Oznanila župnij Šempas in Osek, 29.6.2025, Praznik sv. Petra in Pavla, zaradi obnovitvenih del bo maša v cerkvi sv. Petra kasneje, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijava za oratorij od 17.8 do 22. 8. 2025. na  https://forms.gle/pAxjhomCVtG5BLxG7 

Slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla

V Katoliški Cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.

Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

12. julija v Katoliški Cerkvi godujeta sv. Mohor in Fortunat.

Najbrž večina pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ustanovljeno leta 1851 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška.

In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere ... Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja ...«

Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 torej natanko petsto let prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.

Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.

Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.

Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.

In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.

V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 12. navadna nedelja, 22.6.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

v nedeljo, 22. junija, ob 11.30 bo na Sveti Gori potekala slovesna sveta maša za Slovence iz domovine in sveta, ki jo organizira Rafaelova družba. Sveto mašo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval škof za Slovence v zamejstvu in po svetu ter ljubljanski pomožni škof, dr. Anton Jamnik. Po maši bo priložnost za druženje.

 Na Sveto Goro se bo mogoče podati tudi peš – zbirno mesto bo ob 9.45 pri prvi postaji križevega pota na Prevali.

Prijava za oratorij od 17.8 do 22. 8. 2025. na  https://forms.gle/pAxjhomCVtG5BLxG7 

Zakaj se sploh poročiti cerkveno?

Piše: Urška Petač

Kaj je sveti zakon? Kaj lahko ta zakrament prinese paru, ki se odloči zanj? Se je res vredno poročiti? Je po poroki sploh kaj drugače? Bova to začutila?

V predstavah mnogih ljudi ostaja poročni dan kot nek nebodigatreba, za katerega bomo morali seči globoko v žep, kar pa se v resnici niti ne splača. Na drugi strani si nekateri mladi predstavljajo poroko kot priložnost za res dober žur, tretja skrajnost pa so ljudje, ki si ta dan predstavljajo kot povsem pravljični trenutek, v katerem bosta ženin in nevesta (vsaj enkrat v življenju) v središču pozornosti.

Kakorkoli obračamo besede in misli, je pravzaprav lahko poročni dan vse to, kar je bilo našteto zgoraj. Lahko pa je še mnogo več. Res pa je, da tega ne bomo opazili, če se bomo ukvarjali samo z mislijo na ta hipen trenutek, v katerem izrečemo svoj usodni »da« in podpišemo nek papir. Potrebno je pogledati globje. Potrebno se je poglobiti oz. celo potopiti v sam zakrament svetega zakona in v poročno obljubo, ki si jo ženin in nevesta izrečeta med obredom.

Zakrament

Beseda »zakrament« izvira iz dveh latinskih besed: »sacer« in »mentum«. Beseda »sacer« pomeni »sveto«. Pomeni nekaj, kar ima veliko vrednost, kar je nedotakljivo in neopisljivo. Sveto je tisto, kar izvira od Boga ali se ga neposredno močno dotika. Končnica »mentum« pa pomeni »dogodek«. Dogodek, ki se zgodi. Trenutek.

Torej, zakrament je trenutek, v katerem se nas Bog dotakne. Je svet trenutek. Po teh trenutkih nam daje pomoč, ki jo imenujemo Božja milost, s pomočjo katere dozorevamo v ljubezni do Boga in do bližnjega.

Znan ameriški pridigar Fulton Sheen pravi, da je »vsak zakrament potok, skozi katerega smo obdarovani z duhovno močjo vstalega Kristusa. Ko prejmemo zakrament, v našo dušo priteka Božje življenje.”

Katoliška Cerkev pa zakramente razume tudi kot simbol in sredstvo zaveze med Bogom in ljudmi, hkrati pa v zakramentih vidi zgovoren Božji dotik, ki v najpomembnejših trenutkih življenja, naj bodo veseli ali žalostni, gane človeško srce. To je dotik, ki spregovori glasneje kot besede.

Zakrament svetega zakona

V zakramentu svetega zakona se torej Bog dotakne mladoporočencev. A kaj v resnici to pomeni?

Zelo znane so nam besede, s katerimi katoliški pari opišemo sveti zakon: »Z zakramentom svetega zakona je Bog vstopil v najin odnos.« Da, vse to je res. A poglejmo malo bolj podrobno, kaj pomenijo te naše besede, kaj se zares zgodi, ko si ženin in nevesta podelita ta zakrament in izrečeta poročno obljubo.

Vsak zakrament ima svojo formo in materijo (kar se sliši kot zelo učena teološka terminologija). Zakrament je veljaven samo v primeru, če tisti, ki ga podeljuje, uporabi pravilno formo (prave besede) in pravilno materijo (pravo snov oz. stvar).

Npr. materija zakramenta svete evharistije sta kruh in vino, forma pa so besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji. »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.« Zakrament svete evharistije torej ne bi bil veljaven, če bi duhovnik izrekel kakšne druge besede ali namesto vina in kruha uporabil kakšno drugo hrano in pijačo. V tem primeru to ne bi bil več Božji zakrament.

Pri zakramentu svetega zakona pa so ta nespremenljiva forma besede, ki si jih izrečeta ženin in nevesta. To so besede, ki izhajajo neposredno iz izročila Jezusa Kristusa. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.« Na teh besedah temelji obljuba, ki si jo izrečeta ženin in nevesta. Obljuba zvestobe do konca, ne glede na okoliščine.

»Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.”

Oznanila župnij Šempas in Osek, 15.6.2025 nedelja Presvete Trojice, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

"Odpirajo se prijave na oratorij 2025! Letos bomo spoznavali bl. Alojzija Grozdeta od 17.8 do 22. 8. 2025. Prijave na spodnji povezavi ali preko QR kod na plakatih. https://forms.gle/pAxjhomCVtG5BLxG7 "

Romanje starejših in bolnih  na Brezje 21.6.2025. Območna Karitas organizira avtobusni prevoz. Prijave Natalija 051228231

Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi bomo v Katoliški Cerkvi praznovali v četrtek, 19. junija 2025.

Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi

Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih.

Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi "spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave" (B 47).

Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,[1] njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.[2] Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci.[3] Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Binkoštna nedelja 8.6.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes ob 17h na Vitovljah šagra

"Odpirajo se prijave na oratorij 2025! Letos bomo spoznavali bl. Alojzija Grozdeta od 17.8 do 22. 8. 2025. Prijave na spodnji povezavi ali preko QR kod na plakatih. https://forms.gle/pAxjhomCVtG5BLxG7 "

Romanje starejših in bolnih  na Brezje 21.6.2025. Območna Karitas organizira avtobusni prevoz. Prijave Natalija 051228231

Kaj kristjani po vsem svetu praznujemo na binkoštno nedeljo?

Kaj kristjani praznujemo na binkošti?

Binkošti so eden najstarejših in najpomembnejših krščanskih praznikov. V središču je Sveti Duh in poslanstvo zbiranja verujočih v Kristusa. Kot beremo v Apostolskih delih, je binkoštna nedelja dan, ko je bil Sveti Duh poslan Jezusovim učencem. Nenadoma so bili sposobni govoriti v jezikih, Jezus pa jim je naročil, naj širijo evangelij. Ta dogodek imenujemo tudi »binkoštni čudež«: zaradi prihoda Svetega Duha se je razvila edinost vernikov in nastala je Cerkev.

Binkošti obhajamo 50. dan po veliki noči, ko so učenci prejeli Svetega Duha.

Kako se izračuna datum praznika?

Datum velike noči je bil določen na Prvem nicejskem koncilu leta 325 po Kristusu: obhajamo jo na prvo nedeljo po spomladanski polni luni. Šele od 4. stoletja naprej poznamo poseben praznik »vnebohod«, ki ga obhajamo 40. dan po veliki noči. Binkošti so 50. dan po veliki noči, ko so učenci prejeli Svetega Duha.

Kaj pomeni beseda binkošti?

Beseda binkošti je v slovenščino prišla iz nemškega jezika, kjer praznik imenujejo Pfingsten: izraz izhaja iz grške besede »Pentekoste« in pomeni nekaj podobnega kot »petdeseti«. Gre torej za izračun datuma za praznik, ki ga obhajamo 50 dni po veliki noči. V središču binkoštne nedelje je dar Svetega Duha, ki je zanetil iskro za ustanovitev Cerkve kot občestva vseh vernikov v Jezusa Kristusa. Sveto pismo Svetega Duha razume kot ustvarjalno moč vsega življenja. Po cerkvenem nauku je Sveti Duh poslan na svet, da bi osebo, besedo in delo Jezusa Kristusa ohranjal »žive«.

Kakšne so svetopisemske korenine praznika?

Svetopisemski izvor praznika najdemo v Apostolskih delih, kjer je zapisano, da se je Božji Duh spustil na učence, ki so se po Jezusovi smrti vrnili v Jeruzalem: »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.« Duh je učencem omogočil, kot piše v Apd 2,4, da so »začeli govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati«.

Pripovedni elementi se neposredno nanašajo na starozavezne dogodke na gori Sinaj. Tako je jasna tesna povezava z judovskimi koreninami, prav tako kot povezava med binkoštnim jezikovnim čudežem in zmedo jezikov pri Babilonskem stolpu v Stari zavezi (1 Mz 11,1-9).

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti

Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Oznanila župnij Šempas in Osek, 7. velikonočna nedelja, zaključek veroučnega leta, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes po maši ob 11.30 srečanje katehetov in katehetinj

"Odpirajo se prijave na oratorij 2025! Letos bomo spoznavali bl. Alojzija Grozdeta od 17.8 do 22. 8. 2025. Prijave na spodnji povezavi ali preko QR kod na plakatih. https://forms.gle/pAxjhomCVtG5BLxG7 "

Romanje starejših in bolnih  na Brezje 21.6.2025. Območna Karitas organizira avtobusni prevoz.

Prijave Natalija 051228231

MOLITVE K SVETEMU DUHU

Iz vsega srca prosimo Gospoda in Svetega Duha, naj prepodi vso meglo in temo,

ki se je po grehu nakopičila v nas in nam zastira pogled srca, tako da bomo mogli potopiti duha v postavo kot oni, ki je rekel: »Odpri mi oči, da bom mogel dojemati čuda tvojih zakonov!«

Dan in noč hočemo razmišljati tvoja pisma in čuti v molitvi.

Zaupno prosimo Gospoda, naj nam razodene smisel svojih pisem

in nam pokaže, da zakonov Duha ni dovolj spoznavati samo z razumom, temveč jih je treba izpolniti z dejanji. Samo potem bomo po razsvetljenju Svetega Duha

dosegli milost v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, ki mu velja vsa slava in oblast na vekomaj. Amen.

(Origen)

Molitev botra

»Gospod, podeli mi svojega Svetega Duha, da bom korak za korakom odkrival/a, kakšno je moje poslanstvo botra/e. Razsvetli in preoblikuj moje življenje, da bom odgovarjal/a Tvoji zamisli.

O, Duh resnice, razsvetli me! O, Duh dobrote, ogrej me!

O, Duh moči, daj mi poleta! O, Duh lepote, osreči me!

O, Duh modrosti, spremljaj me! O, Sveti Duh, izpopolni me!

Odpri mi oči, da vidim! Razvnemi mi srce, da ljubim na vso moč!

Pridi, Sveti Duh, pridi po Mariji!«

Molitev botra za birmanca

»Nebeški Oče, moj birmanec me je izbral za botra/o. Pokazal je, da mi zaupa, da ga bom v življenju prav usmerjal/a. Želim mu najboljše v življenju! Daj mu modrost, da ob zemeljskih dobrinah ne bo pozabil na večno življenje; daj mu umnost, da verskih resnic ne bo le spoznaval, ampak po njih uravnaval svoje življenje; podpiraj ga z darom svéta, da bo v dvomih in težavah iskal božjo voljo; daj mu moč, da v življenju pred nobeno oviro ne bo klonil; daj mu pravo spoznanje, da bo vedno jasno vedel, kaj mora storiti ali opustiti; daj mu pobožnost, da bo molil s čistim in preprostim srcem; daj mu pravega spoštovanja, da se bo v ljubezni do tebe izogibal vsakega greha in bo tako za druge zgled lepega življenja. Naj mu bom življenjska opora, da bova tako skupaj dosegla večno srečo pri tebi. Amen.«

O Bog, Sveti Duh, zaničeval, žalil in odklanjal sem te od svojih otroških let prav do danes. Razodeni mi svoje bistvo, svojo navzočnost, svojo moč! Spoznam naj tvoje sedmere darove – duha modrosti in razumnosti, sveta in moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega. O, Sveti Duh, ti si Očetov in Sinov Duh, ti krščuješ z ognjem in izlivaš božjo ljubezen v naša srca, izlij jo v nas, izlij vso svojo ljubezen! Eno, o Gospod, sem te prosil in to hočem iskati: ne bogastva, ugleda, moči, ne svetnega domovanja in posvetne sreče, temveč en sam žarek tvoje luči, eno samo iskro tvojega božjega ognja, da me bosta razvnela in popolnoma použila v tvojo božjo ljubezen! Tvoj ogenj ljubezni naj me vsega prevzame, da zasijem v tebi in da me očisti vsakega greha na duši in na telesu!

     (Henry Edward Manning)

O, Bog, čas je prepoln stisk. Mnogi ne priznavajo več Kristusovega božanstva. In vendar Kristus nikoli ni zmagoslavneje stopal skozi čas, nikoli ni bil jasnejši njegov prihod, nikoli nismo bolj občutili njegove bližine in njegova služba še nikoli ni bila dragocenejša. Zato molimo sredi viharjev in prosimo: »O, Bog, božji Duh, Sveti Duh! Samo ti moreš razsvetliti našo temo, samo ti!« Amen.

(John Henry Newman)

O Gospod, ne dajaj mi zlata in srebra, temveč živo in močno vero. Ne iščem veselja in naslad v svetu, temveč tolažbe in svežine v tvoji besedi.

Ničesar ne želim, kar ceni svet, saj me vse to ne napravi niti za las boljšega pred teboj: podeli mi samo svojega Svetega Duha, ki mi bo razsvetlil srce ter me tolažil in krepil v trpljenju in stiskah. Ohrani me v pravi veri in zaupanju v tvojo milost vse dni mojega življenja. – Amen.                               (Martin Luter)

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. velikonočna nedelja, 25.5.2025, nedelja turizma , internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V soboto 7.6.2025 ob 16.00 bo srečanje starejših in bolnih v šempaskem župnišču.

Pričeli bomo s sveto mašo, po njej pa se bomo  po družili ob prigrizku.

Vabljeni!

Nekaj nasvetov, kako gojiti svoj odnos do Boga

Kako preprosto je pozabiti na Boga, ko se spremeni vsakodnevna rutina. Med selitvijo, če zamenjamo službo, med počitnicami … vrtinec novih aktivnosti in poznanstev lahko ovira naše verske navade. Ali veste, kaj naenkrat spremeni vsakdanjik, okolje in ljudi, ki nas obkrožajo? Odhod na fakulteto. Poleg tega pa zadnje raziskave kažejo, da biti globoko veren mladostnik trenutno ni najbolj in.

Spodnji nasveti so namenjeni vsem študentom, ki želijo ohraniti svoje navade ali izoblikovati nove, da bi zavarovali bogastvo svoje vere v Boga.

Družite se s sovrstniki, ki jim je vera blizu

V študentskem okolju lahko še vedno izbirate, s kom se boste družili. Izberite tiste, ki vam lahko pomagajo ohranjati vero. Če večina prijateljev ne podpira vaših verskih prepričanj in odločitev, je morda čas, da si najdete nove. Zato izkoristite študentska leta, saj je s toliko mladimi na kupu takrat lažje stkati nova prijateljstva kot pozneje. Izkoristite študentsko okolje za iskanje novih prijateljev.

Ne obiskujte zgolj nedeljske svete maše

Vključite se v župnijsko ali univerzitetno versko skupnost. Obiskujte dogodke, ki jih organizirajo. S seboj pripeljite prijatelje. Bodite prostovoljci. Pomagajte pri župnijskih ali študentskih verskih pobudah. Če niste bili povabljeni, sami naredite prvi korak in ponudite svojo pomoč.

Globoki pogovori

Študentsko obdobje je odlično, da se poglobite v svoja prepričanja in o njih razpredate med spontanimi pogovori. Ne pogovarjajte se zgolj o preprostih temah, odkrivajte pomen življenja, zakaj se nahajate prav tu, spoznajte Boga in zakaj je vera pomembna.

Preučujte vero

Raziskujte Sveto pismo, obiskujte dogodke, s katerimi katoličani poglabljajo svojo vero. Brskajte po spletu in poiščite dobre vire. Berite knjige z versko tematiko (lahko si jih izposodite v bližnji knjižnici ali poslušate v obliki avdio zapisa, medtem ko telovadite ali perete perilo). Berite spletne papeške okrožnice. Spoznajte življenja svetnikov.

Berite Sveto pismo

Nekaj minut na dan si vzemite za branje Svetega pisma. Naj bo to osnova tudi za vsakodnevno molitev. Zanjo si določite čas bodisi zjutraj bodisi zvečer, odvisno od vašega urnika. Verjamemo, da se ta lahko spremeni glede na semester, toda če si boste dnevno vzeli nekaj časa za branje Svetega pisma, je bolj verjetno, da vam bo to prešlo v kri. Pojdite v najbližjo kapelo in molite.

Če boste o veri govorili, jo preučili, živeli, se prek nje spoprijateljili in se obkrožili s somišljeniki, bo Bog postal del vašega vsakdana. In ko odnos z Gospodom postane del vaše identitete in dneva, je ohranjanje vere lahko preprosto.

Maša in molitev

Znanje in poznavanje verskih resnic nista nikoli nepomembna. Žalostno je, da je večina kristjanov pri tem obtičala v drugem razredu osnovne šole. Toda pri podajanju znanja je treba imeti vedno v mislih, da ga lahko podajamo samo na podlagi določene duhovne izkušnje. Najprej globoka izkušnja rožnega venca, potem učenje skrivnosti. Najprej razumevanje lepote svete maše, potem učenje njenih delov. Najprej osebni odnos z Jezusom, potem učenje obrazcev.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 18.5.2025, 5. velikonočna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zadnje srečanje Slomškovega bralnega priznanja za otroke v tem šolskem letu bo v soboto 24. maja ob 14ih v stari učilnici.

Prvi sestanek za animatorje v pripravi na letošnji oratorij bo v soboto 24. maja ob 19.00 v župnišču. Vabljeni stari animatorji, animatorji, ki ste kdaj že bili, pa lani niste in pa novi animatorji - dobrodošli tisti, ki letos zaključujete osmi razred in starejši. Se vidimo!

Kaj je prvo sveto obhajilo? Že sama beseda nam pove, da je to prvi prejem svetega obhajila. Značilno je, da so prvoobhajanci otroci nižjih razredov, ki pred samim obredom tudi prvič opravijo zakrament spovedi in pokore. 

 Kdo lahko prejme sveto obhajilo? Sveto evharistijo lahko prejme le katolik, ki je že opravil zakrament svetega obhajila. Cerkev danes zahteva, da smo pred prejemom obhajila tešči vsaj eno uro. Vernik darove lahko prejme s čisto dušo, kar pomeni da če je zagrešil težji greh, mora pred obhajilom opraviti zakrament svete spovedi.

Sveto obhajilo je en vidik zakramenta sv. evharistije, ko posvečeno hostijo, ki je, kot verujemo, pravo Jezusovo telo, prejmemo kot hrano in s tem na poseben način prejmemo v življenje samega Boga.

Zakrament izhaja iz dogodka pri Zadnji večerji: Medtem ko so učenci jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel: “Vzemite, to je moje telo.” Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: “To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.” (Mr 14, 22–25.) Tudi po vstajenju se je Jezus učencem večkrat prikazal in jim lomil kruh, zato so vedeli, da morajo tudi sami nadaljevati obred.

Ker je Jezus sam to naročil, kristjani verujemo, da se pri sv. maši kruh in vino spremenita v pravo Jezusovo Telo in Kri. Čeprav s telesnimi očmi in čutili tega ne moremo zaznati, verujemo v Jezusovo besedo, da je to res. Kdor se redno in z vero udeležuje sv. maše, prejema Jezusa v obhajilu in časti Jezusa v Najsvetejšem, čuti, da je res pred Bogom, ki zaradi njega, zaradi mene, človeka, prihaja na svet.

Ob prvem svetem obhajilu Jezus najprej nas sprejme v svoje srce, v svoje življenje, nato pa ga sprejmemo tudi mi. Gre za srečanje človeka in Boga. Od prvega sv. obhajila naprej se lahko kristjan kadar koli želi udeleži svetega obhajila in tako prejme živega Boga. Pri sveti evharistiji se namreč kruh – hostija spremeni v Jezusovo Telo, vino pa v njegovo Kri.

Ob prvem prejemu sv. obhajila bi moral kristjan verovati, da je v tem koščku nekvašenega posvečenega kruha sam Jezus. In čeprav je naša vera nepopolna, bi naj bila vsaj kot gorčično zrno, sicer morda zelo majhna, a vendar prisotna, da lahko nekdo pristopi k temu zakramentu. Če te vere sploh nima, ne more pristopiti k zakramentu.

Da bi se ta vera prebudila, je potrebna priprava na prejem obhajila, ki bi se morala dogajati v domači družini že vse od trenutka rojstva in krsta otroka, ko so starši povabili Jezusa v otrokovo življenje, ob tem pa obljubili, da mu bodo vzor vere in da ga bodo krščansko vzgajali. Krščanska vzgoja pomeni:

• otroka seznaniti z Bogom, ki res obstaja, ki nas je ustvaril, nas ima rad in za nas skrbi in na katerega se lahko obračamo
• otroku pomagati, da se nauči srečevanja z Bogom v molitvi
• otroka učiti o moralnih življenjskih držah
• otroku pomagati, da se uvede v bogoslužje, kjer Boga v občestvu krščenih slavi, hvali, prosi in prejema
• vse to starši prvenstveno počnejo z vzgledom in starševsko besedo, k pripravi pa povabijo tudi župnijo, občestvo vseh vernih ter še posebej oznanjevalce, kot so domač duhovnik, katehistinja, animatorji, …

Hkrati je pripravljenost cele družine, da se pripravlja na prejem zakramenta neke vrste dokaz in porok, da otrok lahko prejme ta zakrament.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. velikonočna nedelja , nedelja Dobrega Pastirja, romanje na Sveto Goro, 11.5.2025,internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

SVETA BIRMA SIMBOLI

Krizma se razlikuje od krstnega in bolniškega olja po tem, da je posvečena ter, da so pri krizmi olju dodane prijetne dišave. Te opominjajo, da mora biti vsak kristjan z zglednim življenjem v »prijeten vonj« Bogu in ljudem. Pri birmi mazili škof ali drug pooblaščeni duhovnik birmanca na čelu z znamenjem križa. To simbolizira odprto, pogumno in odgovorno pričevanje vere, h kateremu je birmanec poklican. Z maziljenjem pri birmi se kristjan še tesneje poveže s Kristusom, mu postane bolj podoben in še bolj kot pri krstu deležen njegove trojne službe.

Polaganje rok spada med najstarejše bogoslužne kretnje in je znamenje podelitve Svetega Duha, to je posvečenja, ter znamenje odrešenja. Pri birmi maziljenje s polaganjem rok pomeni podelitev Svetega Duha, ki poglobi v birmancu vero, upanje, ljubezen in ga usmerja v različne oblike apostolske dejavnosti.

Zakrament svete birme Zakrament birme tiste, ki so krščeni “popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero” .

Zakrament svete birme bi lahko imenovali »krščanska polnoletnost«. Zaključuje zakramente uvajanja v krščanstvo, kar pomeni, da je krščenec z zakramentom svete birme v polnosti vključen v lokalno župnijsko skupnost in da je pripravljen odgovorno živeti krščansko življenje. Ko otrok doseže neko telesno in čustveno zrelost, se zanj začenja novo obdobje življenja. Prihaja iz otroštva v odraslost in zato posebej potrebuje veliko milosti in blagoslova, da bo postal in ostal odgovoren in uspešen odrasel človek in kristjan. Ker se Bog zaveda človekove svobodne volje in s tem tudi šibkosti človeške narave, je postavil zakrament svete birme, ki pomeni dar Svetega Duha, ki dopolni krstno milost (prim. Apd 8,15-17; 19,5sl), da bi se otrok, ki je sedaj že mlad odrasel, mogel v življenju prav odločati in prav uporabljati vse, kar mu Bog podarja.

Kakšni so učinki svete birme?

Zakrament svete birme ima svoje specifične učinke: globlje nas zakorenini v Božje sinovstvo, ki nam daje klicati “Aba, Oče” (Rim 8,15); trdneje nas zedini s Kristusom; poveča v nas darove Svetega Duha; spopolni našo povezanost s Cerkvijo; podeli nam posebno moč Svetega Duha, da bi z besedo in dejanjem kot resnične Kristusove priče širili in branili vero, da bi srčno izpovedovali Kristusovo ime, in da se ne bi nikoli sramovali križa (KKC 1303). Vendar teh učinkov ne smemo mešati s sodobno pogansko miselnostjo, ki degradira zakrament na raven neke magije.

Kakor krst, katerega dovršitev je, se tudi birma podeljuje samo enkrat. Birma namreč vtisne v dušo neko neizbrisno duhovno znamenje, “character”. To je znamenje za to, da je Jezus Kristus zaznamoval kristjana s pečatom svojega Duha in ga odel z močjo od zgoraj, da bi bil njegova priča (prim. Lk 24,48-49).

Da bi krščenec lahko v polnosti zaživel svoje krščanstvo, mora prejeti vse tri zakramente . Birma namreč vtisne v dušo neko neizbrisno duhovno znamenje, “character”. To je znamenje za to, da je Jezus Kristus zaznamoval kristjana s pečatom svojega Duha in ga odel z močjo od zgoraj, da bi bil njegova priča (prim. Lk 24,48-49). (KKC 1306, ZCP §. 890).

Pogoji za prejem zakramenta?

Priprava na birmo, ki »mora meriti na to, da privede kristjana h globljemu zedinjenju s Kristusom, k bolj živi zaupnosti s Svetim Duhom, z njegovim delovanjem, njegovimi darovi in njegovimi klici, da bo mogel bolje prevzemati nase apostolske odgovornosti krščanskega življenja. Pri tem si bo birmanska kateheza prizadevala prebuditi čut pripadnosti k Cerkvi Jezusa Kristusa, tako k vesoljni Cerkvi kakor k župnijski skupnosti. Ta zadnja nosi posebno odgovornost pri pripravi birmancev.  Za prejem birme je treba biti v stanju milosti. Spodobi se prejeti zakrament pokore, da bi bil človek očiščen za podaritev Svetega Duha. Bolj goreča molitev mora pripraviti na to, da kandidati sprejmejo moč in milosti Svetega Duha z učljivostjo in razpoložljivostjo (prim. Apd 1,14).

Za birmo, kakor tudi za krst, je primerno, da kandidati iščejo duhovno pomoč botra ali botre.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. velikonočna nedelja 4.5.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Mesec maj imamo šmarnične pobožnosti, danes ob 15h molitev od Olge na Ovčji plac

 Zakrament svete birme

Zakrament birme tiste, ki so krščeni »popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero« (C 11; prim. BI, Pred. nav. 2).« (KKC 1285)

Zakrament svete birme bi lahko imenovali »krščanska polnoletnost«. Zaključuje zakramente uvajanja v krščanstvo, kar pomeni, da je krščenec z zakramentov svete birme v polnosti vključen v (lokalno) župnijsko skupnost in da je pripravljen odgovorno živeti krščansko življenje. Ko otrok doseže telesno in čustveno zrelost, se zanj začenja novo obdobje življenja. Prihaja iz otroštva v odraslost in zato posebej potrebuje veliko milosti in blagoslova, da bo postal in ostal odgovoren ter uspešen odrasel človek in kristjan. Ker se Bog zaveda človekove svobodne volje in s tem tudi šibkosti človeške narave, je postavil zakrament svete birme, ki pomeni dar Svetega duha, ki krstno milost dopolni (prim. Apd 8,15–17; 19,5sl). Sveta birma je pomoč, da bi se otrok, ki je sedaj že mladostnik in na pragu odraslosti v življenju znal in zmogel prav odločati in uporabljati vse, kar mu Bog podarja.
Zakrament svete birme ima svoje specifične učinke: globlje nas zakorenini v božje sinovstvo, ki nam daje klicati »Abba, Oče« (Rim 8,15); trdneje nas zedini s Kristusom;
poveča v nas darove Svetega Duha; izpopolni našo povezanost s Cerkvijo; podeli nam posebno moč Svetega Duha, da bi z besedo in dejanjem kot resnične Kristusove priče širili in branili vero, da bi srčno izpovedovali Kristusovo ime in da se ne bi nikoli sramovali križa. (KKC 1303).

Vendar te učinke ne smemo mešati s sodobno pogansko miselnostjo, ki degradira zakrament na raven neke magije. Temveč: »Kakor krst, katerega dovršitev je, se tudi birma podeljuje samo enkrat. Birma namreč vtisne v dušo neko neizbrisno duhovno znamenje, »character«. To je znamenje za to, da je Jezus Kristus zaznamoval kristjana s pečatom svojega Duha in ga odel z močjo od zgoraj, da bi bil njegova priča (prim. Lk 24,48–49).« (KKC 1304)
Ravno zato, da bi se ohranila svetost tega zakramenta in da ga ne bi zasenčila razna obstranska dogajanj – ki so se na nekaterih krajih popolnoma mutirala v zgolj materialno obdarovanje birmanca – je Cerkev postavila nekaj pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi zakramentalna milost čim bolje delovala, kajti kakor zakrament krsta tudi sveto birmo lahko prejmemo samo enkrat v življenju.
Da bi krščenec lahko v polnosti zaživel v lokalni župnijski skupnosti in s tem dokazal svojo zrelost in dozorelost v krščanskem nauku, mora prejeti vse tri zakramente v primernem času, »Kakor krst, katerega dovršitev je, se tudi birma podeljuje samo enkrat. Birma namreč vtisne v dušo neko neizbrisno duhovno znamenje, »character« (prim. DzS 1609). To je znamenje za to, da je Jezus Kristus zaznamoval kristjana s pečatom svojega Duha in ga odel z močjo od zgoraj, da bi bil njegova priča (prim. Lk 24,48–49).« (KKC 1306, ZCP §. 890).

Večkrat je se postavlja vprašanje, koliko naj bo otrok/mladostnik star, ko naj bi pristopil k zakramentu svete birme. V zgodovini se je ta starost premikala v skladu z osebno zrelostjo prejemnikov. Vendar je treba vedeti, da odraslost vere ne pomeni vedno odraslost naravne rasti ali obratno (KKC 1308).
Naslednji pogoj je priprava na birmo, ki »mora meriti na to, da privede kristjana h globljemu zedinjenju s Kristusom, k bolj živi zaupnosti s Svetim Duhom, z njegovim delovanjem, njegovimi darovi in njegovimi klici, da bo mogel bolje prevzemati nase apostolske odgovornosti krščanskega življenja. Pri tem si bo birmanska kateheza prizadevala prebuditi čut pripadnosti k Cerkvi Jezusa Kristusa, tako k vesoljni Cerkvi kakor k župnijski skupnosti. Ta zadnja nosi posebno odgovornost pri pripravi birmancev.« (KKC 1309).

»Za prejem birme je treba biti v stanju milosti. Spodobi se prejeti zakrament pokore, da bi bil človek očiščen za podaritev Svetega Duha. Bolj goreča molitev mora pripraviti na to, da kandidati sprejmejo moč in milosti Svetega Duha z učljivostjo in razpoložljivostjo (prim. Apd 1,14).« (KKC 1310)

»Za birmo, kakor tudi za krst, je primerno, da kandidati iščejo duhovno pomoč botra ali botre. Primerno je, da je isti kakor za krst, da se tako dobro pokaže enota obeh zakramentov.« (KKC 1311)

Oznanila župnij Šempas in Osek, Bela nedelja 27.4.2025, nedelja Božjega usmiljenja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Povzetek in izpostavljena dejstva papeža Frančiška:

• Izvolitev in ozadje: Jorge Mario Bergoglio, rojen 1936 v Argentini, je bil leta 2013 izvoljen za 266. papeža, prvi jezuit, ki je prevzel vodstvo Katoliške Cerkve, in izbral ime Frančišek.
• Duhovna in akademska pot: Pred svojo izvolitvijo je opravljal različne duhovne in akademske naloge – od študija kemije in humanistike do duhovniškega posvetenja ter poučevanja in duhovnega vodenja, kar je oblikovalo njegovo pastoralno službo.
• Papeške reforme in apostolske pobude: Po izvolitvi je takoj začel reformirati rimsko kurijo, vzpostavil svetovalni zbor kardinalov in izdali več motu proprio, enciklik ter apostolskih spodbud, s čimer je poskušal poenostaviti cerkvene postopke in okrepiti pastoralno delovanje.
• Mednarodne poti in ekumenski dialog: Papež Frančišek je opravil 87 apostolskih potovanj – tako znotraj Italije kot po svetu, med drugim se je srečal z moskovskim patriarhom Kirilom, obiskal Švedsko, Panamo in druge države, s čimer je krepil medverski dialog in globalno sodelovanje.
• Usmeritev k družbenim in pastoralnim izzivom: Njegovo vodstvo je zaznamovano s poudarkom na kulturi življenja, obrambi družinskih vrednot ter v skrbi za stvarstvo, kar je izrazil v številnih pobudah, sinodah in sporočilih, usmerjenih v pravičnejšo in sočutnejšo družbo. Cerkev je spodbudil, da okrepi
• sinodalno pot delovanja in v ta namen tudi reformiral rimsko kurijo.

Besede papeža Frnčiška, ki si jih bomo za vedno zapomnili:

"Ni 'napredno', če poskušamo reševati težave z izničevanjem človeškega življenja."

O konfliktih v svetu, Evangelii Gaudium, 2013

"Mislim, da je najmočnejši tisti, ki pogleda situacijo, pomisli na ljudi ter ima pogum dvigniti belo zastavo in se pogajati." O oboroženih spopadih v svetu, 2024

"Migranti niso nevarnost - oni so ljudje v nevarnosti."

O dogajanju med migrantsko krizo, 2016

"Naš skupni odziv se lahko izrazi s štirimi glagoli: sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključiti."

O odzivu Evrope in drugih delov sveta na migracije, 2017

"Ne živimo bolje, če bežimo, se skrivamo, nočemo deliti ali se zapiramo v lastno udobje."

O sodobnih navadah, Evangelii Gaudium, 2013

"Zemlja, naš skupni dom, vedno bolj spominja na ogromno kopico umazanije."

O (ne)skrbi za okolje, 2015

"Ne smemo pozabiti na resne družbene posledice podnebnih sprememb. Najrevnejši trpijo najhujše posledice." O podnebnih spremembah, 2015

"Potrošništvo nas je navadilo metati stran. A metati hrano stran je kot krasti ubogim."

O potrošništvu in kapitalizmu med mašo v Vatikanu, 2013

"Ravnodušnost je nevarna. Ne glede na to, ali je nedolžna ali ne, je vselej nevarna."

O ravnodušnosti med nagovorom mednarodnim diplomatom, 2016

"Ne živimo v obdobju sprememb, temveč v spremembi obdobja."

O aktualnem dogajanju v svetu, 2016

Na cerkvenem področju so poznavalci dosežke papeža Frančiška strnili v sedem glavnih točk:

dialog in sinodalnost, pastoralno spremljanje ponovno poročenih in LGBT-katoličanov, dosledna življenjska etika, zaostritev doktrine o smrtni kazni, zaostritev teorije pravične vojne, stvarjenje in ekologija ter omejevanje nereformirane latinske maše.

"Molite za lačne. Nato jih nahranite. Tako deluje molitev."

O tem, da molitev ne pomeni zgolj obreda, temveč ji morajo slediti tudi dejanja. Večkrat objavljeno v različnih intervjujih in izjavah.

"Ne smemo verjeti, da smo središče sveta in da imamo vedno prav."

O ponižnosti in sprejemanju drugih mnenj, 2013

"Malo usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen."

O tem, kako bi lahko ljudje bolje sobivali, 2013

"Da spremenimo svet, moramo biti dobri do tistih, ki nam tega ne morejo povrniti."

Objava na družbenem omrežju X, 2013

Med letoma 2021 in 2024 je potekala škofovska sinoda z geslom Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba, poslanstvo. Glavni sklepi sinode pa so: decentralizacija, demokratizacija, emancipacija in konsolidacija.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Velika noč Gospodovo vstajenje 20.4.2027, želim vam blagoslovljene velikonočne praznike, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Krstna znamenja:

Občestvo Pri krstu je zbran vsaj del krščanskega občestva. V moči njihove vere bo tudi otrok prejel sveti zakrament.

Sprejem na vratih Vrata predstavljajo simbol prehoda v novo življenje. Vstop v cerkev zaznamuje željo po zapustitvi sveta greha.

Ime Otrokovo ime, ki se določi ob krstu, je med obredom večkrat ponovljeno, da se ga predstavi Bogu in cerkvenemu občestvu, hkrati pa nosi simbol enkratnosti in individualnosti.

Krščenec prejme tudi ime svojega krstnega zavetnika, ki mu daje vzor, se k njemu lahko priporoča ter skozi življenje preučuje njegovo življenje in praznuje njegov godovni dan.

Belo oblačilo

Belo oblačilo predstavlja simbol čistosti, očiščenja, brezgrešnosti in nedolžnosti. Bela barva je tudi barva vstajenja in novega življenja.

Belo obleko ali prtiček, v katerega je pogosto izvezeno tudi ime in datum, se položi na krščenca.

                                                                             Znamenje križa

Znamenje križa na čelo krščenca spominja na Jezusovo darovanje na križu, ki je omogočilo odrešitev grehov in večno življenje.

Voda

Voda, ki predstavlja vir življenja, je hkrati tudi simbol krstnega očiščevanja. Krstiti (gr. baptizein) dobesedno pomeni potopiti in tako se je na začetku krst izvajal s ponavadi trikratno potopitev v reko ali pa v krstilnicah v zato namenjenih bazenih. Danes je pri nas značilno, da krstimo z oblivanjem. Voda, ki se uporabi za krščevanje, mora biti – razen v sili – blagoslovljena.

