Povzeto po: MIHELJ Tanja, Šempas. Umetnostnozgodovinska topografija kraja, tipkopis diplomske naloge, Ljubljana 2009.
CERKEV SVETEGA SILVESTRA V ŠEMPASU
Šempas je srednje velika strnjeno pozidana primorska vas v spodnjem delu Vipavske doline, na polovici poti med Ajdovščino in Novo Gorico. Leta 1200 se kraj prvič omenja v pisnih virih v seznamu posesti goriških grofov kot de sancto Passo.
Šempaska župnija je v srednjem veku spadala pod solkansko pražupnijo, ki je obsegala še Šempeter, Črniče, Renče ter Prvačino. Od nje se je odcepila že pred letom 1431. Takrat je obsegala ozemlje današnjega Šempasa, Ozeljana, Šmihela, Vogrskega in Trnovega, slednji dve podružnični cerkvi sta se kasneje osamosvojili. Leta 1786 je postala del črniške dekanije, njen prvi dekan je bil Anton Dellafior iz Ozeljana, ter v njenem okviru ostala do leta 1992, ko je bila ustanovljena novogoriška dekanija.
Ime Šempas naj bi bila izpeljanka iz besed sveti in Bas, vendar v župniji nikoli ni bilo ne cerkve in ne oltarja, ki bi bila posvečena temu svetniku. Naj starejše omembe Šempasa so vedno sestavljene iz dveh besed. Prva beseda predstavlja pridevnik sveti (sancto, s., sand, sannd ali san), druga pa v vseh primerih latinsko izpeljanko besede prehod (passo, passi ali pass), kar pomeni sveti prehod iz starega v novo leto. Sveti Silvester, šempaski zavetnik, goduje zadnjega dne v letu in nas na Silvestrovo popelje v novo leto. Velikokrat je upodobljen s ključi v rokah, saj je bil papež (naslednik svetega Petra), naj pa bi tudi odpiral vrata novemu letu.
Župnijska cerkev svetega Silvestra v Šempasu stoji na temeljih srednjeveške predhodnice, ki so jo leta 1780 delno porušili. Ohranili so le stari prezbiterij, v katerem je danes zakristija, in zvonik. Na mestu stare cerkve so po načrtih arhitekta Micheleja Bona dve leti kasneje zgradili novo in veliko večjo cerkev, ki je tipičen primer baročnega klasicizma. Ladja je kocka, katero pokriva križno listnata kupola, v notranjosti cerkvene ladje pa imamo zaradi vbočenosti vseh vogalov občutek kroženja prostora.
Veliki oltar v župnijski cerkvi v Šempasu naj bi bil po ustnem izročilu prenesen iz samostanske cerkve v kraju Beligna blizu Ogleja. Oltarje delo goriške kamnoseške delavnice Pasqualeja Lazzarinija, kipa svetega Antona Padovanskega z Jezuščkom (desno) in svetega Silvestra (levo) pa sta pripisana beneškemu kiparju Paolu Callali. Najverjetneje je nastal na začetku 18. stoletja. Desni stranski oltar Matere božje z detetom je nastal ob koncu 19. stoletja ali pa v prvem desetletju 20. stoletja. Lesen kip je ročno tirolsko delo iz prvih let 20. stoletja. Nišo oltarja je poslikal Tone Kralj v 50-ih letih 20. stoletja. Sliko svetega Silvestra za velikim oltarjem je naslikal furlanski slikar Clemente Del Neri v 30-ih letih 20. stoletja. Oljna slika na platnu z motivom svetega Roka na levi ladijski steni se očitno naslanja na baročno tradicijo upodabljanja svetnikov, vendar je obrtniško delo 20. stoletja. Sliko Roženvenske Matere božje naj bi za cerkev naročili člani Roženvenske Matere božje v sredini 18. stoletja. Prikazan je motiv Marije z Jezusom, ki spodaj klečečima svetnikoma, svetemu Dominiku in sveti Katarini Sienski, predajata rožni venec. Podoba Brezmadežne naj bi bila iz 18. stoletja. Izredno dragocen in redek je srebrni procesijski križ, ki naj bi bil delo beneških zlatarjev iz 17. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bil zaradi bližine fronte prenesen na Dunaj. Ker pa se je izgubil naslov lastnika, so križ po končani vojni vrnili v Benetke in od tam se je po dolgih zapletih spet vrnil v Šempas. Prelepa baročna omarica za sveta olja naj bi nastala sredi 18. stoletja. Kamniti del je prišel iz goriške delavnice kamnoseka Lazzarinija, tihožitje na lesenih vratcih pa bi lahko pripisali goriškemu slikarju Janezu Mihaelu Lichtenreitu. Prejšnji kor je župnik Stanko Sivec, zaradi nediscipline tistih, ki so hodili k maši na kor, porušil leta 1965. Potem so bili nekaj časa brez orgel in kora. Dne 18. 12. 1983 so v Šempasu dobili nove orgle, ki so delo orgelskega mojstra Antona Jenka, orgelska omara in kori pa arhitekta Franca Kvaternika.
