Oznanila župnij Šempas in Osek, 33. navadna nedelja, 17.11.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V soboto, 23. 11., ko bomo praznovali 20-obletnico konkatedrale. Glavni mašnik bo nadškof Stane Zore.

V luči tega praznovanja bo že tretje srečanje mladih iz obeh strani meje ob prazniku Kr. Kralja, ko je tudi dan mladih. To srečanje je odprto vsem. V petek, 22. 11. se bo srečanje začelo ob 19.00 na travniku pred občino v Novi Gorici. Program: skavti pripravijo uvodni program, sledi pozdrav predstavnikov oblasti, mladi dobijo delček iz papeževe spodbude za mlade, sledi procesija do konkatedrale, kjer bo molitev in srečanje za mlade. Tema srečanja bo Upanje in nasprotja (Mir in nasprotja). Zaključi se z večerjo.

28. 11. bo v Stari Gorici obletnica posvetitve cerkev. Maša, ki jo daroval škof, bo ob 18.30. Po maši bo odprtje stalne razstave zakladov goriške škofije. Naš zaklad je sicer svetost božjega ljudstva. Glavni zakladi bodo tako relikvariji svetnikov in nekaterih ostalih stvari. Razstava bo odprta ob sobotah. Kulturna prestolnica Evrope: prva naloga Cerkve je v tem, da

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Zakaj prepevati Bogu in ljudem?

Čudovit občutek izražanja čustev in vere z zvoki

Ko poješ, v pesem vložiš svojo dušo. Petje, vsaj v začetku, ni prostovoljna telesna funkcija, zahteva nekaj truda in za nekatere celo poguma. Z glasbo začutiš svoj jaz in izražaš čustva, ki jih sicer ne bi mogel izraziti.. Povezava, ki jo petje ustvarja med teboj in tvojimi poslušalci, je nekaj zelo posebnega.

Ljudje pojejo svojim otrokom pred spanjem ali pa s petjem sozakoncu,  Bogu ali cerkvenemu občestvu pokažejo, kako zelo jih imajo radi. Glas je instrument najglobljih občutkov in najgloblje vere.

Popolnost je mogoča, ni pa nujno potrebna

Seveda si vsi želimo, da bi petje zvenelo lepo, uglašeno in harmonično, da bi se poslušalcem naježile dlake. Toda popolnost nikakor ni glavni namen tovrstnega umetniškega ustvarjanja. Bolj je važen namen in notranja drža. Poj pristno iz srca, ljudje bodo to začuti. Lahko poješ na svoj edinstveni način, to prinaša občutek popolne svobode.

Zunaj cerkve imaš popolnoma svobodno izbiro skladb

Posamezniki imamo različne zahteve in želje. V službi bogoslužja pa se moramo prilagajati liturgičnemu času, željam prisotnih vernikov, ter liturgičnim predpisom. Tudi stopnji in želji pevcev in organistov, ki se lahko še učijo…

Iz svojega glasu črpaj samozavest

Glas je instrument. Morda celo najbolj večplasten in zapleten od vseh. In tako kot velja pri igranju na ostala glasbila, tudi glas s časom in vajo lahko natreniraš in izboljšaš. Natreniraš si posluh, naučiš se razumeti, nadzirati glasilke ter uporabljati resonančne prostore in pravilno dihanje. S petjem osrečiš samega sebe in ljudi ob tebi. Opazil boš, kako korak za korakom postajaš vse boljši, to pa bo krepilo tvojo samozavest. Postal boš ne samo boljši pevec ampak tudi boljši človek. Isto velja za poslušalce.  Petje deluje kot zaščitni zid pred slabim razpoloženjem in depresijo.

Občutek pripadnosti

Ko poješ skupaj z drugimi, se počutiš povezanega z njimi v eno samo slavečo Cerkev. Ljudje se v njej počutimo varne in stvari se nam zdijo precej bolj enostavne in smiselne. Zbor ali zgolj skupina posameznikov, ki pojejo skupaj, spontano tvorijo enotnost enako mislečih. V Cerkvi tvorimo to enotnost tudi z Bogom. »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu tam sem jez sredi med njimi. Glasba lahko izraža skupna čustva, vero ali sporočila, ki jih besede le redko zmorejo.

Petje kot območje udobja in srečanja z nadnaravnim

Med petjem odmislimo ves stres in naše vsakdanje težave so pozabljene. Ko poješ, se osredotočiš na zvoke, melodije in navsezadnje na celotno telo. Vsakdanje stvari postanejo v takšnih trenutkih drugotnega pomena. Preprosto nehaš razmišljati o svojih težavah, te postanejo nepomembne. Petje postane meditacija in užitek.

Vse več dokazov, ki so jih zbrali znanstveniki, kaže na pozitiven učinek petja: aktivirajo se hormoni sreče. Petje poveča kognitivno zmogljivost in zmanjša fizični in psihični stres. Spodbuja pravilno dihanja in sprostitev mišic. Rezultat takšnega dihanja je, da občutiš mirnost in sproščenost. To posledično znižuje tudi krvni tlak, upočasni pulz in sprosti mišice. Občutek sreče preplavi tvoje telo in dušo na edinstven način.

slike jubilantov 2024:  ZakonciJubilanti2024.zip

POMEMBNO OBVESTILO

Ker tudi letos otroci že nestrpno pričakujejo prihod Miklavža, se mladinci že
pripravljamo nanj. Letos zbiramo čokolatine, plastenke (velike najmanj 0,5 litra)
ter igrače, kot na primer puzle, plišaste igrače, avtomobilčke, manjše namizne
igre, ipd. Vaše darove lahko odložite v škatle, ki jih najdete pri vratih cerkve ali
jih prinesete v župnišče.
Upam, da se boste odzvali v čim večjem številu in pomagali polepšati otrokom
Miklavžev večer. Hvaležni vam bomo za vsak vaš dar.
Mladinci

Oznanila župnij Šempas in Osek, 10.11.2024, šagra sv. Martina v Oseku, pri maši blagoslov vina in obnovljenega zvonika, odprtje razstave, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Goriške vernike in duhovnike vabimo, da bi se udeležili slovesnosti, ki bo v soboto, 23. 11., ko bomo praznovali 20-obletnico konkatedrale. Glavni mašnik bo nadškof Stane Zore.

V luči tega praznovanja bo že tretje srečanje mladih iz obeh strani meje ob prazniku Kr. Kralja, ko je tudi dan mladih. To srečanje je odprto vsem. V petek, 22. 11. se bo srečanje začelo ob 19.00 na travniku pred občino v Novi Gorici. Program: skavti pripravijo uvodni program, sledi pozdrav predstavnikov oblasti, mladi dobijo delček iz papeževe spodbude za mlade, sledi procesija do konkatedrale, kjer bo molitev in srečanje za mlade. Tema srečanja bo Upanje in nasprotja (Mir in nasprotja). Zaključi se z večerjo.

28. 11. bo v Stari Gorici obletnica posvetitve cerkev. Maša, ki jo daroval škof, bo ob 18.30. Po maši bo odprtje stalne razstave zakladov goriške škofije. Naš zaklad je sicer svetost božjega ljudstva. Glavni zakladi bodo tako relikvariji svetnikov in nekaterih ostalih stvari. Razstava bo odprta ob sobotah. Kulturna prestolnica Evrope: prva naloga Cerkve je v tem, da

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Sv. Martin iz Toursa (okoli 315–397), po rodu iz okolice današnjega Sombotela na Madžarskem, je eden najbolj priljubljenih škofov in svetnikov vseh časov.

Martinovi starši so bili pogani, on pa se je komaj dvanajstleten že začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Proti svoji volji je postal vojaški častnik, ta služba pa ga je pripeljala v Galijo, ki je postala njegova druga domovina. 

Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. V mrzlem zimskem jutru je srečal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega popolnega spreobrnjenja, kajti tisto noč se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. 

Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan, ki je bil pomembno središče v boju za pravo vero proti različnim krivoverstvom.

Ko so prebivalci Toursa leta 371 iskali novega škofa, so izvolili sv. Martina, ker so ga cenili zaradi njegove pravičnosti in ljubezni do vsakogar, še posebej do najrevnejših. O sv. Martinu se je spletlo več legend, ena od njih pripoveduje, da Martin zaradi skromnosti sploh ni želel sprejeti škofovske mitre, zato se je skril pred odposlanci, ki so prišli ponj. 

Toda v bližini so bile gosi, ki so s svojim gaganjem razkrile skromnega škofa. V 27-ih letih svoje škofovske službe je sv. Martin upravičil svoj sloves velikega dobrotnika, dejavno pa je skrbel tudi za širitev krščanstva z oznanjevanjem evangelija.

Sv. Martin je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Umrl je 8. novembra leta 397 v kraju Candes, ki leži severno od Toursa. Pokopali so ga 11. novembra; na ta dan, ki je po njem dobil ime »martinovo«, praznujemo njegov god.

Življenje sv. Martina je opisal že njegov sodobnik in prijatelj Sulpicij Sever pod naslovom Vita Sancti Martini, ki je tudi v slovenskem prevodu v knjigi Martinovo berilo (2017).

Sv. Martin je zavetnik revnih, jetnikov, vojakov, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali …

Sv. Martinu pripisujejo naslednjo molitev:

V moji zapuščenosti me obišči, Gospod, v moji samoti me objemi, v moji bedi me ozdravi. Sveto v meni naj prebudi moje čute, vid v meni naj vidi Tvoje stvarstvo, sluh v meni naj sliši peti angele. Želim živeti, preživeti, častiti te in te slaviti. Daj mi moči, poguma in Tvoje ljubezni. Prebudi mi srce, da ne bom sovražil, ampak da bom odpuščal in v Tvojem večnem miru živel. Amen.

Sv. Martin na Slovenskem

Slovenski pregovor pravi, da na ta dan »svet’ Martin nar’di iz mošta vin«; zato se ob »martinovem« in še naslednje dni na »martinovanjih« po tradiciji speče gos, ki pa jo Slovenci radi preveč obilno zalivajo z novim vinom, kar je žalostna resnica tudi za ostale dni v letu. 