Krstno olje oz. krizma

Sveta krizma je mešanica olivnega olja in balzamove smole. Krizmo, ki predstavlja moč, lepoto in blagost, so že od nekdaj uporabljali pri maziljenju kraljev, duhovnikov in prerokov. Maziljenje s krstnim oljem simbolizira Božjo izvolitev in priključitev Kristusu. Hkrati olje predstavlja ozdravljenje in okrepitev, s čimer poudarja moč nad grehom.

Krstna sveča                                                                                                                                                                                            Svetloba predstavlja življenje, nas usmerja v temi ter je hkrati vir toplote. Sveča nosi tudi simboliko vstalega Kristusa – njegovo vstajenje predstavlja polnost življenja, njegova Luč pa kažipot za življenje krščenca. V ta namen se krstno svečo prižge pri velikonočni sveči. Krstna sveča simbolizira tudi to, da je krščenec postal otrok luči in poskrbel, da je svet postal svetlejši in toplejši.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. postna nedelja, cvetna, blagoslov zelenja, procesija in branje pasjona, 13.4.2025, prošnje in zahvale 7 in 5. razred, romanje birmancev; internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

14h postna spoved v Oseku

Birmanci in njihove družine, pa tudi drugi, ki še niste še videli teh krajev pod strokovnim vodstvom se zberemo ob 14h pri škofijski gimnaziji v Vipavi, sledijo ogledi: gimnazije, župnijske cerkve v Vipavi v Vrhpolju in samostan v Vipavskem križu.

Veliki četrtek Veliki četrtek je dan veselja in hvaležnosti za dar svete maše. Zato so pri maši bela mašna oblačila. Na ta dan škof  posveti Sveta olja v stolni cerkvi.

Doma, v domačih cerkvah pa se sveto tridnevje začne zvečer s slovesno sveto mašo, ki je spomin na Gospodovo zadnjo večerjo. Pri tej Sveti maši na poseben način obhajamo in podoživljamo:

• Postavitev zakramenta svete Evharistije. Jezus je pri zadnji večerji vzel kruh in vino ter ga posvetil in spremenil v svoje telo in kri. Jezusove besede pri zadnji večerji danes izgovarja duhovnik pri najsvetejšem trenutku svete maše-pri spremenjenju.
• Naročilo nove zapovedi: Ljubite drug drugega kakor sem vas ljubil jaz. Preden je Jezus postavil Sveto Evharistijo je učencem umil noge, da bi tudi oni tako delali. Umivanje nog je bilo delo sužnjev in to ne domačinov, ampak tujcev. S tem, ko je naš Gospod sam umil noge učencem je pokazal pot služenja in ljubezni, dal jim je zgled prave ljubezni in služenja.
• Postavitev zakramenta mašniškega posvečenja. Pri zadnji večerji je Jezus učencem rekel: "To delajte v moj spomin". On je bil prvi-veliki duhovnik. Po njegovem naročilu so apostoli postali duhovniki in nadaljevali njegovo delo.

Brez Gospodove večerje - Evharistije, bi bilo krščanstvo le nauk o Kristusovem Odrešenju. S postavitvijo Evharistije nam je dano, da je njegova smrt neprestan vir nadnaravnega življenja za človeka, tudi na viden način.

Na Veliki četrtek smo še posebej hvaležni, da se lahko z Jezusom srečujemo pri sv. maši in da nam v svetem obhajilu daje moč za življenje. V znak hvaležnosti v cerkvi ostanemo še nekaj časa, da ga častimo v tej podobi - v Svetem Rešnjem telesu.

Veliki petek

Gospod je po judovskem koledarju umrl na petek, po prvi pomladanski polni luni, zato se na veliki petek spominjajmo njegove smrti. Edini dan v letu, ko ni svete maše, ampak se zberemo popoldne ob 15h k molitvi križevega pota, zvečer k bogoslužju.

V obredih velikega petka najbolj pride do izraza čaščenje križa preko katerega vsak osebno doživlja tudi svoje stiske in težave. Preko čaščenja križa nas bogoslužje vodi k popolnemu zaupanju v Očetovo odrešujočo ljubezen. Prazno, neokrašeno svetišče na viden način izrazi vsebino velikega petka.

Obred velikega petka je sestavljen:

• Iz božje besede, ko premišljujemo Jezusovo trpljenje
• Iz češčenja križa, ko vsak posameznik pristopi, poklekne pred križ in ga poljubi. Ne častimo predmet, ampak Kristusovo daritev.
• Iz svetega obhajila, ko prejmemo Jezusa, ki nas je odrešil.

Pred križem molijo, jokajo trpeči. Katera noč stiske bi ne bila njegova noč? Katere solze niso posvečene z njegovimi… Pred njim kleče otroci, ker jih je ljubil. Pred njim stojijo starejši, ker nimajo pred seboj ničesar več, razen, da umrejo. Molče klečijo pred njim osamljeni, kajti On je bil najbolj osamljen in je takrat posvetil ljubezen do osamljenih. Pred Njim kleče modrijani in učenjaki, da spoznajo in se nauče kako ničeva je vsa modrost, ako ne izgoreva iz ljubezni.

Velika sobota

Velika sobota je dan Jezusovega počitka v grobu. Zgodaj zjutraj je blagoslov ognja, katerega ponesemo na svoje domove.V cerkvi pripravimo božji grob in ob njem ves dan molimo. Ta dan je blagoslov velikonočnih jedil, ki nas spominjajo na smrt in vstajenje Jezusa Kristusa.

Višek velikonočne sobote je Vigilija - bdenje, to je pričakovanje Jezusovega vstajenja, zmaga nad smrtjo in grehom.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5. postna nedelja, tiha, 6.4.2025, križev pot vodijo animatorji, prošnje in zahvale 4. razred, začetek radijskega misijona; internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ob 14h postno spovedovanje v Šempasu

9.4.2025 bo sredin gost v pripravo na birmo g. Marko Rijavec, 6.5.2025 pa g. Robert Friškovec

SPRAŠEVANJE VESTI 

Tu je deset področij, ki jih velja celo vsak večer pregledati:

1) Hoja za Jezusom. Kako sem se čez dan trudil slediti Jezusu. Kako smo izpolnjevali svoje STANOVSKE DOLŽNOSTI. Vsakdo namreč Jezusu sledi v svojem življenjskem stanu. Kako sem torej sledil Jezusu v svojem stanu – najprej kot kristjan, potem kot sin ali hči, kot študent ali dijak, kot fant ali dekle, kot športnik, glasbenik… Sem na kak način sledil Jezusu, se vprašal, kako bi npr. on nekaj napravil, kako bi on odreagiral? Sem nudil dober katoliški zgled ostalim ali bil morda prav zato drugim v pohujšanje?

2) Uporaba časa. Kako sem uporabljal svoj čas čez dan? Sem ga porabil dobro, disciplinirano, kolikor toliko urejeno, ali pa sem z delom in dolžnosti odlašal? Sem čas zapravljal z delanjem drugega od tistega, kar naj bi delal, gledanjem TV in drugih reči, na internetu, Facebooku, igranjem videoigric? Sem si vzel nekaj časa za osebno molitev in za telesno sprostitev s kakim sprehodom ali športno dejavnostjo? Sem si vzel nekaj časa za družino in prijatelje? Sem si vzel dovolj časa za dolžnosti, za pogovor, branje, molitev…

3) Božja volja. Preglejmo svoj dan s pomočjo deseterih zapovedi, in sicer v najširšem možnem obsegu, saj recimo zapoved “ne ubijaj” še zdaleč ne pomeni le, da bi za vogalom na nekoga čakal s puško v roki, da bi ga ubil, temveč to, če smo bližnjemu škodovali miselno, govorno, na koncu pa tudi telesno. Bodimo tudi zelo natančni, saj so pri nekaterih zadevah zelo pomembne okoliščine dejanja, drugod pa število.

4) Ljubezen in dobrodelnost. Sem čez dan postavil Boga na prvo mesto in ga ljubil nad vse? Sem bil dobrotljiv in dobrodelen do svoje družine, sošolcev, prijateljev, zapostavljenih, revnih? Sem bil morda do koga nepotrpežljiv?

5) Molitev.  Sem opravil najprej čez dan svojo molitveno dolžnost, da sem torej, vsaj na kratko, molil zjutraj, se vsaj pokrižal ob zvonjenju ter pred in po jedi? Sem molil v naglici? Sem molil iz srca? Sem si vzel čas za osebno molitev? Bi morda lahko šel čez dan k  sveti maši? Sem morda prebral kaj iz Svetega pisma…

6) Strah. Sem imel dovolj Božjega strahu, kar pomeni, da sem se trudil, da bi Boga poslušal, mu služil, ga molil in ga ne žalil? Sem iz strahu, da bi koga ne užalil morda zatajil svojo katoliško vero? Sem morda iz ljubega miru kaj zamolčal ali prikril, se morda celo zlagal? Me je strah kakorkoli čez dan oviral, da bi živel svoje življenje v polnosti?

7) Telo. Sem danes jedel zdravo ter bil uravnotežen pri hrani in pijači? Sem si vzel dovolj počitka? Sem se prepuščal lenobi? Sem se čez dan morda mudil v kakih nečistih mislih, fantazijah, željah? Sem morda kaj nečistega gledal (pornografijo, recimo, a tudi kaj drugega je lahko…)? Sem morda kaj pokvarjenega govoril, morda koga zato pohujšal? Sem se oblekel urejeno in ponižno, ali pa sem iskal pozornosti?

8) Jezik. Sem danes koga opravljal ali celo obrekoval (se izmišljal o bližnjem lažnive stvari…)? Sem se mudil v nepotrebnem govoričenju in čenčah? Sem komu dal slab nasvet? Sem dar govora kaj uporabil tudi za to, da sem pričeval za Jezusa? Sem govoril grde besede?

9) Zaupanje. Sem zaupal v Boga, da je ob meni, me varuje in zame poskrbi? Sem zaupal svojim najbližjim in prijateljem? Sem morda zlorabil njihovo zaupanje? Sem bil čez dan preveč v skrbeh zaradi svojega zdravja, ocen, izpitov in drugih okoliščin, da me je to oviralo?

10) Hvaležnost. Kako sem čez dan izkazoval hvaležnost Bogu in bližnjemu, zlasti tistim, ki so mi kaj lepega ali dobrega rekli in storili? Kako je bilo s tremi “magičnimi besedami”: prosim, hvala in oprosti? Izberimo vsaj eno področje, na katerem se bomo naslednji dan izboljšali, kjer se bomo posebej potrudili. S trdno voljo in Božjo pomočjo lahko namreč živimo dobro oz. tako kot Bog hoče od nas. Nebesa so polna spreobrnjenih grešnikov. Zmolimo kesanje, najbolje, če mašno (Vsemo gočnemu Bogu…), nato lahko molimo tudi kakega od lepih večernih obrazcev: O Jezus, blagoslovi me; O, Gospa moja; Sveti angel; Jezus, Marija, Jožef…

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. postna nedelja, 30.3.2025, prošnje zahvale in križev pot vodijo birmanci in njihovi spremljevalci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes ob 14h pri Sv. Luciji pogreb + Kožuh Zorke Vitovlje 4

9.4.2025 bo sredin gost v pripravo na birmo g. Marko Rijavec, 6.5.2025 pa g. Robert Friškovec

SPRAŠEVANJE VESTI »Srečko ti!«, to je fraza, ki jo nekateri pogosto uporabljajo. Zate, kot kristjana, taka fraza ne bi smela obstajati. Pač pa bi za kristjana morala obstajati fraza: »Poglej koliko darov imaš, res si lahko srečen!« Nebeški Oče je tisti, ki nam vse te darove in talente naklanja v svoji dobroti. Ob tem pa se lahko kar takoj vprašaš: ali se zavedaš, da si od Očeta ljubljeni sin? Znaš to pokazati tudi navzven,  s svojo hvaležnostjo? Žal smo vsi velikokrat podobni otrokom, ki tako hitro spreminjajo svoja mnenja (posebno pubertetniki). Ob tem se lahko vprašaš: je naš Oče, ki je v nebesih, lahko ponosen name? Bi se ta Oče boril zate; bi bil ponosen na takega sina; bi mu na vsak način skušal pomagati…? Ali pa si sin, ki Očetu povzroča žalost? Še enkrat preberi zgornje besedilo iz knjige Pregovorov. Poglej in premisli, kaj je tisto kar Bog sovraži, kaj je tisto kar se mu gnusi?   

Tu je šest stvari, celo sedem, ki jih Bog sovraži:

PREVZETNE OČI to so oči, ki na druge gledajo s prezirom in jih ponižujejo; so oči, ki želijo drugim slabo; so oči, ki hočejo vedno uveljavljati svoj prav; so oči, ki so znamenje poviševanja nad drugimi – biti stopnico višji od drugih… LAŽNIV JEZIK je jezik, ki govori in razširja laži in neresnice; jezik, ki podpira goljufijo; je jezik, ki ni čist…

ROKE, KI PRELIVAJO KRI POŠTENEGA to so roke, ki »jemljejo življenje«, ne le na način, da ubijajo, pač pa še drugače: poslužujejo se nasilja in počenjajo zlo;  kradejo… to so roke, ki izkoriščajo slabotnega (šibkega) in nedolžnega; to so roke strahopetneža, ki se znaša nad slabotnimi; so roke, ki nepravično obtožujejo druge in se umikajo v ozadje – so kot strelovod, v katerega udari strela, nastradajo pa drugi za njegove napake….

SRCE, KI KUJE ZLE NAKLEPE to je srce, ki načrtuje, kako delati slabo in išče najboljšo pot za dosego tega. Namesto srca, ki bi nosilo v sebi dobroto in dobre namene, se tu srečujemo s srcem, ki je polno slabih želja.  Lahko je to slabo načrtovano kot odgovor na slabo, ki sem ga bil deležen od drugih (maščevanje); ali pa je to načrtno slabo delo storjeno z namenom drugega prizadeti. Je tudi srce, ki se hoče izogniti naporu in se sprašuje kako živeti čim bolj udobneje. Večkrat je v slabe načrte srca vključen še kdo drug; delati slabo še ne pomeni – biti pobudnik slabega – lahko si le »nemočen« opazovalec, ali stojiš ob strani, ko se dogaja slabo in nič ne rečeš, nič ne narediš…držiš vrečo tatu….

NOGE, KI SE SPUŠČAJO V TEK ZA HUDOBIJO to so noge, ki uživajo na slabi poti in vztrajajo v slabem (se nočejo spreobrniti). Tam kjer bi nujno  morale biti nosilke dobrega in lepega, postanejo nosilke slabega. Je kaj takšnega v tvojem življenju, kar hočeš na vsak način doseči, imeti, videti, zadovoljiti, … ne glede na posledice, ne glede na to, koliko te bo »stalo« ? KRIVA PRIČA, KI GOVORI LAŽI to so ljudje, ki naredijo vse, da bi prizadeli, uničili in omadeževali druge. To so ljudje, ki nastavljajo pasti, da bi se nekdo spotaknil in padel; ki govorijo neresnične stvari o drugih, ki mečejo blato na druge, ki si izmišljajo obrekljive zgodbe …

KDOR SEJE PREPIRE MED BRATE Taka dejanja Bog najbolj sovraži. Če imamo namreč skupnega Očeta, smo med seboj vsi bratje. Kljub vsemu pa se najde kdo, ki seje prepir. Kako razumem druge: so to moji možni prijatelji, ali možni sovražniki? Kako se obnašam do drugih?

MOLITEV Rad bi šel po tvojih stopinjah, Oče. Grešil sem, zelo grešil. Dobro vem, ponovno sem bil sin na katerega ne moreš biti ponosen. Priznavam, da se premalo zavedam vseh tvojih darov in da premalo v sebi gojim hvaležnost za vse to! Ponovno, Oče, te prosim odpuščanja. Ti sovražiš ravno tisto, kar sem sam zagrešil; vem pa, da ne sovražiš tistega, ki je grešil. Zate bom, kljub vsej teži, ki jo nosim na svojih plečih, vedno tvoj sin. Danes stojim pred teboj in te z ljubečim srcem prosim, da bi vedno bolj postajal sin, nad katerim bi Ti lahko bil vesel.

Spoved v naši dekaniji

29. marec

Solkan od 17.30

Sobota, 5. april

Kozana od 18.00

Gradno od 18.00

Nedelja, 6. april

Bate od 8.30

Čepovan od 9.00

Lokovec od 10.30

Grgar od 10.30

Šempas od 14.00

Levpa od 15.00

Marijino Celje od 15.00

Ročinj od 15.00

Kal nad Kanalom od 16.30

Sreda, 9. april

Avče od 16.00

Vedrijan od 18.00

Kojsko od 18.30

Četrtek, 10. april

Vipolže od 18.00

Podsabotin od 18.30

Petek, 11. april

Nova Gorica

od 7.00 do 9.00 g. Milan Pregelj

od 9.00 do 11.00 g. Cvetko Valič

od 11.00 do 13.00 g. Jožko Bric

od 13.00 do 15.00 g. Joško Tomažič

od 15.00 do 17.00 g. Bogdan Vidmar

od 17.00 do 19.00 g. Cvetko Valič

Kromberk od 17.00 do 19.00

Biljana od 17.30

Zgornje Cerovo od 18.30

Sobota, 12. april

Deskle od 15.00

Gorenje Polje od 15.00

Medana od 18.00

Kožbana od 18.30

Nedelja, 13. april

Osek od 14.00

Kanal od 15.00

od 14. do 19. aprila

Nova Gorica – Kapela

od 9.00 do 11.30 in 15.30 do 19.00

ter med svetimi mašami

Sveta Gora

od 10.00 do 12.00 in 15.00 do 17.00

ter med svetimi mašami

Ponedeljek, 14. april

Šlovrenc od 18.00

Šmartno od 18.00

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. postna nedelja, 23.3.2025, prošnje, zahvale in križev pot vodijo prvoobhajanci in njihovi starši, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ob priliki pogreba Batič Davorina ste zbrali 753 eur za Ozeljansko cerkev, hvala.

Škofijsko svetoletno srečanje in romanje birmancev

V soboto, 29. 3. bo v Kopru svetoletno srečanje in romanje birmancev, ki bodo birmani v koledarskem letu 2025.

Srečanje se bo začelo v cerkvi svetega Marka na Markovcu v Kopru ob 9h.

Urnik:

Ob 9h – začetek srečanja in uvodni pozdravi

Ob 9.15 – molitev in kateheza

Ob 10 h začetek romanja in raziskovanja Kopra po župnijah

Ob 12h – sveta maša, ki jo vodi g. škof, duhovniki pa ste vabljeni k somaševanju.

Po maši sladoled na škofijskem dvorišču.

Srečanje se bo predvidoma zaključilo ob 14h. Malico morajo udeleženci srečanja prinesti s seboj. Nazaj grede si bomo ogledali še srednjeveške freske v Hrastovljah.

Teden za življenje

Od leta 1992 dalje na pobudo SŠK vsako leto pripravimo Teden za življenje.

To je sklop dogajanj, od prve do druge nedelje v oktobru, vsakič pod izbranim »geslom« oz. naslovom. Letošnje geslo tedna je pričevalci upanja

Nameni Tedna za življenje so:

• Širjenje zavesti o dragocenosti življenja kot zastonjskega daru
• Povabilo v večjo odprtost za življenje, v pripravljenost za sprejemanje novega življenja
• Utrjevanje vere v večno življenje, ki nam ga s svojo daritvijo prinaša Božji Sin Jezus Kristus
• Utrjevanje vere v zmago življenja nad smrtjo, zmago ljubezni nad sovraštvom, zmago dobrote
• Spoštovanje življenja vsakega človeka, vse od spočetja dalje pa vse do naravne smrti
• Spodbujanje k razvijanju sposobnosti vsake osebe in vsake, tudi celotne narodne skupnosti
• Širjenje zavesti o poklicanosti v službo življenju

V svetem letu 2025 je geslo Tedna družine »Pričevalci upanja«. Namen tega tedna je, da ozavestimo, da smo vsi kristjani pričevalci in prinašalci upanja. Najprej smo to v družini, potem pa tudi v širšem okolju, kjer živimo. Upanje lahko prinašamo drugim le, če ga imamo najprej sami. Je zastonjski dar od Boga. Ne daje nam ga na zalogo, vendar iz dneva v dan. Bog želi da ta dar sprejmemo, ga negujemo, z njim sodelujemo in ga širimo. Kako to narediti? S pomočjo petih stebrov duhovnega življenja, ki so: Sveto pismo, molitev, zakramenti, skupnost in služenje.

Na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga v Katoliški Cerkvi obhajamo 25. marca, praznujemo obisk nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu.

Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji ...« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši 'da' in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 2. postna nedelja, papeška 16.3.2025, križev pot vodijo pevci, križev pot na Vitovlje ob 14.30, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Za romanje z birmanci v Koper so še prosta mesta. Tisti, ki bi radi romali se čimprej prijavite.

V nedeljo 23. marca 2025, bo v Kopru potekal prvi letošnji Pohod za življenje, ki bo v znamenju praznovanja materinskega dneva in zavzemanja za pravice nerojenih otrok. Pohod, ki se bo začel ob 12. uri, vabi vse, ki želijo sporočiti Sloveniji, da se življenje začne ob spočetju.

Zakrament svete birme

»S krstom in evharistijo sestavlja zakrament birme celoto »zakramentov uvajanja v krščanstvo«, katerih enoto je treba ohranjati. Vernikom je treba torej razlagati, da je prejem tega zakramenta potreben za dopolnitev krstne milosti (prim. BI, Pred. nav. 1). Zakrament birme namreč tiste, ki so krščeni »popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero« (C 11; prim. BI, Pred. nav. 2).« (KKC 1285)

Zakrament svete birme bi lahko imenovali »krščanska polnoletnost«. Zaključuje zakramente uvajanja v krščanstvo, kar pomeni, da je krščenec z zakramentov svete birme v polnosti vključen v (lokalno) župnijsko skupnost in da je pripravljen odgovorno živeti krščansko življenje. Ko otrok doseže telesno in čustveno zrelost, se zanj začenja novo obdobje življenja. Prihaja iz otroštva v odraslost in zato posebej potrebuje veliko milosti in blagoslova, da bo postal in ostal odgovoren ter uspešen odrasel človek in kristjan. Ker se Bog zaveda človekove svobodne volje in s tem tudi šibkosti človeške narave, je postavil zakrament svete birme, ki pomeni dar Svetega duha, ki krstno milost dopolni (prim. Apd 8,15–17; 19,5sl). Sveta birma je pomoč, da bi se otrok, ki je sedaj že mladostnik in na pragu odraslosti v življenju znal in zmogel prav odločati in uporabljati vse, kar mu Bog podarja.
Zakrament svete birme ima svoje specifične učinke: globlje nas zakorenini v božje sinovstvo, ki nam daje klicati »Abba, Oče« (Rim 8,15); trdneje nas zedini s Kristusom; poveča v nas darove Svetega Duha; izpopolni našo povezanost s Cerkvijo; podeli nam posebno moč Svetega Duha, da bi z besedo in dejanjem kot resnične Kristusove priče širili in branili vero, da bi srčno izpovedovali Kristusovo ime in da se ne bi nikoli sramovali križa. (KKC 1303). Vendar te učinke ne smemo mešati s sodobno pogansko miselnostjo, ki degradira zakrament na raven neke magije. Temveč: »Kakor krst, katerega dovršitev je, se tudi birma podeljuje samo enkrat. Birma namreč vtisne v dušo neko neizbrisno duhovno znamenje, »character«. To je znamenje za to, da je Jezus Kristus zaznamoval kristjana s pečatom svojega Duha in ga odel z močjo od zgoraj, da bi bil njegova priča (prim. Lk 24,48–49).« (KKC 1304)
Ravno zato, da bi se ohranila svetost tega zakramenta in da ga ne bi zasenčila razna obstranska dogajanj – ki so se na nekaterih krajih popolnoma mutirala v zgolj materialno obdarovanje birmanca – je Cerkev postavila nekaj pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi zakramentalna milost čim bolje delovala, kajti kakor zakrament krsta tudi sveto birmo lahko prejmemo samo enkrat v življenju.
 

Eden od pogojev je priprava na birmo, ki »mora meriti na to, da privede kristjana h globljemu zedinjenju s Kristusom, k bolj živi zaupnosti s Svetim Duhom, z njegovim delovanjem, njegovimi darovi in njegovimi klici, da bo mogel bolje prevzemati nase apostolske odgovornosti krščanskega življenja. Pri tem si bo birmanska kateheza prizadevala prebuditi čut pripadnosti k Cerkvi Jezusa Kristusa, tako k vesoljni Cerkvi kakor k župnijski skupnosti. Ta zadnja nosi posebno odgovornost pri pripravi birmancev.« (KKC 1309).

»Za prejem birme je treba biti v stanju milosti. Spodobi se prejeti zakrament pokore, da bi bil človek očiščen za podaritev Svetega Duha. Bolj goreča molitev mora pripraviti na to, da kandidati sprejmejo moč in milosti Svetega Duha z učljivostjo in razpoložljivostjo (prim. Apd 1,14).« (KKC 1310)

»Za birmo, kakor tudi za krst, je primerno, da kandidati iščejo duhovno pomoč botra ali botre. Primerno je, da je isti kakor za krst, da se tako dobro pokaže enota obeh zakramentov.« (KKC 1311)

Oznanila župnij Šempas in Osek, 1.Postna nedelja, 9.3.2025, križev pot vodi Karitas, križev pot na Vitovlje ob 14.30, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Priprava odraslih na zakramente Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova Gorica, Sedejeva ulica 2 Prvo - informativno srečanje bo v nedeljo 9. marca 2025 ob 15. 30. Prijave sprejema g. Bogdan Vidmar Tel.: 051 323 165

Priprava staršev na krst otroka 10.3.2025 ob 19h

Romanje birmancev botrov in staršev za vso škofijo bo 29.3.2025 ob 7.30 z avtobusne v Šempasu. Začeli bomo na Markovcu in peš romali, z vmesnimi postajami v koprsko stolnico, kjer se bomo srečali s škofom in imeli mašo. Letos je manj birmancev zato se poleg birmanca(ke) lahko prijavita dva spremljevalca. Prijavite se že ta teden pri verouku in pri vpisu vplačajte akontacijo 10 eur na osebo.

Se postiš? No, potem pa nahrani lačne, daj piti žejnim, obišči bolne, ne pozabi zapornikov, usmili se mučenih, potolaži žalujoče in solzne, bodi usmiljen, ponižen, prijazen, miren, potrpežljiv, sočuten, odpuščajoč, spoštljiv, resnicoljuben in pobožen, tako da bo Gospod lahko sprejel tvoj post in ti v polnosti naklonil sadove pokore. Post za telo je hrana za dušo. (sv. Janez Krizostom)

Papež Frančišek pa nas v buli ob odprtju svetega leta opozarja na eno človeško lastnost, za katero pravi, da smo jo izgubili. To je potrpežljivost. Način življenja nas žene v naglico, kjer ni prostora za srečevanje, pogovor in skupnost. Nepotrpežljivost vodi v nemir, živčnost in celo nasilje. Ko pa pogledamo naravo, vidimo, da vse poteka v svojem ritmu: letni časi se menjavajo, plodovi zorijo postopoma, življenje ima svoj naravni tek. Bog nas s tem uči potrpežljivosti, ki je sad Svetega Duha in znamenje upanja. Spomnimo se na sv. Frančiška Asiškega, ki je v svoji Hvalnici stvarstva naravo doživljal kot veliko družino, kjer je sonce njegov brat in luna njegova sestra. Če bi znali potrpežljivo prisluhniti stvarstvu, bi v njem prepoznali Božjo modrost, ki nas uči, da vse raste in dozoreva ob svojem času. Ponovno odkriti potrpežljivost pomeni narediti nekaj dobrega zase in za druge.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 8. navadna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Priprava odraslih na zakramente Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova Gorica, Sedejeva ulica 2 Prvo - informativno srečanje bo v nedeljo 9. marca 2025 ob 15. 30. Prijave sprejema g. Bogdan Vidmar Tel.: 051 323 165

Priprava staršev na krst otroka čez 8 dni 10.3.2025 ob 19h

Romanje birmancev botrov in staršev za vso škofijo bo 29.3.2025 ob 7.30 z avtobusne v Šempasu. Začeli bomo na Markovcu in peš romali, z vmesnimi postajami v koprsko stolnico, kjer se bomo srečali s škofom in imeli mašo. Letos je manj birmancev zato se poleg birmanca(ke) lahko prijavita dva spremljevalca. Prijavite se že ta teden pri verouku in pri vpisu vplačajte akontacijo 10 eur na osebo.

Pastirsko pismo škofa Matjaža za postni čas: 'Skupaj hodimo in rastemo kot Cerkev' 2.3.2025  Celje 

Drage sestre, dragi bratje,

letošnji postni čas, v katerega bomo ta teden stopili z obredom pepeljenja, je lahko za nas vse posebno blagoslovljen, saj ga bomo živeli v jubilejnem Svetem letu. To pa je leto, v katerem je nebo še bolj na stežaj odprto, da bi nas lahko dosegli darovi Duha, darovi novega življenja.

Namen Svetega leta ni, da si naložimo nove obveznosti, da opravimo čim več romanj, temveč da to, kar delamo, delamo z Gospodom. Z obnovljeno vero želimo nadaljevati pot za Gospodom, za katero smo bili rojeni pri sv. krstu. Krst nas je trajno povezal z njim in tako že živimo novo življenje, ki ga prepoznavamo po sadovih veselja, ljubezni, miru, potrpežljivosti, sočutja, zvestobe (prim. Gal 5,25). Iščimo te sadove v našem življenju, zahvaljujmo se zanje in jih prinašajmo pred Gospoda, da jih blagoslovi. Tako bomo okrepili naše upanje, da na poti svetosti nismo sami in prepuščeni svoji naravi, ampak je z nami Bog, ki nam v svojem Sinu podarja vse potrebne milosti za našo romarsko pot.

Tri konkretne darove milosti bi vam rad položil na srce, da jih v tem letu še posebej negujete in uporabljate, da bo vaša romarska pot obrodila čim več dobrih sadov. To so poslušanje Božje besede ter obhajanje zakramentov evharistije in spovedi.

1. Ponovno odkrijmo moč Božje besede! Odprite Sveto pismo, položite si ga na vidno mesto v svojem stanovanju, vzemite si vsaj nekaj minut časa zanj vsak dan, preberite stavek ali dva in ga ponavljajte. Ko berete Sveto pismo ali ga poslušate pri sv. maši, poslušate Boga samega, ki vsakega nagovarja na njegov način. Sveto pismo je gotovo eno tistih dobrih dreves, o katerem govori današnji evangelij, ki rodi dober sad: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad« (Lk 6,43) Dovolj je, da sprejemamo besede Svetega pisma, dobra semena Svetega Duha in jih posadimo v dobro zemljo zaupanja, jih zalivamo z vodo molitve in rodili se bodo sadovi, ki jih potrebujemo. Če se hranimo z besedo Svetega pisma, bomo prej ali slej želi njene sadove, ki so veselje, ljubezen in mir. Če se hranimo z besedami sveta, bomo želi njegove sadove, ki so jeza, nemir in strah. V težkih trenutkih se razkrije, kaj je v resnici v nas in s čim se hranimo.

Vera je iz poslušanja. Tudi upanje in ljubezen se rojevata iz poslušanja. Poslušanje Božje besede premaga strah, potolaži žalost in nas odpre drugemu.

2. Drugi dar, kjer se v nas rojeva novo Božje življenje, je evharistija – sv. maša. Pri maši se dogaja edinstvena zamenjava, ki se je vse premalo zavedamo, ker si kaj takega težko predstavljamo. K maši prihajamo kot ljudje s svojimi vsakdanjimi skrbmi, zatopljeni v svoje misli, velikokrat obremenjeni z žalostjo in razočaranjem, včasih brezvoljni, včasih pa tudi z veseljem. Gospodu je vse to dragoceno, ker je resnično. Želi, da mu to izročimo, da mu vse to predamo v zaupanju, da lahko on iz tega ustvari nekaj novega. In pri maši se iz teh naših darov, ki jih na oltarju predstavljata kruh in vino, po Svetem Duhu in duhovnikovih besedah, rodi Kristusovo telo, ki ga pri obhajilu zaužijemo kot hrano za novo življenje. Prav to, kar se dogaja pri sv. maši, opisuje apostol Pavel v današnjem drugem berilu, ko pravi, da bo, kar je naše, »kar je uničljivo, obleklo neuničljivost, in to, kar je umrljivo, bo obleklo neumrljivost« (1 Kor 15,54). Božji Sin nas je vzljubil v vsej naši človeškosti, sprejel je našo kri in naše meso, našo šibkost in trpljenje ter vse to izroča Bogu Očetu kot svojo daritev. To je temelj našega upanja, vere in ljubezni.

3. Tretji dar milosti, ki ga ponovno odkrijmo v tem postnem času in svetem letu, pa je zakrament svete spovedi. Ne bojmo se tega zakramenta. Papež Frančišek nas spodbuja, da bi se pred spovedjo ne čutili kot kaznjenci, ki se morajo poniževati, ampak kot otroci, ki tečejo, da bi prejeli Očetov objem. In Oče nas bo dvignil iz vsake situacije in nam odpustil. V resnici, pravi Frančišek, v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem.

Hudi duh nas bo vedno hotel odvračati od tega koraka, češ da se ne splača, da nimam kaj povedati, da moram to sam popraviti. A življenja si nihče ne more dati sam, tako tudi pravega odpuščanja in miru ne. Na dobro spoved se pripravimo z Božjo besedo in s prošnjo k Svetemu Duhu. On nam bo pomagal, da bomo videli globlje in v ozadje svojih dejanj in želja. Da ne bi ostali zgolj na površju, pri nebistvenem, nas opominja tudi Jezus v današnjem evangeliju: »Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (6,41) Poiščimo bruna, ki nam otežujejo našo hojo in naš pogled! Izročajmo jih Gospodu, ki se nam v sveti spovedi približa kot brat, kot oče in kot mati, da nam razveže vozle, zaceli rane in podeli odpuščanje. 

Dragi bratje in sestre, sprejmite te tri Božje darove na pot letošnjega posta: poslušajte besede Svetega pisma, ki so najboljša medicina Boga Očeta, hranite se z evharistijo, ki je telesna navzočnost Božjega Sina med nami, sprejmite dar odpuščanja v sv. spovedi, kjer nas Sveti Duh po nežnih nitkah ljubezni vedno znova priteguje v Očetov objem.

Vedite pa tudi, da na tej poti niste sami. Skupaj hodimo kot občestvo Cerkve, drug drugemu pomagamo z molitvijo in ljubeznijo. V viziji naše celjske škofije, ki nam jo je Bog dal razumeti v teh zadnjih letih, smo zapisali svoj namen: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.« Vsi smo k temu poklicani in vsem nam za to Bog podarja potrebne darove.

Še posebej vas vabim na svetoletno romanje dekanij v stolnico, ki bo potekalo vsako postno soboto. Tam nas čakajo odprta sveta vrata. Ne samo tista velika vhodna, ampak tudi ona manjša, vrata odpuščanja in sprave, vrata spovednic. Skupaj želimo rasti kot Kristusova Cerkev.

Na tej poti vas spremlja tudi moj blagoslov,

Škof Maksimilijan Matjaž

Oznanila župnij Šempas in Osek, 7. navadna nedelja; 23.2. 2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Jubilejno leto 2025 je pomemben dogodek za Katoliško Cerkev in vernike po vsem svetu. Tukaj so najpogostejša vprašanja in odgovori na to temo:

Kaj je jubilejno leto?
Jubilejno leto je posebno obdobje milosti in duhovne prenove v Katoliški cerkvi, ki se običajno praznuje vsakih 25 let. V tem času verniki poglobljeno doživljajo vero, prejemajo odpustke in sodelujejo v različnih verskih obredih.

 Geslo jubilejnega leta 2025 je "Romarji upanja", kar poudarja pomen upanja in skupnega romanja v veri. 

 Sveta vrata so posebna vrata v papeških bazilikah v Rimu, ki se odprejo le v jubilejnem letu. Prehod skozi ta vrata simbolizira prehod v novo življenje in prejem Božjega usmiljenja.

Med glavnimi dogodki so odprtje in zaprtje svetih vrat, posebne maše, romanja, kulturni dogodki ter različne pastoralne pobude po vsem svetu. 

Kako lahko verniki pridobijo odpustke v jubilejnem letu? 
Verniki lahko pridobijo popolni odpustek z izpolnjevanjem določenih pogojev, kot so spoved, obhajilo, molitev po papeževem namenu in prehod skozi sveta vrata. 

Osnovni pogoji za pridobitev odpustka: Biti resnično spokorjen, brez navezanosti na greh. Prejeti zakrament pokore in svetega obhajila. Moliti po namenu svetega očeta.

1. Ob svetih romanjih:

Obisk jubilejnega svetega kraja in pobožno sodelovanje v bogoslužju, kot so: Sveta maša (npr. jubilejna maša, maša za spravo ali odpuščanje). Obredi zakramentov (npr. uvajanje v krščanstvo, bolniško maziljenje).Molitvena bogoslužja (npr. križev pot, rožni venec, spokorno bogoslužje). Pobožno obiskovanje: Štirih papeških bazilik v Rimu. Bazilik v Sveti deželi (npr. Božji grob v Jeruzalemu). Svetoletnih cerkva, ki jih določi krajevni ordinarij.

2. Ob pobožnih obiskih svetih krajev: Posamezniki ali skupine lahko pobožno obiščejo sveti kraj, kjer molijo Oče naš, izpoved vere in priporočijo prošnjo Devici Mariji. Obiski vključujejo določene bazilike, svetišča in pomembne cerkve po svetu.

3. Za tiste, ki ne morejo potovati: Verniki, ki zaradi starosti, bolezni, zapora ali drugih razlogov ne morejo sodelovati pri romanjih, lahko odpustek pridobijo z molitvijo doma ali na določenem kraju in darovanjem svojih stisk.

4. Z deli usmiljenja in pokore: Udeležba pri ljudskih misijonih, duhovnih vajah ali formacijskih srečanjih. Izvajanje telesnih in duhovnih del usmiljenja (npr. pomoč potrebnim, tolažba žalostnim, obisk bolnikov ali zapornikov). Odpoved nepotrebni potrošnji ali zabavi (npr. post, darovanje denarja ubogim).

