Delajmo tako, kot bi bilo vse odvisno od nas, in molimo tako, kot bi bilo vse odvisno od Boga. Amen − tako bodi.       16. navadna nedelja 1 Mz 18,1−10; Kol 1,24−28; Lk 10,38−42   Obisk pri Marti in Mariji 10,38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« To je bil Kristusov evangelij.   Kako služiti?   Jezus je prišel v Betanijo in se ustavil pri Lazarjevih sestrah Mariji in Marti. Torej to ni Marija Jezusova mati, ampak neka druga Marija, saj je bilo tudi v Jezusovem času veliko žena s tem imenom. Marija Magdalena, Marija Klopajeva, Marija, Jakobova mati, Marija, Lazarjeva sestra, so samo nekatere Marije, ki jih omenja Sveto pismo. K Mariji, Marti in Lazarju je Jezus prišel večkrat na obisk. To so bili Jezusovi dobri osebni prijatelji. Pri njih se ni ustavil samo zato, da se je telesno okrepčal, ampak je prišel tudi na pogovor, torej po duhovno krepčilo. Jezus si je želel tudi duhovnega gostoljubja, prijateljskega pogovora in Marija je »prečitala« njegove želje ter mu je postregla prav s tem. Marta pa si je dala opraviti s postrežbo. Ni se toliko ubadala s tem, kaj Jezus želi, ampak je ravnala v skladu s pravili in z lepimi običaji gostoljubja, ki so bila takrat in so še sedaj v navadi. O tem nam govori tudi prvo nedeljsko berilo. Bog se je prikazal Abrahamu v podobi treh mož. Abraham jih je prosil, da bi jim lahko postregel in ti so mu dovolili. Med jedjo pa so mu obljubili bogato plačilo - dolgo pričakovanega sina. Kdor sprejme in postreže popotniku postreže Jezusu in ne bo ostal brez plačila. Na oba načina lahko ljubimo Jezusa tako kot Marija in tako kot Marta. Lahko bi rekli, da ga je Marta celo bolj, ker se je tako trudila s postrežbo, Marija pa je samo sedela in poslušala. Jezus pa pravi, da si je Marija izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet. Marija se je poskušala vživeti v Jezusove resnične potrebe in mu postreči s tistim, kar je želel in pričakoval. Martin problem je bil v tem, da ni znala prav ljubiti. Jezusu je dajala tisto, česar ni tako potreboval, in v svoji zmoti je hotela iti še dlje. Iz Jezusove družbe je hotela iztrgati še Marijo, takrat pa je posredoval Jezus. Martina ljubezen torej ni bila tako čista, kot bi lahko sklepali. Na hitro bi si mislili, da je bila bolj dejavna, bolj rodovitna. Pa ni bilo res. Njena ljubezen je bila slepa. Za Marto so bila pravila gostoljubja pomembnejša, kot pa človek sam, njegove potrebe in pričakovanja. Bistvo prave ljubezni, ljubezni, ki ni slepa, je prav v tem, da se poskuša človeku približati in se ga dotakniti v njegovi človečnosti in duhovnosti. Zato je lahko Jezus rekel o Mariji, da si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet. Najboljši del svetega pisma in evangelijev še posebej, je ljubezen, boljšega dela ni. Ljubezen ustreže bližnjemu in zna »prečitati« njegove potrebe, toda ne vedno. Človek je dolžan poslušati tudi razum in še bolj svojo vest, kristjan tudi razodetje in cerkveno učiteljstvo. Ko gre za moralna vprašanja, mora ustreči samo Bogu, sicer se služenje izrodi v nasprotje – sebičnost. Neki družinski oče je bil zelo priden delavec. Garal je po dvanajst ur na dan, da bi dobro poskrbel za svojo družino. Nekega dne pa se je žena z otrokoma kar odselila. Že prej mu je očitala, da ga ni nič doma, da nimajo ona in otroci nič od njega. Toda on je mislil, da so pač to normalne težave in je še bolj delal, da bi njegova družina imela kaj od njega. Ni razumel, da ta ne potrebuje toliko njegovega dela, kot potrebuje njega. Ko je bilo že prepozno, je ugotovil, da žena in njegova otroka kar dobro shajajo tudi brez njegovega dela. Vsi pa so pogrešali medsebojne bližine in podpore. Lahko smo tako zatopljeni v delo, da pozabimo, zakaj delamo. Lahko tudi tako zavzeto živimo, da pozabimo, zakaj živimo. Lahko tako hlepimo po stvareh, ki jih je mogoče kupiti, da pozabimo in zanemarimo tiste, ki so tako dragocene, da jih z denarjem ne moremo kupiti. Pred petdesetimi leti in več, ko je bilo še pomanjkanje hrane, je bilo normalno, da so se morali domači potruditi, da so lahko gostu postregli. Danes se moramo bolj potruditi, da si zanj vzamemo čas, da ga poslušamo in poskušamo razumeti. Isto velja v odnosu do Boga, tudi za ta odnos se je potrebno potruditi na dva načina. Z akcijo, tako kot Marta, da Jezusu postrežemo, ko postrežemo ljudem, ki so potrebni naše pomoči in tolažbe, pa tudi tako, da ga znamo v molitvi ne samo prositi, ampak še bolj poslušati. Naše življenje potrebuje akcije – delovanja in kontemplacije − vsakodnevne umiritve v božjem naročju. Noben način ne sme manjkati. Naš notranji klic pa, glede na okoliščine in nas same, odloča, čemu bomo dali prednost. Poudarek in vztrajanje samo v enem je lahko beg od srečanja v delomanijo ali beg od dolžnosti v lenobo. Smo v času dopustov. Občasno potrebujemo tudi daljša obdobja, da se lahko očistimo skrbi in razbistrimo življenje. Gotovo ste že kdaj zaplavali v tolmun ali morje, kjer je bila kristalno čista voda. Ko pa ste nekaj časa čofotali po vodi, je ta postala motna, da ni bilo skoznjo ničesar več videti. Zaradi pretiranega čofotanja v reki tega življenja postane tudi naše življenje motno in ne vemo več, kje je kaj. Zato potrebujemo umiritve v tišini in molitvi. Tudi maša, molitev ali poletni dopust so priložnost zato, da sedemo k nogam našega Stvarnika, ga poslušamo ter razbistrimo svoje bivanje. Amen.     14. navadna nedelja Iz 66,10−14; Gal 6,14−18; Lk 10,1−12   Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev 10,1 Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. 2 Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! 5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ 6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. 7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. 8 V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. 9 Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ 10 V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: 11 ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ 12 Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«   Gorje nespokorjenim mestom 13 »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu. 14 Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi laže kakor vama. 15 In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil. 16 Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.«   Dvainsedemdeseteri se vrnejo 17 Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« 18 In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. 19 Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. 20 Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«     Reke jeruzalemske   »Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje, vsi, ki žalujete nad njo« (Iz 66,10), smo slišali v prvem berilu. Kristjani se veselimo našega krščanstva. Božja volja je, da se ga veselimo. Jeruzalema ne ljubijo samo Judje in muslimani, ampak ga še bolj ljubimo mi kristjani, ker je tam deloval in umrl Jezus Kristus. Prav z Jezusom se je ta napoved veselja nad Jeruzalemom uresničila. Z vstajenjem Jezusa Kristusa je postal Jeruzalem središče vsega sveta. Jeruzalem pomeni mesto miru, vendar danes, žal, ne zasluži svojega imena. Jeruzalem je stara razvalina, razkosana med mnoge narode in vere, stalno v prepiru, vojni in nenehnem strahu pred terorističnimi napadi. Iz tega Jeruzalema ne prihaja mir kakor reka, ravno nasprotno, iz njega prihaja vojna kakor reka. Od njega se ne more nihče nasesati in nasiti, ampak on sam sesa in izžema judovsko, palestinsko in še mnoge druge skupnosti doma in po svetu. Samo Jezusovo vstajenje je lahko izpolnitev te prerokbe in je izvor milosti za vse narode in vsa ljudstva. To je vzrok za naše veselje. Berilo nam torej kliče veselite se, radujte se, odrešeni ste. Kristus je vstal in iz njegove prebodene strani tečejo reke milosti, miru in veselja za vse narode. Zato so nekateri umetniki naslikali kako iz Jezusove prebodene strani na križu izvirajo sedmeri studenci − sedmeri zakramenti.  Noben, ne samo Peter, se ne more hvaliti z drugimi stvarmi kot z Jezusom Kristusom, edino to je pomembno. Ni važno kdo si, ali si obrezan ali ne, ali si reven ali bogat, ampak ali si nova stvar v Kristusu. Samo to bo ob koncu našega življenja, na sodni dan, resnično pomembno. Vse drugo je neumnost. Bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo, je Bog rekel: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). Novi človek živi iz Kristusa in njegove milosti, zato se hvali, če lahko kaj potrpi za Kristusa, če nosi svoj križ v korist bratov in rast Cerkve. Pozemeljski ali stari človek pa skrbi sam zase in se zapleta v mrežo svojih slabosti in strasti, sebičnosti in greha. Jezusova milost je bila zaslužena za vse ljudi, vendar je ne prejmemo vsi v enaki meri. Glede na službo, delo ali poslanstvo prejemamo tudi milost.  »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Kljub temu nas Jezus kliče v službo, ker bi rad prišel k vsem ljudem sveta. »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37−38). Delavci, ki oznanjajo Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, so ta reka milosti, ki prihaja iz Jeruzalema na vse narode. Delavec se lahko zanaša samo na svojega učitelja. Na nobeno materialno moč, palico, obuvalo, denarnico se ne more zanašati. V svetu je nemočen kot jagnje pred volkovi. Tudi Kristus je bil kot jagnje, ki ga peljejo v zakol. Jagnje poslati pred volka je isto kot ga poslati v zakol. Učenci bodo tako kot Kristus zmagali s svojo odpovedjo temu svetu: s skromnostjo, s ponižnostjo, z ljubeznijo do sovražnikov, z darovanjem. Tako raste božje kraljestvo, ne s sposobnostjo oznanjevalca, da s silo in močjo premaga druge, ampak da jim služi. Ne najprej v zemeljskih vladavinah in mestih, ampak najprej v srcih ljudi. Vendar se ni treba ničesar bati, ker je Kristus z nami. Z nami so tudi molitve vseh tistih, ki prosijo gospodarja žetve za delavce. Jezus na koncu pravi, da je videl pasti satana z neba kakor blisk. Ta neznatna čreda ovčic ima čudežno celo nadnaravno kozmično moč. Jezus je poslal točno dvainsedemdeset učencev oznanjevat, ker so Judje mislili, da je točno toliko narodov na Zemlji. K vsakemu torej hoče Jezus poslati svoje oznanjevalce. Tudi oznanjevanje ni samo naloga apostolov, ampak nas vseh. Oznanjevalce naj spremlja molitev. Zanje je takrat prosil Jezus. Danes je to naloga vse Cerkve, saj Cerkev pošilja svoje poslance v Kristusovem imenu. Molitev in oznanjevanje sta povzročila, da je padel satan z neba kakor blisk. Po molitvi daje Jezus svojim poslancem moč in oblast. Po njih uči, spreobrača in ozdravlja. Zato za apostole ni niti toliko pomembno ali jih sprejmejo ali ne, saj s tem ne sprejmejo ali zavržejo njih, ampak  tistega, ki jih je poslal. Bolj naj se veselijo tega, da izpolnjujejo božjo voljo in da so njihova imena zapisana v knjigi življenja. Amen.    15. navadna nedelja 5 Mz 30,10−14; Kol 1,15−20; Lk 10,25−37   Usmiljeni Samarijan 10,25 Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« 26 On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« 27 Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« 28 »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« 29 Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« 30 Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. 31 Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. 32 Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. 33 Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. 34 Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. 35 Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ 36 Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« 37 Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«   Kdo je moj bližnji?   Objokano dekle je stalo na križišču in čakalo na zeleno luč. Na nasprotni strani je bila žena, ki je tudi čakala, da bi prečkala cesto. Dekle je jokalo in žena tega ni mogla spregledati. V resnici je bila dekletova bolečina tako velika, da ni mogla skrivati ne solza ne hlipanja. Za trenutek sta se spogledali, in to je bilo dovolj, da je žena opazila, kako iz dekletovih oči vpije klic na pomoč. Potem se je odprla zelena luč in obe sta prečkali križišče. Žena je videla, da je dekle precej lepo in da tudi precej trpi. Še bolj jo je spreletelo, ko je ugotovila, da bi bila to lahko po letih njena hči. Njen materinski čut jo je naravnost silil, da bi dekle objela in potolažila, ko sta se srečali.  Toda dekle je šlo mimo in ona ni storila ničesar, niti pozdravila je ni. Ure in dneve so jo preganjale dekletove oči, polne solza in bolečine. Nič ni storila, ko bi morala. Čutila je, da je bila poklicana na pomoč, pa ni naredila ničesar. Znova in znova si je ponavljala: »Zakaj se nisem obrnila k njej, stopila z njo v korak in je nagovorila: ›Ali ti lahko kaj pomagam?‹ Lahko bi me zavrnila in mi rekla: ›Kaj se vtikaš?‹ Pa kaj. Lahko bi izgubila samo nekaj sekund in tudi če bi me zavrnila bi vedela, da nekomu ni vseeno. Toda namesto tega sem šla mimo nje, kot da je ni,« je pojasnjevala duhovniku, h kateremu je prišla po tolažbo in odpuščanje. Sedaj je tolažbo, ker je ni delila, potrebovala sama.   Ta zgodba iz današnjega časa čudovito osvetljuje zgodbo, ki jo je povedal Jezus v današnjem evangeliju. Judovski učitelji postave so bili izvedenci v Mojzesovi postavi, bolj pravniki kot učitelji. Eden izmed njih je nastavil Jezusu teološko past z vprašanjem, kaj naj dela, da bo prišel v nebesa. Jezus mu je odgovoril z drugim vprašanjem: »Kaj pravi o tem postava?« »Zapoveduje ljubezen do Boga in bližnjega,« mu je brž odgovoril učitelj. Jezus je njegov odgovor potrdil, s tem pa nehote spravil učitelja v zadrego, češ kaj sprašuješ, če sam poznaš odgovor? Učitelj je pojasnil, da njegovo vprašanje le ni bilo tako nesmiselno, saj so se o tem, kdo je človekov bližnji, odgovori judovskih učiteljev postave razhajali; večina je imela za bližnje le rojake, z drugimi pa Judje niso smeli imeti nobenega opravka. Vprašanje, kdo je človekov bližnji, je Jezus pojasnil z zgodbo o usmiljenem Samarijanu, ki se najbrž ni nikdar dejansko zgodila, čeprav je Jezus vanjo vpletel podatke iz tedanjega resničnega življenja. Na poti iz Jeruzalema v Jeriho so roparji napadli neznanega Juda, ga okradli, slekli, pretepli in na pol mrtvega pustili v cestnem jarku. Pot iz Jeruzalema v Jeriho je dolga 27 km in se na tem odseku spusti za več kot tisoč metrov. Vodi prek kamnite Judejske puščave, kjer v tistem času ni manjkalo roparjev. Mimo sta prišla judovski rabin (učitelj) in levit (pevec), ki sta se vračala v Jeriho. Jeriha je bila duhovniško in levitsko mesto. Ko so duhovniki in leviti končali enotedensko službo v jeruzalemskem templju, so se vrnili domov v Jeriho. Ta dva »sveta« moža sta se ranjencu previdno ognila na drugo stran ceste in mirne vesti odkorakala naprej. Mogoče se nista hotela omadeževati z mrtvecem. Rečeno je bilo, da je bil napol mrtev. Najslabša bi bila tista varianta, ki jo je pri verouku izustila neka deklica. Na duhovnikovo vprašanje: »Zakaj mu duhovnika nista pomagala?« je odgovorila: »Ker sta videla, da je že oropan.« V tem odgovoru, ki se nam zdi mogoče smešen, je tudi mnogo naših razlogov, zakaj kdaj ne pomagamo. Kaj pa bom imel od tega, si rečemo. Na ulici, ko nekoga pred množico oropajo, nihče ne posreduje. Lahko jo še skupim, ali to ni moja stvar, si mislimo. Ranjencu v prometni nesreči se bojimo pomagati, ker bomo zato lahko imeli težave. Lahko pa se bomo tudi dobro počutili, da smo nekomu pomagali in mu morda celo rešili življenje. Potem se je približal Samarijan na osliču. Ko je opazil ranjenca, je razjahal in se kljub temu da je bil tisti v jarku Jud, torej njegov narodni in verski sovražnik, lotil prve pomoči. V skladu s tedanjo preprosto medicino mu je z oljem polajšal bolečine, z vinom razkužil rane, jih obvezal, moža posadil na osliča in ga odpeljal do gostišča, to je vzhodnjaškega kana, z zidom ograjenega, nepokritega prostora, kjer so našli zavetje ljudje in živali. Plačal je dva denarja, dve delavčevi dnevni plači, in obljubil, da bo nazaj grede povrnil še ostale stroške. Ranjencu njegova rojaka, ki sta bila še posebej zavezana Bogu in s tem ljubezni do ljudi, nista pomagala, pomagal pa mu je sovražni tujec, ki je bil pripravljen misliti na bližnjega. Pomoč ga je stala čas in denar. Jezus je vedel, kaj je hotel povedati, ko je napravil Samarijana za junaka zgodbe. Judom je hotel povedati, da ljubezen ne pozna meja. Če delaš dobro samo svojim, tvoja ljubezen še vedno ostaja pri tebi. Ljubezen doseže vsakogar, ki je v potrebi, in prav tistega, ki je v potrebi. Ne gre mimo, ampak se ustavi in se angažira − vključi, obveže, si vzame čas, ne glede, kdo je v potrebi. Žena je rekla: »Le nekaj sekund bi izgubila, toda bilo bi zadosti, da bi dekle vedelo, da nekomu ni vseeno in da ni samo.« In najpogosteje človek v stiski ne potrebuje veliko naše energije ne našega časa ne našega denarja, ampak morda znamenje, da nam ni vseeno, da ni sam.      »In če nas bo zavrnil?« Žena v zgodbi je rekla: »Pa kaj. Bila bi ji bližnja.« V začetku je učitelj postave Jezusa vprašal: »Kdo je človekov bližnji?« Na koncu je Jezus učitelja vprašal: »Kdo je bil ranjencu bližnji?« Ženo v zgodbi je vprašal kar takoj, ko je šla mimo. Zakaj ni bila bližnja. In na koncu ob sodbi bo tudi nas vprašal, ali smo bili bližnjemu bližnji. Vprašanje ni toliko: »Kdo je moj bližnji?« Ampak: »Komu sem jaz bližnji? Komu sem se že približal, da bi ga razumel, da bi mu bil prijatelj, da bi ga ljubil?« Amen.   Sveta Peter in Pavel Apd 12,1−11; 2 Tim 4,6−18; Mt 16,13−19   Peter izpove vero 16,13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« 14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« 15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« 17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« 20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.   Dva stebra   Danes obhajamo praznik apostolskih prvakov in zavetnikov Cerkve Petra in Pavla. Vsak izmed njiju že ima svoj praznik. Spreobrnjenje apostola Pavla je 25. januarja in sedež apostola Petra 22. februarja. Zakaj ju častimo tudi skupno kot stebra Cerkve? Peter je bil apostol za Jude, Pavel za pogane. Nam se zdi to vseeno, vendar je bil v življenju prve Cerkve ključni dejavnik njene rasti, ko se je, tudi zaradi nesprejetja pri Judih, obrnila k poganom in zanje priredila oznanjevanje in versko prakso. Prvi cerkveni zbor v Jeruzalemu leta 50 je bil neprimerno bolj temeljit in sporen, kot drugi vatikanski. Sklenjeno je bilo, da novih spreobrnjencev ni treba podvreči Mojzesovi postavi z vsemi njenimi težkimi, čudnimi in zlasti za zveličanje nepotrebnimi predpisi. Peter je bil, kot se tega radi držijo vsi voditelji Cerkve še danes, konzervativen. Torej je nasprotoval spremembam. Pavel pa je bil revolucionar in karizmatik. Cerkev ni imela miru pred njim niti po njegovem spreobrnjenju, ampak šele, ko je odšel domov v svoj rodni Tarz. »Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,29−31). Pavel je bil ali vroč ali mrzel in v stiku s takim človekom nihče ne more ostati ravnodušen. Lahko imamo preveč romantičen odnos do življenja prve Cerkve, kakor je opisano v Apostolskih delih. Občudujemo, kako jim je bilo vse skupno in kako so se imeli radi. Vendar je iz te knjige tudi razvidno, da je bilo veliko različnih in bolečih odstopanj. Če danes ni edinosti v Cerkvi, lahko rečemo, da je nikdar ni bilo. Stebra Cerkve, ki sta po svojem značaju, po svoji izobrazbi in usmeritvi tako različna, nam to jasno izpričujeta. Lahko bi ugibali, kateri je bolj verodostojen Jezusov pričevalec − učenjak ali ribič, nosilec ključev ali meča. Na več mestih, po cerkvah in trgih sta oba skupaj popolnoma enakovredno upodobljena, čeprav bi pričakovali, da bo sv. Peter kot voditelj na prestolu, sv. Pavel pa pri vratih, ko se odpravlja na misijonsko potovanje. Cerkev je namreč odprta hiša, je svetovna ustanova – katoliška in v njej je enakovreden prostor za tradicijo in napredek, za preprosto vero in vprašujoč nemir. Peter je bil prvi poklican v Jezusovo službo, Pavel zadnji. Petra je Jezus zagledal, ko je ribaril, zanj je bil dovolj preprost pogled. Tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ga je Jezus samo pogledal in Peter je šel ven, se bridko zjokal in skesal. Pavla pa je bilo treba vreči s konja v prah. Le blisk vstalega Kristusa ga je mogel preusmeriti v njegovi premočrtnosti. Oba pa sta ostala zvesta ne samo Kristusu, ki ju je poklical, ampak tudi Bogu Očetu, ki ju je tako različna ustvaril. Med njima so se dostikrat kresale iskre in prav nič ali vsaj premalo sta se trudila, da bi jih prikrila. »Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja,« piše apostol Pavel v Galačanom (2,11). Peter piše s svoje strani, da ima težave s Pavlom. V njegovih pismih, »so nekatere težko umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, in so neutrjeni, zlorabljajo« (2 Pet 3,16). Vendar pa ga naziva »naš ljubi brat Pavel«. In poudarja, kako Pavel piše z »njemu dano modrostjo«. Prvi kristjani so vse to vedeli, vedeli pa so tudi, da se oba trudita, bodi prilično ali neprilično, da bi razširjala Kristusovo blagovest. Če je bila Petrova naloga, da je Cerkev ohranjeval in utrjeval, je bila Pavlova, da jo je razširjal na nove bregove. »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22). V Rimu in drugod po svetu imata veliko veličastnih in dragocenih cerkva. Ne vem, kako bi vse to sprejela, če bi se pojavila danes v njih. Med njimi ima Peter tudi cerkev sv. Petra v vezeh v spomin na svetopisemski dogodek, ko ga je angel rešil iz ječe (Apd 12,1−11). Tudi apostol Pavel nam je danes predstavljen v vezeh, čeprav ga to nič ne žalosti, saj ve, da je uporabil svoje življenje za dobro stvar. V življenju smo tudi mi prepleteni z različnimi vezmi. S tistimi, ki nas usužnjujejo od znotraj, to je naš greh, in s tistimi, v katere nas vklepajo drugi, kot so oba apostola, vendar nista bila utesnjena. Petra je rešil angel, Pavel pa piše, kot da to nima nobenega učinka nanj, ampak se celo veseli, da sme za Kristusa trpeti. So pa tudi vezi, ki smo jih dolžni zavestno utrjevati, saj z njimi premagujemo nasprotja in različnosti. Samo tako smo sposobni ustvarjati skupnost. Če se vse to povezano še z Bogom, kot je v Cerkvi, nas nobena sila ne more uničiti. Amen.     12. navadna nedelja Zah 12,10−11; 13,1; Gal 3,26−29; Lk 9,18−24   Peter izpove vero 9,18 Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« 19 Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« 20 Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje 21 Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali. 22 Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« 23 Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. 24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.   »Kdo sem ?«   V prvem filmu o supermanu je to vlogo igral Christopher Reeve. Po uspešni predstavitvi so se intervjuji kar vrstili. Pogosto vprašanje je bilo: »Kdo je za vas superman − junak?« Zanj je bil junak tisti, ki izvaja drzna dejanja, ne glede na posledice. Vojak, ki reši ranjenega tovariša in pri tem izpostavi veliki nevarnosti svoje življenje. Zapornik, ki poskuša pobegniti, čeprav ve, da ga čaka smrt, če ga ujamejo. Heroj se ne boji smrti in ne trpljenja. Heroj se igra z življenjem in vedno zmaga.« Toda lahko je biti heroj v filmu, teže v življenju. Maja leta 1995 je Christopher Reeve padel s konja in si zlomil vrat. Ostal je paraliziran od vratu navzdol. Sedaj razmišlja o junaku nekoliko drugače, bolj vsakdanje. Zanj je junak tisti, ki vztraja v življenju kljub nepremagljivim oviram, tisti, ki ljubi življenje in ohranja pozitivnost kljub nasprotovanjem. Vsak človek si mora za časa svojega življenja odgovarjati na vprašanja, kot so: Kdo sem, kakšna je moja resnična podoba in kakšna vloga mi je namenjena v tem svetu? Kakšen smisel ima moje življenje? Ali je s smrtjo vsega konec? Kdo je zame Bog? Zakaj naj bom zvest sozakoncu? … Jezus ni postavil apostolom vprašanja: »Za koga me imajo, imate?« zato, da bi se seznanil z javnim mnenjem, ampak zato, da bi apostolom pomagal, da si oni odgovorijo na vprašanje, kdo je zanje Jezus. Kdor si ne odgovori na bistvena življenjska vprašanja, ne more nikoli odrasti. V odnosu do Boga človek spoznava svojo pravo podobo. Moški prepoznava svojo moškost v odnosu do žene in svoje očetovstvo v odnosu do otrok. Ravno tako žena prepoznava svojo ženskost ob moškem in svojo materinskost ob otrocih. Človek pa prepoznava svojo človečnost ob Bogu oziroma v odnosu do Boga. Če sami ne vemo, zakaj smo tu, kaj je smisel našega življenja in kakšna je naša pot, potem nas lahko drugi ali tudi naša nagnjenja vozijo sem ter tja, kamor hočejo. Če si poskušamo na ta vprašanja odgovoriti sami ali s pomočjo odgovorov, ki jih daje ta svet, bomo zunaj vere. Odgovori bodo kvečjemu izraz religije, ne pa vere. Religija je namreč človekov poskus, da se spopade s skrivnostjo življenja. Vera pa je sprejetje božjega odgovora, ki nam je bil predložen z razodetjem in potrjen s Svetim Duhom, ki deluje v nas. Jezus je svoje učence v vasi Cezareje Filipove praševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (Mr 8,27). Apostoli so bili z Jezusom, ki je višek razodetja, seznanjeni, toda odgovor je bil Peter sposoben dati v moči Svetega Duha. Naše spoznanje Boga je vedno okrnjeno. Težiti pa moramo, da bi v veri in v moči Svetega Duha sprejemali njegovo vedno bolj pristno podobo. Za Boga laže rečemo, kakšen ni, kot pa, kakšen je. Bog ni samo Stvarnik našega sveta, ampak ta svet in nas same še vedno vodi in vzdržuje, da ne omahnemo. Spremlja nas in ve za vsako našo malenkost, tudi za število las na naši glavi. Bog ni predvsem sodnik in maščevalec, ki bi se ga morali bati, ampak ljubeči Oče, ki ga ljubimo. »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Bog ne more biti samo naš služabnik, ki vedno brž ustreže vsaki naši izrečeni molitvi. Tudi ni prav, da je le zadnja rezerva v smrtni sili, na katero se spomnimo šele, ko vse drugo odpove in nam ne more več nihče pomagati. Bog ne potrebuje naših navodil in prošenj, da bo pravilno ukrepal, »saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite« (Mt 5,8), ampak mi potrebujemo njegova. Molitev ni vsiljevanje Bogu naše volje, ampak sprejemanje njegove. »Zgodi se tvoja volja« (Mt 5,10). Naša vera tudi ni sveženj navad ali proizvod tradicije, ampak je pristen, živ odnos z Bogom. Ne ustvarja tradicija vere, ampak ustvarja vera tradicijo. V pristni veri smo sposobni zaupati tudi, če ne razumemo. Ne moremo sprejemati samo tistega, kar nam je razumljivo in logično ali »kar zmoremo izpolnjevati«. Vera je upanje proti upanju. V razvidnosti in logičnosti nam vera ni potrebna. Naša vera ni fanatizem. Dvom ima legitimno pravico. Pomaga nam vero poglabljati. Ne zatiskamo si oči ne pred razumom ne pred pomisleki drugače mislečih. Svoje vere jim ne vsiljujemo. Vemo, da je vera dar in milost. K veri nas Bog pokliče po imenu. K verovanju in jasnejšemu spoznavanju Boga in smisla našega življenja nas Bog kliče po različnih poteh, skoraj vedno tudi s trpljenjem. »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38). Nekateri zgrešijo svojo poklicanost zato, ker se bojijo trpljenja. Hočejo iti skozi življenje po najlažji poti. Peter je ob Jezusovi napovedi trpljenja rekel: »Ne, ne sme se ti to zgoditi.« Isto je takrat mislil tudi zase: »Ne, ne smem trpeti,« pozneje pa je spoznal svojo zmoto in za Jezusa dal svoje življenje. Nekateri so lačni potrditev. Lahko so odraščali z občutkom, da so zanemarjeni, podcenjevani in kritizirani. Zaradi take negativne izkušnje so morda začeli dvomiti o sebi, zato neprestano iščejo potrditve pri drugih. Nadvse pomembno se jim zdi vprašanje, kaj drugi mislijo o njih, kajti biti hočejo prav taki kot drugi, hočejo živeti in se obnašati in misliti tako, kot to počnejo drugi, namesto da bi v sebi odkrivali svojo podobo. Za samostojno življenje imajo premalo poguma. Tudi apostoli so se v začetku izmikali v odgovore drugih, toda Jezus jih je naravnost vprašal: »Kaj pa vi pravite?« Kakšno je vaše, tvoje mnenje? Dokončen odgovor je nemogoče dati v začetku življenja, to je naloga celega življenja. Pri iskanju svoje podobe in smisla življenja nam pomaga tudi trpljenje. Ko želimo živeti v poštenosti in resnici, nam bo vse pomagalo k rasti. Junak je tisti, ki kljub tpljenju, ostaja zvest svoji notranji poklicanosti. Če bomo sledili božjemu glasu, ki je v nas, nam bo vseeno, kaj pravijo ljudje. Naše življenje ne bo slonelo na javnem mnenju, ampak bo imelo svoj lastni temelj. Energijo in samozavest, da lahko sledimo svoji poklicanosti kristjani, prejemamo v premišljevanju in molitvi, zlasti pa pri sveti maši. Amen.   Nedelja Svete Trojice Prg 8,22−31; Rim 5,1−5; Jn 16,12−15   16,12 Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. 13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. 14 On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. 15 Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«   Skrivnost Presvete Trojice   Čeprav bi človek rad vse spoznal, vse razumel, vse obvladoval, vsemu gospodoval in po možnosti vse izkoriščal sebi v prid, to vedno ni mogoče. V veri spoznavamo skrivnosti, ki so nedoumljive in neobvladljive. Vera je zaupanje kljub skrivnosti. V veri bo skrivnost vedno ostala. Verjetno bomo nekaj več razumeli v večnosti. Nekaterih reči pa ne bomo mogli nikoli, niti v večnosti, razumeti in jih ne zaobjeti. Čeprav se je Bog razodel, to je: pokazal je kdo je in kakšen je, je za sprejetje božjega razodetja potrebna vera. Verujemo, da lahko sprejmemo nerazumljivo in neznano, zaupamo – verujemo nekomu: Bogu, njegovim prerokom, Svetemu pismu, Cerkvi … Sveta Trojica je največja skrivnost naše vere. Trojstvo oseb v popolni ljubezni, da je lahko tudi popolna edinost. Pri Sveti Trojici je skrivnost toliko večja, ker gre za skrivnost Boga samega, ne samo za njegovo razodevanje in delovanje. Njega lahko spoznamo le toliko, kolikor se nam je dal spoznati in kolikor smo ga sposobni spoznati. Med letom smo ga spoznavali po dogodkih odrešenjske zgodovine, po delovanju navzven, za nas. Danes naj bi razmišljali o njegovem notranjem delovanju in življenju. To pa je nemogoče. Današnja božja beseda o tem, kar bi radi praznovali, sploh ne govori, ampak samo omenja tri božje osebe.  Neskončni Bog toliko presega naše pojmovne okvire, da si v tem primeru niti z analogijo (primerjanjem) ne moremo pomagati. Za našo logiko Bog že postaja nelogičen, na primer, da je Bog eden v treh osebah. To je za nas kot kvadraten krog. Frančišek Asiški si je veliko upal in je šel na obisk ne samo k papežu, ampak tudi k sultanu. S sultanom se je pogovarjal o verskih stvareh. Sultanu, ki ni mogel razumeti, kako morejo biti v enem Bogu tri osebe, je rekel: »Vaš Bog je preprost kot ribnik, ki ga lahko prebrede vsak deček. Naš Bog pa je tako velik, da ga noben človek ne more preplavati.« Pred drugim vatikanskim koncilom je bila Cerkev tako zelo v skrbeh, da ne bi verskih skrivnosti razvrednotili ali prikrojili na zmožnosti človeškega razuma, da je umetno ustvarjala skrivnosti s tem, da je imela bogoslužje, teološke razprave in dostikrat tudi oznanjevanje v tujem, skrivnostnem, preživelem latinskem jeziku. Čeprav vemo, da Sveto pismo ni bilo napisano v latinskem jeziku in da Jezus in apostoli niso govorili latinsko. Latinsko so začeli pisati in oznanjati, da bi skrivnosti razodeli novim narodom, ki so sprejemali vero in so govorili ta jezik. Tudi ni Jezus maševal tako, kot so maševali do drugega vatiknaskega koncila in ponekod še zdaj, s hrbtom obrnjeni proti ljudem. Naši pravoslavni bratje pa vso skrivnost skrijejo za pregrado, ki ločuje prezbiterij in cerkveno ladjo. Tej pregradi, ki je sestavljena iz svetih podob, pravimo ikonostas. Na njem so slike tega, kar lahko vidimo ali kar si lahko predstavljamo, in skrivajo to, kar je nevidno.  Legenda o zvonovih pravi, da je bil nekaj kilometrov od obale majhen otok, na katerem je bil čudovit tempelj z več tisoč zvonovi. Bili so veliki, ogromni in tudi čisto majhni. Če je zapihal močan vete, so igrali čudovite melodije in prebivalci na celini so jih lahko slišali, kot če bi bili na otoku. Potem se je zgodilo, da se je otok s templjem in čudovitimi zvonovi potopil v morje. Toda izročilo je vedelo povedati, da je vsakdo, ki je dovolj zbrano poslušal, še vedno lahko slišal peti zvonove. Prišel je torej mladenič v obalno vas, da bi slišal te čudovite zvonove. Sedel je na obalo in napenjal ušesa. Toda slišal je le glasove, ki jih je hotel preslišati: šumenje valov, piš vetra in kričanje galebov. Pogovarjal se je z ženami in možmi, ki so lahko slišali peti zvonove, a mu niso mogli pomagati. Čez nekaj tednov se je vdal in sklenil oditi. Zadnji dan se je še enkrat vrnil na obalo, da bi se poslovil od morja, peska in kokosovih palm. Ni se trudil, da bi slišal neznane glasove. Tako popolnoma se je prepustil glasovom, ki jih je prej hotel preslišati, da je pozabil na vse. Nato je nenadoma, v tišini, zaslišal, da so se zvonovi začeli prebujati in oglašati. Najprej eden, dva, trije, pet, deset in vedno več in več jih je pelo, dokler niso zapeli vsi. Mladenič je bil do solz ganjem. Njegovo srce se je radovalo v sreči, ki jo je iskal in našel. Zgodba je primerjava o našem iskanju skrivnosti Boga. Ne moremo stopiti iz stvarjenja in pogledati na Boga in njegovo stvarstvo od zunaj. Bog je za nas prevelik. V njem se gibljemo in smo. Ne moremo ga razumeti ne zaobjeti ne presojati. Ne moremo ga, kot pravimo za nekoga, ki misli, da vse ve in vse zmore, prijeti za brado. Lahko pa se prepustimo njegovi božji milosti. Ustvarjeni smo po božji podobi. V sebi in v njegovem stvarstvu lahko prisluhnemo njegovi čudoviti melodiji. Ne zahtevajmo, da bi bil Bog tak kot, si ga lahko predstavljamo, in da bi delal tako, kot mi mislimo, da bi moral delati, ampak odprimo svoja srca njegovi veliki skrivnostni moči. Amen.  11. navadna nedelja 2 Sam 12,7−10.13; Gal 2,16.19−21; Lk 7,36−50   Grešnici je odpuščeno 7,36 Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. 37 In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja 38 in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. 39 Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« 40 In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« 41 »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. 42 Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« 43 Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.« 44 In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. 45 Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. 46 Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. 47 Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« 48 Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« 49 Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« 50 On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«   Pot k očetu   Ljudje nam marsikaj pripovedujejo. Nekatere pripovedi so koristne, ker nam odkrivajo nova izkustva in nam posredujejo življenjsko modrost, druge zgodbe so opravljive, ker govorijo o slabem namesto o dobrem, in škodujejo vsem: pripovedovalcu, poslušalcu in osebi, o kateri se govori. Starejši ljudje največ pripovedujejo iz let svoje mladosti. Za naprej, kot da se je čas ustavil. To je znak, da so postali stari. Kdor pripoveduje vedno isto slabo doživetje, ga še ni prebolel ali odpustil, krivica se še sedaj ni popravila, on se še ni sposoben neobremenjeno soočiti z dogodkom. Za nekatere rane je vprašanje, ali se bodo sploh kdaj na tem svetu lahko zacelile. Ne potrebujemo zgodb, kako smo se srečali z zlom, s hudobijo, krivico, potrebujemo zgodbe, kako smo zlo premagali z dobroto, ljubeznijo, resnico, kako smo se srečali z Bogom. Take zgodbe pripoveduje sveto pismo. V njem najdemo vso resnico našega življenja. Take zgodbe tudi nam pomagajo zavzeti pravo držo do težav. Opravičenje, poprava krivic ne prihaja po postavi, drugače bi Kristus brez potrebe umrl, da bi jih popravil, če bi jih lahko popravila postava. Zaradi greha so potrebni zakoni, toda tudi zakoni sami delajo krivice. Ljubezen pa krivice odpravlja. V dveh zgodbah današnje božje besede je ljubezen slavila zmago. Poslušajmo še tretjo!     K duhovniku je prišel fant in mu povedal pretresljivo zgodbo svojega življenja. ko je končal, ga je duhovnik prosil, naj jo zapiše, da bo lahko imelo večje število ljudi koristi od njegovega pričevanja. Fant je to tudi storil in v skrajšani obliki se glasi takole: Oče je odšel, ko sem bil star enajst let. Družina je bila razbita. Tedne smo jokali. Jaz sem ga začel sovražiti, posebno še zato, ker je tako prizadel mojo mamo. Zašel sem v kriminal in mamila. Z osemnajstimi leti so me ujeli zaradi kraje treh avtomobilov. Da bi se rešil maminega tečnarjenja, sem odšel na duhovne vaje. Ko smo se pogovarjali o Jezusu, sem začel o njem sanjati pri belem dnevu. Predstavljal sem se na kolenih pred njegovim križem. On je pribit na križu, jaz pa klečim pred njim z ogromno težo na svojem hrbtu. Nisem je mogel več nositi. Začel sem jokati in prositi odpuščanja. Med jokom sem začutil olajšanje, Jezus mi je odpustil, Jezus me ljubi, ljubi me vsega do zadnje celice. Končno sem vedel, da Bog v resnici obstaja.   Z duhovnih vaj sem prišel navdušen. Nisem več pil, kadil in se omamljal. Celo še en dan prosto sem si vzel, da bi molil in razmišljal o svojih novih izkustvih. Ko sem bral sveto pismo, sem začel razmišljati o svojem očetu. Med menoj in Kristusom se je postavil oče. Da bi lahko prišel bliže Jezusu, sem ga poklical. Povabil me je k sebi domov. Pred srečanjem sem prosil Svetega Duha naj me vodi in mi pomaga.  Ko sem prišel k očetu, sva se začela pogovarjati o nepomembnih rečeh. Končno me je vprašal, zakaj sem sploh prišel. Vprašanja sem se razveselil, a vseeno nisem vedel, kako začeti. Nato sem mu začel razlagati, kaj sem doživel na duhovnih vajah. Da ne smemo soditi, pa naj se zgodi karkoli. Končno sem ga prosil odpuščanja, ker sem ga sovražil, obsojal in ker sem bil grob do njega. Odšel je iz sobe in se vrnil z listom. Raztegnil ga je in oba sva začela brati. Bilo je pismo, ki sem mu ga poslal pred leti. Zapis je bil kratek in se je končal takole: »Franc, kdo misliš da si, delaj, kar hočeš. Sovražim te in nočem nikoli več v svojem življenju nobene stvari do tebe. Tvoj bivši sin.