Oznanila župnij Šempas in Osek, 17. navadna, 26.7.2926, Krištofova nedelja, darujemo za vsak srečno prevožen kilometer, šagra sv. Jakoba v Ozeljanu, godujeta sv. Joahim in sv. Ana,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zakaj besedno bogoslužje v odsotnosti duhovnika?

Besedno bogoslužje v odsotnosti duhovnika se obhaja predvsem zato, da se vernikom zagotovi duhovna hrana (Božja beseda) in ohrani nedeljsko občestvo, ko obhajanje celotne svete maše (evharistije) zaradi pomanjkanja duhovnikov ni mogoče. Torej se ne priporoča vernikom naj odidejo drugam.

Ključne razlike od svete maše

• Ni evharistične daritve: Laik ali diakon ne more posvetiti kruha in vina v Jezusovo telo in kri, saj nima duhovniškega posvečenja. Izpuščen je osrednji del od prošenj do Očenaša.
• Spremenjeni obredi: Voditelj ne uporablja pozdravov, ki so pridržani duhovniku (npr. "Gospod bodi z vami"), in ne podeljuje duhovniškega blagoslova na koncu, ampak prosi za blagoslov skupaj z vsemi navzočimi.

Glavni razlogi in nameni

• Pomanjkanje duhovnih poklicev: Zaradi zmanjševanja števila duhovnikov vse župnije ne morejo več imeti redne nedeljske svete maše.
• Posvečevanje Gospodovega dne: Cerkev želi vernikom omogočiti, da izpolnijo krščansko dolžnost praznovanja nedelje tudi takrat, ko maša ni dostopna.
• Povezanost občestva: Skupna molitev in poslušanje Božje besede ohranjata lokalno skupnost živo in povezano.
• Hrana iz mize Božje besede: Katoliška teologija uči, da je Kristus navzoč v svoji besedi, zato verniki ob poslušanju beril prejemajo resnično duhovno hrano.

Ključne razlike od svete maše

• Ni evharistične daritve: Laik ali diakon ne more posvetiti kruha in vina v Jezusovo telo in kri, saj nima duhovniškega posvečenja.
• Spremenjeni obredi: Voditelj ne uporablja pozdravov, ki so pridržani duhovniku (npr. "Gospod bodi z vami"), in ne podeljuje duhovniškega blagoslova na koncu, ampak prosi za blagoslov skupaj z vsemi navzočimi.

• Evangelij: Voditelj ne reče "Gospod bodi z vami", ampak neposredno napove: "Iz svetega evangelija po..." Med branjem evangelija ne drži gorečih sveč in ne kadili z kadilnico.
• Nagovor (Homilija): Laik ne sme pridigati svojih besed. Lahko pa prebere homilijo, ki jo je vnaprej pripravil župnik ali škof, ali pa namesto tega skupnost nekaj minut v tišini premišljuje o prebranem tekstu.
• Izpoved vere: Vsi skupaj zmolijo Verujem.
• Prošnje za vse potrebe: Verniki izrazijo splošne molitvene namene za Cerkev, svet in lokalno skupnost.

3. Zahvala (Hvalospev odpade)

• Ker ni evharistične molitve, se nadaljuje z obhajilnim obredom.

• Oče naš: Voditelj povabi skupnost k molitvi Gospodove molitve.
• Prinese se Najsvetejše (posvečene hostije) iz tabernaklja. Ob tem gorita dve sveči.
• Pozdrav miru: Voditelj povabi: "Izrazimo drug drugemu pozdrav miru.
• Lomljenje kruha se izpusti: Hostije so že posvečene, zato se ne lomi velike hostije .
• Dvig male hostije: Voditelj poklekne, vzame hostijo in jo pokaže ljudem z besedami: "Glejte, to je Jagnje Božje..." Verniki odgovorijo: "Gospod, nisem vreden..."
• Obhajanje: Voditelj se najprej obhaja sam, nato deli obhajilo vernikom z besedami: "Kristusovo telo." Medtem se poje obhajilna pesem.
• Molitev po obhajilu: Po pospravljanju oltarja in krajši tišini voditelj prebere sklepno molitev iz misala.