Posebni pogoji: Odpustek je mogoče pridobiti samo enkrat na dan, razen za duše v vicah, kjer so dovoljeni posebni primeri. Krajevni škofje lahko določijo dodatne jubilejne kraje in cerkve za romanja. Odpustek je povezan tudi s papeškim blagoslovom, ki ga verniki prejmejo pod običajnimi pogoji. Ta določila veljajo za celotno jubilejno leto 2025, s poudarkom na usmiljenju, spravi in duhovnem prenavljanju.

Sveti oče Frančišek je napisal svetoletno molitev:

Nebeški Oče, vera, ki si nam jo dal v tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem bratu, in plamen ljubezni,  ki ga je Sveti Duh izlil v naša srca, naj v nas prebujata blagoslovljeno upanje v prihod tvojega kraljestva.

Naj nas tvoja milost preobrazi, da bomo marljivo gojili seme evangelija, ki bo prekvasilo človeštvo in ves svet, ko zaupno pričakujemo novo nebo in novo zemljo, v katerem bodo premagane sile zla in se bo za vselej razodela tvoja slava.  

Naj milost jubileja v nas, romarjih upanja, oživlja hrepenenje po nebeških dobrinah in na ves svet izliva veselje in mir našega Odrešenika.

Tebi, blagoslovljeni in večni Bog, bodi hvala in slava na veke vekov. Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. navadna nedelja, 16.2.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zapisnik ŽPS Šempas – dne 07.02.2025

1. Uvodoma je g. župnik predstavil glavne zaključke sinode 2021-2024, ki se dotika predvsem:

- decentralizacije, demokratizacije, emancipacije in konsolidacije Cerkve,

- Cerkev je okorna znotraj sebe, zato naj bi se odločanje preneslo, tudi na laike,

- slog sinode je predvsem na transparentnost Cerkve.

2. SPREJET JE BIL BOGOSLUŽNI KOLEDAR (februar – september 2025)

FEBRUAR, MAREC, APRIL

Na prvo postno nedeljo se prične katehumenat v konkatedrali v Novi Gorici 9. marca 2025 ob 15. 30. Prijave sprejema g. Bogdan Vidmar Tel.: 051 323 165

05.03.2025, Pepelnica

Križev pot vsako nedeljo - ½ ure pred mašo- med križevim potom nositi križ Arma Kristi

Priprava na krst v župniji je 10.3.2025 ob 19.30, krščevanje na belo nedeljo

1. postna nedelja - 09.03.2025– sodelavke Karitas

2. postna nedelja - 16.03.2025– pevci

3. postna nedelja - 23.03.2025- prvoobhajanci

4. postna nedelja - 30.03.2025- birmanci

5. postna nedelja - 6.4. 2025 -animatorji

6. vse nedelje v postnem času Križev pot na Vitovlje ob 14.30h

25.03.2025 Gospodovo oznanjenje: maša ob 19h v Šempasu

13.04.2025 Cvetna nedelja: blagoslov zelenja pred cerkvijo

17.04.2025 Veliki četrtek: maša v Oseku ob 18.30, v Šempasu ob 20h, po maši molitev

18.04.2025 Veliki petek: križev pot ob 15h pri Božjem grobu,

bogoslužje ob 18.30 v Oseku, ob 20h v Šempasu po bogoslužju molitev rožnega venca ob Božjem grobu

19.04.2025 Velika sobota: blagoslov ognja v Šempasu ob 7h in 7.30 v Oseku

blagoslov jedil po ustaljenem redu

vigilija ob 20h na veliko soboto v Šempasu in ob 5.30 na velikonočno jutro v Oseku

20.04.2025 - Velika noč – maša – ob 9h v Ozeljanu in ob 10,30h v Šempasu, pri mašah ofer

27.04.2025 - Bela nedelja : krsti pri mašah, popoldne on 16h maša v Šmihelu

MAJ, JUNIJ, JULIJ

10.05.2025 - Sobota: BIRMA - OB 10h

11.05.2025 - Romanje obeh župnij na Sveto goro

18.05.2025 – Sveto obhajilo – skupaj Šempas in Osek ob 10,30h

07.06.2025 – sobota - srečanje za ostarele in bolne v župnišču v Šempasu ob 16h

19.6.2025 - Sveto Rešnje Telo - ob 19h maša v Šempasu in po maši procesija

25.06.2025 - torek Dan državnosti – maša za domovino na Vitovljah ob 17 h

01.07.2025 – konec veroučnega leta

13.07.2025 - praznovanje Sv. Mohorja

27.07.2025 - praznovanje Sv. Jakoba

17.08 - 22.08.2025 - ORATORIJ

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5. navadna nedelja , 9.2.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

»Če niso verni ne starši in ne otroci, zakaj k obhajilu in birmi?«

Župnik Sandi Koren: Epidemija nam je naredila veliko uslugo, ker je prečistila naše vrste. Mnogih, ki so prihajali k mašam, ne da bi vedeli, zakaj sploh hodijo, zdaj jih ni več.

Pomanjkljivost je v tem, da je verouk naravnan na šolski sistem. V času prvih kristjanov so kristjani oznanjali Jezusa Kristusa, tisti, ki so ta nauk slišali in sprejeli, po zgledu prvih kristjanov sprejeli Jezusa v srce, pa so se krstili in stopili na pot učenčevstva, kateheze in se začeli učiti o Jezusu. Najprej je bilo torej spreobrnjenje, odnos, vera, nato pa znanje.

Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz. Ko starši in tudi stari starši niso več v stiku s Cerkvijo in vero, pa tudi po malo bolj tradicionalnih vaseh, kjer večina otrok še vedno hodi k verouku, mnogi hodijo samo zato, ker je to pač nekaj običajnega. Staršev ni nikjer zraven. Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje.

Zgodilo pa se mi je tudi, da se je en dedek vznemirjal, da otroke učimo moliti. Srečal pa sem tudi mamico, ki se ji je zdela sveta spoved pred prvim svetim obhajilom povsem nepotrebna in tudi neobičajna. To so stvari, ki se jim župniki še čudimo težko – današnja kultura in vera sta tako daleč narazen.

Kako ocenjujete pripravo na zakramente? 

Ali bo zdaj Sveti Duh prišel, ker je škof na čelo mlademu birmancu pomazal sveto krizmo, čeprav nima kandidat prav nobene vere? Po mojem teološkem razumevanju – ne. Za delovanje zakramenta sta potrebna vera in sodelovanje birmanca. Mislim, da bi morali tudi v Cerkvi izkazati spoštovanje do zakramentov, do svetih reči.

Ali ne velja, da ima zakrament moč tudi sam po sebi? 

Pazljivi moramo biti, da na tem področju ne zdrsnemo v magijo. Takoj ko rečem, da ima zakrament to moč sam po sebi ne glede na to, ali verujem v Boga ali ne, in da imam zdaj, ko sem prejel ta zakrament, to moč tudi jaz, sem v magiji. Vsa moč zakramenta izhaja iz Boga in ne sama iz sebe, zakrament deluje v povezavi z mojo vero. Božjo milost pa lahko v življenju sprejmeš samo, če sprejmeš Boga.

Bog pa lahko deluje tudi mimo zakramenta. Neverni, nekrščeni ljudje, ki so spoznali Jezusa, so dobili razodetja, kot na primer sveti Pavel. Sveto pismo moramo resno jemati.

Še zlasti pri prvem obhajilu je zelo pomembno, da otroka podpirajo starši, saj so oni zagotovilo, da bo otrok še naprej rastel v veri. Pri birmancih pa je treba odgovornost za versko življenje že preložiti na njih same.

Pravim, da po tekočem traku ustvarjamo birmance. Če komu, ki ne prihaja redno k verouku, rečeš, da ne bo smel k birmi, vidiš, da ima občutek, da mu to pripada, čeprav ni pokazal neke pripravljenosti na sodelovanje.

Vas ni strah, da bi se župnija preveč skrčila?

Tak strah bi bil izraz nevere. Če verujem, da je Bog tisti, ki Cerkev poživlja, in da ni Cerkve brez Kristusa, trdno verujem, da bo poslal Svetega Duha, da bo Cerkev še naprej živela. Zdi se mi, da duhovniki in laiki, ki se bojijo, da bo Cerkev propadla, nimajo vere. Seveda se bo skrčila. Ampak saj se je že. Številke, koliko birmancev smo imeli, nam ne povedo veliko o realnosti, koliko birmancev bo po prejemu birme še ostalo povezanih z župnijo. Kaj bo podjetju tisoč zaposlenih delavcev, če jih v službo hodi samo še sto?

Če prideš v skupnost, kjer so vsi navdušeni za Jezusa, boš svoje navdušenje lažje živel, kot če prideš v skupnost, kjer jih je pol naveličanih vsega. Cerkev si mora reči: ustavimo se. Smo si sposobni priznati, da živimo v skupnostih, kjer so skoraj vsi praktični ateisti in potrebujemo novo evangelizacijo. Želel bi si, da bi tisti, ki smo prisotni v cerkvenih prostorih in dejavnostih, resno vzeli našo vero in da bi se krog zares gorečih za Jezusa širil.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 2.2.2025 Jezusovo darovanje svečnica, pri mašah blagoslov sveč, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Svečnica: Praznik Jezusovega darovanja v templju –  

Praznik Gospodovega darovanja v templju je štirideseti dan po božiču, kolikor časa traja očiščevanje porodnice po postavi. (Prvotno ime tega praznika je bilo Marijino očiščenje.).

Ako je svečnica zelena, bo cvetna nedelja (ali: Velika noč) snežena.

Če na svečnico od strehe kane prej ko od sveče, ne bo še kmalo konec zimske nesreče.

Ko svečnica pride, skoraj zima odide.

Na svečnico se še enkrat spomnimo božiča. Ta »luč v razsvetljenje poganom«, kot je vzkliknil Simeon, je prišla na svet po Božjem Sinu.

Sicer se je božični čas zaključil že z nedeljo Jezusovega krsta, toda v ljudski zavesti in pobožnosti je šele s svečnico pravi sklep božične dobe. Zato večina župnij in vernikov pospravi jaslice in dokončno preneha s petjem božičnih pesmi šele 2. februarja.

Papež Janez Pavel II. je ta praznik razglasil za dan Bogu posvečenega življenja.

Iz Svetega pisma

Štirideseti dan po rojstvu Jezusa sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj, da bi ga posvetila Gospodu. – Mojzesova postava je namreč staršem nalagala, naj gredo štirideset dni po rojstvu prvorojenca v jeruzalemski tempelj in tam darujejo Gospodu svojega sina, hkrati pa se je mati obredno očistila (3Mz 12,1–8). – Evangelij ob tej priložnosti ne opisuje obreda Marijinega (nepotrebnega) očiščevanja in otrokovega posvečenja. Opisuje pa srečanje s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano, ki sta prerokovala nad otrokom. (Lk 2,22–39)

Srečanje: Nunc Dimittis (Zdaj odpuščaš)

Lep prizor iz Lukovega evangelija: Marija in Jožef prideta v tempelj s svojim dojenčkom – in tam sta dve osebi, ki takoj opazita, da ne gre za običjnega otroka. Simeon in Ana v Božji hiši glasno priznata, da je Jezus Odrešenik vseh narodov.

Stari Simeon čaka v Jeruzalemskem templju na izpolnitev razodetja. Rečeno mu je bilo, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Mesije, odrešenika vseh ljudi. Ko mu je Marija končno položila v roke dete Jezusa, je zapel hvalnico Nunc Dimittis (Zdaj odpuščaš):

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, * kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, * ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov * in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29–32)

Simeon pa ni napovedal le rešitve Izraelskega ljudstva, ampak je napovedal tudi Marijine bolečine in skrbi rekoč: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč.« S temi besedami ji je napovedal zlom srca, da bo kot mati žalostna (lat. mater dolorosa) prestala križanje. Prerokba o luči in beseda o križu spadata skupaj. Pot Mesijeve zmage bo zahtevala hojo po poti bolečine.

Ta praznik je torej spomin na Jezusovo darovanje v templju, srečanje s prerokinjo Ano in pobožnim starčkom Simonom, ki je razglasil, da je Jezus »luč sveta«, in k čemur smo pozvani tudi mi kristjani.

Jezus, ki je luč sveta, lahko razsvetli mojo temo … da postanem tudi jaz luč. Običaj blagoslova sveč na svečnico je povezan s Simeonovo napovedjo, da bo Jezus prinesel luč in odrešenje svetu.                                                                                                                                             Molimo

Večni Bog, tvoj edinorojeni Sin je bil na današnji dan darovan v templju kot človeški otrok.
Izpolnil si pričakovanje Simeonu, da ni umrl, dokler ni srečal Kristusa.                                                    Naj se tudi mi srečujemo z Jezusom,
dokler ne bomo večno živeli z njim,
ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. navadna nedelja, nedelja Božje besede, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Nedeljo Božje besede bomo v naših dveh župnijah tudi letos obeležili z branjem Svetega pisma. Mašni bralci in bralke bodo za vas letos prebirali 1. Janezovo pismo. Branje bo trajalo približno pol ure. V Oseku bo potekalo po nedeljski maši, v Šempasu pa pred mašo, torej na obeh krajih istočasno, med 10. in 10:30. Vzemimo si čas za Božjo besedo, ki naj tudi v letošnjem svetem jubilejnem letu v nas utrjuje upanje, kot pravi psalmist: »Ti si moje upanje, o Gospod« (Ps 71,5).

Danes popoldne pa bo v Škofijski gimnaziji v Vipavi ob 15h predavanje dr. Alana Tedeška z naslovom »Razglasite osvoboditev vsem prebivalcem!« (3 Mz 25,10) - Jubilejno leto v Svetem pismu.                                                                                                Srečanje članov ŽPS Osek bo v ponedeljek 3.2.2025. Srečanje članov ŽPS Šempas pa bo v četrtek 6.2.2025

Priprava na zakon Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova Gorica, Sedejeva ulica 2 I. Nedelja, 26. januarja 2025 ob 17. uri (26.1.; 2.2.; 9.2.; 16.2. in 23.2.)

Priprava odraslih na zakramente Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova Gorica, Sedejeva ulica 2 Prvo - informativno srečanje bo v nedeljo 9. marca 2025 ob 15. 30. Prijave sprejema g. Bogdan Vidmar Tel.: 051 323 165

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo. Poslušati jo moramo s srcem, da v nas deluje in nas spreminja. Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo in nas Jezus ne more ozdraviti

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo

Jezusu je torej najbolj všeč, če Ga poslušamo! Poslušnost je krepost, ki naj bi jo živeli z vsem srcem. Kajti če z vsem srcem poslušamo in spolnjujemo Njegovo besedo, je naše življenje najbolj rodovitno. Zato je poslušnost s srcem najbolj pomembna krepost v našem življenju. Ta zahteva, da dajemo Božji Besedi največji pomen. Da smo najbolj pozorni na njeno vlogo v našem življenju. Kajti v Božji besedi se ne srečujemo s črko, ampak vsaka Božja beseda omogoča srečanje z Osebo, Bogom, Sveto Trojico. Zato je živa. Zato z odnosom do Božje besede dokazujemo, kakšen odnos imamo do Boga. Odnos do Božje besede pa se kaže z branjem, premišljevanjem, molitvijo in udejanjanjem Božje besede v življenju.

Ali če vzamemo prispodobo, ki je bližja našemu dojemanju, bi lahko rekli, da se naš odnos z bližnjim tem bolj poglablja, kolikor bolj smo ga pripravljeni poslušati. Ne le z besedami, saj vemo, da je govorica človeka raznovrstna. Kako raznovrstna je šele govorica Boga. Ko namreč nekoga poslušamo s srcem, se zbližujemo z bližnjim in odkrivamo njegove izredne globine, ki jih ne moremo spoznati v površnem odnosu.

Božjo besedo je treba poslušati s srcem, da v nas deluje in nas spreminja

Sveto pismo pravi, da se vera krepi le tako, da jo poslušamo Božjo besedo. Ta ne vstopa v človeka, kot radi včasih rečemo: skozi eno uho noter, skozi drugo ven, ampak vstopa v globine našega srca. Zato imamo npr. v Svetem pismu največji zgled poslušnosti Božji besedi v Mariji, ki jo je vedno poslušala in ohranjala v svojem srcu. Drugače povedano: treba je dopustiti, da Božja beseda v srcu deluje in ga spreminja. Obstaja pa nevarnost, da vse dogajanje okoli sebe, tudi pomen Božje besede razumemo in vidimo na podlagi svojega trenutnega stanja in doživljanja. Če se na primer težko bolni človek odloči, da bo molil, pa moli nekaj časa, in tudi če je molil in rotil Boga, naj mu pomaga, ne ozdravi, se je v njem utrdilo prepričanje, da je to pač Božja volja. »Bog hoče, da sem bolan!«

Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo in nas Jezus ne more ozdraviti

Resnica pa je v tem, da nas poglabljanje v Božjo besedo, premišljevanje in molitev, ki izvira iz tega, vodi v drugo smer. Potem ko je Jezus povedal priliko o sejalcu Božje besede (prim. Mt 13,1–9), je žal moral obenem ponoviti tudi preroške besede Izaija, ki jih je povedal že šeststo let prej in jasno označujejo držo večine nas, ljudi, do konca časov: »Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil« (Mt 13,14–15). Duhovno in kakor koli bolni nismo zato, ker je to Božja volja, ampak ker se nismo naučili poslušati, prebirati, premišljevati, ponotranjati Božje besede in živeti po njej.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Nedelja Jezusovega Krsta, 12.1.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes popoldne ob 15 otroška božičnica na Kapeli N. G.

V akciji otroci za otroke smo zbrali 600eur. Toliko tudi sedaj plačamo mesečno za elektriko v Šempasu (619) v Oseku pa 405 eur.

Priprava na zakon

Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova Gorica, Sedejeva ulica 2 I. Nedelja, 26. januarja 2025 ob 17. uri (26.1.; 2.2.; 9.2.; 16.2. in 23.2.)

Priprava odraslih na zakramente Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova Gorica, Sedejeva ulica 2 Prvo - informativno srečanje bo v nedeljo 9. marca 2025 ob 15. 30. Prijave sprejema g. Bogdan Vidmar Tel.: 051 323 165

Mladi iz župnije Ajdovščina vabijo na večer za mlade, ki bo v soboto, 18.1.2025, ob 19.uri v dvorani srednje šole Veno Pilon v Ajdovščini. Kdor more priti prej, je v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ajdovščini ob 18.30 večerna sv. maša. Po maši se gre peš do dvorane, ki je cca.3 minute oddaljena od cerkve.

Gost večera bo dramski igralec Gregor Čušin z " Evangelijem po Čušinu". Po predstavi sledi pogovor z igralcem in prigrizek.

Sveti krst

Naše življenje s Kristusom se začne s svetim krstom, ko postanemo božji otroci in udje svete Cerkve. Zakaj pravimo krstu krst? Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:

»Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško »baptizein«) pomeni »potopiti«, »utopiti«; »potopitev« v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3–4; Kol 2,12) kot »nova stvar« (2 Kor 5,17; Gal 6,15).« (KKC 1214)
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:

»Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (»vitae spiritualis ianua«) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.« (KKC 1213)

Zakaj krst sploh potrebujemo? Odgovor na to vprašanje nam da kar Gospod Jezus Kristus sam:  »Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se »iz vode in Duha« prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.« (KKC 1257)

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani. Da človek postane kristjan je potrebno prehoditi pot priprave, ki je že od apostolskih časov dalje sestavljena iz več stopenj: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha in pristop k evharističnemu občestvu. (KKC 1229) V prvih stoletjih Cerkve so h krstu pristopali odrasli ljudje, ki so se na prejem zakramenta temeljito pripravljali. Tako je priprava na krst, ki se ji reče ”katehumenat”, danes pri nas traja dobro leto začne se 9.3. v Novi Gorici.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 29.12.2024, 2. nedelja po Božiču, 5.1.2025, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Birma v Šempasu bo v soboto10.5.2025 ob 10h

Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.

Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.

Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + ... .

6. januar Praznujemo sveti dan, ki je poveličan s tremi čudeži: danes je modre zvezda pripeljala k jaslicam, danes se je na svatbi voda spremenila v vino, danes se je Kristus dal Janezu krstiti, da bi nas odrešil.« Tako pravi odpev k hvalospevu Moja duša v drugih večernicah molitvenega bogoslužja današnjega praznika Gospodovega razglašenja. Grško ime zanj je epifania, pomeni pa razodetje Kristusovega mesijanskega veličastva. Modri so Otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Ob čudežu spremenitve vode v vino na svatbi v Kani Galilejski, poroča evangelist Janez, je Jezus »začel delati znamenja in razodel svoje veličastvo«. Pri Jezusovem krstu v reki Jordanu pa ga je nebeški Oče sam razglasil za svojega Sina.

Vzhodne krščanske Cerkve praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največjih praznikov že od najstarejše dobe. Posvečen je Jezusovemu krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so evangeljsko oznanilo sprejeli iz Rima, pa se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje Razglašenje Gospodovo, ampak praznik Svetih treh kraljev. Izraza »razglašenje« in »trije kralji« si nista nasprotna, temveč se med seboj dopolnjujeta. Modri, o katerih piše na začetku drugega poglavja svojega evangelija sveti Matej, so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«: v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje.

Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude - Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca - črnca... Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec...« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v "Kelmorajn".

Na današnji praznik godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Boltežar (Bolte, Boltež), Gašper in Melhior (Miha).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 29.12.2024, Nedelja Svete Družine, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Birma v Šempasu bo v soboto10.5.2025 ob 10h

»Družina je prva skupnost, kjer se poučuje in se uči ljubiti. Je privilegirano okolje, kjer se poučuje in se uči tudi vero, kjer se uči delati dobro,« je dejal papež med avdienco, ki je potekala v dvorani Pavla VI. Izpostavil je, da je zdravje družine odločilno za prihodnost sveta in Cerkve, pri čemer je treba upoštevati številne izzive in težave, ki se danes pojavljajo v vsakdanjem življenju. Ko se namreč srečamo z grenko realnostjo, ko čutimo bolečino, ko nas zajame izkušnja zla in nasilja, se lahko vse to razume in preseže v družini, v njenem življenju občestva in ljubezni.

Tudi družina je zaznamovana s trpljenjem je nadaljeval papež. O tem govorijo mnoge svetopisemske strani: bratomorno nasilje Kajna nad Abelom, prepiri med Abrahamovimi otroki in ženami, Izak in Jakob, nesreče, ki doletijo Davida, Tobijevo trpljenje, Jakobova bolečina. Tudi življenje svete družine je poznalo boleče dogodke, kot je beg Marije in Jožefa, ki sta se z malim Jezusom zatekla v Egipt. Marija je o vseh teh stvareh premišljevala v srcu. In Jezus, Božji Sin in Marijini Sin, je tudi sam videl, poslušal, trpel in se radoval, ko je v svojem srcu doživljal nezgode oseb, ki jih je srečeval: Petrova tašča, ki je bila bolna, Marta in Marija, ki jočeta za umrlim bratom Lazarjem, vdova iz Naima, ki je izgubila edinega sina, stotnik, ki je trpel zaradi težke bolezni drage mu osebe. Jezus je vedno sposoben postaviti se na isto valovno dolžino z osebami, ki prosijo za zdravje ali neutolažljivo jokajo.

Jezus je blizu družinam

Tudi Cerkev na svoji vsakodnevni poti pozna skrbi in napetosti družin, generacijske konflikte, družinsko nasilje, ekonomske težave, pomanjkanje dela. Sveti Duh jo vodi, da je kakor tovarišica na poti blizu družinam, predvsem tistim, ki preživljajo kakšno krizo ali živijo kakšno bolečino, ter tudi da pokaže končni cilj, kjer bosta smrt in bolečina za vedno izginila.

»Jezus nas na življenjski poti nikoli ne zapusti,« je izpostavil papež. »Z usmiljenjem sledi in spremlja vse ljudi, na poseben način pa družine, ki jih posvečuje v ljubezni. Njegova navzočnost se kaže preko nežnosti, božanja, objema mame, očeta, otroka. Družina je kraj nežnosti.« Zato se Bog v spisih pokaže kot oče in tudi kot mati, ki neguje in hrani.

Cerkev nas kakor skrbna mati uči ostajati trdni v Bogu, ki nas ljubi in podpira. Če izhajamo iz te temeljne notranje izkušnje, lahko po papeževih besedah prestanemo vse življenjske neprijetnosti in pripetljaje, agresije sveta, prevare in napake drugih in nas samih. Samo če začnemo pri tej trdni notranji izkušnji, smo lahko sveti v vztrajanju v dobrem, ki z Božjo milostjo premaga vsako zlo.

Družina – kraj posredovanja vere

Sveti oče je ob koncu še dejal, da se v družini posreduje tudi vera. Tu se uči ponižne in preproste molitve, ki je obenem odprta za upanje, spremlja pa ga veselje, ki prihaja iz globoke harmonije med osebami, iz lepote biti skupaj in se od blizu podpirati na življenjski poti, kljub vsem našim omejitvam. Družina prav tako daje človeško uravnoteženost, modrost in vrednote. »Dobra družina posreduje tudi civilne vrednote, goji občutek pripadnosti družbenemu telesu, uči lojalnega in poštenega državljanskega obnašanja. Narod se ne more ohraniti, če družine ne opravljajo te naloge. Prva državljanska vzgoja se prejme v družini,« je še dejal papež Frančišek.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. adventna nedelja, 22.12.2024, po mašah  dobite betlehemsko lučko, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes ob 14h spoved v Oseku                                                                                                                                      Z darovi, ki ste jih prispevali za adventne venčke smo v Ozeljanu zbrali 140€, v Šempasu 185€ in v Oseku 232€. Hvala sodelavkam Karitas, za pomoč in izdelavo adventnih venčkov in vsem, ki ste darovali za in s tem pomagali najšibkejšim.

Letos bomo na tradicionalnem pohodu z baklami na Vitovlje v soboto 28.12. gostili tudi Društvo možnaristov in pritrkovalcev iz Kamne Gorice. Člani omenjenega društva bodo 15 min pred začetkom maše pred cerkvijo in nato ob zaključku sv. maše še v cerkvi pritrkovali na manjše zvonove. Po maši sledi brezplačna pogostitev s strani KTD Vitovlje v "gostilni" pod cerkvijo in na koncu še streljanje z možnarji.

Ne, božič ni družinski praznik Piše: Eva Markovič

Vsi imamo radi dobre jedi, praznično okrasitev, prijetno glasbo, druženje z najdražjimi, morda celo kakšno pozornost. Božič je čas, ko se čas vsaj za trenutek ustavi ter zavladajo povezanost in družinske vezi. Za božič smo združeni vsi ljudje dobre volje, verni in neverni.

Vendar tu pride en velik AMPAK. Ne glede na to, v kaj in kako verjamemo, ima božič mnogo globlji pomen od lučk in potice. Na božič praznujemo Jezusov rojstni dan. Veselimo se Boga, ki prihaja med nas, na zemljo. To je pravi pomen božiča!

Nekateri seveda ne pozabijo vedno znova opozarjati, da so že predkrščanska ljudstva v tem času praznovala sončev obrat. Res je, ljudje so že pred Jezusovim rojstvom praznovali zmago luči nad temo, Jezus je dal temu samo globlji pomen. Vendar tudi večina ljudi, ki noče imeti s krščanstvom nobene zveze, na koncu speče kaj dobrega, okrasi dnevno sobo in si ogleda kakšen prazničen film – za Božič in ne za zimski solsticij. Lahko pa neopaganisti seveda postanejo konsistentni in nam v teh dneh voščijo »srečen sončev obrat«. Lepše bi se že slišalo od tistih generičnih »veselih praznikov«.

Ponarejena božična idila

Idilične podobe »družinskega praznika«, s katerimi nas obsipavajo filmi in reklame, na žalost nimajo prav dosti zveze z realnostjo. Koliko družin je preveč odtujenih, da bi skupaj praznovale? Koliko družin sploh ne ve, kako skupaj preživeti večer? Kako pogosto si vse tako lepo zamislimo, na koncu pa se skregamo zaradi banalnih stvari, kot je zamuda ob odhodu od doma ali prismojena pečenka? Kako lepo je videti božična dekoracija, v resnici pa se nimamo o čem pogovarjati? Koliko ovojnega papirja in kakšen minus na bančnem računu za stvari, ki se jih sorodniki čez dva tedna ne bodo več spominjali? Kako hitro se »družinski večer« konča z najstnikom, zaprtim v sobi, sitnim malčkom in preobremenjenimi starši? In kako depresivni so prazniki šele za tiste, ki nimajo bližnjih, s katerimi bi lahko praznovali? Vse to je božična realnost. Stanovanje, ki ni pospravljeno tako, kot bi si želeli. Naglica in živčnost, ko se odpravljamo k (otroški) polnočnici. Prepir, kdo bo prižgal zadnjo adventno svečko. Utrujenost zaradi vseh priprav. Otroci, ki ne ubogajo. Osamljenost.

Božič je za vse

Jezušček ne potrebuje bleščečih lučk, razkošnih jedi in popolne ubranosti, da pride med nas. Če ga postavimo v središče božiča, bo On razsvetlil vse tisto, česar nam ni uspelo – našo realnost. Božič je rojstni dan Boga, ki nam je podarjen, ne glede na to, v kakšnem obdobju smo, kako preobremenjeni, razočarani ali osamljeni smo. Lepo je, če ga uspemo praznovati skupaj z najdražjimi. Vendar je božič tudi za vse, ki so ločeni, sami, žalostni, za vse, ki sploh ne zmorejo praznovati.

Pravzaprav božič je družinski praznik. Praznik Svete družine, ki je v največji preprostosti naredila prostor za Boga. To je pravi božič.

Ko je bil “težek komunizem” v teh krajih, Božiča NISMO praznovali z rdečimi kapami, niti ni bilo pod smreko daril. Te je nosil Dedek Mraz. Tiste “ta-plastične” in drage. Bolj intimne in tople, domače, slastne, pa je nosil Sveti Miklavž. Božička ni bilo, ni obstajal! Tako je bil Božič le in zgolj praznik rojstva Jezusa. Na božič se je lepo šlo k maši, kjer smo se zbirali vsi prebivalci kraja, vseh stanov ali prepričanj. Potem pa smo bili doma in se malo družili. Nobenega nakupovanja in posebnega žretja. Lepi spomini.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. adventna nedelja, celodnevno čaščenje v Šempasu: ob 8,30 h – 9,30 h molitvena skupina, pevci, Karitas in ostali,- od 9,30 - 10 h tišina,- 10 h – 10,30 h mladi  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Letos bomo na tradicionalnem pohodu z baklami na Vitovlje v soboto 28.12. gostili tudi Društvo možnaristov in pritrkovalcev iz Kamne Gorice. Člani omenjenega društva bodo 15 min pred začetkom maše pred cerkvijo in nato ob zaključku sv. maše še v cerkvi pritrkovali na manjše zvonove. Po maši sledi brezplačna pogostitev s strani KTD Vitovlje v "gostilni" pod cerkvijo in na koncu še streljanje z možnarji.

Izpraševanje vesti

Pri krstu je bilo naše srce veliko (čeprav smo bili majhni), lepo, brez madeža …. Kaj pa kasneje

… z vsakim grehom je postalo manjše, manjše, manjše, bolj umazano….

/ARITMIJA – LAKOMNOST/

Moje srce trpi za aritmijo, prehiteva, nori v želji po več. Več denarja, novejši računalnik,

dražje hlače. Ko že mislim, da se bo ob novem telefonu umirilo, začne še bolj preskakovati,

postane še bolj lakomno. Ali moje srce včasih prehiteva? Si želi, da bi bílo hitreje kot lahko? Kaj ga osrečuje? Je to bogastvo, želja po več? Se moje srce zna čemu odpovedati? Se zna ustaviti in vzeti čas za Boga?

Gre moje življenje mimo mene zaradi materialnih dobrin? Si kopičim materialne dobrine in jim

dajem prednost pred odnosi? Mi je zaslužek pomembnejši od bližnjega?

/SRČNO POPUŠČANJE – LENOBA/

Moje srce ni več tako močno kot prej. Počasi popušča, ne bije več tako učinkovito. Predajam

se lenobnosti, iščem načine, da bi se izognil nalogam, izzivom. Ne ljubi se mi ... Zakaj bi delal

nekaj, kar moram, ko pa je lažje delati tisto, kar hočem?

/INFARKT – NAPUH/

Moje srce se maši. Polni se z nepotrebnim napuhom, ker sam vidim samo sebe in mislim

samo nase. Pa kaj potem, če zabijem prijatelja, ki nečesa ne zna. Nekako se je treba

pohvaliti, nekako je treba pokazati, da sem boljši, nekaj več … Ne vem, zakaj mi pravijo, da

me bo še infarkt od mojega napuha?

/SRČNI OBVOD – NEČISTOST/

Žile, ki oskrbujejo moje srce, so zožane. Moje srce zato potrebuje srčni obvod – potrebuje in

išče bližnjice. Bližnjice do ljubezni, bližnjice do odnosov. Veliko lažje, kot vzdrževati pristne

stike, je iskati odnose na internetu.

/ŠUM NA SRCU – NEVOŠČLJIVOST/

Imam šum na srcu. Mogoče šum ni prava beseda, bolje je šepet na srcu. Šepet, ki govori:

zakaj on, zakaj jaz ne, kako vedno ona dobi, kar želi ...

/VISOK KRVNI PRITISK – JEZA/

Ljudje so grozni, nenehno delajo stvari, ki me čisto razjezijo in vržejo iz tira. Zdravnik je rekel,

da imam visok krvni pritisk in da se moram umiriti. Umiriti? Nisem jaz kriv, da so ljudje tako

grozni! Se moje srce hitro razburi? Ali burno reagira? Ga razburijo malenkosti?

/POVIŠAN HOLESTEROL – POŽREŠNOST/

Pravijo, da imam povišan holesterol, da to ni zdravo za srce. Pravijo tudi, da moram najti

pravo mero, ne samo pri hrani, ampak povsod. Zmerno jesti, zmerno uživati … Pa kaj še, življenje                      je treba zajemati z veliko žlico!

Ali moje srce napolnjujejo nepotrebne stvari? Ali je prenasičeno s tem svetom? Ali zmorem

pustiti mobitel za en dan v sobi brez, da bi pogledal nanj? Kakšen odnos imam do hrane? Ali

sem zmeren pri hrani? Sem izbirčen, požrešen? Sem zmeren tudi pri počitku ali po

nepotrebnem zapravljam čas v brezdelju? Sem zmeren v pogovorih ali kar govorim in govorim

in sploh ne znam poslušati? Sem zmeren pri zapravljanju denarja? Sem pripravljen deliti?

ADVENTNO SPOVEDOVANJE V DEKANIJI NOVA GORICA

Sobota, 14. december
Gradno od 17.00
Solkan od 17.30 do 18.30
Vipolže od 17.30
Nedelja, 15. december
Šempas od 14.00
Levpa od 15.00
Marijino Celje od 15.00
Ročinj od 15.00
Kal nad Kanalom od 16.30
od 16. do 23. decembra
Nova Gorica – Kapela
od 9.00 do 11.30 in 15.30 do 19.00
ter med svetimi mašami
ob nedeljah samo med svetimi mašami
od 18. do 23. decembra
Sveta Gora
od 10.00 do 12.00 in 15.00 do 17.00
ter med svetimi mašami
Sreda, 18. december
Avče od 16.00
Vedrijan od 17.00
Kojsko od 17.30
Četrtek, 19. december
Podsabotin od 17.00
Kozana od 17.30

Petek, 20. december
Nova Gorica
od 7.00 do 9.00 g. Bogdan Vidmar
od 9.00 do 11.00 g. Cvetko Valič
od 11.00 do 13.00 g. Jožko Bric
od 13.00 do 15.00 g. Joško Tomažič
od 15.00 do 17.00 g. Milan Pregelj
od 17.00 do 19.00 g. Cvetko Valič
Biljana od 16.30
Kromberk od 17.00 do 19.00
Gornje Cerovo od 17.30
Sobota, 21. december
Lokve od 10.00
Deskle od 15.00
Gorenje Polje od 15.00
Ravnica od 16.30
Kožbana od 17.00
Šmartno od 17.00
Nedelja, 22. december
Bate od 8.30
Čepovan od 9.00
Grgar od 10.15
Lokovec od 10.30
Osek od 14.00
Vogrsko od 14.00 do 15.00
Kanal od 15.00
Banjšice od 15.30
Trnovo od 15.30
Ponedeljek, 23. december
Medana od 17.00
Šlovrenc od 17.00

Oznanila župnij Šempas in Osek, 2. adventna, brezmadežno spočetje Device Marije 8.12.2024, celodnevno čaščenje v Oseku, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Slavilni glasbeni večer 14.12.2024 v Dom krajanov Črniče ob 19h gost Tadej Vindiš

Adoracija – molitev pred Najsvetejšim

Adoracija je predvsem molitev Božje navzočnosti, saj je v posvečeni hostiji, v Najsvetejšem zakramentu navzoč Jezus na stvaren in resničen način. Zato je to v prvi vrsti kontemplativna molitev, molitev zrenja, molka in tihega okušanja njegove navzočnosti in globokega osebnega pogovora.

Namen: Okušati češčenje Gospoda v Najsvetejšem zakramentu in postajati eno z njim, ki je naše vse. Prostor: Najbolje je adorirati pred izpostavljenim Najsvetejšim ali pa vsaj v cerkvi pred tabernakljem.