« Zavedel sem se vsega trpljenja, skozi katero je šel moj oče vsa ta leta s tem sporočilom v roki. Objel sem ga in solze odpuščanja in ljubezni so mi polzele po licih. Bilo je, kot bi odšel skozi vrata zapora v svobodo. Še nekaj časa sva se pogovarjala, potem sem srečen odšel. Pešačenje se je spremenilo v poskakovanje in glasno prepevanje. Hvala ti, Bog. Res me je bogato obdaril tisto noč. Res ganljiva je ta zgodba in prav zelo podobna svetopisemskim zgodbam pri današnji maši. V evangeliju se farizej Simon, kakor kralj David v berilu, pohujšuje nad vedenjem drugih, svojega neprimernega vedenja pa niti ne opazi. Toda Jezus skuša farizeja, kakor prerok Natan kralja, razsvetliti z zgodbo. Dvema dolžnikoma je upnik odpustil njun dolg. Kateri od dolžnikov ga bo bolj ljubil. Tisti dolžnik, ki mu je bilo več odpuščeno, odgovori Simon in s tem obsodi sebe. Žena je veliko ljubila, zato ji je Jezus veliko odpustil. Farizej pa ni niti malo ljubil. Jezusa je hotel samo ujeti v besedi in nobene pozornosti ljubezni ali prijateljstva mu ni izkazal. Zato mu tudi Jezus ne more odpustiti. Bog pa je lahko odpustil tudi Davidu, ker je priznal svoj greh in ga objokoval. Pokora napravlja človeka zopet dovzetnega za božje darove. Oče in sin sta bila oba samo človeka, oba potrebna odpuščanja. Mogoče kdaj otroci predolgo gledajo v svojih starših popolne ljudi, in ker to niso, so nad njimi razočarani. Po drugi strani pa, če na njih ne vidijo nobene napake, postanejo pretirano navezani. Oboje je zgrešeno. Tako oče in sin potrebujeta odpuščanja in morata odpuščati. Velike krivice, ki nam je bila storjena, ne moremo odpustiti iz svoje velike velikodušnosti, ampak zaradi božjega daru, ki nam je bil dan in za katerega smo dolžni prositi.  Odpuščajte, ker vam je bilo odpuščeno z Jezusovo smrtjo na križu in da vam bo dopuščeno priti v večno kraljestvo ljubezni in pravice, sreče in miru. Amen.     Binkošti Apd 2,1−11; 1 Kor 12,3−7.12−13; Jn 20,19−23   Jezus se prikaže učencem 20,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« 22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«   Prejmite Svetega Duha   Binkošti so razlog za veselje. Danes nima nihče pravice biti žalosten. Danes smo lahko veseli in optimistični. Nismo pravi kristjani, če danes ne znamo vzklikati, jokati in poskakovati od veselja. Kdo naj nam še verjame, da se nam je daroval sam Bog? Da v obhajilu prihaja v naše srce. Da ga imamo v naših rokah, v naših ustih in v našem srcu, če ne bomo polni navdušenja? Ali je mogoče, da nas ob toliki božji bližini ne zajame božja strast? Posebno danes, ko slavimo prihod Svetega Duha. Ničesar se nam ni treba bati. Bog Sveti Duh je z nami, da nas tolaži, da nas vodi in navdihuje.  Duh daje različne službe in po različnih ljudeh skrbi za vse svoje ljudstvo, ne samo za svojo Cerkev. Nekateri so učitelji, kateheti, pevci, bralci, strežniki, krasilci ... Vsi delamo dobra dela. Nekateri se angažirajo v javnem življenju za resnico in pravico, za napredek znanosti, gospodarstva, kulture … Vsi delamo v istem duhu. Sveti Duh vse prešinja in vodi. On poganja ta svet. Na televiziji smo videli reklamo za naftno družbo. Vse, kar je na tem svetu, se je s pomočjo energije začelo premikati in gibati po zraku: avto, ladja, vlak, letalo, hiša, cesta … Z energijo se vse spravi v pogon, v gibanje, v delovanje in v rast. Energija pa je le pogonsko sredstvo. V ozadju vsega, kar omogoča tudi smotrno rast in porabo energije, je človek in njegova ljubezen. To je tisto gibalo, ki spreminja svet. Božja ljubezen, izlita po Svetem Duhu v naša srca. Duh daje nove ideje in pobude, nova odkritja, pripravljenost na darovanje in tveganje. Ves napredek bi bil brez Duha lahko obrnjen v slabo. Duh ne vodi in navdihuje samo nas kristjane, ampak vse človeštvo in vso zgodovino, pa naj ga ljudje poznajo ali ne. Od samega začetka, ko je božji duh vel nad vodami, da se je iz vode začelo življenje. Skozi vso staro zavezo, ko je Bog vodil ljudi, da so ohranjali smer proti novemu, popolnemu stvarstvu. Najbolj se je pokazalo njegovo delo ob Jezusovem učlovečenju, ko je obsenčil Devico Marijo in na binkoštni dan, ko je prešinil prvo Cerkev, da je lahko zaživela svoje življenje in začela rasti. Od tedaj se kljub padcem in mnogim zablodam po zaslugi Svetega Duha Cerkev neprestano širi in ohranja zvestobo resnici. V svoji nadutosti je Napoleon Bonaparte rekel nekemu kardinalu, da bo uničil Cerkev. Kardinal se je zasmejal in mu odgovoril: »To mi duhovniki poskušamo že tisoč osemsto let, pa nam še ni uspelo.« Privzdignil je svojo rdečo kapico, ki predstavlja božjega Duha. Pa ne, da bi počastil imperatorja, ampak da bi počastil Duha, in je odšel. Napoleon je ostal z dolgim nosom. Resničnost teh besed je še bolj spoznal v svojem izgnanstvu na otoku Svete Helene, ko si je pobijal komarje in v samoti čakal na srečanje z Jezusom. Njegovo kraljestvo je že dolgo uničeno, Cerkev pa še vedno živi in bo živela do konca sveta.  V ta veliki organizem smo vključeni tudi mi in imamo svoje naloge. Morda smo brez veselja, brez ognja in prepričanja. Morda si mislimo, da nam ne bo nikoli uspelo, da smo sami, da ni nobenega odziva, da ni nobenega sadu našega dela. To je samo videz. Neuspeh, polom in vse slabo je bolj očitno kot počasna rast in zvesto delo v Gospodovem vinogradu. Imejmo vsaj zaupanje v Svetega Duha, kot ga je imel kardinal. Vedel je, da je sam skupaj s svojimi sodelavci nemočen in betežen, toda zaupal je Svetemu Duhu, zato se je lahko v brk posmejal nadutemu Napoleonu. Še mnogo hujše preizkušnje so za Cerkev prišle pod komunizmom, a iz vseh je izšla kot zmagovalka, ker jo vodi Sveti Duh. Pustimo se mu voditi tudi mi in mu odprimo vrata svojega srca. Amen.     7. velikonočna nedelja Apd 7,55−60; Raz 22,12−14.16−17.20; Jn 17,20−26   17,20 Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: 21 da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. 22 In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: 23 jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. 24 Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. 25 Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. 26 In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«     Eno   Ključna beseda današnjega evangelija je beseda eno. V smislu edinosti in enovitosti, kot je tu uporabljena, se pojavlja skozi vse Sveto pismo. Bog je ob stvarjenju človeka rekel: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Že svet je ustvaril enoten in lep, da bi skupaj s človekom, ki je ustvarjen po božji podobi, deloval v harmoniji in sozvočju. Hudobni duh (diablos − delitelj) pa je v stvariteljski red vnesel razdor. Zato Adam in Eva po grehu bežita od Gospodovega obličja in se skrijeta ter začneta obtoževati drug drugega in posredno še Boga, saj je On dal Adamu tako ženo: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala sad drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12). Nazadnje morata iz raja. »In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet« (1 Mz 3,23). Ravno tako, po grehu, beži stran po svetu Kajn, ki pravi: »Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil« (1 Mz 3,14). Ko začne človek iz napuha graditi babilonski stolp, začne Bog sam deliti njegovo moč in pravi: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili« (1 Mz 11,6). Zato jim Bog zmeša jezike, da ne bi naredili še kakšne večje neumnosti. »In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto« (1 Mz 11,8). Bog sam jih je razdelil in razkropil, da je tako oslabil njihovo negativno početje. Jezikovna in kulturna različnost je tudi danes varovalka proti svetovni hegemoniji različnih diktatur. Edinosti ni mogoče doseči na silo. Posiljena Jakobova hči Dina ne more združiti dveh rodbin, kljub poznejšemu dogovoru: »Potem vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali bomo pri vas ter postali eno ljudstvo« (1 Mz 34,16) Kljub izpolnjenemu pogoju, »da so možje pripravljeni privoliti, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo le s pogojem, da se med nami vsak moški da obrezati, kakor so obrezani oni« (1 Mz 34,22). Ko so se obrezali in jih je tretji dan bolelo, sta Dinina brata pobila vse moške in vse drugo zaplenila. Tudi poželenje ne more ustvariti edinosti. Kakor pravimo, da odeja pokrije vse razprtije. Jih samo začasno pokrije, ne pa odpravi. Vzrok za delitev je greh, ki ga človek sam, čeprav je njegov trud in doprinos k rešitvi nujen, ne more odpraviti. Zato Bog po preroku Ezekijelu napoveduje: »Dal jim bom eno srce in novega duha bom položil v njihovo notranjost. Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce« (Ezk 11,19). Tudi razdeljene Izraelove rodove bo sam Bog povezal: »Tako jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, vzel bom Jožefov kos lesa, ki je v Efrájimovi roki, in Izraelove rodove, ki so njegovi zavezniki, in jih pridel njemu, Judovemu kosu, ter naredil iz njiju en les, tako da bosta eno v moji roki« (Ezk 37,19). Jezus, zlasti v Janezovem evangeliju, večkrat govori o edinosti med njim in Očetom: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30) in med ljudmi, za katere je tudi umrl: »… ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52). Apostol Pavel pravi o njem: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo« (Ef 2,14). S steno pregrade tj. steno, ki je pregrada, ali steno, ki je del ograde, Pavel najbrž misli na ločilni zid v jeruzalemskem templju, ki je pod smrtno kaznijo prepovedoval poganom prehod iz dvora poganov v sveto. Kristjan je s krstom vključen v edinstveno telo, v katerem so združeni Izraelci in poganski narodi. In to Telo, Cerkev, je jedro za zedinjenje vesoljstva, dovršitev Kristusove skrivnosti, »združenje vsega pod eno glavo«. Pismo Efežanom zato slavi Cerkev − Kristusovo mistično telo − kot vesoljno resničnost, zemeljsko in nebeško obenem, kot dejansko uresničenje božjega načrta novega stvarjenja, v katero pisec usmerja pogled vernikov. Zato smo lahko: »Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica« (Ef 4,4). Eno telo in en Duh: eno mistično Kristusovo telo, Cerkev, in en Sveti Duh, ki to telo prešinja in poživlja. Pismo Hebrejcem od začetka do konca primerja obljube in njihovo uresničenje, stare podobe in njihovo izpolnitev. Z ostrim pogledom spremlja božji načrt, ki iz dveh zavez dela eno, hkrati pa se dobro zaveda novosti in končnega pomena razodetja, ki ga je prinesel Kristus. Kako pa je danes? Sodobna družba sicer navzven postaja vedno bolj enovita, na znotraj pa še nosi razklanost izvirnega greha, ki je brez Boga ne bo mogla zaceliti. »Tudi v naši dobi, piše CS (25−26), se iz različnih vzrokov vse bolj množe medsebojni odnosi in oblike medsebojne odvisnosti … Medsebojna odvisnost postaja iz dneva v dan tesnejša in se polagoma razprostira na ves svet.« Ta medsebojna globalna odvisnost pomeni, da je zgodovina človeštva ena sama. Vsi smo ena sama družina, pa čeprav lahko tudi sprta med seboj. Zato nas morajo še toliko bolj boleti razlike in krivice, ki se v tej skupnosti pojavljajo. Kristjani smo dolžni najprej sami med seboj živeti, ne samo zemeljsko − globalno edinost, v katero smo kar nekako potisnjeni, ampak tudi duhovno edinost, ki izhaja iz Očeta in Sina po Svetem Duhu in naj se po nas razliva na ves svet. Amen.   6. Velikonočna nedelja Apd 15,1−2.22−29; Raz 21,10−14.22−23; Jn 14,23−29   14,23 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. 24 Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 25 To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. 26 Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. 27 Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. 28 Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. 29 In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. 30 Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, 31 vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«      Zdaj odhajam   Šestletna Marija je vsak dan opoldne, ko je prišla njena mama na opoldansko  malico, skakala od navdušenja. Mama jo je spotoma, ko je šla domov, pobrala pri sosedih, ki so jo varovali. Potem sta bili eno uro skupaj. Igrali sta se, zabavali in pogovarjali. Hude težave pa so se pojavile, ko je bilo treba iti na razen. Marija je postala histerična in je uprizarjala neprijetne scene. Hotela je imeti vedno ob sebi svojo mamo. Nekega dne je njena mama prenehala prihajati domov na opoldansko srečanje. To je Marijo zelo užalostilo. Spraševala se je, zakaj je ni in ali jo mama sploh še ljubi.   Čez leta je Marija ugotovila, da je njena mama še vedno hodila domov, toda ni se ustavila pri sosedih, da bi pobrala tudi njo. Z okna svoje hiše jo je opazovala med opoldanskim kosilom, kako se je igrala na sosedovem dvorišču. Mama je hrepenela po srečanju s svojo hčerko, toda zaradi Marijinega dobrega si tega ni privoščila. Vedela je, da se mora deklica naučiti samostojnosti. V resnici se je Marija začela bolj samostojno razvijati v zdravo deklico in njena histerija je izginila. Ko je bila starejša, je spoznala, da ji je tudi mamina odsotnost koristila. Spoznala je, da ni mogla imeti mame ves dan ob sebi, saj nikoli ne bi mogla postati samostojna. S podobnimi primeri histerije in solza se ob začetku šolskega leta srečujemo kateheti in učitelji zlasti v nižjih razredih, ko se otroci tako težko ločijo od svojih staršev in gredo v njim neznani in novi svet. In vendar je tudi vse to potrebno. Nekaj podobnega se je zgodilo v današnjem evangeliju. Učenci so bili žalostni, ker se je Jezus poslavljal od njih. On pa jim pravi: Za vas je dobro, da odidem. Odhajam, da vam prostor pripravim, če ne bom odšel, tolažnik Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, ne bo prišel. Sveti Duh, ki vam ga bo poslal moj Oče, vas bo učil vsega in spolnil vsega, kar sem vam povedal.   Jezus da apostolom jasno vedeti, da je čas in da je dobro, da jih za nekaj časa zapusti. Začeti morajo namreč novo obdobje duhovne rasti. Začeti morajo na novo in na svoje. Kar je bilo potrebno Mariji in Jezusovim učencem, je potrebno tudi nam. Pridejo trenutki v življenju, ko se nam  zazdi, da nas je Jezus zapustil. Zazdi se nam, da nas je zapustila sreča, da so nas zapustili naši bližnji, da so nas zapustili uspehi, da nas je zapustilo zdravje, in še bi lahko naštevali. Zdravja se znamo veseliti in ga znamo ceniti šele, ko ga izgubimo. Tudi duhovnik, na katerega smo bili navajeni in navezani, nas lahko zapusti. Tudi to nam lahko pomaga k večji duhovni samostojnosti in večji odgovornosti za rast božjega kraljestva med nami. Vzemimo rast vere. So trenutki, ko doživimo, da nas Bog ne usliši, da nas niti ne posluša. Toda ali je res pristna tista vera, ki vedno nekaj hoče in zahteva. Ali je res pristna tista ljubezen, ki vedno gleda le nase? Mogoče smo res kdaj imeli vero, ki bi lahko gore premikala, sedaj pa občutimo nemoč in zapuščenost in naša vera ne bi mogla premakniti niti mlina na veter. Mogoče smo doživljali veliko srečo, ko smo sodelovali v cerkvi kot strežniki, pevci, bralci, mladinci, ali ko smo bili še prvoobhajanci. Sedaj pa je vse to minilo. Mogoče smo bili tudi v komunističnem sistemu bolj gotovi, kaj je prav in kaj ne in kaj naj počnemo, kot smo sedaj. Ali naj jočemo za izgubljenim otroštvom v naši rasti? Ali nas je res Bog zapustil ali pa se je le umaknil od nas, da bi postala naša vera bolj zrela? Resnica je, da nas Bog še vedno ljubi in da nam je še zdaj blizu, toda zaradi našega dobrega nas ne more objeti tako kot bi si želeli, drugače ne bomo nikoli odrasli. Čas je, da začnemo novo obdobje v naši duhovni rasti. Čas je, da spoznamo, da lahko molimo in tudi moramo moliti, tudi če nimamo pri tem ne vem kakšnih duhovnih doživetji. Čas je da začnemo hoditi k maši tudi, če nas ne vleče več neko čustvo, neko doživetje, ali mama ali tata ali tradicija. Čas je, da spoznamo, da vera ni čustvo, ampak predanost. Vera je naša predaja Bogu. Čas je tudi, da spoznamo, da naša predanost Bogu ne more biti odvisna od zadovoljstva, ki ga pri tem doživljamo. Sodobni človek se namreč vedno sprašuje: »Kaj bom imel od tega?« Če boš kaj od tega imel, potem to ni prava vera. Verujemo, ker nas je Jezus povabil, verujemo, ker nas je Jezus tako učil in smo tudi mi v moči njegovega duha spoznali, da je tako prav. Verujemo, ker Jezus veruje v nas, kot je veroval na križu, ko je za nas daroval svoje življenje. Zbiratelj metuljev je v parku opazil čuden in redek kokon metulja, kako se je spuščal z veje. Odtrgal ga je in nesel domov, da bi ulovil metulja, ko se bi izlegel. Čez nekaj dni se je začel kokon premikati. Metulj si je začel utirati pot na prostost. Toda nič se ni zgodilo prvi dan in ne drugi dan. Tretji dan je zbiratelj sklenil metulju pomagati. Ko ga je previdno spravil na dan, je bil žalostno začuden. Metulj še ni bil popolnoma razvit in je kmalu poginil. Ko je zbiratelj o tem povprašal prijatelja biologa, mu je ta povedal, da je narava uredila to tako, da se mora metulj sam boriti za prostost. Ko je metulj sam sposoben predreti kokon, je sposoben preživeti. Metulj se mora nekaj časa sam truditi, da se utrdi za življenje. Podobno smo narejeni tudi mi. Tudi mi se moramo boriti za svojo zrelost: naj si bo fizično ali psihično kakor tudi duhovno. Bog je v naše življenje programiral tudi napor, ki nam pomaga odrasti, ki nam pomaga utrditi ne samo naše mišice, ampak tudi našo vero. Trpljenje in preizkušnje nam pomagajo utrditi našo ljubezen. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši, saj je vse to potrebno. Bog nas spremlja in nam stoji ob strani, tudi ko ga mi ne vidimo. Še na poseben način je ob nas v sveti evharistiji. Čeprav ga ne vidimo, ga bomo lahko prejeli v svoje srce; čeprav ga ne bomo čutili, bo v nas in z nami. Amen.       5. velikonočna nedelja Apd 14,21−27; Raz 21,1−5; Jn 13,31−35   Nova zapoved 13,31 Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. 34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! 35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Moč ljubezni   Sreča, veselje, zmaga in uspeh je v tem, da premagamo privlačnost zemlje, to je, da premagamo žalost, obup, nesmisel in smrt. Moč, da premagamo te posledice izvirnega greha, ima ljubezen, ki se hrani iz Kristusove velikonočne skrivnosti. Vsaka prava ljubezen se hrani od zgoraj, iz duha. Užitek pa se hrani iz telesa, zato ne rešuje problemov pred katere je postavljen človek v tem življenju, ampak jih ustvarja. Ko užitek použije ves duh ga čaka smrt. Iger s smrtjo vidimo dovolj na televiziji. Čeprav so večinoma izmišljene, rodijo resnične sadove. Spoznajmo danes resnično zgodbo, kjer je ljubezen rodila zmago nad žalostjo in nemočjo. Leta 1986 je 21 let staremu fantu Petru v prometni nesreči razbilo glavo. Možgani so bili zelo poškodovani in fant je padel v globoko komo. Zdravniki so družini sporočili, da fant verjetno ne bo preživel, če pa že bo, bo ostal v stalni komi. Za to strašno novico je izvedela tudi Linda, dekle, s katero se je Peter nameraval poročiti. V nadaljnjih dneh žalosti je preživela ves svoj prosti čas v bolnišnici ob Petru. Gladila mu je lase, ga božala po licih, masirala obrvi in se z njim pogovarjala, kot bi bila na zmenku. Kljub vsemu je Peter ostajal v komi in ni dajal nobenega znamenja življenja. Tri mesece in pol je Linda hodila k Petru dan za dnem, se z njim pogovarjala, ga spodbujala, čeprav je bil navidezno mrtev. Nato je nekega dne opazila, da je premaknil prst na roki. Čez nekaj dni so se mu premaknile veke. To je bilo toliko, kot je potrebovala. Proti nasvetom zdravnikov je pustila službo in bila ob Petru skoraj noč in dan. Ure in ure je masirala njegove roke in noge, ki so začele kazati znake, da spadajo k telesu. Končno je uredila, da so ga odpustili k njej domov. Vse prihranke je vložila v hišni bazen. Upala je, da bodo sonce, gibanje in voda predramili Petrove mrtve ude. Potem je prišel dan, ko je Peter lahko spregovoril prvo besedo, ki pa je bila bolj brundanje kot kaj drugega. A ona jo je razumela in kmalu so se čudni glasovi spremenili v jasno govorjenje. Končno je prišel dan, ko je Peter zaprosil Lindinega očeta za roko njegove hčerke. Oče mu je odgovoril: »Ko boš lahko hodil po cerkveni ladji do oltarja, bo Linda tvoja.« Dve leti kasneje je Peter hodil po ladji do oltarja. Pomagal si je sicer z berglami, toda hodil je in Linda je bila za vselej njegova.          Dogodek in zgodba čudežnega ozdravljenja je pritegnil medijsko pozornost. Dobivala sta veliko čestitk in podpore. Ljudje, ki so imeli svojce v komi so ju klicali, naj jim svetujeta, kaj naj storijo. Danes Peter govori počasi, toda jasno; hodi tudi počasi, toda brez bergel. Z Lindo imata otroke. Zgodba čudovito osvetli današnji evangelij. Ko Jezus pravi: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,34−35). Če danes kaj potrebujemo, je to odkritje ljubezni, o kateri je govoril Jezus. Zgodba o Lindi in Petru nam kaže, da ima taka ljubezen velikansko celo čudežno moč. Ima moč človeka pripeljati iz smrti v življenje. Ima moč navduševati in buditi novo upanje in ustvarjati nov svet. Ljubezen je prebivališče Boga med ljudmi, pravi drugo berilo. »›In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.‹ Tisti, ki je sedel na prestolu, pa  je rekel: ›Glej vse delam novo!‹« (Raz 21,3−5). V Indiji je mladi hindujec rekel začudenemu misijonarju: »Če bi vi res ljubili svoje bližnje, kot vas uči vaš evangelij, bi lahko spreobrnili in ustvarili novo Indijo v petih letih.« V osemdesetih letih so vrteli film z naslovom Potreba po ognju. Francoskemu producentu so se s tem filmom uresničile sanje, da naredi film, ki bi prikazal to največje odkritje v zgodovini človeštva. Zgodba se odvija pred 80 000 leti, ko je človeštvu grozilo izumrtje zaradi vse večjega mraza, ki je nastopil z ledeno dobo. Danes človeštvu na planetu Zemlja grozi izumrtje zaradi vse večje hladnosti v naših medosebnih odnosih. Ali zaradi premajhne topline ljubezni. Ne gre za temeljno potrebo človeštva po ognju, ampak za še bolj temeljno in prvobitnejšo potrebo po ljubezni do življenja. Po ljubezni, ki jo je Jezus oznanjal in ki jo je Linda izkazovala Petru. To nam daje misliti in nam postavlja vprašanje. Ali bo človeštvo in ali bo slovenski narod odkril to ljubezen ob začetku tretjega tisočletja, ali pa bo izumrl? Ali bodo lahko naredili čez 80 000 let tudi film o tem, kaj je rešilo slovenski narod pred izumrtjem, ali pa bo za to že prepozno. Končajmo z besedami Teilharda de Chardina: »Nekega dne, ko bo človek obvladoval veter in morje, plimo in oseko, privlačnost in letenje, bo zahrepenel po Bogu, inženirju ljubezni. In takrat bo spet v svoji zgodovini odkril ogenj.« Amen.               (Prim. Illustrated Sunday Homilies, Mark Link, str. 39.)     4. velikonočna nedelja, nedelja dobrega pastirja Apd 13,14.43−52; Raz 7,9.14−17; Jn 10,27−30   10,27 »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno.«   Vsi smo poklicani   Sveti oče Janez Pavel II. je za molitveni dan za duhovne poklice izdal poslanico z naslovom Življenje kot poklic. Vsi ljudje smo že ob stvarjenju dobili posebne sposobnosti in posebne naloge. Vsakega Bog kliče v posebno službo. Vsako življenje je poklicanost in vsak je poklican k sodelovanju pri graditvi boljšega sveta. Tudi tiste, ki Boga ne poznajo, kliče po darovih, ki jim jih je dal, po življenju, v katero jih je postavil, po vzgoji, ki so je deležni, in po vesti, po kateri jim govori. Vse te danosti lahko na različne načine uresničijo v svojem življenju. Najbolj pa v poklicu za katerega so poklicani, za katerega so sposobni ali primerni, kjer bodo najbolj lahko uresničili svoje sposobnosti in naredili največ dobrega. Druga vrsta služb je služenje v krščanskem občestvu, kjer mora vsak kristjan odkriti svojo osebno poklicanost in nanjo velikodušno odgovoriti. Kristjani smo dolžni graditi in delati tudi za rast Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo v tem svetu in bi morala biti sol in kvas za ta svet. Na svetovni molitveni dan za duhovne poklice pa je naša pozornost posebej usmerjena na potrebe in nujnosti po službenem duhovništvu in ljudeh, ki bodo pripravljeni slediti Kristusu v zahtevnem posvečenem življenju po evangeljskih svetih. Potrebujemo službene duhovnike, ki predstavljajo »neprestano garancijo zakramentalne navzočnosti Kristusa Odrešenika v različnih časih in na različnih krajih«. To delajo z oznanjevanjem božje besede, obhajanjem evharistije in drugih zakramentov, vodijo krščansko skupnost na poti v večno življenje. Potrebujemo može in žene, ki s svojim pričevanjem ohranjajo v kristjanih živo zavest o temeljnih vrednotah evangelija. Naj Sveti Duh prebudi obilo poklicev za posebne naloge, da bodo v božjem ljudstvu oznanjali evangelij in vsem olajševali razumevanje smisla bivanja kot odseva božje lepote in sreče. Številni mladi so željni evangeljskih vrednot, pa pogosto ne morejo najti poti do njih. Ti potrebujejo dobrih pastirjev in vodnikov. Samo Kristus je pot, resnica in življenje. Zato je potrebno, da jim pastirji pomagamo do srečanja s Kristusom in do vzpostavitve globoke vezi z Njim. Ne smemo pričakovati, da bo klic Gospoda, ki kliče, prišel na kakšen izreden način do ušes bodočega duhovnika. Vse bolj je treba ta klic spoznavati in presojati iz vsakdanjih znamenj, po katerih se vsak dan pametnim kristjanom razodeva božja volja. Papež se obrača tudi na krščanske starše. Rad bi, da bi bili blizu svojim otrokom: »Ne pustite jih same pred velikimi najstniškimi in mladostnimi izbirami. Pomagajte jim, da jih ne bo premagala mrzlična težnja po materialnem in jih vodite k pristnemu veselju, veselju duha. Pomagajte, da bo v njihovem srcu, ki ga navdaja strah pred prihodnostjo, odmevalo osvobajajoče veselje vere. Vzgojite jih, da bodo »okušali raznovrstno človeško veselje, ki nam ga Bog pošilja na pot; veselje bivanja in življenja; veselje čiste in posvečene ljubezni; pomirjajoče veselje ob naravi in molku; včasih trpko veselje ob skrbnem delu; veselje in zadoščenje ob izpolnjeni dolžnosti, veselje čistosti, služenja, delitve z drugimi; veselje žrtve, ki spada k bistvu Kristusove velikonočne skrivnosti.« Prizadevanje družine naj podpirajo kateheti in krščanski učitelji, ki so na poseben način poklicani, da v mladih oblikujejo čut za poklicanost. Njihova naloga je voditi nove generacije tako, da jim bodo pomagali odkriti, kakšen načrt ima Bog z njimi, in v njih gojiti pripravljenost, da sprejmejo življenjsko poslanstvo, ko jih bo Bog poklical k temu. To se bo zgodilo s postopnimi odločitvami, ki pripravljajo pot do popolnega »da«, v moči katerega je vse bivanje postavljeno v službo evangelija. (Iz poslanice svetega očeta ob 38. svetovnem molitvenem dnevu za duhovne poklice)       3. velikonočna nedelja Apd 5,27−32.40−41;Raz 5,11−14; Jn 21,1–9   Jezus se prikaže sedmim učencem 21,1 Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: 2 Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. 3 Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu:»Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. 4 Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. 5 Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« 6 Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. 7 Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. 8 Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. 9 Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. 10 Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« 11 Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. 12 Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. 13 Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. 14 To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.   Jezus in Peter 15 Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« 16 Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« 17 Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! 18 Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« 19 To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«     Vrzite mrežo na desno stran   Jezus je vstal od mrtvih in se prikazoval učencem. Ti pa še sedaj ne vedo, kaj naj delajo. Jezusovo podjetje so pustili na pol poti in začeli opravljati prejšnje poklice, ki so jih bili vajeni. Zopet so začeli loviti ribe, toda ribolov jim ne gre več tako dobro od rok. Čeprav ne vedo, kako naprej, poti nazaj, tako je videti, tudi več ni. Ali bi se, potem ko so z Jezusom doživeli tako velike reči in dobili tako odlične naloge, lahko zadovoljili samo z ribolovom? Podobno se je zgodilo z nekim bogoslovcem, ki sem ga dobro poznal. Sredi študija teologije se je vsega naveličal in ni vedel, kako naprej. Vse se mu je zdelo prezahtevno, prezapleteno in negotovo. Odločil se je za navadno življenje delavca. Točno sem vedel, kaj se bo zgodilo. Poklic delavca za tekočim trakom ga ne bo zadovoljil. V njem se ne bodo mogli uresničiti vsi prebujeni duhovni potenciali. Ker je imel duhovniški poklic, se je, že čez leto, vrnil nazaj v bogoslovje. Če ne bi imel duhovniškega poklica, bi si verjetno izbral kaj drugega. Poti nazaj v naši duhovni rasti več ni. Ustvarjeni smo, da gremo naprej. Psiholog Robert Johnson pravi: »Vsaka človekova psiha ima vgrajeno razvojno potrebo po rasti, da združi nezavedno vsebino svoje podzavesti in da skupaj sestavi manjkajoče dele svoje osebnosti. Sredi svojega življenja večina od nas konča beg pred samim seboj in poskuša biti to, kar so.« Sredstva javnega obveščanja, pa tudi šola in javno mnenje, nas hočejo odvrniti od tega, da bi bili posebneži. Zato vse življenje poskušamo biti nekdo drug. Kopije uspešnežev, popularnežev ali ubogljivi kupci reklamnih izdelkov. Vsak, ki ima oblast, moč, denar, nas poskuša ukalupiti v svoje interese, in mi se na vse pretege trudimo, da bi mu ustregli. Mislimo, da bomo postali bolj mi, če bomo imeli dobre znamke: obleko, avto, sodobno opremljeno hišo, če se bomo obnašali in govorili v skladu z modo. Pa ravno takrat, ko to delamo, postajamo manj mi in bolj to, kar drugi hočejo, da smo. Uspešen podjetnik mi je potožil: odkar je njegovo podjetje zaživelo, nima nobenega časa več za verske stvari in za družino. Povedal sem mu, da mora na neki način zmanjšati svoje obveznosti. Ali naj preuredi poslovanje, najame še enega delavca ali pa zmanjša obseg poslovanja. In kaj mi je odgovoril: »Vi, gospod, nič ne veste. To se preprosto ne da. Če to naredim, sem pogorel.« »Tako boste pa pogoreli duhovno, kar je še bolj žalostno. Izbrati boste morali, kaj je za vas več vredno, denar ali duhovne vrednote,« sem mu odgovoril. Malo me je otožno pogledal in odhitel po svojih opravilih. Sam ne ve, da je prav na ta način, kot sedaj deluje, ujet v potrošniško modo ali mrzlico. Prav nič posebnega ni, je le stereotipni suženj sodobne družbe in materializma. Vreči mreže na desno ali drugo stran pomeni upreti se toku te družbe in živeti drugače. Napredovanje v službi ali v večanju zasebnega poslovanja je lahko vztrajanje na isti strani v isti materialni mrzlici po pridobivanju in večanju. Cilji, za katere si prizadevamo, niso po kakovosti višji od tega, kar imamo sedaj, večji so lahko le količinsko. Večanje proizvodnje, dobička, pa tudi tehnološke zahtevnosti izdelkov ni duhovni razvoj, ampak gmotni, največkrat celo na škodo duhovnega razvoja ali na škodo družinskih odnosov in dobrega počutja. Apostoli so poskusili, čeprav je bilo nelogično, da bi že blizu obale, potem, ko so vso noč lovili, na besedo nekega tujca, ki ga takrat še sploh niso poznali, kaj ujeli. Še večje dejanje pa je bilo to, da so potem dokončno pustili mreže in spremenili svoje življenje. Postali so ribiči ljudi, obrnili so svet na glavo, ali bolje: šele oni so ga postavili na pravo mesto, ker so ljubili Jezusa bolj kot vse drugo. Srečanje z Jezusom je spremenilo njihovo življenje. Naj srečanje z Njim spremeni tudi naše življenje, da bomo lahko prestopili na drugo, resnično uspešno stran. Amen.   2. velikonočna Apd 5,12−16; Raz 1,9−13.17−19; Jn 20,19−31   Jezus se prikaže učencem 19,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« 22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«   Jezus in Tomaž 24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« 26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« 29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Namen knjige 30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; 31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.   Neverni Tomaž   Sinoptiki Tomaža omenjajo le takrat, ko naštevajo imena apostolov. Četrti evangelij pa ga izrecno omenja kar štirikrat. Takrat, ko je umrl Lazar in je Jezus rekel: »Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu« (Jn 11,14–15). Tomaž je takrat rekel svojim tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!« Drugič je Tomaž omenjen pri zadnji večerji. Tudi takrat ne razume Jezusovih besed in se hoče takoj prepričati: »›In kam grem, veste in za pot veste.‹ Tomaž mu odgovori: ›Ne vemo, kam greš in kako bi mogli vedeti za pot‹« (Jn 14,4–5). Tretjič je omenjen v današnjem evangeliju, četrtič pa v dodatnem enaindvajsetem poglavju le bežno, ko je šel skupaj z drugimi apostoli ribe lovit. Pogovor med apostoli in Tomažem je vmesni člen med prvim in drugim Jezusovim prikazovanjem. Tomaž hoče videti znamenja. Hoče dokaz za svojo vero. Jezus je že prej obsojal take zahteve pri Judih, ki so hoteli videti znamenja. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete« (Jn 4,48). Razlika pa je v tem, da nekateri hočejo videti čudež, da bi lahko utrdili svojo vero. Tak je apostol Tomaž. Tem bo Jezus, če ga bodo prosili, ustregel. Drugi pa so hoteli videti čudeže, da bi lahko Jezusa ujeli, kot farizeji in pismouki, ali da bi se zabavali, kot Herod. Tem Jezus ni nikoli ustregel. Nekateri danes prosijo − ali prosimo − za čudež, da bi čudež nadomestil naš trud ali da bi nam dal kakšne ugodnosti, odvzel trpljenje. Jezus bo gotovo naredil tako, da bo za nas najboljše. Tomaž apostolom samim ni hotel verjeti, ker jim ni zaupal. Zakaj bi jim le? Peter in Andrej sta bila neizobražena galilejska ribiča. Matej je bil pobiralec davkov. Jakob in Janez sta bila otročja povzpetnika. Njihov nadomestni voditelj Peter je svojega učitelja zatajil. Vsi apostoli, razen Janeza, ki je bil še premlad, da bi predstavljal kakšno grožnjo ali pomoč, pa so se v kritičnem trenutku razbežali. Tudi danes mogoče koga bega nedoslednost oznanjevalcev Kristusovega vstajenja. Na vsakem oznanjevalcu lahko najdemo kaj mrzkega. Posebno kritični so mladi. Ne smemo se ustaviti pri oznanjevalcu, na njegovi zunanjosti ali načinu izražanja, ampak sprejmimo oznanilo, ki ga oznanja. Vsak popotnik, ki išče zaklad, bo bil pripravljen na marsikatero neprijetnost na poti, samo da bo prišel do zaklada. Največji zaklad našega življenja je naša vera in božje kraljestvo. Kot iskalci zakladov smo tudi mi dolžni, da zaradi tega zaklada, ki je naša vera, pretrpimo in prenesemo marsikatero neprijetnost, samo da ga dobimo. Kako z lahkoto verujemo vsemu, kar pišejo časopisi in se, žal, niti ne sprašujemo, če je resnično ali ne. Ali če je tisti, ki je to pisal, vreden zaupanja ali ne. Slabe novice takoj sprejmemo in jim verjamemo. Tudi Tomaž je hitro verjel, da je Jezus umrl na križu, čeprav ga ni bilo zraven. Res je imel že nekaj izkušenj, kako se končajo take avanture. Že prej je namreč slabo kazalo za Jezusa. Predober je bil, preveč naiven, premalo političen, če pa se je sam spravil v odprt boj z voditelji. Tragičnim in slabim novicam je laže verjeti, bolj smo jih vajeni. Toda, da je vstal od mrtvih, to se ne dogaja nikoli, zakaj bi moral sedaj to verjeti. Njega ne bo naplahtal nobeden. Sam hoče priti stvari do konca. Tomaž ni verjel ne učencem ne Jezusu. Jezus sam je napovedoval, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Toda on je verjetno vse to preslišal. Tukaj bi se lahko vprašali, kako mi beremo, poslušamo in premišljujemo božjo besedo. Lahko tudi mi, kot Tomaž, samo napol. Jezusovih besed ne vzamemo zares ali jih preslišimo. Še eno napako je naredil Tomaž, in ta je bila, da se je v trenutkih krize oddaljil od skupnosti. Hitro je odšel po svoje, zato ga ni bilo v skupnosti, kjer se je Jezus prikazal in ko se je porajala vstajenjska vera. Ko se pojavijo težave, smo še toliko bolj potrebni skupnosti, še zlasti Jezusove, ki ji pravimo Cerkev. Tu v skupnosti v molitvi in prejemanju zakramentov prejemamo moč vstalega Jezusa. Sinoptiki, ki so prvi pisali svoje evangelije, apostola Tomaža in njegovih dvomov ne omenjajo, ker bi bili za apostola nekako neugledni. Zanimivo pa je, da je Tomaževa nevera prišla prav že apostolu in evangelistu Janezu. Ta je namreč zadnji pisal svoj evangelij. Da je laže prepričal svoje bralce o resničnosti Jezusovega vstajenja, je dogodek dobro opisal. Verovati v Jezusovo vstajenje je bilo za kristjane vseh časov najteže. Tomaževa nevera zato tudi nam bolj pomaga, kot bi nam njegova takojšnja verska gotovost. Obenem se moramo zavedati Tomaževih besed, da se moramo sami iz lastnih izkustev prepričati o vstalem Zveličarju, da bomo lahko tudi mi rekli: »Jezus je vstal, srečal sem se z njim.« Tudi danes lahko duhovno doživimo Jezusovo bližino, Jezusove čudeže, njegovo roko, ki nas spremlja skozi življenje. Vstali Zveličar namreč še vedno živi po Svetem Duhu med nami. Tudi nam se razodeva zato, da bi nam utrdil vero. Verski dvom sam na sebi ni nekaj slabega, saj nas spodbuja, da iščemo odgovore in poglabljamo svojo vero. Najbolj je to očitno v letih odraščanja, čeprav je poglabljanje vere naloga celega življenja. Ko jo najdemo, jo tako lepo na kolenih izpovejmo, kot jo je izpovedal Tomaž: »Moj Gospod in moj Bog.« V dvomih in preizkušnjah nas tolaži Jezusov posebni blagor, ki velja prav nam, ki ga nismo srečali tako kot njegovi sodobniki: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Amen.   Velikonočna vigilija 1 Mz 1,1−2,2; 2 Mz 14,15− 15,1 …; Lk 24,1−12   Jezusovo vstajenje 24,1 Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. 2 Kamen so našle odvaljen od groba in 3 stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. 4 Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. 5 Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? 6 Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: 7 ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« 8 Tedaj so se spomnile njegovih besed. 9 Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. 10 Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. 11 Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. 12 Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.   Jezusov odprti grob   Če hočemo razumeti vstajenje, se moramo najprej srečati s smrtjo. Ali ste se kdaj srečali z mrličem od blizu? Nekatere spreleti že ob teh besedah. Zdrznemo se, ko se srečamo s smrtjo. Takoj se obdamo z vsemi obrambnimi mehanizmi: primernost in spoštljivost, o tem se ne govori. Smrt je povezana s trpljenjem in razkrajanjem vsega, kar sploh imamo. Za nekatere, ki nimajo vere, tudi vsega, kar so. Postavljena je kot zid v našem življenju in v naši sreči, zid, prek katerega ne moremo. Lahko se zaletavamo z glavo vanj, toda prebili ga ne bomo. V vsej zgodovini je človek poskušal premagati smrt. Nesmrtnost je iskal v svojih gradbenih ali umetniški podvigih. Mrličem je dajal v grobove hrano, orožje in razne druge predmete, da bi lahko živeli tudi po smrti. Razglašal je svoje voditelje za nesmrtne bogove. Trupla umrlih je mumificiral in jim zidal grobnice. Iskal je nesmrtna zelišča in zdravila. Danes preučuje genske zapise, zamrzuje trupla, da bi lahko ustvarjal nova ista telesa in bi tako lahko večno živel. Nikomur ni uspelo. Vsi ti poskusi se nam zdijo otročji in smešni, vendar izražajo človekovo najglobljo željo po večnem in popolnem življenju.  