Pri nas je sv. Martinu posvečenih kar 94 cerkva (od teh je 43 župnijskih), tudi veliko krajev nosi po njem ime Šmartno. Po navedbi na spletni strani Pot svetega Martina (Via sancti Martini) je teh cerkva na Slovenskem celo 97. 

Slovenijo od vzhoda do zahoda prečka Evropska kulturna pot sv. Martina, ki je bila s strani Sveta Evrope razglašena leta 2005 in vodi od madžarskega Sombotela do francoskega Toursa ter zajema spominska mesta, povezana z življenjem in čaščenjem tega priljubljenega evropskega svetnika. Razpoznavni znak teh spominskih mest so tako imenovane »stopinje sv. Martina«, majhne skulpture, ki so vgrajene na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku, eno od teh na primer lahko vidimo pri Etnografskem muzeju v Ljubljani. V Sloveniji za pot in aktivnosti v zvezi z njo skrbi Evropski kulturni center sv. Martin Tourski – Slovenija, pooblaščen od Sveta Evrope.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Zahvalna nedelja 3.11.2024, pri mašah in po mašah srečanje zakonskih jubilantov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ob 14h križev pot od Olge na Ovčji plac

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.

Kar je Bog združil…

Zakaj toliko žensk in moških danes tako zlahka omenja besedo ločitev? Zakaj se ne potrudijo malo bolj, da bi rešili svoj zakon?, Psihiater Aquilino Polaino profesor za zakon in družino na univerzi v Navarri pravi, ker je sodobna družba nezrela. Nezrelost v sodobni družbi je nekaj običajnega.

Mladi danes dozorevajo veliko pozneje kot mladi pred 25 leti, razlika pa je še večja v primerjavi z mladimi pred 45 leti.

Kako postati zrela oseba? To je proces, ki zahteva čas, potrpežljivost, medsebojno spoznavanje brez strahu pred trpljenjem. Potrebujemo vero, empatijo, to je zmožnost zaznave čustev bližnjega, potrpežljivost za poslušanje, velikodušnost, predanost, ki daje in ne zahteva, močno voljo in številne druge vrednote, ki jih je mogoče doseči postopno s trdim delom.

Trpljenje, ki ga spremljajo junaštvo, sprejemanje in tišina, pomaga človeku, da osebnostno raste. Rastemo počasi. V življenju gremo vsi skozi izkušnje in preizkušnje, ki nam pomagajo rasti. Te so npr.: izguba premoženja, bolezen, izkušnja vojne, velike nesreče, prihod otroka, odhod otrok po drugi poti, izdaja prijatelja, ločitev.

Vse to so lahko priložnosti za rast in notranjo preobrazbo, saj vse pripomorejo k temu, da oseba razmisli o občutku odgovornosti in uporabi svoje svobode.

Kdo je osebnostno zrel? Beseda zrelost pomeni biti pripravljen. Zrela oseba je oseba, ki se uči biti modra, preudarna in pravična. To je oseba, ki se sooča z življenjem takim, kot je, ki si ne prizadeva, da ne bi trpela, ampak želi izkoristiti krize, da razvije izviren in edinstven odnos do življenja, ki je samo njeno.

Katoliški duhovnik, mislec in pisatelj Romano Guardini (1885–1968) v Pismih o samovzgoji piše o vrednotah in krepostih, ki prispevajo k oblikovanju zrelosti:

• Veselje, ki mora biti temeljni ton krščanskega življenja in ima svoj temelj v odnosu z Bogom,
• iskrenost, ki mora postati globoka življenjska norma,
• druge osebnostne lastnosti, ki kujejo zrelost: gostoljubnost, duh molitve,
  spoštovanje ali človekoljubnost, osebna identiteta, sposobnost prizadevanja in trdega dela.

Blaženi Karel zadnji ogrski kralj, znan kot Karel IV, utemeljitelj krščanskega socialnega nauka, ter voditelj, ki si je med 1. svetovno vojno neutrudno prizadeval za mir, predan družinski oče in zvest soprog svoji ženi Citi. V Šempasu pri stari šoli, imamo celo njegov spomenik, ki nas spominja na njegov obisk. Poročena sta bila enajst let do njegove prezgodnje smrti leta 1922, v zakonu pa se jima je rodilo osem otrok.

• Kot vodja cesarstva v vojni je imel gotovo zelo veliko težav, toda sredi vseh teh dogodkov Karel nikoli ni pozabil, kako pomemben je tudi njegov zakon.
• Pa si oglejmo pet nasvetov bl. Karla in Božje služabnice Cite, ki nas lahko navdihnejo, poročenim parom pa pomagajo živeti v skladu z zakonskimi obljubami, vse “dokler naju smrt ne loči”.
• 
  1. Najpomembnejši cilj zakona je pomagati zakoncu, da pride v nebesa
• Dan pred kraljevo poroko 20. 10.1911 je Karel rekel Citi: “Zdaj pa drug drugemu pomagajva, da prideva v nebesa.”. Dan poroke je tudi njegov godovni dan, kar je v krščanski veri velika izjema. Zlahka pozabimo, da je zakonska zveza predvsem zakrament.
• To pomeni, da Bog poročenim parom namenja posebne milosti, da bi izpolnili svoje življenjsko poslanstvo, usmerjeno v končni cilj, nebesa.

2. Zaupajmo svoj zakon Bogu in preblaženi Devici Mariji

• V poročna prstana sta dala vgravirati: Pod tvoje varstvo pribeživa, o sveta Božja porodnica

3. Po poroki nisem več jaz, ampak midva

• V zakonu se pogosto pojavi skušnjava, da živimo ločeno življenje, mož opravlja svoje delo, žena pa svojega. Karel in Cita pa sta se, ravno nasprotno, vedno videla in delovala kot par.

   4. Nenehno vžigajmo plamen ljubezni

• Med prvo svetovno vojno je moral Karel kot cesar veliko potovati in sprejemati ključne vojaške odločitve. Vendar je vsak dan našel čas, da je poklical svojo ženo. Vedel je, da bo zakon propadel, če ga z ženo ne bosta negovala z ohranjanjem plamena ljubezni.
• 5. Ljubimo drug drugega z večno ljubeznijo, ki prestane vse preizkušnje
• Potem ko sta doživela ponižanje ob izgonu iz lastne domovine, sta se še tesneje oklenila drug drugega. Kmalu zatem sta se soočila s še večjo preizkušnjo svoje ljubezni, ko je Karel zbolel za hudo pljučnico in se hitro znašel na smrtni postelji. Karlove zadnje besede ženi so bile: “Neskončno te ljubim.” Njuna ljubezen ni bila le občutek, ampak izbira, da bosta drug drugega ljubila, “dokler naju smrt ne loči” in še dlje. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, Žegnanjska nedelja; 27.10.2024, rožni venec vodijo pevci, stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Marija romarica, podoba Svetogorske Marije, bo tudi v letošnjem adventu romala in nas spremljala v naših molitvah. Gostili jo bomo kot običajno . Prosim, da se družini, ki si bosta sliko izmenjali, dogovorili za prevzem kdaj in kako. Zato vabljeni vsi, ki želite, da se vpišete ali pa pokličete Suzano.                                                                                                                                                Tudi letos ima Karitas na voljo sveče - priporočen dar je 2.50€. Denar od sveč je namenjen za potrebe Goriške območne Karitas

Naša vera v Kristusa bi nam morala preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na “mrtve”

1. novembra praznujemo praznik vseh svetih. Uradno državno poimenovanje tega dneva je dan spomina na mrtve, skrajšano dan mrtvih. Dve popolnoma različni poimenovanji za isti praznik – prvo lahko doživljamo kot polno upanja (vsi sveti), drugo kot nekaj žalostnega, morečega, dokončnega.

So naši pokojni res mrtvi …Tako rekoč nedopustno je, da bi kristjani zavestno ali pomotoma uporabljali izraz “dan mrtvih”. Naša vera v Kristusa, ki je z vstajenjem premagal smrt in tako tudi vsem nam odprl vrata večnosti, bi nam morala namreč preprečevati, da bi na naše preminule gledali kot zgolj na “mrtve”.

Mrtvi. Kako moreč in dokončen izraz. Kaj je v resnici mrtvega, ko nekdo umre? Kristjani verujemo, da umre le telo, naš fizični oklep oziroma lupina. Duša ter vse, kar jo je za časa našega zemeljskega življenja oblikovalo, pa se – tako upamo – združi z Bogom. Zato si vse življenje prizadevamo za to, da bi nekoč tudi mi dosegli večno življenje, v katerega vstopamo skozi nevidna vrata smrti našega fizičnega telesa.
… ali živi?

Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom o razliki med zemeljskim in nebeškim ‒ večnim védenjem zapisal: “Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.” (1 Kor 13,12)

Potemtakem so naši preminuli ali pokojni še kako živi. Morda bi lahko celo rekli, da so na nek način bolj živi kot mi, ki smo še ujeti v omejene dimenzije časa in prostora. Imajo namreč spoznanje in védenje, ki je našemu omejenemu umu za zdaj še skrito.
Vsi sveti – praznik, ki nas povezuje z večnostjo

Na spletni strani Slovenske škofovske konference o prazniku vseh svetih piše: “To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.”

Na praznik vseh svetih se torej ljubeče spominjamo vseh naših rajnih, ki se že veselijo v večni Božji svetlobi. V molitvi pa se jim priporočimo tudi sami, naj pri Bogu posredujejo za naše slabosti in šibkosti, da se jim bomo nekoč, ko bo umrlo naše umrljivo telo, pridružili tudi mi.

Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.

Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".

Oznanila župnij Šempas in Osek, Misijonska nedelja, rožni venec moli ŽPS in ŽGS, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

"Začenjamo novo leto Slomškovega bralnega priznanja za otroke in odrasle! Prvo srečanje za otroke bo v soboto, 26. oktobra ob 14.00 v odrasle pa na prvo bralno srečanje vabimo v petek, 25. oktobra, ob 20.00 v staro učilnico župnišča v Šempasu. Vabljeni tudi novi člani." Vabljeni srednješolci, študenti, upokojenci in vsi vmes."