Potek adoracije: ® Najprej Jezusa počastim s poklekom na obe koleni. Nato zavzamem primeren položaj, kakor morem glede na okoliščine. ® V sebi naredim potreben prostor oz. odprtost za Gospoda. Opustim vse skrbi, misli in spomine. Popolnoma se prepustim molku … ® Nato v veri usmerim svojo pozornost na Jezusa Kristusa, ki je živo navzoč v Najsvetejšem, in me gleda z ljubeznijo in usmiljenjem … ® Najprej lahko uporabim molitev poslušanja: »Moj Gospod in moj Bog« … ®

Lahko si pomagam tudi z naslednjo molitvijo, ki jo skušam čimbolj ponotranjiti: Biti tu pred teboj, Gospod, to je vse. Zapreti oči svojega telesa, zapreti oči svoje duše in ostati negiben, tih, izpostaviti se tebi, ki si tu, izpostavljen, biti navzoč pred teboj, večno Navzoči. Sprejemam to, da ničesar ne čutim, Gospod, da ničesar ne vidim, da ničesar ne slišim, da sem brez vsake misli, brez vsake podobe, v popolnem molku. Preprosto tukaj sem, da bi te srečal brez ovir, v tišini vere, upanja in ljubezni pred teboj, Gospod. ®

Lahko tudi pojem kakšen kanon, npr.: Bodi tu in čuj zdaj z menoj! Čuj zdaj in moli, čuj zdaj in moli! ® Počasi se prepustim tihemu in mirnemu doživljanju Navzočnosti … ® On gleda mene, jaz gledam Njega. On ljubi mene, jaz ljubim Njega in to je dovolj … ® Po blagoslovu, če je bilo izpostavljeno Najsvetejše, se mu zahvalim za njegovo večno navzočnost in neizmerno ljubezen, s katero me je prežel in oblikoval po sebi. ® Dopustim, da v meni odmeva vse, kar mi je podaril po tej adoraciji. Počastim ga in grem z njim v svet, iz katerega sem prišel in v katerega me pošilja. ® Refleksija. Gre za to, da poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. p. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek

KAKO POTEKA OBRED ZAKRAMENTA SPRAVE Priprava za otroke. Pet potrebnih reči za dobro sveto spoved: 1. Izpraševanje vesti 2. Kesanje 3. Trdni sklep 4. Spoved 5. Pokora

Da se lepo spovem grehov, naredim: PRIPRAVA Izpraševanje vesti: Premislim, katere grehe sem storil po zadnji spovedi Kesanje: Pokesam se svojih grehov, s katerimi sem žalil Boga in bližnjega in škodil sebi. Boga prosim odpuščanja tako, da iskreno zmolim kesanje. Trdni sklep: Poboljšati se hočem. To pomeni: trdno sklenem, da se bom poboljšal, kakor molim v kesanju. Razmislim, v kateri stvari se bom najprej začel truditi, in naredim prav določen sklep – načrt, kako bom to uresničil.

SPOVED u Pozdravim spovednika: „Hvaljen Jezus!“ (ali on pozdravi mene in odgovorim: „Vekomaj, amen.“) u Pokrižam se. „V imenu Očeta...“ u Po spovednikovi molitvi odgovorim: „Amen.“ u Kratko se predstavim, npr. „Sem učenec 5. razreda“ u Povem: „Zadnjič sem bil pri zakramentu sprave (pred) ...“ u Prisluhnem Božji besedi, ki jo lahko prebere ali pove spovednik u Spovem se svojih grehov: „Moji grehi so...“ in naštejem grehe. u Ko končam, prosim: „Moj Jezus, usmiljenje...“ u Poslušam spovednika, kaj mi naroči; odgovorim, če me kaj vpraša u Glasno molim kesanje: „Moj Bog, žal mi je...“ u Spovednik mi s stegnjenima rokama da odvezo: v Jezusovem imenu mi zagotovilo, da so mi grehi odpuščeni. Ko spovednik moli: „... odvežem tvojih grehov v imenu Očeta ...“, se pokrižam. Po odvezi odgovorim: „Amen“. u Zahvalimo se. Spovednik moli: „Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober.“ Odgovorim: „Vekomaj traja njegova dobrota.“ Spovednik reče: „Bog ti je odpustil grehe, pojdi v miru.“ Odgovorim: „Bogu hvala.“ in v miru odidem iz spovednice.

ZAHVALA IN ZADOŠČEVANJE Jezusu se s kratko (ali daljšo) molitvijo zahvalim, da mi je odpustil grehe in ga prosim, naj mi pomaga v prihodnje vztrajati v dobrem in prijateljstvu z Njim. Pokora: Pokoro spolnim, kakor mi je naročil duhovnik. To storim čimprej.

IZPRAŠEVANJE VESTI: PREMISLIM, KATERE GREHE SEM STORIL VPRAŠAM SE, KAKO IMAM RAD BOGA è Kako sem pokazal Bogu, da ga imam rad? è Sem molil zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi? è Sem vsako nedeljo in praznik šel k sveti maši? Sem pri sveti maši sodeloval? è Sem redno hodil k verouku? è Sem pred sošolci spoštljivo govoril o Bogu? Sem bil Bogu zvest, ga nisem zatajil? è Sem govoril lepo, brez preklinjanja ali grdih, prostaških in žaljivih besed?

VPRAŠAM SE, KAKO IMAM RAD BLIŽNJEGA Kako sem pokazal staršem, da jih imam rad? è Sem jih spoštoval? è Sem bil dober do njih? è Sem jih ubogal? è Sem jim pomagal? è Sem govoril z njimi spoštljivo - brez žaljivih besed, jezikanja in odgovarjanja? è Sem jim bil hvaležen? Kako sem pokazal svoji sestri, bratu, prijatelju, sošolcem, da jih imam rad? è Sem jim pomagal? è Sem jim posodil svoje stvari? è Sem naredil, kar sem obljubil? è Me je skrbelo tudi zanje in nisem bil sebičen? è Sem lepo govoril o njih? è Sem bil miroljuben in se nisem z njimi prepiral ali pretepal? è Sem bil do njih prijateljski in jih nisem tožaril brez potrebe? è Sem se veselil njihovih uspehov brez nevoščljivosti? Kako sem se obnašal do starejših ljudi? è Sem bil vljuden in se nisem nikoli norčeval iz njih? è Sem se obnašal spoštljivo do njih in jim nisem nikoli nagajal?

VPRAŠAM SE, KAKO SPOLNJUJEM SVOJE DOLŽNOSTI Kako sem se vedel doma in v šoli, na ulici in dvorišču? è Sem se vestno učil? è Sem vestno delal naloge? è Sem bil delaven in nisem popustil lenobi? è Sem govoril resnico brez laži? è Sem jedel normalno in premagoval požrešnosti in izbirčnosti pri hrani in pijači? è Sem bil ponižen in iskren do sebe in se ogibal vsaki domišljavosti? è Sem se nenasilno obnašal in krotil svojo jezo? è Sem skrbel za čisto okolje in lepo ravnal z živalmi? è Sem naredil doma dela, za katera sem zadolžen? è Sem se vedel sramežljivo in dostojno oblekel? è Sem spoštoval spolnost in nisem gledal nespodobnih slik ali prizorov? è Sem se držal prave mere pri gledanju televizije in uporabi računalnika? è Sem spoštoval lastnino drugih in nisem nič ukradel, pokvaril ali pozabil vrniti? Ali se spominjam še kakšnega greha?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 1.Adventna, nedelja Karitas, 1.12.2024, blagoslov adventnih venčkov in Marije romarice, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Adventni čas je čas, ki je namenjen prav pričakovanju. Krščansko pričakovanje v adventu in potem praznovanje božiča ni odvisno od daril in okraskov. Resnično lepoto praznika prinesejo duhovna doživetja, srečanje z živim Bogom in poglobitev pristnih medčloveških odnosov.

V adventnem času pripravljamo za božič predvsem svoje srce, urejamo odnose v družini, da bi bili prisrčni, topli in vredni človeka – predvsem pa vredni Boga, ki prihaja.

Starši ste vabljeni, da darujete otrokom več svojega časa kot sicer. Skrb za prijetno družinsko življenje, ustvarjanje topline in ljubezni predpostavlja kar nekaj prizadevanja. To ne pade z neba, niti se ne da kupiti. Treba se je potruditi. Temu je namenjen čas adventa.

Letos nas bodo do praznika Jezusovega rojstva pospremili štirje velikani človeške zgodovine: sveti Miklavž, Marija Brezmadežna, Janez Krstnik in sveti Jožef. Ob Božji besedi bomo spoznavali vrednote njihovega življenja. Od njih se lahko preprosto in otroško igrivo učimo, kaj v življenju resnično šteje in kaj nam prinaša pravi blagoslov.

Vabimo Vas, da si privoščite čas za družinsko srečanje ob adventnem venčku, prižgete svečko, molite ali zapojte skupaj z otrokom.

Čas duhovne in bogoslužne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki je letos 1. decembra, in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra.

Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.

Z adventnim časom v Katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.                                                                                             (iz Vrtec Lavra)

Zaznamujte adventni čas s tem, da ljubite druge in jim služite z Božjo ljubeznijo in zavzetostjo. Brezdomcu Kristusu lahko date dom, če iz svojih domov začnete delati prostore, kjer v obilju prebivajo mir, sreča in ljubezen: izkazujte ljubezen vsakemu članu vaše družine in vaše soseščine. (sv. Mati Terezija) 

Hrepenenje po Božjem prihodu

Kako naj torej preživimo letošnji advent, da bomo prebudili vsaj del tiste goreče želje po ponovnem Jezusovem prihodu, ki je bila značilna za prve kristjane?

Novo začeto cerkveno leto je priložnost, da se življenje, ki smo ga bili deležni s krstom, ponovno razcveti. To naj se odraža v našem odnosu do naših bližnjih, do Boga in do sebe, saj je letošnji adventni čas zaradi izrednih razmer še posebna priložnost, da se na Božje rojstvo – in na njegov drugi prihod – posebej poglobljeno pripravimo. 

Tako se bo v adventnem praznovanju v nas prebudilo hrepenenje po Božjem prihodu, ki obrača naš pogled k Njemu. 

Ob tem bomo doživeli, da se nam Bog v naši temí vedno bolj približuje. V letošnjem adventu naj z novo močjo zazveni vabilo Božje ljubezni: »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2b). Letošnji advent je lahko še na poseben način priložnost, da nas prevzame domotožje po naši pravi, nebeški domovini. Zato more biti ravno priprava na obhajanje božičnega praznika najlepša priprava na Kristusov prihod v slavi. 

»Obenem nas adventni čas spominja tudi na to, da ta prihod izpolni svoj smisel šele tedaj, ko Odrešenik pride ne le k človeštvu v celoti, temveč k vsakemu človeku posebej,« je zapisano v Letu svetnikov. 

Nekaj pa je gotovo: poslednji advent, poslednji Gospodov prihod v veličastvu se dejansko in z vso naglostjo približuje vsakemu izmed nas. Samo Bog ve, ali ni letošnji adventni čas za nas zadnji.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Kristus Kralj začetek tedna Karitas, 24.11.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Tudi letos smo se sodelavke Župnijske Karitas združile in izdelale adventne venčke, ki bodo na voljo po cerkvah. Denar, ki ga boste za venčke darovali, bo namenjen najbolj ranljivim v naši okolici. Priporočen dar za adventni venček je 10€. Hvala za vaš dar.

Škofijska gimnazija Vipava organizira Dan odprtih vrat v soboto, 7. 12. 2024 od 9.00 do 11.00. Po tem bo možen tudi ogled dijaškega doma. Hkrati pa v petek, 6. 12. 2024 od 16.00 dalje vabijo učence 9. razreda na Noč v dijaškem domu. Več informacij na sgv.si.

28. 11. bo v Stari Gorici obletnica posvetitve cerkev. Maša, ki jo daroval škof, bo ob 18.30. Po maši bo odprtje stalne razstave zakladov goriške škofije. Naš zaklad je sicer svetost božjega ljudstva. Glavni zakladi bodo tako relikvariji svetnikov in nekaterih ostalih stvari. Razstava bo odprta ob sobotah. Kulturna prestolnica Evrope: prva naloga Cerkve je v tem, da

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Razlaga simbolike adventnega venca

Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju. Vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.

Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:

Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:

• predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
• predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
• predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
• predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.

Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.

Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.

Blagoslov adventnega venca

Duhovniki adventne vence blagoslovijo na prvo adventno nedeljo. Duhovniki se z blagoslovom, ki poudarja Božjo veličino in dobroto, obračajo na ljudi in ustvarjeni svet. Osnovna oblika blagoslovitve ima dva dela, ki sta oznanilo Božje besede in zahvala za Božjo pomoč. Drugi del z obredi in molitvami hvali Boga. Verniki prosijo za Božjo pomoč. Smisel venčka je spominjanje na Jezusov prihod in molitev.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 33. navadna nedelja, 17.11.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V soboto, 23. 11., ko bomo praznovali 20-obletnico konkatedrale. Glavni mašnik bo nadškof Stane Zore.

V luči tega praznovanja bo že tretje srečanje mladih iz obeh strani meje ob prazniku Kr. Kralja, ko je tudi dan mladih. To srečanje je odprto vsem. V petek, 22. 11. se bo srečanje začelo ob 19.00 na travniku pred občino v Novi Gorici. Program: skavti pripravijo uvodni program, sledi pozdrav predstavnikov oblasti, mladi dobijo delček iz papeževe spodbude za mlade, sledi procesija do konkatedrale, kjer bo molitev in srečanje za mlade. Tema srečanja bo Upanje in nasprotja (Mir in nasprotja). Zaključi se z večerjo.

28. 11. bo v Stari Gorici obletnica posvetitve cerkev. Maša, ki jo daroval škof, bo ob 18.30. Po maši bo odprtje stalne razstave zakladov goriške škofije. Naš zaklad je sicer svetost božjega ljudstva. Glavni zakladi bodo tako relikvariji svetnikov in nekaterih ostalih stvari. Razstava bo odprta ob sobotah. Kulturna prestolnica Evrope: prva naloga Cerkve je v tem, da

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Zakaj prepevati Bogu in ljudem?

Čudovit občutek izražanja čustev in vere z zvoki

Ko poješ, v pesem vložiš svojo dušo. Petje, vsaj v začetku, ni prostovoljna telesna funkcija, zahteva nekaj truda in za nekatere celo poguma. Z glasbo začutiš svoj jaz in izražaš čustva, ki jih sicer ne bi mogel izraziti.. Povezava, ki jo petje ustvarja med teboj in tvojimi poslušalci, je nekaj zelo posebnega.

Ljudje pojejo svojim otrokom pred spanjem ali pa s petjem sozakoncu,  Bogu ali cerkvenemu občestvu pokažejo, kako zelo jih imajo radi. Glas je instrument najglobljih občutkov in najgloblje vere.

Popolnost je mogoča, ni pa nujno potrebna

Seveda si vsi želimo, da bi petje zvenelo lepo, uglašeno in harmonično, da bi se poslušalcem naježile dlake. Toda popolnost nikakor ni glavni namen tovrstnega umetniškega ustvarjanja. Bolj je važen namen in notranja drža. Poj pristno iz srca, ljudje bodo to začuti. Lahko poješ na svoj edinstveni način, to prinaša občutek popolne svobode.

Zunaj cerkve imaš popolnoma svobodno izbiro skladb

Posamezniki imamo različne zahteve in želje. V službi bogoslužja pa se moramo prilagajati liturgičnemu času, željam prisotnih vernikov, ter liturgičnim predpisom. Tudi stopnji in želji pevcev in organistov, ki se lahko še učijo…

Iz svojega glasu črpaj samozavest

Glas je instrument. Morda celo najbolj večplasten in zapleten od vseh. In tako kot velja pri igranju na ostala glasbila, tudi glas s časom in vajo lahko natreniraš in izboljšaš. Natreniraš si posluh, naučiš se razumeti, nadzirati glasilke ter uporabljati resonančne prostore in pravilno dihanje. S petjem osrečiš samega sebe in ljudi ob tebi. Opazil boš, kako korak za korakom postajaš vse boljši, to pa bo krepilo tvojo samozavest. Postal boš ne samo boljši pevec ampak tudi boljši človek. Isto velja za poslušalce.  Petje deluje kot zaščitni zid pred slabim razpoloženjem in depresijo.

Občutek pripadnosti

Ko poješ skupaj z drugimi, se počutiš povezanega z njimi v eno samo slavečo Cerkev. Ljudje se v njej počutimo varne in stvari se nam zdijo precej bolj enostavne in smiselne. Zbor ali zgolj skupina posameznikov, ki pojejo skupaj, spontano tvorijo enotnost enako mislečih. V Cerkvi tvorimo to enotnost tudi z Bogom. »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu tam sem jez sredi med njimi. Glasba lahko izraža skupna čustva, vero ali sporočila, ki jih besede le redko zmorejo.

Petje kot območje udobja in srečanja z nadnaravnim

Med petjem odmislimo ves stres in naše vsakdanje težave so pozabljene. Ko poješ, se osredotočiš na zvoke, melodije in navsezadnje na celotno telo. Vsakdanje stvari postanejo v takšnih trenutkih drugotnega pomena. Preprosto nehaš razmišljati o svojih težavah, te postanejo nepomembne. Petje postane meditacija in užitek.

Vse več dokazov, ki so jih zbrali znanstveniki, kaže na pozitiven učinek petja: aktivirajo se hormoni sreče. Petje poveča kognitivno zmogljivost in zmanjša fizični in psihični stres. Spodbuja pravilno dihanja in sprostitev mišic. Rezultat takšnega dihanja je, da občutiš mirnost in sproščenost. To posledično znižuje tudi krvni tlak, upočasni pulz in sprosti mišice. Občutek sreče preplavi tvoje telo in dušo na edinstven način.

slike jubilantov 2024:  ZakonciJubilanti2024.zip

POMEMBNO OBVESTILO

Ker tudi letos otroci že nestrpno pričakujejo prihod Miklavža, se mladinci že
pripravljamo nanj. Letos zbiramo čokolatine, plastenke (velike najmanj 0,5 litra)
ter igrače, kot na primer puzle, plišaste igrače, avtomobilčke, manjše namizne
igre, ipd. Vaše darove lahko odložite v škatle, ki jih najdete pri vratih cerkve ali
jih prinesete v župnišče.
Upam, da se boste odzvali v čim večjem številu in pomagali polepšati otrokom
Miklavžev večer. Hvaležni vam bomo za vsak vaš dar.
Mladinci

Oznanila župnij Šempas in Osek, 10.11.2024, šagra sv. Martina v Oseku, pri maši blagoslov vina in obnovljenega zvonika, odprtje razstave, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Goriške vernike in duhovnike vabimo, da bi se udeležili slovesnosti, ki bo v soboto, 23. 11., ko bomo praznovali 20-obletnico konkatedrale. Glavni mašnik bo nadškof Stane Zore.

V luči tega praznovanja bo že tretje srečanje mladih iz obeh strani meje ob prazniku Kr. Kralja, ko je tudi dan mladih. To srečanje je odprto vsem. V petek, 22. 11. se bo srečanje začelo ob 19.00 na travniku pred občino v Novi Gorici. Program: skavti pripravijo uvodni program, sledi pozdrav predstavnikov oblasti, mladi dobijo delček iz papeževe spodbude za mlade, sledi procesija do konkatedrale, kjer bo molitev in srečanje za mlade. Tema srečanja bo Upanje in nasprotja (Mir in nasprotja). Zaključi se z večerjo.

28. 11. bo v Stari Gorici obletnica posvetitve cerkev. Maša, ki jo daroval škof, bo ob 18.30. Po maši bo odprtje stalne razstave zakladov goriške škofije. Naš zaklad je sicer svetost božjega ljudstva. Glavni zakladi bodo tako relikvariji svetnikov in nekaterih ostalih stvari. Razstava bo odprta ob sobotah. Kulturna prestolnica Evrope: prva naloga Cerkve je v tem, da

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Sv. Martin iz Toursa (okoli 315–397), po rodu iz okolice današnjega Sombotela na Madžarskem, je eden najbolj priljubljenih škofov in svetnikov vseh časov.

Martinovi starši so bili pogani, on pa se je komaj dvanajstleten že začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Proti svoji volji je postal vojaški častnik, ta služba pa ga je pripeljala v Galijo, ki je postala njegova druga domovina. 

Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. V mrzlem zimskem jutru je srečal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega popolnega spreobrnjenja, kajti tisto noč se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. 

Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan, ki je bil pomembno središče v boju za pravo vero proti različnim krivoverstvom.

Ko so prebivalci Toursa leta 371 iskali novega škofa, so izvolili sv. Martina, ker so ga cenili zaradi njegove pravičnosti in ljubezni do vsakogar, še posebej do najrevnejših. O sv. Martinu se je spletlo več legend, ena od njih pripoveduje, da Martin zaradi skromnosti sploh ni želel sprejeti škofovske mitre, zato se je skril pred odposlanci, ki so prišli ponj. 

Toda v bližini so bile gosi, ki so s svojim gaganjem razkrile skromnega škofa. V 27-ih letih svoje škofovske službe je sv. Martin upravičil svoj sloves velikega dobrotnika, dejavno pa je skrbel tudi za širitev krščanstva z oznanjevanjem evangelija.

Sv. Martin je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Umrl je 8. novembra leta 397 v kraju Candes, ki leži severno od Toursa. Pokopali so ga 11. novembra; na ta dan, ki je po njem dobil ime »martinovo«, praznujemo njegov god.

Življenje sv. Martina je opisal že njegov sodobnik in prijatelj Sulpicij Sever pod naslovom Vita Sancti Martini, ki je tudi v slovenskem prevodu v knjigi Martinovo berilo (2017).

Sv. Martin je zavetnik revnih, jetnikov, vojakov, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali …

Sv. Martinu pripisujejo naslednjo molitev:

V moji zapuščenosti me obišči, Gospod, v moji samoti me objemi, v moji bedi me ozdravi. Sveto v meni naj prebudi moje čute, vid v meni naj vidi Tvoje stvarstvo, sluh v meni naj sliši peti angele. Želim živeti, preživeti, častiti te in te slaviti. Daj mi moči, poguma in Tvoje ljubezni. Prebudi mi srce, da ne bom sovražil, ampak da bom odpuščal in v Tvojem večnem miru živel. Amen.

Sv. Martin na Slovenskem

Slovenski pregovor pravi, da na ta dan »svet’ Martin nar’di iz mošta vin«; zato se ob »martinovem« in še naslednje dni na »martinovanjih« po tradiciji speče gos, ki pa jo Slovenci radi preveč obilno zalivajo z novim vinom, kar je žalostna resnica tudi za ostale dni v letu. 

Pri nas je sv. Martinu posvečenih kar 94 cerkva (od teh je 43 župnijskih), tudi veliko krajev nosi po njem ime Šmartno. Po navedbi na spletni strani Pot svetega Martina (Via sancti Martini) je teh cerkva na Slovenskem celo 97. 

Slovenijo od vzhoda do zahoda prečka Evropska kulturna pot sv. Martina, ki je bila s strani Sveta Evrope razglašena leta 2005 in vodi od madžarskega Sombotela do francoskega Toursa ter zajema spominska mesta, povezana z življenjem in čaščenjem tega priljubljenega evropskega svetnika. Razpoznavni znak teh spominskih mest so tako imenovane »stopinje sv. Martina«, majhne skulpture, ki so vgrajene na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku, eno od teh na primer lahko vidimo pri Etnografskem muzeju v Ljubljani. V Sloveniji za pot in aktivnosti v zvezi z njo skrbi Evropski kulturni center sv. Martin Tourski – Slovenija, pooblaščen od Sveta Evrope.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Zahvalna nedelja 3.11.2024, pri mašah in po mašah srečanje zakonskih jubilantov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ob 14h križev pot od Olge na Ovčji plac

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Kar je Bog združil…

Zakaj toliko žensk in moških danes tako zlahka omenja besedo ločitev? Zakaj se ne potrudijo malo bolj, da bi rešili svoj zakon?, Psihiater Aquilino Polaino profesor za zakon in družino na univerzi v Navarri pravi, ker je sodobna družba nezrela. Nezrelost v sodobni družbi je nekaj običajnega.

Mladi danes dozorevajo veliko pozneje kot mladi pred 25 leti, razlika pa je še večja v primerjavi z mladimi pred 45 leti.

Kako postati zrela oseba? To je proces, ki zahteva čas, potrpežljivost, medsebojno spoznavanje brez strahu pred trpljenjem. Potrebujemo vero, empatijo, to je zmožnost zaznave čustev bližnjega, potrpežljivost za poslušanje, velikodušnost, predanost, ki daje in ne zahteva, močno voljo in številne druge vrednote, ki jih je mogoče doseči postopno s trdim delom.

Trpljenje, ki ga spremljajo junaštvo, sprejemanje in tišina, pomaga človeku, da osebnostno raste. Rastemo počasi. V življenju gremo vsi skozi izkušnje in preizkušnje, ki nam pomagajo rasti. Te so npr.: izguba premoženja, bolezen, izkušnja vojne, velike nesreče, prihod otroka, odhod otrok po drugi poti, izdaja prijatelja, ločitev.

Vse to so lahko priložnosti za rast in notranjo preobrazbo, saj vse pripomorejo k temu, da oseba razmisli o občutku odgovornosti in uporabi svoje svobode.

Kdo je osebnostno zrel? Beseda zrelost pomeni biti pripravljen. Zrela oseba je oseba, ki se uči biti modra, preudarna in pravična. To je oseba, ki se sooča z življenjem takim, kot je, ki si ne prizadeva, da ne bi trpela, ampak želi izkoristiti krize, da razvije izviren in edinstven odnos do življenja, ki je samo njeno.

Katoliški duhovnik, mislec in pisatelj Romano Guardini (1885–1968) v Pismih o samovzgoji piše o vrednotah in krepostih, ki prispevajo k oblikovanju zrelosti:

• Veselje, ki mora biti temeljni ton krščanskega življenja in ima svoj temelj v odnosu z Bogom,
• iskrenost, ki mora postati globoka življenjska norma,
• druge osebnostne lastnosti, ki kujejo zrelost: gostoljubnost, duh molitve,
  spoštovanje ali človekoljubnost, osebna identiteta, sposobnost prizadevanja in trdega dela.

Blaženi Karel zadnji ogrski kralj, znan kot Karel IV, utemeljitelj krščanskega socialnega nauka, ter voditelj, ki si je med 1. svetovno vojno neutrudno prizadeval za mir, predan družinski oče in zvest soprog svoji ženi Citi. V Šempasu pri stari šoli, imamo celo njegov spomenik, ki nas spominja na njegov obisk. Poročena sta bila enajst let do njegove prezgodnje smrti leta 1922, v zakonu pa se jima je rodilo osem otrok.

• Kot vodja cesarstva v vojni je imel gotovo zelo veliko težav, toda sredi vseh teh dogodkov Karel nikoli ni pozabil, kako pomemben je tudi njegov zakon.
• Pa si oglejmo pet nasvetov bl. Karla in Božje služabnice Cite, ki nas lahko navdihnejo, poročenim parom pa pomagajo živeti v skladu z zakonskimi obljubami, vse “dokler naju smrt ne loči”.
• 
  1. Najpomembnejši cilj zakona je pomagati zakoncu, da pride v nebesa
• Dan pred kraljevo poroko 20. 10.1911 je Karel rekel Citi: “Zdaj pa drug drugemu pomagajva, da prideva v nebesa.”. Dan poroke je tudi njegov godovni dan, kar je v krščanski veri velika izjema. Zlahka pozabimo, da je zakonska zveza predvsem zakrament.
• To pomeni, da Bog poročenim parom namenja posebne milosti, da bi izpolnili svoje življenjsko poslanstvo, usmerjeno v končni cilj, nebesa.

2. Zaupajmo svoj zakon Bogu in preblaženi Devici Mariji

• V poročna prstana sta dala vgravirati: Pod tvoje varstvo pribeživa, o sveta Božja porodnica

3. Po poroki nisem več jaz, ampak midva

• V zakonu se pogosto pojavi skušnjava, da živimo ločeno življenje, mož opravlja svoje delo, žena pa svojega. Karel in Cita pa sta se, ravno nasprotno, vedno videla in delovala kot par.

   4. Nenehno vžigajmo plamen ljubezni

• Med prvo svetovno vojno je moral Karel kot cesar veliko potovati in sprejemati ključne vojaške odločitve. Vendar je vsak dan našel čas, da je poklical svojo ženo. Vedel je, da bo zakon propadel, če ga z ženo ne bosta negovala z ohranjanjem plamena ljubezni.
• 5. Ljubimo drug drugega z večno ljubeznijo, ki prestane vse preizkušnje
• Potem ko sta doživela ponižanje ob izgonu iz lastne domovine, sta se še tesneje oklenila drug drugega. Kmalu zatem sta se soočila s še večjo preizkušnjo svoje ljubezni, ko je Karel zbolel za hudo pljučnico in se hitro znašel na smrtni postelji. Karlove zadnje besede ženi so bile: “Neskončno te ljubim.” Njuna ljubezen ni bila le občutek, ampak izbira, da bosta drug drugega ljubila, “dokler naju smrt ne loči” in še dlje. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, Žegnanjska nedelja; 27.10.2024, rožni venec vodijo pevci, stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.                                                                                                                                                Tudi letos ima Karitas na voljo sveče - priporočen dar je 2.50€. Denar od sveč je namenjen za potrebe Goriške območne Karitas

Naša vera v Kristusa bi nam morala preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na “mrtve”

1. novembra praznujemo praznik vseh svetih. Uradno državno poimenovanje tega dneva je dan spomina na mrtve, skrajšano dan mrtvih. Dve popolnoma različni poimenovanji za isti praznik – prvo lahko doživljamo kot polno upanja (vsi sveti), drugo kot nekaj žalostnega, morečega, dokončnega.

So naši pokojni res mrtvi …Tako rekoč nedopustno je, da bi kristjani zavestno ali pomotoma uporabljali izraz “dan mrtvih”. Naša vera v Kristusa, ki je z vstajenjem premagal smrt in tako tudi vsem nam odprl vrata večnosti, bi nam morala namreč preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na “mrtve”.

Mrtvi. Kako moreč in dokončen izraz. Kaj je v resnici mrtvega, ko nekdo umre? Kristjani verujemo, da umre le telo, naš fizični oklep oziroma lupina. Duša ter vse, kar jo je za časa našega zemeljskega življenja oblikovalo, pa se – tako upamo – združi z Bogom. Zato si vse življenje prizadevamo za to, da bi nekoč tudi mi dosegli večno življenje, v katerega vstopamo skozi nevidna vrata smrti našega fizičnega telesa.
… ali živi?

Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom o razliki med zemeljskim in nebeškim ‒ večnim védenjem zapisal: “Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.” (1 Kor 13,12)

Potemtakem so naši preminuli ali pokojni še kako živi. Morda bi lahko celo rekli, da so na nek način bolj živi kot mi, ki smo še ujeti v omejene dimenzije časa in prostora. Imajo namreč spoznanje in védenje, ki je našemu omejenemu umu za zdaj še skrito.
Vsi sveti – praznik, ki nas povezuje z večnostjo

Na spletni strani Slovenske škofovske konference o prazniku vseh svetih piše: “To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.”

Na praznik vseh svetih se torej ljubeče spominjamo vseh naših rajnih, ki se že veselijo v večni Božji svetlobi. V molitvi pa se jim priporočimo tudi sami, naj pri Bogu posredujejo za naše slabosti in šibkosti, da se jim bomo nekoč, ko bo umrlo naše umrljivo telo, pridružili tudi mi.

Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".

Oznanila župnij Šempas in Osek, Misijonska nedelja, rožni venec moli ŽPS in ŽGS, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

"Začenjamo novo leto Slomškovega bralnega priznanja za otroke in odrasle! Prvo srečanje za otroke bo v soboto, 26. oktobra ob 14.00 v odrasle pa na prvo bralno srečanje vabimo v petek, 25. oktobra, ob 20.00 v staro učilnico župnišča v Šempasu. Vabljeni tudi novi člani." Vabljeni srednješolci, študenti, upokojenci in vsi vmes."

Tudi letos ima Karitas na voljo sveče - priporočen dar je 2.50€. Denar od sveč je namenjen za potrebe Goriške območne Karitas

5 pogostih vprašanj o krstu   Rojstvo otroka je za vsako družino vesel dogodek, hkrati pa prinese tudi veliko skrbi in odgovornosti. Ena od teh je tudi krst otroka, ki je za nekatere starše povsem samoumeven, drugi so mnenja, da bi se o tem moral otrok odločiti sam, tretji pa se zanj odločijo iz lepe navade, ki sodi k rojstvu otroka.    Krst otroka je prvi in najpomembnejši zakrament, saj z njim otrok začenja novo življenje kot božji otrok. S krstom se otroku izbrišejo vsi grehi, vključno z izvirnim grehom, hkrati pa je to prvi korak k veri. Razlogov za krst otroka je torej veliko, kljub temu pa se mnogim postavlja o njem veliko vprašanj, na katera bomo skušali odgovoriti v nadaljevanju.                                                                                           1. Kako poteka sveti krst?  Krst lahko poteka med sveto mašo, ali pa takoj po njej, odvisno od župnije. Pri krstnem obredu krščenec najprej izrazi željo, da je krščen, in namen, ki ga vodi k temu. Pri krstu otrok to željo izrazijo starši in krstni boter, prav tako pa otrok prejme tudi svoje krstno ime, ki je ime svetnika ali svetnice, ki je otrokov krstni zavetnik. Bistveno dejanje krsta je, ko duhovnik krščenca trikrat oblije z vodo in pri tem izgovarja »Ime krščenca, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Temu sledi maziljenje s sveto krizmo, krščenca pa duhovnik pokrije z belim prtičkom ali oblačilom. Oče pri velikonočni sveči prižge krstno svečo in jo izroči duhovniku, ta pa jo izroči nazaj staršem. Na koncu duhovnik pokriža krščenca na čelo, za njim pa ga pokrižajo še starši in botri.

2. Kdaj krstiti otroka?

Kdaj otroka pripeljati h krstu, ni točno določeno, saj je to v prvi vrsti odločitev staršev. Seveda je smiselno, da se za to odločijo čim prej, saj bo le tako otrok očiščen izvirnega greha in bo postal božji otrok.

Običajno so otroci stari od 3 mesecev naprej, nekateri več drugi celo manj, kar pa je v največji meri odvisno od staršev, saj oni najbolje poznajo svojega otroka.

Vendar pa za krst ni nikoli prepozno. Nekateri se zanj odločijo šele v obdobju odraslosti, najpogosteje takrat, ko se želijo cerkveno poročiti, saj so za to potrebni vsi trije zakramenti.

3. Kaj potrebujemo za sveti krst?

Čeprav je krst vesel dogodek, pa zahteva tudi nekaj priprav, pred tem pa je potrebno urediti tudi nekaj dokumentacije. Med drugim potrebujete: - potrdilo o udeležbi na pripravi za krst; potrdilo vam izda duhovnik, kjer ste imeli pripravo na krst, najpogosteje pa je to domača župnija, kar pa ni nujno; - če je krst v drugi župniji, potem potrebujete tudi pisno dovoljenje duhovnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče; - krstno svečo, - bel prtiček oziroma belo oblačilo za otroka, - boter pa potrebuje tudi pisno potrdilo domačega župnika o sposobnosti za botrsko službo oziroma o opravljenih zakramentih. Za vsakega krščenca pa je potrebna predvsem vera. Ker majhni otroci še ne morejo imeti osebne vere, so zato krščeni v veri staršev in botrov.

4. Kdo je lahko krstni boter? Krstni boter je lahko eden ali pa sta dva, pri čemer to nista starša krščenca. Zanj je pomembno, da ima vse tri zakramente – krst, obhajilo in birmo, star pa mora biti vsaj 16 let. Če prihaja iz druge župnije, mora imeti dokazilo o opravljenih zakramentih, ki ga dobi v svoji domači župniji. Za botra je pomembno, da živi po krščanskih načelih, moli in redno obiskuje sveto mašo. Če je poročen, mora biti cerkveno, torej boter ne more biti nekdo, ki je civilno poročen ali živi v izvenzakonski skupnosti. Če boter da novokrščencu kako darilo naj bo to »nekaj verskega«

5. Kakšna je vloga staršev pri svetem krstu?

Starši se skupaj z župnikom župnije dogovorijo za termin svetega krsta. Poklicati je potrebno dovolj zgodaj, saj imajo starši pred tem še pripravo na krst. Na pripravo za krst starša prineseta družinsko knjižico, ob tem se podpišejo vsi podatki za krstno knjigo, starši pa so seznanjeni s tem, kaj sploh je krst, zakaj otroka krstiti in njegov pomen. Cerkev ne priznava izvenzakonske skupnosti in še leta nazaj se je striktno držala svojega načela, da morajo biti starši cerkveno poročeni, če želijo krstiti otroka. Danes to ni več pogoj, saj otrok ne sme biti prikrajšan za zakrament krsta, če starša nimata zakramenta svetega zakona. Krst je skupaj z obhajilom in birmo temelj krščanskega življenja. Če želite svojega otroka vzgajati v krščanski veri, je to prvi korak, ki ga morate storiti čim prej po rojstvu otroka.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13.10.2024, 28. navadna nedelja, rožni venec, prošnje in zahvale pripravljajo birmanci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Krst v Šempasu bo 20.10. 2024 ob 10.30. zadnja priprava 17.10.2024 ob 19.30.

V tem misijonskem mesecu nas nagovarja Kristusov klic, naj mu sledimo, naj vse zapustimo zaradi evangelija in zaradi večnega življenja. Želi si uboge v srcu, ki iščejo le bogastvo njegove besede, da bi živeli iz nje; ki molijo, da bi prejeli modrost in jo izžarevali. Biti misijonski učenec pomeni, da se odpovemo bogastvu tega sveta in izberemo edino bogastvo, ki lahko nasiti naša srca, to je bogastvo Gospodove ljubezni.

Papež Frančišek je v eni od svojih katehez podal zgled iskalke Boga v Madeleine Delbrel, ki je do dvajsetega leta živela v agnosticizmu. Takrat je začela iskati Boga z globoko žejo in praznino, ki je kričala v njeni tesnobi. Pot vere jo je vodila do odločitve, da je v celoti podarila svoje življenje Bogu v srcu Cerkve in v srcu sveta. Prevzeta ob svojem srečanju z Gospodom je zapisala: »Ko smo spoznali Božjo besedo, nimamo pravice, da je ne bi sprejeli; ko smo jo sprejeli, nimamo pravice, da ji ne bi dovolili, da se utelesi v nas; ko se je utelesila v nas, nimamo pravice, da jo ohranimo zase« (25. kateheza o gorečnosti za evangelizacijo).

Drugi zgled učenca-misijonarja, ki je zapustil vse, da bi sledil Kristusu in bil priča njegovega evangelija, je sv. Karel de Foucauld. Svojo mladost je preživel daleč od Boga in je verjel le v neurejeno pehanje za užitki. Potem ko se je spreobrnil in sprejel milost Božjega odpuščanja, pa je nekemu nevernemu prijatelju razkril razlog svojega življenja. Zapisal je: »Svoje srce sem predal Jezusu iz Nazareta«. Brat Karel nas spominja, da je prvi korak evangelizacije imeti Jezusa v svojem srcu in se »zaljubiti« vanj. Če tega ni, ga bomo težko pokazali s svojim življenjem. Če njega ni, smo v nevarnosti, da bomo v govorili samo o sebi, o neki morali ali, še huje, o vrsti pravil, ne pa o Jezusu, njegovi ljubezni in usmiljenju (23. kateheza o strasti za evangelizacijo). Učenec-misijonar je našel zaklad, o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju. Papež nadaljuje svojo katehezo o Karlu de Foucauldu: kadar nekdo od nas bolje spozna Jezusa, se rodi želja, da bi ga predstavil in delil ta zaklad. Brat Karel je to storil v tišini, z zgledom in z življenjem. Z življenjem, ker »vse naše življenje, mora oznanjati evangelij.« Odločil se je, da se bo naselil v daljnih krajih, da bi evangelij širil v tišini, z življenjem v nazareškem duhu, v uboštvu in skrito. Podal se je v saharsko puščavo med nevernike in k njim prišel kot prijatelj in brat, ki je prinesel sladkost Jezusa v Evharistiji. (23. kateheza).