Pomislimo na berlinski zid, ki je toliko let razdvajal narode, družine, zakone in prijateljstva. Bil je nepremostljiva ovira na poti k sreči. Koliko ljudi ga je poskušalo preplezati, le redkim je uspelo. Smrtnega pokrova groba ni pred Jezusovim vstajenjem premagal nihče. Danes je praznik Jezusove zmage nad smrtjo. On je prvenec vstalih od mrtvih. In sedaj, ko se je z Jezusovim vstajenjem prebila luknja v zidu, se podira vzdolž cele črte tudi pred našimi potmi in pod našimi rokami, če hočemo. Kako sproščujoč je občutek, ko bolečina razbite glave, ki se je neuspešno zaganjala v zid, mine in se prikaže svetlejša prihodnost. S strmenjem spremljamo čudoviti dogodek človeške in božje zgodovine. Naravne zakonitosti so bile premagane. Kristus, kralj vesoljstva, je bil tudi zaprt v brezizhodnost človekovega življenja. Nemočan je bil kot mi, trpel je kot mi. Stal je osramočen pred Pilatom, s trnovo krono na glavi, pribit na križu, mrtev v grobu. Sedaj pa kraljuje kot zmagovalec vse zgodovine in vsega kar obstaja. On bo obrisal vse solze z naših oči. Vsa bednost, nemoč in vsa tragika našega življenja, ki se najbolj kaže v smrti, nima več svoje moči. Danes smo se zbrali tukaj v cerkvi, da bi slavili Jezusovo vstajenje, zato ker se je pred 2000 leti zgodilo nekaj nepojmljivega. Božji Sin je prebil zid, lupino groba smrti. Življenje je ušlo nepremagljivemu prijemu smrti. Skozi to odprtino groba je smrti odtekla vsa moč. Ta odprtina groba je močnejša in pomembnejša kot vse vesolje in vsa zgodovina. Črna luknja, ki je vse do sedaj samo požirala in iz nje ni bilo vrnitve, se je končno odprla. Postala je izvor svetlobe za vse vesolje in vso zgodovino. Na koncu bo šlo skoznjo vse stvarstvo in se tako preobrazilo v novo nebo in novo zemljo. Ta odprtina v grobu nobenemu iskalcu ne pusti mirno spati. Skoznjo sije žarek upanja, ki ga ne more zasenčiti nobena stvar več. »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu« ( 1 Kor 15,55−57). Zmaga in želo smrti nas še mučita, toda premagati nas ne moreta. Greh in kultura smrti, ki iz greha izhaja, sta dobila nepremagljivega tekmeca. Ali smo se že odprli temu žarku, ki poskuša posijati tudi v našo notranjost? Našo notranjo praznoto, obup in brezizhodnost lahko odpremo temu novemu življenju le mi sami. Ali ne doživlja Cerkev obdobja velikega nasprotovanja prav zato, ker se upira kulturi smrti? Od vstajenja naprej je postalo življenje vidno in otipljivo v občestvu Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo. V tem občestvu smo se danes zbrali, ker slavimo Kristusovo zmago nad smrtjo. Hočemo se naužiti božjega vstajenjskega življenja. Hočemo pogledati in  tudi stopiti skozi odprtino svojega groba v novo življenje. Ne iščimo živega med mrtvimi. Grob je prazen, Kristusa ni v grobu, Kristus ni mrtev. Kristusa, in to vstalega, bomo našli v življenju, ker je ostal z nami po Svetem Duhu. Kristus ni samo predmet zgodovine, teologije, vzornik našega življenja. Ne, to je prazen grob. Kristus je živa oseba, ki živi med nami, živi za nas in v nas. Vera ni le zbirka lepih običajev, tolažba za žalostne in potrebne, morala za podivjani svet. Kristus je naš spremljevalec in prijatelj, z njim se pogovarjamo v molitvi, z njim se združujemo v evharistiji. Samo živi in vstali Kristus je sposoben dati življenje temu mrtvemu svetu. On, ki je človeka in svet ustvaril, zanj umrl in zanj skrbi. On ga bo duhovno oživil in osrečil. Stopimo za njim iz ujetosti groba v življenje in si zapojmo aleluja. Amen.     Velikonočna nedelja Apd 10,34.37−43; Kol 3,1−4; Jn 20,1−9   Jezusovo vstajenje 20,1 Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. 2 Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« 3 Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 4 Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. 5 Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. 6 Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, 7 in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. 8 Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. 9 Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.   Ljubezen je prva   Jezusovo vstajenje je nekaj nezaslišanega, zato vanj tudi ni lahko verjeti. Celo večina kristjanov ima težave z vero v Jezusovo vstajenje in posmrtno življenje. Tudi apostoli niso mogli takoj verovati, ampak so se jim te stvari zdele kot blodnje. V današnjem evangeliju vidimo, kako so jih v veri v Jezusovo vstajenje prekosile pobožne žene. Žene so prišle prve k grobu. One so bile tudi, poleg apostola Janeza, edine, ki so vztrajale pod križem. Ženska narava gre zaradi čustvenosti in močne intuicije globlje od moške in tudi hitreje spoznava, seveda na svoj način. Marija Magdalena je šla zarana k grobu. To je bilo takoj po velikonočnih praznikih, ki so jih Judje praznovali v soboto. Beseda zarana se uporablja za četrto nočno stražo, ki je trajala od tretje do šeste ure zjutraj. Ljubezen je gnala Marijo iz Magdale in ji ni dala miru, da ni mogla spati in je tako odšla zgodaj h grobu. Judje so verovali: dokler se ne začne truplo vidno razkrajati, je njegova duša še vedno nekako pri njem. To pa je gotovo tri dni. Zato je Marija Magdalena pohitela, da bi Jezusovo truplo pravočasno balzamirala. Jezus je bil v grobu približno en dan in pol, vendar je bil ta čas prenesen na tri dni. Čeprav je pohitela, ni vedela, kdo ji bo odvalil kamen od vhoda v grob; bil je namreč zelo velik. Prišla je v jutranjem mraku in videla, da je kamen že odvaljen. Videla je tudi, da je grob prazen. Po glavi so ji začele rojiti čudne misli. Kaj bi to bilo? Ali so truplo ukradli? Ali so ga hoteli sovražni Judje oskruniti? Tekla je hitro in povedala enajsterim. Peter in Janez sta pohitela h grobu. Začela se je »frka in zbrka«. Stvari so še bolj ušle izpod nadzora, kot sta si predstavlja. Jezusovo telo se je izvilo iz prijema vseh zemeljskih zakonitosti. Janez, ki je bil mlajši, je prišel prvi h grobu, vendar ni vstopil, ampak je pustil Petru kot voditelju, da si najprej ogleda nedotaknjene stvari. Kraj dogodka je bil zaščiten, kot ga danes zaščitijo kriminalisti, pa ne s trakom in stražo, ampak s spoštljivostjo in strahom. Saj ni tako lahko zgodaj zjutraj, ko je še mrak, vstopiti v grob. Peter je vstopil in videl, da povoji ležijo zviti na kraju, kjer je bilo Jezusovo telo. Niso bili razmetani, kot bi bili, če bi kdo hotel vzeti telo brez povojev, kar bi bilo čudno, ampak ležijo tako, kot da bi ovijali Jezusovo telo. Jezusovega telesa pa ni bilo v grobu, ampak se je zdelo, kot da bi izhlapelo. Peter si je vse to dobro ogledal in ugotovil, da Jezusovo telo ni moglo biti ukradeno, kajti skrunilci nikakor ne bi mogli tako pustiti povojev. Sedaj je vstopil Janez in Petrovi razumski ugotovitvi dodal še svojo ljubezen, po kateri se je ta apostol še posebej odlikoval. Rezultat je bil, da je bil takoj sposoben vse povezati in je prvi veroval v Jezusovo vstajenje. Medtem pa se je Jezus že prikazal Mariji Magdaleni. Nanjo so mogoče apostoli v začetku gledali zviška. Mislili so, da jim zbija ugled, ker je imela sramotno preteklost. Zaradi Jezusove naklonjenosti do nje pa si je niso upali spoditi. Jezus jo tukaj zopet postavi nad vse in vsakemu, ki bi dvomil o njej pravi kot farizeju, ki ga je povabil v svojo hišo: »Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi« (Lk 7,47). Ljubezni je bilo dano prvenstvo, ne Petru ali čemu drugemu.  Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13), pravi apostol Pavel Korinčanom. Ljubezen se dokoplje do tam, do koder razum ne seže. Kdor dela dela ljubezni, ima vero. Iz del lahko pokaže vero. Kdor pa hoče samo vero, brez del, nima ničesar. To veliko resnico premalo upoštevamo tudi v našem vsakdanjem življenju. Bližnjega ne poznamo in ne razumemo zato, ker ga nimamo radi. V Jezusovo in naše vstajenje premalo verujemo zato, ker ga premalo ljubimo. Ljubiti Boga pomeni ljubiti sočloveka, ki je v potrebi. Ljubiti Boga pomeni veseliti se svojega življenja in prepevati z vsem stvarstvom. V ljubezni vse postane en sam čudež vstajenja in življenja.  Dirigent lahko dobro vodi orkester, če se vživi v stiske in čustva skladatelja simfonije, če se mu približa. Ko je nekoč mlad slikar pokazal Gustavu Doreju svojo sliko Jezusa in ga vprašal za mnenje, je bil slikar nekaj časa tiho, potem pa mu je odgovoril: »Če bi ga imeli radi, bi ga bolje naslikali.« Ljubezen je tista, ki lahko spozna, razum je omejen. Najbolj pa to velja za vero. Če bi lahko nekaj razumsko dokazali, to ne bi bila več vera, ampak vedenje. Verujemo to, kar ni mogoče dokazati, zato potrebujemo ljubezen. Jezusovo vstajenje je največji zgodovinski dogodek in zgodovino tudi presega. Da bomo lahko spoznali veličino in vse posledice Jezusovega vstajenja, prosimo pri tej daritvi Jezusa, naj nam da močno ljubezen. Ljubezen, ki bo sposobna verovati in ljubezen, ki bo sposobna delovati. Amen.   Cvetna nedelja Iz 50,4−7; Flp 2,6−11; Lk 22,14–23,56   JEZUSOVO TRPLJENJE PO LUKU   Postavitev evharistije 22,14 Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. 15 In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, 16 kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« 17 In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, 18 kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« 19 In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« 20 Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. 21 Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi. 22 Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, po katerem je izročen.« 23 Oni pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to storil.   Prerekanje, kdo je večji 24 Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. 25 On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. 26 Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. 27 Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. 28 Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. 29 Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, 30 da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.«   Jezus napove, da ga bo Peter zatajil 31 »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. 32 Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« 33 Ta mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« 34 On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.«   Denarnica, torba, meč 35 In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« 36 Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. 37 Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: Med hudodelce je bil prištet. To, kar zadeva mene, se bliža izpolnitvi.« 38 Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.«   Jezus na vrtu Getsemani 39 Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. 40 Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!«, 41 sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: 42 »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« 43 Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. 44 Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. 5 Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali. 46 Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.«   Jezusa primejo 47 Medtem ko je še govoril, je prišla množica. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. 48 Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« 49 Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj bo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« 50 In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. 51 Jezus je odgovoril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. 52 Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. 53 Dan na dan sem bil med vami v templju in niste vzdignili rok nad mene. Toda to je vaša ura in oblast teme.«   Peter zataji Jezusa 54 Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. 55 Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. 56 Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« 57 On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« 58 Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« 59 Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« 60 Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. 61 In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« 62 In šel je ven in se bridko zjokal.   Jezusa zasramujejo in tepejo 63 Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. 64 Zakrili so ga in spraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« 65 In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega.   Jezus pred vélikim zborom 66 Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. 67 Rekli so: »Če si ti Mesija, nam povej!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. 68 In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. 69 Toda odslej bo Sin človekov sedel na desnici Božje Moči.« 70 Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« 71 Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«   Jezus pred Pilatom 23 1 Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. 2 Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« 3 Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovoril: »Ti praviš.« 4 Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« 5 Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sem.«   Jezus pred Herodom 6 Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. 7 In ko je izvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeruzalemu. 8 Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. 9 Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. 10 Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. 11 Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. 12 Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.   Jezusa obsodijo na smrt 13 Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo 14 ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. 15 Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. 16 Kaznoval ga bom torej in izpustil.« 18 Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Baraba!« 19 Ta je bil namreč vržen v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. 20 Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. 21 Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« 22 Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.« 23 Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. 24 Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. 25 Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji.   Jezusa križajo 26 Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. 27 Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. 28 Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! 29 Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ 30 Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ 31 Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?« 32 Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. 33 In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. 34 Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. 35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« 36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. 37 Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« 38 Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« 39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« 40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? 41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« 42 In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« 43 In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«   Jezusova smrt 44 Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, 45 ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. 46 Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. 47 Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« 48 In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. 49 Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sëm in so to gledale.   Jezusov pogreb 50 Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, 51 ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. 52 Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. 53 In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. 54 Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. 55 Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. 56 Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.   5. postna nedelja Iz 43,16−21; Flp 3,8−14; Jn 8,1−11   8,1 Jezus pa je krenil proti Oljski gori. 2 Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. 3 Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo 4 in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. 5 Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« 6 To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. 7 Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« 8 Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. 9 Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. 10 Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« 11 Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«   Grešnik ne sodi grešnika !   Jeruzalem je bil središče judovskega bogočastja. Tu je bilo največ najvplivnejših farizejev in pismoukov. Tu pa je imel Jezus tudi največ sovražnikov in nasprotnikov, zato so mu apostoli in učenci odsvetovali, da bi hodil v Jeruzalem. Jezus se ni izogibal soočenja z oblastmi in s svojimi nasprotniki. Farizejem in pismoukom je bil trn v peti, ker je javno, brez dlake na jeziku, bičal njihovo hinavščino in druge napake. Učil je nov nauk z oblastjo, z veliko priljubljenostjo pri ljudeh. Njegov nauk se ni ujemal z njihovimi željami in pričakovanji, zato so iskali priložnosti, da bi ga onesposobili in kasneje tudi pogubili. Hoteli so ga ujeti v besedi, pa ni šlo, sedaj bi ga radi s pomočjo grešnice, ki so jo ujeli v prešuštvovanju. Ne vemo, ali so šli ponjo v javno hišo ali so jo kje zasačili; morda so jo za to nalogo celo plačali. Morda je moški pobegnil ali so ga sami izpustili, o tem evangelij ne poroča.   Prešuštnica sama na sebi jih ni niti zanimala. Bila jim je samo sredstvo, da bi uničili Jezusa. Mojzesova postava je naročala take kamenjati. Če bo Jezus zahteval, da jo kamenjajo, bo odkrito pokazal, da grešnike smrtno sovraži. Na laž bo postavljena njegova ljubezen do grešnikov. Ljudem se bo pokazal kot okrutnež, ki se ga je treba bati. V nasprotje bo prišel celo z Rimljani, ki so sedaj, ko so imeli tu oblast, prepovedovali Judom izvajanje vsakršne smrtne kazni. Če pa bo rekel, naj jo izpustijo, bo očitno prelomil Mojzesovo postavo in zagovarjal enega izmed najhujših grehov, za katerega je − poleg zatajitve vere, preklinjanja in uboja − veljala smrtna kazen. Jezus ne izbere nobene nastavljene zanke, ampak se skloni in piše po tleh. Po tleh ni pisal zato, da bi pridobil čas, ker ne bi vedel, kaj naj naredi, ali da bi prosil nebeškega Očeta ali Svetega Duha za razsvetljenje. Kot Bog je sam dobro vedel, kaj bo storil. Morda je molil za sodnike. Po tleh je morda pisal zato, da bi lahko tožitelji v tistem času razmislili, kaj delajo, in bi spoznali svojo zmoto. Mogoče je pisal njihove grehe. V zemljo je bil obrnjen verjetno tudi zato, da ne bi gledal ljudem v oči in s tem ne v njihova umazana in trdosrčna srca. Na zemlji je čepel, da bi se pokazal bolj ranljivega. Da bi se množica nad njim še bolj razdivjala ali pa pomirila. Ob Jezusu se je treba odločiti. Ker se farizeji niso pomirili in umaknili, se je Jezus vzravnal in v hipu razorožil vse svoje nasprotnike: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Najstarejšim se je nabralo že največ grehov, zato so začeli prvi odhajati. »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« Ob Jezusovi navzočnosti ni mogoče nobenega obsoditi. Farizeji so imeli greh in grešnico za sredstvo, da bi naredili še večji greh, da bi onesposobili in obsodili pravičnega. Tudi danes se dogajajo take kupčije. Plačilno sredstvo so lahko grešni, nemočni in slabotni ljudje, ki so brez hrbtenice, brez morale, brez denarja ali še česa drugega. Taki lahko hitro postanejo žrtve pri uresničevanju interesov vplivnih ljudi. Farizeji so se zapletli v svojo lastno mrežo. S prizorišča so odhajali osramočeni in obsojeni kot grešniki. Odstopiti so morali od sojenja drugih in s svojim odhodom priznati, da so sami grešniki. Ob Jezusovem nastopu jim ni preostalo nič drugega. Jezus je poznal njihova srca. Niso si upali tvegati še nadaljnjega boja z njim. Kaj če bi začel naštevati njihove skrivne grehe? Grešnico so pripeljali, da jo bi javno osramotili. Kako nemočna se je morala počutiti v njihovih rokah, pred Jezusovim obličjem in pred množico, ki je ta linč in javno razgaljenje spremljala. Toda stvar se je obrnila. Ženi so naredili uslugo. Omogočili so ji srečanje z Jezusom in Jezus ji je odpustil grehe, vrnil ji je dostojanstvo in omogočil nov začetek. Jezus grešnice ne obsoja, celo postavi se zanjo, obsoja pa njen greh. Tudi nam daje to navodilo: Greh je treba obsodi, grešnika pa ne. Če naredi naš bližnji nekaj narobe, to še ne pomeni, da je pokvarjen in nepoboljšljiv. Ali da je do globine svojega srca zloben. Ne to pomeni, da mu je spodletelo, da potrebuje še en poskus ali pomoč in spodbudo. Naš bližnji ne potrebuje obsodbe in sovraštva, ampak ljubezen in pomoč. Ljubezen, pomoč in razumevanje potrebujemo tudi mi sami. S tem seveda ne trdimo, da greh ni veliko zlo. Jezus ne reče grešnici: »Ne sekiraj se, saj to ni nič, saj vsi tako delajo; tudi farizeji so grešniki, saj si videla, kako so hitro odšli. Saj vem, da je to tvoj vsakdanji kruh in da ne znaš in ne moreš drugače živeti. Veš, jaz te razumem in sprejemam takšno, kot si.« Ne, Jezus ji ne reče tega, ampak ji reče: »Pojdi in ne greši več, da se ti ne zgodi še kaj hujšega.« Hujše od smrti s kamenjanjem je večno pogubljenje. Jezus jo bo sodil ob koncu sveta, sedaj pa ji daje priložnost, da se poboljša. On edini bi jo lahko že sedaj kamenjal, ker je edini brez greha. On vse ve, vse vidi, On je gospodar našega življenja, ker nam ga je tudi sam podaril, On nam odpušča grehe in nas hoče rešiti, hoče, da bi živeli. Noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi, zato nam odpušča grehe in nam vrača naše dostojanstvo in našo bogopodobnost. Kako bi se lahko mi danes srečevali z grešniki? Predvsem se ne smemo nasproti njim čutiti pravične, ker to nismo. Tako bi bili le podobni farizejem. V pogovoru z njimi smo dolžni najprej sami priznavati svoje napake in grehe, šele nato lahko začnemo gledati napake svojih bližnjih. Svojega bližnjega moramo imeti resnično radi, zato mu bomo dali priznanje in pohvalili njegove dobre strani. Rekli mu bomo nekako takole: »Veš, jaz te cenim in spoštujem. Mnoge stvari na tebi občudujem in so mi všeč …« Znati moramo videti tudi njegov trud, križe in težave. Njegovo zgodovinsko in situacijsko ujetost v izvirni greh. Tako bomo lahko nadaljevali: »Vem, da se veliko trudiš in prizadevaš in da zaradi marsičesa trpiš … in da ti, tudi zaradi tega, marsikaj spodleti. Tudi jaz grešim …« Tukaj lahko naštejemo svoje grehe. Potem šele ga bomo lahko opozorili na njegovo pomanjkljivost ali na njegov greh. Morda kar naravnost: »To, kar delaš sedaj, pa ni prav. V tem te ne bom nikoli podpiral.« Ali: »Dajva se o tem pogovoriti.« Če so bili prvi stavki iskreni in smo bližnjemu res pravi prijatelji, bo učinkovito sprejel tudi dobronamerno kritiko. Kako preroško so farizeji, ki so bili razlagalci Mojzesove postave, prišli k Jezusu po nasvet, kaj naj sedaj storijo s to grešnico. Dobili so dober odgovor: »Grešniki ste in tudi s tem dejanjem grešite, spreobrnite se!« Farizeji so v zavesti, da so pravični, iskali grešnike in jih pobijali s kamenjem. Jezus jih je iskal zato, da bi jih spravil na boljšo pot. Da bi lahko grešniki ob Njem izkusili, kaj je to nesebična in odpuščajoča  ljubezen. Kdor bo lahko med ljudmi okusil tako ljubezen, se bo lahko spreobrnil. Kdor pa živi med dlakocepskimi farizeji in milimetrskimi razlagalci pravičnosti, bo zasovražil take ljudi, njihov nauk in podobo Boga, ki ga oznanjajo. Amen. 4. postna nedelja Joz 5,9−12; 2 Kor 5,17−21; Lk 15,1−3.11−32   15,1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 Tedaj jim je povedal tole priliko:   Prilika o izgubljenem sinu 11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. 12 Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. 13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. 14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. 15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. 16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. 17 Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. 18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. 19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ 20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. 21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ 22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. 25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. 26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ 27 Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ 28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. 29 On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. 30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ 31 On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. 32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«   Starejši sin   Zgodba o usmiljenemu očetu in o spreobrnjenju mlajšega sina se konča z sovraštvom starejšega sina. Oče ki predstavlja Boga ga hoče pripraviti do odpuščanja, toda ne vemo ali je pri tem uspel ali ne. Judje, ki so že od nekdaj, vsaj na videz, služili Bogu in jih predstavlja starejši sin, na splošno, kot narod, Jezusa in njegove ljubezni do grešnikov niso sprejeli.  Starejši sin je bil »pravičnež«. Ni mogel razumeti, kako je mogel oče celo nagraditi početje njegovega brata. Kaj je potem dolžan šele njemu, ki je vedno zanj garal, ga ubogal in ni poznal prestopka. Mladi mož ni niti zaslutil, da je tudi sam odpotoval v daljno deželo in je še vedno tam: daleč od srca svojega očeta, čigar ljubezen, skrbi in veselje ga puščajo hladnega. Zaposlen je le s svojimi dolžnostmi, da bo lahko v danem trenutku očetu izstavil račun, koliko je zaslužil. Ostal je kujavo zunaj, da bi s tem ponižal ne le grešnika, ampak tudi mehkega očeta. Oče mu je poskušal razložiti svoje ravnanje: »Ti si ves čas pri meni. Ali ti moja ljubezen ni zadosti? Odpri se ji, pa mi ne boš izstavljal računov, ampak boš razumel, da je vse moje tudi tvoje. Tega sedaj še ne razumeš, ker si duhovno mrtev. Čeprav si vedno v moji hiši, si v svojem srcu izgubljeni sin. Tvoj brat pa živi, ker me ima rad − zato tudi to veliko veselje v hiši.« Morda je imel starejši sin na neki način celo prav. Sodil je pač po človeško. Jezus pa ravna po božje. Prav to odpira nam, ki verujemo v večnost, veselo upanje. Upanje, da je v vsakem trenutku možno odpuščanje in sprava; tudi če je človek ni zmožen, jo je zmožen Bog. Bog nam vedno odpušča grehe in nam pomaga, da odpustimo drug drugemu. Bog ve, kako smo potrebni odpuščanja, zato se je za naše odrešenje dal pribiti na križ. Pevca Marvina Gaya, ki je za svojo glasbo prejel gramija, je 1. aprila 1983 ubil njegov oče. Šlo je za sovraštvo, ki se je samo stopnjevalo in na nobeni strani ni bilo posluha za ljubezen, ki odpušča in dela dobro tudi tistim, ki ji delajo krivico. Če res ni bilo nobene druge možnosti za spravo, bi morala iti vsaj daleč narazen drug od drugega. Tako je svetovano tudi zakoncem, ki so izčrpali vse možnosti in ne morejo ali ne znajo več živeti skupaj, ampak se neprestano mučijo in trpinčijo. Seveda pa se taki zakonci ne morejo več cerkveno poročiti. Marvin je v otroštvu zelo trpel zaradi očetove krutosti. Sam je verjel v Boga, toda nikoli ni skušal uresničiti njegovih besed odpuščanja v svojem življenju in v odnosu do očeta. Sovraštvo je pokopalo očeta in sina. Prijatelj, ki ga je dobro poznal in je napisal njegov življenjepis, je knjigi dal naslov Razdeljena duša. Marvin je bil namreč delno umetnik, delno zabavljač, delno svetnik in delno grešnik, delno »mačo« in delno »gentelman«. Tako je tudi delno živel po Jezusovem nauku, delno pa se mu je upiral. Vedno pa se ne da živeti polovično. Če ne odpustiš nekomu, ki je daleč, se mogoče še da shajati, če ne odpustiš svojemu očetu, te to pokoplje. Tudi če te ne uniči strel iz pištole, te bo uničilo tvoje sovraštvo. Sodobni človek veliko pretrpi zaradi ločitev. Polovica parov se namreč loči. Mnogi se zato ne poročajo. Zato pravijo, da se danes želijo poročat samo še istospolni partnerji. Neka gospa, ki ni bila verna, me je prosila, da bi ji blagoslovil njeno stanovanje. Vprašal sem jo: »Zakaj, ko pa ne verujete?« Odgovorila mi je, da ne veruje tako, kot uči Cerkev, verjame pa, da je duh njenega nekdanjega moža še vedno v stanovanju. Rada bi se ga znebila, kakorkoli je že to mogoče. Odgovoril sem ji, da je to magija. Ne gre za to, da bi z molitvenimi obrazci silili, kaj naj delajo drugi ali Bog, ampak da bo morala ona svojemu možu vse odpustiti, če bo hotela najti notranji mir. Ni je mučil duh nekdanjega moža, ampak njena jeza, sovraštvo in nezmožnost odpuščanja. V knjigi Kako odpustiti svojemu bivšemu možu Marcia Hootman pride do dveh spoznanj. Ženske, ki so se ločile, porabijo zastrašujoče veliko časa, energije, denarja in živcev za to, da bi lahko duhovno shajale s svojimi nekdanjimi možmi. Sedaj se s tem bolj mučijo, kot so se prej v slabi zakonski zvezi. Zdravniki splošne prakse zatrjujejo, da ima le deset odstotkov bolnikov telesne zdravstvene težave, vsi drugi imajo duševne. Med temi po destruktivnosti prednjači sovraštvo. Zdravnik Bruce Larson je zapisal: »Naša čustva o nas samih in o drugih ter kakovost naših medsebojnih odnosov imajo več opraviti s pogostnostjo naših obolenj kot genska zasnova, dieta in vpliv okolja skupaj.« S sovraštvom do drugih pogosto bolj škodujemo sebi kot njim. Meč, ki ga uporabljamo, da bi ranili druge, mora iti najprej skozi naše srce. Morda mislimo nekako v stilu vica o zlati ribici, ki lahko izpolni vsako željo, vendar sosed dobi vsega dvojno mero. Slovenec si je baje zaželel, da bi mu pogorela stanovanjska hiša, zato da bi sosedu pogorelo poleg nje tudi gospodarsko poslopje.   V filmu Karate Kid gospod Miyagi vpraša Daniela: »Ali imaš res dovolj velik razlog, da se hočeš naučiti karateja?« In Daniel odgovori: »Ali je sovraštvo dovolj velik razlog?« Gospod Miyagi mu odgovori: »Kdor sovraži, mora izkopati dva groba: enega za svojega sovražnika in enega zase.« Sovraštvo nima drugega konca kot trpljenje in smrt. Samo če bomo ljubili, bomo imeli življenje v sebi. Nekateri sprašujejo, kako naj odpustijo, ko pa ne morejo? Jezus nam pravi: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44−45). Rešitev je torej molitev, to je iskanje Božje pomoči, in dobrodelnost tudi do sovražnikov. V tem svetem postnem času pojdimo vase in se osvobodimo svojih lastnih sužnosti, pa tudi sužnosti, v katere so nas zapletli drugi. Mislimo si, da se ne da živeti drugače. Božja beseda pa nam govori, da se da, in zakramenti nam dajejo tudi potrebno moč, da se vrnemo k našemu Očetu. Amen.   3. postna nedelja 2 Mz 3,1−8.13−15; 1 Kor 10,1−6.10−12; Lk 13,1–9   Spreobrnjenje ali pogubljenje 13,1 Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. 2 Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? 3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. 4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? 5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«   Prilika o nerodovitni smokvi 6 In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. 7 Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ 8 Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. 9 Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«   Spreobrnjenje ali smrt   Kako znamo razlagati dogodke našega življenja? Ali prepoznamo v njih božjo govorico, ki nas kliče k spreobrnjenju, ali pa mislimo, da so opozorila namenjena le drugim? Jezus je z zgodbo o smokvinem drevesu v resnici najprej mislil na Jude, ki so prejemali največ milosti in niso obrodili sadu spreobrnjenja in dobrih del. Potem pa ta velja tudi za vse nas, ki prejemamo polnost milosti v Jezusu Kristusu. Kakšni dogodki so pretresali Jeruzalem v času Jezusovega oznanjevanja?  Mesto je potrebovalo boljšo oskrbo s pitno vodo. Pilat je sklenil za to dobro investicijo in za hvalevreden objekt uporabiti tempeljski denar. To je razkačilo nekatere Galilejce, da so se uprli. Pilat je med upornike poslal svoje vojake v civilu in ko je posredovala vojska, so se ji pridružili tudi ti vojaki med uporniki. Upor je bil krvavo zadušen in padlo je precej Galilejcev. Galilejci so prišli v Jeruzalem, da bi darovali, da bi se zavzeli za sveto stvar. Pilat je tako rekoč pomešal njihovo kri s krvjo darovanih živali.  Morda je prišlo med Herodom in Pilatom prav zaradi tega do nesoglasja. Galilejci so bili namreč Herodovi ljudje. Da bi izkazal spoštovanje do njegove oblasti, je Pilat poslal Jezusa med sodnim postopkom k Herodu, ki je za praznike prišel v Jeruzalem. Jezus je bil Galilejec in naj bi bil Herodov primer. Takrat, pravi Sveto pismo, sta se Herod in Pilat pobotala. Drugi primer verjetno izhaja iz prvega. Vodni sistem so začeli graditi in delavce so plačevali s tempeljskim denarjem. Ko se je zgodila nesreča in je stolp pokopal osemnajst delavcev, so ljudje hitro sklepali, da se je to zgodilo zato, ker so delali za tempeljski denar, ki je bil namenjen samo za bogoslužje. Podobno okoliščinam, ki so botrovale Jezusovemu govoru, se tudi mi večkrat sprašujemo, zakaj koga doleti nesreča ali celo prezgodnja smrt. »Saj se je komaj poročil.« »Saj je še mlad ali mlada in ima majhne otroke.« Ali celo: »Zakaj Bog pokliče najboljše?« Kakšna nesreča je, ko umre mlada družinska mati ali oče. Vedno nas preseneti, ko umre nekdo, ki po naši logiki ne bi smel umreti. Morda je smrt za pokojnega rešitev in pomeni veliko trpljenje samo za tiste, ki so ostali sami. Morda pa začnemo povezovati greh s kaznijo tako na hitro, kot so to počeli Judje. »Grešnik je bil, zato ga je Bog kaznoval.« Kjer pa je manj vere in zavesti grešnosti, rečejo, »da se je z njim divje ali žalostno poigrala kruta usoda«. Kaj pa pravi Jezus? »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Dogodki, ki nas pretresajo, so opozorilo nam, da se spreobrnemo. »Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi.« Dejstvo je, da umirajo tisti, ki bi morali še živeti, in da trpijo tisti, ki niso nič krivi. Če kristjani vemo, da sveta ne vodi kruta usoda in da naše življenje ni posledica igre naključja, se taki dogodki dogajajo za naše streznjenje. Ti dogodki nas opozarjajo, da tudi nas lahko zadene nepričakovana smrt, zato moramo biti nanjo vedno pripravljeni. Če trpijo nedolžni, smo jim dolžni pomagati in lajšati njihovo bedo, da bomo lahko tudi mi, kot oni, deležni nagrade. Veselimo se vseh darov, ki smo jih prejeli, in jih velikodušno delimo naprej. Posamezen grešnik lahko počaka kot ljulka do žetve. Ni pa tako z narodom. »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Grešnik, ki živi med pravičnimi, ima lepe možnosti za spreobrnjenje. Teže pa se to zgodi s celim mestom, narodom ali državo. Bog je pokončal Sodomo in Gomoro, ker je hudobija teh dveh mest tako narasla, da spreobrnjenje posameznika in družbe skoraj ni bilo več mogoče. Jezus svari Jude in nas, da se bo to lahko zgodilo tudi z njimi in nami, če se ne spreobrnemo. Judje se niso spreobrnili in so bili pokončani kmalu po Jezusovi smrti. Uprli so se premočnim Rimljanom, namesto da bi se spreobrnili in še nekaj časa delali pokoro za svoje grehe. Namesto da bi iskali božje kraljestvo, so iskali zemeljsko. Vzrok za upor je bil isti kot v današnjem evangeliju. Leta 66 so Rimljani zaplenili tempeljske zaklade in s tem izvali splošen upor. Naslednje leto je najslavnejši rimski vojskovodja Vespazijan skupaj s svojim sinom Titom začel ofenzivo. Judje so se zatekli v Jeruzalem in se tam branili dve leti in pol. Ko je Tit zavzel mesto, se je pogumnim upornikom kruto maščeval. Jeruzalem je zravnal z zemljo. Od templja je ostal samo del zidu, ki je danes zid obžalovanja. Več deset tisoč Judov je križal ob poteh v mesto, druge pa zasužnjil ali izgnal. Od takrat Judje niso imeli svoje države do leta 1948. Propadla pa je tudi rimska država. Kljub temu da je pozneje sprejela krščansko vero, je bilo to že prepozno. Glavni vzrok za njen propad je bila moralna izprijenost. Rimljani niso hoteli imeti otrok in niso znali živeti brez nasilja in sužnjev. Ni treba biti prerok, da bi videli, da bomo tudi Slovenci pokončani, če se ne spreobrnemo in ne vzljubimo življenja. V zgodovini je propadlo že veliko držav. Številne zato, ker so temeljile na sebičnosti, krivici in zatiranju. Propadle pa so tudi tiste, ki so poskušale zgraditi utopično božje kraljestvo na zemlji, kot smo lahko videli v filmu Misijon. Spreobrnjenje je vstop v božje kraljestvo, je življenje za božje vrednote, ki edine jamčijo preživetje. Niso vsi Judje Jezusa zavrgli, toda vsi so bili pokončani. Niso bili vsi Rimljani moralno izprijeni, toda vsi so propadli. Niso bili vsi nacisti rasisti, toda vsi so bili poraženi. Niso bili vsi državljani komunističnih držav slabi, nasprotno, med njimi je bilo veliko svetnikov, toda vsi še trpimo zaradi korupcije, propada ekonomije in pomanjkanja demokracije. Propad posameznika je tudi propad skupnosti in obratno. Vsak naš greh ima tudi družbeno razsežnost. In vsako naše zasluženje dobro vpliva tudi na druge. Nihče se ne bo zveličal sam in nihče se ne bo pogubil sam. Prilika o figovem drevesu pa nas uči, da smo lahko mi tisti, ki smo zasajeni v dobri zemlji, med dobrimi ljudmi, imamo krščansko vero, dobivamo več darov kot drugi, pa ne dajemo svojih sadov in bomo zato iztrebljeni. Nekoristnost kliče nesrečo. Tudi v procesu evolucije življenje izloča vse, kar ni koristno za nadaljnjo rast. Vprašajmo se, ali tej družbi bolj dajemo ali bolj jemljemo. Ali bomo lahko zanamcem zapustili več, kot smo prejeli od prednikov? Zanimivo je, da se tudi človek, ki samo sprejema, pokvari oziroma je že pokvarjen. Simptomi te bolezni so: izguba veselja do življenja, izguba smisla, prijateljev, potreba po uničevanju in raznovrstnem omamljanju. Kot je figovo drevo dobilo še eno možnost, tako smo tudi mi letos doživeli še en postni čas, ki je dobra priložnost za naše spreobrnjenje. Pa bomo to možnost izkoristili? Kdo ve, lahko je zadnja. Amen.     2. postna nedelja 1 Mz 15,5−12.17−18; Flp 3,17−4,1; Lk 9,28–36   Jezusova spremenitev 9,28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.   