Tudi letos ima Karitas na voljo sveče - priporočen dar je 2.50€. Denar od sveč je namenjen za potrebe Goriške območne Karitas

5 pogostih vprašanj o krstu   Rojstvo otroka je za vsako družino vesel dogodek, hkrati pa prinese tudi veliko skrbi in odgovornosti. Ena od teh je tudi krst otroka, ki je za nekatere starše povsem samoumeven, drugi so mnenja, da bi se o tem moral otrok odločiti sam, tretji pa se zanj odločijo iz lepe navade, ki sodi k rojstvu otroka.    Krst otroka je prvi in najpomembnejši zakrament, saj z njim otrok začenja novo življenje kot božji otrok. S krstom se otroku izbrišejo vsi grehi, vključno z izvirnim grehom, hkrati pa je to prvi korak k veri. Razlogov za krst otroka je torej veliko, kljub temu pa se mnogim postavlja o njem veliko vprašanj, na katera bomo skušali odgovoriti v nadaljevanju.                                                                                           1. Kako poteka sveti krst?  Krst lahko poteka med sveto mašo, ali pa takoj po njej, odvisno od župnije. Pri krstnem obredu krščenec najprej izrazi željo, da je krščen, in namen, ki ga vodi k temu. Pri krstu otrok to željo izrazijo starši in krstni boter, prav tako pa otrok prejme tudi svoje krstno ime, ki je ime svetnika ali svetnice, ki je otrokov krstni zavetnik. Bistveno dejanje krsta je, ko duhovnik krščenca trikrat oblije z vodo in pri tem izgovarja »Ime krščenca, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Temu sledi maziljenje s sveto krizmo, krščenca pa duhovnik pokrije z belim prtičkom ali oblačilom. Oče pri velikonočni sveči prižge krstno svečo in jo izroči duhovniku, ta pa jo izroči nazaj staršem. Na koncu duhovnik pokriža krščenca na čelo, za njim pa ga pokrižajo še starši in botri.

2. Kdaj krstiti otroka?

Kdaj otroka pripeljati h krstu, ni točno določeno, saj je to v prvi vrsti odločitev staršev. Seveda je smiselno, da se za to odločijo čim prej, saj bo le tako otrok očiščen izvirnega greha in bo postal božji otrok.

Običajno so otroci stari od 3 mesecev naprej, nekateri več drugi celo manj, kar pa je v največji meri odvisno od staršev, saj oni najbolje poznajo svojega otroka.

Vendar pa za krst ni nikoli prepozno. Nekateri se zanj odločijo šele v obdobju odraslosti, najpogosteje takrat, ko se želijo cerkveno poročiti, saj so za to potrebni vsi trije zakramenti.

3. Kaj potrebujemo za sveti krst?

Čeprav je krst vesel dogodek, pa zahteva tudi nekaj priprav, pred tem pa je potrebno urediti tudi nekaj dokumentacije. Med drugim potrebujete: - potrdilo o udeležbi na pripravi za krst; potrdilo vam izda duhovnik, kjer ste imeli pripravo na krst, najpogosteje pa je to domača župnija, kar pa ni nujno; - če je krst v drugi župniji, potem potrebujete tudi pisno dovoljenje duhovnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče; - krstno svečo, - bel prtiček oziroma belo oblačilo za otroka, - boter pa potrebuje tudi pisno potrdilo domačega župnika o sposobnosti za botrsko službo oziroma o opravljenih zakramentih. Za vsakega krščenca pa je potrebna predvsem vera. Ker majhni otroci še ne morejo imeti osebne vere, so zato krščeni v veri staršev in botrov.

4. Kdo je lahko krstni boter? Krstni boter je lahko eden ali pa sta dva, pri čemer to nista starša krščenca. Zanj je pomembno, da ima vse tri zakramente – krst, obhajilo in birmo, star pa mora biti vsaj 16 let. Če prihaja iz druge župnije, mora imeti dokazilo o opravljenih zakramentih, ki ga dobi v svoji domači župniji. Za botra je pomembno, da živi po krščanskih načelih, moli in redno obiskuje sveto mašo. Če je poročen, mora biti cerkveno, torej boter ne more biti nekdo, ki je civilno poročen ali živi v izvenzakonski skupnosti. Če boter da novokrščencu kako darilo naj bo to »nekaj verskega«

5. Kakšna je vloga staršev pri svetem krstu?

Starši se skupaj z župnikom župnije dogovorijo za termin svetega krsta. Poklicati je potrebno dovolj zgodaj, saj imajo starši pred tem še pripravo na krst. Na pripravo za krst starša prineseta družinsko knjižico, ob tem se podpišejo vsi podatki za krstno knjigo, starši pa so seznanjeni s tem, kaj sploh je krst, zakaj otroka krstiti in njegov pomen. Cerkev ne priznava izvenzakonske skupnosti in še leta nazaj se je striktno držala svojega načela, da morajo biti starši cerkveno poročeni, če želijo krstiti otroka. Danes to ni več pogoj, saj otrok ne sme biti prikrajšan za zakrament krsta, če starša nimata zakramenta svetega zakona. Krst je skupaj z obhajilom in birmo temelj krščanskega življenja. Če želite svojega otroka vzgajati v krščanski veri, je to prvi korak, ki ga morate storiti čim prej po rojstvu otroka.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13.10.2024, 28. navadna nedelja, rožni venec, prošnje in zahvale pripravljajo birmanci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Krst v Šempasu bo 20.10. 2024 ob 10.30. zadnja priprava 17.10.2024 ob 19.30.

V tem misijonskem mesecu nas nagovarja Kristusov klic, naj mu sledimo, naj vse zapustimo zaradi evangelija in zaradi večnega življenja. Želi si uboge v srcu, ki iščejo le bogastvo njegove besede, da bi živeli iz nje; ki molijo, da bi prejeli modrost in jo izžarevali. Biti misijonski učenec pomeni, da se odpovemo bogastvu tega sveta in izberemo edino bogastvo, ki lahko nasiti naša srca, to je bogastvo Gospodove ljubezni.

Papež Frančišek je v eni od svojih katehez podal zgled iskalke Boga v Madeleine Delbrel, ki je do dvajsetega leta živela v agnosticizmu. Takrat je začela iskati Boga z globoko žejo in praznino, ki je kričala v njeni tesnobi. Pot vere jo je vodila do odločitve, da je v celoti podarila svoje življenje Bogu v srcu Cerkve in v srcu sveta. Prevzeta ob svojem srečanju z Gospodom je zapisala: »Ko smo spoznali Božjo besedo, nimamo pravice, da je ne bi sprejeli; ko smo jo sprejeli, nimamo pravice, da ji ne bi dovolili, da se utelesi v nas; ko se je utelesila v nas, nimamo pravice, da jo ohranimo zase« (25. kateheza o gorečnosti za evangelizacijo).

Drugi zgled učenca-misijonarja, ki je zapustil vse, da bi sledil Kristusu in bil priča njegovega evangelija, je sv. Karel de Foucauld. Svojo mladost je preživel daleč od Boga in je verjel le v neurejeno pehanje za užitki. Potem ko se je spreobrnil in sprejel milost Božjega odpuščanja, pa je nekemu nevernemu prijatelju razkril razlog svojega življenja. Zapisal je: »Svoje srce sem predal Jezusu iz Nazareta«. Brat Karel nas spominja, da je prvi korak evangelizacije imeti Jezusa v svojem srcu in se »zaljubiti« vanj. Če tega ni, ga bomo težko pokazali s svojim življenjem. Če njega ni, smo v nevarnosti, da bomo v govorili samo o sebi, o neki morali ali, še huje, o vrsti pravil, ne pa o Jezusu, njegovi ljubezni in usmiljenju (23. kateheza o strasti za evangelizacijo). Učenec-misijonar je našel zaklad, o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju. Papež nadaljuje svojo katehezo o Karlu de Foucauldu: kadar nekdo od nas bolje spozna Jezusa, se rodi želja, da bi ga predstavil in delil ta zaklad. Brat Karel je to storil v tišini, z zgledom in z življenjem. Z življenjem, ker »vse naše življenje, mora oznanjati evangelij.« Odločil se je, da se bo naselil v daljnih krajih, da bi evangelij širil v tišini, z življenjem v nazareškem duhu, v uboštvu in skrito. Podal se je v saharsko puščavo med nevernike in k njim prišel kot prijatelj in brat, ki je prinesel sladkost Jezusa v Evharistiji. (23. kateheza).

Jezusova obljuba tistemu, ki zapusti vse zaradi njega in evangelija, zagotavlja, da bomo vstopili v večno življenje, v kraljestvo! Človeškemu bitju je to nemogoče, a je mogoče z Bogom! V tem misijonskem mesecu praznujemo klic, ki ga še naprej pošilja vsem, da mu sledimo in se darujemo za evangelij in kraljestvo. Dopustimo Bogu, da uresniči naše želje, da bi z vsem svojim srcem objeli misijone. Bogati človek iz evangelija, ki bi rad imel večno življenje, ni našel veselja, temveč žalost materializma. Tiste pa, ki so našli resnično veselje, ko so vse darovali in izbrali Jezusa, papež Frančišek spominja na ugoden sedanji trenutek za oznanjevanje Jezusa. Tako kot učenca iz Emavsa, ki sta našla zaklad, se vrnemo v vsakdanje življenje z elanom za oznanjevanje. Ta dva učenca sta se razveselila, ker sta našla Jezusa in on je spremenil njuno življenje. Tudi danes številni bratje in sestre čakajo na oznanilo evangelija. Današnje človeštvo je kot človeštvo vseh časov: kljub programirani neveri in sekularnosti potrebuje evangelij. To je ugoden trenutek za oznanjevanje Jezusa. Tisti, ki se mu pustijo odrešiti, so rešeni greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se veselje rodi in vedno znova preraja. (25. kateheza).

V tem misijonskem mesecu bodimo zato skupaj s papežem Frančiškom hvaležni za vse, ki so odgovorili na klic in zapustili vse, da bi oznanjevali evangelij. »Še naprej zato molimo in se zahvaljujmo Bogu za nove in številne misijonske poklice, za delo evangelizacije, ki se nadaljuje vse do skrajnih mej sveta.« (Poslanica za Svetovni dan misijonov 2024).