Jezusova obljuba tistemu, ki zapusti vse zaradi njega in evangelija, zagotavlja, da bomo vstopili v večno življenje, v kraljestvo! Človeškemu bitju je to nemogoče, a je mogoče z Bogom! V tem misijonskem mesecu praznujemo klic, ki ga še naprej pošilja vsem, da mu sledimo in se darujemo za evangelij in kraljestvo. Dopustimo Bogu, da uresniči naše želje, da bi z vsem svojim srcem objeli misijone. Bogati človek iz evangelija, ki bi rad imel večno življenje, ni našel veselja, temveč žalost materializma. Tiste pa, ki so našli resnično veselje, ko so vse darovali in izbrali Jezusa, papež Frančišek spominja na ugoden sedanji trenutek za oznanjevanje Jezusa. Tako kot učenca iz Emavsa, ki sta našla zaklad, se vrnemo v vsakdanje življenje z elanom za oznanjevanje. Ta dva učenca sta se razveselila, ker sta našla Jezusa in on je spremenil njuno življenje. Tudi danes številni bratje in sestre čakajo na oznanilo evangelija. Današnje človeštvo je kot človeštvo vseh časov: kljub programirani neveri in sekularnosti potrebuje evangelij. To je ugoden trenutek za oznanjevanje Jezusa. Tisti, ki se mu pustijo odrešiti, so rešeni greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se veselje rodi in vedno znova preraja. (25. kateheza).

V tem misijonskem mesecu bodimo zato skupaj s papežem Frančiškom hvaležni za vse, ki so odgovorili na klic in zapustili vse, da bi oznanjevali evangelij. »Še naprej zato molimo in se zahvaljujmo Bogu za nove in številne misijonske poklice, za delo evangelizacije, ki se nadaljuje vse do skrajnih mej sveta.« (Poslanica za Svetovni dan misijonov 2024).

Misijoni

Evangelij je namenjen vsem ljudem in vsem narodom brez izjeme. Cerkev »je po svoji naravi misijonarska, saj ima  po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha.« (Odlok o misijonski dejavnosti 2) Misijonsko poslanstvo je »milost in poklic Cerkve, njeno najgloblje bistvo. Smisel njenega obstoja je evangelizacija.« (Pavel VI., O evangelizaciji 14)

Misijonsko delovanje je še kako potrebno tudi danes, kajti »poslanstvo Kristusa Odrešenika, ki je zaupano Cerkvi, je še daleč od tega, da bi bilo uresničeno. Že bežen pogled na človeštvo pokaže, da je to poslanstvo še vedno na začetku in da ga moramo zato opravljati z vsemi močmi.« (Janez Pavel II., Odrešenikovo poslanstvo 1) Ob misli, da so po dva tisoč letih še vedno ljudstva, ki Kristusa ne poznajo in še niso slišala njegovega odrešenjskega sporočila, ne moremo ostati križem rok. Še več! Žal narašča število tistih, ki so evangeljsko oznanilo sicer prejeli, a so nanj pozabili ali pa ga opustili in se v Cerkvi več ne prepoznajo.

Evangelij ni izključna dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak je dar, ki ga je treba deliti z drugimi, je dobra novica, ki jo je treba širiti naprej. To ni dar oz. naloga, ki bi bila zaupana le nekaterim, marveč je za vse, ki so s krstom postali »izvoljeni rod, … svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), da bi razglašali Božja čudovita dela. V to splošno poslanstvo so vključene vse dejavnosti. Sodelovanje pri evangelizacijskem delu Cerkve se ne sme omejevati na nekatere trenutke in posebne priložnosti, niti ga ni mogoče obravnavati kot eno izmed številnih pastoralnih dejavnosti, kajti misijonska razsežnost je za Cerkve bistvenega pomena, zato jo je treba imeti vedno pred očmi. Pomembno je, da se posamezni verniki in cerkvene skupnosti redno, ne le poredko in občasno, zanimajo za misijonsko delovanje, in sicer kot način krščanskega življenja.

Kristjan postaja s soodgovorno soudeležbo pri misijonskem poslanstvu Cerkve graditelj skupnosti, miru in solidarnosti, ki so Kristusov dar, in sodeluje pri uresničevanju Božjega odrešilnega načrta za vse. Izzivi, s katerimi se sooča vse človeštvo, kličejo kristjane, naj stojijo drugim ob strani, in prav misijonska dejavnost je takšna solidarnost z vsem človeštvom.           Papež Benedikt XVI

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. oktobra 2024, 27. navadna nedelja, nabirka za poplavljence po Evropi, prodaja Vicencijevega koledarja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes je začetek tedna za življenje.

Danes ob13h pogreb +Matejke Bučinel Ozeljan 29b.

20.10.2024 ob 10.30 v Šempasu krščevanje. 

Od 6 do 9.3.2025 na ljubilejno leto, romanje v Rim. organizira Kapela Nova Gorica.

Dobrodelna prireditev Goriške območne Karitas GORIŠKA DLAN bo letos potekala v petek 11.10. 2024 ob 19h v Športni dvorani Nova Gorica.

Vstopnice bodo na voljo v nedeljo po maši. Priporočen dar vstopnice je 10€.

Lepo vabljeni.

Krst v Šempasu bo 20.10. 2024 ob 10.30. zadnja priprava 17.10.2024 ob 19.30.

Zapisnik seje ŽPS Šempas z dne 30.09.2024

Prisotni: župnik Joško Tomažič, Člani ŽPS: Dolores Pavlin Štrukelj,  Tanja Martelanc, Nelida Pavlič, Zvonka Žižmond, Martina Vulič, Mojca Oberdank, Milena Vidal Černe, Anka Vovk, Natalija Škarabot, Alenka Bovcon

Razpored liturgičnega leta ( september 2024 - januar 2025)

OKTOBER 2024

Molitev rožnega venca pol ure red mašo:

 1. nedelja  6.10.- prvoobhajenci

2. nedelja 13.10.-  biramanci  

3. nedelja 20.10.- ŽPS, ŽGS, pevci

4. nedelja 27.10. – Karitas

31.10. – četrtek -  maša na vojaškem pokopališču v Oseku za žrtve vojn in za mir

NOVEMBER 2024

1.11. -  Vsi sveti – po istem razporedu kot druga leta ( 7:45 Ozeljan, 9:00 Šmihelj, 10:30 Šempas)

3.11. – Zahvalna nedelja – Zakonski jubilanti

              Popoldne Križev pot  - Ovčji plac

12.11. – Seznam tistih ,  ki želijo v adventu moliti po družinah ( Marija romarica)

23.11. – Izdelava adventnega venca za cerkve – pripravijo učenci 9. razreda

30.11 – Karitas začne z izdelavo adventnih venčkov

DECEMBER 2024

Jaslice pripravijo učenci 8.razreda

6.12. – Miklavževanje -  pripravijo mladinci

15.12. – 3. adventna nedelja: češčenje po razporedu;  Popoldan spovedovanje;

- ob 8:30 h – 9,30 h  molitvena skupina, pevci, Karitas in ostali

- od 9:30  - 10 h tišina

- 10:00 h – 10,30 h mladi

24.12. (torek)Božični večer  – Maše: ob 20h Ozeljan, ob 22h Osek,  ob 24h polnočnica v Šempasu

25.12. (sreda) Božične maše po nedeljskem urniku

29.12. pri maši blagoslov otrok

31.12. Maša v čast Sv. Silvestru ob 18 h

JANUAR 2025

1.1.2025 - Novo leto: maša v Šempasu ob 10.30h, Osek ob 9:00h

6.1. Sveti trije kralji: maša ob 18h Šempas

26.1. Nedelja božje besede  - pripravijo bralci

Zabeležka 6. seje ŽPS Osek
23. 9. 2024
Prisotni: župnik Joško Tomažič, Simon Kerševan, Judita Vrtovec, Elizabeta Guštin, Ferdinanda
Marinčič, Maja Praček, Samo Stamboldžioski, Peter Ušaj; odsoten: Ambrož Vrtovec.
1) Bogoslužni koledar (september 2024 – januar 2025)
OKTOBER
Molitev rožnega venca pol ure pred mašo:
- nedelja 6. 10. : prvoobhajanci
- nedelja 13. 10. : birmanci
- nedelja 20. 10. : žps, žgs
- nedelja 27. 10. : pevci
Maša za žrtve vojn in za mir na vojaškem pokopališču: četrtek, 31. 10. ob 15. uri
NOVEMBER
1. 11. (petek) Vsi sveti: Osek – maša 14:00, blagoslov grobov: Osek 15:00, sv. Lucija 15:30
3. 11. Zahvalna nedelja in zakonski jubilanti; križev pot na Ovčji plac (14h) ob 80-letnici smrti
Emila Keteja
10. 11. Šagra sv. Martina, blagoslov vina, ofer/ koncert KTD Osek, sobota pred šagro (9. 11.)
22. 11. (petek), sv. Ceclija, praznovanje cerkvenih pevk in pevcev po dogovoru zborovodij
DECEMBER
30. 11. (sobota) ob 14. ur izdelava adventnih venčkov za Karitas in venčkov za cerkvi sv.
Martina in sv. Lucije, ki jih izdelajo birmanci
1. 12. - 1. adventna nedelja, blagoslov adventnih venčkov
8. 12. - 2. adventna: 6-7h – osebno češčenje v tišini
7-8h – skupno češčenje
8-9h – birmanci in mladi, sklep in blagoslov v začetku maše

15. 12. - 3. adventna: maša pri sv. Luciji, spovedovanje v Šempasu
Jaslice pri sv. Martinu in pri sv. Luciji izdelajo birmanci
KTD Osek: otvoritev razstave jaslic.
22. 12. - 4. adventna nedelja, spovedovanje v Oseku
24. 12. (torek) – Sveti večer – polnočnica v Oseku ob 22. uri
25. 12. (sreda) maše po nedeljskem urniku, Osek ob 9. uri
26. 12. (četrtek) maša pri sv. Luciji ob 10. uri in žegnanje konj
28. 12. (sobota) pohod z baklami k Vitovski materi Božji in zahvalna maša
29. 12. (nedelja sv. Družine)
JANUAR 2025
1.1. (sreda) maše po nedeljskem urniku: Osek ob 9. uri

2) Šmarnice in urnik maš
za letošnje Šmarnice so bile podane pripombe, da so potekale prepozno, ker je bila maša že
maja ob 20. uri. Maša skupaj s Šmarnicami traja približno 40 minut, kar pomeni, da otroci
niso doma pred 21. uro. Ko so bile samo Šmarnice smo jih imeli ob 19. uri. Maše aprila in
maja naj bodo ob 19. uri, junija ob 19. ali najkasneje 19:30.
3) Ozvočenje
Glede ozvočenja v cerkvi v Oseku so večkrat pripombe, da se ne sliši dovolj dobro. Sedaj smo
nekoliko spremenili nastavitev in ob tem ugotovili, da zvočnik na koru sploh niso delovali.
Skupaj z ŽGS bo potrebno poskrbeti za popravilo.
4) 250 letnica zvonika in dokončanja cerkve
Urejen bo varnejši dostop v zvoniku z dodatnimi ograjami na stopniščih. Tako bo tudi za
mlajše zagotovljena varnost na stopnicah na kor ter po vseh stopnicah do vrha zvonika za
pritrkovalce in obiskovalce. Podrobnosti glede koncerta in šagre se bomo še dogovorili
(Simon, Jakob, Ferdinanda, Peter, Bogdan).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 29.9.2024, Mihael Gabrijel in Rafael nadangeli, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Dobrodelna prireditev Goriške območne Karitas GORIŠKA DLAN bo letos potekala v petek 11.10. 2024 ob 19h v Športni dvorani Nova Gorica.

Vstopnice bodo na voljo v nedeljo po maši. Priporočen dar vstopnice je 10€.

Lepo vabljeni.

Sveti nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael  29.9.2023  

V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije Božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli.

V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj 29. septembra, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.

Mihael pomeni 'kdo kakor Bog?'. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot 'velikega kneza'. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.

Gabriel pomeni po hebrejskem deblu 'božji mož' ali 'božji junak'. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Nadangel Rafael, čigar ime pomeni 'božje zdravilo' ali 'Bog je ozdravil', se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praznik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.

Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.

Vir: revija Ognjišče.

Z molitvijo kličimo na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov:

Sveti nadangel Mihael,
brani nas v boju,
bodi nam v pomoč zoper zlobnost
in zalezovanje hudobnega duha.
Ukroti naj ga vsemogočni Bog,
ponižno zato prosimo.
In ti vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z Božjo pomočjo v pekel pahni.  Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 25. navadna nedelja, Slomškova, 22.9.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Večeri za mlade: Dornberk, 28. 9. ob 19.00 – sv. maša, filmski večer. Srečanje začni ob 19.30.

Slomšek  je bil duhovnik, lavantinski škof, narodni buditelj, pisatelj, pedagog in skladatelj. Rodil se je na Slomu v Unišah v bližini Ponikve kot prvi od osmih otrok premožnima kmetoma Marku Slomšku in Mariji roj. Zorko, ki je bila doma iz Brdc pri Črešnjicah. Prvo izobrazbo je nabiral pri kaplanu Jakobu Prašnikarju po nedeljskih mašah. Šolanje je jeseni 1814 nadaljeval v Celju, kjer mu je ves čas stal ob strani domači kaplan. Ob učenju si je tudi sam služil denar s poučevanjem učencev bogatih staršev. V njem pa je vseskozi zorela želja po duhovniškem poklicu. Po končani celjski gimnaziji leta 1819 je odšel na licej v Ljubljano, kjer je bil sošolec Franceta Prešerna in nadalje v Senj. Jeseni leta 1820 se je vpisal na bogoslovje v Celovcu in bil zaradi svoje zagnanosti in sposobnosti že 8. 9. 1924 posvečen v duhovnika. Novo mašo je opravil v Olimju, 26. septembra 1924. Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje v Celovcu in redno maševal v bolnišnici sester elizabetink. Ker je teološki študij opravil odlično so mu ponudili nadaljnji študij, ki pa ga je Slomšek zavrnil. Odločil se je za življenje med preprostimi ljudmi. Njegova prva služba (28. julij 1825) se je pričela na Bizeljskem in nadaljevala v župniji Nova Cerkev pri Vojniku (1. maj 1827). V času  svojega službovanja v Novi Cerkvi se je izkazal kot odličen pridigar, veliko je pisal (tudi pesmi kot znana Večernica), poučeval otroke in se udeleževal raznih slovesnosti. Po dveh letih kaplanovanja je 1. novembra 1829 Slomšek dobil novo službo kot spiritual v celovškem semenišču. Tukaj je ostal devet let in v tem času ogromno pisal. Zbiral je ljudske pesmi, imel tečaje slovenskega jezika, pisal pridige, med počitnicami pa prepešačil vso deželo od Celovca do Salzburga, Dunaja, Celja do Zagreba. Leta 1838 je zaprosil za službo v Vuzenici, ki je bila takrat brez župnika. Popravil je farno cerkev in kupil veliko opreme za cerkev. Največ časa je posvetil otrokom. Zanje je ob večerih pisal znani učbenik za nedeljske šole Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena in prevedena. 1. oktobra 1844 je Slomšek dobil nove naloge kot kanonik v Štentandražu v Labotski dolini. Bil je šolski nadzornik v lavantinski škofiji, hkrati pa še župnik v Vuzenici. Kasneje se je preselil v Šentandraž in za šolarje napisal dva molitvenika. Želel si je ustanoviti tudi svojo založbo, pa mu to ni uspelo, zato se je posvetil pisanju. Ko je leta 1845 umrl celjski opat, je Slomšek zaprosil za službo v Celju in jo 3. marca 1846 tudi dobil. 5. julija istega leta pa je že sprejel službo škofa v lavantinski škofiji. Skrbel je za duhovno prenovo škofije, ustanovil založbo Mohorjeve družbe, molitveno bratovščino Cirila in Metoda, ter pomagal nadarjenim dijakom. Po letu 1948 je sodeloval pri reformi avstrijskega šolstva in izdal veliko učbenikov, beril, katekizmov. Veliko Slomškovo narodno zgodovinsko dejanje pa je bil prenos škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor (1859). S tem dejanjem je prispeval k večjemu ozemeljskemu in duhovnemu bogastvu slovenske dežele. Istega leta je v Mariboru ustanovil bogoslovno in teološko šolo, prvo visoko šolo v Mariboru in predhodnico današnje univerze.
Maja leta 1862 se je v Rimu srečal s Papežem, že 24. septembra 1862 pa je v Mariboru umrl. Pokopan je v kapelici Žalostne Marije Božje na mariborskem pokopališču. Leta 1941 so Nemci zahtevali, da se njegov grob prenese v grobnico pod frančiškansko cerkev. Ko so leta 1987 obnovili mariborsko stolnico je njegova krsta našla mesto v njej.
15. februarja 1999 je apostolski nuncij objavil, da bo papež 19. septembra slovesno razglasil častitljivega božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega. Na dan njegove smrti se v cerkvenem koledarju obhaja njegov god. Je zavetnik leta 2006 ustanovljene celjske škofije. V Novi Cerkvi, kjer je kot mlad kaplan služboval v letih 1827-1829, je od leta 2013 urejena Slomškova spominska soba.

DELA : šolski in vzgojni spisi:                                                                                                                                     Blaže ino Nežica v nedelski šoli (1842), Angel molitve za pobožne šolarje (1846), Sveto opravilo za pobožne šolarje (1846), Mali katekizem za pervošolce (1851), Abecednik za slovensko-nemške šole (1852), Malo berilo za pervošolce (1852), Veliko berilo za slovensko-nemške šole (1852), Malo berilo za slovensko-nemške šole (1853), Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencev drugega odreda (1853), Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih (1854),                                                                                                                                 

mladinski spisi:                                                                                                                                                           Molitvice ino potrebni nauki za pridne mladenče (1829), Posebni nauki ino molitve za žensko mladost (1829), Kerščansko devištvo (1834),

pridige:                                                                                                                                                                             Hrana evangeljskih naukov bogoljubnim dušam dana na vse nedelje ino zapovedane praznike v leti. I-III (1835), Živlenja srečen pot (1837), Angelska služba za mladenče k sveti maši streči (1838), Mnemosynon slavicum suis quondam auditoribus ac amicis carissimis dicat Antonius Slomshek (1840), Apostolska hrana. I-III (1849-50), Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva – Drobtinice (1862), Nebeško veselje, v osmih pridigah popisano – Dobtinice (1863),

zbrani in izbrani spisi: Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi. I-VI (1876-99), Slomškovo berilo (1991).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 24. navadna nedelja, 15.9.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Vabilo na kvatrnico na Mirenskem Gradu

Na Mirenskem Gradu bodo obhajali glavni praznik svetišča na jesenske kvatre - kvatrnico.

Kvatrnica je dan zahvale za vse prejeto in prošnja za blagoslov ob trgatvi. Na Mirenskem

Gradu kvatrnica sovpada tudi s praznikom Žalostne Matere božje, ki je zavetnica cerkve.

Letos bodo kvatrnico obhajali od 20. do 22. septembra. Praznovanje bo še posebej

namenjeno prošnji za prenovo Cerkve na Slovenskem in obhajanju jubilejnega leta ob 400

letnici ustanovitve Misijonske družbe.

 Priprava na praznovanje se bo pričela v petek, 20. septembra s postom zase in za

Cerkev. Ob 20.30 bo križev pot po poti na Mirenski Grad.

 V soboto, 21. septembra, bo ob 19h sveta maša s procesijo z lučkami. Sledilo bo

molitveno bdenje do polnoči pred kipom Žalostne Matere Božje. Priložnost bo tudi za

spoved.

 V nedeljo, 22. septembra bo ob 16h slovesna sveta maša, ki jo bo daroval upokojeni  škfo dr. Anton Stres.

Zavod Zamlade.si vabi na tridnevno romanje v Medžugorje, ki bo od 25. do 27. oktobra 2024. Romanje je namenjeno predvsem mladim, mlajšim odraslim in mladim družinam, vabljeni pa tudi vsi drugi (ni starostne omejitve). Prispevek za romanje je 150 EUR. Duhovno spremljanje br. Jaroslav Knežević, kapucin.

Prijavite se na spletni strani: romanje.zamlade.si ali po e-pošti info@zamlade.si.

Martin Golob je katoliški duhovnik mlajše generacije, ki tudi prek spleta preprosto in prisrčno nagovarja številne sledilce ter prinaša veselo oznanilo v živahen medijski svet. Njegovo pričevanje z naslovom Na spletni prižnici, ki ga je pripravil skupaj z Lojzetom Grčmanom, novinarjem portala Aleteia, je bliskovito postalo ena največjih slovenskih knjižnih uspešnic in se na številnih predstavitvah dotaknilo več tisoč ljudi. Nova knjiga prinaša za vsak dan v letu kratek odlomek iz evangelijev po Martinovem izboru in njegove spodbude k branju Svetega pisma

Oznanila župnij Šempas in Osek, 23. navadna nedelja, 8.9.2024, mali šmaren,   internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

19.9.2024 v našo župnijo pride znani grosupeljski župnik Martin Golob. Vabljeni na večer z njim v Kulturni dom v Šempasu ob 19h.

V septembru in oktobru bo srečanje za prvoobhajance drugo sredo v mesecu, novembra in naslednje mesece pa prvo sredo 17.30 do 18.30h.                                                                                                                                                  Molitveni dan za duhovne poklice: 14. 9. Sveta Gora

Priprava na poroko Datumi priprave: Priprava mora potekati osebno. 20 porok v letu 2024 je bilo za celo goriško. Priprava bo začela v nedeljo, 22. 9. ob 17.00. Priprava poteka 5 zaporednih srečanj. Prijave: osebno Bogdan Vidmar na tel. 051 323 165 oz. mail.bogdan.vidmar8@gmail.com 

Mladina Stična mladih – Stična: 21. 9. 2024   - organizira: Toplikar Boštjan, ki sporoči duhovnikom, kako se bo poromalo v Stično. Lani 1 avtobus. Prijave se zbira do 15. 9. 2024.

• Večeri za mlade: Dornberk, 28. 9. ob 19.00 – sv. maša, filmski večer. Srečanje začni ob 19.30.
• dobrodelna prireditev »Goriška dlan«: 11. 9. 2024. Božičnice za odrasle: Župnija Nova Gorica,

• Božičnica za otroke in mladino bo januarja. Martina Madon je odgovorna oseba.
• Sašo Mugerli zbere kontakte organistov – v mesecu septembru mu sporočimo kontakte organistov. Sestanek bo v Šempetru 23. (ponedeljek) 9. ob 20.00.

Katehumenat:  g. Bogdan Vidmar – marca 2025. Predlog: to naj bo v konkatedrali za ta naš severni del škofije.

Priprava na krst

Verouk: Liturgični zvezek je obvezen za prvih pet razredov in je 5 eur. Cene katekizmov in zvezkov so spodaj

Veroučenci njihovi starši in botri naj redno prihajajo tudi k svetim mašam, drugače verouk nima nobenega pomena. Prostovoljni prispevek za stroške verouka je 20 eur na otroka, za drugega 10.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21. navadna nedelja, 25.8.204   internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Kako se angeli javljajo ljudem?

Angeli so bili verjetno v tesni povezavi tudi z nekaterimi svetniki (Gema Galgani, Janez Bosko, oče Lamy, ...) ali so imeli ti svetniki vidno (čutno) komunikacijo z angeli, kako so jih videli, slišali (če so jih res) in kaj so o tem napisali. V tretjem redu sv. Dominika naj bi se več sester pogovarjalo s svojim angelom, z angeli se je srečevala tudi sv. Frančiška Rimska... Tudi pri življenjepisih svetnikov, predvsem pri mučencih, so angeli večkrat omenjeni (sv. Doroteja, Vincenc, Venancij, Lovrenc ... Tudi sv. Frančišek je gojil veliko ljubezen do angelov ...

Razodeto dejstvo je, da so angeli zgolj duhovna bitja. To pomeni, da nimajo telesa in zato po svoji duhovni naravi ne morejo puščati direktnih sledi v telesnem svetu. So pa po svoji naravi Božji poslanci človeku. Kar pa spet pomeni, da se morajo biti sposobni javiti v človekovem telesno-duhovnem načinu življenja in komuniciranja. To je na videz kontradiktorno, a Bog se nam sploh rad razodeva v nasprotjih. Morda tudi zato, da pritegne našo pozornost.

Že najpomembnejši svetopisemski sporočili, božično in velikonočno, vključujeta angele na viden in slišen način. Tako pastirji v Betlehemu, kot žene, ki so prve prišle h grobu, v Jeruzalemu so 'v živo' doživeli pojav angelov. Tako resničen, da so jih sprva celo zamenjali za ljudi. In ta seznam bi lahko nadaljevali z vašimi in še mnogimi drugimi primeri, ki jih poznamo predvsem iz življenja svetnikov ali krajevnih izročil. Saj ponekod hranijo celo kot relikvije 'ostanke' angelov po prikazovanjih. Ali so vse to samo izmišljotine, plod bujne fantazije ali bolnih blodenj? O konkretnih primerih se ne morem izrekati, ker imam premalo informacij in končno o pristnosti takšnih pojavov mora odločiti Cerkev po znanih postopkih. Zato se bom omejil zgolj na razumevanje možnosti takšnih pojavov in njihovo razumsko ter versko razsežnost.

Poskusimo odgovoriti na vprašanje, kako je tak telesno materialni stik z duhovnim bitjem, ki ga imenujemo angel, mogoč. Že v odnosih med ljudmi poznamo tako imenovane paranormalne pojave kot npr. hipnozo, telepatijo (prenos misli na daljavo), telekinezo (premikanje predmetov brez 'telesnega' stika), levitacijo (lebdenje teles, predmetov v zraku), materializacijo ('nastajanje' predmetov na neviden način) ... Takšne pojave imenujemo para-normalne, ker po eni strani dejansko obstajajo, so ugotovljeni, zato so 'normalni'; a si jih še ne znamo razlagati, očitno zato, ker še ne poznamo vseh naravnih pojavov, in zato so 'para'. Če že torej v človeškem zemeljskem načinu doživljanja obstaja še veliko 'skrivnosti', ki si jih ne znamo pojasniti, koliko jih mora obstajati v samo duhovnem svetu. Te zmožnosti in možnosti pa so nam še manj znane in jih morda nikoli ne bomo mogli razumeti. A vendar, in zdaj naredimo sklep s pomočjo vere: če se te in podobne stvari resnično dogajajo, in o tem ne moremo dvomiti, potem jih hoče Bog, ko ustvarja svet, saj On vanj 'polaga' zakonitosti. In zato so same na sebi dobre. Do neke mere jih lahko celo človek razvija in uporablja kot svoje paranormalne sposobnosti, a zelo skromno, vsekakor pa jih lahko uporablja Bog, ko želi komunicirati s človekom, in seveda tudi angeli kot njegovi poslanci.

Tako si z lahkoto predstavljamo, da lahko sposobnost materializacije v človeku uporabi tudi Bog po angelu, in ta se prikaže v obliki, ki je takšna, da ga bo posameznik prepoznal kot angela, čeprav sam nima telesa. Enako velja za glas ali kakšno drugo telesno znamenje. Slišal sem, čeprav ne preveril, da naj bi nekje hranili kot relikvijo 'pero' nadangela Gabriela. Je to mogoče? Direktno gotovo ne, saj nadangeli nimajo 'peres', niti 'kril'. Res pa je, da je najbolj znana podoba angelov mladenič s perutmi. A to je 'izmišljotina' kakšnega umetnika, ki se je navdihoval pri skrivnostnih videnjih v apokaliptičnih in preroških videnjih stare zaveze. In če se je nadangel Gabriel hotel nekomu s takšno predstavo o angelih približati tako, da ga je prepoznal in razumel, je moral 'uporabiti' to svojo 'umetno' podobo. Ali drug primer: v bližini San Giovanni Rotondo, romarskega kraja sv. p. Pija, stoji gora Monte Sant'Angelo, kjer se je večkrat od konca 5. stol. Naprej, prikazal nadangel Mihael in naj bi pustil v kamnu tudi odtis svojih stopal. Gre za podobno zgodbo. Nadangel Mihael seveda nima stopala, da bi njegov odtis lahko ostal v kamnu. Vendar zato, da bi človeku spregovoril o svoji resnični navzočnosti v njegovo dobro po Božjem naročilu, je lahko uporabil vse paranormalne sposobnosti ustvarjene materialne narave, da je svojo in Božjo navzočnost potrdil na način, ki so ga ljudje jasno in nedvoumno razumeli.

In prav to slednje bi želel poudariti. Karkoli angeli storijo, kakorkoli se nam 'javijo', storijo zato, da bi se skupaj z njimi v veri še bolj odprli Božji ljubeči navzočnosti in ga z veselim srcem slavili, se mu zahvaljevali in po potrebi tudi prosili. In če se je to dogajalo v preteklosti, ne vem, zakaj ne bi bilo možno tudi danes, če Bog presodi, da bi bilo komu v duhovno korist.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 20. navadna nedelja 18.8.2024, začetek oratorija,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Blizu oznanjevanju je poučevanje ali kateheza. Duhovnik velik del svojega pastoralnega dela namenja verskemu poučevanju in vzgoji otrok, mladih, zakonskih parov in družin; na poseben način pa se posveča tudi katehumenom, to je tistim odraslim osebam, ki se želijo poučiti v krščanski veri in se včleniti v občestvo Cerkve.

Kateheza ni zgolj za podajanje verskega znanja ampak je predvsem oblikovanje verske miselnosti in zorenje za življenje po veri. Da se lahko verujoči človek udeležuje obredov Cerkve, mora biti o njih najprej poučen. Poznati mora njihov pomen in namen, vsebino in simbole. Zato kateheza nujno vsebuje tudi uvajanje v bogoslužje, predvsem v obhajanje zakramentov. Pri tem poslanstvu duhovnikom pomagajo številni verni laiki - kateheti in katehistinje, ki so primerno usposobljeni za opravljanje katehetske službe.

Urnik verouka za leto 2024/25

Biblična kateheza – ali kako vstopa Beseda v življenje

»V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, na način, da so jo lahko slišali« (Mr 4,33)

Sveto pismo ni zbirka magičnih besed, izrekov ali zakonov, ampak je knjiga, ki opisuje Božje razodevanje človeku in človekovo odzivanje na ta Božji nagovor. Ni torej knjiga predpisov ali receptov, ki se jih je potrebno naučiti na pamet in bi že delovali, ampak živa knjiga, po kateri njen glavni avtor – Sveti Duh – še vedno deluje, uči in spreminja tistega, ki vstopi v odnos z Njim. Ljudje in dogodki, ki so opisani v Svetem pismu, niso neke okamenele priče preteklosti, ampak podobe življenja, v katerem se srečujeta Bog in človek. Svetopisemski pisatelj je po Božjem navdihu iz dogodkov prepoznaval Božji nagovor človeka ter opisoval človekovo odzivanje. Ker je Božje življenje večno in univerzalno, je tudi sporočilo Svetega pisma, čeprav gre za konkretno govorico, univerzalno in večno veljavno. Tudi Jezus – Božji  Sin – je razodeval Božjo modrost na konkretni način (gr. kathōs), da so ga lahko poslušalci razumeli.

Biblična kateheza želi posnemati življenjski ali celostni način podajanja skrivnosti vere, kot ga srečamo v Svetem pismu. Vsi voditelji ljudstva, ki nastopajo v Svetem pismu – od očakov, prerokov, učiteljev do apostolov, so iskali načine, kako sporočiti Božjo besedo, da bo ta slišana in sprejeta. Uporabljali so različno govorico, podobe, znamenja, simbole in druge pripomočke, da bi se Beseda dotaknila konkretnega življenja. Ko je Beseda enkrat stopila v življenje, ko jo je človek sprejel in se ji je izročil, je ta začela delovati in je naredila svoje. Ali kakor pravi prerok Izaija: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (55,10-11).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 19.navadna nedelja, 11.8.2024 internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijavite se na oratorij 2024 (samo še danes), ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 2024

Marijino vnebovzetje velja za največji Marijin praznik in za slovenske katoličane predstavlja priložnost, da na ta dan, ki je tudi dela prost, obiščejo katero od Marijinih romarskih cerkva, ki jih je v Sloveniji kar precej.

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki je po cerkvenih določbah slovesni in zapovedani praznik, ljudsko pa ga imenujemo »veliki šmaren«, praznujemo 15. avgusta, torej tako rekoč sredi poletja. Zakaj ravno takrat? Razlog je izročilo, saj so na ta dan praznovali ta praznik v Jeruzalemu že v petem stoletju, in sicer kot »Marijino zaspanje«.

Številne cerkve, posvečene Mariji

V Sloveniji obstaja skoraj 2.400 cerkva, v veliki večini gre za katoliške verske objekte, večinoma so to tudi podružnične cerkve. Več kot tristo med njimi jih je posvečenih Mariji, kar je največ med svetniki (sledi ji sv. Nikolaj oziroma sv. Miklavž, kateremu je po podatkih Wikipedie posvečenih 117 cerkva, med njimi so tri stolne cerkve). Ob tem je treba poudariti, da so naslovi posvečenosti Mariji precej različni (Marijino ime, Marijino rojstvo, Karmelska Mati Božja, Lurška Mati Božja, Žalostna Mati Božja …), ne glede na to pa je vsaka tretja Marijina cerkev dejansko posvečena Marijinemu vnebovzetju. Med njimi je tudi koprska stolnica. Ob tem prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča in to celo mnogi, ki sicer ne hodijo redno vsako nedeljo k maši – če niso takrat ravno na dopustu v tujini. Najbolje so obiskana škofijska romarska središča: Brezje (nadškofija Ljubljana, hkrati je to slovensko narodno svetišče), Ptujska gora (nadškofija Maribor), Sveta gora (škofija Koper), Petrovče (škofija Celje), Turnišče (škofija Murska Sobota) in Zaplaz (škofija Novo mesto). Zato ne preseneča, da škofje na ta dan mašujejo prav v teh romarskih cerkvah. Ob tem pa je še veliko drugih Marijinih romarskih cerkva po Sloveniji, na primer v krajih Strunjan (tam se slovesno obhaja predvečer praznika), Log pri Vipavi, obe Novi Štifti (pri Gornjem Gradu in pri Ribnici), Nazarje, Olimje, Svete gore nad Sotlo, Zasavska Sveta gora, Kurešček, Žeželj, Svétina nad Štorami, Šmarje pri Jelšah itd. Ob tem ne gre pozabiti na priljubljene romarske točke tudi v naši neposredni soseščini (Barbana, Vejna, Stara gora, Trsat, Marija Bistrica itd.).

Kakšen pomen imajo romanja?

Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene. Marijino vnebovzetje je tudi praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi, Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrsten poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo, prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene. Praznovanje nas tudi spominja, da sta v našem življenju pomembni tako materialna kot duhovna komponenta, tako večno kot zemeljsko, in da se oboje prepleta. Delo za duhovno ne pomeni zanemarjanje materialnega. Po krščanski tradiciji velja prav nasprotno: ko se trudimo za zemeljski napredek, si s tem že pripravljamo večno bivanje. Zato ta praznik v nas poglablja to upanje, saj pred nas postavlja primer nekoga, ki mu je to odlično uspelo: Jezusovo mater Marijo. Predstavlja nekakšno nadgradnjo praznovanja velike noči, branje Božje besede na ta dan – iz knjige Razodetja o zmaju, ki se bojuje proti ženi – pa nas spomni, da smo v tem času do končne sodbe podvrženi borbi med dobrim in zlim, vendar je Bog zmagovalec. Svojega Sina je poslal na svet v odrešenje prav po Mariji, zato je to tudi njena zmaga.

Za Slovenijo je praznik Marijinega vnebovzetja še posebej pomemben, ker na ta dan obnovimo posvetitev slovenskega naroda Mariji, kar je Cerkev na Slovenskem prvič storila že na ta praznik takoj po osamosvojitvi v znamenje hvaležnosti za Božje in Marijino varstvo. To lahko storimo s posebno posvetilno molitvijo ali pa s preprosto molitvijo »O Gospa moja«. Za Slovenke in Slovence je tako praznik Marijinega vnebovzetja priložnost za praznovanje hvaležnosti, ta praznik pa je hkrati tudi spodbuda, da sami izrečemo Bogu svoj DA. Vsak od nas ga lahko prosi, naj se razodene v njegovem življenju. In takšen praznik je več kot imenitna priložnost za to.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 18. navadna nedelja, 4.8.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijavite se na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 2024

4. avgusta v Katoliški cerkvi obhajamo god sv. Janeza Marije Vianneya, poznanega tudi kot arškega župnika, zavetnika in vzornika dušnih pastirjev.

Sv. Janez Marija Vianney se je rodil 8. maja 1786 v vasi Dardilly, v bližini francoskega mesta Lyon. Po novi maši leta 1816 je bil dve leti kaplan pri svojem dobrotniku in župniku Balleyu, nato je bil leta 1818 prestavljen v vas Ars. V župniji je najprej poskrbel za verski pouk otrok in odraslih ter se boril zoper štiri tedanje poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. Leta 1827 so se začela množična romanja k župniku Vianneyu v Ars, kamor so ljudje hodili predvsem, da bi opravili sveto spoved.

Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpali njegove moči. 4. avgusta 1859 je umrl in na njegovem pogrebu se je zbralo nad 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. pa ga je leta 1925 razglasil za svetnika. Leta 1929 je bil sv. Janez Marija Vianney razglašen za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev.