Božja ogledala   Film z naslovom Maska temelji na resnični zgodbi šestnajstletnega dečka Rockyja Dennisa. Imel je redko in čudno bolezen, ki mu je iznakazila obraz tako, da mu ga je podaljšala. Deček je s svojim obrazom za mnoge sošolce postal grozljiv in bežali so proč od njega ali pa so se mu posmehovali. Čeprav je Rocky zaradi tega veliko trpel, se ni smilil sam sebi, ampak se je sprejel takšnega, kot je bil. Nekega dne je s prijatelji obiskal zabaviščni park, v katerem je bila tudi hiša ogledal. Fantje so se zelo zabavali ob svojih podobah v ogledalih, ki so jih spreminjala v druga bitja: debeluhe, suhce, pritlikavce, velikane … Nenadoma je Rocky opazil nekaj še bolj zanimivega. Neko ogledalo je iznakazilo njegov obraz tako, da je bil videti popolnoma normalen, celo zelo lep. Prvič so bili tudi njegovi prijatelji začudeni nad njegovo lepoto. Prijatelja so lahko opazovali v čisto novi luči. Neka njegova prijateljica, ki se ni mogla sprijazniti z njegovo zunanjostjo, je izjavila: »Vedela sem, da je Rocky lep človek, čeprav njegova zunanjost ni tega izražala.« Od takrat sta postala dobra prijatelja. Njej in prijateljem so ogledala pomagala, da so na zunaj videli nekaj Rockyjeve notranje lepote in so potem laže sprejeli tudi njegov neprijetni zunanji videz.    Nekaj podobnega se je zgodilo z Jezusom na gori spremenjenja. Njegovi učenci so ga zagledali v čisto novi luči. Prvič so tudi na zunaj videli nekaj njegove notranje veličine in lepote Boga. Čudno se nam zdi, zakaj takoj, že drugo postno nedeljo, bogoslužje prekine resni postni čas z velikonočno temo Jezusove slave. Celo več, nikjer, niti po vstajenju, ni Jezus tako veličastno pokazal svoje božje veličine kot na gori spremenjenja. Postni čas sam v sebi nima nobenega pomena, če ni usmerjen na veliko noč. Tudi vsaka nedelja, celo v postnem času, je mala velika noč, oziroma je praznovanje velike noči. Praznovanje Jezusove zmage nad smrtjo in trpljenjem. Pred tem dogodkom je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt, s spremenjenjem na gori pa napoveduje svoje vstajenje. Resnici na ljubo moramo povedati, da je bil Jezus bolj spremenjen in drugačen od svojega božanstva takrat, ko je bil viden kot navaden človek, ali takrat, ko je trpel in umiral na križu, kot takrat, ko je pokazal nekaj svoje božanskosti na gori spremenjenja. Kot Jezus imamo tudi mi v sebi dvojno razsežnost: človeško in božjo, Adamovo in Jezusovo. So trenutki v našem življenju, ko pokažemo predvsem prvo, in so trenutki, ko pokažemo drugo. V našem življenju se prepletajo greh in milost, trpljenje in veselje, uboštvo in blaginja. Za apostole je nastopilo uboštvo na Oljski gori, ko so se vsi razbežali. Tukaj na gori Tabor bi se radi kar utaborili z Jezusom, tam pa so ga kasneje pustili samega. Ko doživljamo veselje in polnost življenja, nam je to dano tudi zato, da bi se lahko pozneje spopadli s preizkušnjo, z revščino, ki je v nas in okrog nas. »Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja« (Rim 6,5). Čeprav bi srečo radi zadržali in trpljenju ubežali, to ni vedno mogoče. S preizkušnjo se moramo spopasti.    Neka študentka je imela hude in nenavadne sanje. V sanjah jo je preganjal pes doberman. Ko se ji je približal, je bil velik kot hiša in bi jo lahko pohrustal kot črička. Bolj kot je bežala pred njim, bliže je prihajal in večji je postajal. Če pa se je ustavila, se je tudi pes ustavil, se oddaljil in se zmanjšal. Hude sanje so postale nočna mora. Zaradi njih ni mogla spati ponoči ne mirno živeti čez dan. Pri psihologu so sicer s pomočjo njene matere ugotovili, da jo je v ranem otroštvu močno prestrašil velik doberman, vendar zaradi tega mora ni prenehala. Končno so ugotovili, da njen pravi strah izvira iz strahu pred težkim izpitom. Pogumno se je torej spopadla z izpitom in bolj kot je obvladovala izpitno snov, bolj je tudi mora izginjala, dokler ni popolnoma izginila.  Lepo je romati na razne kraje milosti. Doživljati lep razgled nad lepoto božje veličine. V dobri družbi pobegniti od skrbi in problemov vsakdanjega življenja. Toda to so le bežni trenutki našega življenja, ki ne morejo trajati in nas morajo le pripraviti na naše vsakdanje naloge. Postni čas je kot nalašč, da pogledamo resnici v oči, da se spopademo s svojimi strahovi, težavami in slabostmi. Gotovo bi raje ostali z Jezusom na gori spremenjenja, a On nas kliče v Jeruzalem, v svet, kjer nas čaka delo, pričevanje in trpljenje, pa tudi vstajenje. Dogodki tega sveta v luči božjega razodetja niso videti tako kruti in težki. S pomočjo božjega ogledala lahko v njih prepoznamo ljubečo božjo roko. Božja beseda nam daje ključ, da lahko v vsaki osebi vidimo tudi njeno nadnaravo − bogopodobnost. Vsak dogodek, vsako živo bitje, vsaka stvar je velik čudež, božji dar in nam lahko razodeva Boga. Božje razodetje lahko najbolj doživljamo v cerkvi, ki je šotor Najvišjega. Tukaj so postavljeni trije šotori. Mojzesov, ki je prižnica ali ambon. Na njej sta pogosto upodobljeni tabli z desetimi božjimi zapovedmi. Mojzes je postavil temelje božje postave. In tukaj se oznanja božja beseda. Drugi Elijev šotor je spovednica. Nič omadeževanega ne more priti k Bogu. Prerok Elija je klical ljudi k pokori in spravi z Bogom. »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali,« nam pravi Jezus. Čeprav je spoved včasih velika žrtev, se mnogi vračajo od nje z žarečimi obrazi. Tretji Jezusov šotor je oltar in tabernakelj, kjer se Jezus daruje in kjer prebiva. Kdor je njegovo meso in pije njegovo kri, ima večno življenje. Torej na ta način tudi mi dobivamo nadnaravno življenje. Tako tudi mi postajamo šotor Najvišjega. V nas prebiva Bog sam. V njegovi moči smo se sposobni spopasti s še tako težkimi križi in nasprotovanji v našem življenju. Tako se naše življenje spreminja v božjo veličino. Amen.      1. postna nedelja 5 Mz 26,4−10; Rim 10,8−13; Lk 4,1−13; Hudič skuša Jezusa 4,1 Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, 2 hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. 3 Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« 4 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« 5 Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta 6 in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. 7 Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« 8 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« 9 Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; 10 kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo 11 in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« 12 Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« 13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa Zamegljevanje in razmegljevanje   Začeli smo postni čas, ki je čas milosti. Bog nam v tem času daje več priložnosti in pomoči, da se poboljšamo. Kliče nas z naše blodne poti k smislu življenja. Abrahamov oče je bil blodeč Aramejec. Hodil je sem ter tja s svojo čredo za boljšimi pašniki in edini smisel življenja mu je bil, da preživi. Živel je zato, da bi preživel. Danes mnogi živijo zato, da bi uživali. Tudi to ni pravi smisel življenja. Ne ostanimo blodeči Aramejci, ki ne vedo, zakaj so tu in letajo sem ter tja za stvarmi tega sveta in za bežnimi radostmi, ki jih ponuja. Postavimo svoje življenje v harmonijo z božjim načrtom. Odpravimo nered in meglo, ki ju je v naše življenje prinesel greh. Odzovimo se božjemu klicu, ki nas kliče na potovanje v obljubljeno deželo. Odkar je človek na svetu, je tudi skušan in preizkušen z grehom. Človek je namreč ustvarjen kot svobodno bitje in se svojemu Stvarniku lahko tudi upre. To svojo možnost, upreti se Bogu, je človek izkoristil že takoj v začetku in to tudi mi ponavljamo vedno znova. Radi bi vse poskusili, popolnoma bi bili radi srečni, radi bi bili gospodarji zemlje. Te želje, ki so v bistvu želje po neskončnosti, nam je v srce postavil Bog sam, ko nas je ustvaril po svoji podobi. Hudobni duh hoče uresničiti željo po neskončnem mimo Boga ali v kljubovanju Bogu ali na račun Boga. To pa ni mogoče. Hudobni duh se je že »opekel« ob svarjenju sveta, sedaj pa v isto napako zavaja tudi človeka. Srečo lahko dosežemo le z božjo pomočjo, saj je Bog izvor življenja in sreče. Bog nas vodi k sreči in nam jo tudi želi dati v izobilju, zaradi hudičeve nevoščljivosti pa jo je težko doseči. Hudič je tisti, ki naredi razdor. Grško ga evangelist Luka imenuje diablos, kar pride od besede dia – vmes in besede ballo – vreči, zagnati. Hudič je tisti, ki vrže nekaj vmes, da naredi razdor. V slovenščino bi lahko diablos prevajali tudi z besedo prepirljivec, klevetnik ali lažnik. Že takoj ob stvarjenju mu je s pomočjo laži uspelo ločiti človeka od Boga. Tukaj v puščavi ob Mrtvem morju se je lotil samega Božjega Sina. Njegov boj je premišljen in taktičen. Skušnjave, s katerimi skuša odvrniti Jezusa od Očeta izzivajo Jezusovo nadnaravno moč. Drugače pa so te skušnjave podobne tistim, ki jih hudobni duh uporablja za nas ljudi in imajo isti namen, v božjem stvarstvu napraviti disharmonijo, nered in potem upor. Božjega Sina ne zapeljuje, da bi naredil kaj naravnost proti Bogu, ampak samo, da bi si svoje odrešenjsko delo s svojimi nadnaravnimi čudežnimi sposobnostmi olajšal. Zakaj stradati, če pa lahko iz kamnov narediš kruh?! Zakaj biti zavržen popoten učitelj, če pa lahko dobiš vso slavo in oblast tega sveta?! Zakaj se truditi za pridobivanje učencev, če pa lahko to dosežeš z nadnaravnimi vragolijami, saj ti je obljubljeno božje varstvo?! Vse te skušnjave so končno usmerjene v odvrnitev Jezusa od poslanstva, zaradi katerega je prišel na svet. Jezus je prišel na svet, da bi za nas trpel in umrl na križu, da bi nas odrešil. Če bi hudobnemu duhu uspelo odvrniti Jezusa od njegovega poslanstva, bi mu ga uspelo odvrniti tudi od nebeškega Očeta. Hudičevo logiko prevzema tudi človek, ki nima vere. Ker ne veruje Bogu, si nerazumljive stvari začne razlagati tako, kot bi sam rad, da bi bile. Vsemogočni Bog bi nas lahko odrešil na lažji način, brez trpljenja. Če je Bog vsemogočen, zakaj se mora za kakšno nalogo truditi in za odrešenje ljudi celo do smrti na križu? Bog bi človeka gotovo lahko odrešil tudi na drugačen, lažji način. Toda, ali bi nam lahko na drugačen način bolj pokazal, kako nas resnično ljubi? Ali bi nam lahko na drugačen način pokazal, da je vse storil za človeka? In to je moral storiti prav zaradi hudobnega duha, ki je vse, kar je bilo iz ljubezni ustvarjeno, pokvaril in za to obtožil Boga. Kako nas hudobni duh skuša in zavaja: »Če je Bog neskončno pravičen, vsemogočen in dober − zakaj dopušča trpljenje?« Od Boga terja odgovornost za trpljenje, ki ga je sam povzročil. »Zakaj morajo trpeti tudi popolnoma nedolžni? Nelogično je, da Bog ne pomaga, ko pa bi lahko. Zakaj se moramo za vse dobro tako truditi? Saj so še druge poti. Ali nas ima Bog res tako rad, kot pravi?« Med nas hoče zasejati seme dvoma in nezaupanja. Sodobni hudič bi lahko rekel, da je vse to govorjenje o izvoru zla čista laž, da je več kot samo pristransko, da je zavajajoče. Da ne more biti za vse zlo na svetu kriv samo tisti, ki hoče človeka osvoboditi božje sužnosti. To da je iskanje grešnega kozla in metanje megle med ljudi. V splošni zmedi in z ranjeno dušo od izvirnega greha se nam lahko kaj hitro zabrišejo meje med dobrim in slabim. Lahko se začnemo opravičevati: »Saj ne bomo obsojeni zaradi tega ali onega prestopka.« Tako začnemo izzivati božjo potrpežjivost in kot hudobni duh skušamo Boga. Jezus nam pravi: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Namesto da bi zaupali Bogu, hočemo z njim manipulirati. Preizkušamo meje kot otroci. Vedo, da česa ne smejo, pa kljub temu preizkušajo potrpežljivost svojih staršev. Če se nič ne zgodi, gredo še naprej prek meje dovoljenega. Če pride kazen, se jezijo in jokajo.  Koliko je lepih in dobrih stvari je na tem svetu. Koliko zadovoljstva nam ponuja ta svet, če se mu predamo. Ko se tako predamo temu svetu, da začnemo zanemarjati duhovne vrednote, postajamo malikovalci. Služimo svetu in se mu klanjamo, za Boga, ki je svet ustvaril, nam ni mar. Kraljestva tega sveta nam zameglijo pogled na Boga. Začnemo si govoriti: »Ne smeš ocenjevati črno − belo. Povsod je nekaj dobrega in v vsaki popolnosti je tudi kaj slabega. Vsak ima svojo resnico in svoj prav.« To za nas kristjane preprosto ni res, pa naj nas obsodijo za nestrpneže ali skrajneže. Pred Bogom je neko dejanje dobro ali slabo, vmesnih poti ni. Amoralnih dejanj ni, so ali moralna ali nemoralna. Ko se srečaš s Kristusom, te vodi skozi življenje. V vsakem trenutku življenja je s teboj in poznaš njegov glas in mu lahko slediš. »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, namreč beseda vere, ki jo oznanjamo,« pravi apostol Pavel Rimljanom. Prva stopnja vere je, da priznamo, da je samo Jezus Gospod in nihče drug. Druga stopnja je, da to oznanjamo s svojimi usti in svojim življenjem.  Jezus je skušnjave premagal tako, da se je popolnoma naslonil na svojega Očeta in na njegovo besedo. Ljubezen, zaupanje, zvestoba Jezusu je tudi naša rešitev. Štiridesetdnevni post naj nas očisti pozemeljskosti. Ne potrebujemo samo zemeljskih ugodnosti in blaginje. To nas lahko celo zapelje proč od nebeškega kruha. Zato je prav, da se kdaj postimo ali stradamo zemeljskega kruha, da bi bili bolj odprti za »vsako besedo, ki prihaja iz božjih ust«. Post naj razjasni naš pogled, da bomo razločno videli resnico našega življenja. Utrdi naj našo voljo, da ji bomo lahko tudi sledili. Amen.           Pepelnica Joel 2,12−18; 2 Kor 5,20−21, 6,1−2; Mt 6,1−16   O miloščini »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«   O molitvi »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«   O postu »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« Od pepela k Bogu   Začenjamo postni čas. Včeraj je bil pustni torek, ko smo morda veseljačili in se šemili, sedaj se ozrimo v svoje bistvo. Naše telo je ustvarjeno iz zemlje in prej ali slej se bo vrnilo vanjo. Danes bomo blagoslovili pepel. Duhovnik nam ga bo položil na glavo v obliki križa in slišali bomo pretresljive besede, nad katerimi smo se dolžni zamisliti: »Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Naše življenje je kratko in minljivo. Čez nekaj deset let se bo naše telo spremenilo v zemljo. Pojedli ga bodo mikroorganizmi. Kaj radi si tudi po pustem torku, največkrat kar vse leto ali celo življenje zastiramo to resnico z različnimi maskami. Skrbimo za telo, da bi bila naša postava vitka in mladostna, da se na koži ne bi spoznala naša leta. Delamo si lepe pričeske, pobarvamo si lase, mogoče tudi obraz in oči, kupujemo si modne obleke in čevlje. Tudi pripomočki sodobne tehnike − avtomobili, stroji in udobna stanovanja − ne morejo skriti znamenj časa, ki nam govorijo, da se nezadržno bližamo trenutku, ko se bo treba posloviti od vseh stvari in oditi s tega sveta. Še mnogo bolj nevarne maske pa so farizejske maske, s katerimi skušamo pokriti bedno notranjost, grešnost, puhlost in praznost. Na zakrinkanost našega življenja merijo Jezusove besede, ki smo jih slišali v evangeliju. Jezus hoče, da izvršujemo dobra dela brez krinke, s čistim namenom v slavo Božjo in v korist bližnjega. Ne iz samoljubja, da bi nas ljudje hvalili, ampak iz ljubezni do Boga in bližnjega. Bogu prijeten in za nas zdravilen post, s katerim se hočemo pripraviti na veliko noč, ni v tem, da bi z dobrimi deli, miloščino, s postom in z molitvijo razglašali ljudem svojo popolnost, ampak, da bi se s pomočjo teh sredstev vrnili h Gospodu in ljubili bližnjega. »Sovražim in odklanjam vaše praznike, nočem vonja vaših slovesnosti« (Am 5,21). Častilne daritve imajo svojo vrednost, če se za njimi skriva častno življenje darovalca, spravne daritve imajo svojo vrednost, če jim sledi spreobrnjenje in poboljšanje, sicer so pesek v oči. Postne vaje imajo namen, da nas prek samozatajevanja odprejo za ljubezen do bližnjega in Boga. Pristopiti k pepeljenju pomeni začeti delo za krščansko osvoboditev sebe in vseh, ki so kakorkoli stiskani. Postni čas je čas milosti in rešitve. Bog nas hoče rešiti grehov, naše sebičnosti, prepirljivosti, sovraštva, skratka ujetosti v grešna nagnjenja in v ta svet. Ne gre samo za premagovanje, omejevanje in zatiranje slabega, ampak bolj za omogočanje in spodbujanje dobrega. Postni čas ni žalostni čas, saj je to čas milosti in rešitve, poboljšanja in večje ljubezni, zato je to v bistvu čas veselja. »Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Jezus nam v evangeliju pravi, naj si, ko se postimo, pomazilimo glavo in umijemo obraz, da bi bili videti bolj veseli, tako bomo tudi na znotraj imeli pravo usmeritev. Kristus namreč ne mara čemernih postilcev in žalostnih darovalcev. Če smo taki, je z nami ali našim postnim premagovanjem nekaj narobe. Če mislimo samo na odpoved, bomo v resnici postali čemerni, žalostni. Vsak se boji za tisto, kar mu je najdražje in čemur se mora odpovedati: denarnico, cigarete, televizijo, nočne zabave... Ne mislimo na križ in trpljenje, ki ga moramo prehoditi z Jezusom, mislimo raje na vstajenje in novo življenje, v katerega lahko pridemo s pomočjo odpovedi, pokore in trpljenja. Vse to so samo sredstva, da dosežemo boljše, svobodnejše življenje.   Marija je izpolnila Božjo voljo. Obrnila se je na Boga in pozabila nase, in Bog ji je storil velike reči. Peter se je v svojem grehu obrnil na Jezusa, in Jezus mu je greh odpustil in ga postavil za voditelja svoje Cerkve. Juda Iškarijot je ostal sam pri sebi in svojem grehu, zato je bil brez prihodnosti in se je obesil. Spreobrnjenje je obrnitev pogleda, poti, ljubezni… od sebe, od tega sveta k Jezusu. Torej odvrnitev od stvari, ki bodo prah in pepel, k živemu Bogu. Poskušajmo to storiti tudi v tem postnem času. Amen.     7. navadna nedelja 1 Sam 26,2.7−9.12−13.22−23; 1 Kor 15,45−49; Lk 6,27−38   6,27 »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«   Ne sodite 37 »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. 38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«   Kdo je kdo?   Med drugo svetovno vojno so se tudi nekateri ruski vojaki borili na nemški strani. To so delali v upanju, da se bodo na ta način rešili diktatorja Stalina in komunizma. Najslabše, kar se jim je lahko zgodilo je bilo, da so jih ujeli Rusi. V decembru leta 1943 se je zgodilo zanimivo srečanje. Sneg je pobelil vse stvari, zato so vojaki obeh strani nosili bele kombinezone in kape, da bi jih sovražnik težje odkril. Ko so se vojaki podili sem in tja po gozdovih so se med sabo malo pomešali. Dva vojaka, vsak z ene strani, sta se zatekla v kritje drug blizu drugega. Začela sta se pogovarjati in si potem tudi deliti, kar sta imela: strelivo, cigarete in čokolado. Čez nekaj časa sta, ker se je boj umiril, odložila svoji pokrivali. Na veliko začudenja sta ugotovila, da ima eden na svoji kapi nemškega orla, drugi pa rusko petokrako rdečo zvezdo. Takoj sta skočila na noge in zgrabila za pištoli, toda ti zaradi mraza nista delovali. Pograbila sta za njune cevi in začela kot z gorjačo udrihati drug po drugem. To ni bila stvar prepričanja, niti ljubezen do domovine, ampak želja po preživetju. Postala sta ujetnika uniforme in nezaupanja. Če jaz ne bom ubil njega, bo on ubil mene. Solženicin, ki je napisal to zgodbo ni nakazal njenega konca. V njej pa nam je posredoval nauk za življenje. Pokazal nam je kako hitro lahko sovražniki postanejo prijatelji. V mojem sovražniku je vedno nekaj, kar bom lahko takoj vzljubil in v mojem prijatelju tudi nekaj, kar bom lahko takoj zasovražil. Vojaka sta si bila v belih oblačilih blizu, bila sta prijatelja in brata, v uniformah pa narazen do smrti. Belo oblačilo je znak tudi našega krščanskega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali božji otroci in zato bratje in sestre med seboj. Belo oblačilo božjega dostojanstva zabriše naše egoistične interese. Ljubezen je to božje pokrivalo, ki je sposobno vsakega človeka odeti v dostojanstvo božjega otroštva. Pred Bogom smo vsi njegovi otroci. Delitve na naše in vaše, na moje in na tvoje uničujejo vsako življenje. Psevdo − Dionizij Areopagit pravi: »Bolj univerzalno, bolj božje.« Jezusovo govorjenje o ljubezni v današnjem evangeliju se nam zdi blodnja. Nelogično se zdi nasilnežu nastavljati lice, dajati tistemu, ki te je že krivično oplenil; skratka ljubiti sovražnike. Če si pri zdravi naravni pameti tega ne boš storil. Takih dejanj si sposoben le, če ravnaš impulzivno − čustveno, po nagibih srca in ne razuma. Za tako početje − izkazovanje ljubezni sovražnikom − samo čustvo seveda ni dovolj, ampak je potrebna močna volja in božja pomoč. Bog ima v ozadju svojo logiko in računico. Zavezuje se, da bo On povrnil nepokrite račune. Torej se lahko zanesemo ne samo na srce, ampak tudi nanj. Posebnost Jezusovega načela: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), ni samo pozitivna oblika recipročnosti, ampak naša pobuda v dobroti in ljubezni. Kristjani smo dolžni biti korak pred drugimi. Jezus nas vprašuje koliko smo boljši od drugih ljudi. K temu smo poklicani zaradi božje ljubezni, ki jo bolj kot drugi prejemamo in okušamo v božji besedi in v zakramentih. Čustva, ki jih imamo v svojem srcu, pa čeprav do sovražnika, so v nas in najprej vplivajo na nas same. V sovraštvu je nekaj satanskega, uničuje vse s čimer pride v stik. Vrednote, zdravje in gmotne dobrine se v njem topijo kot sneg na peči in vsi vpleteni si mislijo, da imajo prav. Če sovražnik ni vreden naše ljubezni in odpuščanja, pa je to dobro za naše mirno spanje in čisto dušo pred Bogom. Sovražniku v resnici nismo nič dolžni, dolžni pa smo sebi in svojemu zdravju in seveda neskončno pa smo dolžni Bogu od katerega smo vse zastonj prejeli in ki nam naroča, da nam bo tudi to ljubezen poplačal. P. Calagno ugotavlja, da življenje s konkretnimi sovražniki ni tako težko, kot z umišljenimi. Zlasti tisti, ki so nagnjeni k melanholiji, se spominjajo vsake besede, ki jih je prizadela in iz vsake žalitve izvajajo kakšne sklepe, da se jim zdi kakor bi živeli v levjem brlogu. Če se kam preselijo, jim je nekaj časa dobro, potem pa spet najdejo nekoga, ki da jim želi slabo. Takšni ljudje seveda trpijo bolj zaradi sebe kot zaradi drugih. Krščanska ljubezen zmore in mora preseči osebna, rasna, in državna sovraštva. Sovraštvo ima lahko skrivnosten izvor. Lahko se razvije iz čustvene antipatije, lahko ga povzroči telesna ali moralna nepopolnost bližnjega. Sprijazniti se moramo, da smo vsi nepopolni in da živimo v nepopolnem svetu, ki kot v porodnih bolečinah vzdihuje, ko pričakuje odrešenja. Na vse nas pa sije božje sonce ljubezni: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Psevdo − Makarij je to primerjavo razložil takole: stvari, na katere sije sonce, sonca ne spremenijo. Sonce se ne umaže, ko obseva močvirje. Tako tudi kristjan ne bi smel spreminjati izraza svojega obličja z ozirom na osebo, s katero govori; dobri moramo biti z verniki kot z nevernimi, s svetniki kot z grešniki. Apostol Pavel pravi: »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde« (Flp 2,14−15). Bog je model našega ravnanja in kdo smo mi, da bi bližnjega sodili. »Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37). Amen.   6. navadna nedelja Jer 17,5−8; 1 Kor 15,12.16−20; Lk 6,17.20−26   Jezus služi veliki množici 6,17 Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. 18 Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. 19 Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse. Blagri in gorje 20 Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. 21 Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. 22 Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! 23 Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. 24 A gorje vam, bogataši,  kajti svojo tolažbo že imate. 25 Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. 26 Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« Komu zaupati? Leta 1990 smo med mladimi v koprski škofiji naredili anketo. Na vprašanja je odgovorilo 910 mladih. To so bili pretežno mladi, ki so obiskovali mladinski verouk ali vsaj nedeljsko mašo. V anketi je bilo tudi vprašanje: »Komu popolnoma zaupaš?« 31,2 % jih je popolnoma zaupalo materi, 25,9 % prijatelju, 18,4 % očetu, 13,1 % duhovniku. Profesorju je popolnoma zaupalo 1 % vernih mladih in Bogu tudi samo 1 %. Tudi pri vprašanju: »Komu delno zaupaš?« je bil Bog na dnu lestvice. Ali res mladi prav nič ne zaupajo Bogu in ali ni tako tudi med odraslimi? Ali ni nekaj v naši vernosti hudo narobe, če se naše mišljenje, delovanje, v tem primeru zaupanje, tako razlikuje od božje besede? Tudi ankete, ki jih mnogo pogosteje delajo državne ustanove, in zajamejo tudi neverujoče, ne morejo biti danes, glede tega, nič boljše. V njih se nezaupanju pridruži še celo sovraštvo do Boga, vere in cerkve.    Prerok Jeremija pa že 2633 let govori zelo odločno in strogo proti tistim, ki se zanašajo samo na človeka in pozabljajo na Boga. Kakor takrat tako tudi danes živi sam na robu družbe. Nerazumljen je in preganjan, še tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se ne zmenijo dosti zanj, ni ga pri njihovih svatbah in niti pri njihovem žalovanju. On pa nam še naprej ponavlja: Če ne zaupaš Bogu, ki je edini vreden zaupanja, nimaš njegovega blagoslova in ne njegove pomoči v času suše. V času težav in stisk boš ovenel, kot drevo v puščavi brez vode. Pričakovali bi, da nam bo prerok rekel, naj ne zaupamo gmotno bogastvo, v sposobnosti, v zdravje …, toda v človeka je po našem mnenju potrebno zaupati. Vsaj, če ga poznaš ali če ga imaš rad ali če moraš z njim živeti ali delati. Mož mora zaupati ženi in žena možu. Starši naj bi svojim otrokom zaupali vedno več v njihovi rasti k samostojnosti. Če nekomu ne moreš ali nočeš zaupati, si do skrajnosti otežiš življenje. Zveza ali prijateljevanje nima prihodnosti brez zaupanja. Vse to drži, ko gre za majhna zaupanja ali za vsakdanje stvari našega življenja: za hrano, stanovanje, denar … Prehrano moram zaupati kuharici, če nočem vedno sam kuhati. Avto zaupam mehaniku, denar banki, zdravje zdravniku. Gotovo bom vse te ljudi, ki se ukvarjajo z menoj nadziral, a jim bom moral kljub temu zaupati. Ko pa gre za večno srečo, ne morem in ne smem zaupati nikomur razen Bogu. Je že res, da ljubezen med možem in ženo sloni za medsebojnem zaupanju. Toda ne popolnoma in ne vedno. Zato tudi poznamo izraz slepo zaupanje. Nobenemu človeku ne moremo popolnoma, brezpogojno zaupati. Človek je slaboten in nemočen. Imamo pridržke, ker vemo, da so že mnogi zaupanje izigrali, zato se bojimo. Pa tudi če se zaradi tega ne bi bali, se lahko zgodi nesreča in končno pride smrt. In kako nas bodo tolažili v naši smrtni uri, če ne bomo zaupali Bogu? Saj ni tako hudo − čeprav bo hudo; saj ne boš umrl − čeprav veš, da boš umrl. Takrat se pokaže, kako prav je imel prerok Jeremija, ko je rekel: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od GOSPODA« (Jer 17,5). Zaupamo lahko samo Bogu. Ker je le On vsemogočen in lahko vedno pomaga, ker je neskončno dober in usmiljen in tudi bo vedno pomagal. Ne morda tako, kot smo si predstavljali, ampak tako, kot je za nas najbolj prav. Ne bo nas zapustil tudi v najtežjih trenutkih življenja. Zaradi nas je šel skozi vse preizkušnje trpljenja in smrti. Da v Boga postavimo vse svoje upe, vse svoje zaupanje, vso svojo prihodnost, vse svoje načrte in bogastvo je potrebna močna vera. Vera v Jezusovo vstajenje. Samo kdor ima močno vero, bo lahko Jezusu popolnoma zaupal. Vera v živega in vstalega Jezusa pomeni, da smo prepričani in čutimo, da On ustvarja vodi in spremlja svet, zgodovino, mene in dogodke mojega življenja še posebej.  Da se vse dogaja v njegovi ljubeči roki. Da bedi nad nami, kot bedi mati nad svojim dojenčkom. »Ali pozabi mati otroka svojega telesa? Pa tudi, če bi te ona pozabila, jaz te ne pozabim.« Če se Bog primerja z materjo, smo mi v odnosu do njega kot otroci, ki zaupajo svoji mami. Naša mama je najbolj ljubeča in skrbna in nas ne bo nikoli zapustila. Vse bo dobro uredila. Vsega je sposobna in je najboljša na svetu. Kakor otroku ne preostane drugega, kot da zaupa svojim staršem, tako odraslim kristjanom ne preostane drugega, kot da zaupamo svojemu Bogu. Na morju se je nebo nenadoma stemnilo in parnik so začeli premetavati visoki valovi. Potniki so vznemirjeno begali sem ter tja in se plaho ozirali po z bliski razbičanem nebu in po neugnano razbesnelem morju. Samo neki fantek je mirno vztrajal pri svojih igračah in ga neurje ni motilo. Nekdo ga je vprašal: »Kaj se nič ne bojiš viharja?« »Ne,« je odgovoril deček. »Saj je kapitan moj oče.« Bog je bolj skrben, kot je lahko skrbna človeška mati. Bog je tudi močnejši in sposobnejši od človeškega očeta. Ali smo pripravljeni to priznati s svojim načinom življenja? Ko je na Genezareškem jezeru nastal vihar in so se apostoli zbali za svoje življenje, jih je Jezus pokaral: »Kaj se bojite, maloverni?« Neki duhovnik je na oglasno desko v cerkvi napisal sporočilo: »Ne počutite se popolnoma, osebno, nepopravljivo odgovorni za vse. To je moja naloga. Podpis: Bog.« Popolnoma zaupati Bogu pomeni, da tudi sebi povsem ne zaupamo, ampak da se pred odločitvami, pomembnimi še posebej, posvetujemo z Bogom. Kaj misli Bog o tej naši odločitvi, o tem nakupu, o tej službi, o našem življenju. Če nam gre dobro, verjetno nanj kar pozabljamo, ko pa se kaj zalomi, ga kličemo na pomoč ali se pritožujemo, da nam nič ne pomaga in da naše delo nima blagoslova in sreče. Mnoge stvari se v svetu in v našem življenju korenito spreminjajo. Nič ni več stalnega in zanesljivega, na kar bi se lahko vedno in povsod zanesli. Službe se menjavajo, sistemi se spreminjajo, toda maček pade vedno na noge. Bogati se vedno znajdejo in ubogi so vedno ubogi. Kaže, da bolj veljajo Jezusove besede: »Kdor ima, se mu bo še dalo in kdor nima, se mu bo vzelo še tisto, kar misli, da ima.« Te spremembe torej niso prave spremembe. Niso nič v primeri s tem, kar se bo zgodilo v prihodnosti, ki jo napoveduje evangelij. Takrat bo blagor ubogim in gorje bogatinom. Blagor žalostnim in gorje veselim … Skratka, vse bo postavljeno na glavo. Ta prihodnost pa ni tako daleč. Zametke resničnosti teh besed čutimo že sedaj, tukaj v sebi in nas tolažijo v vsaki preizkušnji. Zaradi tega laže zaupamo Jezusu. Če bodo bogati vedno srečni, bi bilo bolje zaupati bogastvu. Če bodo žalostni vedno žalostni, bi bilo bolje, da si poiščemo zabavo za vsako ceno. Dokler gre, pač gre, potem je tako ali tako vsega konec … Jezus sam je svojo obljubo živel do konca. Postal je zadnji. V vsem je obubožal, da bi mi obogateli. Zaradi Jezusove popolne žrtve za nas tudi mi bližnjemu laže zaupamo. Vsi ljudje imamo namreč svojega prijatelja, »asistenta« − »mentorja« in sodnika, ki bdi nad našim delom in življenjem. Kaže nam pot po kateri se lahko zveličamo in za naše zveličanje tudi danes pripravljen storiti vse. Amen.   5. navadna nedelja Iz 6,1−8; 1 Kor 15,1−11; Lk 5,1−11   Jezus pokliče prve učence 5,1 Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« 5 Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.   Poklicani k življenju v izobilju   Bog nas kliče v svojo službo. V prvem berilu smo slišali, kako je poklical preroka Izaija, ki je mislil, da bo zaradi svoje grešnosti umrl, ker je prišel v stik z Bogom. Srečavanje z Bogom pa ni za gorje in smrt, ampak za očiščenje in življenje. Po očiščenju se je Izaija sam pomudil za preroka: »Tukaj sem, pošlji mene!« V drugem berilu pravi apostol narodov sv. Pavel, da se je Jezus »nazadnje kot negodniku prikazal tudi meni«. In na drugem mestu pravi, da »Njegova milost do njega ni bila prazna«. V evangeliju apostol Peter, ki je pozneje postal voditelj Cerkve, reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Vendar Bog vztraja in izbranemu pomaga, da lahko z njegovo pomočjo in tudi s svojo prizadevnostjo izvrši poklic, v katerega ga kliče.  V Jezusovi službi smo lahko v vseh poklicih, ki jih opravljamo. Ni klical samo apostolov in današnji evangelij ne velja samo za »poklicno poklicane«: duhovnike, redovnike in misijonarje. Njihovo delo smo dolžni opravljati »nepoklicno« v svojem poklicu vsi. Nismo pa poklicani samo k duhovnemu delu. Vsi smo poklicani k življenju v polnosti: k ljubezni, veri, sreči. Tudi k zdravju, čeprav, žal, tega poklica, biti zdrav, vsi ne morejo uresničiti. Bog redkeje kliče ljudi, da mu služijo v nemoči in prikrajšanosti, kot si mi mislimo. Prikrajšanost se lahko zgodi in ostane zaradi naše lenobe, malomarnosti in greha. Ne vedno greha tistega, ki trpi. Ob sleporojenem je Jezus rekel: »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak, da se razodenejo božja dela, se je to zgodilo.« Bog iz prikrajšanosti in nemoči kliče k polnosti zdravja in duha. Že narava, ki jo je Bog ustvaril, kliče po zdravju in zmožnostih. Kako čudovito se telo brani pred boleznimi, pred nesrečami, vrezninami in zlomi ..., po popolnosti pa mora še bolj težiti naš duh. Kaj se je dogajalo z našim največjim športnikom vseh časov Mirom Cerarjem? Kot otrok je bil zelo šibkega zdravja in šibkega telesa, zato mu je oče pomagal tako, da mu je doma napravil razna orodja za vadbo. Miro je pridno vadil in z leti ni samo postal zdrav, ampak je začel prav na teh orodjih tekmovati. Na konju z ročaji je postal največji virtuoz vseh časov. Na olimpijskih igrah, na evropskih in svetovnih prvenstvih je osvojil 28 odličij. Tudi danes, ko se ne ukvarja več s tekmovanji, nam je njegova osebnost še vedno vzor skrbnega, pridnega in marljivega delavca.  Športnikovi uspehi lahko odlično osvetljujejo današnji evangelij. Evangelij je treba brati, razumeti, o njem premišljevati in ga resničevati. V Cerarjevem življenju se je božji klic k popolnosti odlično uresničil.       Njegovo življenje, kakor tudi življenje vsakega vrhunskega športnika, nam govori o najpotrebnejši kvaliteti. To je vztrajnost. Vztrajnosti najbolj potrebujemo in vztrajnost dela čudeže. Vsi bi radi videli božji čudež. Kot na primer, da bi šel v Medžugorje in bi tam med mašo ali molitvijo vstal in bil ozdravljen. Ali da bi bili v trenutku učenjaki in bi začeli učiti svojega učitelja. Ali če ste starši, da bi vam kar naenkrat uspelo vzgojiti otroke ali zadeti na loteriji dovolj denarja za vse potrebe in še več. To so fantazije in sanje za lenobne duše. Peter in apostoli so vso noč lovili in ponoči, ko je najprimernejši čas za ribolov, niso nič ujeli. Sedaj pa še enkrat na željo nekoga, ki sploh ni ribič, sredi dneva mečejo mreže na lov, namesto da bi odšli na zaslužen počitek. In rezultat je bil osupljiv. Tu je razlika med uspehom in polomijo. Za uspeh je potrebno vztrajanje kljub neuglednim rezultatom in pa vera v uspeh. To so tudi tiste desetinke in stotinke, ki na svetovnem prvenstvu odločajo o uspehu ali neuspehu. Vero v uspeh nam vliva Jezus Kristus, pa naj ga poznamo ali ne. Nekateri se ga bojijo imenovati in raje govorijo o energiji, o pozitivnem sevanju. Za utrditev vere se poslužujejo zdravilcev in »psihologov«. Za nas kristjane pa je Jezus Kristus tisti vodnik in učitelj, ki mu lahko popolnoma zaupamo, saj vemo, da vsak dober dar prihaja od zgoraj. Če imamo vero, se nam ni treba bati; lahko mirno gledamo v prihodnost. Seveda pa ne moremo biti mirni glede naše odgovornosti za ta svet. Vemo, da je Bog nad nami, da nas neskončno ljubi, spremlja in vodi v našem življenju, in nas bo tudi sodil ob vstajenju mrtvih poslednji dan, zato se še posebej trudimo za boljši svet. Kakor se za boljši svet trudi Jezus, ki trpi v vseh revežih sveta in se pri vsaki sveti maši za nas daruje. Človek lahko z njegovo pomočjo obvladuje materijo. Nobena težava, pa naj bo še tako velika, ni prevelika za človeka, ki je vztrajen in živi iz milosti. Če postavite ti dve stvari skupaj, bo prišlo do čudežev, ki presegajo naše najbolj drzne sanje. Današnji evangelij nas vabi k dvema stvarema. Prvič: k vztrajnosti. Apostoli so vrgli mreže, čeprav so jih že tridesetkrat tisto noč in so bili utrujeni. Drugič: da povabimo Jezusa v svoja prizadevanja. Pravzaprav obrnjeno: Jezus nas vabi in kliče v svojo službo. Vklopimo se v Jezusova prizadevanja. Ne kličemo mi Jezusa v našo službo, da bi služil našim interesom in našim načrtom, ampak nas On kliče, kot je klical apostole. Kliče nas k velikim stvarem. Ustvaril nas je za neskončnost, za nebesa. Kaj je večjega kot to? To je zmaga, ki premaga ta svet, naša vera. Amen.                 4. navadna nedelja Jer 1,4−5.17−19; 1 Kor 12,31−13,13; Lk 4,21−30   4,21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« 23 On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« 24 In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« 28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.   Naša poklicanost   Sodobna družba postaja vedno bolj pomasovljena. Izvirnost ni dovolj nagrajena in ne zaželena. Starši se težko sprijaznijo z drugačnim in samosvojim otrokom. Učitelji hočejo, da se učenci učijo le tisto, kar zahtevajo šolski programi, zato jih natrpajo z množico podatkov. Tako otroku onemogočijo lastno ustvarjalnost. Teže je otroke voditi in spremljati v njihovi izvirnosti kot v njihovi stereotipnosti. Resnici na ljubo je treba povedati, da nekateri otroci mislijo, da so izvirni takrat, ko motijo pouk. Bog je izvirnost sama. On vse ustvarja in navdihuje. Bog ne dela masovnih izdelkov, ampak tako kot preroka Jeremija tudi nas oblikuje vsakega posamič, ne na slepo, ampak po načrtu, ki ga za vsakega izdela že pred njegovim spočetjem in ga v skladu s tem vodi in kliče po čisto svoji poti skozi življenje, ker ima za vsakega svojo službo in poslanstvo. Kathleen O`Chonnell v knjigi z naslovom Zakaj je regrat plevel v zgodbi z istoimenskim naslovom opisuje, kako sta z možem urejala trato okoli hiše. Izkopavala sta vse, kar ne bi smelo rasti na trati, in to so bili tudi lepi rumeni regratovi cvetovi. Njun triletni Jon pa tega ni razumel, zato je pobiral cvetove, ki jih je oče izkopaval, in jokal: »Mami, ati bo izkopal vse rože!« »To niso rože, to je plevel,« mu je odgovarjala mama. »Zakaj je regrat plevel?« je hotel vedeti otrok. Ker mu mama ni vedela takoj prav odgovoriti, mu je rekla, naj se gre igrat. Kmalu je prišel nazaj jo prijel za nogo in ji rekel: »Mama, zdaj vem, zakaj je regrat plevel.« Ker mami še ni bilo jasno, ga je vprašala: »Zakaj?« »Zato, ker ne raste tam, kjer ti hočeš.« Mi hočemo, da bi bilo vse v skladu z našimi nazori, merili, strukturami in predstavami. Kar od tega odstopa, nas moti in vznemirja. Življenje pa je najčudovitejše prav v svoji množini pestrosti in raznolikosti. Ta izhaja iz božjega stvariteljskega načrta. Bog hoče, da na svetu mrgoli življenje po njegovih vrstah in da je človek, kot njegova krona, ne samo bogat v svojih kulturah, jezikih, rasah in narodih, ampak tudi enkraten v svoji osebnosti. Grešniki so vsi enaki, ker vsi strežejo svojim nagonom. Svetnik pa je vsak drugačen, ker izpolnjuje božji načrt. Nekdo je rekel, da je življenje lepo, ker ga vsak po svoje pokvari. Za nekoga je lahko izvirnost napaka. Bog, ki je velik, pa je tako hotel razliti bogastvo v naša življenja. Naša enkratnost nam včasih boljše, včasih slabše uspeva. Pridejo dnevi, ko se imamo kar za enega izmed množice. Takrat tudi opravičujemo svoja dejanja z besedami: »Saj vsi tako delajo.