Misijoni

Evangelij je namenjen vsem ljudem in vsem narodom brez izjeme. Cerkev »je po svoji naravi misijonarska, saj ima  po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha.« (Odlok o misijonski dejavnosti 2) Misijonsko poslanstvo je »milost in poklic Cerkve, njeno najgloblje bistvo. Smisel njenega obstoja je evangelizacija.« (Pavel VI., O evangelizaciji 14)

Misijonsko delovanje je še kako potrebno tudi danes, kajti »poslanstvo Kristusa Odrešenika, ki je zaupano Cerkvi, je še daleč od tega, da bi bilo uresničeno. Že bežen pogled na človeštvo pokaže, da je to poslanstvo še vedno na začetku in da ga moramo zato opravljati z vsemi močmi.« (Janez Pavel II., Odrešenikovo poslanstvo 1) Ob misli, da so po dva tisoč letih še vedno ljudstva, ki Kristusa ne poznajo in še niso slišala njegovega odrešenjskega sporočila, ne moremo ostati križem rok. Še več! Žal narašča število tistih, ki so evangeljsko oznanilo sicer prejeli, a so nanj pozabili ali pa ga opustili in se v Cerkvi več ne prepoznajo.

Evangelij ni izključna dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak je dar, ki ga je treba deliti z drugimi, je dobra novica, ki jo je treba širiti naprej. To ni dar oz. naloga, ki bi bila zaupana le nekaterim, marveč je za vse, ki so s krstom postali »izvoljeni rod, … svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), da bi razglašali Božja čudovita dela. V to splošno poslanstvo so vključene vse dejavnosti. Sodelovanje pri evangelizacijskem delu Cerkve se ne sme omejevati na nekatere trenutke in posebne priložnosti, niti ga ni mogoče obravnavati kot eno izmed številnih pastoralnih dejavnosti, kajti misijonska razsežnost je za Cerkve bistvenega pomena, zato jo je treba imeti vedno pred očmi. Pomembno je, da se posamezni verniki in cerkvene skupnosti redno, ne le poredko in občasno, zanimajo za misijonsko delovanje, in sicer kot način krščanskega življenja.

Kristjan postaja s soodgovorno soudeležbo pri misijonskem poslanstvu Cerkve graditelj skupnosti, miru in solidarnosti, ki so Kristusov dar, in sodeluje pri uresničevanju Božjega odrešilnega načrta za vse. Izzivi, s katerimi se sooča vse človeštvo, kličejo kristjane, naj stojijo drugim ob strani, in prav misijonska dejavnost je takšna solidarnost z vsem človeštvom.           Papež Benedikt XVI

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. oktobra 2024, 27. navadna nedelja, nabirka za poplavljence po Evropi, prodaja Vicencijevega koledarja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Danes je začetek tedna za življenje.

Danes ob13h pogreb +Matejke Bučinel Ozeljan 29b.

20.10.2024 ob 10.30 v Šempasu krščevanje. 

Od 6 do 9.3.2025 na ljubilejno leto, romanje v Rim. organizira Kapela Nova Gorica.

Dobrodelna prireditev Goriške območne Karitas GORIŠKA DLAN bo letos potekala v petek 11.10. 2024 ob 19h v Športni dvorani Nova Gorica.

Vstopnice bodo na voljo v nedeljo po maši. Priporočen dar vstopnice je 10€.

Lepo vabljeni.

Krst v Šempasu bo 20.10. 2024 ob 10.30. zadnja priprava 17.10.2024 ob 19.30.

Zapisnik seje ŽPS Šempas z dne 30.09.2024

Prisotni: župnik Joško Tomažič, Člani ŽPS: Dolores Pavlin Štrukelj,  Tanja Martelanc, Nelida Pavlič, Zvonka Žižmond, Martina Vulič, Mojca Oberdank, Milena Vidal Černe, Anka Vovk, Natalija Škarabot, Alenka Bovcon

Razpored liturgičnega leta ( september 2024 - januar 2025)

OKTOBER 2024

Molitev rožnega venca pol ure red mašo:

 1. nedelja  6.10.- prvoobhajenci

2. nedelja 13.10.-  biramanci  

3. nedelja 20.10.- ŽPS, ŽGS, pevci

4. nedelja 27.10. – Karitas

31.10. – četrtek -  maša na vojaškem pokopališču v Oseku za žrtve vojn in za mir

NOVEMBER 2024

1.11. -  Vsi sveti – po istem razporedu kot druga leta ( 7:45 Ozeljan, 9:00 Šmihelj, 10:30 Šempas)

3.11. – Zahvalna nedelja – Zakonski jubilanti

              Popoldne Križev pot  - Ovčji plac

12.11. – Seznam tistih ,  ki želijo v adventu moliti po družinah ( Marija romarica)

23.11. – Izdelava adventnega venca za cerkve – pripravijo učenci 9. razreda

30.11 – Karitas začne z izdelavo adventnih venčkov

DECEMBER 2024

Jaslice pripravijo učenci 8.razreda

6.12. – Miklavževanje -  pripravijo mladinci

15.12. – 3. adventna nedelja: češčenje po razporedu;  Popoldan spovedovanje;

- ob 8:30 h – 9,30 h  molitvena skupina, pevci, Karitas in ostali

- od 9:30  - 10 h tišina

- 10:00 h – 10,30 h mladi

24.12. (torek)Božični večer  – Maše: ob 20h Ozeljan, ob 22h Osek,  ob 24h polnočnica v Šempasu

25.12. (sreda) Božične maše po nedeljskem urniku

29.12. pri maši blagoslov otrok

31.12. Maša v čast Sv. Silvestru ob 18 h

JANUAR 2025

1.1.2025 - Novo leto: maša v Šempasu ob 10.30h, Osek ob 9:00h

6.1. Sveti trije kralji: maša ob 18h Šempas

26.1. Nedelja božje besede  - pripravijo bralci

Zabeležka 6. seje ŽPS Osek
23. 9. 2024
Prisotni: župnik Joško Tomažič, Simon Kerševan, Judita Vrtovec, Elizabeta Guštin, Ferdinanda
Marinčič, Maja Praček, Samo Stamboldžioski, Peter Ušaj; odsoten: Ambrož Vrtovec.
1) Bogoslužni koledar (september 2024 – januar 2025)
OKTOBER
Molitev rožnega venca pol ure pred mašo:
- nedelja 6. 10. : prvoobhajanci
- nedelja 13. 10. : birmanci
- nedelja 20. 10. : žps, žgs
- nedelja 27. 10. : pevci
Maša za žrtve vojn in za mir na vojaškem pokopališču: četrtek, 31. 10. ob 15. uri
NOVEMBER
1. 11. (petek) Vsi sveti: Osek – maša 14:00, blagoslov grobov: Osek 15:00, sv. Lucija 15:30
3. 11. Zahvalna nedelja in zakonski jubilanti; križev pot na Ovčji plac (14h) ob 80-letnici smrti
Emila Keteja
10. 11. Šagra sv. Martina, blagoslov vina, ofer/ koncert KTD Osek, sobota pred šagro (9. 11.)
22. 11. (petek), sv. Ceclija, praznovanje cerkvenih pevk in pevcev po dogovoru zborovodij
DECEMBER
30. 11. (sobota) ob 14. ur izdelava adventnih venčkov za Karitas in venčkov za cerkvi sv.
Martina in sv. Lucije, ki jih izdelajo birmanci
1. 12. - 1. adventna nedelja, blagoslov adventnih venčkov
8. 12. - 2. adventna: 6-7h – osebno češčenje v tišini
7-8h – skupno češčenje
8-9h – birmanci in mladi, sklep in blagoslov v začetku maše

15. 12. - 3. adventna: maša pri sv. Luciji, spovedovanje v Šempasu
Jaslice pri sv. Martinu in pri sv. Luciji izdelajo birmanci
KTD Osek: otvoritev razstave jaslic.
22. 12. - 4. adventna nedelja, spovedovanje v Oseku
24. 12. (torek) – Sveti večer – polnočnica v Oseku ob 22. uri
25. 12. (sreda) maše po nedeljskem urniku, Osek ob 9. uri
26. 12. (četrtek) maša pri sv. Luciji ob 10. uri in žegnanje konj
28. 12. (sobota) pohod z baklami k Vitovski materi Božji in zahvalna maša
29. 12. (nedelja sv. Družine)
JANUAR 2025
1.1. (sreda) maše po nedeljskem urniku: Osek ob 9. uri

2) Šmarnice in urnik maš
za letošnje Šmarnice so bile podane pripombe, da so potekale prepozno, ker je bila maša že
maja ob 20. uri. Maša skupaj s Šmarnicami traja približno 40 minut, kar pomeni, da otroci
niso doma pred 21. uro. Ko so bile samo Šmarnice smo jih imeli ob 19. uri. Maše aprila in
maja naj bodo ob 19. uri, junija ob 19. ali najkasneje 19:30.
3) Ozvočenje
Glede ozvočenja v cerkvi v Oseku so večkrat pripombe, da se ne sliši dovolj dobro. Sedaj smo
nekoliko spremenili nastavitev in ob tem ugotovili, da zvočnik na koru sploh niso delovali.
Skupaj z ŽGS bo potrebno poskrbeti za popravilo.
4) 250 letnica zvonika in dokončanja cerkve
Urejen bo varnejši dostop v zvoniku z dodatnimi ograjami na stopniščih. Tako bo tudi za
mlajše zagotovljena varnost na stopnicah na kor ter po vseh stopnicah do vrha zvonika za
pritrkovalce in obiskovalce. Podrobnosti glede koncerta in šagre se bomo še dogovorili
(Simon, Jakob, Ferdinanda, Peter, Bogdan).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 29.9.2024, Mihael Gabrijel in Rafael nadangeli, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Dobrodelna prireditev Goriške območne Karitas GORIŠKA DLAN bo letos potekala v petek 11.10. 2024 ob 19h v Športni dvorani Nova Gorica.

Vstopnice bodo na voljo v nedeljo po maši. Priporočen dar vstopnice je 10€.

Lepo vabljeni.

Sveti nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael  29.9.2023  

V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije Božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli.

V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj 29. septembra, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.

Mihael pomeni 'kdo kakor Bog?'. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot 'velikega kneza'. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.

Gabriel pomeni po hebrejskem deblu 'božji mož' ali 'božji junak'. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Nadangel Rafael, čigar ime pomeni 'božje zdravilo' ali 'Bog je ozdravil', se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praznik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.

Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.

Vir: revija Ognjišče.

Z molitvijo kličimo na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov:

Sveti nadangel Mihael,
brani nas v boju,
bodi nam v pomoč zoper zlobnost
in zalezovanje hudobnega duha.
Ukroti naj ga vsemogočni Bog,
ponižno zato prosimo.
In ti vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z Božjo pomočjo v pekel pahni.  Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 25. navadna nedelja, Slomškova, 22.9.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Večeri za mlade: Dornberk, 28. 9. ob 19.00 – sv. maša, filmski večer. Srečanje začni ob 19.30.

Slomšek  je bil duhovnik, lavantinski škof, narodni buditelj, pisatelj, pedagog in skladatelj. Rodil se je na Slomu v Unišah v bližini Ponikve kot prvi od osmih otrok premožnima kmetoma Marku Slomšku in Mariji roj. Zorko, ki je bila doma iz Brdc pri Črešnjicah. Prvo izobrazbo je nabiral pri kaplanu Jakobu Prašnikarju po nedeljskih mašah. Šolanje je jeseni 1814 nadaljeval v Celju, kjer mu je ves čas stal ob strani domači kaplan. Ob učenju si je tudi sam služil denar s poučevanjem učencev bogatih staršev. V njem pa je vseskozi zorela želja po duhovniškem poklicu. Po končani celjski gimnaziji leta 1819 je odšel na licej v Ljubljano, kjer je bil sošolec Franceta Prešerna in nadalje v Senj. Jeseni leta 1820 se je vpisal na bogoslovje v Celovcu in bil zaradi svoje zagnanosti in sposobnosti že 8. 9. 1924 posvečen v duhovnika. Novo mašo je opravil v Olimju, 26. septembra 1924. Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje v Celovcu in redno maševal v bolnišnici sester elizabetink. Ker je teološki študij opravil odlično so mu ponudili nadaljnji študij, ki pa ga je Slomšek zavrnil. Odločil se je za življenje med preprostimi ljudmi. Njegova prva služba (28. julij 1825) se je pričela na Bizeljskem in nadaljevala v župniji Nova Cerkev pri Vojniku (1. maj 1827). V času  svojega službovanja v Novi Cerkvi se je izkazal kot odličen pridigar, veliko je pisal (tudi pesmi kot znana Večernica), poučeval otroke in se udeleževal raznih slovesnosti. Po dveh letih kaplanovanja je 1. novembra 1829 Slomšek dobil novo službo kot spiritual v celovškem semenišču. Tukaj je ostal devet let in v tem času ogromno pisal. Zbiral je ljudske pesmi, imel tečaje slovenskega jezika, pisal pridige, med počitnicami pa prepešačil vso deželo od Celovca do Salzburga, Dunaja, Celja do Zagreba. Leta 1838 je zaprosil za službo v Vuzenici, ki je bila takrat brez župnika. Popravil je farno cerkev in kupil veliko opreme za cerkev. Največ časa je posvetil otrokom. Zanje je ob večerih pisal znani učbenik za nedeljske šole Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena in prevedena. 1. oktobra 1844 je Slomšek dobil nove naloge kot kanonik v Štentandražu v Labotski dolini. Bil je šolski nadzornik v lavantinski škofiji, hkrati pa še župnik v Vuzenici. Kasneje se je preselil v Šentandraž in za šolarje napisal dva molitvenika. Želel si je ustanoviti tudi svojo založbo, pa mu to ni uspelo, zato se je posvetil pisanju. Ko je leta 1845 umrl celjski opat, je Slomšek zaprosil za službo v Celju in jo 3. marca 1846 tudi dobil. 5. julija istega leta pa je že sprejel službo škofa v lavantinski škofiji. Skrbel je za duhovno prenovo škofije, ustanovil založbo Mohorjeve družbe, molitveno bratovščino Cirila in Metoda, ter pomagal nadarjenim dijakom. Po letu 1948 je sodeloval pri reformi avstrijskega šolstva in izdal veliko učbenikov, beril, katekizmov. Veliko Slomškovo narodno zgodovinsko dejanje pa je bil prenos škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor (1859). S tem dejanjem je prispeval k večjemu ozemeljskemu in duhovnemu bogastvu slovenske dežele. Istega leta je v Mariboru ustanovil bogoslovno in teološko šolo, prvo visoko šolo v Mariboru in predhodnico današnje univerze.
Maja leta 1862 se je v Rimu srečal s Papežem, že 24. septembra 1862 pa je v Mariboru umrl. Pokopan je v kapelici Žalostne Marije Božje na mariborskem pokopališču. Leta 1941 so Nemci zahtevali, da se njegov grob prenese v grobnico pod frančiškansko cerkev. Ko so leta 1987 obnovili mariborsko stolnico je njegova krsta našla mesto v njej.
15. februarja 1999 je apostolski nuncij objavil, da bo papež 19. septembra slovesno razglasil častitljivega božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega. Na dan njegove smrti se v cerkvenem koledarju obhaja njegov god. Je zavetnik leta 2006 ustanovljene celjske škofije. V Novi Cerkvi, kjer je kot mlad kaplan služboval v letih 1827-1829, je od leta 2013 urejena Slomškova spominska soba.

DELA : šolski in vzgojni spisi:                                                                                                                                     Blaže ino Nežica v nedelski šoli (1842), Angel molitve za pobožne šolarje (1846), Sveto opravilo za pobožne šolarje (1846), Mali katekizem za pervošolce (1851), Abecednik za slovensko-nemške šole (1852), Malo berilo za pervošolce (1852), Veliko berilo za slovensko-nemške šole (1852), Malo berilo za slovensko-nemške šole (1853), Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencev drugega odreda (1853), Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih (1854),                                                                                                                                 

mladinski spisi:                                                                                                                                                           Molitvice ino potrebni nauki za pridne mladenče (1829), Posebni nauki ino molitve za žensko mladost (1829), Kerščansko devištvo (1834),

pridige:                                                                                                                                                                             Hrana evangeljskih naukov bogoljubnim dušam dana na vse nedelje ino zapovedane praznike v leti. I-III (1835), Živlenja srečen pot (1837), Angelska služba za mladenče k sveti maši streči (1838), Mnemosynon slavicum suis quondam auditoribus ac amicis carissimis dicat Antonius Slomshek (1840), Apostolska hrana. I-III (1849-50), Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva – Drobtinice (1862), Nebeško veselje, v osmih pridigah popisano – Dobtinice (1863),

zbrani in izbrani spisi: Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi. I-VI (1876-99), Slomškovo berilo (1991).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 24. navadna nedelja, 15.9.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Vabilo na kvatrnico na Mirenskem Gradu

Na Mirenskem Gradu bodo obhajali glavni praznik svetišča na jesenske kvatre - kvatrnico.

Kvatrnica je dan zahvale za vse prejeto in prošnja za blagoslov ob trgatvi. Na Mirenskem

Gradu kvatrnica sovpada tudi s praznikom Žalostne Matere božje, ki je zavetnica cerkve.

Letos bodo kvatrnico obhajali od 20. do 22. septembra. Praznovanje bo še posebej

namenjeno prošnji za prenovo Cerkve na Slovenskem in obhajanju jubilejnega leta ob 400

letnici ustanovitve Misijonske družbe.

 Priprava na praznovanje se bo pričela v petek, 20. septembra s postom zase in za

Cerkev. Ob 20.30 bo križev pot po poti na Mirenski Grad.

 V soboto, 21. septembra, bo ob 19h sveta maša s procesijo z lučkami. Sledilo bo

molitveno bdenje do polnoči pred kipom Žalostne Matere Božje. Priložnost bo tudi za

spoved.

 V nedeljo, 22. septembra bo ob 16h slovesna sveta maša, ki jo bo daroval upokojeni  škfo dr. Anton Stres.

Zavod Zamlade.si vabi na tridnevno romanje v Medžugorje, ki bo od 25. do 27. oktobra 2024. Romanje je namenjeno predvsem mladim, mlajšim odraslim in mladim družinam, vabljeni pa tudi vsi drugi (ni starostne omejitve). Prispevek za romanje je 150 EUR. Duhovno spremljanje br. Jaroslav Knežević, kapucin.

Prijavite se na spletni strani: romanje.zamlade.si ali po e-pošti info@zamlade.si.

Martin Golob je katoliški duhovnik mlajše generacije, ki tudi prek spleta preprosto in prisrčno nagovarja številne sledilce ter prinaša veselo oznanilo v živahen medijski svet. Njegovo pričevanje z naslovom Na spletni prižnici, ki ga je pripravil skupaj z Lojzetom Grčmanom, novinarjem portala Aleteia, je bliskovito postalo ena največjih slovenskih knjižnih uspešnic in se na številnih predstavitvah dotaknilo več tisoč ljudi. Nova knjiga prinaša za vsak dan v letu kratek odlomek iz evangelijev po Martinovem izboru in njegove spodbude k branju Svetega pisma

Oznanila župnij Šempas in Osek, 23. navadna nedelja, 8.9.2024, mali šmaren,   internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

19.9.2024 v našo župnijo pride znani grosupeljski župnik Martin Golob. Vabljeni na večer z njim v Kulturni dom v Šempasu ob 19h.

V septembru in oktobru bo srečanje za prvoobhajance drugo sredo v mesecu, novembra in naslednje mesece pa prvo sredo 17.30 do 18.30h.                                                                                                                                                  Molitveni dan za duhovne poklice: 14. 9. Sveta Gora

Priprava na poroko Datumi priprave: Priprava mora potekati osebno. 20 porok v letu 2024 je bilo za celo goriško. Priprava bo začela v nedeljo, 22. 9. ob 17.00. Priprava poteka 5 zaporednih srečanj. Prijave: osebno Bogdan Vidmar na tel. 051 323 165 oz. mail.bogdan.vidmar8@gmail.com 

Mladina Stična mladih – Stična: 21. 9. 2024   - organizira: Toplikar Boštjan, ki sporoči duhovnikom, kako se bo poromalo v Stično. Lani 1 avtobus. Prijave se zbira do 15. 9. 2024.

