PAR VTRINKOV V SPOMIN NA BOGAT VIKEND – 10. in 11. maj 2014-05-13     V sončno sobotno jutro se je poln avtobus otrok z nekaj odraslimi spremljevalci podal na celodnevno prireditev Slomškovega bralnega priznanja na Ponikvi, rojstnem kraju blaženega Antona Martina Slomška.Iz Kromberka, Šempetra in Šempasa  smo  nabrali šopek pridnih bralcev, ki so ves dan tvorili nadvse prijetno družbo. Romanje je potekalo pod duhovnim vodstvom g, Cvetka Valiča in neutrudne mentorice ga. Nelide Pavlič, ki v naših župnijah že vsa leta skrbi za to, da otroci berejo dobre knjige. Modrina neba se je dotikala niskih gričev, ko smo prišli na cilj. Osnovna šola Blaža Kocena je v svojo čudovito telovadnico sprejela polno tribuno otrok. »Dekliški ansambel« je poskrbel, da smo po dolgi vožnji najprej razmigali vse ude. : ) Nato nas je pozdravil tamkajšnji župnik Alojz Kačičnik. Takoj nam je za zgled postavil blaženega Slomška in dejal, da je on v skrbi za dobro branje sam začel pisati knjige. Tamkajšnja ga. ravnateljica nam je povedala, da njihovi otroci v okviru šole s svojo mentorico opravljajo Slomškovo bralno priznanje. Tisti, ki so že bili na taki prireditvi, so se najbolj veselili igrice, ki je ponavadi na programu. In res – tudi tokrat  nas je še kako presenetila skupina malih in večjih – 19. otrok iz Ljutomera. Odigrali in odpeli so nam muzikal o Jezusovem trpljenju, vstajenju in vnebohodu. Napovedovalka je predstavo zaključila  z besedami: »To je vrnitev Jezusa v nebesa, odkoder je kot druga božja oseba tudi prišel. Blagor nam, če to verjamemo, še bolj pa blagor nam, če to živimo! Dejstvo, da bomo nekoč prišli v nebesa nas obvezuje, da to veselo oznanilo širimo naprej. » Nato sta g. župnik in s. Magda razdelila priznanja. Še posebej so bila dragocena za tiste, ki berejo štiri in devet let. Po malici iz nahrbtnika so otroci iskali skriti zaklad, odrasli pa smo odšli  k cerkvici sv. Ožbolta. Tam je pastirček Slomšek pasel ovce, ter jim pridigal tisto, kar je domači župnik povedal pri nedeljski pridigi.   Potem smo se vsi zbrali pri maši v cerkvi sv. Martina, kjer je bil Anton krščen že isti dan, kot se je rodil – 26. 11. 1800. Na stranskem oltarju so njegove relikvije. To je kraj, kjer našemu blaženemu še prav posebej lahko izrazimo svoje prošnje. Tam stoji tudi ura, ki je bila njegova last, ob njej pa njegove besede:«Četrtinka ure pred Bogom v hiši božji je bolja in več velja kot 1000 drugih. Pater Jurij, ki se je takoj naredil eno z otroškimi srci, je med pridigo dejal, da je z nami podobno kot s ptico, ki je ves čas letala nad nami, ker se je kdove kako ujela med cerkvene zidove. . »Pustili ji bomo odprta vrata, da bo poletela…. Tako je z nami, ko beremo knjigo. Naše misli poletijo z vsemi tistimi junaki….poletijo in odkrivajo nov svet…. Imejte pri sebi knjige, ki vas vodijo k Bogu, samo take! In tiste, ki vas motijo, ki niso dobre – umaknite za vedno!« Potem smo obiskali še Slomškovo rojstno hišo na Slomu in  po  pestrem dogajanju na avtobusu ob 7h zvečer zaključili naš bogat dan.   Po tej otroško razigrani soboti smo v nedeljo ob postajah križevega pota doživeli bolj poglobljeno ROMANJE NA KRAJ KETEJEVEGA TRPLJENJA IN SMRTI. Ker je bila nedelja Dobrega pastirja, smo  za premišljevanje vzeli križev pot za duhovnike, ki nam takorekoč odpira pogled v »zakulisje« njihovega, za nas darovanega življenja. Od postaje do postaje so sodelovali verniki iz cele dekanije. Vmes smo molili Zdravamarije tako, da je vse potekalo v veliki zbranosti in umirjeno. Med nami je bilo kar 12 duhovnikov, ki so na Ovčjem placu okrog lesenega oltarja, ki stoji tam, spletli lep venec. G. dekan Aleš Rupnik je v homiliji omeni različne poti, ki jih vsak od nas prehodi v svojem življenju in jih primerjal s potjo Emila Keteja. On je šel domov obiskat bolnega očeta.Šel je na to pot iz ljubezni do njega, čeprav so ga posvarili. Ko se je vračal v Gorico, je to zanj postala pot mučeništva in pot zveličanja, kajti v tej strašni uri se je gotovo zatekal k Očetu po tolažbo. Umrl je zaradi vere.Nikogar ne bomo obsojali, naše delo je molitev k njemu in za domovino. Ta kraj nosi poseben pečat in vabim vas, da se tu večkrat ustavite v iskanju miru, je povabil g. dekan Na koncu je povedal, da je predlagal in čuti naklonjenost, da se začne postopek za beatifikacijo…Prvi korak k temu pa je seveda molitev. Cerkveni pevski zbor iz Kanala in preko 100 ljudi smo z ljudskimi , velikonočnimi pesmimi napolnili jaso, kjer stoji križ Emilu Keteju. Vmes pa so pele ptice, tiste, ki mu družbo delajo vsak dan…..  https://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/20