« Delček množice smo, ker nam je težko izstopiti iz anonimne povprečnosti v samosvojo poklicanost in božansko posebnost. To so naši slabi časi. Bojimo se izpostaviti s svojo drugačno besedo, s svojim načinom življenja in obnašanja. Ko nam gre dobro, pa z veseljem pokažemo svojo posebnost, čeprav nas lahko zavrnejo in mučijo tako kot Jeremija in Jezusa. Jeremija je živel v času, ko je v Izraelu vladala največja korupcija. Njej so zapadli tudi lažnivi preroki. Od zunaj so Izrael stiskale vojaške supersile. Vse to je Jeremija bolelo, ker je ljubil svoj narod in svojo državo. Verjetno ga je tudi zato Bog poklical za preroka. V času, ko je bilo najteže biti prerok, je bil ta poklic najpotrebnejši. Jeremija je vedel, kaj ga čaka, zato se je poklicu naprej upiral, potem pa je začel oznanjati: »Edina rešitev je spreobrnjenje, drugače boste pokončani in odpeljani v sužnost.« Ljudem njegova pridiga ni bila prijetna: »Kdo pa misli, da je, ta Jeremija, da obsoja svoj lastni narod!« Zato so ga enkrat javno bičali, drugič so ga dali v klado, tretjič so ga vrgli v prazno vodno cisterno, da se je pogreznil v blato in bi tam umrl. Tudi Jezusa so zavrgli njegovi domači in njegov narod. Prava vera ni samo zaupanje kljub nerazvidnosti, ampak je delovanje kljub težavam. Delovanje v naši božanski enkratnosti je smisel naše vere, čeprav poraja spopad z družbo, ki ne mara izjem. Šele to delovanje nas lahko popelje v skrivnost našega osebnega odnosa z Bogom. Moramo imeti dovolj poguma, da smo enkratne osebnosti, kakršne je hotel Bog, ko nas je ustvaril in k čemur nas tudi danes kliče. Dolžni smo govoriti in delati po pravici, ne glede na to, kako se bo odzivala družba. Dolžni smo biti najbolj mi sami. Ali to pomeni, da se moramo izogibati skupnosti? Ne, ravno nasprotno. Skupnost smo dolžni ustvarjati. Ustvarjati smo dolžni tako skupnost, v kateri bodo lahko posamezniki izražali in živeli svojo božansko enkratnost. To je imel v mislih apostol Pavel, ko je govoril o skupnosti kot o telesu, v katerem imajo različni člani različne naloge, vse pa povezuje ljubezen. Kristjani se zbiramo v majhna občestva, ker želimo drug z drugim deliti svojo božansko enkratnost in ker želimo uživati božjo navzočnost. Te skupnosti ne vsrkavajo posameznikove posebnosti, ampak jo razvijajo. Tudi sam ne maram biti kopija duhovnika, ki so jo ustvarili ljudje, ampak hočem in se trudim biti tak, kot me hoče Bog. Nočem biti tak duhovnik, kot ga prikazuje televizija. Nočem uresničevati predstav nekoga drugega, ampak samo Boga. Sovražim greh, kajti greh je kopija slabega, je kliše. Všeč mi je, ko imam pogum biti tak, kakršnega me je Bog ustvaril, in biti to, za kar me je ustvaril. Takrat najbolj uživam božjo bližino in veselje nad svojim življenjem. Ali se zavedamo, da Bog še nikoli ni ustvaril takega človeka, kot smo mi, in ga tudi nikoli ne bo? Naše enkratno življenje je delček božanske popolnosti. Ljudje, ki so zmogli kljub velikim nasprotovanjem ohraniti svojo enkratno bogopodobnost in iz nje tudi delovat, so svetniki. Tudi mi smo poklicani, da v tem svetu teme svetimo kot zvezde za vso večnost. Amen.   3. navadna nedelja Neh 8,2−10; 1 Kor 12,12−30; Lk 1,1−4; 4,14−21   Posvetilo Teófilu 1,1 Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, 2 kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, 3 sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, 4 da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.   Jezus začne učiti 14 Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. 15 Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.   Jezusa v Nazaretu zavrnejo 16 Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: 18 Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, 19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. 20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. 21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«     Beseda resnice   Neprestano poslušamo besede. Že takoj zjutraj, ko vstanemo, si prižgemo radio ali pa nas radio kar sam zbudi. Poslušamo glasbo, novice, vreme, zanimivosti, šale, črno kroniko, poslušamo svoje družinske člane, učitelje, šefe, prijatelje, lahko celo še beremo … Če drži, da bomo za vsako nepotrebno besedo dajali Bogu odgovor, potem odpade problem, kaj bomo delali vso večnost. Koliko besed, koliko govorjenja. Ali z vso množino besed prihaja tudi do kakšne kakovosti, do duhovne rasti, do želje in volje po dobrem, po očiščenju …? Ali nas te besede osvobajajo? Ali so nas sposobne te besede potolažiti in odžejati? Priznati moramo, da smo največkrat še bolj nejevoljni kot prej, še bolj pobiti in razočarani in utesnjeni v ta svet. Ko vedno znova poslušamo iste besede, postajajo del našega mišljenja, govorjenja in počasi tudi delovanja. Besede so kakor seme: kar sejemo, to bomo tudi želi. Kakršne besede vedno znova sprejemamo, taki bomo postali. Besede so kakor kruh. Dajejo nam duhovno moč in sposobnost, da živimo. Če smo pametni, ne bomo jedli pokvarjenega ali zastrupljenega kruha. Tako hrano smo dolžni odkloniti. Kot je odklonil učitelj pripovedovanje svojega učenca, ki je mislil, da mora vse povedati, kar je videl in slišal. Učenec skoraj ni mogel dočakati, da pove učitelju govorice, ki jih je slišal na trgu. »Počakaj trenutek,« je rekel učitelj. »Ali je to, kar mi želiš povedati, tudi resnično?« »Mislim, da ne.« »Ali je koristno?« »Ne, tudi to ni.« »Ali je zabavno?« »Ne.« »Zakaj bi potem to poslušal?« Zakaj bi si obremenjevali »mnogo mislečega duha« z neumnostmi, neresnicami in slabostmi drugih? Koliko besed za prazen nič. Ali kakor bi rekli po domače: »Dosti kokodakanja, malo jajc.« Ko je prišel Jezus domov v nazareško sinagogo, se je o njem že povsod veliko govorilo, zato so od njega pričakovali veliko, toda njihovo pričakovanje je bilo pozemeljsko. Niso bili pripravljeni verjeti in sprejeti, da se bodo Izaijeve starozavezne napovedi odrešenja uresničile na Njem. Dokler so poslušali besede duha, so mu pritrjevali in strmeli nad radostnimi besedami, ko pa so se zagledali v ta svet, v njegove starše, so od njega zahtevali čudeže. Jezus pa ni nikoli delal čudežev zato, da bi ljudi zabaval, tešil njihovo radovednost ali vzpostavljal zemeljska kraljestva, ampak zato, da bi utrjeval vero, lajšal trpljenje in oznanjal nebeško kraljestvo. V nasprotju s sodobnimi mediji, ki se obnašajo po načelih tržne ekonomije, se Jezus ni obnašal tržno in Nazarečanom ni ponudil tistega, kar so prosili, čeprav bi lahko. Zavrnil je popularnost, slavnost, sprejetost in tvegal življenje ter ga nazadnje zaradi resnice in odrešenja tudi izgubil. »Resnica vas bo osvobodila,« nam pravi. Lahko bi taktiziral tako, da ne bi izgubil občinstva in bi ga postopoma pripeljal do resnice. Na ta način pa bi svoje oznanjevanje že v začetku postavil na trhle temelje. Poznejši popravki pa bi bili vedno težji. Kristusova vesela novica osvoboditve se začne uresničevati že v prvem trenutku, ko se srečamo z njegovo besedo. Njegova beseda je učinkovita. »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Ob srečanju z Njim se moraš odločiti: za ali proti. Njegova beseda nikoli ne postane votla, lažniva in usužnjujoča, ampak je, čeprav je lahko tudi do smrti boleča, vedno odrešujoča. Njegova vesela novica o osvoboditvi je občeveljavna, vseobsegajoča, večna. Naših resnic pa je mnogo, ker so le naše, ki se nam prilegajo in so v našem vidnem polju, zato smo, pa naj se še tako iskreno trudimo, vedno mi njihova omejitev. Značilnost Jezusovega programa je v tem, da se zavzema za večno osvoboditev celotnega človekovega bitja. On je odrešenik duše in telesa. Ne začne spreminjati družbenega reda, kot so to delali v preteklosti revolucionarji, ampak hoče odrešiti, to je rešiti, vsakega človeka posebej. Tudi ne tako kot hoče sodobna svobodna družba človeka »odrešiti« (ga rešiti problemov in težav) s potešitvijo vseh njegovih potreb (celo religioznih). Odrešenje se izvaja tržno s prodajo. Prodaja se užitek, zabava, omama – navidezni − virtualni svet − navidezna rešitev. To je njena ponudba človekovega odrešenja. Odkrito zapletanje v smrtonosne mreže odvisnosti. Trgovanje s suženjstvom odvisnosti. Pojav je globalen in zdi se nam, da tako pač mora delovati sodobna družba. Pri vzpostavljanju in ohranjanju takega stanja ima odločilno vlogo beseda, ki mora za svoj namen postati lažniva, zavajajoča − manipulatorska. S sodobnimi sredstvi javnega obveščanja, ko besedo podkrepi še slika, na naš ukaz na tipki, lahko ta beseda dobi grozljive razsežnosti. Suženjstvo je v nas samih in v našem svetu, kot posledica izvirnega greha. Za svobodo se odločamo, ko smo se sposobni upreti grehu. Odrešitev je osvoboditev od greha in vseh njegovih posledic. Kristus je prišel na svet, da bi nam pri tem pomagal. Njegov nastopni govor v Nazaretu je označil program njegovega poslanstva. »Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid.« Nazarečani niso hoteli priznati, da so jetniki in da so slepi. Mi, ki skušamo slediti Jezusovemu nauku in spoznavati njegovo voljo v naših konkretnih odločitvah, pa mu s tem priznavamo, da smo brez njegove besede resnice slepi in brez njegovih zakramentov jetniki. Naj se božje pismo, kakor smo ga slišali v evangeliju, tudi danes na nas uresniči. Amen.     Nedelja Jezusovega krsta Iz 42,1−5.9−11; Apd 2,1−4.6−7; Lk 3,15−16.21−22   3,15 Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, 16 je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. 17 Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« 18 Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico. 19 Ko pa je grajal tudi četrtnega oblastnika Heroda zaradi Herodiade, žene njegovega brata, in zaradi vsega hudega, kar je Herod storil, 20 je on vsemu dodal še to, da je Janeza vrgel v ječo.   Jezusov krst 21 Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. 22 Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«   Nov začetek   Ljudje v Jezusovem času so si vesolje predstavljali kot tri svetove, položene drugega na drugega kot palačinke. Na vrhu je bil božji svet, kjer je živel Bog. V sredini je bil človekov svet, to je naša zemlja. Spodaj pa je bila dežela smrtnih senc ali podzemlje. Tja naj bi šel človek po smrti. Po grehu Adama in Eve je človekov svet postajal iz leta v leto vedno bolj hudoben. Pobožni ljudje so molili, naj pride Bog dol in naj nekaj naredi v zmešnjavi, ki je nastala. Tako prerok Izaija moli: »Zakaj ne predreš neba in že ne prideš?« (Iz 64,1). Psalmist pravi: »O Gospod, predri nebesa in pridi, nikar se več ne mudi« (Ps 144,5). V tej luči moramo brati današnji evangelij in razumeti dogodke, ki so se zgodili ob Jezusovem krstu. Nad Jezusom se je odprlo nebo. Kar so ljudje prosili Boga, se je začelo dogajati. Bog prihaja na zemljo, da bo nekaj naredil zaradi strašne zmede, trpljenja in krivic, ki so se začele dogajati na svetu kot posledica človekovega greha. Odprto nebo in krst Jezusa v reki Jordanu pomenita začetek nove dobe v človekovi zgodovini. Sveti Duh v podobi goloba se spusti nad Jezusa in vodo. Začelo se je novo stvarjenje. Kot je pri prvem stvarjenju božji duh vel nad vodami, tako je tudi sedaj vel nad Jezusom in vodo. Takrat je Bog zapovedal: »›Bodi svetloba!‹ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3). Sedaj pa pravi: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.« Z Jezusom ustvarja novo dobo, ki je bodo deležni tisti, ki ga bodo poslušali. Bog uresničuje prošnje in molitve stare zaveze. In tudi obljube, ki jo je že večkrat dal. Po preroku Izaiju je rekel: »Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin, ne bodo več prišle do srca. Da, veselite in radujete se na veke tega, kar bom ustvaril: kajti glej, ustvaril bom Jeruzalem za radost, njegovo ljudstvo za veselje« (Iz 65,17−18). Jezus je božji ljubljenec. Jezus je Božji Sin. Jezus je novi Adam, Prvorojenec novega stvarstva. Pavel Korinčanom piše: »Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega« (1 Kor 15,47−49). Po Jezusu smo torej državljani novega stvarstva in sodediči nove obljube, ki je bila dana po Jezusu Kristusu. Še vedno sicer nosimo v sebi starega mesenega človeka, ki nas pritiska k tlom, vendar, če se oklenemo Jezusa Kristusa, nas po Svetem Duhu preraja v božje otroke. Vanje, ki se niso rodili iz poželenja mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. V Kristusu smo torej nova stvar. Zato odložimo dela mesa. Kako je to težko, pravi sam apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). »Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,24). Jezus Kristus mu odgovarja: »Dovolj ti je moja milost, moč se v slabosti spopolnjuje.« Tako vidimo, da novo stvarstvo, ki se je začelo v Jezusu Kristusu, še ni dopolnjeno, ampak bo šele ob koncu sveta. Nova doba, ki se je začela pred 2000 leti, pa že traja. Traja tudi že v nas, ki smo se po krstu združili z Jezusom in postali božji otroci. Z njim se povezujemo v molitvi in prejemanju drugih zakramentov, zlasti evharistije. Bog hoče, da pri tem novem stvarjenju sodelujemo tudi mi. Jezus nam pri tem pomaga tudi s Svetim Duhom, ki smo ga prejeli pri krstu in birmi. Kristjani smo bili po večini krščeni kot dojenčki, zato ni bilo v našem življenju opaziti kakšne bistvene spremembe. Sprememba lahko nastopi šele, ko smo sposobni z milostjo sodelovati in ko to tudi delamo. S sprejemom zakramentov, pa nanj bo krsta ali birme, se potovanje ne konča, ampak šele začne. V zakramentih smo obdarovani kot služabniki iz prilike s talenti. Nekateri so potem z njimi trgovali, eden pa, ki je prejel samo enega, to bi lahko pomenilo, da poleg zakramenta ni prejel nikakršne druge krščanske vzgoje, ga je zakopal. Jezus je bil krščen v reki Jordanu, ki je bila takrat res reka, sedaj pa je, zaradi velikih potreb po vodi, bolj potok ali grapa. Reka Jordan se izliva v Mrtvo morje. Če je v njenem živem toku ne uporabimo, postane v Mrtvem morju zaradi preobilice soli neuporabna, niti ribe ne morejo v njej več živeti. Tako je tudi z milostjo krsta in drugih zakramentov: če z njo ne sodelujemo, gre brez koristi mimo nas. Po prejemu zakramentov smo lahko tudi podobni človeku, ki se je učil igrati glasbilo. Naredil je osnovno, srednjo in visoko šolo. Ko je vse šole z velikim trudom končal, je instrument odložil v omaro na podstrešju in se ga ni nikoli več dotaknil. Koliko veselja bi lahko naredil s svojim znanjem in svojim glasbilom, sebi in drugim, tako pa je, na zaničevanja vreden način, uničil delo najlepših let svojega življenja. Ne živimo tako, kot bi hoteli uničiti najlepše delo božje milosti, ki je bilo položeno pri krstu in birmi v nas. Kristus je s krstom začel svoje poslanstvo v reki Jordanu, nadaljeval ga je s učenjem, s čudeži in z darovanjem za rešenje vseh ljudi na križu. Njegova pot je tudi naša pot in njegova zmaga je tudi naša zmaga. Z zmago nad smrtjo je Jezus iztrgal zemlji in grehu vse njeno najmočnejše orožje. Premagal je privlačno silo drugega in tretjega sveta, ki nas nista pustila v božji svet. Ali če hočete, premagal je državo starega sveta in izbojeval zmago za novi svet. Končajmo s prošnjo očenaša: Pridi tvoje kraljestvo. Amen.               (Prim. Illustrated Sunday Homilies, Mark Link, str. 49.   2. nedelja po božiču Sir 24,1−4.8−12; Ef 1,3−6.15−18; Jn 1,1−18   Beseda se je učlovečila 1,1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. 6 Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. 7 Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. 8 Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. 9 Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. 10 Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. 11 V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. 12 Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. 14 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.       Najboljši kralj   Začnimo z zgodbo o kralju, ki ni bil kot vsi drugi kralji. Za vse kralje je značilno, da so bogati. Nekateri so modri in pametni, drugi ne, vendar vsi skrbijo za svojo oblast bolj kot za navadnega človeka. Mnogi kralji so tudi ošabni in krivični, važni in prevzetni in če ima kralj take lastnosti, je težko biti v njegovem kraljestvu. No, naš kralj ni bil takšen. Bil je zelo dober do vseh ljudi, posebno je skrbel za bolne, slabotne, lačne in otroke, zato so ga imeli radi vsi ljudje. Toda kralj se je postaral. Vedel je, da se mu nezadržno bliža čas, ko ne bo več mogel skrbeti za svoje uboge prijatelje, zato se je začel spraševati, kdo bi bil primeren za njegovega naslednika. »Moram si poiskati najboljšega, toda kako? Najboljši mora namreč imeti prav tako rad slabotne in majhne. Ne sme mu biti mar samo za svoje dobro počutje, za blišč, bogastvo in drage zabave.« Razmišljal je, kako bi kandidate preizkusil, da bi dobil resnično pravega naslednika. Nekega dne mu je v glavo šinila rešilna misel: »Vse mlade bom sklical na kraljevi dvor in jih preizkusil.« Zbralo se je veliko kandidatov in gledalcev, ki so lahko čakali le od zunaj, kajti kraljestvo je bilo resnično veliko. Kralj je dal v dvorano pred prestolom postaviti pozlačene omare in v vsako omaro je dal obesiti drugačno obleko. Ko so se vsi zbrali, je rekel: »Tisti, ki bo ugotovil, katera je moja najljubša obleka, bo postal moj naslednik.« V prvi omari je visela čudovita škrlatno rdeča obleka z dragocenimi biseri. Bila je tako lepa, da so navzoči kar zazijali. Kralj mora skrbeti za blaginjo. Mnogi so se takoj odločili, da je to kraljeva najljubša obleka. Vendar ni bila prava. Tem kandidatom je bogastvo, sijaj in razkošje pomenilo preveč, zato bi slabo ravnali z ljudmi, izkoriščali bi jih z visokimi davki. V drugi omari je visela obleka čarodeja. Kdor jo obleče, si lahko pričara, kar si hoče, in naredi, kar si poželi. Lahko grde stvari spreminja v najboljše in najlepše. Nekateri so mislili, da je ta obleka še boljša od prve in da bo ta gotovo prava. Pa tudi ta ni bila prava. Še tako mogočen kralj ne sme narediti vsega, kar si poželi. Vsega ni mogoče rešiti lahkotno, samo s čudeži. V tretji omari je bila obleka, kakršno so nosili znanstveniki, umetniki in filozofi. Zanjo je bilo značilno, da se nisi nikoli zmotil, karkoli si naredil ali rekel, če si jo oblekel. Kralj mora biti neskončno moder, potem bo prav vladal. Težave da izhajajo samo iz neznanja. Tudi sedaj so se nekateri, ki so še čakali, odločili za to obleko, toda tudi ta ni bila prava. Še ena omara je bila in prav v tej omari je bila kraljeva najljubša obleka. Ta obleka je bila prav takšna, kot so jo nosili največji reveži v njegovem kraljestvu. To obleko je izbral kandidat, ki je najbolj poznal zadržanje in čutenje kralja; to je bil njegov sin. Kralj je bil zadovoljen in je rekel: »Ta bo dobro vladal v mojem kraljestvu.« In mu je podelil krono.     Sedaj poglejmo, kako se je to zgodilo. Božje kraljestvo je neprimerno večje kot vsa zemeljska kraljestva in Božji Sin si ni samo izbral najrevnejše obleke, ampak jo je tudi oblekel, in sicer že takoj ob rojstvu. Rodil se je kot največji revež v kraljestvu. To obleko je nosil vse življenje in je z njo tudi kot zadnji obsojenec v kraljestvu umrl. Zato ga imamo vsi, ki pripadamo kraljestvu tega kralja, še bolj radi. Seveda je kot Bog nosil tudi vse druge obleke: neskončnega, ne samo gmotnega, ampak tudi duhovnega bogastva, nezmotljive modrosti in čudežne moči. Svojo plemenitost pa je najbolj pokazal z ljubeznijo do najmanjših. Vsi bi bili radi dobri kralji, vsi pa ne bi radi oblekli Jezusove obleke. Še več. Jezusovega kraljevanja niti ne razumemo, če ne oblečemo njegove obleke. Potrebna nam je preprostost pastirjev. Ti so prvi doumeli to skrivnost. Jezus je postal eden izmed njih. Za druge je rečeno: »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli.« To lahko velja tudi za nas danes. Med nami je božje dete, ki odpira, kar človek zaklepa; ki osvobaja, ki nosi luč, ki prinaša veselje do življenja, ki se sklanja k najbolj pozabljenim in preprostim; ki rešuje najtežje probleme našega bivanja. Čeprav je podoben nebogljenemu otroku, verujemo, da je Bog in odrešenik in da nas edino on lahko reši. Ne bogastvo, čudeži in modrosti, ampak preprosta ljubezen, ki služi in se žrtvuje. Misijonarka blažena mati Terezija pripoveduje: »V Kalkuti sem šla obiskat nekega starejšega zapuščenega moža. Njegova soba je bila v klavrnem stanju. Hotela sem mu jo pospraviti, pa se je branil: ›Dobro mi je tako!‹ Kljub temu je na koncu privolil. V tisti sobi je bila tudi čudovita svetilka, prekrita s prahom, ki se je nabral v dolgih letih. ›Zakaj ne prižgeš te svetilke?‹ ›Zakaj pa jo bi moral? Nihče ne prihaja k meni.‹ ›Boš svetilko prižgal, če te bodo obiskale sestre?‹ ›Da, če bom slišal glas nekoga, ki mi govori, bom prižgal svetilko.‹ Naslednji dan mi je poslal sporočilo: ›Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še vedno sveti.‹« Kalkute so po vseh koncih sveta. Samo oči je treba odpreti za stisko bližnjega. Povsod po svetu obstajajo ljudje, ki jih nihče ne ljubi, ki jih nihče ne potrebuje, ki jim nihče ne pomaga, ki so zavrženi ali pozabljeni. In to je največja revščina, v katero hoče priti naš kralj po nas, ki smo njegovi poslanci. Amen.       Sveta družina 1 Sam 1,20−22.24−28; 1 Jn 3,1−2.21−24; Lk 2,41−52   Deček Jezus v templju 2,41 Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedel med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« 49 Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.   Prebivališče Boga med človeškimi sinovi   V nekem kraljestvu sta živela prijatelja, ki sta se zaobljubila, da si bosta zvesta do smrti. »Nič naju ne bo ločilo,« sta si obljubila. Velike besede, pogumne besede so to, toda laže je govoriti kot izpolniti. Ali sta resno mislila, kar sta obljubila, in če sta resno mislila, ali se ne bosta pozneje, v drugih okoliščinah, premislila? No, obljube so bile kmalu na hudi preizkušnji. Enega izmed prijateljev so obtožili, da neti upor proti kralju. Prijeli so ga in zaprli. Kaj je storil drugi? Brez odlašanja mu je prišel na pomoč in prevzel krivdo nase, da bi bil zaprt namesto prijatelja. Rezultat pa je bil ta, da so zaprli oba in obema tudi sodili. Na sodnem procesu sta oba obtoževala sama sebe, tako da so bili sodniki zmedeni. Proces je vzbudil širše javno zanimanje. Končno je stvar prišla na uho samemu kralju. Ukazal je poklicati moža k sebi. »No, zdaj pa sva v kaši,« sta rekla drug drugemu, toda čakalo ju je presenečenje. Kralj ju je toplo sprejel in ju potolažil, naj ne skrbita, »saj vaju bom oba oprostil in osvobodil. Toda najprej vaju bi prosil za uslugo.« »Uslugo? Kakšno uslugo neki bi lahko naredila kralju dva uboga moža?« »Rad bi bil tretji v vajinem prijateljstvu,« jima je odgovoril kralj. Bila sta presrečna in mu nista mogla odreči prijateljstva. Dva prijatelja sta se drug drugemu zaobljubila s svečano prisego. Nihče ju ni silil. Ideja je prišla spontano sama od sebe, zaradi njune velike medsebojne povezanosti in pripadnosti. Obljuba ni bila samo v besedah, ampak sta jo bila pripravljena podpreti z svojimi dejanji, celo z življenjem. Kaj predstavlja zgodba? Prijatelja sta lahko samo prijatelja, lahko pa sta to ženin in nevesta. Kralj lahko predstavlja ljubezen, ki pride takrat v naše odnose, ko pozabimo nase in bolj mislimo na dobro in koristi bližnjega. Kralj pa predstavlja tudi Boga. Tudi on pride na poseben način med vse nas in posebej med zakonca, ko z obljubami mislimo resno in ko jih, za vsako ceno, tudi hočemo v življenju uresničiti. Takrat z njegovim posredovanjem nemogoče postane mogoče in čudovito v naših očeh. Ste že kdaj pomislili, kaj je tisto, kar drži svet pokonci? To je ljubezen. In katera je tista ustanova, ki je ključnega pomena za razcvet in ohranjanje ljubezni? Družina. Od nje smo vse prejeli: življenje, vzgojo, izobrazbo, ljubezen, vero, gmotne dobrine … Družina je ključna celica, brez nje bi vse propadlo. Družina je trdnjava ljubezni, ki preprečuje sovražniku življenja, ljubezni, dobrote, da bi zmagal in postal absolutni vladar tega sveta. Potem bi se svet zaradi zla sesul v nič. Tradicionalna podoba družine, ko so bili njeni družinski člani skoraj cel dan skupaj tako pri delu kot pri praznovanju in molitvi, se spreminja. Danes gredo starši v službo za ves dan. Otroci tudi zato v vrtec in šolo za ves dan. Družina je začela razpadati. Seveda najprej na škodo njenih članov in potem na škodo vse družbe in njenih resničnih vrednot. Človek je postal odtujen. Nikjer ne more biti več tako osebno sprejet in ljubljen. Povsod je tujec. V njem narašča nezadovoljstvo in osamljenost. Počuti se kot kolešček v velikem stroju, ki ga uporablja kot sredstvo. Zaradi občutka nepomembnosti in zaradi izgube vrednot, ki jih hrani, vzgaja in krepi družina, se človek brez njene zaslombe izgublja. Družba postaja masa brezobličnih oseb, brez hrbtenice, brez ponosa, brez vrednot in zato tudi brez sreče. Cerkev se trudi za zaščito družine in človeka. Zato ne dovoljuje ločitve zakona. Zato ne dovoljuje igračkanja z ljubeznijo, ker to pomeni igranje s človekom. Zato opozarja na pravice staršev, da od družbe zahtevajo takšno vzgojo za svoje otroke, kot jim jo želijo dati sami. Mnoge sodobne družine so že spoznale, da je od obstoja družine odvisno vse dobro v njihovem življenju, zato jo branijo za vsako ceno. Tudi pri mladostnikih je opazen pozitiven premik proti večjemu zaupanju do staršev in družinskih vrednot.   Bistvenega pomena za rešitev družine je, da zakonci sami ne prenehajo verjeti v čudežno moč ljubezni in njene ustanove družine. Da se trudijo tako urejati svoje družinsko, poklicno in družbeno življenje, da lahko ostajajo zvesti svoji obljubi. Na ta način Bog sam želi prebivati v njihovih družinah in v naši celotni družbi. Amen.           4. adventna nedelja Mih 5,1−4; Heb 10,5−10; Lk 1,39−45   Marija obišče Elizabeto 1,39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. 40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. 41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha 42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! 43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? 44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. 45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« Služenje   Kratko se vstavimo pri vseh treh svetopisemskih odlomkih. Prerokbe o Jezusovem rojstvu so vedno bolj določene. Jezus bo rojen v Betlehemu, kjer je bil rojen tudi kralj David. »A ti Efratov Betlehem,« Evfratov zato, ker je tu prebival Efraimov rod, ki pa je bil samo majhen tisoči del Judovega rodu, »majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Izraelu« (Mih 5,1). Za Betlehem nobeden izmed nas ne bi niti slišal, če se ne bi tam rodil Jezus. Nekaj podobnega velja za Nazaret. »Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti?« se sprašujejo tudi apostoli. In vendar so ti kraji sedaj verska središča sveta, ker se je v njih rodil Jezus Kristus. Jezus je cenil majhnost, preprostost, skromnost in uboštvo. Na tak način se je rodil, živel, govoril, delal in umrl. Mi, ki smo majhni in malovredni cenimo moč in zemeljsko veličino On pa, ki je v resnici velik, ceni majhnost in neznatnost. Te prerokbe o Jezusovem rojstvu so veliki duhovniki prebrali kralju Herodu, ko je poizvedoval kje naj bi se rodil novi kralj. Kakor Izaija tudi prerok Mihej govori o porodnici, ki porodi. Tudi v drugih prerokbah se nič ne omenja očeta, kar je čudno saj so Izraelci preučevali rodovnike po moški liniji. Tu se že da slutiti, da gre za neobičajnega kralja. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Ni bil rojen iz volje moža, niti ni bil spočet na naraven način, vendar to izvemo šele kasneje. Njegova naloga bo, da bo svetu prinesel mir. Mir, ki so ga angeli oznanjali v betlhemski noči je Jezus prinesel na zemljo takrat, ko je umrl na križu in nas grešnike spravil z Bogom. Svoje oblasti formalno še ni raztegnil do kraja zemlje, čeprav že cel svet pozna njegovo oznanilo, ga bo moral priznati vsak jezik in se pred njim upogniti vsako koleno šele ob koncu sveta. Sveti Pavel pravi, da nekdanje daritve, kri kozlov in ovnov, niso mogle zadostiti za grehe ljudi in ne dati Bogu dolžnega češčenja. Zato Jezus pravi: »Glej prihajam …, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 7,7). Vse Jezusovo življenje je bilo izpolnjevanje božje volje. Kakor tudi Marija vzklika: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Jezus in Marija sta prototipa pokorščine in služenja Bogu in božjim načrtom. Božji načrti pa so v službi odrešenja človeštva. V neki svoji povesti opisuje Albert Camus življenje nekega pariškega odvetnika. Življenjski ideal tega človeka je biti popoln, neoporečen. Doseči vrh človekove popolnosti, kjer postanejo kreposti same sebi namen. Torej krepost ne zato, da bi drugim pomagali, druge ljubili, drugim služili, ampak zato, da bi bili mi popolni, neoporečni in zadovoljni sami s seboj. Ta pravnik si skupaj s svojo osebo zgradi poslopje pravičnosti, kip naravne velikosti. Živi življenje, ki bi ga lahko na zunaj označili kot primer tipičnega svetnika. V resnici pa je daleč od tega. Svoje delo dela vzorno. Ne brani samo vdov, sirot, revežev, nedolžno obsojenih, ampak je tudi skrajno nepodkupljiv. Tudi vsakdanjih vljudnosti ne pozablja. Pomaga starki čez cesto, daje denar za Cerkev in dobrodelne ustanove, z vsemi je prijazen in za vsakega si najde čas, ter pozornost. Toda to vse samo do tistega trenutka, ko gre za njegovo popolnost ali do tiste noči, ko ga je človek potreboval, on pa njega za svojo popolnost ni (potreboval). Pozno ponoči se je iz svoje službe vračal preko mostu čez Seno. Tam je srečal mlado v črno oblečeno ženo, ki se je hlipaje sklanjala čez mostno ograjo. Nekaj ga je sililo, da bi jo nagovoril, vendar tega ni storil. Ko je šel naprej je zaslišal pljusk na vodni gladini. Ustavil se je, a obrnil se ni. Nato je zaslišal klice na pomoč. Kriki so prihajali iz vode in iz ust tiste žene, ki jo je srečal na mostu. Ostal je negiben. Hotel je steči na pomoč, toda ni se premaknil. Klici so utihnili in on je šel dalje. Nikogar ni obvestil, nikogar ni poklical. Ostal je sam s svojo pravičnostjo in svojo ženo v črnem, katere koncu je bil le on priča. Ostala mu je kot madež v njegovem spominu za vse življenje. Dokler temu odvetniku ni bilo potrebno izvrševati drugega, kot svoja lastna načela, je bil sijajen. Počutil se je udobno v hiši svoje lastne pravičnosti. Toda ko ga je življenje ali božja volja postavila pred novo zahtevo po večji in boljši popolnosti, je odpovedal. Ko ga je življenje postavilo pred izbiro resnične ljubezni se je ustrašil. Njegova načela so ga pustila na cedilu. Pojdimo ven iz svojega egoizma in se nehajmo spraševati koga ali kaj jaz potrebujem, ampak se kot Marija, ki je hitro vstala in odšla pomagat porodnici Elizabeti, vprašajmo kdo mene potrebuje. Marijinega obiska in pomoči se je razveselil celo še nerojeni Janez Krstnik. Podobno veselje, skorja vsakokrat, doživljamo tudi mi, ko se odpravimo iz sebe in gremo na pomoč bližnjemu.  Mož lahko reče ženi, žena možu, ne potrebujem te, boljše bi živel brez tebe. Oba skupaj si mislita, da ne potrebujeta otrok, Cerkve, državnih ustanov, … pa vendar vse to, za pravilno rast ali pa morebiti samo za težke trenutke, potrebujeta. Apostol Pavel v priliki o telesu pravi: »Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vaju.«  Še več, telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni … (1 Kor 12,21−22). Kakor bi mi danes rekli: »Invalidi in ostareli nam niso potrebni. Pa so nam, za pristnost naše ljubezni, potrebni.  Tudi meni duhovniku kdo ponosno izjavi: »Veste gospod, jaz nikogar in ničesar ne potrebujem.« Kako neumna izjava. Potreboval si mamo, ko si bil pokakan dojenček. Potreboval boš medicinsko pomoč, ko boš bolan in nemočen starček. Potrebuješ družbo in njene mnogotere usluge. Pravo vprašanje je: »Ali mene in moje življenje kdo potrebuje.« Če nisi nikomur potreben, poišči nekoga, da mu boš potreben, tako boš našel smisel svojemu življenja. Pravo vprašanje je: »Kdo mene potrebuje in ali sem sposoben tem potrebam ustreči.« Končajmo z  mislijo drugega berila: Telo in življenje si mi pripravil. Zato sem tudi pripravljen o Bog izpolnjevati tvojo voljo. Amen.       3. adventna nedelja Sof 3,14−18; Flp 4,4−7; Lk 3,10−18   Janez Krstnik krščuje 3,10 Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« 11 Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« 12 Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« 13 Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« 14 Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« 15 Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, 16 je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. 17 Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« 18 Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.   Veselo pričakovanje   Še pred stoletjem smo govorili o veselem poganstvu in žalostnem krščanstvu. Nase smo naobračali svetopisemske besede, namenjene bogatinom, ki se okoriščajo s trpljenjem revežev: »Gorje vam, ki se sedaj smejete, kajti jokali in žalovali boste« (Lk 6,25). Toda te besede niso namenjene kristjanom, ampak poganom oziroma tistim, ki pogansko živijo. V skladu z današnjo božjo besedo in izročilom iz prvih časov krščanstva pa lahko rečemo, da je naša vera vera veselja. V začetku se je krščanstvo tako hitro širilo, ker je prinašalo ubogim, izkoriščanim, … veselo sporočilo, da je zlo, pred katerim so bili do tedaj nemočni, premagano. Krivica, žalost, usoda, smrt nimajo zadnje besede, ampak božja ljubezen, izlita v naša srca po Jezusu Kristusu. Evangelij je veselo oznanilo, vesela novica, vesela blagovest. Angelov pozdrav Devici Mariji so prevedli »zdrava, milosti polna«. V grščini pa pomeni dobesedno »razveseli se«. Haris ali milost pomeni še prej veselje. Sveto pismo nas spodbuja k veselju: »Vriskajte, nebesa, in raduj se, zemlja, gore, zaženite vrisk! Kajti GOSPOD tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih« (Iz 49,13). »Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu! Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala« (Iz 26,19). »Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu« (Ps 32,11). Marija se vzraduje, dete Janez, pozneje eden najbolj trdih asketov, poskoči od veselja že v materinem telesu. Božični prazniki se nezadržno bližajo. Kaj bomo naredili zato, da bomo lahko praznovali, to je se veselili ali imeli blagoslovljene praznike − polne milosti? Temeljiteje bomo pospravili hišo, napekli veliko dobrot, pripravili dovolj druge hrane, pogrnili mizo s prazničnim prtom, naredili jaslice, okrasili drevesce, kupili darila, nove obleke. Tudi v cerkvi je potrebno pripraviti veliko stvari … Kako čudno bi bilo, če bi dobili v goste izjemne ljudi ali tiste, ki jih imamo radi in se na njihov prihod ne bi prav nič pripravili. Za nebeškega gosta, ki prihaja, pa je potrebno storiti vse kaj drugega. Za Jezusa je potrebna duhovna priprava. Čiščenje duhovnega stanovanja je spoved. Priprava daril so dobra dela, praznična obleka so naše molitve, praznična miza je evharistija. Za Jezusa, edinega gosta, ki so mu namenjeni božični prazniki, je potrebna duhovna priprava, vse drugo je namenjeno nam, ljudem. Že začenjamo božično devetdnevnico in zadnji čas je, da pomislimo na adventno spoved. Ali smo dovolj ogreti? Čeprav nam je Janezov krst skoraj vedno predpodoba našega krsta, pa je bil po svojem bistvu bolj predpodoba svete spovedi. Janez Krstnik je »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3) in ljudje so drli k njemu. Mi pa bi radi na vse načine obšli prav spreobrnjenje. Iz zagate da nas bo rešila neka drugačna človeška terapija. Ko brez razloga opuščamo to, kar je božjega, nas hitro zajame črnogledost, naveličanost, utrujenost. Izgubljamo veselje, voljo, moč in veselo pričakovanje. Postanemo kot reka, ki ji ni več treba preskakovati skal in se v brzicah prebijati skozi soteske tolmunov; ampak, ko ji je dovoljeno iti kamorkoli, ne more več nikamor. Trudna se ulega v blatno ravnino. Tako se mi ulegamo v foteljsko lenobo ali ekransko bleščobo. Kaj drugega nas lahko predrami iz spanja kot božja beseda? Zatirani nismo več kot pred desetletji ali kot so bili Izraelci pod tujo nadoblastjo v različnih služnostih, zato nas beseda politične osvoboditve ne predrami več. Mora pa nas predramiti Jezusov klic k spreobrnjenju in poboljšanju. To je klic veselja, saj nas kliče izpod oblasti greha. Že misel na spreobrnjenje je poleg stiske, da bo potrebno iti v spovednico, tudi vzrok za duhovno veselje in veselo upanje. Če hočemo krščansko praznovati božič, moramo v pripravo vključiti tudi adventno spoved. Največji vzrok za apatičnost, ki je danes zavladala v nas, je v tem, ker mislimo, da mora božje kraljestvo priti po zemeljskih stvareh. Država, Cerkev, oseba ali gmotne dobrine bi nam po našem mnenju morali omogočiti doživetje božjega kraljestva. In ker ga ne dosežemo, smo nad vsemi razočarani. Tista oseba, ki nam je sposobna pričarati srečo, smo mi sami. Kako? Tako, kot nam svetuje božja beseda in kot nam s svojim življenjem kaže Janez Krstnik. Janez Krstnik je zgled drugačnosti za ta svet. Oznanja v puščavi, ne na prižnici v Jeruzalemu, kot bi bilo normalno. Kot bi mi oglaševali na oglasni deski v zakristiji namesto na televiziji v Ljubljani. Živel je preprosto in asketsko življenje do sebe, do drugih pa ni bil zahteven: »Kdor ima več, naj da ubogim.« Ni se udinjal cerkveni gosposki, saj jo je imenoval »gadja zalega«, ne svetnim vladarjem, saj je bil sposoben izpraševati vest samemu Herodu, ki je bil tiran ter zato strah in trepet dežele. Zasidran je bil v Bogu, zato ga ni nič vrglo iz tira. Ni se obračal po ljudeh, ampak so se oni obračali po njem. Prihajali so k njemu od vsepovsod in se mu dajali krstiti. Janez je zahteval od vsakega stanu, da naredi korak naproti Jezusu. Da tudi mi po svojih zmožnostih spremenimo vsaj eno stvar. To je tudi spovednikova modrost, da vsakemu spokorniku svetuje toliko, kolikor je ta sposoben narediti. Vsak naj naredi korak naproti Bogu. Smo ljudje, ki vse življenje hodimo, ne kenguruji, ki skačejo. Vojakom ne ukaže, naj pustijo svoj poklic, ampak naj ga opravljajo pravično. Janez Krstnik in pozneje Jezus ne zahtevata revolucije, ampak evolucijo. Bog nikogar ne sili, vsakega pa vabi. Kakor tudi mi ne moremo nikogar prisiliti, naj bo naš prijatelj. Nikogar ni mogoče prisiliti, da se nam da. Mogoče pa je biti tak, da nas bo bližnji iskal in hodil z nami. Mi naredimo en korak, drugo bo naredil Bog ali kdo drugi. Pri rasti je potrebno znati tudi sprejemati. Indijski menih ali guru je imel po prihodu misijonarjev priložnost od blizu spoznati kristjane in naš nauk. Ko mu je misijonar razlagal največjo zapoved, mu je guru dejal: »Neverjetno, kaj vse storite kristjani, da bi ljubili. Prepotujete svet, zapustite vse, sposobni ste velikih dejanj. Za ljubezen pa je potrebno tudi, da se pustite ljubiti, da se pustite osrečiti. To pa za vas ni častno ali se vam zdi, da bo brez zasluženja.