6. avgust Jezusova spremenitev na gori

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 28.7.2024, sv. Jakob, 17.navadna nedelja, šagra v Ozeljanu,internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prav gotovo poznate Jakobovo pot, koliko pa veste o sv. Jakobu, po katerem se imenuje?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21.7.2024, 16. navadna, Krištofova nedelja,                       internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Pričevanje medicinske sestre, ki je svoje življenje posvetila skrbi za neozdravljivo bolne

“Dolga leta sem delala na področju paliativne oskrbe. Moji pacienti so odhajali domov, da bi tam umrli. Z menoj so delili nekaj neverjetno posebnih trenutkov. Z njimi sem preživela zadnje tri do dvanajst tednov njihovega življenja.”

“Ljudje občutno dozorijo, ko se soočijo z lastno smrtnostjo. Naučila sem se, da nikoli ne smemo podcenjevati človekove sposobnosti za rast. Nekatere spremembe so bile izjemne. Vsak od njih je, pričakovano, izkusil različna čustva: zanikanje, strah, jezo, obžalovanje, še več zanikanja in na koncu tudi sprejemanje. Kljub vsemu je vsak pacient pred odhodom našel svoj mir, prav vsak izmed njih,” je razkrila Bronnie.

Ko so jo vprašali o željah in obžalovanjih, ki so jih ljudje izrazili pred smrtjo, je na svojem blogu razkrila najpogostejše in tiste, ki so jo najbolj zaznamovale:

Ko so jo vprašali o željah in obžalovanjih, ki so jih ljudje izrazili pred smrtjo, je na svojem blogu razkrila najpogostejše in tiste, ki so jo najbolj zaznamovale:

1. Želim si, da bi bil pogumen in izbral življenje, v katerem bi bil resnično zvest sam sebi, ne pa tistega, ki so ga drugi pričakovali od mene

Ob koncu življenja je bilo to najpogostejše obžalovanje. Ko ljudje spoznajo, da se bo njihovo življenje kmalu končalo in se jasno ozrejo nazaj, se lahko hitro vidi, koliko sanj je ostalo neuresničenih. Večina ljudi ni uresničila niti polovice svojih sanj in je morala umreti z vedenjem, da je tako zaradi odločitev, ki so jih sprejeli – ali tistih, ki jih niso.

2. Želim si, da ne bi toliko delal

“To so omenili vsi bolniki moškega spola, za katere sem skrbela,” je povedala medicinska sestra. Zamudili so mladost svojih otrok in družbo svojih žena. Tudi ženske so izrazile to obžalovanje, a ker je večina bolnic iz prejšnje generacije, so v večini primerov ženske skrbele za dom.

3. Želim si, da bi imel pogum izraziti svoja čustva

Mnogi ljudje so zatrli svoja čustva, da bi ohranili mir z drugimi. To je vodilo v sprijaznjenje s povprečnim obstojem in nikoli niso postali to, kar so v resnici bili sposobni postati. Številne bolezni so se razvile prav zaradi te grenkobe in zamere, ki so ju nosili s seboj.

4. Želim si, da bi ohranil stike s prijatelji

Pogosto mine več tednov okrevanja, da se zares zavejo vsega dobrega, kar prinašajo stari prijatelji, in velikokrat jih ni več mogoče najti. Bolniki so bili tako zaposleni z lastnim življenjem, da so z leti pustili, da so ugasnila zlata prijateljstva.

5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši

To je presenetljivo zelo pogosto obžalovanje. Veliko ljudi šele na koncu življenja spozna, da je sreča naša izbira. Zavejo se, da so vse življenje preživeli ujeti v stare vzorce in navade. Zaradi strahu pred spremembami so pred drugimi in pred seboj živeli v pretvarjanju, da so srečni. 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto

Oznanila župnij Šempas in Osek, 15. navadna nedelja, šagra sv. Mohorja 14.7.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Internet je še posebej aktualen v zadnjem času, saj je prek njega mogoče dobiti raznorazne informacije. Zakaj ne bi ponudili naših, ki gojijo dobro, lepo in resnično.
Pravilo vse človeške dejavnosti je to, da v skladu z božjim načrtom in božjo voljo ustreza resničnemu blagru človeškega rodu in da omogoča človeku kot posamezniku ali kot članu družbe neokrnjeno gojitev in spolnitev njegove poklicanosti.

RAZLIČNOST
V Cerkvi ne potujejo vsi po isti poti, vsi pa smo poklicani k svetosti. Različnost darov, služb in del zbira božje otroke v enoto, ker vse to dela isti Duh.14
»Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,7.11-13).
Laikom pripada posebna, njim lastna svetnost. Po posebni poklicanosti imajo nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. Živijo v svetu, t.j. v vseh posameznih svetnih dolžnostih in poslih, v rednih družinskih in družbenih razmerah. Tam jih Bog kliče, da bi z izvrševanjem svoje lastne naloge in ob vodstvu evangeljskega duha kakor kvas od znotraj prispevali k posvečenju sveta in da bi razodevali Kristusa drugim.15
 

Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu, saj je Bog v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto.16
Vsi kristjani torej, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo tudi v zemeljski družbi prispevamo k temu, da življenje postaja bolj človeško. V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, ki se dajo voditi božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Boga Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni.17
Pismo Diognetu goji občutek odgovornosti kristjana do sveta. »Kakor duša biva v telesu, pa ni od telesa, tako kristjani bivajo v svetu, pa niso od sveta. Duša je zaprta v telo, a ga drži pokonci, tako so kristjani v svetu kakor v ječi, pa držijo pokonci ta svet«.18
Z razumom in svobodno voljo obdarjeni človek je postavljen v družbo; kot sin je poklican k samemu notranjemu občestvu z Bogom in k deležnosti pri njegovi lastni sreči.19

Bog je ljubezen, zato je prvi in najpotrebnejši dar LJUBEZEN, s katero Boga ljubimo nad vse in bližnjega zaradi njega. Ljubezen namreč kot vez popolnosti in polnost postave usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja. Znamenje resničnega Kristusovega učenca je ljubezen do Boga in do bližnjega.20
Drug z drugim moramo ravnati kakor bratje, delati da bi bili eno.21
Če je nas je namreč Bog tako povzdignil, da smo ustvarjeni le malo nižje od angelov, s slavo in častjo ovenčani, in imamo oblast nad deli svojih rok in vse je podvrženo našim nogam (prim. Ps 8,5-7),22 koliko bolj moramo mi spoštovati drug drugega in se resnično sprejemati in ljubiti med seboj.

KAJ JE TOREJ POSLANSTVO KRISTJANA DANES?
Predvsem zavest življenja v Cerkvi, ki je skrivnostno Kristusovo telo. V moči te zavesti bomo sposobni opravljati tudi pomembno poslanstvo na areopagu sveta, v dialogu z ljudmi, ki nimajo istih vrednot, oz. jih sploh nimajo. Le skupaj, z roko v roki, lahko prekvasimo in obnovimo ta svet, ki je prepojen s kulturo smrti in vanj spet vrnemo svežino resnične ljubezni, veselja in miru.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 14. navadna nedelja, 7.7.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

KAJ JE NALOGA KRISTJANA?
V konstituciji Cerkev današnjem svetu lahko preberemo, sledeče: »Ob vodstvu Duha Tolažnika nadaljevati delo Kristusa samega, ki je prišel na svet zato, da bi spričal resnico.«
Poslanstvo kristjanov je tudi to, da »izrekajo nravno sodbo, in sicer tudi glede zadev s političnega področja, kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš, pri čemer seveda uporabljajo vsa tista sredstva, ki so glede na različnost časov in okoliščin v skladu z evangelijem in blagrom vseh« (CS 76,5).
Poslanstvo kristjanov je tudi v tem, da se borijo proti vsakemu, bodisi socialnemu, bodisi kulturnemu zapostavljanju v osnovnih pravicah osebe, naj bo to zaradi spola, rodu, barve, socialnega položaja, jezika ali vere, ker to nasprotuje božjemu načrtu.
Če povzamemo na kratko bistvo poslanstva kristjanov v današnjem svetu lahko rečemo, da je njegovo poslanstvo biti sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13-16).

Kristjani pa nismo ljudje samotarji ampak smo bitja skupnosti, saj je Bog ustvaril ljudi, da bi se združevali v družbeno enoto, ker je hotel narediti ljudstvo, ki ga bo v resnici priznavalo in mu sveto služilo.
Tako je Jezus, edinorojeni Božji Sin, ustanovil Cerkev, ki je skupnost (občestvo) verujočih. Cerkev smo JAZ in MI.
Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska, tako je tudi poslanstvo kristjanov, da so enotni, da stremijo k svetosti, skrbijo za vesoljnost (katoliškost) in da apostolsko delujejo.
Naloga Cerkve je gojiti in pospeševati vse, kar je v človeški skupnosti resničnega, dobrega in lepega.

IN KAJ O RAZLIČNIH SLUŽBAH V CERKVI PRAVI SVETO PISMO?
»Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih.
So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot« (1 Kor 12,28-31).
Kakšna je ta odličnejša pot? To je pot ljubezni.
»Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35).

Jezus pravi, oz. zapove svojim učencem tudi:
»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34).9
Krščanski človek prejme prvine Duha, ki ga usposabljajo za spolnjevanje nove postave ljubezni (prim. Rim 8,1-11). Gotovo kristjana bremeni nujnost in dolžnost, da se za ceno mnogih bridkosti bojuje zoper zlo in da pretrpi tudi smrt; toda pridružen velikonočni skrivnosti bo šel, potem ko je bil upodobljen po Kristusu v njegovi smrti, okrepljen z upanjem, vstajenju naproti.
Ljudje so poklicani, da svet bolje prilagodijo visokemu človekovemu dostojanstvu, da zahrepenijo po vesoljnem in globlje utemeljenem bratstvu in da se podžgani od ljubezni, z velikodušnim in združenim naporom odzovejo perečim zahtevam naše dobe.

ŽIVETI LJUBEZEN?
Kako pa konkretno živeti to ljubezen, če pa ljudje niso ozaveščeni, pripravljeni na tako življenje? Treba jih je torej pripraviti na to. In za to je treba uporabiti vsa sredstva, ki so na voljo, saj Cerkev spodbuja krščanske laike, naj bodo navzoči v spodbujanju poguma in intelektualne ustvarjalnosti na privilegiranih mestih kulture, kot je svet šolstva in univerze, na krajih znanstvenega in tehničnega raziskovanja, na krajih umetniške ustvarjalnosti in humanističnega razmišljanja. Ta navzočnost je namenjena ne samo spoznavanju in morda še kritičnemu presojanju in očiščevanju elementov obstoječe kulture, ampak tudi kulturnemu dvigu s pomočjo izvirnih bogastev evangelija in krščanske vere.
Uporaba in sprejemanje sredstev družbenega obveščanja zahtevata bodisi vzgojo h kritičnemu čutu, ki ga navdihuje trpljenje za resnico, bodisi dejavno obrambo svobode, spoštovanje osebnega dostojanstva, pristnega kulturnega dviga ljudstev s trdnim in pogumnim odstranjevanjem vseh oblik monopolizacije in manipulacije.
Pastoralna odgovornost krščanskih laikov pa se ne zapira samo v to obrambno delo. Po vseh poteh sveta, tudi prek tiska, kina, radia, televizije, gledališča in interneta je potrebno oznanjati evangelij, ki odrešuje.

Internet je še posebej aktualen v zadnjem času, saj je prek njega mogoče dobiti raznorazne informacije. Zakaj ne bi ponudili naših, ki gojijo dobro, lepo in resnično.
Pravilo vse človeške dejavnosti je to, da v skladu z božjim načrtom in božjo voljo ustreza resničnemu blagru človeškega rodu in da omogoča človeku kot posamezniku ali kot članu družbe neokrnjeno gojitev in spolnitev njegove poklicanosti.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13. navadna nedelja 30.6.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

EMIL KETE

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13. navadna nedelja 30.6.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

EMIL KETE

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 16.6.2024, 11. navadna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Odprte so prijave na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 

Škof Bizjak: Na novih mašnih plaščih koprske škofije je delo ljubezni naših žena in deklet

Pričujoči jubilejni mašni plašči so nastali iz želje, da bi mašniki pristopali k sveti gostiji v svatovskih oblačilih in bi z njimi povečevali lepoto svetega bogoslužja. Kristusov monogram na portah mašnih plaščev nam kliče v spomin, da je pri vsaki sveti maši Kristus navzoč kot duhovnik in oltar in Jagnje obenem. Znamenja svetega križa na portah nam kličejo v spomin, da se pri vsaki sveti daritvi obnavlja Kristusova daritev na križu: 'Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!' 

Evangelist Matej piše: 'Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste' (Mt 13,47). Izračunali smo, da bi iz vseh čipk, če bi jih povezali skupaj, dobili približno šest metrov dolgo in dva metra široko mrežo. Naj tudi mreža iz čipk kakor ribiška mreža v evangeliju zbira v nebeško kraljestvo ljudi vsake vrste. Naj se uresničuje, kar pravi psalmist: 'Tvoji duhovniki naj oblačijo pravičnost, tvoji sveti naj se glasno radujejo!' (Ps 132,9). In vsi plašči naj bodo kot tančica Jagnjetove zaročenke, ki predstavlja pravična dela svetnikov (Raz 19,8). Še enkrat prisrčna hvala in iskrene čestitke vsem.

V Kopru 18. junija praznujejo praznik sv. Nazarija, zavetnika mesta in prvega škofa v Kopru.

Sv. Nazarij

Mesto Koper po starem izročilu danes obhaja god svojega zavetnika svetega Nazarija, ki naj bi bil prvi škof tega mesta. Vsa koprska škofija se na današnji dan spominja posvetitve koprske stolnice. Stolnica je "mati vseh cerkva v škofiji", ker je v njej sedež stol škofa, prvega učitelja vere in prvega pastirja božjega ljudstva v krajevni Cerkvi, ki je del vesoljne Kristusove Cerkve. Prva koprska stolnica naj bi bila na tem mestu zgrajena že v 9. stoletju. Zunanjščina in notranjščina, zlasti pa arheološka izkopavanja v novejšem času, pričajo, da so jo večkrat prezidavah. Sedanjo obliko in velikost je dobila v prvi polovici 18. stoletja.

Koprska stolnica je bila vedno posvečena Marijinemu vnebovzetju, kot mnogo najstarejših cerkva na slovenskih tleh. Sveti Nazarij pa je bil vedno češčen kot zavetnik mesta. Po izročilu, ki ga sprejemajo skoraj vsi krajevni zgodovinarji, je oglejski patriarh Štefan, ko je uvidel, da ne zmore več sam voditi škofije, ker je s širjenjem krščanstva proti vzhodu vedno bolj rasla, ustregel vernikom v teh krajih: na priporočilo cesarja Justina I. je prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da si večja mesta v Istri izberejo lastnega škofa. Izvolili so jih šest, med njimi Nazarija za mesto Kapris ali Egido v Tržaškem zalivu.

Izročilo ve povedati celo to, da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).

V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria ("glava Istre"). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«

Vir: revija Ognjišče.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 10. navadna nedelja; 9.6.2024,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom. Prijavite se lahko na GSM. 051 228 231 Natalija.

Odprte so prijave na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 

Oratorij Slovenija je na svojih družbenih omrežjih napovedal temo oratorija 2024: tokrat je znova na vrsti svetopisemski lik, starozavezni prerok Daniel.

Glede na usmerjenost srca postane vsaka stvar v človekovih rokah priložnost ali nevarnost. Njegovo lastno telo, ki je ustvarjeno, da bi bilo prostor komunikacije in občestva, lahko postane sredstvo napadalnosti. Na enak način je lahko vsaka tehnična dopolnitev človeka orodje ljubečega služenja ali sovražnega gospodovanja. Sistemi umetne inteligence lahko prispevajo k procesu osvobajanja od nevednosti in omogočijo izmenjavo informacij med različnimi ljudstvi in generacijami. Lahko na primer naredijo dosegljivo in razumljivo ogromno dediščino znanja, zapisanega v preteklih obdobjih ali omogočijo ljudem, da komunicirajo v njim neznanih jezikih. Istočasno pa so lahko tudi orodja »kognitivnega onesnaženja«. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 9. navadna nedelja, 2.6.2024, zaključek veroučnega leta,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Vabimo vas, da se v soboto 8. 6. 2024 ob 16.00 pridružite na srečanje starejših in bolnih, ki bo letos potekalo v Šempasu. Pričeli bomo s sveto mašo, ki bo v šempaskem župnišču, po njej pa se bomo podružbili ob prigrizku. Prisrčno vabljeni

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom. Prijavite se lahko na GSM. 051 228 231 Natalija.

Odprte so prijave na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 

Oratorij Slovenija je na svojih družbenih omrežjih napovedal temo oratorija 2024: tokrat je znova na vrsti svetopisemski lik, starozavezni prerok Daniel.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Nedelja Svete Trojice 26.5.2024, slovesnost Prvega Svetega Obhajila,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Vabimo vas, da se v soboto 8. 6. 2024 ob 16.00 pridružite na srečanje starejših in bolnih, ki bo letos potekalo v Šempasu. Pričeli bomo s sveto mašo, ki bo v šempaskem župnišču, po njej pa se bomo podružbili ob prigrizku. Prisrčno vabljeni

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom. Prijavite se lahko na GSM. 051 228 231 Natalija.

Telovo - Sveto Rešnje telo in Sveta Rešnja kri

• Ker je evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja (prim. Mr 14), središče vsega krščanskega življenja, je kaj naravno da se je pojavila težnja, naj jo počastijo s posebnim praznikom.
• Res je, da se evharistična skrivnost posebno slavi na veliki četrtek zvečer. Ker pa je slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Potrebno je bilo uvesti poseben praznik Svetega Rešnjega telesa.

Telovo - odgovor na krivoverstvo

Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočem v Svetem Rešnjem telesu v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje. Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je je začelo širiti v 11. stoletju.

• Brez dvoma je bilo odgovor krivovercem (Berengar), ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina. Hkrati pa je bilo to tudi nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila.

Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil le ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo tega posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liega na osnovi osebnega razodetja v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan.

Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast Svetemu Rešnjemu telesu, in sicer naj bo ta praznik v četrtek v osmini praznika Svete Trojice.

Telovo v naših krajih

V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. Naslednik Urbana IV., Klement V. Je leta 1311 praznovanje potrdil. Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost.

Po drugem vatikanskem koncilu se imenuje praznik Sveto Rešnje telo in Rešnja kri. Ni pa zdaj več praznika Dragocene krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil prej 1. julija. Zdaj dvojni naslov poudarja, da je evharistija ena sama pod dvema podobama.

V zvezi s praznovanjem Svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti:

• izpostavljanje Najsvetejšega,
• blagoslov z Najsvetejšim,
• štirideseturna molitev in
• procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.

Procesija za Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod že imeli v 13. stoletju (npr. V Koelnu leta 1274).

Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Vendar je bila tukaj predvidena samo preprosta oblika sprevoda, pri katerem je duhovnik Sveto Rešnje telo izpostavil v češčenje in dal ob koncu samo blagoslov.

Telovo - bogat obred s procesijo

• Zunaj Rima se je po mnogih deželah tako tudi pri nas razvil bogatejši obred. Procesija se je vila (marsikje še danes) po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja.

• Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Tako je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa hkrati častilna in prošnja.

Telovo - obrednik

V novejšem času skušajo pri nas in po svetu posodobiti staro obliko telovske procesije. Marsikje je ne opravljajo več na sam praznik, temveč na naslednjo nedeljo. Obrednik predvideva tri oziroma pet oblik procesij. Vsaka župnija naj bi izbrala tisto obliko, ki najbolj ustreza krajevnim razmeram.

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom.

prijavite se lahko na mob. 051 228 231 Natalija.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Binkošti, 19.5.2024,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ta teden naj otroci prinesejo k verouku narejene vse naloge in spričevala, če jih še niso. Nekateri niti še nimajo ocen…

Binkošti

Vsakemu od nas se je že primerilo, da je videl naslednji prizor: avto v okvari, v njem je voznik, zadaj pa eden ali dva s težavo porivata avto, da bi dobil toliko hitrosti, da bi vžgal …, pa nič. Za nekaj časa se ustavijo, si obrišejo pot in znova začno porivati avto … Potem pa naenkrat zaslišimo hrup in motor začne delovati, avto spelje in tisti, ki so ga porivali, se z olajšanjem oddahnejo.                                                          To je podoba tega, kar se dogaja v krščanskem življenju. S težavo rinemo naprej, a brez velikega napredovanja. Pomislim, da imamo na razpolago izjemno močan motor – »moč od zgoraj« –, ki samo čaka, da ga spravimo v tek. Današnji binkoštni praznik nam bi moral pomagati odkriti ta motor in kako ga spraviti v tek.                                                                                                                                                                   Ob poslušanju današnjih svetopisemskih odlomkov imamo lahko vtis, da gre za navidezno nasprotje. Prvo berilo iz Apostolskih del nam govori o prihodu Svetega Duha, ki se zgodi petdeset dni po veliki noči; v evangeljskem odlomku pa nam Janez predstavi Jezusa, ki se na sam velikonočni večer prikaže apostolom in jim podeli isti dar, rekoč: »Prejmite Svetega Duha.«                                                                                          Ali gre za dvoje različnih binkošti? V določenem pomenu bo držalo; toda ti dve pripovedi se medsebojno ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Ustrezata dvema različnima načinoma predstavitve vloge Svetega Duha, ki sta enako pomembna. Luka, ki vidi Svetega Duha kot počelo enotnosti in univerzalnosti Cerkve ter moč za njeno poslanstvo, predstavi prihod Svetega Duha petdeset dni po veliki noči vpričo predstavnikov različnih narodov in jezikov. Janez, ki vidi Duha kot izvor novega življenja, izvirajočega iz Kristusove smrti, pa poudarja njegove prve pojavitve, ki se zgodijo na sam dan vstajenja. Lahko bi rekli, da nam Janez pove, od kod prihaja Sveti Duh: iz prebodene Odrešenikove strani; Luka pa nam pove, kam vodi Duh: do skrajnih mej sveta.

Tudi simboli, s katerimi opisujeta Svetega Duha, so v omenjenih primerih različni. Sveto pismo se rado poslužuje materialnih in elementarnih naravnih simbolov, ko nas želi o čem poučiti, in tako stori tudi, ko govori o Svetem Duhu. Hebrejska beseda ruah ima dva izvirna pomena: najprej pomeni veter, potem pa tudi dih. Luka postavi v ospredje podobo vetra, ki poudari moč Svetega Duha: »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«

Tudi Janez pozna simbol vetra (»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Jn 3,8); v današnjem odlomku pa ima raje podobo diha, ki prikliče, kar je Bog storil na začetku, ko je »dihnil« v Adama oživljajočega duha: »Dihnil je vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha!’«

Po tem kratkem pogledu današnjih beril se usmerimo na eno samo točko. Pripoved iz Apostolskih del se začne z besedami: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1). Iz teh besed lahko razberemo, da so pred temi binkoštmi že obstajale neke druge binkošti. Ali drugače: binkošti so obstajale tudi že pri Judih in prav na ta praznik je prišel Sveti Duh. Krščanskih binkošti ne moremo razumeti, če ne upoštevamo judovskih binkošti, ki so jih pripravljale.

V Stari zavezi sta bili dve temeljni razlagi binkoštnega praznika. Na začetku je bil to praznik sedmih tednov (prim. Tob 2,1), praznik žetve (prim. 4 Mz 28,26 sl.), ko so darovali Bogu prvine žita (prim. 2 Mz 23,16; 5 Mz 16,9). Kasneje – in to zagotovo velja za Jezusov čas – pa je praznik obogatil nov pomen: to je bil praznik izročitve Postave in zaveze na gori Sinaj.

Kaj pomeni, da Sveti Duh pride na Cerkev prav na dan, ko so Izraelci obhajali praznik Postave in zaveze? Odgovor je preprost. S tem je nakazano, da je Sveti Duh nova, duhovna postava, ki daje pečat novi in večni zavezi in ki posvečuje kraljevsko in duhovniško ljudstvo, ki je Cerkev. To je Postava, ki ni več pisana na kamnite, ampak na mesene plošče, ki so srca ljudi. Prav to je hotel Luka poudariti v Apostolskih delih, ko je opisal prihod Svetega Duha v viharju in ognju, kar je bilo značilno tudi za Božje razodetje na Sinaju.

Sv. Avguštin je zapisal: »Koga ne bi nagovorilo to sovpadanje in hkratna razlika? Petdeset dni je od obhajanja Pashe v Egiptu pa do dne, ko je Mojzes prejel Postavo, ki jo je na kamnite table zapisal Božji prst; podobno po dopolnjenih petdesetih dneh od žrtvovanja pravega Jagnjeta, ki je Kristus, je Božji prst, t.j. Sveti Duh, napolnil zbrane vernike.«

Ta razmišljanja takoj porajajo naslednje vprašanje: ali živimo pod staro ali pod novo postavo? Ali razumemo naše verske dolžnosti kot prisilo, vzbujajo v nas strah, jih opravljamo iz navade ali pa zaradi notranjega prepričanja in skoraj zaradi privlačnosti? Ali doživljamo Boga kot očeta ali kot gospodarja? Skupina ljudi, ki so leta 1967 prvi izkusili nove binkošti in so začeli s katoliško karizmatično prenovo v Duhu, nam pomaga razumeti razliko med dvema načinoma, kako udejanjamo vero. Prisluhnimo pismu, ki ga je eden od njih pisal svojemu prijatelju neposredno po tem dogodku:

»Naša vera je postala živa; naše verovanje je postalo neke vrste spoznanje. Nenadoma je nadnaravno postalo resničnejše od naravnega. Na kratko: Jezus je za nas živa oseba. Poskusi odpreti Novo zavezo in jo beri, kakor da bi bila vsaka beseda, vsaka vrstica dobesedno resnična v tej uri. Molitev in zakramenti so postali resnično naš vsakdanji kruh in ne le splošne »pobožne vaje«. Ljubezen do Svetega pisma, za katero ne bi nikoli verjel, da je mogoča, sprememba naših odnosov z drugimi, potreba in moč pričevati preko vseh pričakovanj: vse to je postalo del našega življenja. Življenje je napolnila umirjenost, zaupanje in mir.«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 7. velikonočna nedelja 12.5.2024, binkoštna devet dnevnica,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Uporaba sredstev družbenega obveščanja

2493 Znotraj moderne družbe imajo sredstva družbenega obveščanja zelo pomembno vlogo v pridobivanju obvestil, pospeševanju kulture in vzgoji. Ta vloga še narašča zaradi napredka tehnike, obilnosti in raznovrstnosti novih prenosov, vpliva, ki ga izvajajo ta sredstva na javno mnenje.

2494 Obveščenost prek teh sredstev je v službi skupnega blagra (prim. O 11). Družba ima pravico do obveščenosti, ki temelji na resnici, svobodi, pravičnosti in solidarnosti.

Da se pa more to prav vršiti, je treba, da je obvestilo glede na predmet vedno resnično in v skladu s pravičnostjo in ljubeznijo tudi neokrnjeno. Glede načina mora biti pošteno in dostojno, da sveto varuje nravne zakone, zakonite človekove pravice in dostojanstvo, tako pri poizvedovanju kot pri širjenju vesti (O 5).

2495 “Vsi člani družbe morajo tudi na tem področju spolnjevati svoje dolžnosti glede pravičnosti in ljubezni in si prizadevati, da bodo tudi s pomočjo teh sredstev oblikovali in širili pravilno javno mnenje” (O 8). Solidarnost se izkazuje kot posledica resničnega in pravilnega obveščanja in svobodnega pretakanja idej, ki pospešujejo spoznavanje drugega in spoštovanje do njega.

2496 Sredstva družbenega obveščanja (posebno množična) lahko povzročijo nekakšno pasivnost pri uporabnikih, saj iz njih naredijo malo čuječe porabnike sporočil ali predstav. Uporabniki si bodo v razmerju do množičnih sredstev obveščanja nalagali umerjenost in disciplino. Oblikovati si bodo morali razsvetljeno in pravilno vest, da se bodo laže upirali manj poštenim vplivom.

2497 Že zaradi svojega poklica pri tisku imajo tisti, ki so zanj odgovorni, pri širjenju vesti dolžnost, da služijo resnici in ne žalijo ljubezni. Enako skrbno si bodo prizadevali za spoštovanje do narave dejstev in do meja kritične sodbe glede oseb. Izogibati se morajo skušnjavi, da bi zašli v blatenje.

2498 “Zaradi splošnega blagra, ki mu ta sredstva služijo, ima javna oblast še posebne dolžnosti. Njena naloga je, da brani in varuje resnično in pravično svobodo obveščanja” (O 12). Ko javna oblast izdaja zakone in nadzoruje njihovo izvajanje, mora skrbeti, da zaradi slabe uporabe teh sredstev “ne bosta oškodovana javna nravnost in družbeni napredek” (O 12). Kaznovala bo kršitev pravic posameznika do dobrega imena in tajnosti zasebnega življenja. Pravočasno in pošteno bo dajala obvestila, ki se tičejo splošnega blagra ali odgovarjajo na utemeljene zaskrbljenosti prebivalstva. Nobena stvar ne more opravičiti zatekanja k neresničnim obvestilom zato, da bi prek sredstev obveščanja manipulirali z javnim mnenjem. Takšni posegi ne bodo škodovali svobodi posameznikov in skupin.

2499 Morala razkriva rano totalitarnih držav, ki sistematično ponarejajo resnico, izvajajo s sredstvi obveščanja politično gospostvo nad mnenjem, manipulirajo z obtoženimi in pričami javnih procesov ter si domišljajo, da bodo zagotovili svojo tiranijo z dušitvijo in tlačenjem vsega, kar imajo za “mnenjske delikte”. Vir ofm: Brezje

Priprava na binkošti

Na začetku stoletja se je družina z juga Italije izselila v Združene države Amerike. Na pot so si vzeli hrano: kruh in sir, ker niso imeli denarja, da bi lahko jedli v restavraciji. Dnevi in tedni so tekli, kruh je postajal vse trši in sir je splesnel. Otrok v nekem določenem trenutku tega ni več prenesel in je neprestano jokal. Zato so starši zbrali ves drobiž, ki so ga imeli ter mu ga dali, da bi šel v restavracijo na kosilo. Otrok odide, se naje in se ves objokan vrne k staršem. »Kako da še vedno jokaš, saj smo ti ja dali vse, kar smo imeli, da bi se najedel?« »Jokam, ker je bilo v ceno potovanja vključeno tudi vsakdanje kosilo, mi pa smo ves čas jedli le kruh in sir!«

Mnogi kristjani gredo skozi življenje zgolj ob »kruhu in siru«, brez veselja, brez navdušenja, ko bi lahko imeli vsak dan – govorimo duhovno – »preobilje Božjih stvari«, kar je vse »vključeno v ceno« samo zato, ker so kristjani: gotovost Božje ljubezni, pogum, ki ga daje njegova beseda, veselje, ki izhaja iz izkušnje Duha in občestva z brati in sestrami, kar vse je povzeto in nam je konkretno darovano pri evharistični gostiji.

In kje je skrivnost, da bi izkusili te »nove binkošti«? Imenuje se želja! Ta je tista »iskra«, ki požene motor, o katerem sem govoril na začetku. Jezus je obljubil: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Treba je torej prositi! Današnje bogoslužje nam ponuja čudovite izraze, s katerimi lahko to storimo: Pridi, Sveti Duh …Ljubeči Oče ubogih, dar, sijoč v svojih darovih; luč, ki preseva duše.
Počitek za naš napor, predah v trdem delu, radost, ki obriše solze. Pridi, Sveti Duh! Vir: R. Cantalamessa

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5.5.2024, 6. velikonočna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zadnje srečanje Slomškovega bralnega priznanja za otroke v soboto 11. maja ob 14ih v stari veroučilnici.

Jezusov vnebohod v krščanski veri označuje vrnitev Jezusa Kristusa kot Božjega Sina svojemu nebeškemu Očetu. V krščanskem nauku je Kristus fizično odšel z Zemlje, ko se je dvignil v nebesa, v prisotnosti enajstih svojih apostolov.^[1] Po pripovedi iz Nove zaveze se je vnebohod zgodil 40 dni po vstajenju, po veliki noči ali 39 dni po velikonočni nedelji. Zato praznik vedno pade na četrtek. V liturgiji in običajih Rimskokatoliške cerkve je čas pred praznikom vnebohoda povezan z molitvenimi dnevi, marsikje tudi z molitvenimi procesijami.

V krščanski tradiciji, ki se odraža v glavnih krščanskih veroizpovedih in izpovedovalnih izjavah, je Bog povzdignil Jezusa po njegovi smrti,^[2][3] ga obudil od mrtvih in odpeljal v nebesa, kjer je Jezus zasedel mesto na desni strani Boga.^[4]

Jezusov vnebohod je v Svetem pismu opisan le v Lukovem evangeliju (Lk 24,50-53) in v Apostolskih delih Apd 1,1–11: ^[5]

»Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil.

Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.

Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.

Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.«

Praznik vnebohoda se praznuje na 40. dan velike noči, vedno četrtek; pravoslavna tradicija ima do enega meseca drugačen koledar kot v zahodni tradiciji, medtem, ko anglikansko občestvo še naprej praznuje praznik, številne protestantske cerkve so oprostitev opustile

»Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.«

Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

 sv. Janez Henrik Newman (1801–1890). To, kar lahko povem o vnebohodu našega Gospoda, je naslednje: živimo v svetu, polnem skrivnosti, v katerem nam pot osvetljuje svetla luč, dovolj močna, da lahko napredujemo skozi vse skrivnosti. Če bi ostali brez te luči, bi bili zares zanič. Ne bi več vedeli, kje smo, kaj nas podpira, kje bomo končali mi in vsi tisti, ki so nam pri srcu, v kaj naj verujemo in zakaj sploh obstajamo. Toda ta luč nam v obilju zagotavlja vse našteto. Ob tem nam prinaša dolžnost in zagotavlja modrost, naj živo verujemo v njegovo ljubezen, ki nas je odrešila. Kaj je lahko bolj veličastnega, kaj nas lahko bolj navdušuje kakor radodarnost vernega srca, ki vse tvega za Božjo Besedo, kljubuje silam zla in njihovim najzlobnejšim naklepom, zavrača sleherno slepilo čutov in zvijačnost uma z zaupanjem v resnico Tistega, ki se naposled dvigne v nebo k desnici najvišjega Veličastva? Kako neskončno mora biti to njegovo usmiljenje, ki nam, takšnim grešnikom, podeljuje privilegij, da smo lahko junaki in ne zgolj objokani spokorniki? Kdo sploh smo, da smo vredni deleža njegove veličastne usode? Blaženi, zagotovo trikrat blaženi so tisti, »ki niso videli, pa so verovali!« Ne bomo si želeli zgolj gledati tega prizora; veselili se bomo prejetih milosti; veselili se bomo ob svojem odhodu, ki nam je dan za nadaljevanje poti, ne da bi videli končno postajo, kamor smo namenjeni, vedoč samo to, da gre za zmago, ki je večja od sveta, večja celo od naše vere. Dovolj nam je, da vemo, da naš Odrešenik živi; da je prišel na ta svet in da bo vnovič prišel. Zanj je vredno zastaviti vse svoje življenje; vredno je vse prenašati v hvaležnosti, da lahko vse svoje sedanje in večne želje ter želje vseh, ki jih imamo radi, izročimo njegovim rokam. Kristus je umrl, še več, »vstal je od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas. Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil« (prim. Rim 8,34-37

Oznanila župnij Šempas in Osek, 28.4.20224, 5. velikonočna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm.

MOLITEV NA VEČER PRED POGREBOM                                                                                (župnijsko občestvo se samo, ne glede ali je prisoten duhovnik ali svojci, v cerkvi zbere k molitvi za rajnega ali rajno)

V: voditelj O: občestvo B: bralci PESEM (K tebi želim, moj Bog …) V: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. O: Amen.

V: Zbrali smo se, da se Bogu zahvalimo za I. in ga (jo) priporočimo Božjemu usmiljenju. Naj nas pri tem opogumlja Božje zagotovilo, da smo v življenju kakor tudi v smrti Božji. Zato prisluhnimo Božji besedi. Naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi Rim 14,7-9.10b-12 B: Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom. Bratje in sestre, nobeden od nas ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. Zato je namreč Kristus umrl in oživel, da gospoduje mrtvim in živim. V si bomo stopili pred Božji sodni stol. Kajti pisano je: »Živim jaz, pravi Gospod, meni se bo pripogibalo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.« Torej bo vsak izmed nas zase odgovor dajal Bogu. Božja beseda.

SPEV Z ODPEVOM (Ps 130,1-8) B: Odpev: Kristus naj te sprejme v Raju Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi; * Gospod, usliši moje klice. Tvoja ušesa naj prisluhnejo * glasu moje ponižne prošnje. Odpev. Če boš gledal, o Gospod, na krivdo, * Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda pri tebi je odpuščanje, * da bi ti v spoštovanju služili. Odpev. Upam v Gospoda, moja duša upa, * čakam na njegovo besedo. Moja duša čaka na Gospoda * bolj kakor stražarji na jutro. Odpev. Bolj kakor stražarji na jutro * naj Božje ljudstvo čaka na Gospoda. Kajti pri Gospodu je dobrota, * pri njem je obilje rešitve. Odpev.

V: Bratje in sestre! Dejstvo je, da se bojimo smrti, saj smo ustvarjeni za življenje. Želimo si življenja, ne samo zdravega na telesu, ampak še veliko bolj zdravega na duši, ne samo naravnega, ampak tudi nadnaravnega. In v to nadnaravno življenje je vstopil (vstopila) tudi naš brat I. (naša sestra I.), za katerega (za katero) sedaj molimo, da mu (ji) Bog podari večno življenje v Kristusu. Povežimo se z Marijo in skupaj z njo molimo rožni venec za pokojnega (pokojno). (molimo enega od delov rožnega venca)

MISEL: Vse je večno B: V se je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti. Če smo skušali sprejeti vsak dan iz Božjih rok kot dar, bomo toliko bolj kot dar sprejeli poslednji dan in že od daleč pozdravljali sestro smrt. Lepo je živeti, lepo pa je tudi umreti, če si scela kristjan. PESEM 1. V nebesih sem doma / to oznanjujeta, / mi zemlja in nebo / in vsaka stvar lepo. 2. V nebesih sem doma, / od tega ne sveta, / nebes se veselim, / tja priti si želim. 3. V nebesih sem doma, / kjer družba angelska / se večno veseli, / si mene tja želi. 4. V nebesih sem doma, / tam Jezus krono da, / tam je moj pravi dom, / tam večno srečen bom.