• Lahko se zmolijo litanije

1. Sklepni obred

• Prošnja za blagoslov: Voditelj se pokriža in reče: "Blagoslovi naj nas vsemogočni Bog, nas varuje vsega hudega in nas pripelje v večno življenje." Skupnost odgovori: "AMEN." (Voditelj se ne obrača k ljudem z dvignjeno roko, ampak prosi za blagoslov skupaj z njimi).
• Slovo: Voditelj reče: "Slavimo Gospoda." Odgovor: "BOGU HVALA."
• Izhodna pesem: Bogoslužje se zaključi s pesmijo.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 16. navadna nedelja, 19.7.2026,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

25. julija v Katoliški Cerkvi obhajamo god apostola Jakoba starejšega.

V zboru dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus poklical, sta bila dva Jakoba, med prvim je bil za apostola poklican ravno današnji godovnjak, zato je ob njegovem imenu še vzdevek starejši.

Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru, njegov oče Zebedej je bil ribič, mati Saloma pa je bila sestra Jezusove matere Marije. Skupaj z bratom Janezom in apostolom Petrom je bil Jakob priča Jezusovega spremenjenja na gori in obuditve Jairove hčere. V dneh Jezusovega trpljenja se je Jakob, kot večina apostolov, potuhnil, po Jezusovem vstajenju od mrtvih pa je bil z drugimi apostoli v Jeruzalemu. Malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha. Pisec Apostolskih del poroča, da je Herod »dal z mečem usmrtiti Jakoba, Janezovega brata«. To naj bi se zgodilo okrog velike noči leta 44.

Apostol Jakob je zelo priljubljen tudi v Sloveniji, kar dokazuje 68 cerkva njemu posvečenih. Njegove posmrtne ostanke so v 7. stoletju prenesli v Compostelo v današnji Španiji, kjer stoji njemu posvečena katedrala.
 

Kristjani so se zlasti sv. Ani vedno radi priporočali, skupni god Joahima in Ane, Marijinih staršev in Jezusovih starih staršev, ki ga obhajamo 26. julija, pa je bil uveden šele z reformo cerkvenega koledarja leta 1969. S tem so ju želeli postaviti za zavetnika zakoncev in posebej poudariti njuno vzorno zakonsko zvezo, iz katere se je rodila Marija.

Sv. Ani se priporočajo matere in nerodovitne žene, dekleta za srečno poroko in skladen zakon, žene za srečen porod in za blagoslov otrok. Velja tudi za zavetnico proti revščini in priprošnjico proti nevihti. Joahimu se priporočajo mizarji, skupaj z ženo Ano pa sta velika priprošnjika in zavetnika zakoncev.

Sv. Joahimu sta posvečeni na Slovenskem le dve podružnični cerkvi, medtem ko je sv. Ani posvečenih veliko več cerkva, tako župnijskih kot podružničnih, nekatere od teh so tudi obiskane božje poti. Njeno ime nosi naselje Sveta Ana v Slovenskih goricah, ki je hkrati tudi središče istoimenske občine.

»O srečna Joahim in Ana! Vse stvarstvo je vajin dolžnik. Po vama je podarilo Stvarniku najsijajnejši dar vseh darov, namreč čisto mater, edino vredno njega, ki jo je ustvaril.

Veseli se Ana, nerodovitna, ki ne rodiš: vzklikaj in vriskaj, ki nimaš porodnih bolečin! Vriskaj, Joahim, iz tvoje hčere nam dete je rojeno, Sin nam je dan. Imenuje se čudoviti svetovalec, odrešenik vsega sveta, Poslanec; močni Bog. To dete je Bog.

Veseli se Ana, nerodovitna, ki ne rodiš: vzklikaj in vriskaj, ki nimaš porodnih bolečin!