« Guru je imel prav. Pustimo bližnjemu, da nam popravi kravato, in bodimo srečni, če želi to storiti. Pojdimo v cerkev, da se bo lahko Jezus za nas daroval. Pristopimo k trpečemu revežu in mu pustimo, da nam pokaže Jezusovo podobo. Amen.     2. adventna C V puščavi pripravite pot Gospodovo. Trije odlomki tri puščave. V petnajstem letu cesarja Tiberija je spregovoril Janez, Zaharijev sin. Govori nam tudi letos, v 2012. letu po Kristusovem rojstvu, sredi naše puščave. »Puščava rase okoli nas, po vsej zemeljski skorji, rase v nas samih s pospeškom nesmisla in s kvadratom časa. Puščava rase, z nezadržno silo prodira v vse pore življenje. Kriza duha prihaja, kriza morale, pameti in splošna kriza. Ekonomska recesijska kriza je samo poledica prej omenjenih kriz. Vendar ne kažimo s prstom na druge, ampak poglejmo vase.  V meni leži puščava, prazna in žalostna. V njej vidim sledove ugaslega upanja, vse, kar je bilo, se razblinja. Predani na milost in nemilost načetemu razumu, slučaju, maničnim depresijam, paranoičnim učinkom zgodovine, čakamo zadnji udarec usode. Družba preobilja postaja vsak dan bolj siromašna. Čim bolj smo se zdeli sami sebi veličastni, bolj smo sedaj  usmiljenja vredni in klavrni. Ni čudno, dovolj dolgo smo se slepili, zdaj, ko smo mislili, da bomo najmočnejši, smo najslabotnejši« (T. Svetina, Ukana 5, 100). Morda je res, da mora človek najprej z glavo treščiti v nevidno stekleno steno, da se zave svoje omejenosti; da se znajde sredi neskončnega peska in puščave, sredi usahlih strug, predno se iz njegove duše utrga krik po odrešenju. Puščava je kraj, kjer je slišati vpijoči glas, ki pripravlja pot Gospodovo. Ni ga slišati v Tiberijevi palači ali na Cezarjevem dvoru. Bog govori sredi neplodne puščave in ne v parlamentih politične oblasti. Njegov glas je nezamenljiv, popolnoma drugačen in nov. Po besedah prerokov Baruha, Izaija, Pavla, Krstnika ... nas kliče: obrnite glave, spremenite smer, spreobrnite se! Zravnajte pota, spodkopljite gričevje samozadostnosti in ošabnosti, poravnajte doline vaših depresij in malodušja, zapustite mračne brloge vaših egoizmov . Končajte z življenjem za denar, užitek in zemeljsko slavo. Če vas bo to usmerjalo boste gotovo pokončani. Življenja ne moreš obdržati s prilagajanjem temu svetu, ampak ga izgubiš. Življenje prihaja od Boga. Klic vpijočega v puščavi je namenjen nam. Bog je že spregovoril in mu ni treba več korigirati svojih besed in dejanj in se prilagajati zgodovini človeštva. Pač pa se mora človek soočiti s Kristusom; človek mora korigirati zemljevid, ki ga je ustvaril, in se podati na delo, da ustvari novega, sicer bomo pokončani.   Kristusov prihod v življenje človeka se razodene po ukinitvi stare zgodovine; po uničenju ustaljenih navad in utrtih stez. Po Kristusovem prihodu nastaja nova geografska karta, nova usmeritev in nov zagon. Nič več ni človekov pogled zagledan v svoj lastni »jaz«, marveč v Njega, ki je sposoben »obrniti našo usodo, kot hudoumike v južni deželi«. Tudi ni važno, da se spremeni družba, ampak da se spremenimo-spreobrnemo mi. Nikoli niso ljudje živeli v idealni družbi, vedno pa so se nekateri herojsko svetniško trudili zanjo. Jezusova stvar, lahko postane stvar vsakega izmed nas. Vsak človek se lahko poisti s Kristusom, kot je to izrekel veliki Origen v svojem komentarju k Lukovemu evangeliju: »Kakšno korist imaš od tega, če je nekdaj Kristus prišel med nas telesno, pa ni prišel tudi v Tvojo dušo? Molimo torej, da bi se njegov prihod v nas dogodil vsakega dne in da bi lahko rekli: ,Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus' (Gal 2, 20).« Puščava, v katero smo ujeti, ni usodna nujnost. Krščansko upanje sloni na veri, da je Bog na delu. Zgodovina sveta ni slepa ulica. Naše krhko in omejeno upanje je lahko na preizkušnji, toda Božji odrešenjski načrt, ki končno vanj zaupamo, obsega vso zgodovino. Sedaj sejemo v solzah, a bomo želi v radosti. Takrat, ko bomo z rešenimi sionskimi jetniki, v radostnih pesmih oznanjali narodom: »Velike reči je Gospod storil za nas« (Ps 125).     1. adventna nedelja Jer 33,14−16; 1 Tes 3,12−4,2; Lk 1,25−28.34−36   Prihod Sina človekovega 1,25 »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«   Nauk smokvinega drevesa 29 Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«   Spodbuda k budnosti 34 »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma 35 kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje.   Prihod plastičnega Jezusa   Legenda pravi, da je Bog, potem ko je ustvaril rastline, hotel preizkusiti njihovo budnost in vztrajnost. Nekatere so sicer res hitro poganjale, cvetele, rasle in rodile sadove, vendar so se tudi hitro utrudile. Začele so veneti in izgubljati liste. Le malokatere so vztrajale v zimskih viharjih in mrazu ali v dolgotrajnih poletnih sušah. Tem maloštevilnim z zimzelenim listjem ali iglicami je dal posebno nalogo. Postale so znanilke upanja in življenja. Te uporabljamo za adventne venčke in božično drevo, ker kažejo na življenje tudi takrat, ko mislimo, da je izginilo. Zlasti pa nam kažejo na božje življenje. Te rastline nas danes v adventnih venčkih skupaj z božjo besedo opominjajo k čuječnosti in pripravljenosti na sprejem najvišjega kralja. Prišel bo nad nas nenadoma kakor zanka. Koliko nesreč se zgodi vsak dan: na cesti, v zraku, na morju, tudi doma. Nikjer nismo varni. Našo brezskrbnost mučijo vedno nove nevarnosti: nove bolezni, nove nesreče, nove oblike nasilja, ki jim ne moremo ubežati. Božja beseda nam hoče povedati, da bomo nenadoma odšli s tega sveta in se srečali z Jezusom. Vse na tem svetu bo v trenutku brez pomena. Takrat ne bo časa, da bi se ukvarjali z obleko, pričesko, da bi razmišljali, kaj bi še rešili. Za vse to bo prepozno. Ostalo nam bo le nadnaravno življenje. Ali ga poskušamo rešiti za vsako ceno, kot naš največji zaklad ali pa se, ko slišimo besedo advent, začnemo ukvarjamo z nepomembnimi in praznimi stvarmi? Kaj vse storimo, da bi napolnili to prazno življenje! Mislimo na to, kaj bomo za praznike oblekli, kaj bomo spekli, kako bomo naredili jaslice in kako okrasili božično drevesce, koga bomo obdarovali in kako, koga povabili na obiske in kam bomo odšli za novo leto. Ukvarjamo se z obrobnimi stvarmi, pozabljamo pa bistvo. Če bomo ta mesec obteženi samo s takšnimi skrbmi, ne bomo pripravljeni na Jezusov prihod. Nevarno je, da se poskušamo kar sami potolažiti in osrečiti s svojimi zemeljski stvarmi, s prijatelji, sorodniki in z najbližjimi družinskimi člani, da ne bi ostali morda sami in da bi nam bilo lepo. To je vse lepo in prav, toda kaj je najvažnejše in česa ne smemo opustiti, če hočemo rešiti svoje nadnaravno življenje, če hočemo doseči najglobljo radost božičnega praznovanja? Advent je čas upanja, ne iluzija − utvara zato, da bi pozabili na vsakdanje skrbi. Kristjani imamo do bližnjega, družbe in adventa drugačna pričakovanja kot pogani. Če preveč pričakujemo samo od drugih, je vprašljiva naša aktivnost. Če prav nič ne pričakujemo, je advent v nas ugasnil. Kako bedno je življenje brez upanja. Človekovo življenje je življenje upanja in pričakovanja izpolnitve vseh sanj, ki so nam bile položene v srce. Nobena lučka, noben celofan, nobeno doživetje ne more pomiriti naše fantazije in našega hrepenenja. Potujemo skozi življenje kot Odisej na svoji barki. Levo in desno nas vabijo sirene, da bi se zadovoljili s trenutno srečo in opustili romanje. Če se kdaj na potovanju ustavimo, okušamo, da so pričakovanja dogodkov večja kot sami dogodki. Ko se pripravljamo na počitnice, potovanje in praznovanje, občutimo večje vznemirjenje in večjo srečo kot takrat, ko se pričakovanja uresničujejo. Ko pa minejo, si mislimo, da so odšla prehitro in nam niso dala tistega, kar smo pričakovali. Jezus nas usmerja prav na konec, na svoj končni prihod. Ta prihod naj pričakujemo in po njem naj hrepenimo. Ko ga pričakujemo, se naseli v naša srca izpolnitev in nas navdaja z veseljem. V današnjem evangeliju je opisano tudi negativno pričakovanje, ko je rečeno, da bodo ljudje »hirali od strahu.« Negativna pričakovanja nas uničujejo in ubijajo. Toda kristjani se veselimo izpolnitve božjih obljub in veselega oznanila, ki ga poskušamo živeti. Ta teden je pred nami tudi praznik sv. Miklavža. Kako smo se ga otroci veselili! Že tedne prej so nas starši laže navdušili za vsako dobro stvar, če so nam rekli: »Pazi, Miklavž že vse gleda in si sproti piše, če si zaslužiš njegova darila ali ne.« Novo, neznano in skrivnostno nas je vznemirjalo, ko smo pričakovali Miklavžev nočni prihod. Dobrega svetnika pa je spremljala zlovešča sodrga črnih parkljev, da ne bi stvari vzeli preveč na lahko, za zabavo. Ne, šlo je za življenje in smrt: za večno srečo in večno pogubo. Ali je še kaj resnosti in strahu pri nas odraslih v pričakovanju drugega Jezusovega prihoda? Kako moramo živeti svoje življenje, da bomo pripravljeni na Jezusov prihod, da ga bomo z večjim veseljem in navdušenjem pričakovali? Tako, da naše življenje ne bo obteženo z grehi. Greh je največja sužnost temu svetu v katero lahko zapademo. Sveto pismo pravi, da naj ne bomo »obteženi s požrešnostjo in pijanostjo in s skrbmi tega življenja«. Naj ne bomo navezani na gmotne dobrine. Poleti me je prijatelj vprašal: »Kako gledaš ti na to? Nameravam si kupiti  jadrnico.« »Jadrnico?!« sem se začudil. »To je draga reč.« »Iz druge roke se da dobiti kar poceni,« je nadaljeval. Moram reči, da bi si tudi jaz želel z njim na križarjenje. Kljub temu sem mu odvrnil: »Veš, kaj pravi v Svetem pismu Pridigar na to: da je vse to za obtežitev mnogo mislečega duha. Samo pomisli, koliko skrbi in stroškov ti bo to povzročilo. Koliko taks s privezi, koliko vzdrževanja. Koliko tednov na leto pa si boš lahko privoščil na njej?« Ne vem, kako se je prijatelj odločil, vem pa, da nas lahko kakšno takšno početje popolno zaposli, da postanemo sužnji stvari.    Kako naj pričakujemo Jezusov prihod? Ne v lenobi ali nesmiselnem početju, ampak v tistem delu, ki nam ga je naročil Gospod, ko nas je za nekaj časa pustil same. Dolžni smo biti pripravljeni sprejeti tudi nova ali nadaljnja navodila. To pomeni biti pozorni na božje pobude. To zahteva vsaj občasno tudi zemeljsko nedejavnost in duhovno tišino, da bomo lahko takoj odprli, ko potrka. Pričakujemo ga tudi v molitvi in premišljevanju božje besede. Tako, da gledamo naprej, prek stvari in vsakdanjih malenkosti, v večna obzorja. Tako, da delamo za božje kraljestvo med nami, za mir, ljubezen in resnico. Kristus nas bo našel pripravljene, če ga bomo spoznali v naših trpečih bratih in sestrah. Ko bo prišel, nas bo sprejel kot svoje znance in tovariše, če ga bomo mi sedaj sprejemali v potrebnih. Kdor tako dela, se ne bo nikoli spotaknil, ampak bo jasno hodil prihajajočemu Gospodu naproti.            Želim vam lepo in dobro pripravo na Jezusov prihod. Ame   . 34. navadna nedelja, Kristus Kralj Dan 7,13−14; Raz 1,5−8; Jn 18,33−37   Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«   Kristusovo in naše kraljevanje (za ta praznik je zelo primerna tudi pridiga 11. navadne nedelje)   Današnja zadnja nedelja cerkvenega leta nas usmerja v konec človeške zgodovine, ko se bo razodelo Božje kraljestvo v vsej slavi. Takrat, ko bo konec, bo vse kraljevanje izročeno Kristusu, kateremu pripadata zemlja in nebo, ki ju je ustvaril. Vsemogočni in večni Bog ni megaloman, ki bi kar povozil naša prizadevanja in hrepenenja. Nasprotno od zemeljskih vladarjev, ki se trudijo za čim večjo zunanjo zemeljsko oblast, se on bori za vsako človeško srce. Na zunaj se zdi, da Jezus to bitko izgublja, kot jo je izgubljal pred Poncijem Pilatom. Rimski cesarski namestnik je bil pripadnik ene najsijajnejših vojska v zgodovini človeštva. Pod seboj je imel množico sužnjev, ki so mu bili dolžni slepo pokorščino, tudi za ceno življenja. Jezus je stal pred njim kot nepomemben upornik, čudak, ki govori o resnici in hoče biti nekaj posebnega tudi za ceno krvi, zasmehovanja in trpljenja. Pilat je imel zanj le malo časa in volje. Konec enega človeka in resnica ga nista zanimala. Nanju je gledal le v luči svoje oblasti in v odnosu do judovskega vprašanja: da se ne bi zaradi ene razsodbe stvar z Judi še bolj zapletla.  Zato danes rečemo, da je pilatovsko drveti mimo bližnjega, mimo njegovega trpljenja, mimo resnice in si umivati roke v dokaz nedolžnosti. Božje pa je tako kot Jezus za človeka dati svoje življenje, zanj žrtvovati čas, uspeh, denar… V Jezusovem času je imel kralj popolno oblast nad vsem, kar je bilo v njegovem kraljestvu, celo nad ljudmi. Imel je pravico vzeti, karkoli si je želel, kajti vse je bilo njegovo. Še z večjo pravico lahko rečemo, da popolna oblast pripada Kristusu, ne samo za majhno kraljestvo na zemlji, ampak za vse vesolje, za vse, kar je, saj je on vse ustvaril. Njegova oblast nad njegovim in našimi življenji je absolutna: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,18). Zemeljski kralji pa imajo to pravico samo, kolikor jim je »dana od zgoraj«. Kolikor Bog dopusti, da se zgodi, kakor je rekel Jezus v svojem zagovoru pri Pilatu. Njegovo kraljestvo je drugačno. Ni ga podedoval ali osvojil z nasiljem, ampak ga je ustvaril iz ljubezni. V nasprotju z zemeljskimi kralji ima Kristus resnično in dejansko oblast ne samo nad telesom, ampak tudi nad dušo. Svojo oblast pa izvaja z usmiljenjem in prizanašanjem. Pušča nam svobodo; lahko se obrnemo tudi proti njemu, on pa nas kljub temu spremlja ter usmiljeno in prizanesljivo ohranja pri življenju. Njegovo kraljevanje je v trpljenju za naše grehe. Ljudje težko razumemo, da Kristusovo kraljevanje ni v časteh, gospodovanju in ugodnostih. Tega se je zavedal tudi sam, zato se za časa svojega življenja ni razglašal za kralja. Množice so ga zaradi besed in čudežev, ki jih je delal, hotele postaviti na prestol, on pa se je umikal na samotne kraje. Da je kralj je izjavil šele pred Poncijem Pilatom, ko je bil razbičan, opljuvan, ko so množice zanj zahtevale smrt. Svoji izjavi je takoj dodal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). Neprenehoma smo v isti skušnjavi, kot so bili Judje, ki so pričakovali od mesije zemeljsko kraljestvo. Ker Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj, so ga zapustili in obsodili na žalostni konec. Nekrščansko je od bližnjega, od družbe in od Jezusa zahtevati zemeljsko kraljestvo. In če tega ne dobimo, mučimo vse po vrst: ženo moža, Cerkev, politike… Nisi sposoben, ne znaš, ne moreš, zakaj nisi tako uspešen kot sosed? Do Boga pa: zakaj si ustvaril tak svet, zakaj ne posreduješ, zakaj moramo trpeti krivice, kakšen Bog pa si? Ne bo prav, če bomo življenje porabili za gradnjo zemeljskega kraljestva in bodo o nas govorili podobno, kot so imeli navado govoriti na pogrebih: »Za boljši kos kruha si zapustil očetove in materine vrednote, ker si vedel, da z njimi ne moreš shajati, da niso moderne. Zaradi boljšega kosa kruha nisi mogel praznovati nedelje in nisi imel časa za svojo družino in nisi mogel imeti več otrok, ker si vedel, da ne boš mogel vsem omogočiti boljšega kosa kruha …« Lepše bi bilo, če bi rekli: »Zemeljske dobrine in zemeljska slava ti niso veliko pomenile. Do konca si bil zvest Bogu in njegovim načrtom. Služil si njegovemu kraljestvu v revnih in zapuščenih, v tistih, ki so potrebovali tvoje besede tolažbe in upanja ter tvoje srce.« Na zunaj nismo in niti ne moremo biti kralji, ker je monarhija že preživeta stvar. Pa tudi če bi še bila, bi lahko bil kralj samo eden, vsi drugi bi mu morali biti podložni. Torej o kraljevi kroni lahko samo sanjamo. Drugače je v duhovnem svetu. Pri krstu smo postali kraljevo duhovstvo, svet narod in pridobljeno ljudstvo. Zemeljskega kraljestva, krone, slave, bogastva, denarja torej nimamo; če pa kdo kaj takega že ima, bo lahko kmalu izgubil. Duhovnega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, pa nam ne more nihče več vzeti. Takrat smo postali sinovi najvišjega vladarja in dediči nebeškega kraljestva. Boljše kot biti kralj najsijajnejšega zemeljskega kraljestva je biti Božji otrok in imeti Božje dostojanstvo v sebi. Sreča namreč prihaja od znotraj. Duhovno kraljestvo je neminljivo in neuničljivo. Kljub temu ima sovražnika − to je greh. Ko grešimo, naša moč slabi. Počutimo se osramočene, sijaj izgine, dostojanstvo se izgublja, celo človečnost je poteptana. Izginja kultura, red in disciplina. Posledice vidimo tudi v naši okolici. Če smo pametni, takoj pokličemo na pomoč najvišjega vladarja, ki nam rad pomaga s svojo besedo in svojimi zakramenti. Bog ima naša imena zapisana v svojem srcu. Pustimo mu, da nam da nekaj svoje ljubezni in svojega dostojanstva. Kristus ne kraljuje s prestola s pomočjo vojske, ampak s križa s pomočjo ljubezni, ki se ne ustavlja niti pred najhujšim trpljenjem. To izražajo tudi idealistične podobe Kristusa Kralja križanega. Namesto trnove krone ima pravo. Namesto trpljenja in potrtosti ima na obrazu izraz zmagoslavja, ljubezni, dostojanstva. To je naš Kralj, čigar praznik danes slavimo. Tudi nas vabi, da postanemo njegovi posnemovalci, da se po njegovem zgledu v ljubezni darujemo za bližnjega in v sebi ohranjamo dostojanstvo, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali Božji otroci in dediči večnega nebeškega kraljestva. Amen.   33. navadna nedelja Dan 12,1−3; Heb 10,11−18; Mr 13,24−32   Prihod Sina človekovega »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«   Nauk smokvinega drevesa »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«   Nihče ne ve ne dneva ne ure »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.   Konec sveta   Cerkveno leto se bliža koncu. V tem času vsako leto premišljujemo, kako bo ob koncu sveta. Hude reči nas čakajo. Sveto pismo nas nima namena strašiti, ampak strezniti, da bi bili sposobni stvarno gledati na svoje življenje. Zemeljsko življenje ima začetek in konec. Zakaj bo konec tako krut, ne vemo. Mogoče so za koga tudi take grozote priložnost, da se v poslednjem trpljenju sreča z Bogom. Konec sveta bo tudi precej spektakularen. Ne bo se končalo samo zemeljsko življenje, ampak se bo uničil tudi vesoljni red – »zvezde bodo padale z neba«. To so čudoviti prizori za sodobno hoollywoodsko filmsko industrijo. Mega death – velika smrt. Krščanstvo ni kultura smrti, ampak kultura življenja. Za kristjane je razdejanje zemeljskega reda uvertura v novo stvarjenje, v popolnejše življenje. Kot bi celotno stvarstvo zavpilo v porodnih bolečinah, ko se bo začel rojevati nov, poveličan človek in novo nebo in nova zemlja. Ne vemo, ali bomo priča tem prizorom. Vse skupaj ne bo nič prijetno, saj bo šlo za naše življenje, naše trpljenje, za našo večnost. »Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže? Kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev« (Mal 3,2). Vprašanje ni naše zdravje, naša plača, naša hiša, ugled ali dobro počutje, ampak naša večnost. Podobne prizore že danes gledamo dan za dnem na televiziji: poplave, požari, potresi, lakota, nesreče, teroristični napadi… Toda to je največkrat zunaj nas, kot v pravljicah, kot v filmu, kjer je vse samo igra, navidezna resničnost, privid. Lahko si mislimo, da je morda vse tudi res, toda predaleč je od nas, da bi nas ganilo. Konec sveta bodo spremljali lažnivi preroki, kakršnih je bilo veliko v vsej zgodovini in jih tudi danes ne manjka. »Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil« (2 Tes 2,1−2). Mnogi ga napovedujejo, toda prišel bo, ko bo Božja volja. Za konec ve samo Bog. Naloga apokaliptičnih dogodkov je, da nas streznijo in opomnijo: »A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,3). Rešila nas ne bo zavarovalnica. Nemogoče se je za vse zavarovati. Kaj nam pomaga zavarovalnica, če bomo neozdravljivo zboleli ali umrli? Nekoč so iz klesanega kamna gradili velika obzidja. Ogromno še danes porabimo za oborožitev, da bi si zagotovili svobodo in vsakršno premoč. Drugi stavijo na ekonomijo, znanost in tehniko, toda koncu ni mogoče ubežati. Božja beseda pravi, da pride kakor tat in nam vse ukrade. »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Lk 12,39−40). Na Jezusov prihod smo pripravljeni kadar smo v posvečujoči milosti in je naše življenje polno dobrih del. Vse drugo takrat ne bo veljalo nič, ker bo uničeno. Kakor ima vsak človek svoj poslednji dan, tako ga ima tudi zemlja in vesolje. Znanost pravi, da bo sonce, preden bo za vselej ugasnilo, še zadnjič pokazalo svojo moč. Povečalo se bo tako, da bi ga z zemlje takrat videli na dveh tretinah neba. Izparelo bo vsa morja in vsako življenje na zemlji, nato bo za vselej ugasnilo. »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine« (Ps 144,4). Toda mi bomo odšli s tega sveta že mnogo prej. »Zares, vsi naši dnevi se obračajo v tvoji besnosti, svoja leta končujemo kakor vzdih. Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo« (Ps 90,9−10). Človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za večnost. Za ta svet se res ne splača živeti in zato tudi ne rojevati otrok. Smiselno pa je vse to početi za večnost. Otroku smo poleg telesnega življenja dolžni posredovati tudi duhovno življenje: vero, upanje, ljubezen. Tem vrednotam smrt ne more do živega. Po smrti se bomo zopet srečali kot velika nova družina z veliko hvaležnostjo do tistih, ki so nam omogočili večno življenje. V hvalnici velikonočni sveči molimo: »Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni.« Nič nam ne koristi to življenje, če ga ne pripeljemo v srečno večnost. »Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Na tem svetu se otroci včasih jezijo na svoje starše: »Kaj ste nas rodili za tako življenje, ki ni nič vredno!« V večnosti pa nas bosta vse prevevala veliko zadovoljstvo in hvaležnost. Težave ki jih učenci doživljajo so samo uvertura v novo življenje. »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet« (Jn 16,20−21). Evangeljsko poročilo je v ljudeh, ki so po Jezusovi smrti doživljali apokaliptične grozote, budilo upanje na skorajšnje srečanje z Jezusom. »In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (Mr 13,27). Sporočilo vseh teh dogodkov je: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28). Na tem svetu doživljamo konce. Eden takih je, ko se fant in dekle poročita, to je konec mladostniške svobode. Ženin in nevesta morata zapustiti starše, družbo in dotedanji način življenja. Mama joče, ko hčerka odhaja, toda ve, da je tako najboljše. Poroka pa je začetek novega življenja po katerem sta zaročenca srčno hrepenela in brez katerega se bi jima življenje zdelo nesmiselno. Konec sveta bo težak, za vernega človeka bo to tudi dan veselega pričakovanja novega, večnega, popolnega življenja za katerega smo že živeli na tem svetu in za katerega, nas je Bog ustvaril. Amen. 32. navadna nedelja 1 Kr 17,10−16; Heb 9,24−28; Mr 12,38−44   Jezus obtožuje pismouke Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«   Vdovin dar Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«   Naša dobrota   Današnja Božja beseda govori o darežljivosti in o čistosti naših namenov pri dejanjih dobrote. Najprej zgodba, ki govori o našem dajanju iz obilja. Povabljen sem bil na martinovanje. Postregli so nam z mnogimi dobrotami, nazadnje smo na krožniku dobili še dva konca klobas. Vsega je bilo preveč in nekateri smo ponujali drugim svoje klobase ter jih nazadnje vrnili gospodinji, ker jih nikakor ne bi mogli pojesti, da se hrana bi metala proč. Te klobase smo dali iz svojega preobilja. Podobno kot nesemo obleke, ki so jih otroci prerasli na karitas, zato da nam ne bi več polnile omar. Sedaj pa še zgodba, ko so dali, kot vdova, iz svojega uboštva. Neko noč se je zaradi hude nevihte avto z novoporočencema zakopal na podeželski cesti. Naprej ni bilo več mogoče, noč je bila že pozna, zato sta novoporočenca odkorakala k bližnji hiši. Potrkala sta in na vratih sta se pojavila oče in mati. Ženin ju je zaprosil, ali bi lahko pri njima počakala jutra, ker sta z avtom obtičala v blatu. Prenočila bi na tleh, na kakšnem kavču ali fotelju. Ženin in nevesta nista imela več svatovskih oblačil, vseeno pa sta se nevede izdala, ker je iz nevestinih las padlo na tla zrno riža. Oče in mati sta se pomenljivo spogledala. Mati je odgovorila: »Seveda, otroka, na srečo imava celó sobo za vaju, samo malo bosta morala počakati, da jo na hitro pripravim. Medtem lahko prineseta stvari iz avtomobila.«      Naslednje jutro sta nameravala oditi, ne da bi zbudila gostitelja. Na omarici sta pustila pošteno plačilo in se hotela po prstih odtihotapiti skozi dnevno sobo proti izhodu. Toda v dnevni sobi sta oče in mati počivala na foteljih. Sama sta izbrala trdo ležišče, da bi lahko bolje ugodila gostoma. Za trenutek sta ju tiho opazovala, potem sta se vrnila v sobo in podvojila plačilo. Zgodba osvetljuje ravnanje uboge vdove, ki ni dala od svojega obilja, ampak od svoje revščine. Gostitelja sta dala to, kar sta sama nujno potrebovala, in dala sta z veseljem iz srca. Starši so sposobni zaradi otrok trpeti lakoto in pomanjkanje, da imajo le otroci odprto pot v življenje. Tudi v živalskem svetu imamo zato pretresljive zglede. Pelikan si, če ne more več hraniti svojih mladičev, s kljunom prekljuva vrat, da lahko mladiči pijejo njegovo kri. To podobo je Tomaž Akvinski uporabil tudi v evharistčni pesmi, ko prosi Jezusa: Daj krvi mi svoje Jezus pelikan… Pravi dar je dati samega sebe; ne samo nekaj dela, nekaj denarja ali nekaj molitve, nekaj časa, ampak samega sebe, svoje srce. V tem nam je popoln zgled Bog sam, ki je tudi podoben ubogi vdovi. In kdaj lahko postane Bog tako ubog kot uboga vdova? To je takrat, ko nam da svojega Sina, vse, kar ima, da bi za nas v popolni žrtvi iz ljubezni umrl na križu. Pri darovanju je pomemben tudi namen. Čemu dajemo? Pravi namen je ljubezen do bližnjega, ker smo veseli, ko dajemo; ker čutimo, da je tako prav in da moramo tako narediti. Bog nam to govori po vesti. Nepravi namen pa je, če dajemo zato, da nas bodo ljudje pohvalili, cenili ali da se nam bo to povrnilo.  Poznamo tri vrste darovalcev: 1. očitajoči darovalci, ki dajo, vendar nejevoljno in še oponašajo; 2. dolžnostni darovalci, ki dajejo, kot bi plačevali račun za elektriko; vedo, da je to njihova dolžnost; 3. hvaležnostni darovalci, ki dajejo, ne da bi jim kdo rekel in ne da bi bili dolžni; dajejo z veseljem iz vsega svojega srca. Očitajoči darovalec reče: »Sovražim stalno fehtarjenje.« Dolžnostni darovalec reče: »Spet sem dolžnik.« Hvaležni darovalec reče: »Hočem dati.« Vzemimo nedeljsko mašo. Kako darujemo Bogu svoj čas in svoje češčenje. Prvi reče: »Zakaj je treba ob nedeljah hoditi k maši?« Drugi reče: »Nedelja je, moram iti k maši.« Tretji reče: »Nedelja je, hvala Bogu, da bom lahko danes spet šel k sveti maši.«      Oče in mati v zgodbi sta dala, ne da bi ju kdo silil, ne da bi bila dolžna, ampak, ker je njuno srce to želelo. Dajemo lahko na različne načine različne stvari, kar je v primernih okoliščinah potrebno ali k čemur smo v srcu poklicani. Sovražniku dajemo odpuščanje (raje mu bi dali nekaj dobrih naukov, toda ti bi ga še bolj oddaljili od nas), prijatelju zvestobo, otroku dober zgled, očetu spoštovanje, materi srce, sosedu roko, Bogu daritev, revežu dar. Poznamo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam povedo, kaj moramo komu dati.  Bog nas vabi k velikodušnosti z besedami: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38). V središču današnjega evangelija niso tisti, katerim dajemo, tem je mogoče vedno kaj očitati. Revežu, zakaj si sam ne pomaga, saj bi lahko kaj delal. Ali kakor je to v današnjem evangeliju: zakaj naj uboga vdova daje za razkošen tempelj? Bogastvo templja in bogastvo Cerkve je bilo vedno spotika za darovanje. V središču tudi ni dar, tisto, kar dajemo. Uboga vdova je dala samo dva novčiča. V središču današnjega evangelija je darovalčevo srce. Kako veliko srce smo sposobni imeti. Večje, kot imamo srce, bolj ga bo lahko Bog napolnil s svojimi darovi.           Ko hoče Bog koga obdariti, ga najprej sam prosi, kakor je lepo opisal Rabindranath Tagore. Berač je šel s svojo malho, polno pšeničnih zrn, po poti. Naproti se mu je v razkošni kočiji pripeljal kralj. Berač se ga je razveselil, ker je upal, da bo od njega dobil lep dar. Ko se je kočija ustavila, je kralj stegnil roko in vprašal berača, ali mu ima kaj dati. Razočarani berač segne v svojo malho in da kralju tri zrna. Kralj se je lepo zahvalil in kočija se je odpeljala. Ko je zvečer berač stresel zrnje na mizo, je ugotovil, da so tri zrna zlata. Tedaj mu je bilo žal, da ni bil bolj darežljiv. Apostol Pavel pravi: »To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Bog se v svoji darežljivosti ne da prekositi. Ko ga prosimo za rožo, nam daje cvetoče poljane; ko ga prosimo za vodo, nam daje oceane; ko ga prosimo za svobodo, nam daje vesolje; ko ga prosimo za hrano, nam daje svoje telo in kri; ko ga prosimo za zdravje, nam da večnost. Amen.       31. navadna nedelja 5 Mz 6,2−6;  Heb 7,23−28; Mr 12,28−34   Največja zapoved Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.   Ljubiti bližnjega z vsem bogastvom   Naša ljubezen do Boga se pokaže v odnosu do bližnjega. Ne gre le za gmotno pomoč, ampak tudi za prijateljstvo, vero, upanje; vse to lahko delimo z bližnjim, če sami imamo. Kar imamo, lahko tudi delimo. Če smo skopuhi, imajo gmotne dobrine v oblasti nas in jim služimo, zato jih ne moremo deliti z bližnjim. Prvo Janezovo pismo pravi: »Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jan 3, 17−18).   Nekemu kmetu je polje dobro obrodilo, zato je naredil večja skladišča. Nato je pa je svoji duši, in ne svojemu telesu, rekel: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19). Vsem nam danes kar dobro uspevajo naša polja. V blaginji pridelkov in izdelkov, ki jih imamo na voljo, pa lahko pošljemo namesto telesa počivat dušo in ji rečemo: duša moja, dovolj imaš bogastva, ne sekiraj se in se ne trudi z raznimi vprašanji, ki ti ne morejo prinesti dobička in uspeha. Vse, kar si želiš in potrebuješ, je le gmotno bogastvo. In kaj se bo zgodilo, z dušo človeka, ki misli samo na bogastvo? Uničena bo tako ali drugače. Življenje brez duše, brez nadnaravnega prinaša smrt. »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20) V blaginji postanemo duhovno otopeli, manj usmiljeni, bolj brezčutni, kot da bi pozabili, kako je, če nimaš. Skratka, v blaginji lahko postanemo brezdušni. V vsej zgodovini pa Cerkev pozna tudi bogate dobrotnike. Z Jezusom so poleg apostolov hodile, na veliko začudenje Judov, tudi žene: Marija Magdalena, ki je bila prej velika grešnica; Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so mu s svojim premoženjem stregle. O tem pišejo Matej, Marko in Luka. Dobro je, da od svojega imetja nekaj podarimo. Evangelij ne govori, da bi podarili samo od svojega bogastva, ampak celo od uboštva. Za zgled nam postavlja ubogo vdovo, »ki je dala vse, kar je imela« (Mr 12,43). Tobija naroča svojemu sinu: »Če premoreš veliko, dajaj od tega miloščino v obilju; če imaš malo, si ne pomišljaj tudi od malega izkazovati miloščino! Tako si boš nabiral lep zaklad za dneve stiske. Zakaj miloščina nas rešuje smrti in nas ne pusti zaiti v temo. Vsi, ki dajejo miloščino, z njo prinašajo lep dar, ki je všeč Najvišjemu« (Tob 4,7−10). Če se otroci ne učijo darovati, tudi kot odrasli ne bodo darovali. Če ne daruješ prav ničesar, ko si revež, tudi kot bogataš ne boš daroval. Damo naj tudi od svojega dela: »Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi« (Ef 4,28). Jezus nas uči delati dobro s krivičnimi dobrinami. Krivične dobrine so vsa zemeljska bogastva, ker niso pošteno porazdeljena. Nekateri jih na lahko dobijo ali se jim sploh ni potrebno zanje truditi, drugi jih dobijo na nepošten način. Mnogi se za preživetje zelo trudijo, pa kljub temu stradajo. V zgodbi o krivičnem oskrbniku, ki se je zavaroval za čas, ko mu bo oskrbništvo odvzeto, pravi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9). Krivični oskrbnik je pripravljen poteptati vsa pravila v svojih prizadevanjih za ta svet, še bolj bi morali biti mi vse pripravljeni zastaviti za večnost. Če niti z denarjem, ki ni resnična dobrina in ni niti naša, saj jo bomo morali tu pustiti, ne znamo pravilno ravnati, kdo nam bo lahko zaupal kar je resnično − duhovne dobrine, ki lahko postanejo prav naše. Prav jaz kot oseba to postanem npr. duhoven, pošteni pri delu in velikodušen v darovanju krivičnega mamona in deležen tega kar je Božjega. Dajajmo tako, da bomo nagrajeni od Boga ne od ljudi. »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo« (Mt 6,2). Kar dajemo, dajajmo z veseljem: »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Dajajmo prostovoljno in neprisiljeno.     Lahko damo samo čašo hladne vode in ne bomo ostali brez plačila. Lahko damo polovico svojega velikega premoženja, kot je to storil Zahej, ko je Jezus prišel k njemu na obisk: »Polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8).  Lahko damo toliko, kot je potrebno, da se dobro opravi neko dobro delo, kot je to storil usmiljeni Samarjan, ki je ranjenega popotnika pripeljal do gostilne in plačal gostilničarju dva denarja ter obljubil še nadaljnjo pomoč do polne ozdravitve. Poleg denarja je dal svojo pozornost, čas pogum in trud (prim. Lk 10,25−37). Ali pa smo povabljeni, da prodamo vse, kar imamo, in damo ubogim in imeli bomo zaklad v nebesih. Tako je bil povabljen bogati mladenič, pa se Jezusovemu vabilu k popolnosti ni odzval, ampak je odšel otožen (prim. Mr 10,22). Tako pa so storili mnogi: preroki, apostoli in drugi. Zapustili so vse in šli za njim in Jezus jim je dal stokrat toliko, kot so zapustili, se odpovedali, darovali… (prim. Mr 10,30). Jezus nas ne uči preračunljivosti. Pohvali Marijino ljubezen, ki je v svoji zagnanosti Jezusu mazilila noge z dragim oljem. Tristo denarjev je bil letni zaslužek delavca. Komur so veliko zaupali, bodo od njega še več terjali. Lakomniki ne bodo videli nebeškega kraljestva. »Laže je velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v nebesa« (Mr 10,25). Če imaš, ne reci revežu: pojdi, jutri ti bom dal.      Judovski filozof Maimonides, ki je živel v dvanajstem stoletju v Španiji, je naštel osem stopenj radodarnosti. 1. Prva stopnja je, ko daješ obotavljaje in z žalostjo. To je dar rok, ne srca. 2. Druga stopnja je, ko daješ z veseljem, toda ne v sorazmerju s potrebo in trpljenjem. 3. Tretja stopnja je, ko daš v sorazmerju s potrebo in trpljenjem, toda ne prej, preden te prosijo. 4. Četrta stopnja je, ko daš z veseljem in sorazmerno in celo ne, da bi te morali prej prositi, toda daš v ubožčeve roke in s tem ponižaš siromaka. 5. Peta stopnje je, da daš na tak način, da potrebni prejme miloščino in ve, od koga jo je dobil, ti pa ne veš, komu je bila podeljena. 6. Šesta stopnje je, da prejemnik ne pozna darovalca, darovalec pa pozna prejemnika. (Tak je naš Miklavž.)    7. Sedma stopnja je darovanje na tak način, da prejemnik ne ve za darovalca in darovalec ne za prejemnika. 8. Osma, najodličnejša stopnja je tako dajanje, da revščino preprečimo. To je, da preventivno ustvarjamo v družbi in bližnjem take okoliščine, da revščine sploh ne bo. Amen.     30. navadna nedelja Jer 31,7−9; Heb 5,1−6; Mr 10,46−52   Jezus ozdravi slepega Bartimája Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.   Slepci   Jezus je odhajal iz Jerihe. Obdajala ga je velika množica. V prve vrste okoli njega, kot se to dogaja tudi danes, so se prerinili mladi, zdravi in pomembni. Toda ubogi slepi Bartimaj se ni vdal v usodo. Klical je, čeprav se to ni spodobilo in čeprav so mu ukazovali, naj umolkne. Ko ga je Jezus poklical, je pustil vse, kar je imel − to je bil plašč, v katerem je spal in v katerega se je zavijal, ko ga je kraj pota zeblo. Pustiti plašč je pomenilo za slepca isto kot izgubiti vse. Ubogi slepi berač je pač laže pustil vse in šel za Jezusom, ker, v nasprotju z bogatim mladeničem, o katerem smo premišljevali pred štirinajstimi dnevi, ni imel ničesar. Bil je podoben ubogi vdovi, o kateri bomo premišljevali čez dva tedna, ki ni imela drugega kot dva novčiča in je še tista darovala. Če veruješ vse staviš na Jezusa, če mu ne moreš vsega dati pomeni, da še ne veruješ, ne zaupaš, in še ne živiš zanj popolnoma. Ko je Bartimaj pustil vse je dobil vse, takrat je telesno in tudi duhovno spregledal. Njegova prihodnost ni bila več temna, ampak jo je osvetljeval Kristus. Na nekem sredozemskem otočku je živel mož Nikolas. Svoj otok je ljubil in občudoval, kolikor ga je le mogel. Veselil se je vsega, kar je bilo na njem: peščenih obal, trave, rož, ptic, živali, morskega zraka… Tudi v starosti je izkoristil vsak trenutek, da se je lahko sprehajal ob obali. Ko tega ni več zmogel, so ga domači zjutraj posadili na stol pred hišo, šele zvečer pa se je pustil prinesti nazaj v stanovanje. Ko je prišel trenutek slovesa, je prosil, naj ga položijo na obalo. Z roko je zgrabil malo peska in umrl. Takoj je prispel pred nebeška vrata, naprej pa ga niso spustili, ker je v roki držal še nekaj zemeljskega. Drugi so šli mimo, on pa je čakal. Prišel je njegov prijatelj. Nekaj časa sta klepetala, vendar ga tudi njegovo nagovarjanje ni pripravilo do tega, da bi se ločil od spomina na svoj otok. Končno je prišla njegova najljubša vnukinja. Stekla mu je v objem: »Dedek, ti ne veš, kako sem te pogrešala!« Takrat jo je dedek objel in iz rok mu je padel še zadnji ostanek zemeljskosti. Skupaj sta lahko odšla v prostore, ki so jima bili namenjeni. Začudena sta najprej opazila svoj ljubljeni otok, ki pa je bil zdaj v rajski lepoti še neprimerno lepši. Ljubezen ga je osvobodila napačne navezanosti na ta svet in mu omogočila popolnejšo pot. Dokler se oklepamo starega, ne moremo izkusiti novega. Dokler smo navezani na meso, ne moremo izkusiti duha. Dokler smo navezani na svojo modrost, ne verjamemo Božji modrosti. Slepo se oklepamo raznih miselnosti, ki so jih ljudje zasejali med nas in škodujejo našemu duhovnemu in vsestranskemu razvoju. Naštejmo nekaj takih zaslepljenosti in jim dodajmo kratke ugovore. »Država najbolje ve, kaj je dobro za ljudi.« Država ve kaj je najbolje zanjo. Ljudje pa imamo pravico, sposobnost in dolžnost odločati kaj je dobro za nas. »Cerkev naj se ne vmešava v družbene zadeve.« Naloga Cerkve je evangelizirati vse pore življenja, prekvasiti in presoliti vso družbo. »Otroci so luksus, ker veliko stanejo.« Otroci so Božji dar in so naše največje bogastvo. »Nasprotnik je vedno hudoben in zloben.«   Premagajmo ga z ljubeznijo. »Za vse so drugi krivi.« Naj tisti, ki je brez greha, vrže prvi kamen. Ljudje zatrjujejo. »Ne verjamem v čudeže.« V življenju se nenehno srečujemo s samimi čudeži. Ljudje mislijo: »Trpljenje je prekletstvo.« V trpljenju pa doživljamo tudi blagoslov. Ljudje se bojijo: »Če razdajaš, boš ostal praznih rok.« Gotovo pa smo že izkusili: da kdor daje, prejema še obilneje. Družba zatrjuje: »Na prvem mestu je preživetje.« Jezus pa pravi iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo. »Cerkev je prebogata.