PROŠNJE: V: Bratje in sestre, v trdni veri, da smo v duhu povezani z našimi dragimi, ki so že zapustili ta svet, z zaupanjem prosimo troedinega Boga: B: Dobri Bog, vemo, da s smrtjo ni konec vsega, kajti ti si začetek in konec vsega, kar biva. Pomagaj nam, da bo naša vera trdna in polna upanja. O: Prosimo te, usliši nas. B: Usmiljeni Bog, od tebe smo prejeli življenje in iz tvojih rok bomo sprejeli tudi smrt. Pomagaj domačin, sorodnikom in prijateljem, da jim bo vera v posmrtno življenje pomagala premagati bolečino ob izgubi pokojnega I. (pokojne I.). B: Vsemogočni Bog, Jezus Kristus je za nas daroval svoje življenje in premagal smrt. Prosimo te, sprejmi v svoje kraljestvo vse naše sorodnike in prijatelje, zlasti še našega brata I. (našo sestro I.).V: Nebeški Oče, sprejmi naše molitve, žrtve in dobra dela za našega pokojnega brata I. (našo pokojno sestro I.) in za vse naše pokojne. Izkaži jim svojo neizmerno očetovsko dobroto, ljubečo skrb Jezusa Dobrega pastirja in ljubezen Svetega Duha posvečevalca, da se bodo v tebi veselili vekomaj. O: Amen.

V: Naš Odrešenik nam naroča in Božji nauk nas uči, da smemo takole moliti: O: Oče naš …

V: Sveti Bog, stvarnik, odrešenik, tolažnik in rešitelj: v tvoje roke izročamo našega pokojnega brata I. (našo pokojno sestro (I.). Sprejmi ga (jo)v svoje kraljestvo, kjer te bo gledal (gledala) iz obličja v obličje. Tam je ljubezen popolna, občestvo s teboj blaženo, sreča brez konca. Pomagaj nam, da te bomo ljubili z vsem srcem in ti služili z vso močjo ‒ vse do trenutka, ko boš tudi nas poklical k sebi. Skupaj z našimi brati in sestrami ter vsemi svetniki te bomo častili in slavili vekomaj. O: Amen.

V: Gospod, daj mu (ji) večni pokoj. O: in večna luč naj mu (ji) sveti. V: Naj počiva v miru. O: Amen. V: Z ljubim Sinom nas blagoslovi, O: Devica Marija.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Nedelja dobrega Pastirja, 21.4.2024, 4. velikonočna nedelja,   internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260 Ob 15h pri gostilni Olga začetek molitve na Ovčji plac za duhovne poklice

Ob 16h v Ozeljanu poroka Menard Pavel in Meta Makovec Ozeljan 140 in krst njune hčerke Veronike

Duhovništvo - redovništvo - poklicanost:
Kam, kako ...?

Kaj je to duhovništvo? V pismu Hebrejcem beremo: „Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe.  Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona.« (Hebr 5,1-4)

Tudi danes velja:

• duhovnik, redovnik, misijonar je vzet izmed ljudi za ljudi, kot „posrednik“ med ljudmi in Bogom
• duhovnik daruje: bogoslužja, molitve, zahvale, prošnje, … zase in za ljudi
• duhovnik je človek, torej tudi sam slaboten, in vendar uči ljudstvo
• duhovništvo si nihče ne izbere sam, ampak je poklican od Boga in sprejet od Cerkve

Bog vsakogar kliče v nek poklic in stan. Na poseben način pa se razodeva in kliče tistim, ki bodo postavljeni za njegovo orodje v različnih časih in krajih. Za te osebe pravimo, da jih Bog kliče v duhovni poklic. Pri duhovnih poklicih mislimo običajno na tiste, ki bodo vse svoje življenje posvetili Bogu: škofe, duhovnike, diakone, redovnike, redovnice in misijonarje. Na svoj način pa seveda vlogo duhovnega poklica lahko opravlja vsak človek, ko sebe in druge vodi k Bogu.

Izkušnja kaže, da se Božji klic pojavlja na različne načine in v različnih obdobjih življenja. Pri tem ponavadi igrajo veliko vlogo določeni dogodki, osebe, duhovna doživetja … V ozadju vsake prave poklicanosti pa je tudi molitev ljudi, ki prosijo Gospodarja žetve, naj pošlje novih delavcev na svojo žetev (prim. Mt 9, 38). Človek, ki ga Bog kliče v poseben duhovni poklic, lahko v sebi klic odkrije že zelo zgodaj v otroštvu ali pa šele kasneje, ko je morda opravljal že kakšno drugo delo. 

Kaj mora storiti tisti, ki se mu zdi, da ta glas sliši?

• Naj se pogovori z duhovnikom, ki ga pozna in mu zaupa,
• moli za jasno spoznanje svoje poklicanosti,
• preko zakramenta spovedi in obhajila utrjuje ter krepča klic,
• skuša biti aktiven v župniji,
• preveri, ali je to res njegova osebna svobodna odločitev.
• Ko si je nekdo na jasnem in po pogovoru z duhovnikom prepričan, da je poklican, se mora pogovoriti z domačim župnikom, ki mu bo svetoval naprej. Dogovorila se bosta za obisk pri škofu ali redovnemu predstojniku. Ko ga škof ali predstojnik določenega reda sprejme, se začne čas – bogoslovja oz. pri redovnikih čas pripravništva, noviciata …

Vse to je še čas, ko se klic bistri, preverja, oblikuje. V času bogoslovja oz. pripravništva, bo kandidat spoznaval življenje duhovnika/redovnika/redovnice; se duhovno oblikoval in poglabljal; si v študiju teologije nabiral tudi intelektualna in praktična znanja; se ob srečanjih z duhovniki na župnijah srečeval z realnostjo poklica.

MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE Gospod, Jezus Kristus, ti si rekel:

»Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!« (Mt 9,37).

Poglej, Gospod, potrebe vesoljne Cerkve in tudi naše škofije ter ji podari dovolj svetih duhovnikov,

stalnih diakonov, redovnikov in redovnic, ki bodo zvesto in požrtvovalno služili tvojemu ljudstvu

in uresničili svoje poslanstvo. Stori, da bodo naše družine skupnosti ljubezni, v katerih starši z veseljem sprejemajo otroke, in daj, da bodo otroci odraščali v prijateljstvu z Bogom ter postali poslušni navdihom Svetega Duha. Okrepi mlade, da bodo verovali ljubezni in spoznali veličino življenja, ki je podarjeno v služenju drugim v duhovniškem in redovniškem poklicu, ter mnoge privedli k tebi, edini Poti, Resnici in Življenju. Ti, Gospod si naše upanje, vate zaupamo! Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen. Marija, Mati Cerkve, izprosi nam resnično ljubezen do Cerkve!

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. velikonočna nedelja, 14.4.2024, začetek tedna molitve za nove duhovne poklice,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zakrament svetega zakona ohranja pomembnost družine

Družina je bila vedno na udaru. To ni pojav današnjega modernega sveta. V vsakem času in obdobju človekovega obstoja je bila družina tako ali drugače na udaru, ogrožale so je vse mogoče ideologije in režimi. In to je zlo, ki ga vsak človek okuša, tudi družina pri tem ni izjema. In ko je družina, zakonska zveza tako bombardirana z vseh mogočih strani, se lahko obrambni zid, enakost in sloga zakoncev tudi skrha in pade. Zato je nujnost zakramenta svetega zakona v tem, da Bog stegne svojo zaščitniško roko in blagoslovi družino, ki na novo nastaja, saj je ravno ta družina še zelo krhka in v povojih. Je lončena posoda, ki v sebi nosi velik zaklad.

1621 V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo. V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim

darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala "eno samo telo v Kristusu" ( prim. 1 Kor 10,17).

• Pogoji za podelitev tega zakramenta

Kot vidimo, je evharistija pojem, okoli katerega se vse vrti. Evharistija je podoba zakonske zveze med Bogom in človekom, ko Bog daruje svojega lastnega Sina, da bi se združil s človekom, in zato je primerno, da je poroka med sveto mašo, da se zakonca po Kristusovem zgledu podarita drug drugemu, kakor se Bog po Jezusu Kristusu daruje človeku.

1625 Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. "Biti svoboden" pomeni:
- da nista pod prisilo in - da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava 1626 Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, "s katero nastane zakon". Če privolitev manjka, ni zakona.

Bog se svobodno daje človeku in človek se mora svobodno dajati Bogu. Tu ne sme biti nobene prisile ali kakšnega drugega nenavadnega vzroka. Kajti človek ceni samo tisto, kar sam naredi ali daje, svobodno brez prisile:

1632 Da bi bil "DA" zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna: Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot "božje družine" je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskih vrednot zakona in družine in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja: Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon.

Tako je že ustaljena praksa Tečajev za zakon, ki jih organizirajo razne škofijske in redovne službe, katerih namen je pripraviti dva mlada zakonca tako na zakrament svetega zakona kot tudi na odgovornosti, ki jih prinaša zakon in družina. Ko človek v resnici spozna, kaj vse ga čaka in kaj vse mora narediti, se toliko bolj svobodno lahko odloča, kajti tako odpadejo marsikatere prepreke, predsodki, z oči odpade tančica, ki nam onemogoča, da bi stvar videli v pravi luči in podobi.

1643 "Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot".

• Drobni tisk - ločitev

Zakonska zveza ima svoje prijetne in manj prijetne plati. Dve glavni značilnosti ali zahtevi zakona sta: nerazvezanost in zvestoba. Preko teh dveh značilnosti lahko zakrament svetega zakona primerjamo z zakramentom svetega reda. Tudi zakrament svetega reda zahteva enost z Bogom in zaradi tega nerazvezanost. Dva, ki prejmeta zakrament svetega zakona, tako postaneta eno, in kakor ne moremo ločiti glave od trupa, tako tudi kasneje ne moremo ločiti moža in žene. Pri cerkveni poroki ni ločitve. Zato je toliko bolj pomembno, da oba partnerja zelo dobro poznata drug drugega in da se predajata drug drugemu brez zadržkov, ki bi lahko kasneje postali ovira za srečno in rodovitno družinsko življenje. Druga zahteva pa je zvestoba. Duhovnik mora biti zvest Bogu, drugače postane njegovo poslanstvo jalovo in se lahko hitro odvrne od izvira njegove osebne sreče. Prav tako morata biti mož in žena zvesta drug drugemu, kajti drugače ne bosta mogla preživeti vseh napadov in preizkušenj, ki jih družina lahko doživi. Zvesta drug drugemu bosta eno telo in kot tako mnogo močnejša in bosta drug drugemu zaveznika v mnogoterih zadevah, ki jih življenje terja.

Romanje v Assisi, Greccio, Laverna od 27. aprila, do 1. maja. Cena petdnevnega romanja je 485 eurov. Več o programu na kamnje.net/romanje-v-assisi/.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja, 7.4.2024,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260, danes ob 16h maša v Šmihelu

Prihodnje srečanje za bralce slomškovega bralnega priznanja za odrasle bo v soboto 13. aprila ob 20ih v stari veroučilnici. Tadej in Larisa

Krst je temelj krščanskega življenja, ki nas spreminja v Kristusa, je dejal papež Frančišek

Po krstu lahko Kristus živi v nas, mi pa z Njim. Krst razsvetljuje naše življenje, da lažje dosežemo nebeški Jeruzalem, pravi sveti oče. Odgovoril je tudi na vprašanje številnih, zakaj krstiti otroka, ki še ničesar ne razume, in ne čakati, da odraste in se za zakrament odloči sam. “A to pomeni, da ne zaupamo Svetemu Duhu,” je dejal.

“Ko krstimo otroka, namreč vanj vstopi Sveti Duh in ta v njem spodbuja rast krščanskih vrlin, da se bodo razcvetele. To priložnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih vodi skozi življenje, je vedno treba dati vsem, vsem otrokom. Ne pozabite krstiti otrok!”

Zakaj potrebujemo krst?

Kakor se brez rojstva življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Vprašanje, ki se nam lahko na tem mestu zastavi, je potrebnost krsta. Zakaj krst sploh potrebujemo? Gospod Jezus Kristus nam to sam odgovarja:

Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se “iz vode in Duha” prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani in postati kristjan – to se že od apostolskih časov dalje vrši po nekem postopku in nekemu uvajanju z več stopnjami. To pot je mogoče prehoditi hitro ali počasi. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu (KKC 1229). V prvih stoletjih Cerkve so k krstu pristopali odrasli ljudje, ki jih je bilo treba na to temeljito pripraviti, tako je priprava na krst, ki se ji reče »katehumenat«, lahko trajala tudi več let. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, t.j. pripravnike na krst, v njihovem krščanskem življenju, ali bodo sploh sposobni nositi Kristusov jarem.

Kasneje, preko stoletij pa se je razvila praksa krščevanja otrok, tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje da: Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti (KKC 1231).

Kaj potrebujemo za krst? Vero

Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil, vera je dar, ki ga daje Bog. Duhovnik nam lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom, starši, ki vzgajajo v veri, so lahko zgled krščanskega življenja, ne morejo pa nam vere dati. To je delo Boga. Lahko jo izmolimo in izprosimo, ne moremo pa je pridobiti.

Vera staršev je pomembna, kajti brez njihove vere v Jezusa Kristusa, otrok ostane brez dragocenega zgleda. Vera je dar od Boga in iz nje izvira odgovornost živeti po veri v vseh okoliščinah življenja. Za krst je pomembna vera.

1254 Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.

Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872-874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (“officium”; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.

Boter je pomoč staršem pri vzgoji njihovega otroka. Otrok namreč ni deležen posebne priprave in uvajanja. Tega so deležni starši. Vera, ki je otroku pri krstu dana, je kakor sveže posejano seme. To pa mora rasti in zrasti v veličastno drevo, ki bo otroku v njegovem življenju dajalo varstvo, senco in sad. Zato leži na ramah staršev in botrov zelo velika odgovornost, da bodo otroku dobro in kakovostno predstavili resnico naše vere.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Želim vam vsem blagoslovljene velikonočne praznike 31.3.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Velika sobota
Na veliko soboto zjutraj so pri župnijskih cerkvah blagoslavljali novi ogenj, ki so ga potem fantiči ali tudi odrasli s posušenimi drevesnimi gobami ponesli po vseh domovih. Tudi zdaj se blagoslov ognja opravi na veliko soboto zjutraj. Simbolična govorica ognja je obrazložena v nagovoru pred blagoslovitvijo: “Ker ogenj s svojo svetlobo preganja temo in s toploto mraz, nas spominja na božje resnice in božjo ljubezen. Ker pa ima v sebi moč. da uniči in spremeni vse, kar je gorljivega, je podoba očiščevanja, uničenja, božje sodbe.”

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo - bedenje v pričakovanju Kristusovega vstajenja. Opravila naj bi se ponoči, da bi prišle do izraza prižgane sveče, ki jih imajo verniki v rokah.

Pomen žegna
Velikonočnih praznikov si ne moremo predstavljati brez blagoslovljenih velikonočnih jedil, ki jih omenja že Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske (1689). Blagoslov velikonočnih jedil naj bi v nas zbudil hvaležnost za božje darove velike noči in nas opozarjal na božjo bližino prav v teh dneh. V tej luči moramo razumeti slikovito razlago blagoslovljenih jedil. HREN predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ, njegov trpki okus pa spominja na trpljenje, ki ga je naš Gospod na križu prestal. PRŠUT je simbol velikonočnega jagnjeta Izraelcev, pomeni pa Kristusa, ki ga je Janez Krstnik napovedal kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. PIRHI, posebno rdeči, pomenijo Jezusove rane, obenem pa so podoba Jezusove zmage nad smrtjo: kakor piščanček s kljunom razbije jajčno lupino in pride na dan, je tudi Kristus zmagoslavno vstal iz groba. KRUH (ali kakšna druga hrana iz testa) nas spominja na Jezusove besede o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi sad. To zrno je Jezus, ki je moral skozi trpljenje in smrt, da nam je pridobil življenje. Pomeni pa tudi Jezusa v evharistiji, ki je kruh življenja. Te misli izražajo besedila blagoslova posameznih jedil.

Bogoslužno navodilo razlaga vsebino vigilije: Vigilija te noči je urejena tako, da sveta Cerkev po kratkem slavju luči (ki je prvi del vigilije) polna zaupanja v božjo besedo in obljubo razmišlja čudovita božja dela, ki jih je Bog od vsega začetka storil svojemu ljudstvu (drugi del ali besedno bogoslužje); ko se nato približuje dan vstajenja, je Cerkev obenem z novimi udi, ki so bili pravkar prerojeni v krstu (tretji del), povabljena k mizi, ki jo je Gospod pripravil svojemu ljudstvu s svojo smrtjo in vstajenjem (četrti del). Med slavjem velikonočne vigilije škofje podeljujejo zakramente krsta, birme in evharistije odraslim katehumenom, ki so se nanje pripravljali dve leti.

Velika nedelja - Velika noč
Naši verni predniki nobenega praznika v letu niso praznovali tako slovesno kot veliko noč, ki ji na vzhodnem Štajerskem pravijo vuzem, v Beli krajini vuzem, na Krasu vazam. Zjutraj so šli vaščani skupaj v cerkev, kjer je bilo pred zgodnjo mašo vstajenje in nato vstajenjska procesija, ki je slovenska posebnost (procesijo lahko opravimo na velikonočno jutro pred slovesno mašo ali po maši velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer). Procesija se začne z obredom “vstajenja”: duhovnik pri božjem grobu v cerkvi sname tančico z monštrance in obrnjen k ljudstvu trikrat - vsakikrat višje - zapoje vstajenjski “aleluja”. Ljudje doživeto odpevajo. Po stari slovenski navadi sledi vstajenjska pesem “Zveličar naš je vstal iz groba”. V procesiji pred nebom, pod katerim stopa duhovnik z Najsvetejšim, nosijo kip vstalega Zveličarja. Nekdaj so med procesijo fantje pokali z možnarji in s tem izražali veselje ob prazniku ter odganjali zle sile.

Velikonočni ponedeljek je dela prost dan, primeren za obisk prijateljev in znancev. Včasih je na podeželju v katoliških družinah veljalo pravilo, da moraš poskusiti devet pisank. To ti bo dalo moč. Prav gotovo je pa to pripraven dan, da si malo oddahnemo od preveč kalorične hrane in se v miru pripravimo na nov delovni dan.

Velikonočni čas katoličani zaključijo z Belo nedeljo. Takrat krščanske družine ponovijo Velikonočni jedilnik.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Cvetna nedelja 24.3.2024, blagoslov zelenja in procesija, med mašo pasijon, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

• KAJ NAM GOVORI VELIKI TEDEN?

Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

Cvetna/oljčna nedelja
Nedelja, s katero začenjamo veliki teden - obredno doživljanje zgodovinskih dogodkov Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, se imenuje cvetna ali oljčna. V spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale kot kralja (evangelista Matej in Marko poročata, da so ljudje “lomili veje z dreves”, najbrž z oljk, saj je Jezusa vodila pot čez Oljsko goro, ki je dobila ime po njih), Cerkev ta dan blagoslavlja oljčne veje in drugo zelenje. To nosimo v procesiji, med katero prepevamo Kristusu kot Kralju. Njegov kraljevski škrlat je obarvan z njegovo krvjo, ki jo je prelil za naše odrešenje. Pri maši cvetne nedelje se bere pasijon - poročilo evangelistov o Jezusovem trpljenju.

Veliki četrtek
Prvi trije dnevi velikega tedna, kakor pravimo tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo, so bili še delavniški. Ženske so opravile veliko spomladansko čiščenje domov in imele polne roke dela s pripravljanjem prazničnih jedil, moški pa so kaj postorili na polju, v sadovnjaku ali vinogradu. Ne veliko sredo so po cerkvah postavljali božji grob - slikane kulise, ki so skušale ljudem čim bolj približati Jezusov grob v Jeruzalemu.

Na veliki četrtek dopoldne je v stolnih cerkvah krizmena maša: med njo škof, obdan od duhovnikov, svojih sodelavcev v škofiji, blagoslovi sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju štirih (od sedmih) zakramentov: krsta, birme, svetega reda (mašništva) in bolniškega maziljenja. Ta blagoslov olja na veliki četrtek je bil povezan s krstom, ki so ga v prvih krščanskih časih podeljevali na velikonočno vigilijo. Med mašo škof posveti krstno olje, bolniško olje in sveto krizmo (oljčno olje, pomešano z dišavami). Veliki četrtek je spominski dan ustanovitve duhovništva, zato duhovniki med krizmeno mašo obnovijo svoje duhovniške zaobljube.

Na koncu maše, med katero pri Slavi utihnejo zvonovi in orgle, se prenese Najsvetejše v božji grob, pripravljen na stranskem oltarju. Tam se verniki po končanih obredih ustavijo v molitvi; premišljujejo Jezusove bolečine v njegovem smrtnem boju na vrtu Getsemani, izdajstva in poniževanja v sramotnem sodnem procesu, med katerim je bil, nedolžen, obsojen na smrt v spravo za naše grehe.

Veliki petek
Bogoslužje velikega petka, spominskega dneva Jezusove smrti na križu, ima tri dele: opravilo božje besede, katerega glavni del je poročilo o Jezusovem trpljenju njegovega najljubšega učenca Janeza, sledi deset slovesnih prošenj za vse potrebe. Drugi del je odkrivanje križa in njegovo češčenje. Verniki prihajajo do križa in ga počastijo s poklekom ali poljubom, kar je izraz hvaležnosti za milost odrešenja, ki nam je bila dana po svetem križu. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliških cerkvah ni svete maše. Tretji del obreda velikega petka je sveto obhajilo, po katerem se Najsvetejše prenese v božji grob. Veliki petek so ljudje doživljali kot dan velike žalosti. “Bog je umrl,” so rekli. Čez dan so se vsi zvrstili pri božjem grobu, kajti delo je počivalo. Veliki petek je bil tudi najstrožji postni dan sredi postnega časa, ki so ga naši verni predniki jemali zelo resno.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5. postna tiha nedelja 17.3.2024, križev pot pripravlja in vodi ŽPS in ŽGS, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Sveti Jožef - moški večer, gost p. Branko Cestnik Kje moški dobimo pogum za pričevanje v župniji in družbi,

ponedeljek, 18. 3., v Kamnjah, na predvečer praznika ob 18.30 sveta maša, p. Branko cestnik,
19.00 pogovor z gostom v župnijski dvorani v Kamnjah na koncu moška malica.

Povabi še koga s seboj.

Spraševanje vesti v pripravi na spoved

Postavimo se v Božjo pričujočnost. Zahvalimo Boga za prejete dobrote, prosimo ga, naj nam da spoznati naše napake in grehe in naj nam pomaga, da jih popravimo.

MOLITEV ZA IZPRAŠEVANJE VESTI
O Bog, kličeš me iz teme v svojo čudovito svetlobo, od laži k resnici, iz smrti v življenje. Podari mi svojega Svetega Duha, ki naj odpre moja ušesa in opogumi moje srce, da bom spoznal, kako je z menoj, in se trdno držal tvoje poti ter zares živel kot kristjan. Amen. (Po rimskem obredniku)

Pogoji za dobro opravljeno spoved
- dobro si izprašati vest
- grehe iskreno priznati spovedniku
- obuditi kesanje svojih grehov
- narediti trden sklep o poboljšanju
- opraviti naloženo pokoro

Pred dobro spovedjo premisli: 
- Ali grem vsaj enkrat na leto k spovedi ali pa menim, da nimam nobenega greha? 
- sem vestno opravil pokoro, ki sem jo dobil pri zadnji spovedi?
- Kdaj sem bil nazadnje pri sveti spovedi?
- Ali sem kakšen večji greh pozabil povedati?
- Sem kak greh namerno zamolčal?
- Sem vestno opravil pokoro, ki mi je bila naložena pri zadnji spovedi?
- Sem po svojih močeh povrnil škodo, ki sem jo povzročil s svojimi grehi?
- Sem se trudil, da ne bi več grešil?
- Sem se varoval tudi grešne priložnosti?
- Kateri greh največkrat ponavljam in zakaj?
- Sem se morda na kak greh že navadil?
- Sem se trudil za rast v duhovnem življenju?
- Na kaj bom moral biti v prihodnje posebej pozoren?
- V čem je moj trdni sklep o poboljšanju?

Ljubezen do Boga

– Ali ljubim Boga bolj kot vse drugo ali sem dovolil drugim stvarem (denarju, priljubljenosti, zunanji podobi, uspehu), da me ženejo in imajo glavno mesto v mojem srcu?

– So v mojem življenju področja, ki jih odtegujem Bogu? Skrivni kotički, ki jih nočem izpostaviti svetlobi njegove ljubezni?

– Sem bil nespoštljiv do Božjega imena in ga po nemarnem izgovarjal v jezi ali razočaranju?

– Ali ohranjam odnos z Bogom z molitvijo in branjem Svetega pisma?

– Ali zvesto slavim Gospoda z nedeljsko mašo?

Kakšen je moj odnos do sočloveka?  Ljubezen do bližnjega

– Sem obrekoval? Sem komu povedal kaj, kar bi moralo ostati zaupno?

– Moram koga prositi za odpuščanje? Moram komu odpustiti?

– Sem goljufal ali lagal? Sem poskušal obvarovati svoj ugled na račun koga drugega?

– Ali ljubim uboge in jim pomagam po svojih močeh, četudi to pomeni, da se žrtvujem?

– Sem usmiljen in sočuten ali ljudem postavljam nerazumno visoka merila?

– Zavidam drugim njihovo življenje ali lastnino? Sem kdaj vzel, kar ni moje?

– Sem se vdajal jezi in izgovarjal žaljive ali pogubne besede? Ali molim za ljudi, ki jih imam za »sovražnike«?

– Sem se prepuščal spolni nemorali? Sem druge obravnaval kot predmete, in ne kot ljudi, ki jih Bog ceni?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. postna nedelja 10.3.2024, križev pot, prošnje in zahvale pripravijo birmanci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Sveti Jožef - moški večer, gost p. Branko Cestnik Kje moški dobimo pogum za pričevanje v župniji in družbi,

ponedeljek, 18. 3., v Kamnjah, na predvečer praznika ob 18.30 sveta maša, p. Branko cestnik,
19.00 pogovor z gostom v župnijski dvorani v Kamnjah na koncu moška malica.

Povabi še koga s seboj.

Prvo srečanje animatorjev oratorija bo v soboto 9. marca ob 19ih v župnišču v Šempasu. Vabimo tudi nove animatorje - tiste, ki boste letos zaključili osmi razred pa vse starejše dijake in študente.

Posebej vabljeni tudi tisti, ki ste že kdaj bili animatorji pa bi spet radi sodelovali.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. postna nedelja 3.3.2024, križev pot, prošnji in zahvale pripravljajo prvoobhajanci in starši, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ženska v Afganistanu mora imeti pokrit obraz, ko je zunaj.  Afganistanu je ponoven vzpon talibanov oviral napredek na področju človekovih pravic, saj so ženskam in dekletom prepovedali visokošolsko izobraževanje, prav tako ne smejo opravljati večino del zunaj doma, brez moškega spremljevalca ne smejo oditi predaleč od doma, v javnosti pa si morajo zakrivati obraz. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 25.2.2024, 2. postna nedelja, križev pot vodijo pevci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Romanje v Oglej, Gradež in Brbano za birmance in njihove starše ali botre v soboto 16.3.2024 ob 8h cena na osebo 25 eur. Je še nekaj prostih mest.

Sveti krstNaše življenje s Kristusom se začne s svetim krstom, ko postanemo božji otroci in udje svete Cerkve. Zakaj pravimo krstu krst? Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:

»Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško »baptizein«) pomeni »potopiti«, »utopiti«; »potopitev« v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3–4; Kol 2,12) kot »nova stvar« (2 Kor 5,17; Gal 6,15).« (KKC 1214)
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:

»Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (»vitae spiritualis ianua«) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.« (KKC 1213)

Kakor se brez spočetja življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Mnogim se poraja vprašanje, zakaj krst sploh potrebujemo. Odgovor na to vprašanje nam da kar Gospod Jezus Kristus sam:  »Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se »iz vode in Duha« prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.« (KKC 1257)

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani. Da človek postane kristjan je potrebno prehoditi pot priprave, ki je že od apostolskih časov dalje sestavljena iz več stopenj.  Kakor vsako pot je tudi to mogoče prehoditi hitro ali počasi. Ne glede na to pa mora vedno vsebovati bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha in pristop k evharističnemu občestvu. (KKC 1229) V prvih stoletjih Cerkve so h krstu pristopali odrasli ljudje, ki so se na prejem zakramenta temeljito pripravljali. Tako je priprava na krst, ki se ji reče ”katehumenat”, lahko trajala tudi do enega leta. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, tj. pripravnike na krst, ali bodo sposobni nositi Kristusov jarem.
Kasneje pa se je razvila praksa krščevanja otrok. Tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje, da:
»Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti.« (KKC 1231)

Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi v tem njem tudi rastel, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta: »Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).« (KKC 1253)
Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Noben človek ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog. Duhovnik lahko razlaga vero, kakor ve in zna, lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom. Lahko jo izmolimo, lahko jo izprosimo. Ne moremo pa je kupiti ali pa sami narediti.

»Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.« (KKC 1254)
Da krst ne bo samo lep spomin, ampak bo iz njega izhajala milost in blagoslov, ima vsak krščenec tudi svojega botra. Angleži imajo zanje lepo besedo »God father«, ki v prenesenem pomeni poimenuje duhovnega očeta. Naloga botra je veliko večja, kot se zdi na prvi pogled, zato je izrednega pomena, da starši za svojega otroka izberejo osebo, ki mu zaupajo ter za katero vedo, da bo njihovemu novokrščencu dober duhovni starš. O botrih Katekizem pravi: »Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872–874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (»officium«; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.«                           ( iz župnije Rakek)                 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 18.2.2024, 1. postna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Pripravo na krst v Šempasu začnemo 19.2.2024 ob 18.30

Romanje v Oglej, Gradež in Brbano za birmance in njihove starše ali botre v soboto 16.3.2024 ob 8h cena na osebo 25 eur. Je še nekaj prostih mest. Na romanje se lahko prijavite tudi tisti, ki zaradi korone niste prej mogli.

V soboto 24.2.2024 bo romarski Jakobov pohod iz Skrilj do Ozeljana. Zbirno mesto ob 7h v Skriljah ob 7.30 maša, prihod v Ozeljan popoldne…

Srečanje ŽPS Osek 22. 1. 2024 Poročilo o škofijskem srečanju tajnikov ŽPS v Vipavi Nekaj poudarkov:

- človek je liturgično bitje, potrebuje obrede in praznovanja; brez praznikov ni upanja;

- obredi naj bodo preprosti, jasni, plemeniti, kratki, prilagojeni sposobnosti občestva;

- občestveno obhajanje maš vključuje vse od tistih, ki skrbijo za čiščenje in krašenje, za

cerkvene prte do bralcev, strežnikov, pevcev in organistov, pritrkovalcev, ….

Možnosti za sodelovanje so raznovrstne: - čiščenje in krašenje bogoslužnih prostorov; - pranje in likanje cerkvenih prtov in ostalega perila; - petje; - branje; - vodenje molitvenih ur, rožnega venca, križevega pota; - ministriranje; - pritrkavanje;

- liturgična komisija v ŽPS. Razmislek: ob tem se vprašam kako za te dejavnosti skrbimo pri nas. Jih prepuščamo, da tečejo po utečenih poteh? Smo dovolj skrbni? Je potrebno kaj narediti za strežnike? Bi bilo smiselno, da jih vodi eden od nekdanjih strežnikov? Bi se lahko vključili tudi mlajši, še pred prvim obhajilom? Potreba po liturgični skupini v ŽPS, ki bi pripravljala posamezna bogoslužja in pobožnosti?

Petje

Pomen in vloga petja pri maši; pomen in vloga ljudske pesmi; izobraževanje in duhovna obnova za pevce in organiste; vključevanje otrok. Liturgična skupina v njej naj sodelujejo različni stanovi. V njej se oblikujejo bogoslužni sodelavci. Lahko poglobimo določen čas cerkvenega leta in posamezne svetnike.

Maša

Maša je daritev Boga, ki človeka pripravlja, da se tudi sam lahko daruje. Bogoslužje se začne s pripravo: ko se oblečemo, postimo, odpravimo do doma. Zvonjenje in pritrkavanje V cerkev ne gremo po trenutnem občutju ampak zato, ker nas je nekdo sklical. To je tudi vloga zvonov in pritrkavanja, ki še posebej ustvarja posebno, praznično razpoloženje.

Otroška resnica: Otroci nas opominjajo, da moramo pri maši nekaj delati, sodelovati, ne samo opazovati. Pomembno da, da so otroci vključeni, npr. kot strežniki.

Veseliti se bogoslužja

Priprava vernikov na nedeljsko Božjo besedo. Izobraževanje o posameznih delih svete maše npr. v Oznanilih ali kako drugače. Agape po maši, kot čas, ki ga posvetimo bližnjemu. Sklepni poudarki:

- največja lepota bogoslužja je v srečanju s Kristusom;

- bogoslužje ustvarja edinost, ki izvira iz Kristusove velikoduhovniške molitve;

- odkrivati lepoto maše in praznovanja, ki je vedno znova obhajanje velikonočne skrivnosti;

- bogoslužje naj poteka brez skrajnosti (prepočasi ali prehitro, itd...)

- odkrivati pomen bogoslužnega leta in po9men nedelje, kot Gospodovega dne.

3) 250-letnica zvonika - povabiti KTD Osek in KS k praznovanju, da bi se npr. kakšna od razstav posvetila tematiki zvonika v umetniških delih. V dogovoru s ŽGS se KS zaprosi za nekaj finančnih sredstev, da bi bil pristop v zvonik (in tudi na kor) bolj varen tudi za otroke (dodatne ograje, oprijemala).

- povabiti škofa, bivše župnike in druge, da bi na temo jubileja in izbrane svetopisemske misli

napisali kratko razmišljanje; te prispevke se lahko objavlja skozi leto kot prilogo oznanil.

- o obletnici seznaniti osnovno šolo in ponuditi možnost ogleda in vodenja, ki se lahko

povezujejo z drugimi dejavnostmi šole (pohodi, krožki, pouk zgodovine, itd...).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. navadna nedelja; 11.2.2024, Lurška MB zavetnica bolnikov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Pripravo na krst v Šempasu začnemo 19.2.2024 ob 18.30

Srečanje za starše 1 in 2. razreda 12.2.2024 ob 18.30; za starše birmancev 15.2.2024 ob 18.30

Romanje v Oglej, Gradež in Brbano za birmance in njihove starše ali botre v soboto 16.3.2024 ob 8h cena na osebo 25 eur prispevek prinesite že na srečanje za starše.

Zapisnik ŽPS Šempas dne 29.01.2024

1. Uvodoma je g. župnik predstavil temo iz srečanja tajnikov ŽPS – Odnos do bogoslužja.

2. SPREJET JE BIL BOGOSLUŽNI KOLEDAR (februar – september 2024)

Križev pot vsako nedeljo - ½ ure pred mašo, v Oseku v petek po maši in ob nedeljah… 14.30 na Vitovlje. Med križevim potom naj se nosi križ Arma Kristi

1. postna nedelja - 18.02.2024 – pri križevem potu še posebej sodelujejo sodelavke Karitas

2. postna nedelja - 25.02.2024 – pevci

3. postna nedelja – 03.03.2024- prvoobhajanci

4. postna nedelja – 10.03.2024- birmanci

5. postna nedelja – 17.03.2024 - ŽPS in ŽGS,  vse nedelje v postnem času Križev pot na Vitovlje ob 14.30

23.03.2024 Gospodovo oznanjenje: maša zvečer

24.3.2024 Cvetna nedelja: blagoslov zelenja po ustaljeni navadi

28.3.2024 Veliki četrtek: maša v Oseku ob 18.30 v Šempasu ob 20h , po maši molitev

29.3.2024 Veliki petek: križev pot ob 15h pri Božjem grobu, bogoslužje v Oseku ob 18.30 v Šempasu ob 20h, potem molitev rožnega venca ob Božjem grobu

30.3.2024 Velika sobota: blagoslov ognja ob 7h, v Oseku ob 7.30, blagoslov jedil po ustaljenem urniku.

Vigilija v Šempasu ob 20h , v Oseku na veliko noč zjutraj ob 5.30

31.03.2024 - Velika noč – maše po novi uri ob 9h,  10,30h

07.04.2024- Bela nedelja : krščevanje pri mašah, v Šmihelu maša ob 16h

21.04.2024 – Nedelja dobrega pastirja ob 15h Križev pot h Ketejevemu križu

MAJ, JUNIJ, JULIJ

01.05.2024- Sobota: ob 10 h maša v cerkvi na Vitovljah – začetek šmarnic

12.05.2024- Romanje obeh župnij na Sveto goro, blagoslov romarjev ob 5h v Šempasu

08.06.2024 srečanje za ostarele in bolne v župnišču v Šempasu ob16h

26.05.2024- Nedelja Sv.Trojice – Prvo Sveto obhajilo

30.05.2024- Sveto Rešnje Telo- Maša in po maši procesija

02.06.2024- Nedelja - sklep veroučnega leta

25.06.2024- torek Dan državnosti – maša za domovino na Vitovljah ob 17 h

14.07.2024- praznovanje Sv. Mohorja

28.07.2024- praznovanje Sv. Jakoba

18.08.2024- Začetek ORATORIJA v nedeljo pri maši

3. Na pripombo, da se v cerkvi dogajajo tudi nebogoslužni dogodki je bil sprejet sklep:

Vsi dogodki, ki dogajajo v cerkvi se lahko samo s predhodnim soglasjem in privolitvijo g. župnika.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5. navadna nedelja 4.2.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Devet dnevnica pred praznikom Lurške MB. Pripravo na krst začnemo 19.2.024 ob 18.30

LURŠKA MATI BOŽJA  DEVETDNEVNICA

11. februarja obeležujemo praznik Lurške Matere Božje. Obenem je tudi svetovni dan bolnikov, ki ga je leta 1992 uvedel papež Janez Pavel II. Devica Marija se je leta 1858 v skalnati votlini v bližini Lurda v Franciji večkrat prikazala takrat štirinajstletni Bernardki Soubirous, prvič prav 11. februarja. Povabila jo je k molitvi rožnega venca in h pokori za grešnike. Po Marjinem naročilu je Bernardka izkopala jamico iz katere je pričel izvirati studenec. Lurd kot največje Marijino romarsko središče na svetu velja za kraj posebnih milosti, ki jih Bog deli na Marijino priprošnjo. Mnogi ljudje v Lurdu ozdravijo na duši in telesu. Cerkev je Marijina prikazovanja v Lurdu priznala leta 1862, Bernardka pa je bila za svetnico razglašena leta 1933.