• Večeri za mlade: Dornberk, 28. 9. ob 19.00 – sv. maša, filmski večer. Srečanje začni ob 19.30.
• dobrodelna prireditev »Goriška dlan«: 11. 9. 2024. Božičnice za odrasle: Župnija Nova Gorica,

• Božičnica za otroke in mladino bo januarja. Martina Madon je odgovorna oseba.
• Sašo Mugerli zbere kontakte organistov – v mesecu septembru mu sporočimo kontakte organistov. Sestanek bo v Šempetru 23. (ponedeljek) 9. ob 20.00.

Katehumenat:  g. Bogdan Vidmar – marca 2025. Predlog: to naj bo v konkatedrali za ta naš severni del škofije.

Priprava na krst

Verouk: Liturgični zvezek je obvezen za prvih pet razredov in je 5 eur. Cene katekizmov in zvezkov so spodaj

Veroučenci njihovi starši in botri naj redno prihajajo tudi k svetim mašam, drugače verouk nima nobenega pomena. Prostovoljni prispevek za stroške verouka je 20 eur na otroka, za drugega 10.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21. navadna nedelja, 25.8.204   internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Kako se angeli javljajo ljudem?

Angeli so bili verjetno v tesni povezavi tudi z nekaterimi svetniki (Gema Galgani, Janez Bosko, oče Lamy, ...) ali so imeli ti svetniki vidno (čutno) komunikacijo z angeli, kako so jih videli, slišali (če so jih res) in kaj so o tem napisali. V tretjem redu sv. Dominika naj bi se več sester pogovarjalo s svojim angelom, z angeli se je srečevala tudi sv. Frančiška Rimska... Tudi pri življenjepisih svetnikov, predvsem pri mučencih, so angeli večkrat omenjeni (sv. Doroteja, Vincenc, Venancij, Lovrenc ... Tudi sv. Frančišek je gojil veliko ljubezen do angelov ...

Razodeto dejstvo je, da so angeli zgolj duhovna bitja. To pomeni, da nimajo telesa in zato po svoji duhovni naravi ne morejo puščati direktnih sledi v telesnem svetu. So pa po svoji naravi Božji poslanci človeku. Kar pa spet pomeni, da se morajo biti sposobni javiti v človekovem telesno-duhovnem načinu življenja in komuniciranja. To je na videz kontradiktorno, a Bog se nam sploh rad razodeva v nasprotjih. Morda tudi zato, da pritegne našo pozornost.

Že najpomembnejši svetopisemski sporočili, božično in velikonočno, vključujeta angele na viden in slišen način. Tako pastirji v Betlehemu, kot žene, ki so prve prišle h grobu, v Jeruzalemu so 'v živo' doživeli pojav angelov. Tako resničen, da so jih sprva celo zamenjali za ljudi. In ta seznam bi lahko nadaljevali z vašimi in še mnogimi drugimi primeri, ki jih poznamo predvsem iz življenja svetnikov ali krajevnih izročil. Saj ponekod hranijo celo kot relikvije 'ostanke' angelov po prikazovanjih. Ali so vse to samo izmišljotine, plod bujne fantazije ali bolnih blodenj? O konkretnih primerih se ne morem izrekati, ker imam premalo informacij in končno o pristnosti takšnih pojavov mora odločiti Cerkev po znanih postopkih. Zato se bom omejil zgolj na razumevanje možnosti takšnih pojavov in njihovo razumsko ter versko razsežnost.

Poskusimo odgovoriti na vprašanje, kako je tak telesno materialni stik z duhovnim bitjem, ki ga imenujemo angel, mogoč. Že v odnosih med ljudmi poznamo tako imenovane paranormalne pojave kot npr. hipnozo, telepatijo (prenos misli na daljavo), telekinezo (premikanje predmetov brez 'telesnega' stika), levitacijo (lebdenje teles, predmetov v zraku), materializacijo ('nastajanje' predmetov na neviden način) ... Takšne pojave imenujemo para-normalne, ker po eni strani dejansko obstajajo, so ugotovljeni, zato so 'normalni'; a si jih še ne znamo razlagati, očitno zato, ker še ne poznamo vseh naravnih pojavov, in zato so 'para'. Če že torej v človeškem zemeljskem načinu doživljanja obstaja še veliko 'skrivnosti', ki si jih ne znamo pojasniti, koliko jih mora obstajati v samo duhovnem svetu. Te zmožnosti in možnosti pa so nam še manj znane in jih morda nikoli ne bomo mogli razumeti. A vendar, in zdaj naredimo sklep s pomočjo vere: če se te in podobne stvari resnično dogajajo, in o tem ne moremo dvomiti, potem jih hoče Bog, ko ustvarja svet, saj On vanj 'polaga' zakonitosti. In zato so same na sebi dobre. Do neke mere jih lahko celo človek razvija in uporablja kot svoje paranormalne sposobnosti, a zelo skromno, vsekakor pa jih lahko uporablja Bog, ko želi komunicirati s človekom, in seveda tudi angeli kot njegovi poslanci.

Tako si z lahkoto predstavljamo, da lahko sposobnost materializacije v človeku uporabi tudi Bog po angelu, in ta se prikaže v obliki, ki je takšna, da ga bo posameznik prepoznal kot angela, čeprav sam nima telesa. Enako velja za glas ali kakšno drugo telesno znamenje. Slišal sem, čeprav ne preveril, da naj bi nekje hranili kot relikvijo 'pero' nadangela Gabriela. Je to mogoče? Direktno gotovo ne, saj nadangeli nimajo 'peres', niti 'kril'. Res pa je, da je najbolj znana podoba angelov mladenič s perutmi. A to je 'izmišljotina' kakšnega umetnika, ki se je navdihoval pri skrivnostnih videnjih v apokaliptičnih in preroških videnjih stare zaveze. In če se je nadangel Gabriel hotel nekomu s takšno predstavo o angelih približati tako, da ga je prepoznal in razumel, je moral 'uporabiti' to svojo 'umetno' podobo. Ali drug primer: v bližini San Giovanni Rotondo, romarskega kraja sv. p. Pija, stoji gora Monte Sant'Angelo, kjer se je večkrat od konca 5. stol. Naprej, prikazal nadangel Mihael in naj bi pustil v kamnu tudi odtis svojih stopal. Gre za podobno zgodbo. Nadangel Mihael seveda nima stopala, da bi njegov odtis lahko ostal v kamnu. Vendar zato, da bi človeku spregovoril o svoji resnični navzočnosti v njegovo dobro po Božjem naročilu, je lahko uporabil vse paranormalne sposobnosti ustvarjene materialne narave, da je svojo in Božjo navzočnost potrdil na način, ki so ga ljudje jasno in nedvoumno razumeli.

In prav to slednje bi želel poudariti. Karkoli angeli storijo, kakorkoli se nam 'javijo', storijo zato, da bi se skupaj z njimi v veri še bolj odprli Božji ljubeči navzočnosti in ga z veselim srcem slavili, se mu zahvaljevali in po potrebi tudi prosili. In če se je to dogajalo v preteklosti, ne vem, zakaj ne bi bilo možno tudi danes, če Bog presodi, da bi bilo komu v duhovno korist.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 20. navadna nedelja 18.8.2024, začetek oratorija,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Blizu oznanjevanju je poučevanje ali kateheza. Duhovnik velik del svojega pastoralnega dela namenja verskemu poučevanju in vzgoji otrok, mladih, zakonskih parov in družin; na poseben način pa se posveča tudi katehumenom, to je tistim odraslim osebam, ki se želijo poučiti v krščanski veri in se včleniti v občestvo Cerkve.

Kateheza ni zgolj za podajanje verskega znanja ampak je predvsem oblikovanje verske miselnosti in zorenje za življenje po veri. Da se lahko verujoči človek udeležuje obredov Cerkve, mora biti o njih najprej poučen. Poznati mora njihov pomen in namen, vsebino in simbole. Zato kateheza nujno vsebuje tudi uvajanje v bogoslužje, predvsem v obhajanje zakramentov. Pri tem poslanstvu duhovnikom pomagajo številni verni laiki - kateheti in katehistinje, ki so primerno usposobljeni za opravljanje katehetske službe.

Urnik verouka za leto 2024/25

Biblična kateheza – ali kako vstopa Beseda v življenje

»V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, na način, da so jo lahko slišali« (Mr 4,33)

Sveto pismo ni zbirka magičnih besed, izrekov ali zakonov, ampak je knjiga, ki opisuje Božje razodevanje človeku in človekovo odzivanje na ta Božji nagovor. Ni torej knjiga predpisov ali receptov, ki se jih je potrebno naučiti na pamet in bi že delovali, ampak živa knjiga, po kateri njen glavni avtor – Sveti Duh – še vedno deluje, uči in spreminja tistega, ki vstopi v odnos z Njim. Ljudje in dogodki, ki so opisani v Svetem pismu, niso neke okamenele priče preteklosti, ampak podobe življenja, v katerem se srečujeta Bog in človek. Svetopisemski pisatelj je po Božjem navdihu iz dogodkov prepoznaval Božji nagovor človeka ter opisoval človekovo odzivanje. Ker je Božje življenje večno in univerzalno, je tudi sporočilo Svetega pisma, čeprav gre za konkretno govorico, univerzalno in večno veljavno. Tudi Jezus – Božji  Sin – je razodeval Božjo modrost na konkretni način (gr. kathōs), da so ga lahko poslušalci razumeli.

Biblična kateheza želi posnemati življenjski ali celostni način podajanja skrivnosti vere, kot ga srečamo v Svetem pismu. Vsi voditelji ljudstva, ki nastopajo v Svetem pismu – od očakov, prerokov, učiteljev do apostolov, so iskali načine, kako sporočiti Božjo besedo, da bo ta slišana in sprejeta. Uporabljali so različno govorico, podobe, znamenja, simbole in druge pripomočke, da bi se Beseda dotaknila konkretnega življenja. Ko je Beseda enkrat stopila v življenje, ko jo je človek sprejel in se ji je izročil, je ta začela delovati in je naredila svoje. Ali kakor pravi prerok Izaija: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (55,10-11).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 19.navadna nedelja, 11.8.2024 internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijavite se na oratorij 2024 (samo še danes), ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 2024

Marijino vnebovzetje velja za največji Marijin praznik in za slovenske katoličane predstavlja priložnost, da na ta dan, ki je tudi dela prost, obiščejo katero od Marijinih romarskih cerkva, ki jih je v Sloveniji kar precej.