CERKEV SVETEGA JAKOBA V OZELJANU
V Ozeljanu naj bi v 13. stoletju po nekaterih podatkih obstajala pražupnija, ki naj bi obsegala kar precejšnje število vasi, med njimi tudi Šempas, ali vsaj vikariat. V teku časa naj bi izgubil na pomenu, saj se kasneje kot pomemben župnijski sedež v tem delu doline omenja le Šempas.
Cerkev sv. Jakoba stoji na nekoliko privzdignjenem terenu sredi vasi in se z vzhodno stranico dotika grajskega poslopja. Okrog cerkve je bilo nekdaj tudi pokopališče, ki so ga leta 1871 prenesli v spodnji izravnan del vasi. Cerkev naj bi bila prej grajska kapela, ki pa je bila odprta tudi navadnim vaščanom. Z vzhodno stranico se je dotikala grajskega poslopja in imela t. i. kraljevsko emporo, privilegiran privzdignjen prostor za grajsko gospodo.
Ker stoji cerkev na zelo izpostavljenem delu in tudi v zgodovini ni bila nikoli kako drugače zavarovana, je bila velikokrat tarča raznih napadov, predvsem turških. Znano je namreč, daje leta 1504 škof Hieronim, sufragan oglejskega patriarha, ob vnovični posvetitvi cerkve relikvije vzidal v hrbtno stran oltarja, da jih Turki ne bi našli in oskrunili božjega svetišča.
Leta 1570, ko jo je vizitiral nadškof Porcia, je imela dva oltarja, levega posvečenega sv. Jakobu in desnega sv. Nikolaju. Cerkev je imela zvončnico z dvema zvonovoma in še en oltar, kije stal zunaj cerkve. Njena ladja je takrat najverjetneje obsegala velikost današnjega prezbiterija, prezbiterij pa je bil orientiran proti severozahodu.
Zanimiva je opomba iz vizitacij nadškofa Attemsa iz leta 1772, ki govori o tem, da naj bi se tedanji župnik odločil na novo zgraditi podružnično cerkev v Ozeljanu. Bržkone je bila nekdanja grajska kapela takrat povečana. Naslednje stoletje se je tudi ta razširjena cerkev izkazala za premajhno, zato so po letu 1878 bivšo cerkveno ladjo preuredili v prezbiterij, južno od njega pa prizidali današnjo preprosto pravokotno ladjo. Fasada cerkve je skromno okrašena, krasijo jo pilastri, niša s križem, profiliran venčni zidec ter na vrhu trikotno čelo. Zvonik najverjetneje stoji na temeljih starejšega, njegova kapa pa je novejšega datuma.