Češčenje Lurške Matere Božje se je hitro širilo tudi na Slovenskem: v Lipici je bila njej posvečena kapela postavljena leta 1875, v Brestanici pa je bila med leti 1908 in 1914 zgrajena bazilika Lurške Matere Božje. Cerkev v Oseku je kip Lurške Matere Božje dobila pred natanko 130. leti: 29. aprila 1894 so kip v procesiji prinesli od farovža do cerkve. To je bilo 36 let po Marijinem prikazanju v Lurdu (1858) ter 32 let po cerkvenem priznanju teh prikazanj (1862) ter v letu, ko je minilo 50 let od rojstva in 15 let od smrti sv. Bernardke. Kip je bil vselej na stranskem oltarju. Leta 1926 so ga prestavili v sedanjo stransko kapelo, ki so jo takrat na novo pozidali. Leta 1935 pa so postavili sedanji marmorni oltar.

Na praznik Lurške Matere Božje, ki bo letos na nedeljo 11. februarja, se lahko pripravimo z vsakodnevnim obhajanjem devetdnevnice, ki je bila objavljena v reviji Magnificat (2018, št. 2).

1. dan (sobota, 3.2.): Lurška Mati Božja, Brezmadežna Devica, prosi za nas. Marija, prosimo te za milost … ker vem, da lahko vse dosežeš pri svojem Sinu. Potrudil se bom za spravo, če sem s kom v sporu.

2. dan (nedelja, 4.2.): Lurška Mati Božja, ki si izvolila preprosto deklico, da ponese tvoje sporočilo, prosi za nas. Marija, pomagaj mi, da bom ponižnejši in bolj predan Bogu.Določim se datum naslednje spovedi.

3. dan (ponedeljek, 5.2.): Lurška Mati Božja, osemnajstkrat blažena v prikazanjih, prosi za nas. Marija, usliši naše prošnje, če le pripomorejo k večji Božji slavi in rešitvi duš. Obiskal bom Najsvetejše v cerkvi.

4. dan (torek, 6.2.): Lurška Mati Božja, ki ti Sin ne more ničesar odreči, prosi za nas. Marija, zajemi za nas polno prgišče milosti iz Sinovega srca. Zmolil bom rožni venec.

5. dan (sreda, 7.2.): Lurška Mati Božja, ki te nihče ne prosi zaman, prosi za nas. Marija, če le hočeš, ne bo nihče od tebe neuslišan. Šel bom k maši z namenom za duše v vicah.

6. dan (četrtek, 8.2.): Lurška Mati Božja, zdravje bolnikov, prosi za nas. Marija, prosi za ozdravljenje bolnikov, ki ti jih priporočamo. Zmolil bom posvetitev Marijinemu srcu.

7. dan (petek, 9.2.): Lurška Mati Božja, ki nenehno moliš za grešnike, prosi za nas. Marija, daj mi krščanskega navdušenja za mir in ljubezen. Obiskal bom bolnika ali osamljeno osebo.

8. dan (sobota, 10.2.): Lurška Mati Božja, materinska opora Cerkve, prosi za nas. Marija, varuj našega papeža, našega škofa in naše duhovnike. Danes bom pri kosilu ali večerji vzel malo manjšo porcijo.

9. dan (nedelja, 11.2.): Lurška Mati Božja, up in uteha romarjev, prosi za nas. Marija, hvala tudi za vse milosti, ki sem jih prejel teh devet dni. Letos bom poromal v bližnje Marijino svetišče.

»Bratje in sestre, prva oblika oskrbe, ki je potrebna pri vsaki bolezni, je sočutna in ljubeča bližina.«                papež Frančišek

MOLITEVBlagoslovljena bodi, najčistejša Devica, ki si se v skalni votlini v Lurdu prikazala sveti Bernardki in jo obsijala z življenjem, ljubeznivostjo in veličastnostjo ter se ji razodela: “Jaz sem Brezmadežno spočetje.” Tisočkrat častimo tvoje brezmadežno spočetje in danes, naša brezmadežna večna Devica, Mati usmiljenja, Zdravje bolnikov, Pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih, poznaš naše prošnje, naše muke, naše trpljenje. Prosimo te, usmili se nas. Ko si se prikazala v lurški votlini, smo ti hvaležno postavili častitljivo svetišče, od koder razdajaš svoje darove in s katerimi si mnogim pomagala zdraviti njihove duševne in telesne bolečine. Zato prihajamo pred tvoje obličje z brezmejnim zaupanjem vate in molimo tvojo materinsko priprošnjo. Usliši naše prošnje, ljuba Mati.(Vaša prošnja)

Hvaljena bodi za vse tvoje darove! Naj posnemamo tvojo krepost in daj, da bi bili nekoč deležni tvoje slave. Naša Lurška Mati Božja, Mati Kristusova, Božjega Sina si učila med njegovim življenjem na zemlji, enako moč imaš tudi sedaj v nebesih. Prosi Božjega Sina za naše molitve. Naj se zgodi po Božji volji. Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 28.1.2024, 4. navadna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Drugo srečanje Slomškovega bralnega priznanja za otroke bo v soboto 3.2.2024 v stari učilnici ob 14h. vabljeni tudi novi člani. Otroci so tudi vabljeni k otroškemu pevskemu zboru, k streženju pri mašah… V župnijskih dejavnostih ne pridobivajo otroci ali mladinci samo neke spretnosti, dobra prijateljstva, kot drugod, če jih , ampak tudi vero in krščanske vrednote.

LEPO VABLJENI NA SLAVLJENJE Z MLADIMI V nedeljo, 4. 2. ob 10.30, župnijska cerkev v Črničah.

10.30 slavljenje, 11h maša. Namenjeno birmancem, mladim, družinam ...Slavilne skupina Zoé (»zoé« v grščini pomeni Življenje oziroma večno življenje in to je tudi naš cilj). Pridružite se nam pri slavljenju Njega, ki nam daje večno življenje!

 Duhovni vzgibi varovanja narave 62. Sveto pismo pripoveduje, da je »Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Njegova je »zemlja in vse, kar je na njej« (5Mz 10,14). Zato nam pravi: »Zemlje ne smete prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gostači pri meni« ( 3Mz 25,23). Zato »odgovornost do zemlje, ki je božja, nakazuje, naj človek, obdarjen z razumom, spoštuje naravne zakone in občutljiva ravnovesja med bitji tega sveta.«[1]

63. Po drugi strani pa »vesolje kot celota, z mnogoterimi odnosi, na najboljši način kaže nevidno božje bogastvo«; zato moramo, če želimo biti modri, razumeti »raznolikost stvari, da iz njih spoznavamo mnogoterost odnosov«.[2] Na tej poti modrosti za nas ni dopustno, da številne žive vrste izginjajo in da podnebna kriza ogroža življenja številnih bitij.

64. Jezus je lahko »povabil druge, naj bodo pozorni na lepoto, saj je bil On sam nenehno v stiku z naravo in ji je namenjal pozornost, polno ljubezni in čudenja. Ko je po dolgem in počez prehodil vse kotičke svoje dežele, je postaval in premišljeval o lepoti, ki jo je posejal njegov Oče, ter vabil učence, naj v stvareh odkrivajo božje sporočilo.«[3]

65. Hkrati se nam »stvari tega sveta ne predstavljajo več kot čisto naravna resničnost, kajti Vstali jih skrivnostno obdaja in usmerja k polnosti. Celó poljsko cvetje in ptiči, ki jih je občudoval s svojimi človeškimi očmi, so zdaj polni njegove svetle navzočnosti.«^[4] In še: »Vesolje se razvija v Bogu, ki ga napolnjuje. Ko torej opazujemo list, stezo, roso, obličje reveža, se poglabljamo v skrivnost.«^[5] Svet poje o neskončni Ljubezni, kako naj ne bi bilo mar za to?

Hoja v občestvu in z odgovornostjo

66. Bog nas je združil z vsemi svojimi bitji. Vendar nas lahko tehnokratska paradigma izolira od naše okolice in nas zavede, da pozabljamo, da je ves svet »območje stika.«[6] z Bogom.

67. Judovsko-krščanski svetovni nazor zagovarja posebno in osrednjo vrednost človeškega bitja sredi čudovitega koncerta vseh bitij, vendar smo danes prisiljeni priznati, da je mogoče ohraniti le »situacijski antropocentrizem«. To pomeni, da je človeško življenje nerazumljivo in nevzdržno brez drugih bitij. Dejansko smo vsi, »vsa bitja vesolja, povezani med seboj z nevidnimi vezmi in sestavljamo nekakšno vesoljno družino, plemenito občestvo, ki nas spodbuja k svetemu, ljubečemu in ponižnemu spoštovanju«.[7]

68. To ni plod naše volje, ampak ima drug izvor; ta je v samih v koreninah našega bitja, kajti »Bog nas je tako tesno povezal s svetom, ki nas obdaja, da je opustošenje tal nekaj takega kakor bolezen za vsakega posameznika. Izumrtje kake vrste moramo obžalovati tako, kakor da bi se nam zgodilo pohabljenje.«[8] Tu se konča ideja o avtonomnem, vsemogočnem in neomejenem človeškem bitju; ponovno se zamislimo, da bi se razumeli na bolj ponižen in bogatejši način.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21.1.2024, Nedelja Božje besede, pred mašami bralci berejo Sveto pismo, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Mala božičnica bo v Bukovici to nedeljo ob 16.00. vabljeni, saj pojejo otroški zbor župnij Šempas in Osek. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 2. navadna, nedelja verskega tiska, 14.1.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Otroci položijo svoj adventnobožični dar otroci za otroke v cerkvi Jezusu v štalco

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo. Poslušati jo moramo s srcem, da v nas deluje in nas spreminja. Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo in nas Jezus ne more ozdraviti.  napisal: Niko Rupnik

Jezus Kristus je vstal! Aleluja! Naj nas to dejstvo ne preleti kot obrabljena fraza. To je dejstvo. Toda vsak izmed nas na to dejstvo gleda in ga doživlja drugače, po svoje. Kar On dela, dela zgolj iz čiste ljubezni do stvarstva in vrhunca stvarstva – človeka. In izpelje brez napake. Če se nam zdi kaj pomanjkljivo, se to ne dogaja zaradi Njega, ampak zaradi (še vedno) neodrešenosti stvarstva, predvsem pa zaradi naših pogledov, naše svobode, naše vloge. Bog nam po svojem Sinu podarja vse, od nas pa je odvisno, kaj in koliko vzamemo oziroma kako smo pripravljeni podarjeno uresničevati v življenju.

Ker hrepenimo po ljubezni, je najpomembnejše vprašanje, kaj ima Jezus najraje

Ustvarjeni smo na način, da imamo v sebi hrepenenje po ljubezni, ki jo prejemamo in tudi na različne načine dajemo. Bog ljubi vse in popolnoma. Jaz, človek, pa imam rad nekaj ali nekoga iz vsega srca, kot tedaj zmorem. Tako nekateri radi pojejo, rišejo, ustvarjajo, kuhajo… Nekateri imajo radi svoje delo, igro, imajo radi svoj šport in še in še bi lahko naštevali, kaj vse ljudje radi počnemo. Hvala Bogu, da so naše želje različne! Če pa se ozremo na duhovno področje, ni glavno vprašanje, kaj imamo mi najraje, kaj vidimo, da je najpomembnejše za nas. Ne. Glavno vprašanje je: kaj ima Jezus najraje?

On je naš učitelj in nismo poklicani, da bi postavljali pogoje Njegovega odnosa do nas in da bi sprejemali od Njega samo to, kar bi mi izbrali, ampak da brezpogojno sprejemamo vso Njegovo ljubezen, ki je največja, saj daje življenje za nas, Njegove prijatelje! On ima najraje to, kar nam govori v svoji besedi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, me ljubi, kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo

Jezusu je torej najbolj všeč, če Ga poslušamo! Poslušnost je krepost, ki naj bi jo živeli z vsem srcem. Kajti če z vsem srcem poslušamo in spolnjujemo Njegovo besedo, je naše življenje najbolj rodovitno. Zato je poslušnost s srcem najbolj pomembna krepost v našem življenju. Ta zahteva, da dajemo Božji Besedi največji pomen. Da smo najbolj pozorni na njeno vlogo v našem življenju. Kajti v Božji besedi se ne srečujemo s črko, ampak vsaka Božja beseda omogoča srečanje z Osebo, Bogom, Sveto Trojico. Zato je živa. Zato z odnosom do Božje besede dokazujemo, kakšen odnos imamo do Boga. Odnos do Božje besede pa se kaže z branjem, premišljevanjem, molitvijo in udejanjanjem Božje besede v življenju.

Ali če vzamemo prispodobo, ki je bližja našemu dojemanju, bi lahko rekli, da se naš odnos z bližnjim tem bolj poglablja, kolikor bolj smo ga pripravljeni poslušati. Ne le z besedami, saj vemo, da je govorica človeka raznovrstna. Kako raznovrstna je šele govorica Boga. Ko namreč nekoga poslušamo s srcem, se zbližujemo z bližnjim in odkrivamo njegove izredne globine, ki jih ne moremo spoznati v površnem odnosu.

Božjo besedo je treba poslušati s srcem, da v nas deluje in nas spreminja

Sveto pismo pravi, da se vera krepi le tako, da jo poslušamo Božjo besedo. Ta ne vstopa v človeka, kot radi včasih rečemo: skozi eno uho noter, skozi drugo ven, ampak vstopa v globine našega srca. Zato imamo npr. v Svetem pismu največji zgled poslušnosti Božji besedi v Mariji, ki jo je vedno poslušala in ohranjala v svojem srcu. Drugače povedano: treba je dopustiti, da Božja beseda v srcu deluje in ga spreminja.

Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo

Jezus rekel: Da je otopelo njihovo srce. In ker ga ne poslušajo z vsem srcem, se tudi ne spreobrnejo in jih ne more ozdraviti. Božja volja nikakor ni, da smo bolni, ampak zdravi! Zato je potrebno, da poslušamo Njegovo besedo, da jo sprejmemo s srcem, jo premišljujemo, ob njej molimo, vzljubimo to kar nam oznanja – življenje v resnični polnosti, to je spreobrnjenje in posledično tudi ozdravljenje. Tu torej najdemo odgovor, zakaj mnogi ne ozdravijo.

Kaj ne pomeni poslušati Jezusa isto kot umirati samemu sebi? Kaj ni sam Jezus umiral samemu sebi in bi pokoren do smrti? Čeprav je bil Božji Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine in poslušnosti (prim. Heb 5,8).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 7.1.2024 nedelja Jezusovega krsta, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Otroci položijo svoj adventnobožični dar otroci za otroke v cerkvi Jezusu v štalco

Priprava na zakon

Priprava na zakon je zelo pomemben korak v življenju moškega in ženske, ki načrtujeta svoje skupno življenje. Priprava je organizirana tako, da povzema osrednja področja vsebine krščanskega zakona. Priprava poteka preko pogovorov z voditeljem, med udeleženci in med zakoncema ter v obliki osebnega dela doma.

Svetujemo, da se za pripravo odločita in prijavita pravočasno (eno leto pred poroko). Za pripravo se prijavita g. Bogdanu bogdan.vidmar8@gmail.com ali tel.: 051 323 165. Pri njem dobite tudi dodatne informacije.

• Krst

Krst otroka je blagoslov za družino, vendar pomeni več kot samo blagoslov.

Krst odpre vrata v skupnost Cerkve. Po njem bo otrok lahko prejel še druge zakramente, saj postane del Kristusovega telesa. Zato bo deležen Kristusovega odrešenja in večnega življenja. Otrok, ki se še ne zaveda in se ne more odločati, je krščen v veri staršev, zato je potrebna priprava staršev na krst otroka.

• Privoščimo si duhovno poglobitev ob vsakem otroku, ki se rodi v družini.
• Priprava se zahteva za prvega in drugega otroka.

KAKO SE PRIPRAVITI NA KRST OTROKA?

• Lahko še pred otrokovim rojstvom opravite pripravo na krst. Priporoča pa se, da se otroka krsti čimprej, vsaj v prvih devetih mesecih.
• Po opravljeni skupni pripravi se z domačim župnikom dogovorite za datum krsta. V kolikor bi nekdo želel krst zunaj domače župnije, mora župnik dati dovoljenje.

NAVODILO GLEDE BOTROV

Botra izberejo starši. Potrdilo za botra izda župnik župnije, v kateri boter živi. Potrdilo se izdaja botru osebno in ne po posrednikih. Pri tem se priporoča pastoralni pogovor z botrom o pomenu botrstva.

Merila za izbiro botra naj upoštevajo, da je član katoliške Cerkve in da mu ni bila naložena ali razglašena nobena cerkvena kazen. Izpolniti mora šestnajst let. Ne more biti oče ali mati krščenca. Boter je lahko, kdor je že prejel vse tri zakramente uvajanja (krst, birmo in evharistijo), naj bo dovolj zrel, zmožen in voljan opravljati to službo. Naj živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel. (prim. ZCP, kan. 874).

Kristjanom, ki živijo v izvenzakonski skupnosti, ali so samo civilno poročeni, ni dovoljeno biti boter. Prav tako ni dovoljeno biti boter tistim kristjanom, ki niso poskrbeli za versko vzgojo svojih otrok z rednim veroukom.

Botri so lahko tisti kristjani, ki so cerkveno poročeni, a so se »ločili od mize in postelje«, pod pogojem, da niso sklenili novega partnerskega ali civilnega razmerja.

Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta (prim. ZCP, kan. 874 § 2).

Glede botrov je potrebno upoštevati tudi kan. 873 ZCP, ki določa, da ima krščenec botra ali botro. Lahko pa ima tudi botra in botro. Cerkveno pravo zato ne dovoljuje možnosti dveh botrov ali dveh botric. V primeru, da starši ne morejo najti primernega botra ali botre, je dovoljeno podeliti zakrament tudi brez botra.  Tudi v tem primeru velja, da ne moreta biti istočasno boter in priča dva moška ali dve ženski.

• Priprava na krst 2024

Najprej se z domačim župnikom dogovorite za prvi pogovor (in za vpis podatkov).

Nato se vključite v pripravo staršev na krst otroka, ki vam najbolj ustreza. Lahko tudi že pred otrokovim rojstvom.

Srečanja so trije zaporedni četrtki, po eno uro.

V domači župniji se dogovorite za obhajanje krsta.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 31. 12.2023, silvestrovo in nedelja Svete Družine, šagra v Šempasu, blagoslov domov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Hvala vsem, ki ste pomagali pri izdelavi adventnih venčkov.

Z vašo pomočjo smo zbrali:

240€ Šempas, 122€ Ozeljan in 164€ Osek.

Bog povrni vsem, ki nas podpirate in nam zaupate.

Župnijska Karitas Šempas - Osek.

Vabljeni na literarni večer ki bo v petek, 5. januarja ob 20. uri, v dvorani Mestne občine Nova Gorica.  Pisateljica Mateja Gomboc bo predstavila svoj roman Gorica.

S pisateljico, ki je tudi pedagoginja, se bo pogovarjala njena pisateljska kolegica Nataša Konc Lorenzutti, osrednja tema pogovora bo novi Matejin roman z naslovom Gorica, ki je izšel letos pri založbi Miš, in ga na svoji spletni strani založnik predstavlja takole:

Središče romana Mateje Gomboc je mesto Gorica, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Razburkano obdobje domala osemdesetih let, v katerem so se, med drugim, zgodili okupacija Italijanov, kapitulacija Italije, prihod Nemcev, požigi naselij okoli Gorice, begunstvo, konec vojne, delitev Gorice in gradnja Nove Gorice, opazujemo skozi osebne zgodbe in pogled štirih žensk: Ajdovke Mateje, Furlanke Pine, Goričanke Dore in Lili, Pinine hčerke. Mateja Gomboc z izrednim posluhom za psihologijo posameznika ter s širokim poznavanjem zgodovine ustvari dinamično, vsestransko in živo podobo mesta, ki je bilo eno in nato hipoma razpadlo na dva dela.

Občutek hvaležnosti ima lahko neverjetno moč. Verjamem, da v naša življenja prinaša zadovoljstvo, srečo, ljubezen in pozitivo. V mojem življenju ima posebno mesto in ne mine dan, ko si ne bi v mislih izrekla ali pa zapisala vsaj nekaj stvari, za katere sem hvaležna. In ne samo, da to izrečem ali zapišem, ampak to resnično začutim. Zjutraj, ko se zbudim, najprej dvignem rolete, globoko vdihnem in na svojem obrazu začutim prve sončne žarke. Kadar dežuje vzdihujem od hvaležnosti, ker to pomeni nekoliko bolj umirjeni tempo, več ležanja, stiskanja na kavču in branja knjig, pa tudi za pisanje blog objav je to idealno vreme. Velikokrat hodim gor in dol po stanovanju in samo opazujem ter sem hvaležna za to, da imamo topel in varen dom. Prostor, ki je samo naš in smo si ga uredili po svoje. Imamo avto in kadarkoli se lahko odpravimo na izlet, na obisk, po opravkih. Vse imamo na dosegu in nič nam ne manjka. Hvaležna sem za hrano, ki jo jemo, za odejo, ki nas greje in za knjige, ki nam krajšajo mrzle večere. Največjo hvaležnost tega sveta občutim, ko opazujem svoje tri otroke, kako se zdravi, dobro razpoloženi, igrivi in nagajivi vrtijo okoli mene. V takšnih trenutkih kar vdihujem srečo in te občutke si želim za vedno zapomniti. Velikokrat jih ravno v takšnih trenutkih fotografiram. Ko jih gledam, kako skupaj sedijo za mizo in rišejo, kako tekajo in se lovijo na dvorišču, kako sodelujejo pri kakšni aktivnosti (pa četudi ponavadi vodi v prepir), bi najraje zamrznila čas in ostala v tistem trenutku. To je sreča. To je hvaležnost. Ah, pa kaj vas bom dolgočasila s stvarmi, za katere sem hvaležna. 

V čisto vsaki stvari in življenjski situaciji je nekaj, za kar smo lahko hvaležni. Ničesar več ne jemljem za samoumevno. Po vsem, kar sem v življenju doživela in po vsem, kar so doživeli moji bližnji, sem prepričana, da je življenje veliko prekratko za to, da bi svoj čas namenjali za napačne stvari, za stvari, ki nas razžalostijo in nam jemljejo energijo, za ljudi, ki nas ne spoštujejo in delajo proti nam, namesto z nami, za dogodke, ki nam jemljejo dragoceni čas, pa nam hkrati ničesar ne nudijo v zameno, nobene izkušnje, nobenega znanja ali dobre energije, samo praznino. Življenje je prekratko za to, da bi ves čas samo hiteli, brez da bi se sploh zavedali kaj počnemo. Kolikokrat počnete vsaj tri stvari hkrati? Kolikokrat stvari počnete avtomatsko, nezavedno? Kolikokrat, namesto, da bi uživali v skodelici jutranje kave, že takrat razmišljate o tem, kaj vse morate tisti dan narediti? Življenje je prekratko za to, da ne bi okušali hrane, ki jo jemo in kave, ki je sinonim za naših pet minut miru (pa še takrat se obremenjujemo s stvarmi, na katere v tistem trenutku sploh ne moremo vplivati?!). Kolikokrat samo jeste, brez da bi zraven še kaj brali, tipkali na telefon, se pogovarjali po telefonu, gledali televizijo ipd.? Kolikokrat na dan objamete svoje bližnje? Življenje je veliko prekratko za to, da nekomu ne bi povedali, da ga imate radi in mu to tudi pokazali. Kolikokrat nekomu rečete, da nimate časa? Kolikokrat si sploh vzamete čas za bližnje? Kolikokrat si vzamete čas zase? Imejte se radi. Sebe in druge. Če ste za nekaj in nekoga hvaležni, povejte. Občutite. Takšni občutki se lahko potem samo še množijo in širijo.

Jutri bom opazila spreminjajoče se barve listov na drevju, slišala bom jesenski veter, ki na tla meče zrele kostanje in občutila resnično hvaležnost za življenje, ki mi vse to omogoča doživeti in občutiti. Ne bom hitela in pozabila na malico. Raje bom poklicala prijateljico, ki je že dolgo nisem videla, da bova malico pojedli skupaj. Namesto, da bi po službi hitela še v trgovino ali rekla “ja” opravku, ki sploh ni nujen, bom šla raje hitreje po otroke v vrtec in šolo ter preživela nekaj več časa z njimi. Prisotna bom. Tukaj in zdaj. In pa hvaležna, seveda. Naj bo to opomnik tako zame, kot za vas, da si velik del življenja pa le oblikujemo sami in da v veliki meri vplivamo na to, kako in s kom ga bomo preživeli. To je moja realnost in nikomur ne bom dovolila, da mi jo popači.

Z ljubeznijo, Mama.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. adventna nedelja, 24.12.2023, sveti večer, blagoslov domov, blagoslov jaslic in Jezuščka = Božička, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Frančišek je pri sklepnem srečanju družin  evharističnem slavju na osmem svetovnem srečanju družin v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji:

- "Danes nas je toliko na tem slavju in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neke vrste čudež v sedanjem svetu, ki se je naveličal ustvarjati nove delitve, nove razdore, nove polomije. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl čudežu ljubezni v blagor lastne družine in vseh družin sveta – govorim o čudežih ljubezni – da bi tako premagali pohujšanje slabotne in utrujene ljubezni, zaprte same vase, nestrpne v odnosu do drugih! Zastavljam vam vprašanje, na katero naj vsak sam odgovori – zakaj sem izrekel besedo nestrpna: ali pri nas doma kričimo ali se pogovarjamo z ljubeznijo in obzirnostjo? To je dobro merilo naše ljubezni.«

Zakoncem je dejal: »Nikoli ne končajte dneva sprti. Majhna dejanja, ki se jih človek nauči doma; dejanja v družini, ki se izgubljajo v vsakdanjosti, ki pa pripomorejo, da je vsak dan drugačen. To so dejanja mame, stare matere, očeta, starega očeta, sina, brata. so dejanja pozornosti, prisrčnosti, tankočutnosti. Recimo kot topla jed, ko čakamo na večerjo, kot zajtrk, ki nas že čaka, ko zgodaj zjutraj vstanemo. To so družinska dejanja. To je blagoslov pred spanjem, objem, ko po napornem delavniku pridemo domov. Ljubezen se kaže v majhnih dejanjih, v pozornosti za vsakdanje malenkosti, ki pomagajo, da ima življenje vedno pridih domačnosti. Vera raste, kadar jo oživlja in oblikuje ljubezen. Zato so naše družine, naši domovi resnične domače Cerkve: so primeren kraj, kjer vera postane življenje in življenje raste v veri.« Homilijo je sklenil z voščilom: »Nam vsem naj Bog podeli, da bi bili preroki veselja evangelija, evangelija družine, družinske ljubezni, da bi bili preroki kot Gospodovi učenci, in naj nam podeli milost, da bi bili vredni čistosti srca, ki je odprto za evangelij.«

Češčenje nazareške družine Družina je nastala po načrtu Boga, ki je človeka ustvaril kot moža in ženo in jima naročil: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo.« Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Zakonsko zvezo, iz katere naj raste družina, je povzdignil v zakrament, s katerim je posvetil tudi družinsko življenje.

Češčenje nazareške družine je vsebovano že v praznovanju božične skrivnosti: v središču je Kristus, Božji Sin v podobi človeškega otroka, ob njem pa sta Marija kot Božja Mati in sv. Jožef kot Jezusov rednik, pred judovsko postavo njegov oče, in poglavar svete Družine. Okoli leta 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati temelje njenega zdravja, se je češčenje svete Družine močneje ukoreninilo. Razdiralne sile protikrščanskega duha so bolj in bolj vdirale tudi v krščanske družine in rušile njihovo trdnost in življenjsko moč. Zaskrbljenost za družino je vzbudila v Cerkvi gibanje, ki je privedlo do ustanovitve posebnega praznika, posvečenega sveti nazareški družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893 Če v božični osmini ni nedelje, se praznik svete Družine obhaja 30. decembra.
Ko je papež bl. Pavel VI. med svojim romanjem v Palestino 5. januarja 1964 obiskal Nazaret, je med mašo v tamkajšnji baziliki govoril o nazareški družini kot šoli evangelija, molka, družinskega življenja in dela. »Nazaret je šola, v kateri začnemo razumevati Kristusovo življenje – to je šola evangelija ... O nazareška tišina, pri tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev ... Nazaret naj pove, kaj je družina, kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj. Naučimo se, kako sladka in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju ... Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina, bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega dela. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih teženj – Kristusa, našega Gospoda.«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. adventna nedelja, 17.12.2023, prihod betlehemske lučke, spoved v Oseku ob 14h, čaščenje Najsvetejšega v Šempasu začetek ob 8.30, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Božična devetdnevnica

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221).               V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji. 

Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič - praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva - božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.

V novejšem času se na Slovenskem uveljavlja tudi druga oblika praznovanja božiča, ki ni povezana s krščanstvom. Ker gre za nov pojav, ki še nima uradnega imena. Imenujmo ga ameriški božič, ker je sem prišel iz Amerike.

Osrednja osebnost te oblike praznovanja božiča je Božiček, ki prinaša darila. Božiček je majhen Bog in kot tak stric v krščanstvu sploh ne obstaja. Svojo vizualno podobo je dobil z oglasom Coca-Cole in s predrugačenjem Miklavža. V praksi je ameriški božič zelo potrošniško usmerjen praznik, povezan s kupovanjem velike količine daril, s pisanjem čim večjega števila voščilnic, s čim večjo božično jelko in z veliko okraski.

Kristjani se s takim materialističnem praznovanju Božiča ne moremo strinjati. Tudi nekateri drugi Evropejci niso navdušeni nad ameriškim potrošniško usmerjenim božičem in si prizadevajo vrniti božiču evropsko podobo.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 10.12.2023, 2. adventna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

15.12.2023 celodnevno spovedovanje v Novi Gorici

Peter Millonig: Izpraševanje vesti

Izpraševanje vesti je dnevno opravilo razumnega, odgovornega, bogaboječega človeka.
Ker namreč nosimo v sebi kompas srca, naj bi vedeli, naj bi nas zanimalo, kje smo.
Ali hodimo po čistini pravičnosti ali se pogrezamo v goščavo greha?
Se nam izrisujejo rajska obzorja ali podobe najrazličnejše nesreče?
Ali nam vest očita nezvestobo ali nas pomirja, ker smo ravnali po zapovedih nebes?
Izpraševanje vesti je pogoj za to, da imamo v sebi življenje; možnost za spreobrnjenje, kadar duša obtožuje, da smo se pregrešili zoper Boga, bližnjega in samega sebe.
Ne ljubimo Stvarnika – kot je zapovedano – z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.
Kajti če bi ga, ne bi skrunili njegovega imena. Spoštovali bi Gospodov dan, očeta in mater.
Ne bi ubijali, prešuštvovali, kradli. Ne bi pričali po krivem ali si želeli svojega bližnjega žene, blaga. Vsega tega ne bi počeli, ampak bi živeli iz resnice čiste misli in pravičnega dejanja, ker bi brezpogojno ljubili Boga.
Ker smo ustvarjeni po Njegovi podobi, je naša vest docela zanesljiva in dovzetna za najmanjše tresljaje, ki bi nas utegnili prizadeti. Vest nikoli ne zataji. Je brezprizivna, ker je resnicoljubna.
Kot ogledalo duše vrača človeku resnično podobo o njem samem.

Spodnja vprašanja ti lahko pomagajo premisliti, glede česa potrebuješ odpuščanje.

• Sem zavračal ali zanemarjal svojo vero? Sem si prizadeval, da jo bolje spoznam? Sem jo branil, ali pa sem se je sramoval? Ali kakšnega vidika svoje vere ne sprejemam?
• Sem po nemarnem izgovarjal božje ime? Sem se ukvarjal s spiritizmom, sem polagal svoje zaupanje v vedeževanje ali horoskope? Sem bil nespoštljiv do svetih stvari, krajev ali oseb?
• Sem po lastni volji izostajal od svete maše ob nedeljah ali zapovedanih praznikih?
• Sem prejemal Gospoda v svetem obhajilu, kadar sem imel na vesti kakšen velik greh?
• Sem bil nepotrpežljiv, jezen ali zavisten?
• Hranim v sebi kakšno zamero oz. nisem pripravljen drugim odpustiti?
• Sem bil v besedah ali fizično nasilen do drugih?
• Sem sodeloval ali koga spodbujal pri izvajanju splava, ali končanje človeškega življenja?
• Sem koga sovražil ali obsojal v mislih ali z dejanji? Sem preziral druge ljudi?
• Sem o drugih slabo govoril?
• Sem pretiraval pri uživanju alkohola? Sem užival mamila?
• Sem gledal pornografske posnetke? Sem bil nečist sam s sabo ali z drugimi? Živim s kom, kot da bi bil poročen, čeprav nisem?
• Če sem poročen, si prizadevam ljubiti svojega sozakonca bolj kot kogar koli drugega? Postavljam na prvo mesto svoj zakon? Svoje otroke? Sem odprt za sprejemanje novega življenja?
• Ali dopuščam, da moje delo zavzema čas in energijo, ki pripadata moji družini in prijateljem?
• Sem bil prevzeten ali sebičen v mislih ali dejanjih? Sem bil brezbrižen do ubogih in pomoči potrebnih? Sem trošil denar za svoje udobje in osebno razkošje ter pri tem pozabljal na svojo odgovornost do drugih in do Cerkve?
• Sem se kdaj zlagal? Sem bil pri svojem delu pošten in marljiv? Sem koga ogoljufal ali okradel pri delu?
• Sem se prepuščal lenobi? Sem bližnjemu pomagal?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 1.  Adventna, nedelja Karitas, 3.12.2023, nakup in blagoslov adventnih venčkov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

9.12.2023 je dan odprtih vrat v škofijski gimnaziji v Vipavi

V soboto, 9.12. bo v Spodnji Idriji Škofijski dan za mlade, ki bo potekal pod geslom: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«. Srečanje se bo pričelo ob 18.00 s sv. mašo, ki jo bo vodil g. škof Jurij Bizjak. V čaščenje in molitev bomo sprejeli relikvije bl. Karla Acutisa, ki jih bo g. škof umestil v stranski oltar. Po sv. maši bo sledila taizejska molitev, na kateri bodo prisotni tudi bratje iz Taizeja.

Naj nam tudi ta adventni dogodek pomaga pripraviti pot Gospodu.

Vzemimo si čas drug za drugega.

Namen adventnega časa: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, ko se spominjamo prvega prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati pa je to tudi čas, ko to spominjanje usmerja naša srca v Jezusovo sedanjo navzočnost med nami in v pričakovanje drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. 

Prvikrat je Jezus prišel v slabotni in krhki naravi, kot nebogljeno Dete, ki se dotakne našega srca v jaslicah. Drugi Kristusov prihod pa se bo izvršil v moči in veličastvu na sodni dan. Med obema obstoji še en Gospodov prihod, ki se vedno znova uresničuje, ko Gospod po milosti in zakramentih prihaja v naše srce. 

Kaj so pričakovali prvi kristjani?

Jezusovo zemeljsko življenje se zdi že zelo daleč od nas. Toda skrivnost odrešenja, ki ga je izvršil s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem, nam je posebno pri obhajanju svete evharistije vedno blizu. 

To zavedanje je dajalo smisel življenju prvih kristjanov, katerih pozornost je bila sicer bolj usmerjena na pričakovanje Jezusovega drugega prihoda, vendar pa so že »prepoznavali mnogovrstno Božje prihajanje in govorili o prvem prihodu v času cesarja Avgusta, o drugem prihodu ob koncu časov, pa tudi o vmesnem vsakodnevnem prihajanju v evharistiji, ki spominja na prvi in nas pripravlja na drugi prihod. Torej je vsaka maša nekakšna adventna priprava na prihod v slavi,« poudarja frančiškan br. Miran Špelič. 

Zaznamujte adventni čas s tem, da ljubite druge in jim služite z Božjo ljubeznijo in zavzetostjo. Brezdomcu Kristusu lahko date dom, če iz svojih domov začnete delati prostore, kjer v obilju prebivajo mir, sreča in ljubezen: izkazujte ljubezen vsakemu članu vaše družine in vaše soseščine. (sv. Mati Terezija) 

Hrepenenje po Božjem prihodu

Kako naj torej preživimo letošnji advent, da bomo prebudili vsaj del tiste goreče želje po ponovnem Jezusovem prihodu, ki je bila značilna za prve kristjane?

Novo začeto cerkveno leto je priložnost, da se življenje, ki smo ga bili deležni s krstom, ponovno razcveti. To naj se odraža v našem odnosu do naših bližnjih, do Boga in do sebe, saj je letošnji adventni čas zaradi izrednih razmer še posebna priložnost, da se na Božje rojstvo – in na njegov drugi prihod – posebej poglobljeno pripravimo. 

Tako se bo v adventnem praznovanju v nas prebudilo hrepenenje po Božjem prihodu, ki obrača naš pogled k Njemu. 

Ob tem bomo doživeli, da se nam Bog v naši temí vedno bolj približuje. V letošnjem adventu naj z novo močjo zazveni vabilo Božje ljubezni: »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2b). 

»Adventni čas nas spominja, da ta prihod izpolni svoj smisel šele tedaj, ko Odrešenik pride ne le k človeštvu v celoti, temveč k vsakemu človeku posebej,« je zapisano v Letu svetnikov. Nekaj pa je gotovo: poslednji advent, poslednji Gospodov prihod v veličastvu se dejansko in z vso naglostjo približuje vsakemu izmed nas. Samo Bog ve, ali ni letošnji adventni čas za nas zadnji

Oznanila župnij Šempas in Osek,  26.11.2023, Kristus Kralj, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Marko Rijavec      Zakaj sem veren?

Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva.

Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo “presajati murvo v morje”, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.

Na svojem mestu

Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to “orati ali pasti” (Lk 17,7) ali kaj drugega.

Verovati pomeni reči na koncu dneva: “Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti,” (Lk 17,10). Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim.

Ker globoko verjamem, da nam je poslanstvo vendarle pisano na kožo, da nam je življenje nekaj ukrojenega po meri, točno takšno, kakršno potrebujem za izpolnitev svojega smisla, in da zato natančno pelje tja, kamor moramo priti, čez drn in strn, v “priličnih in nepriličnih okoliščinah,” (2 Tim 4,2).