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki je po cerkvenih določbah slovesni in zapovedani praznik, ljudsko pa ga imenujemo »veliki šmaren«, praznujemo 15. avgusta, torej tako rekoč sredi poletja. Zakaj ravno takrat? Razlog je izročilo, saj so na ta dan praznovali ta praznik v Jeruzalemu že v petem stoletju, in sicer kot »Marijino zaspanje«.

Številne cerkve, posvečene Mariji

V Sloveniji obstaja skoraj 2.400 cerkva, v veliki večini gre za katoliške verske objekte, večinoma so to tudi podružnične cerkve. Več kot tristo med njimi jih je posvečenih Mariji, kar je največ med svetniki (sledi ji sv. Nikolaj oziroma sv. Miklavž, kateremu je po podatkih Wikipedie posvečenih 117 cerkva, med njimi so tri stolne cerkve). Ob tem je treba poudariti, da so naslovi posvečenosti Mariji precej različni (Marijino ime, Marijino rojstvo, Karmelska Mati Božja, Lurška Mati Božja, Žalostna Mati Božja …), ne glede na to pa je vsaka tretja Marijina cerkev dejansko posvečena Marijinemu vnebovzetju. Med njimi je tudi koprska stolnica. Ob tem prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča in to celo mnogi, ki sicer ne hodijo redno vsako nedeljo k maši – če niso takrat ravno na dopustu v tujini. Najbolje so obiskana škofijska romarska središča: Brezje (nadškofija Ljubljana, hkrati je to slovensko narodno svetišče), Ptujska gora (nadškofija Maribor), Sveta gora (škofija Koper), Petrovče (škofija Celje), Turnišče (škofija Murska Sobota) in Zaplaz (škofija Novo mesto). Zato ne preseneča, da škofje na ta dan mašujejo prav v teh romarskih cerkvah. Ob tem pa je še veliko drugih Marijinih romarskih cerkva po Sloveniji, na primer v krajih Strunjan (tam se slovesno obhaja predvečer praznika), Log pri Vipavi, obe Novi Štifti (pri Gornjem Gradu in pri Ribnici), Nazarje, Olimje, Svete gore nad Sotlo, Zasavska Sveta gora, Kurešček, Žeželj, Svétina nad Štorami, Šmarje pri Jelšah itd. Ob tem ne gre pozabiti na priljubljene romarske točke tudi v naši neposredni soseščini (Barbana, Vejna, Stara gora, Trsat, Marija Bistrica itd.).

Kakšen pomen imajo romanja?

Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene. Marijino vnebovzetje je tudi praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi, Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrsten poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo, prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene. Praznovanje nas tudi spominja, da sta v našem življenju pomembni tako materialna kot duhovna komponenta, tako večno kot zemeljsko, in da se oboje prepleta. Delo za duhovno ne pomeni zanemarjanje materialnega. Po krščanski tradiciji velja prav nasprotno: ko se trudimo za zemeljski napredek, si s tem že pripravljamo večno bivanje. Zato ta praznik v nas poglablja to upanje, saj pred nas postavlja primer nekoga, ki mu je to odlično uspelo: Jezusovo mater Marijo. Predstavlja nekakšno nadgradnjo praznovanja velike noči, branje Božje besede na ta dan – iz knjige Razodetja o zmaju, ki se bojuje proti ženi – pa nas spomni, da smo v tem času do končne sodbe podvrženi borbi med dobrim in zlim, vendar je Bog zmagovalec. Svojega Sina je poslal na svet v odrešenje prav po Mariji, zato je to tudi njena zmaga.

Za Slovenijo je praznik Marijinega vnebovzetja še posebej pomemben, ker na ta dan obnovimo posvetitev slovenskega naroda Mariji, kar je Cerkev na Slovenskem prvič storila že na ta praznik takoj po osamosvojitvi v znamenje hvaležnosti za Božje in Marijino varstvo. To lahko storimo s posebno posvetilno molitvijo ali pa s preprosto molitvijo »O Gospa moja«. Za Slovenke in Slovence je tako praznik Marijinega vnebovzetja priložnost za praznovanje hvaležnosti, ta praznik pa je hkrati tudi spodbuda, da sami izrečemo Bogu svoj DA. Vsak od nas ga lahko prosi, naj se razodene v njegovem življenju. In takšen praznik je več kot imenitna priložnost za to.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 18. navadna nedelja, 4.8.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijavite se na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 2024

4. avgusta v Katoliški cerkvi obhajamo god sv. Janeza Marije Vianneya, poznanega tudi kot arškega župnika, zavetnika in vzornika dušnih pastirjev.

Sv. Janez Marija Vianney se je rodil 8. maja 1786 v vasi Dardilly, v bližini francoskega mesta Lyon. Po novi maši leta 1816 je bil dve leti kaplan pri svojem dobrotniku in župniku Balleyu, nato je bil leta 1818 prestavljen v vas Ars. V župniji je najprej poskrbel za verski pouk otrok in odraslih ter se boril zoper štiri tedanje poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. Leta 1827 so se začela množična romanja k župniku Vianneyu v Ars, kamor so ljudje hodili predvsem, da bi opravili sveto spoved.

Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpali njegove moči. 4. avgusta 1859 je umrl in na njegovem pogrebu se je zbralo nad 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. pa ga je leta 1925 razglasil za svetnika. Leta 1929 je bil sv. Janez Marija Vianney razglašen za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev.

6. avgust Jezusova spremenitev na gori

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 28.7.2024, sv. Jakob, 17.navadna nedelja, šagra v Ozeljanu,internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prav gotovo poznate Jakobovo pot, koliko pa veste o sv. Jakobu, po katerem se imenuje?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21.7.2024, 16. navadna, Krištofova nedelja,                       internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Pričevanje medicinske sestre, ki je svoje življenje posvetila skrbi za neozdravljivo bolne

“Dolga leta sem delala na področju paliativne oskrbe. Moji pacienti so odhajali domov, da bi tam umrli. Z menoj so delili nekaj neverjetno posebnih trenutkov. Z njimi sem preživela zadnje tri do dvanajst tednov njihovega življenja.”

“Ljudje občutno dozorijo, ko se soočijo z lastno smrtnostjo. Naučila sem se, da nikoli ne smemo podcenjevati človekove sposobnosti za rast. Nekatere spremembe so bile izjemne. Vsak od njih je, pričakovano, izkusil različna čustva: zanikanje, strah, jezo, obžalovanje, še več zanikanja in na koncu tudi sprejemanje. Kljub vsemu je vsak pacient pred odhodom našel svoj mir, prav vsak izmed njih,” je razkrila Bronnie.

Ko so jo vprašali o željah in obžalovanjih, ki so jih ljudje izrazili pred smrtjo, je na svojem blogu razkrila najpogostejše in tiste, ki so jo najbolj zaznamovale:

Ko so jo vprašali o željah in obžalovanjih, ki so jih ljudje izrazili pred smrtjo, je na svojem blogu razkrila najpogostejše in tiste, ki so jo najbolj zaznamovale:

1. Želim si, da bi bil pogumen in izbral življenje, v katerem bi bil resnično zvest sam sebi, ne pa tistega, ki so ga drugi pričakovali od mene

Ob koncu življenja je bilo to najpogostejše obžalovanje. Ko ljudje spoznajo, da se bo njihovo življenje kmalu končalo in se jasno ozrejo nazaj, se lahko hitro vidi, koliko sanj je ostalo neuresničenih. Večina ljudi ni uresničila niti polovice svojih sanj in je morala umreti z vedenjem, da je tako zaradi odločitev, ki so jih sprejeli – ali tistih, ki jih niso.

2. Želim si, da ne bi toliko delal

“To so omenili vsi bolniki moškega spola, za katere sem skrbela,” je povedala medicinska sestra. Zamudili so mladost svojih otrok in družbo svojih žena. Tudi ženske so izrazile to obžalovanje, a ker je večina bolnic iz prejšnje generacije, so v večini primerov ženske skrbele za dom.

3. Želim si, da bi imel pogum izraziti svoja čustva

Mnogi ljudje so zatrli svoja čustva, da bi ohranili mir z drugimi. To je vodilo v sprijaznjenje s povprečnim obstojem in nikoli niso postali to, kar so v resnici bili sposobni postati. Številne bolezni so se razvile prav zaradi te grenkobe in zamere, ki so ju nosili s seboj.

4. Želim si, da bi ohranil stike s prijatelji

Pogosto mine več tednov okrevanja, da se zares zavejo vsega dobrega, kar prinašajo stari prijatelji, in velikokrat jih ni več mogoče najti. Bolniki so bili tako zaposleni z lastnim življenjem, da so z leti pustili, da so ugasnila zlata prijateljstva.

5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši

To je presenetljivo zelo pogosto obžalovanje. Veliko ljudi šele na koncu življenja spozna, da je sreča naša izbira. Zavejo se, da so vse življenje preživeli ujeti v stare vzorce in navade. Zaradi strahu pred spremembami so pred drugimi in pred seboj živeli v pretvarjanju, da so srečni. 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto

Oznanila župnij Šempas in Osek, 15. navadna nedelja, šagra sv. Mohorja 14.7.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Internet je še posebej aktualen v zadnjem času, saj je prek njega mogoče dobiti raznorazne informacije. Zakaj ne bi ponudili naših, ki gojijo dobro, lepo in resnično.
Pravilo vse človeške dejavnosti je to, da v skladu z božjim načrtom in božjo voljo ustreza resničnemu blagru človeškega rodu in da omogoča človeku kot posamezniku ali kot članu družbe neokrnjeno gojitev in spolnitev njegove poklicanosti.