O srečna in vsa čista vajina skupnost, Joahim in Ana! Po vajinem sadu vaju poznamo, kot pravi nekje Gospod: Po njih sadovih jih boste spoznali. Tako sta živela, da je bilo všeč Bogu in vredno nje, ki se vama je rodila. Zaradi vajinega čistega in svetega življenja sta podarila svetu kras devištva, njo, ki je bila edina devica pred porodom, med porodom in po njem; njo, ki je bila edina devica po mišljenju, po duši in po telesu.

O čisti par, Joahim in Ana! Čisto sta živela, tako kot vaju je učil naravni zakon, po božji volji pa sta dosegla to, kar naravo presega: rodila sta svetu njo, ki ni spoznala moža in je postala božja mati. Pobožno in sveto sta živela med ljudmi, rodila pa sta hčerko, ki presega angele in je sedaj kraljica angelov.

Joahim in Ana! Čisto sta živela, tako kot vaju je učil naravni zakon.

O najlepša in najdražja hči! Adamova hči in božja mati! Blažena tvoj oče in mati! Blagor rokam, ki so te nosile! Blagor ustnicam, ki so bile deležne tvojih čistih poljubov in ljubezni tebe, ki si v vsem ohranila svoje popolno devištvo! Radujte se v Gospodu vse dežele, veselite se s petjem in godbo! Glasno kličite; vriskajte, nič se ne bojte!«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 15. navadna nedelja, 12.7.2026, Mohorjevo,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Sv. Mohor in Fortunat

Poleg Petra in Pavla ter Cirila in Metoda sta naslednja najbolj znana svetniška “dvojčka” Mohor in Fortunat, ki godujeta na današnji dan. Veljata za oglejska svetnika in mučenca. Mohor naj bi bil po legendi prvi oglejski škof, Fortunat pa njegov diakon. Mohor in Fortunat sta se rodila v 3. stoletju. O njunem poreklu ne vemo nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan. Zgodovinska dejstva postavljajo oba svetnika na ozemlje današnjega Beograda. Oba sta umrla mučeniške smrti, vendar pa se je zapis o njunem mučeništvu izgubil in Legenda pravi, da naj bi se sveti Mohor leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu pa naj bi Mohorja sam sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor naj bi vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. V veliko pomoč pri misijonskem delu naj bi mu bil diakon sv. Fortunat.

Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa naj bi cesarski namestnik dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je, a mu ni mogel priti do živega, zato ga je dal zapreti v ječo. A sredi nje je zasvetila nenavadna svetloba in svetemu Mohorju so se čudežno zacelile vse rane.

Odtlej so se čudeži kar vrstili. Najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. Legenda pripoveduje, da je v strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, cesarski namestnik oba dal obglaviti.

Zgodovinska dejstva Zgodovinsko pa je bolj zanesljivo, kar je zabeleženo v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. Mohor naj bi bil nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.

V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 in 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.

Njuni imeni imata poseben pomen Ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, kar pomeni “govorim javno”. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus in pomeni srečen, blažen ali premožen. Čeprav je njun življenjski zgled pomemben še danes, pa njuni imeni nista več tako pogosti. Ime Mohor danes pri nas nosi le še 65 moških, Fortunatov pa je zgolj 30.

Posvečenih jima je več cerkva Na slovenskem ozemlju jima je posvečenih sedem župnijskih in več kot 20 podružnih cerkva. Po svetem Mohorju se imenuje več hribov, vrhov, naselij (Šmohor idr.) in cerkva v Sloveniji. K slednjim spada največja cerkev v Sloveniji – cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5.7.2026, sv. Ciril in Metod,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Sveta Ciril in Metod sta bila bizantinska misijonarja, ki sta najbolj znana po pokristjanjevanju Slovanov. Pri oznanjevanju krščanstva sta uporabljala posebno pisavo glagolico, ki pa jo je pozneje izpodrinila po Cirilu imenovana cirilica (na vzhodu) oziroma latinica (na zahodu). Ciril in Metod veljata za apostola Slovanov in sozavetnika Evrope.