Na glavnem oltarju, ki je bil najverjetneje narejen konec 19. stoletja, je obrtniška podoba sv. Jakoba. Kipa levo in desno na glavnem oltarju je zaradi pomanjkanja atributov nemogoče identificirati. Zanimiva je freska z motivom poklona Sv. Treh kraljev, ki je naslikana za oltarjem, in je nekdaj najverjetneje krasila ladjo prvotne cerkve v drugi polovici 18. stoletja. Morda je ostanek nekdaj ambicioznejše poslikave notranjščine cerkve, ki pa na žalost ni ohranjena. Za oltarjem se hrani še obrtniška podoba Sv. družine. Na slavoločni steni v ladji sta podobi slikarja Toneta Kralj iz okrog leta 1953, desno podoba Kristusa Kralja v slavi, angeli nosijo kraljevske insignije, Kristus pa kaže na goreče srce, levo pa je podoba Brezmadežne, ki kači tre glavo. Orgle, delo bratov Zupan iz Kamnegorice iz leta 1900, so nekdaj spremljale mašno bogoslužje v šempaski cerkvi. V Ozeljan so jih prinesli leta 1965, ko so uredili tudi pevski kor v zadnjem delu cerkve. V cerkvi je še dragoceni procesijski križ in lep gotski kip Marije z Jezusom v naročju.
CERKEV SVETEGA MIHAELA V ŠMIHELU
Podružnična cerkev sv. Mihaela stoji najverjetneje na ostankih nekega starodavnega svetega kraja. Cerkve sv. Mihaela so namreč največkrat zgradili prav na temeljih poganskih svetišč. V 15. stoletju je bila cerkvica zelo majhna, obsegala je današnji prezbiterij in vzhodni del ladje. V 18. stoletju je bil cerkvici dodan zvonik na jugu ter zakristija na zahodu, leta 1870 pa je bila cerkev povečana še proti zahodu. Oltar sv. Blaža so takrat iz vzhodne stene preselil na severno. Ohranjen je gotski dvojnoparalelno obokan kor - vidne so tudi gotske okenske odprtine - s prečudovitimi freskami iz konca 15. stoletja, ki so bile na začetku 20. stoletja temeljito restavrirane. Iz konca 15. stoletja je tudi kip zavetnika cerkve. V rokah ima meč, s katerim je premagal zlodeja pod nogami, ter tehtnico, na kateri sta dve duši, dobra in slaba. Kip je danes vstavljen v pozneje vnesen baročni oltar in je nastal pod močnim vplivom furlanske tolmeške šole. Stranski oltar krasi kopija Šubičeve slike sv. Blaža, naslikala jo je Danica Kuščaijeva. Orgle je naredil čmiški organist Miha Vičič. Nekdaj so bile na Vitovljah, leta 1907 pa so bile prinesene v Šmihel. V zakristiji je tudi slika sv. Mihaela z mečem.
L'ARTE NEL GORIZIANO DAL SEICENTO ALL'OTTOCENTO
Modello che si impone all'esterno come pura forma cubica. Sono ben pochi i casi dove si possa constatare uno scostamento da questo sche- ma fisso. Gui conviene accennare anche alia chiesa parrocchiale di Šempas (Sambasso), costruita 1782 dall'architetto Domenico Bona. Essa si distingue sia per la sua imponente facciata neoclassica sia per la stessa forma della pianta. Alia navata di ampia forma quadrata é congiun- to il presbiterio di minore ampiezza e di forma eguale. Con ció si potrebbe ravvisare in questa chiesa una certa tendenza alia centralizzazione dello spazio, che puó essere intesa semplicemente come conseguenza deH'adattamento ovvero dell'accorciamento dello schema originario longitudinale. II barocco del Litorale infatti, a difiere nza delle altre province slovene, non conosce affatto il problema deH'architettura di tipo centrale. Tra gli altri monumenti di stile neo- classico deSla meta del sec. XVIII merita menzionare anche le chiese parrocchiali di Komen (1 766) e di Kojsko nonché l'imponente facciata con pilastri della chiesa di Kanal, dietro la quale si cela l'edificio ancora gotico.