« Vse kar ima so ji dali dobri ljudje. Koliko pa si ti zanjo prispeval, da ji lahko sedaj to očitaš. »Cerkev me usužnjuje.« Najbolj te usužnjuje tvoj greh in te ujetosti se lahko osvobodiš le v Cerkvi. »Cerkev s svojim naukom zaslepljuje ljudi.« Ne vem, ali to govorijo namerno ali v nevednosti. V času komunističnega enoumja in največje zaslepljenosti je bila Cerkev edina opozicija. Ravno tako danes poskuša človeka varovati proti vsakovrstnemu izkoriščanju s tem da zagovarja in poskuša živeti moralne vrednote. Notranjih in zunanjih predsodkov ali zaslepljenosti je toliko, da je treba plavati proti toku in vpiti kot Bartimaj, če hočemo spregledati in iti svojemu pravemu cilju naproti. Prvi dan stvarjenja je Bog ustvaril nebo in zemljo. »In Bog je rekel: »›Bodi svetloba!‹« (1 Mz 1,3) Nebo in zemlja brez luči postaneta zopet kaos, nimata nobenega smisla. Nihče ju ne bi mogel občudovati. Stvarjenje potrebuje svetlobo, ker je ustvarjeno za človeka. Tako tudi človek potrebuje razodetje – Božjo besedo, da bi odkril smisel svojega življenja, da ne bi odšlo v prazno. Pri ozdravljenju slepega Bartimaja, še bolj pa pri ozdravljenju sleporojenega v Janezovem evangeliju (Jn 9,1−40) je Jezus hotel poudariti, da je najhujša duhovna slepota. »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet… toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,9−11). Farizeji so videli očitne čudeže, vendar jih niso hoteli priznati, ker jih je preveč oviral njihov greh. »Živite(mo) kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici« (Ef 5,8−9). Amen.              29. navadna nedelja Iz 53,10­−11; Heb 4,14−16; Mr 10,35−45   Jakobova in Janezova prošnja Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila. « Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena;  dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza.  Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«   Gospodovati ali služiti?   Današnji evangeljski dogodek se je zgodil na poti v Jeruzalem, kamor je Jezus šel trpet in umret. Ko se je približal mestu, sta Jakob in Janez pristopila k njemu s prošnjo za sedeža na njegovi levici in desnici. Če bo Jezus kje obnovil slavno izraelsko kraljestvo, bo to v Jeruzalemu, sta mislila, zato si je treba pravočasno zagotoviti dober položaj. Prošnja je povedana postopno. Šele, ko Jezus pokaže, da ju je pripravljen poslušati, izrazi vsebino. Takrat so vsi pričakovali zemeljsko mesijansko kraljestvo. Jezus pa je oznanjal duhovno mesijansko kraljestvo, ki se bo dokončno uresničilo v onstranstvu. Pot do njega vodi prek Kalvarije, zato ju je vprašal ali moreta piti kelih, ki ga mora piti on sam, in biti krščena s krstom, s katerim je krščen on sam. Ker še nista vedela, kaj to pomeni, sta takoj zagotovila: »Moreva.« Kelih je bil splošno znana metafora za usodo, ki je namenjena posamezniku ali narodu kot celoti in to v dobrem in slabem. Tu je mišljeno zadnje. V stari zavezi je kelih tudi podoba Božje jeze. Jezus je v Getsemaniju obrnil podobo keliha na svoje trpljenje. S tem je hotel povedati, da zavestno sprejema nase Božjo sodbo, ki bi morala zadeti ljudi zaradi njihovega greha, zato bo njegovo trpljenje »odkupnina za mnoge«. Učencem pokaže novo merilo, ki velja za mesijansko kraljestvo, in to je služiti četudi je potrebno trpeti. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Martin Luther King, ki se je boril za pravice črnskega prebivalstva v Ameriki, je na nekem zborovanju dejal: »Morda bo morala v našem boju teči tudi kri. Toda to mora biti naša lastna kri.« Izbral je pot Jezusa Kristusa, žrtvoval je svoje življenje in bil umorjen. Podobno se je Mahatma Gandhi boril z nenasiljem za neodvisnost Indije. Tudi njega je ubil neki prenapetež. Umiranje, razočaranja, neuspehi so sestavni del našega življenja. Z njimi smo deležni Kristusovega trpljenja in tudi blagoslova zase in za druge. Če smo mu podobni v umiranju, mu bomo podobni tudi v vstajenju. Kristjani trpimo kot drugi ljudje, toda vstali Kristus nam daje odgovor na vprašanje, kakšen je smisel trpljenja in življenja. Nismo ljudje, ki bi se opirali na moč. Vsako prizadevanje za moč in nasilje je ovira pri hoji za Kristusom. Pot služenja, ki jo je hodil Kristus, je naša edina pot. Poklicani smo, da sodelujemo pri izpopolnjevanju Božjega stvarstva, vendar ne z zvijačami in nepoštenostjo. Cilj ne posvečuje sredstva. Za nas velja merilo trpljenja. Toliko ljubimo, kolikor smo pripravljeni trpeti. Služenje, ki nič ne stane, tudi nič ne koristi. Ne mislimo, da mi ne smemo trpeti in da bomo lahko Jezusu zvesti brez trpljenja. Zebedejeva sinova sta bila pametna za ta svet, toda pozabila sta na tri Jezusove napovedi trpljenja. Zapomnila sta si samo napoved njegove slave, ko bo prišel »s svetimi angeli v slavi svojega Očeta«. Pozabila sta na križ in mislila samo na zmagoslavno Božje kraljestvo, kjer naj bi sedela, eden na Jezusovi desnici in eden na levici. Če skušamo razumeti svoje življenje v smislu krsta, nas trpljenje ne sme presenetiti. Saj smo bili krščeni v Kristusovo smrt. Pri vsaki maši po povzdigovanju molimo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod...« Če je Jezus trpel in umrl na križu in če to ponavlja za nas pri vsaki maši, tudi njegovi učenci stojimo vsak dan pred nalogo, da služimo, in če je treba, tudi trpimo, kajti hlapec ni večji kot njegov Gospod (prim. Jn 15,20). Skratka: tudi danes Kristus služi in trpi po kristjanih. Jakob in Janez sta imela velike ideale, zase sta želela najboljše. Hotela sta biti Jezusu najbliže in to je lepo in prav, če si tega želimo. Toda Jezus jima je pokazal, da mu bosta najbliže takrat, ko bosta najbliže najpotrebnejšim. V življenju smo zaradi greha nagnjeni k sebi, Božja milost in ljubezen pa nas nagiba k drugim. Presojanje, kdaj služimo drugim in kdaj sebi kot farizeji, je marsikdaj težko. Naj nam v razločevanju naših prizadevanj pomaga nekaj navodil Richarda Foersterja. »Farizejsko služenje prihaja iz človeškega napora. Resnično služenje prihaja iz globine odnosa z Bogom. Farizejsko služenje je očarano nad velikimi stvarmi. Pravo služenje skoraj ne more razlikovati med majhnimi in velikimi služenji. Farizejsko služenje potrebuje zunanjo nagrado. Pravo služenje je zadovoljno s skritim zadovoljstvom. Farizejsko služenje izjemno skrbijo rezultati. Pravega služenja ne zanima računanje rezultatov. Farizejsko služenje izbira in presoja, komu bo služilo. Pravo služenje ne dela razlik. Farizejsko služenje obvladujejo kaprice in muhe. Pravo služenje je preprosto zvesto potrebi. Farizejsko služenje je začasno. Pravo služenje je način življenja. Farizejsko služenje je neobčutljivo: vztraja pri reševanju potreb, čeprav je to uničujoče. Pravo služenje se lahko svobodno zdrži svoje dejavnosti, kakor jo tudi izvrši. Farizejsko služenje skupnost razdvaja. Pravo služenje jo gradi.« Mogoče sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi imeli čudežno moč: samo rekli bi in bi bila že vsa dobra dela narejena. To bi bilo dobro tudi za naša osnovna opravila: pospravljanje sobe, pripravljanja kosil, pomivanje posode, učenje, služba... To bi v resnici lahko naredil Jezus sam, toda on ni čarovnik iz pravljice. Prišel je, da bi nam pokazal drugo pot. Pokazal nam je in nam še kaže, da je prava sreča v odgovornosti in delu, v darovanju in služenju. Pokazal nam je, kako velike duhovne koristi nam prinaša služenje. Ko pomagamo bližnjemu, začutimo, da smo mi sami duhovno odžejani, nasičeni in potolaženi. Dokler premišljujemo, kaj bi še radi imeli in kako bi čim bolj uživali, smo daleč od Jezusa in od prave sreče. Ko pa je v ospredju našega prizadevanja sreča bližnjega, smo srečni tudi mi. Naša služba naj ne bo preračunljiva. Kadar komu pomagamo, ga ne spravljajmo v odvisnost. Kot se Jezus daje nam, tako služimo tudi mi bližnjemu. Pri maši se Jezus za nas in namesto nas daruje nebeškemu Očetu. Zaradi naše človeške narave bi pri tem dogodku in sploh dogodkih, ki od nas zahtevajo darovanje, radi ostajali gledalci in poslušalci. Apostol Jakob, ki je potem prvi med apostoli izpil kelih trpljenja, nam v svojem pismu svetuje: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22). Spremenimo svojo držo in se velikodušno z Jezusom darujmo nebeškemu Očetu in našemu bližnjemu. Amen.   28. navadna nedelja  Mdr 7,7−11; Heb 4,12−13; Mr 10,17−30   Bogastvo in hoja za Jezusom Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive  in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«   Bogati mladenič   Pred desetletji je v Evropi v rokoborbi kraljeval 158 kg težaki Jusif. Potem ko doma ni imel več dostojnega tekmeca, se je odpravil v Ameriko, da bi se pomeril z 90 kg težkim Lewisom. Čeprav ta ni bil težak, je bil gibčen, močan in je imel dobro taktiko, ki se je vedno obnesla. Nasprotniku je od zadaj z roko stisnil vrat in mu tako preprečil dihanje. Problem z Jusufom pa je bil ta, da je bil tako debel in mišičast, da praktično ni imel vratu. Njegova roka je lahko pritiskala le na brado in mogočna ramena, kar pa je bilo toliko kot nič, in Lewis je borbo izgubil. Jusuf je dobil pet tisoč dolarjev nagrade, v zlatu, kakor je zahteval. Zlato si je dal vgraditi v zmagovalni pas in se z njim odpravil z ladjo domov v Evropo. Sredi Atlantskega oceana je nastal silovit vihar, ki je poškodoval ladjo, da se je začela potapljati. Jusif se niti v vodi ni hotel ločiti od svojega dragocenega pasu. Večina potnikov se je rešila v rešilne čolne, toda med njimi niso našli Jusufa. Morda bo kdo pomislil: Kakšen bedak! Kako, da se ni bolj pametno odločil? Resnica pa je, da smo vsi nagnjeni k dobrinam tega sveta in jih nočemo izpustiti niti takrat ne, ko se zaradi njih z njimi potapljamo. Zgodba današnjega evangelija ima tudi čudovit začetek in žalosten konec. Jezus je potoval s svojimi učenci iz kraja v kraj. Pritekel je bogat mladenič in se vrgel k njegovim nogam. Kljub bogastvu je pogrešal duhovnost in neminljivost. Jezusa je prosil, naj mu pove, kako bi dosegel večno življenje. Ali ni bilo čudovito? Bogati mladi aristokrat kleči pri nogah ubogega potujočega pridigarja, ki je bil takrat že na najboljši poti, da bo obsojen od cerkvenih in državnih institucij. Jezusa nagovori z dobrim učenikom. Ta mu odvrne: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!« Jezus ne trpi laskanja. Edino Bogu gre hvala in čast. Edino on si jo zasluži. Dajati Bogu hvalo in čast pa pomeni ravnati po svoji vesti in spolnjevati njegove zapovedi. Biti dober in se žrtvovati za potrebne, kot se je on žrtvoval za nas. To pomeni poklekovati pred Bogom. Odgovor je bil za mladeniča hladen tuš v njegovem napačnem navdušenju. Jezus ga je takoj ocenil in mu pokazal, da čustvena navdušenost in prilizovanje ne zadostujeta. Potem preveri osnovno, da ne dela nič slabega. »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Jezus kar izpusti prve tri zapovedi, ki urejajo odnos do Boga, in preide k družbenim zapovedim, to je tistim, ki urejajo odnos do bližnjega. Te zapovedi so bile takrat in so tudi danes splošno sprejete. Površno jih je seveda tudi bogati mladenič izpolnjeval, toda bil je še daleč od njihovega duha. Staršev verjetno ni imel več, ker so bogastvo že zapustili njemu, zato mu ta zapoved ni mogla delati težav. Mladenič verjetno res ni bil hudoben. Pri vsem njegovem bogastvu postane problematična njegova dobrota. V Lukovem evangeliju je neki učitelj postave hotel Jezusa preizkušati in mu je zastavil popolnoma enako vprašanje kot bogati mladenič: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25−27). V zgodbi o usmiljenem Samarijanu pa mu je Jezus še pokazal, da je bližnji tisti, ki je moje pomoči najbolj potreben. Kaj je bogati mladenič delal ali storil dobrega bližnjemu z vsem svojim bogastvom, ki mu je bilo podarjeno kot mladeniču? Če bi se bil sposoben odpovedati svojemu bogastvu, bi postal Jezusov učenec in bi prejel stokrat toliko. Če že ne bi bil eden izmed apostolov, pa bi bil gotovo mož z imenom, ki bi ga občudovali in si postavljali za zgled vsi kristjani. Tako pa je sramotno potonil v morje pozabe. Ostal je samo bogati mladenič. Ali nismo Evropejci tudi taki bogati mladeniči, ki imamo podarjeno bogastvo, za katero mislimo, da pripada samo nam, in ga nočemo izpustiti iz rok, čeprav se z njim potapljamo? Morda pa smo si bogastvo sami priborili kot Jusif. To ni pomembno. V življenju nastopi trenutek, ko nas Bog povabi, da se mu odpovemo v korist višjih vrednot. Lahko smo poklicani, da se zaradi duhovnih koristi družine in svojega lastnega miru odpovemo karieri. Jezus nam zagotavlja, da je to, kar pustimo, čemur se odpovedujemo, vredno manj kot tisto, kar bomo zaradi odpovedi lahko prejeli, saj bo plačilo stokratno. Mladi bodo pomislili, da pravzaprav nimajo ničesar, da niso podobni mladeniču, da niso bogati. Papež Janez Pavel II. bi jim odvrnil, da je njihovo bogastvo njihova mladost. Namesto da jo porabijo za izživljanje ali sami zase, naj jo dajo na voljo Jezusu. Bog kliče v svojo službo pogosteje, kot mislimo. Vsak četrti je na poseben način poklican. Vsak četrti človek na svetu je kristjan in vsak četrti kristjan je poklican v posebno službo. Bogati mladenič bi bil lahko s svojim bogastvom storil veliko dobrega. Kako je ljubil bližnjega, kar je bistvo in namen vseh zapovedi, vidimo šele ob koncu zgodbe, ko je rajši obdržal svoje veliko premoženje, kot da bi se z Jezusom posvetil skrbi za bližnjega. Bogastvo mu je pomenilo več kot bližnji. Saj ni škodoval, vendar tudi pomagal ni. Morda je kdaj kaj dal, samo zato, da bi ohranil ugled in položaj. Kristus ga je vseeno pogledal z ljubeznijo in mu ponudil novo priložnost, da vzljubi bližnjega bolj kot sebe in svoj denar. »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21). Jezus ga je vprašal, ali res ljubi Boga bolj kot svoj denar, in mladenič mu je bil prisiljen odgovoriti. »Res te ljubim, vendar ne bolj kot svoj denar.« Tako mu je nazadnje bogastvo postalo ovira, da ni sprejel svojega duhovnega poklica. Podobno sprašuje Jezus tudi nas. Ali me ljubiš bolj kot sebe in vse, kar imaš in na kar si navezan? Pozitivno smo mu zmožni odgovoriti samo, če so nam duhovne vrednote najdragocenejše. Kristjanovo največje bogastvo je Jezus Kristus, ki se za nas daruje in se nam daje v hrano pri vsaki sveti maši. Spustimo iz rok to, kar nas ovira, da bomo lahko sprejeli bližnjega in Jezusa. Amen.       1 Mz 2,18−24; Heb 2,9−11; Mr 10,2−16     O ločitvi                                                                                                 Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«   Jezus blagoslavlja otroke Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali.  Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.   Križana ljubezen   Bogata vdova se je poročila z revežem. Komaj so minili medeni tedni, mu je začela oponašati, da je nesposoben in da je z njenim denarjem plačal svoje dolgove. »Glej, kaj vse si lahko privoščiš, tega brez mene ne bi imel, bil bi ničla.« Nekega dne je mož kupil džip. Ko so ga prišli pogledat prijatelji, se ni mogla premagati, da ne bi zopet pripomnila: »Tega džipa brez mojega denarja ne bi bilo.« »Draga moja, iskrenost za iskrenost,« ji je odgovoril mož. »Mislim, da je prišel čas, da ti tudi jaz odkrito povem: če ne bi bilo tvojega denarja, tudi mene ne bi bilo tukaj.« Janez je srečal prijatelja, ki je bil že nekaj časa poročen. V začetku je kar žarel od veselja in nikoli ni imel časa za nikogar in za nič drugega, razen za svojo ženo. Zdaj pa je bil potrt in utrujen. »Nekam slab si videti?« ga nagovori Janez. »A, v zakonu je malo zaškripalo.« »Kako to? Saj sta bila vedno tako enotna, kot da bi bila ena oseba.« »Ja, bila, sedaj pa sva, kot da bi nas bilo deset.« »Deset?« »Žena šteje za eno, jaz pa za ničlo.«                            Lahko pa povemo še eno čez moške. Adam že v začetku ni bil preveč radodaren. Ko je Boga prosil za družico, mu je ta rekel, da bo za Evo potreboval njegovo roko in nogo. Adam pa se je tega ustrašil in rekel: »O, to pa ne, samo eno rebro ti lahko dam. Naredi, Gospod Bog, iz tega, kar moreš.« In Bog je iz rebra naredil Evo. Lepo je, da se znamo na račun svojih problemov tudi nasmejati.              Kot kaže evangelij, so zakonci tudi v Jezusovih časih imeli podobne težave. »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« so vprašali farizeji Jezusa. Jezusov odgovor pokaže, da je vprašanje že v osnovi narobe postavljeno. Farizeji niso razumeli, da mož in žena v zakonu pripadata drug drugemu. Ker človeku ni dobro samemu biti, je Bog ustvaril moža zato, da se daruje za ženo, in ženo je ustvaril, da se daruje za moža, oba skupaj pa za otroke. To je njuna narava. Zato je krivično razdreti skupnost med možem in ženo. Ni razlog za neločljivost zakonodaja, pa čeprav Mojzesova, ampak narava zakona. Človek je enkratno in neponovljivo bitje. S svojim življenjem in ne z življenjem drugih se ne moremo igrati niti eksperimentirati, kajti življenje in tudi ljubezen je samo ena. Kristjani verujemo, da nas v življenje in tudi v ljubezen kliče Bog. Lahko mu prostovoljno in svobodno odgovorimo, lahko se premislimo, vendar se Bog ne kesa svojih darov. Pred Bogom veljavno sklenjen zakon postane novo telo, nov osebek, nova stvar, ki jo nihče več ne sme razdreti. Seveda jih je mnogo, ki tako teoretično, še bolj pa praktično nasprotujejo temu pojmovanju zakonske skupnosti. Nekateri pojmujejo človeka kot bitje, ki se podreja svoji genski zasnovi. Geni da uporabljajo človeka za razvoj vrste. Geni, to je naše meso, da vodijo človekove odločitve in človek proti njim ne more nič ali vsaj ne veliko. Še več, po tej teoriji je za človeka najboljše to, kar je v skladu z njegovo naravo, ki jo pojmujejo zgolj telesno. Po tej teoriji je normalno, da je človek nezvest, da najprej poskrbi sam zase, saj ima to v genih. Če živi v skladu s svojo naravo, pač ne more biti kriv. Kristjani pa vemo, da je po izvirnem grehu prišlo do razhajanja med telesom in dušo. Vemo tudi, da je človek več kot samo telo, tudi več kot samo čustva, da pa ta več brez Božje pomoči in brez svojega velikega truda težko dosega. Vsak dan se srečujemo s težavami, ki jih imajo zakonci v skupnem življenju. Mnoge zakonske skupnosti razpadajo. Mogoče je, da si zakonca nimata več kaj povedati. Sčasoma odkrijeta več nesporazumov kot skupnih točk. Drug do drugega postaneta hladna kot pasji smrček. Ali ni bolje, da se ločita, kot pa da vztrajata v peklu medsebojnih očitkov ali celo telesnega obračunavanja? Gotovo je v marsikaterem zakonu mnogo tehtnih razlogov, ki govorijo v prid ločitvi. Vendar kljub vsemu ne smemo pozabiti, da sta zakonca ob sklenitvi zakona prevzela odgovornost drug za drugega. Bog namreč želi, da bi bila drug drugemu v življenjsko pomoč. Zakaj hočeta ločitev, ne pa vrnitve k prvotni ljubezni? Ali mar zato, ker to ni več mogoče? Zakaj pa mislita, da bo mogoče v novi zvezi? Spreobrnitev je vedno mogoča in poboljšanje tudi. Morda nas že v majhnih prepirih napuh, zamera, maščevalnost in jeza držijo stran od sprave in bližnjega. V neki točki pa lahko ta negativna čustva tako narastejo, da mislimo, da sprava ni več mogoča in zakonca v svojem srcu odpišemo. Ali bi ga odpisali tudi, če bi prej več časa zanj molili, če bi skušali najprej v tihoti svojega srca poiskati vse lepe trenutke medsebojne ljubezni in vse njegove dobre lastnosti in bi mu jih tudi povedali. Ali se trudimo mirno poslušati očitke, ki nam jih hoče povedati, da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v njegovi duši? Krščanski zakon je hiša, sezidana na skali samo, če je Kristusova velikonočna skrivnost stalno prisotna v našem življenju. Zakon ni hiša, ki jo enkrat postavimo in potem v njej mirno prebivamo vse svoje žive dni. Že za hišo je treba neprestano skrbeti in jo vzdrževati, koliko bolj velja to za zakon, ki je živ organizem. Zakon je bitje, ki potrebuje vsakdanjo nego in skrb. Kakor ga lahko vsak dan pripeljemo na rob razpada, tako smo se dolžni vsak dan znova odločati za njegovo življenje. Tudi učencem so se Jezusove besede zdele težko razumljive. V skupnosti z Jezusom so počasi razumeli, da ni lahko in udobno hoditi za njim. Tako pravi sv. Pavel v pismu Efežanom, naj možje ljubijo svoje žene, kot Kristus ljubi Cerkev in se zanjo daruje. To pomeni vztrajati ob zakoncu, čeprav trenutno ne čutiš nobenega pozitivnega čustva do njega, čeprav ne čutiš naklonjenosti. Čustva so minljiva, pridejo in gredo. Ljubezen, ki nam jo Bog daruje, prihaja iz globljega vodnjaka − iz ljubezni Jezusa Kristusa, ki je za nas pretrpel celó smrt na križu. V zakramentu zakona daruje Bog zakoncema moč, da sta sposobna začeti vedno znova. Usposablja ju, da gresta po poti, ki ju kljub različnosti vodi k vedno večji edinosti. Po besedi sv. Bernarda se pravi kristjani ločijo od drugih le v eni točki: da so po Božji milosti sposobni začenjati vedno znova biti zvesti Božjemu klicu. Torej ne začeti zopet na začetku na novo, ampak hoditi naprej po poti, na katero nas je poklical Bog. Amen. 26. navadna nedelja 4 Mz 11,25−29; Jak 5,1−6; Mr 9,38−48   Kdor ni proti nam, je z nami Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi − resnično, povem vam −, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«   Skušnjave vabijo v greh »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.   Gospodar prstanov   Nekoč so mislili, da vsako duševno bolezen povzročajo zli duhovi. Tako mišljenje se je ohranilo v Evropi vse do novega veka. Po tej teoriji je bilo mogoče bolnika ozdraviti samo tako, da so iz njega izgnali hudobnega duha. V boju proti duhovom je bil človek sam nemočen. Pomagati si je moral z drugim, močnejšim duhom. Jezusov duh je bil najmočnejši, zato je lahko tisti, ki je imel zadosti vere in to karizmo, storil isto, kar je počel Jezus: izganjal je hudobne duhove in ti so mu bili pokorni. Pri vseh teh ozdravitvah ni šlo vedno za prave eksorcizme − izganjanje hudega duha iz človeka, ki nima več svoje volje, ampak je od njega popolnoma zavzet − poseden. Lahko je bil bolnik samo zelo odvisen od slabega. Tako je na primer zapisano, da je Jezus iz Marije Magdalene, ki je bila pocestnica, izgnal sedem hudobnih duhov. Ti so bili njena močna zasvojenost z nečistostjo. Ko se je Jezus pogovarjal s hudobnim duhom, je bila to posedenost, ko pa se je pogovarjal z »obsedencem«, je šlo za obsedenost − obleganost, torej za močan vpliv hudega duha na človeka ali za zasvojenost ali duševno bolezen.  Lahko je bila kdaj za ozdravitev potrebna samo sugestija, molitev ali duhovni pogovor. To niti ni pomembno, posledica je bila ozdravitev in to, če že ni čudež v strogem pomenu besede, je čudovito. Mnogi so v Jezusovem imenu delali mogočna dela, čeprav niso bili posebej poslani in to Jezus odobrava, ker so delali to kar so pri njem videli jih vzame za svoje »kdor ni proti nam je za nas«. Čudovite stvari ali celo čudeže lahko delajo tudi drugi, ki niso ravno v naši skupnosti in ne uporabljajo naših metod. »Kdor ni proti nam, je za nas.« Sekati ni treba drugih in drugačnih niti ne svojih rok in nog, ampak hudobijo, ki nam ogroža večno življenje. Naročilo o sekanju rok in nog ter izdiranju očes je kot nalašč za najrazličnejše skrajneže. Ob njem je jasno, da Božje besede ne moremo in ne smemo vedno razumeti dobesedno, kot jo razumejo oni. Če hočemo biti do konca dosledni, smo lahko samo pri sebi in v svojem srcu. Naše telo ni za naše prestopke prav nič krivo. Dogajalo pa se je in se še, da skrajneži sekajo, a žal po drugih, kar je popolna zmota.     V začetku druge svetovne vojne so pri nas komunisti sprožili krvavo državljansko revolucijo z načelom: »Kdor ni za nas, je proti nam.« Dne 16. septembra 1941 je Osvobodilna fronta pod vodstvom komunistične partije sprejela tako imenovani »zaščitni odlok« odlok, po katerem je bil vsak, ki je deloval zunaj OF, beri zunaj partije, pa četudi je deloval proti okupatorju, izdajalec. Po tem načelu so začeli pobijati vse, možne sovražnike. Dovolj je bilo, da je bil človek ugleden in vpliven, pa ni hotel ali ni bilo upanja, da bi prestopil na njihovo stran; v odgovor so se pojavile vaške straže ali domobranci, ki so branile ljudi pred zastraševanjem in pobijanjem. To komunistično načelo je pri nas in po svetu povzročilo nad sto milijonov žrtev. Jezus pa deluje po drugačnem načelu, ne revolucionarnem, ampak razvojnem: »Kdor ni proti nam, je za nas.« To načelo združuje in omogoča pravilno rast.  Apostol Janez se je čudil, da lahko kdo izganja hudobne duhove v Jezusovem imenu, pa ne hodi z njimi. Vse, kar se naredi dobrega, se naredi v Jezusovem imenu. Saj pravi Jezus bogatemu mladeniču, da je edino Bog dober. Samo od njega prihaja vse dobro. Drevo se spozna po sadovih in človek po delih. Ni nujno, da je nekdo, ki je proti kristjanom, tudi proti Bogu, lahko smo mi tisti, ki smo se od Boga oddaljili. Sv. Avguštin je zapisal: »Cerkev je notranja in zunanja. Zdi se, da so nekateri v Cerkvi, pa niso in da so nekateri zunaj, pa so v njej.« (Govor št. 154, 2)  Cervantes pa pravi: »K Bogu pelje več poti in tudi več je načinov, kako Bog svoje pripelje v nebesa.« Resnica in tudi pot do nje je vedno večja, kot jo lahko človek zgrabi. Govori različne jezike, je različne barve, prebiva na najrazličnejših krajih Zemlje, pri revnih in bogatih, pri izobraženih in preprostih, pri starih in mladih, toda nikjer nima svojega stalnega mesta. Nestrpnost je znamenje nevednosti in tako družbene kot razumske omejenosti. Je protikrščanska. Od vseh pravic in dolžnosti, ki jih imamo, je najlepša ta, da lahko mislimo s svojo glavo. Voltaire je dejal: »Sovražim, kar govoriš, toda umrl bi za pravico govora.« Vsako usmeritev pa lahko sodimo po njenih sadovih. Najpomembnejši sad so ljudje. Chalmer je dejal: »Ne zanima me, kdo vodi Cerkev in kako je organizirana. Zanima me pa, kakšne ljudi rojeva.« Neka stara vzhodnjaška pripoved pravi, da je neki človek imel čudežni prstan, ki je bil okrašen s čudovitimi biseri in z dragimi kamni. Kdor ga je nosil, je postal tako prijetnega značaja in tako resnicoljuben, da so ga vsi vzljubili in občudovali. Prstan je bil last plemiške družine in se je prenašal iz roda v rod. Vedno se je zgodilo tako, kot so pričakovali − lastnika je obdaril s čudovitimi lastnostmi. Zgodilo pa se je, da je oče imel tri sinove; vse je imel enako rad, zato ni vedel, kateremu bi zapustil dragoceni prstan. Pred smrtjo pa se je domislil modre rešitve. Dal je narediti še dva popolnoma enaka prstana. Poklical je svoje tri sinove in vsakemu posebej izročil prstan, kot da je to tisti pravi čudežni prstan in nato je umrl. Sinovi so kmalu ugotovili, da imajo vsi trije enake prstane in vedeli so, da je samo eden pravi. Začeli so se prepirati in dokazovati čudežnost svojih prstanov. Končno so vso stvar prepustili v razsodbo pametnemu sodniku. Ta si je nekaj časa ogledoval prstane, potem pa je razsodil: »Ne morem vam povedati, kateri prstan je pravi. To lahko ugotovite sami.« »Toda kako?« so ga začudeno pogledali. In sodnik jim je odgovoril: »Če čudežni prstan daje prijeten in resnicoljuben značaj, se bo kmalu pokazalo, kdo ima pravega, saj ga bodo vzljubili vsi ljudje. Torej pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana.« Ponavljam konec: »Sedaj pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana« najmočnejšega duha ali prave vere. Amen.       25. navadna nedelja Mdr 2,12.17−20; Jak 3,16−18; 4,1−3; Mr 9,30−37   Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.   Kdo je največji Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«   Kakor otroci   Dvakrat v današnjem evangeliju so apostoli molčali, ko bi morali govoriti. Prvič, ko je Jezus govoril o svojem trpljenju. Čeprav ga niso razumeli, so se ga bali vprašati, da jih ne bi imel za nevednežezumej, leto B Mdr 2, 17-20; Jak 16-18; 1-3; Mr 9, 30-37 . Podobno, kot se učenci bojijo vprašati učitelja, če ne razumejo snovi, da ne bi učitelj mislil, kako nimajo pojma. Drugič pa so molčali potem, ko so se prepirali, kateri izmed njih je največji. Vedeli so, da to ni bilo prav, zato jih je bilo sram Jezusu priznati, zaradi česa so se prerekali. Človek sam sebe po naravi, to je že od rojstva, šteje za središče vsega. V odnosu do sveta in sočloveka izbira le to, kar mu služi, koristi in daje ugodje. Veljavnost osebe meri po zmožnosti prevlade nad drugimi. Številnejše in višje, kot si je sposoben podrediti, več velja. Drugi mu pri tem služi za podstavek, da se lahko povzpne više. Čudno mu zvenijo Jezusove besede: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35). Dejansko in pravilno človek odraste šele tedaj, ko je sposoben pozabljati nase in služiti bližnjemu. Ugibajmo, kakšno naravo so imeli apostoli in kako so odraščali. Lahko si predstavljamo, kako so se povzdigovali drug nad drugega. Peter je rekel: »Jaz sem prvi, ki moram ukrepati, ker bom voditelj v Jezusovi odsotnosti.« Janez je bil učenec, ki ga je Jezus ljubil. Učencem je pripovedoval, da ga ima Učitelj najraje. Andrej je dokazoval, da ga je prvi spoznal in vse druge pripeljal k njemu. Juda Iškarijot se je skliceval, da mu je Jezus zaupal blagajno, to je v ministrstvu najpomembnejši resor. Matej je bil cestninar, ki je vedno natančno vse zapisoval, da ne bi kdo kaj pozabil. Jakob je bil najstarejši, in to je v njihovem svetu kar nekaj štelo. Skupaj z bratom sta po materinem posredovanju hotela biti v Božjem kraljestvu, eden na Jezusovi levici, drugi na njegovi desnici. Dvomljivec Tomaž jim je očital, da so naivni in da delujejo brez znanstvenih dokazov… Vsak je uveljavljal sebe in se boril za prvo mesto. Odrasli možje so se obnašali kot otroci. Preprosti obraz otroka, ki je na Jezusovo povabilo prišel na njihovo »vladno konferenco«, pa je razorožil vse »ministre«. Jezus jim hoče povedati, da je to, kar počnejo, otročje; raje naj posnemajo otrokove dobre lastnosti. Da je na prvo mesto, za zgled in za cilj služenja postavljal otroka, je bilo za tisti čas nezaslišano: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3).   »Otroci so zares Božji nasmeh človeku. Koliko radosti nam prinesejo. Za koliko so pridni ljudje v življenju prikrajšani, ker nimajo časa za otroke. Kako pomilovanja vredna je zmota, da so otroci ovira v življenju. Seveda so otroci tudi trmasti in sitni, človeku kalijo nočni mir. Majhnim je treba brisati posrane ritke… Toda vse bogastvo, ki ga človek prigara, vse znanje, ki pride do njega, ugled, če si ga pridobi, nima sam na sebi nobene vrednosti, če ne gradi trajnih vrednot in ena izmed glavnih so otroci. Otroci so dokaz, da Bog še ni zapustil človeškega rodu. Majhni so nam upanje, da bo jutrišnji dan lepši od današnjega. Mladostni prestopnik pa je uteha, da naše zablode niso usodne. Otroci so verjetno poglavitno ›domače zdravilo za dušo in telo‹ za slehernega človeka, naj ima lastne ali ne, zato je prav, da jim posvetimo več pozornosti kot drugim zdravilom,« pravi dr. Jože Ramovš v knjigi Sto domačih zdravil za dušo in telo. Hvala Bogu, da celo nekateri slavni ljudje najdejo veliko časa za svoje otroke. V zgodovini pa ni bilo vedno tako. Nekateri vladarji so se imeli za preveč pomembne, da bi se ukvarjali s svojimi otroki. To delo so prepuščali poklicnim vzgojiteljem. Verjetno so bili premalo ponižni za tako delo, zato je v njihovem življenju in delu manjkal pomemben vidik človečnosti. Danes je podobno. Mnogi se imajo za preveč pomembne, da bi zaradi otrok opustili poklicno kariero in ostali doma z njimi. Zato prepuščajo vzgojo plačanim varuškam v vrtcih. Osiromašeni pa smo vsi. Starši za izkustvo starševstva, za preprostost, vedrino in veselje, ki jo prinašajo s seboj otroci. Otroci so prikrajšani za izkustvo mame in očeta, do česar imajo pravico. Posledično je zaradi tega prikrajšana vsa naša družba in tudi naš narod. Otroci niso samo zgled, ampak so merilo naše človečnosti in krščanstva: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!« »kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18,5). Tisti, ki otrok nočejo sprejeti ali ki nimajo časa zanje, so po Jezusovih merilih neustrezni. To so v prvi vrsti tisti, ki živijo sami zase, za svoj dobiček in svoj užitek in se nočejo niti trajno vezati; potem so to starši, ki nočejo biti starši, in vsi odrasli, ki se nočejo približati otroški duši. Jezus je odklonil politično kariero voditelja in izbral držo preprostega služabnika. Izbral je odvisnost od drugih, ko je hodil iz kraja v kraj in ni imel ne dohodkov ne hrane ne doma. Družil se je z nepomembnimi, bolniki, grešniki, ženami in otroki, zavračal pa je mogočneže. Učil nas je na življenje gledati preprosto in zaupati v Božjo očetovsko skrb. Družba nam postavlja za zgled mogočne, uspešne, lepe in slavne, Jezus pa služabnika in otroka. Če se bomo dali poučiti Jezusu, bomo izvrševali dobra dela, če pa se bomo prepuščali poželenju tega sveta, bomo vnašali razklanost v svoje življenje in svojo okolico. Ne prosimo s slabim namenom in poželenjem, ampak s prošnjo otroka in služabnika. Amen.     24. navadna nedelja Iz 50,5−9; Jak 2,14−18; Mr 8,27−35   Peter izpove vero Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.   Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«   To se ti ne sme zgoditi   Nekdo opisuje: »Neke noči me je iz trdnega spanja prebudil glasen jok. Takrat je bilo prvič, da sem slišal mamo jokati. Oče jo je poskušal tolažiti in miriti. V svoji stiski sta pozabila name. Minilo je že mnogo let od tega dogodka. Starši so problem rešili, jaz pa ne bom nikoli pozabil tega, kar sem spoznal tisto noč: življenje ni samo ljubezen in rože. Veliko je krutosti in bolečine.«   Vsi se verjetno spominjamo kakšnih bolečih trenutkov iz mladosti. Psihoanalitiki pravijo, da je še več takih, ki se jih ne spominjamo. In take poskušajo priklicati iz naše podzavesti, ker se moramo z njimi soočiti, sprijazniti in jih sprejeti za sestavni del življenja, čeprav so nam neprijetni in celo travmatični. Sicer nismo sposobni normalnega, neobremenjenega življenja. Ne moremo in ne smemo si torej zatiskati oči pred lastnim trpljenjem in tudi ne pred trpljenjem drugih. Tudi trpljenje drugih, ki ga vidimo okoli nas in se srečujemo z njim v sredstvih družbenega obveščanja, lahko pušča v nas travme in nezaceljene rane. Da se to ne bo zgodilo, ni dovolj priznati, da je trpljenje v našem življenju, ali se tega zavedati, kot učijo psihoanalitiki, ampak moramo tudi sami nekaj storiti. Problem torej ni rešljiv zgolj na teoretični ravni. Le teorija, ki ima praktično aplikacijo, to je, ki spreminja naše in življenja okoli nas, je prepričljiva. Le človek, ki nekaj naredi za odpravo trpljenja, veruje, da trpljenje ni zadnja stvar, ker je sposoben z ljubeznijo in dobroto zlo premagovati. Kdor tega še ne dela, o tem še ni prepričan.  Jezus je vir vsega dobrega in tudi našega življenja. On nam je vedno v pomoč, če se v veri nanj ozremo. Naše križe lahko spremeni v blagoslov. S svojim križem nam jih pomaga nositi in premagovati. Ignacij Lojolski je bil vojak, ki mu je šlo za avanture, uživanje in dobiček. V vojski je bil ranjen in dolga leta ni mogel s postelje. V bolnišnici je imel veliko časa za premišljevanje in našel je smisel svojega življenja. Po trpljenju in Svetem pismu se je srečal s Kristusom. Namesto da bi se po ozdravljenju zopet vrnil k svojemu praznemu življenju, se je spreobrnil ter ustanovil jezuitski red.  Golda Meir je bila kot mlado dekle zelo depresivna, ker ni bila lepa. Sama piše: »Šele pozneje sem spoznala, da ne biti lep pomeni tudi blagoslov. To me je namreč prisililo, da sem se potrudila poiskati in razviti druge sposobnosti. Ženska, ki se ne more zanašati na lepoto, si mora bolj prizadevati in se uveljaviti z drugimi stvarmi, zato ima prednost. Končno je postala prva precednica izraelske vlade.« Oscar Wilde je bil na vrhuncu svoje kariere obsojen zaradi nemoralnosti. Ko se je vrnil iz ječe, ni več pisal plehkih komedij. Zapisal je čudovite besede. »Kjer je bolečina, tam je sveta zemlja.« In še: »Kako naj drugače vstopi Bog kot skozi strto srce.«    Robert Hamilton je zapisal. »Hodil sem dolgo pot z veseljem, ki je klepetalo venomer. Toda nisem postal pametnejši po vsem, kar mi je imelo povedati. Hodil sem le miljo daleč z žalostjo, ki skoraj ni spregovorila besede, toda kaj vse me je poučila.« Soočenje s križem, s trpljenjem človeka obogati in osvobodi za resnično polno življenje. Zato je prav, da se tudi otroci srečajo s težavami in trpljenjem. Ni prav, da jim starši hočejo to izkustvo za vsako ceno preprečiti. Če doživljajo kakšno krivico, jim rečejo podobno, kot je rekel Peter Jezusu: »To se ti ne sme zgoditi.« Trpljenje ne bo povzročilo v njih travme in frustracije, zagrenjenosti in nemoči, ampak jih bo utrdilo v ljubezni do življenja in do dobrega. Travme povzroča beg od resničnega življenja.  Najbolj prizadene trpljenje, ki je posledica naše odločitve proti Božji volji. To je greh. Tega trpljenja ne more omiliti niti Jezusov križ. Še več, Jezusov križ še bolj kaže nanj, ker nedolžni Jezus trpi namesto nas − za naše grehe. Jezusov križ ga lahko reši le, če se obrnemo od greha in v veri upremo oči proti Kristusu, Božjemu Sinu. Zato ne bomo bežali od njegovega križa. Bežali pa bomo od greha in se obračali in spreobračali k Jezusu. Psihologi pravijo, da ljudje podzavestno iščejo rešitve za svoje mladostne travme. V tem gredo celo tako daleč, da si izberejo takega življenjskega sopotnika, ki jim bo omogočil ponovitev zgrešenega razmerja do staršev, v upanju, da ga bodo tokrat uspešno rešili. Zgodi se pa, da se vse samo še bolj boleče ponovi. Raziskave kažejo, da bo na primer hči, ki je veliko trpela zaradi očeta alkoholika, poiskala moža, ki je tako ali podobno zasvojen, kot je bil njen oče. Upa, da bo ta problem rešila. Seveda se ji to ne posreči, in križ je še težji. Človek si sam nalaga križe v upanju, da se bo odrešil. Toda ni je sile, ki bi mu to pomagala narediti razen, Boga. Zato nekateri psihoanalitiki bolnikom svetujejo, naj se zatečejo k svojemu Bogu po pomoč in naj začnejo moliti. Če niso verni, pa naj najdejo vero, ki jim bo v takih trenutkih pomagala. Psihologija se spreminja. Freud je rekel, da je gonilo vsega človeškega delovanja libido. Sodobni neverni psihologi pa trdijo, da je na dnu vsega neka dobra sila ali nekakšen bog, ki po uspešni analizi edini more pomagati.       