Življenjska pot

Mladost sta preživela v okolici Soluna. Ob krstu sta dobila imeni Mihael in Konstantin. Starejši brat Mihael se je že zgodaj odločil za redovništvo in je ob vstopu v samostan dobil ime Metod. Konstantin je bil knjižničar, poleg tega pa je na carigrajski visoki šoli poučeval filozofijo in bil znan tudi kot Konstantin Filozof. Ime Ciril je dobil šele precej pozneje.

Okoli leta 860 ju je cesar poslal misijonarit na polotok Krim.

Na prošnjo moravskega kneza Rastislava iz leta 862 sta šla misijonarit med Slovane. Poznala sta slovanski jezik iz okolice Soluna, vendar ni čisto jasno, ali je bil to njun materni jezik ali pa sta se ga naučila od slovanskih sosedov. Med Slovani na Velikomoravskem sta od leta 863 širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Uporabljala sta posebno pisavo, ki so jo imenovali glagolica – po stari slovanski besedi glagolati = govoriti. S tem sta se zamerila nemško govoreči duhovščini, ki je protestirala pri papežu. Pri tem so se sklicevali na »teorijo treh jezikov« – namreč, da so sveti samo trije jeziki (hebrejščina, grščina in latinščina) in da mora bogoslužje potekati v enem od njih. Jezik, ki sta ga uporabljala Ciril in Metod, so takrat imenovali preprosto slovanski jezik, danes pa ga imenujemo stara cerkvena slovanščina.

Po treh letih na Moravskem sta odšla v Spodnjo Panonijo, kjer sta nekaj časa živela na dvoru kneza Koclja. Potem sta odpotovala v Benetke, kjer sta uspešno branila svoja stališča v ostri polemiki z zagovorniki teorije treh jezikov. Nato sta odpotovala v Rim. Papež Hadrijan II. ju je podprl, ker je imel tudi sam težave z nemškimi duhovniki.

V Rimu je Ciril zbolel in vstopil v samostan (domnevno je šele takrat dobil redovno ime Ciril). Kmalu potem je Ciril umrl, papež Hadrijan II. pa je podprl bogoslužje v slovanskem jeziku in poslal Metoda leta 869 nazaj h Koclju v Panonijo. Ob prihodu v Panonijo so nemški duhovniki napadli Metoda kot krivoverca, pozneje pa so ga na Moravskem celo zaprli za dve leti in pol. Leta 873 je papež dosegel, da so ga izpustili iz zapora, pod pogojem, da ne sme nadaljevati s slovanskim bogoslužjem. Tega pa Metod ni upošteval, zato je moral v Rim na zagovor. Papež Janez VIII. pa je leta 880 potrdil slovansko bogoslužje.

Po Metodovi smrti so slovansko bogoslužje na Moravskem spet prepovedali, Metodove učence pa so pozaprli ali pregnali. Vendar pa je slovansko bogoslužje ostalo živo. Na ozemlju današnje Makedonije in Bolgarije so pod vplivom grške pisave namesto glagolice uvedli cirilico, v nekaterih delih današnje Hrvaške in Slovenije pa se je ohranilo bogoslužje v glagolici do 19. ali celo do 20. stoletja.

Posebno simbolično moč sta izžarevala sveta Ciril in Metod v času narodnega preporoda na Koroškem v 19. stoletju, ko so bila ustanovljena ciril-metodovska društva v deželi. Njihove ikone so krasile cerkve in znamenja. Poseben primer sta sliki svetnikov ob vhodu v Šentmartinsko cerkev pod Frajnberkom nad Škofjim Dvorom v fari Timenica na Celovškem polju, danes v občini Štalenska gora. Le-te ja naslikal potujoči furlanski slikar Jakob Brollo okoli leta 1890.^[1]

Sveta brata Ciril in Metod sta ključna utemeljitelja slovanske pismenosti in kulture. Njun zgodovinski pomen zajema tri glavna področja:

• Prva slovanska pisava: Leta 863 sta ustvarila glagolico, prvo pisavo, prilagojeno slovanskemu jeziku, ki je omogočila zapisovanje verskih in posvetnih besedil.
• Uporaba domačega jezika: V bogoslužje sta uvedla starocerkvenoslovanščino namesto latinščine ali grščine, s čimer sta Slovane postavila ob bok drugim kulturnim narodom.
• Prevajanje: Prevedla sta sveto pismo in ključne liturgične knjige ter s tem postavila temelje slovanskemu književnemu jeziku.

Papež Janez Pavel II. ju je leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13. navadna nedelja, 28.6.2026, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V Katoliški Cerkvi 29. junija praznujemo slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla.

Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

Problematika novih duhovnih poklicev v katoliški Cerkvi

Problematika novih duhovnih poklicev v Katoliški cerkvi, zlasti v Sloveniji in širši Evropi, predstavlja eno največjih strukturnih in pastoralnih kriz sodobnega časa. Glavni izziv je izrazit upad števila novih duhovnikov, redovnikov in redovnic, kar neposredno vpliva na organizacijo župnijskega življenja.

1. Ključni podatki za Slovenijo. Upad števila duhovnikov.

Staranje kadra: Povprečna starost slovenskih duhovnikov se hitro dviguje, saj starejša generacija odhaja, mladih naslednikov pa ni dovolj.

2. Glavni vzroki za pomanjkanje poklicev

Sekularizacija družbe: Sodobni način življenja prinaša upad verske prakse. Manj ko je aktivnih vernih družin, manjša je verjetnost, da bodo mladi začutili duhovni poklic.

Celibat in življenjski slog: Zaveza celibatu (neporočenosti) in odpoved družinskemu življenju sta za današnjo mladino, ki visoko ceni osebno svobodo in individualizem, izjemno težki oviri.

Izguba družbenega ugleda: Poklic duhovnika je izgubil nekdanji ugled v družbi. K temu prispevajo tudi pretekli škandali in kriza zaupanja v cerkvene institucije.

Strah pred osamljenostjo: Mladi kandidati se bojijo osamljenosti, ki jo prinaša življenje v velikih, izpraznjenih župniščih, kjer morajo pogosto delovati sami.

3. Posledice za delovanje Cerkve

Souprava in združevanje župnij: Ker ni dovolj kadra, en duhovnik pogosto upravlja dve, tri ali celo več župnij hkrati (t. i. souprava).

Preobremenjenost duhovnikov: Zaradi oskrbe večjega števila cerkva, opravljanja pogrebov, maš in verouka so obstoječi duhovniki izgoreli in administrativno preobremenjeni.

4. Iskanje rešitev in novi modeli

Večja vloga laikov: Župnije se morajo reorganizirati tako, da vodenje administracije, gospodarskih zadev in kateheze prevzamejo verniki laiki, duhovnik pa ohrani le zakramentalno vlogo.

Stalni diakonat: Krepi se vloga stalnih diakonov

Uvoz duhovnikov: Nekatere škofije v Evropi že rešujejo stisko z zaposlovanjem duhovnikov iz tujine (Afrika, Azija, Poljska).

Molitveni dnevi: Cerkev organizira redne molitvene verige in dneve za duhovne poklice, s katerimi poskuša prebuditi zanimanje med mladimi.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 12. navadna nedelja, 21.6.2026, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Rojstvo Janeza Krstnika 24. 6. 2026

Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.

Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv 'teta'), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov.

Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.

»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.

Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca ('kranjski Janez'). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana ...

Kaj je naša država posebnega ?

Slovenija je v svetovnem merilu edinstvena zaradi izjemne geografske raznolikosti na majhnem prostoru, vrhunske trajnostne naravnanosti in izjemnih športnih dosežkov