Kristjani se vsako nedeljo zbiramo pri oltarju, kjer se Jezus za nas daruje na križu, da bi nam pomagal nositi križe in ozdravljal rane. Koliko bolečin smo prestali, koliko krivic in nerazumevanja, neuspehov, razočaranj, zapostavljanj, obrekovanj, nezvestob, obupa, podtikanj, sovraštva, zasmehovanj. In še bi lahko naštevali naše križe. Vsak jih ima veliko. Ne tiščimo jih v sebi. Vse položimo na oltar in Jezus jih bo skupaj s svojim življenjem daroval nebeškemu očetu. V srca bo zopet prinesel mir, veselje in ljubezen. Odprimo svoja srca Božji ljubezni. Amen.   23. navadna nedelja Iz 35,4−7; Jak 2,1−5; Mr 7,31−37    Jezus ozdravi gluhonemega Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«   Duhovna gluhota   Ljudi, ki imajo dar ozdravljanja, kot ga je imel Jezus in nekateri njegovi apostoli, je tudi danes nekaj. Lahko bi jih bilo še več, da bi vsi ljudje ozdraveli. Vendar vseh bolezni in bolečin ne bomo nikoli odpravili. Zaradi greha je prišlo slabo na svet in bolezni niso po Božji zamisli. Vera v Boga, zdravje in čudeži so gotovo povezani. Duhovno zdravje in duhovna moč pozitivno odsevata tudi na telesno zdravje, tudi v obliki čudeža. Kratkotrajno lahko včasih pomagajo tudi drugačne povezave, na primer s silami zla, ki pa prinašajo samo navidezno zdravje, končno stanje pa je še hujša obolelost, sužnost duha in tudi telesa. Veliko je takih, ki izkoriščajo človekovo nesrečo za svoj umazani dobiček. Nesrečni nismo samo zaradi telesne gluhote. Hujša je duhovna gluhota, ko smo gluhi za bližnjega in za Boga. Težko nam je pozorno poslušati bližnjega in se vživeti v njegove probleme. Vsak raje misli nase in tako nehote sam sebe onesrečuje. Tudi v molitvi raje izpostavljamo svoje stiske, kot pa prisluhnemo Bogu in njegovi volji. Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je imel večkrat dolge in utrudljive sprejeme. Vsega je bil že naveličan, zlasti ker je videl, da ga nihče niti ne posluša, ampak vsi samo čakajo, da mu bodo povedali svoj naučeni stavek ali misel. Da bi ugotovil, koliko ga v resnici poslušajo, se je odločil za poskus. Vsakemu gostu v dolgi vrsti je zašepetal na uho: »Zjutraj sem umoril svojo taščo.« Drug za drugim so mu odgovarjali: »Čudovito, še tako naprej. Ponosni smo nate. Bog te blagoslov za ves tvoj trud…« Šele ob koncu vrste je nekdo prisluhnil njegovim besedam. Bolivijski veleposlanik se je sklonil k njegovemu ušesu in mu nazaj zašepetal: »Prepričan sem, da si je zaslužila.«  Verjetno se tako obnašamo tudi mi v odnosu do bližnjega in Boga. Vsi bi radi nekaj povedali, malokdo je voljan prisluhniti. Jezus nam hoče povedati, da ni največje gorje telesna gluhota, ampak duhovna. Čudež kaže na izraelski narod, ki je naglušen za Božjo besedo. Kakor so tolikokrat dejali preroki. Zato je ni sposoben razumeti in nanjo odgovoriti z življenjem po veri. To pa ne velja samo za Izraelce, ampak za nas vse. Koliko lepega in dobrega smo že slišali pri verouku, v cerkvi, na raznih srečanjih, po sredstvih družbenega obveščanja − in kaj se je spremenilo v našem življenju? Oglušela so nam ušesa in otemnel nam je razum, da ne uvidimo in ne razumemo, kaj nam je v resnično dobro. Duhovna gluhota je najtežja bolezen, ki jo lahko imamo. Duhovno smo gluhi, ko nimamo več posluha, časa, razumevanja za duhovne vrednote.   Jezus popelje gluhonemega nekoliko v stran, ker noče spektakularnih stvari. Ob svetni propagandi niso mogoči čudeži. Mogoči so samo šovi in scene, spektakli in škandali. Množica hoče kruha in iger. On pa nam daje samega sebe. Če hočemo ozdraveti, se moramo umakniti z Jezusom v samoto, da nam bo lahko spregovoril na srce. Gluhonememu je rekel: »Efatá!« − odpri se. Pomeni, odpri srce za Božjo milost, pa tudi za bližnjega in njegove probleme in potrebe. Gluhonememu se je zelo osebno približal. Ozdravil ga je tako, da mu je prste vtaknil v ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika. To dejanje hoče pokazati, da niso dovolj le besede, ampak da sta zato, da se nam bodo odprla duhovna ušesa, potrebni tudi ljubezen in osebna bližina. On ne gleda na svoje bolne ovčice zviška. Največ spreobrnjenj odraslih se danes zgodi zaradi prijateljske bližine. Prijatelj navduši prijatelja, fant dekle, žena moža. V osebni bližini človek začuti, da je vera pristna, da nam je res mar zanj in da ne gledamo nanj le kot na predmet oznanjevanja ali trofejo svojega prizadevanja. Osebno prijateljstvo odpira duhovna ušesa. Še nekaj je storil Jezus, preden je gluhonemega ozdravil. Ozrl se je proti nebu in zavzdihnil. Proti nebu, ker je čudež Božje delo in vsak dar prihaja od zgoraj, zavzdihnil pa je lahko, ker je bil razžaloščen nad gluhoto svojih poslušalcev in v prošnji k Svetemu Duhu. Za razumevanje in izpolnjevanje Božje besede je potreben Sveti Duh. Tudi po vstajenju je v učence dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,23). Na koncu evangelija naroča, naj ga ne razglašajo. To se nam zdi čudno, saj je večkrat rekel svojim učencem, naj oznanjajo njegov nauk vsemu stvarstvu. »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Vendar to naroča šele ob koncu svojega javnega delovanja, po smrti in vstajenju in samo tistim, ki so bili z njim ves čas javnega delovanja, to je apostolom in dvainsedemdesetirim učencem, ki jih je sam poklical in izbral. Ni namreč vsak primeren za oznanjevanje. Primeren ni tisti, ki ni od Boga poklican, tisti, ki nič ne ve, ki tega ne živi, in tisti, ki nima prave ljubezni do vsega Božjega. V prvem berilu smo slišali: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). To bo mesijanska doba, ko bo vse prav in dobro. Jezusovo javno delovanje je to dobo že najavljalo. Zlasti so se pri tem čudežu začele uresničevati Izaijeve besede o mesijanski dobi, kjer pravi, »jezik nemega bo vriskal«. Vendar gre za globlji pomen dogodka. Ubogi, reveži, gluhonemi in slepi so tisti, ki bodo prvi dediči kraljestva. Zakaj? Zato, ker so kot puščava, ki čaka na vodo. Odprti so za Božje delovanje, zato jim Bog lahko posreduje svoje odrešenje. Prikrajšani so za ta svet, zato laže zahrepenijo po Bogu. Naš svet postaja duhovna puščava, zato kot duhovni reveži prihajamo k Jezusu po pomoč. Nobena omama ne more odžejati naše duše. Človek je žejen Boga. Samo on nas lahko ozdravi in napravi za polnokrvne kristjane v tem svetu. Ne bodimo gluhi in nemi, ko je treba govoriti in poslušati Božje besede. Ne bodimo gluhi in nemi, ko se je treba v molitvi pogovarjati z Bogom. Ne bodimo gluhi in nemi, ko zaslišimo klic stiske in trpljenja, osamljenosti in obupa. Ne bodimo gluhi in nemi, ko nas Jezus vabi k raznim srečanjem in skupinam. Ne bodimo gluhi in nemi, ko nas vabi k evharistični mizi. Amen.     21. navadna nedelja Joz 24,1−2.15−17; Ef 5,21−32; Jn 6, 60−69   Besede večnega življenja Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«   Odločitev za Jezusa   Učenci so se začeli nad Jezusom spotikati, ker je zavrnil njihov politični program in ponujeno mesto kralja ter zato, ker niso razumeli, kako bi lahko jedli njegovo meso in pili njegovo kri. Jezus jih poskuša razumeti in jih vprašuje, kako se bodo odločili potem, ko bodo videli njegov vnebohod, ko se bo vrnil k Očetu, od katerega je izšel. Šele takrat, ko bo svoje telo daroval zanje na križu, bodo lahko razumeli smisel njegovih besed. Takrat bodo uvideli, kako nesmiselno je bilo njihovo spotikanje. Razumeli bodo, da se jim ne daje v jed v svoji zemeljski podobi, temveč poveličan. Če bodo uživali njegovo meso, bodo stopili v najožjo življenjsko skupnost s poveličanim Kristusom in si s tem zagotovili večno življenje. Ko Jezus pravi, da samo Duh nekaj pomeni, »meso nič ne koristi«, misli na telesno hrano, ki je minljiva, kakor je minljivo vse zemeljsko, zato ne koristi za nebesa. Pomeni pa tudi Jezusovo zemeljsko telo, ki nič ne koristi, dokler ni darovano. Samo Jezusovo darovano in poveličano meso prinaša Duha in življenje. Če to obrnemo nase lahko rečemo, da nam nič ne koristi, če imamo zdravje, kondicijo, izobrazbo in službo, če pa tega ne darujemo, če ne znamo tega deliti. Če ne znamo nikomur pomagati, nikogar odžejati in razveseliti, nam nič ne koristi. Samo darovanje za druge prinaša srečo in življenje. »Nevzdržna je ta beseda,« so godrnjali Judje. Kako nevzdržna, če je pa njegova beseda, beseda resnice in življenja? Morda zato, ker se ne ujema z njihovimi željami? Morda zato, ker v njej ne vidijo koristi za svoj vsakdanjik? Morda zato, ker nimajo vere in smisla za duhovne vrednote? Končno pa to ni bila edina Jezusova beseda, ki je bila zanje nevzdržna. Nevzdržna je bila tudi njegova zahteva, naj ne vračajo hudega s hudim, naj ljubijo svoje sovražnike, naj ne prešuštvu­jejo in ne ločujejo, kar je Bog združil, naj verujejo vanj, ki je Božji Sin. Seznam je še precej daljši. Nevzdržno je lahko tudi nam vse, kar zahteva spremembo, napor. Če ni po naše, je že nevzdržno. Če Bog je, potem ni človekova volja zadnje merilo, potem nam ni vse dovoljeno. Paul Sartre je zato sklepal, da Boga ne sme biti, da bomo lahko počeli, kar bomo hoteli. Res, Judje niso zanikali Boga, vendar so si njegovo postavo prilagajali, tudi Boga so si ustvarjali po svojih zamislih, sicer jim Jezus ne bi očital: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel k vam« (Jn 8,42), tako me pa »zalezujete, da bi me umorili«. Jezusova beseda ni nevzdržna zato, ker ne bi vsebovala resnice, ker bi bila pomanjkljiva, neperspektivna, temveč je nevzdržna, ker jo človeška nagnjenost k slabemu, hotena hudobija in duhovna omejenost težko sprejema. Po teh besedah so od Jezusa odšli skoraj vsi učenci. To je pretreslo tudi dvanajstere, zato jih je vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?« Odhod mora imeti določen cilj. Kam naj odidejo dvanajsteri? Nesmiselno bi bilo, da bi se vrnili v staro, prejšnje življenje. Poiskati bi morali boljšega vodnika. Tudi takrat jih je bilo veliko. Lahko bi bili farizeji in pismouki, ki so iskali rešitev v Božji postavi. Lahko bi bili to grški modreci in filozofi: Platon, Aristotel, Sokrat in drugi; lahko bi ga sprejeli iz vzhodnega Babilona ali iz južnega Egipta. Čeprav niso v dva tisoč letih glede našega odrešenja povedali nič bistveno novega, je danes naša izbira še pestrejša, vendar prav zato nič lažja. Ljudje se danes ne ubadajo toliko z nebesi, ampak bolj z zemljo. Hoja za Jezusom je postala samo ena izmen mnogih izbir, ki je vse bolj v manjšini. Zdi se nam, da Jezusov nauk ni več sodoben, težko nam je razumljiv, zelo je zahteven in izključuje druge možnosti. Toda ali še kdo drugi zmore dati odgovor na naša najdrznejša pričakovanja? Zato še vedno s Petrom odgovarjamo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,68−69). Petrova izpoved vere v Jezusa je vzniknila iz dejanskih kriznih okoliščin, zato je znamenje njegove premišljene in iskrene odločitve za Jezusa. Peter se ni skliceval na Jezusova dela, čeprav bi se lahko, temveč na njegove besede. Med bivanjem z njim se je izkustveno prepričal o moči njegove besede. Jezusove besede ne odpirajo učencem samo jasnega življenjskega cilja, temveč jim tudi omogočajo, da ga doseže­jo. Prav v tem pogledu so bile za nekatere te besede pretrde, dvanajsteri pa so, nasprot­no, ne le slutili v njih resnico, temveč so se o njihovi resničnosti kasneje tudi prepričali. Vera ni le hrepenenje, temveč tudi vedenje, ki je oprto na Kristusa. Tudi apostolom ni bilo jasno, kako se bo to zgodilo, tudi v njih se je začel biti boj med vero in nevero. Mogoče se je že v tistem trenutku v srcu Juda Iškarijota izgubila vera v Jezusov načrt. Spoznal je, da Jezus ne bo uresničil mesijanskih pričakovanj, kakor si jih je zamišljal sam in z njim mnogi drugi. Mogoče je celo računal, da bo z izdajo Jezusa prisilil, da bo proti nasprotnikom uporabil svojo nadnaravno moč. Tega ne vemo. Vse to izpričuje, da so bili vsi, tako množice kakor Jezusovi privrženci, učenci in dvanajsteri, vsak po svoje vznemirjeni. Vera ni za nikogar izde­lan recept. Pred vsakogar se lahko vedno znova postavi vprašanje njene resničnosti, zato naj tisti, »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10,12). Vero je treba nenehno poglabljati. Kdor v njej ne napreduje, že nazaduje. Amen.     20. navadna nedelja Prg 9,1−6; Ef 5,15−20; Jn 6,51−58   »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu. Dati srce Nekateri se sprašujejo, kako se je mogel večni in vsemogočni Bog utelesiti in ostati med nami v tako preprosti in majhni stvari, kot je kruh, hostija. Vsemogočni lahko naredi, karkoli hoče, zato je boljše vprašanje, zakaj se je hotel utelesiti v tako majhni stvari, kot je kruh? Zakaj se je hotel tako ponižati in postati človek in nato ostati v evharistiji v tako majhnem koščku kruha z nami? Zakaj je hotel tvegati vse zlorabe in oskrunitve zavračanje in nerazumevanje evharistije? To je storil samo zato, ker nas neskončno ljubi, ker hoče biti z nami, da bi nam pomagal, da ne bi ostali sami v svojih težavah, ko nas uspehi in prijatelji zapuste, in tudi zato, da bi bili lahko tudi mi drugim taki prijatelji, kot je On nam. »Kdor je moje telo in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Kaj pomeni ostati z nami, ve vsak, ki na primer ob srečanju z drago osebo spontano vzklikne: »S teboj bi hotel večno ostati!« Ostati želimo tam, kjer se čutimo sprejeti in ljubljeni, kjer odkrijemo smisel življenja. Kaj pomeni ostati, razume vsak, ki čuti, da ostaja v mislih drugega, čeprav ju ločijo velike razdalje, celo smrt. Ko se zaročenci poročijo, se tako rekoč dajo v milost in nemilost sozakoncu. Otroci so zaupani staršem, ki lahko zanje ljubeče skrbijo ali pa jih zanemarjajo in celo zlorabljajo. Večkrat se znajdemo v položaju, ko smo prepuščeni nekomu, ki ima nad nami oblast, kot jo je imel Pilat nad Jezusom. To so lahko birokrati, organi javnega reda in miru, kakšni nasilneži, divjaki na cesti, zdravniki, ko smo bolni, delodajalci… Pilat je rekel Jezusu: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« (Jn 19,10). Jezus se je hotel v vsem, tudi v nemoči, z nami solidarizirati. Prepustil se je našim grešnim rokam, da so ga pribile na križ. Prepustil se je našim grešnim dušam, da bi jih očistil in jim vrnil prvotno bogopodobnost. Zaradi njegovega ponižanja in njegove žrtve tudi naše žrtve niso zaman. Smisel maše je, da ostanemo v Jezusu in on v nas. Gre za skupnost, ki nam daje moč, da v svojem življenju uresničimo, kar je On uresničil in za kar je živel. Ostati zvesti kljub temu, da nas drugi poteptajo, pred ljudmi in pred svetom nima kakšnega smisla, pred Bogom in pred nami samimi pa ga ima. Evharistični Kristus in obisk maše nam osvetljuje nerešljive uganke življenja in osmišlja ter omogoča naše darovanje. Kdor se pri maši sreča s Kristusom, je poklican, da v življenju živi njegove drže. Jezus je ozdravljal in osvobajal ljudi, ki so se srečali z njim. Odrekel se je nasilju in pozival k ljubezni celo do svojih sovražnikov. Evharistija nas spominja, naj se pretirano ne vrtimo okoli sebe, svoje lastne sreče, ampak naj se brezpogojno odpremo bližnjim. Danes bi bili radi vezani samo, kadar nam je lepo. Torej enkrat da, drugič ne. Ko nam je lepo, ko čutimo ljubezen, vero, ko razumemo in ko nas drugi razumejo, želimo da bi to trajalo, sicer pa bi se radi kot nedorasli Judje kar obrnili in odšli. Po čudežu v puščavi so ga hoteli narediti za kralja, danes pa godrnjaje odhajajo stran. To se je ponovilo vsaj še enkrat na veliki teden. V Jeruzalem je prišel med vzklikanjem množic z dvignjenimi palmovimi vejami: »Pozdravljen, judovski kralj.« Na veliki petek pa je ta množica kričala z dvignjenimi pestmi: »Križan naj bo!« Isti vzorec se ponavlja tudi v naših družinah med zakonci in v družbi med prijatelji in sodelavci… Prav tisti, ki nam je najbližji, nam lahko zada najhujšo rano in nam postane najhujši sovražnik.                                        Zaljubljenci in zakonci hočejo vsak dan slišati, kakšna čustva prevevajo njihove drage. Ali si sedaj, v tem trenutku, srečen, da si to, kar si, da si poročen z menoj, da si kristjan, duhovnik…?                                   Izpoved ljubezni rodi še večjo ljubezen. Če se pa prepuščamo dolgotrajnim negativnim čustvom, nas ta pripeljejo do razpada zveze, prijateljstva, uničujejo nam celo zdravje. Čustva se hitro spreminjajo. Zato nam je težko drugemu izročiti svoje srce in mu obljubiti ljubezen do konca, laže mu damo samo telo. Nekateri se sploh nočejo vezati, ker se bojijo zlorabe in razočaranj. Vendar pa so čustva kljub temu odvisna od razuma in volje. Evharistija je kruh močnih, da nas valovi našega življenja ne bodo premetavali sem ter tja. Jezus je svoj program pokazal pri obedu z apostoli. Ni postavil novih moralnih zapovedi, ampak je učencem in nam vsem dal idealen zgled in v evharistiji moč, da ga uresničimo: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). S tem je naznačil, da kristjanova ljubezen ne pozna meja. Kot je Jezus pripravljen odpuščati, tako mora biti kristjan pripravljen na odpuščanje. Kot se je On brezpogojno daroval, tako naj se darujemo tudi mi. Jezus je ustanovil skupnost, ki Boga in svet gleda z novimi očmi. Kjer zaupanje premaga strah, kjer se iz strahu za svoje lastno življenje razvije pripravljenost prevzeti odgovornost še za drugega, tam se začenja novo življenje. Če se bomo zaupali Jezusu, bomo z večjim zaupanjem zrli na naše krščanske skupnosti, ki so vse prej kot idealne. Morda imamo občutek, da v naši družini, Cerkvi... veliko govorimo o ljubezni, premalo pa jo živimo. Vendar če res verujemo, da je Jezus med nami, bomo imeli zaupanje in se ne bomo predajali malodušju. Trudili se bomo po svojih močeh v zavesti, da ni vse odvisno od nas in da nas Jezus, ki je vir življenja, ne bo zapustil. Amen.         19. navadna nedelja 1 Kr 19,4−8; Ef 4,30−5,2; Jn 6,41−51   Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«   Jezusova kri   Kri ima posebno mesto v našem življenju in govorjenju. Poznamo pregovor: Kri ni voda in izraze krvno sorodstvo, krvno maščevanje, krvoskrunstvo, čistokrven, vročekrven, hladnokrven, slabokrven, modre krvi, rdeče krvi, krvav pod kožo… Kri je bila za Jude sveta, v njej so videli temelj življenja. V Svetem pismu je rečeno: »Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni« (1 Mz 4,10). Medtem ko je Bog v 3,17 preklel le zemljo: »Prekleta bodi zemlja, ki je sprejela kri tvojega brata,« ne pa človeka, tu naravnost prekolne bratomorilca. »Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!« (1 Mz 4,11). »Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali. Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata« (1 Mz 9,5). Odgovornost je tudi skupinska: »Zato tako govori Gospod BOG: Gorje mestu, ki je prelivalo kri!« (Ezk 24,9) in tudi duhovna: »Če porečem krivičnežu: ›Krivičnež, zagotovo umreš!‹ pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok« (Ezk 33,8). Judje so zavezo z Bogom ohranjali tudi za ceno krvi. Vsak kdor jo je prestopil v važni stvari je bil ubit. Življenje za življenje. Poganske narode so iztrebljali, ker so predstavljali grožnjo njihovi veri. Pilat je lagal, ko si je vpričo množice z vodo umil roke in rekel: »›Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!‹ Judje pa so vpili: ›Njegova kri na nas in na naše otroke!‹« (Mt 27,24−25). Juda je priznal, ko je Jezusa izdal: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri« (Mt 27,4) ni se pa skesal in spreobrnil. Po Jezusovi smrti pa postaja ta zemlja in človek, ki uživa Jezusovo kri, spet blagoslovljena. Kri v vseh primerih pomeni življenje. Sicer pa se beseda kri v Novi zavezi pojavi kar 43-krat, zadnjič v knjigi Razodetja: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti« (Raz 12,10−11). Jezusova kri pa ima še druge pomene: to je kri odrešenja, cena našega odrešenja, spravna kri, ki je po njej »spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (1 Kol 1,20). Kjer se človek odtegne Bogu in njegovi odrešilni krvi se človeško življenje razvodeni, postane brez pomena in zato brez vrednosti, zato človek začne prelivati kri kakor vodo. Kri Jezusovega odrešenja je dar, ki ga je mogoče sprejeti samo v veri. Samo »Kdor veruje ima večno življenje« (Jn 6,47). Če se ne ponižaš, in pred Bogom ne priznaš svoje nezmožnosti razumevanja, tega daru ne moreš sprejeti. Judje vanj niso verovali, zato mu v tej točki niso več mogli slediti. Vera je Božji dar od zgoraj. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). »Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: ›Kako nam more ta dati svoje meso jesti?‹ Jezus jim je tedaj rekel: ›Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan‹« (Jn 6,52−53). Po teh besedah so ga mnogi zapustili in niso več hodili z njim. To je bilo za njih nekaj nezaslišanega in nesprejemljivega. Judje niso smeli uživati niti živalske krvi − mesa zadušenih živali, ki jim ni odtekla kri, kaj šele človeške. Ustavili so se pri samem hranjenju, pri zunanjosti, ki si je niso znali predstavljati. Ravno sedaj, ko je s čudežem v puščavi nasitil pet tisoč mož in bi jih zaradi tega lahko prišlo še veliko več, saj so ga takoj hoteli postaviti za kralja, ravno sedaj se začne Jezus umikati v samoto, pa ga vseeno najdejo. Potem pa začne govoriti čudne stvari. Nesprejemljivo je bilo, da se je deviško rodil, pa tega Judje niti niso dobro vedeli. Nesprejemljivo je bilo, da se je delal Božjega Sina, da je kršil soboto in popravljal postavo, da je napadal duhovnike, farizeje, saduceje, da se je družil z očitnimi grešniki… Sedaj pa začne govoriti nekaj o kanibalizmu. Res je to najboljši način, da se znebi množic. Od tega trenutka mu ostanejo zvesti samo še apostoli in nekatere žene. Ko se začne govoriti o krvi, gre zares, začne se odločati o življenju ali smrti. Ljudje še niso bili sposobni izbrati življenja. Če bi sprejel vlogo kralja, bi to pomenilo upor, ki bi bil v krvi zadušen. On pa raje izbere svojo kri za večno rešitev vseh, ki mu bomo sledili. »Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni« (Jn 6,45). Pustiti se Jezusu poučiti pomeni mu verovati – zaupati, kljub nerazumevanju, če nimaš vere mu ne moreš slediti. V stari zavezi so Judje duhovno živeli od Božje besede, kakor danes poleg njih iz nje še živijo protestantje in muslimani. Kljub temu se je polnost Božjega gostoljubja pokazala z Jezusom Kristusom, ki pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). Judje so začeli godrnjati, kot so godrnjali, ko so bili lačni in žejni v puščavi in tudi potem, ko so prejeli mano, kruh iz nebes. Sedaj so godrnjali, ker niso razumeli in Jezusu še niso bili sposobni zaupati v veri. Prerok Elija si je v težavah zaželel celo smrti, kakor smo slišali v prvem berilu: »Dovolj je; zdaj, GOSPOD, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje« (1 Kr 19,4). Tudi danes se lahko pritožujemo nad vsem in vsemi. Ali zato, ker ne razumemo, ali zato, ker ne dobimo tistega, kar mi iščemo... Za razumevanje življenja in zato, da ga bomo živeli v polnosti, je potreben dar od zgoraj. To je, da se pustimo poučiti z Božjo besedo in obdarovati z nadnaravno hrano. Tudi tisti, ki je že naredil velike stvari, še vedno hodi po tleh in kot Elija potrebuje dar z neba. Jezus nam ga je zaslužil s smrtjo in z vstajenjem. Božja moč je sposobna spreminjati svet, sami iz sebe te moči nimamo. Človekoljubje brez Božje pomoči se spremeni v naveličanost ali celo obup in posledično v samoljubje. Ta teden, v sredo, praznujemo Marijino vnebovzetje. V Devici Mariji se je Božja kri pomešala s človeško, da bi jo posvetila in ji dala nesmrtnost. Verujemo, da je Devica Marija je že pri Bogu v nebesih tudi s svojim poveličanim telesom. Kar se je zgodili z Devico Marijo se zaradi prejemanja evharistije lahko zgodi tudi z nami. Verujemo in se trudimo, da se bomo po Jezusu, ki ga je rodila, tudi mi veselili večne sreče v nebesih. Amen.         18. navadna nedelja 2 Mz 16,2−15; Ef 4,17−24; Jn 6,24−35   Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«  Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«     Lačni?   Izraelci so odšli iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Bog jih je po prerokih Mojzesu in Aronu rešil sužnosti in peljal svobodi naproti. Lahko bodo postali narod s svojo državo, kulturo in zgodovino. Ne bodo več samo vprežna živina, ki so jo lahko Egipčani po mili volji izkoriščali, mučili in pobijali. Toda Izraelcem te visoke vrednote niso bile tako pomembne kot Mojzesu in Aronu. Ni jih skrbelo za svobodo, narod, državo in lastno zgodovino, mislili so le na hrano, pijačo in vsaj na videz varnejše življenje. Zato so godrnjali: »O da bi umrli po GOSPODOVI roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!« (2 Mz 21,3). V evangeliju se podobna zgodba ponovi. Ljudje ne iščejo Jezusa zato, ker je Božji Sin, ampak zato, ker so jedli in se nasitili, zato jim pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog« (Jn 6,27). Da bomo Jezusa iskali zaradi njega samega, ne zaradi trenutnih lastnih koristi, je potrebna vera. Samo v veri lahko rečemo, da je Jezus Božji Sin − vidimo v njem njegovo božanstvo in mu zaupamo kljub nerazvidnosti in neizhodnosti situacije. Človek je telesno in duhovno religiozno bitje, zato za svoj obstoj ne potrebuje le zemeljskega kruha, ampak tudi nebeškega. »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4). Zanemarjanje duhovne lakote ali duhovnih potreb lahko človeka pripelje tudi v psihološko krizo, ki pa jo psihologija ne more pozdraviti, lahko jo samo s tabletami otopi. Ali ste že bili lačni nečesa, pa niste vedeli, česa? Šli ste k hladilniku, odprli vrata, pogledali po polnih policah in rekli sami pri sebi: Lačen sem, pa nočem nič od tega, kar je tu notri. Ali ste že bili žejni, in niste mogli naročiti ničesar, kar bi v resnici potešilo vašo žejo. Naj postavimo problem še širše. Imate vse, kar danes nekaj šteje: družino, zdravje, službo z rednimi prihodki, hišo, avto…, pa še vedno nekaj pogrešate. Ali ne pogrešate morda prav duhovne hrane, o kateri govori današnja Božja beseda? V življenju obstajata dve vrsti lakote. Prva je telesna, druga duhovna. Prvo lahko poteši hrana, druge ne more potešiti nobena stvar na tem svetu. Lahko smo bogati in imamo vsega na pretek, pa smo kljub temu duhovno lačni, prazni in nepotešeni. Nič ne pomaga, če menjamo avto, službo, zgradimo nov dom, lahko celo menjamo ženo in še marsikaj, a lakota ostane. Naše srce je prazno, dokler ne najdemo Boga. »Zdaj pa tako govori GOSPOD, tvoj stvarnik, o Jakob, tvoj upodabljavec, o Izrael: Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (Iz 43,1). Gospod nas je upodobil zase. V naše življenje je položena želja po neskončnem, ki je nobena druga stvar ne more potešiti. Dojenčkovo željo po nečem lahko vedno potešimo s kakšno drugo ničvredno ropotuljico. Ali pa lahko tudi sebe preslepimo na tak način? Lahko pustimo, da nas slepijo drugi. Že v stari zavezi pa se javlja tudi negativna želja − poželenje, zato Bog po vesoljnem potopu obljublja: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil« (1 Mz 8,21). Človek je po naravi nagnjen k slabemu, zato mu tudi Bog prizanaša in pomaga. Apostol Pavel piše: »Ob zapovedi je greh sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev« (Rim 7,8). Želja obstaja tudi brez postave, vendar se šele ob zapovedi prepozna kot želja tega, kar Bog prepoveduje, kot grešno poželenje. »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni« (Rim 7,19−20). V Jezusovi priliki o sejalcu so nekateri vsejani med trnje. »To so tisti, ki besedo slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna« (Mr 4,18−19). Lahko bi rekli da smo vsi vsejani med trnje, saj vsi živimo v istem svetu, le da nam trnje vsem popolnoma ne zaduši besede. Charles Colson je bil prvi mož Nixonove administracije. Imel je vse, kar si je poželel: jahte, hiše, osebne voznike in varnostnike… Pri vsem natrpanem življenju pa je še vedno občutil v sebi praznino. Sam jo je imenoval »razjedajoča luknja«. Po prijatelju, ki se je dokopal do vere v zrelih letih, je spoznal Kristusa. V pogovorih z njim je našel rešitev za svojo »razjedajočo luknjo«. Po nekem takem pogovoru je točno vedel kaj mora storiti. Od prijatelja se je s svojim mercedesom odpeljal le nekaj deset metrov od hiše, ustavil ob glavni cesti in začel glasno jokati. Trdega pogajalca in administratorja je zlomil Jezus Kristus, kakor je pozneje pisal losangeleški Times. Sam opisuje svojo prvo molitev takole: »Moja prva molitev se je izlila iz dna srca ali iz moje razjedajoče luknje in se je glasila nekako takole: ›Gospod Bog, ne vem, kako bi te našel, toda obljubim ti, da bom poskušal. Sedaj nisem kaj prida, toda želim postati tvoj. Gospod, sprejmi me.‹ Ker nisem vedel povedati kaj drugega, sem ponavljal: ›Gospod sprejmi me.‹« Dandanes je Charles Colson potujoči pridigar ali misijonar. Največ obiskuje ječe in študentske domove. Najhujše, kar se nam more zgoditi je, da ne bi čutili več nobene lakote in žeje po absolutnem. Novogoriška skupina Avtomobili v svoji pesmi z naslovom Nazaj prepeva: »Preveč je odgovorov in premalo vprašanj.« Če ni vprašanj, tudi lakote in iskanja ni več. Ni več želje po resnici, ni več želje po Kristusu. Ostanejo lahko še samo vprašanja: kaj bomo jedli in kaj bomo pili, kako se bomo zabavali. Vse utrujene Jezus vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Vsem resnično lačnim in žejnim pa pravi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6,35). »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Amen.       17. navadna nedelja   2 Kr 4,42−44; Ef 4,1−6; Jn 6,1−15   Jezus nahrani pet tisoč mož Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.   Dati Jezusu   Jay Kesler je napisal knjigo Razvijajoča se mesta. V njej opisuje, kako se je spuščal na neko indijsko letališče. Ko je letalo drvelo po pristajalni stezi, je ob njej opazil ljudi, ki so tam ležali kot mrtvi. Ni vedel, kaj to pomeni, zato je vprašal stevardeso. Razložila mu je, da sonce čez dan močno segreje betonsko stezo, zato je topla še ponoči; brezdomci tam laže prespijo, ker jih manj zebe. Ko je pobral svojo prtljago, se je z avtobusom odpeljal v bližnje mesto. Povsod je videval samo revščino, ki ga je močno prizadela. Odpravil se je v hotel. Za seboj je zaslišal čudne glasove škrt dum, škrt dum, škrt dum, škrt dum, vedno hitreje. Ozrl se je in zagledal otroka, ki je bil popolnoma brez nog. Pomikal se je z dvema majhnima berglama. Ko ga je dohitel, je proseče stegnil k njemu roko. Jay mu je dal ves drobiž, ki ga je imel pri sebi. Odšel je naprej in kmalu je za seboj zaslišal še bolj čudne glasove. Ozrl se je in zagledal žalosten prizor. Nekaj dečkov, ki so bili prav tako na berglah, je udrihalo po otroku, da bi od njega dobili tisti drobiž. Revščina, ki jo je videl, ga je tako prizadela, da vso noč ni zatisnil očesa. Lastna nemoč ga je popolnoma ohromila. Drugo jutro je pobegnil od tam. Skoraj v istem času kot Jay Kesler je v mesto prispela tudi neka žena, ki je prav tako naletela na prizore revščine, trpljenja in nasilja. Sklenila je, da mora nekaj storiti. Zbrala je ves svoj denar in kupila staro stavbo. Po soseski je začela iskati otroke, da bi jih učila ali pa jim ponudila zatočišče za dostojno smrt. Poučevala je v učilnicah, ki niso imele ne miz ne stolov ne table ne elektrike. Vendar je šlo. Zbrusila je star pod in pisala kar po tleh. To je bil njen odgovor na revščino, ki jo je videla. Lahko bi rekli, da je bil nestvaren, vznesen, sanjski. Toda žena je začutila, da to mora storiti in je storila, naj se konča kakorkoli. In kaj se je zgodilo z njo in njenim početjem? Danes ima 80 opremljenih šol, 300 sodobnih bolnišnic z rešilnimi avtomobili in vsem, kar sodi zraven, 70 klinik za gobavce, 30 domov za umirajoče, 30 domov za otroke sirote. Pomaga ji 40 000 neplačanih prostovoljcev. Gotovo to ženo že vsi dobro poznate. To je mati Terezija. Dne 19. oktobra 2003 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Verjetno se ne da niti izmisliti boljše zgodbe, kot je ta resnična, da bi osvetlila današnje prvo berilo in evangelij. V evangeliju je preprost, ubog deček imel le pet hlebov in dve ribi, vendar dal jih je na voljo Jezusu. In Jezus je naredil preostalo − nasitil je pettisočglavo množico. Tako je naredila tudi mati Terezija − dala je Jezusu na voljo vse, kar je imela. Več od denarja je bila njena pripravljenost, da mu da svoje življenje. Stopila je v službo Jezusovega klica in pomagala. In njeno dobro voljo je Jezus pomnožil bolj, kot je mogla pričakovati in sanjati. Leta 1982 je v Edinburgu na Škotskem papež Janez Pavel II. rekel mladim: »Misel, ki jo hočem povedati je tale. Deček v evangeliju je dal Jezusu na voljo vse, kar je imel, in Jezus je čudežno nasitil pettisočglavo množico in še vedno mu je ostalo več, kot je imel na začetku. Enako je z našim življenjem. Samo zapustiti vse, kar imaš, in se soočiti s težavami današnjega življenja je gotovo nelogično in neprimerno. Bojimo se, kaj bo prinesla prihodnost. Toda pravim vam tole: Položite svoje življenje v Jezusove roke in On vas bo sprejel, blagoslovil in ga uporabil na način, ki presega vsa vaša najdrznejša pričakovanja.« Tudi pri nas se srečujemo z bedo in s stisko, ki pa ni samo gmotna, ampak največkrat duhovna. Mladina brez vzgoje, vere, smisla, ker odrasli nimajo časa zanjo. Lahko se ob problemih izgovarjamo na druge, na šolo in državo ali Cerkev in si mislimo, da so drugi dolžni nekaj storiti, ne mi. Jezus pa tudi nam pravi: »Dajte jim vi jesti!«  Po današnji Božji besedi nas Jezus sprašuje, koliko svojega življenja, svojih želja, sposobnosti, časa, moči, gmotnih dobrin mu dajemo na voljo, da z njimi naredi, kar hoče. Do kakšne mere dajemo, kot so dali mož v prvem berilu, deček v evangeliju, mati Terezija v Kalkuti? Jezus nam kliče: Potrebujem tvoj talent, tvojo velikodušnost, tvoje noge, tvoje roke, tvoj govor. Kajti danes imam samo tvoje noge, da me ponesejo v šole, tovarne, mesta, k ubogim in potrebnim. Imam samo tvoje roke, ki lahko pomagajo potrebnim, nemočnim, brezdomcem in lačnim. Imam samo tvoj govor, ki lahko pove mojim bratom in sestram, da sem zanje prišel na zemljo, da bi umrl in premagal smrt in temo. V današnji Božji besedi nas Jezus torej vabi, naj postanemo njegovi sodelavci, naj se naše življenjsko podjetje združi z njegovim. Ali smo mu pripravljeni zaupati svoj življenjski kapital? Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov, je molil takole: »Vzemi, Gospod, moj spomin, mojo svobodo. Vzemi moj razum in vso mojo voljo. Vzemi, karkoli sem in imam. Vse si mi dal ti. Zdaj vse vračam tebi. Stori s tem, karkoli hočeš. Daj mi le tvojo ljubezen in tvojo milost. S tem sem dovolj bogat, da ne potrebujem ničesar drugega več. Amen.« (Prim. Mark Link, S. J., Illustrated Sunday Homilies 1988, str. 85−86.)     16. navadna nedelja  Jer 23,1−16; Ef 2,13−18; Mr 6,30−34   Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.   Dopust   Kako rad bi človek včasih kar pobegnil daleč stran, da bi se lahko rešil problemov, ki so se nakopičili doma in v službi, da bi se njegovo preveč enolično življenje popestrilo. Poleti vsi nekam odhajajo, zakaj bi mi morali ostati doma? Prav je, da gremo, če moremo; pa ne zato, da bi pobegnili od težav, ampak da bi se s spremembo laže spopadli z njimi in jih rešili. Naše telo in naš duh potrebujeta počitek. Lahko je to tišina, če je način našega življenja tak, da potrebujemo mir in razmišljanje; lahko je to aktiven dopust, da potujemo in spoznavamo tuje kraje; lahko je intenzivnejše ukvarjanje s športom; lahko je samo sprememba kraja, ali dela, ki že blagodejno vpliva na zdravje in duhovno počutje. Naša družina − bilo nas je deset otrok in zraven še dva strica invalida, ki sta ostala doma − se je preživljala od kmetije. Bil je čas, ko nas je bilo v različnih šolah kar devet. Ob koncu tedna in v počitnicah smo morali resno poprijeti za delo. Ko smo nekateri prihajali iz Ljubljane na počitnice, nismo niti prinesli študijskih pripomočkov s seboj, saj je oče imel navado reči: »Dovolj je bilo pohajanja, sedaj bo treba delat.« Mislil je, dovolj so sedeli pri knjigah, naj še malo zaslužijo za svoj študij. In ni nam bilo težko, saj smo bili spočiti in smo imeli vsi po vrsti radi naravo in kmečko delo. Z delom na kmetiji nismo samo zaslužili denarja za študij, ampak smo dobili tudi potrebne delovne navade in moč, da smo doštudirali.    Počitnice ali dopust nam pomagajo, da se seveda najprej odpočijemo, potem pa tudi, da poglobimo svoje bivanje. Nekateri, ki stalno hitijo in so vedno bolj obdani z različnimi motečimi elementi, prav gotovo potrebujejo tišino in mir, morda celo duhovne vaje. Vendar ni vedno tako, da si to tudi želijo. Morda se prav tišine najbolj bojijo in v njej niso sposobni vztrajati niti uro na dan. Tako lahko tudi počitnice ali dopust postanejo beg od rešitve, ne rešitev. Nekateri, ki so nagnjeni k lenobi in zapečkarstvu, bodo imeli veliko priložnosti, da v prostem času še bolj lenarijo, zelo pa bi bili potrebni različnih telesnih aktivnosti. Tudi počitek je po Božji volji in ni treba, da imamo slabo vest, ko gremo na dopust, saj je sam Bog, ko je ustvaril svet in človeka, sedmi dan počival in s tem pokazal, da počitek spada k bistvu ustvarjene narave in človeka. S tem je dal človeku zdrav in pravilen vzorec obnašanja. Delavec ne samo, da je vreden poleg plačila tudi dopusta, ampak ga tudi nujno potrebuje. Bolj ko je njegova služba naporna in odgovorna, bolj je potreben dopusta in počitka. Dopust ni razkošje, ampak nuja, če hočemo dobro in dolgo opravljati dolžnosti, ki nam jih je Bog zaupal.  Nekateri, tudi v svoji nadutosti, mislijo, da je njihova vloga v družbi tako pomembna, da so nepogrešljivi, zato si ne morejo privoščiti dopusta in počitka. Če bi bilo to res, so, nesposobneži, ker si prav ne organizirajo življenja in dela, ker ne znajo k njemu pritegniti drugih in jih vanj uvesti. Morda pa se bojijo, da bodo potem, ko jih ne bo, šle stvari vsaj tako dobro kot prej, če ne še bolje; to bi jih lahko hudo prizadelo, lahko bi zaradi tega izgubili pomembnost in celo službo. Lahko se preprosto bojijo kaj spremeniti in si vzeti dopust, ker so deloholiki, materialisti in bi se na dopustu dolgočasili; ne bi vedeli, kaj početi sami s sabo in s svojimi najbližjimi.  Počitek ni potreben samo en dan v tednu, ampak tudi en teden na sedem tednov in eno leto na sedem let. Tako so Judje tudi svoje njive pustili vsakih sedem let neobdelane. Vsakih sedemkrat sedem let, to je vsakih petdeset let, pa so praznovali jubilejno leto, ko so postavili vse stvari na začetek, kot so bile, ko so naselili obljubljeno deželo. Vsaka družina je dobila nazaj svoje prvotno premoženje kot ob naselitvi, dolgovi so bili odpisani, vse se je začelo znova. Tudi v duhovniških in redovniških krogih se sanja in govori o sedmem letu, ki naj bi ga dobili od predstojnikov, da bi ga uporabili po svoje: da bi spremenili svoje delo, za študij, da bi odšli v druge dežele, saj se ob stalni odgovornosti za svoje župnije, tudi sredi poletja, kaj težko vzame brezskrben dopust. Vendar zaradi pomanjkanja duhovnikov ostaja le pri željah, tako kot počitek Jezusa in njegovih učencev v današnjem evangeliju. Jezusovi učenci niso imeli časa niti jesti. Pa ni šlo le za telesno hrano. Iz nadaljevanja lahko sklepamo, da ni bilo časa za uživanje duhovne hrane, zato jih je Jezus peljal v samoto. Ritem kristjanovega življenja zahteva skrb za telo in za dušo. Če se apostoli po svojem delu v misijonski praksi ne bi tudi duhovno nasitili, bi se izpraznili, izvotlili in ne bi imeli več kaj oznanjevati. Medtem ko sami živimo in govorimo, smo vsi skupaj, ne samo Jezusovi oznanjevalci, dolžni dati tudi Bogu možnost, da nam tudi On spregovori in v nas zaživi. Amen.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                            https://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16