RAZLIČNOST
V Cerkvi ne potujejo vsi po isti poti, vsi pa smo poklicani k svetosti. Različnost darov, služb in del zbira božje otroke v enoto, ker vse to dela isti Duh.14
»Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,7.11-13).
Laikom pripada posebna, njim lastna svetnost. Po posebni poklicanosti imajo nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. Živijo v svetu, t.j. v vseh posameznih svetnih dolžnostih in poslih, v rednih družinskih in družbenih razmerah. Tam jih Bog kliče, da bi z izvrševanjem svoje lastne naloge in ob vodstvu evangeljskega duha kakor kvas od znotraj prispevali k posvečenju sveta in da bi razodevali Kristusa drugim.15
 

Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu, saj je Bog v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto.16
Vsi kristjani torej, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo tudi v zemeljski družbi prispevamo k temu, da življenje postaja bolj človeško. V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, ki se dajo voditi božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Boga Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni.17
Pismo Diognetu goji občutek odgovornosti kristjana do sveta. »Kakor duša biva v telesu, pa ni od telesa, tako kristjani bivajo v svetu, pa niso od sveta. Duša je zaprta v telo, a ga drži pokonci, tako so kristjani v svetu kakor v ječi, pa držijo pokonci ta svet«.18
Z razumom in svobodno voljo obdarjeni človek je postavljen v družbo; kot sin je poklican k samemu notranjemu občestvu z Bogom in k deležnosti pri njegovi lastni sreči.19

Bog je ljubezen, zato je prvi in najpotrebnejši dar LJUBEZEN, s katero Boga ljubimo nad vse in bližnjega zaradi njega. Ljubezen namreč kot vez popolnosti in polnost postave usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja. Znamenje resničnega Kristusovega učenca je ljubezen do Boga in do bližnjega.20
Drug z drugim moramo ravnati kakor bratje, delati da bi bili eno.21
Če je nas je namreč Bog tako povzdignil, da smo ustvarjeni le malo nižje od angelov, s slavo in častjo ovenčani, in imamo oblast nad deli svojih rok in vse je podvrženo našim nogam (prim. Ps 8,5-7),22 koliko bolj moramo mi spoštovati drug drugega in se resnično sprejemati in ljubiti med seboj.

KAJ JE TOREJ POSLANSTVO KRISTJANA DANES?
Predvsem zavest življenja v Cerkvi, ki je skrivnostno Kristusovo telo. V moči te zavesti bomo sposobni opravljati tudi pomembno poslanstvo na areopagu sveta, v dialogu z ljudmi, ki nimajo istih vrednot, oz. jih sploh nimajo. Le skupaj, z roko v roki, lahko prekvasimo in obnovimo ta svet, ki je prepojen s kulturo smrti in vanj spet vrnemo svežino resnične ljubezni, veselja in miru.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 14. navadna nedelja, 7.7.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

KAJ JE NALOGA KRISTJANA?
V konstituciji Cerkev današnjem svetu lahko preberemo, sledeče: »Ob vodstvu Duha Tolažnika nadaljevati delo Kristusa samega, ki je prišel na svet zato, da bi spričal resnico.«
Poslanstvo kristjanov je tudi to, da »izrekajo nravno sodbo, in sicer tudi glede zadev s političnega področja, kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš, pri čemer seveda uporabljajo vsa tista sredstva, ki so glede na različnost časov in okoliščin v skladu z evangelijem in blagrom vseh« (CS 76,5).
Poslanstvo kristjanov je tudi v tem, da se borijo proti vsakemu, bodisi socialnemu, bodisi kulturnemu zapostavljanju v osnovnih pravicah osebe, naj bo to zaradi spola, rodu, barve, socialnega položaja, jezika ali vere, ker to nasprotuje božjemu načrtu.
Če povzamemo na kratko bistvo poslanstva kristjanov v današnjem svetu lahko rečemo, da je njegovo poslanstvo biti sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13-16).

Kristjani pa nismo ljudje samotarji ampak smo bitja skupnosti, saj je Bog ustvaril ljudi, da bi se združevali v družbeno enoto, ker je hotel narediti ljudstvo, ki ga bo v resnici priznavalo in mu sveto služilo.
Tako je Jezus, edinorojeni Božji Sin, ustanovil Cerkev, ki je skupnost (občestvo) verujočih. Cerkev smo JAZ in MI.
Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska, tako je tudi poslanstvo kristjanov, da so enotni, da stremijo k svetosti, skrbijo za vesoljnost (katoliškost) in da apostolsko delujejo.
Naloga Cerkve je gojiti in pospeševati vse, kar je v človeški skupnosti resničnega, dobrega in lepega.

IN KAJ O RAZLIČNIH SLUŽBAH V CERKVI PRAVI SVETO PISMO?
»Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih.
So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot« (1 Kor 12,28-31).
Kakšna je ta odličnejša pot? To je pot ljubezni.
»Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35).

Jezus pravi, oz. zapove svojim učencem tudi:
»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34).9
Krščanski človek prejme prvine Duha, ki ga usposabljajo za spolnjevanje nove postave ljubezni (prim. Rim 8,1-11). Gotovo kristjana bremeni nujnost in dolžnost, da se za ceno mnogih bridkosti bojuje zoper zlo in da pretrpi tudi smrt; toda pridružen velikonočni skrivnosti bo šel, potem ko je bil upodobljen po Kristusu v njegovi smrti, okrepljen z upanjem, vstajenju naproti.
Ljudje so poklicani, da svet bolje prilagodijo visokemu človekovemu dostojanstvu, da zahrepenijo po vesoljnem in globlje utemeljenem bratstvu in da se podžgani od ljubezni, z velikodušnim in združenim naporom odzovejo perečim zahtevam naše dobe.

ŽIVETI LJUBEZEN?
Kako pa konkretno živeti to ljubezen, če pa ljudje niso ozaveščeni, pripravljeni na tako življenje? Treba jih je torej pripraviti na to. In za to je treba uporabiti vsa sredstva, ki so na voljo, saj Cerkev spodbuja krščanske laike, naj bodo navzoči v spodbujanju poguma in intelektualne ustvarjalnosti na privilegiranih mestih kulture, kot je svet šolstva in univerze, na krajih znanstvenega in tehničnega raziskovanja, na krajih umetniške ustvarjalnosti in humanističnega razmišljanja. Ta navzočnost je namenjena ne samo spoznavanju in morda še kritičnemu presojanju in očiščevanju elementov obstoječe kulture, ampak tudi kulturnemu dvigu s pomočjo izvirnih bogastev evangelija in krščanske vere.
Uporaba in sprejemanje sredstev družbenega obveščanja zahtevata bodisi vzgojo h kritičnemu čutu, ki ga navdihuje trpljenje za resnico, bodisi dejavno obrambo svobode, spoštovanje osebnega dostojanstva, pristnega kulturnega dviga ljudstev s trdnim in pogumnim odstranjevanjem vseh oblik monopolizacije in manipulacije.
Pastoralna odgovornost krščanskih laikov pa se ne zapira samo v to obrambno delo. Po vseh poteh sveta, tudi prek tiska, kina, radia, televizije, gledališča in interneta je potrebno oznanjati evangelij, ki odrešuje.

Internet je še posebej aktualen v zadnjem času, saj je prek njega mogoče dobiti raznorazne informacije. Zakaj ne bi ponudili naših, ki gojijo dobro, lepo in resnično.
Pravilo vse človeške dejavnosti je to, da v skladu z božjim načrtom in božjo voljo ustreza resničnemu blagru človeškega rodu in da omogoča človeku kot posamezniku ali kot članu družbe neokrnjeno gojitev in spolnitev njegove poklicanosti.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13. navadna nedelja 30.6.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

EMIL KETE

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 13. navadna nedelja 30.6.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

EMIL KETE

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 16.6.2024, 11. navadna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Odprte so prijave na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 

Škof Bizjak: Na novih mašnih plaščih koprske škofije je delo ljubezni naših žena in deklet

Pričujoči jubilejni mašni plašči so nastali iz želje, da bi mašniki pristopali k sveti gostiji v svatovskih oblačilih in bi z njimi povečevali lepoto svetega bogoslužja. Kristusov monogram na portah mašnih plaščev nam kliče v spomin, da je pri vsaki sveti maši Kristus navzoč kot duhovnik in oltar in Jagnje obenem. Znamenja svetega križa na portah nam kličejo v spomin, da se pri vsaki sveti daritvi obnavlja Kristusova daritev na križu: 'Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!' 

Evangelist Matej piše: 'Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste' (Mt 13,47). Izračunali smo, da bi iz vseh čipk, če bi jih povezali skupaj, dobili približno šest metrov dolgo in dva metra široko mrežo. Naj tudi mreža iz čipk kakor ribiška mreža v evangeliju zbira v nebeško kraljestvo ljudi vsake vrste. Naj se uresničuje, kar pravi psalmist: 'Tvoji duhovniki naj oblačijo pravičnost, tvoji sveti naj se glasno radujejo!' (Ps 132,9). In vsi plašči naj bodo kot tančica Jagnjetove zaročenke, ki predstavlja pravična dela svetnikov (Raz 19,8). Še enkrat prisrčna hvala in iskrene čestitke vsem.

V Kopru 18. junija praznujejo praznik sv. Nazarija, zavetnika mesta in prvega škofa v Kopru.

Sv. Nazarij

Mesto Koper po starem izročilu danes obhaja god svojega zavetnika svetega Nazarija, ki naj bi bil prvi škof tega mesta. Vsa koprska škofija se na današnji dan spominja posvetitve koprske stolnice. Stolnica je "mati vseh cerkva v škofiji", ker je v njej sedež stol škofa, prvega učitelja vere in prvega pastirja božjega ljudstva v krajevni Cerkvi, ki je del vesoljne Kristusove Cerkve. Prva koprska stolnica naj bi bila na tem mestu zgrajena že v 9. stoletju. Zunanjščina in notranjščina, zlasti pa arheološka izkopavanja v novejšem času, pričajo, da so jo večkrat prezidavah. Sedanjo obliko in velikost je dobila v prvi polovici 18. stoletja.

Koprska stolnica je bila vedno posvečena Marijinemu vnebovzetju, kot mnogo najstarejših cerkva na slovenskih tleh. Sveti Nazarij pa je bil vedno češčen kot zavetnik mesta. Po izročilu, ki ga sprejemajo skoraj vsi krajevni zgodovinarji, je oglejski patriarh Štefan, ko je uvidel, da ne zmore več sam voditi škofije, ker je s širjenjem krščanstva proti vzhodu vedno bolj rasla, ustregel vernikom v teh krajih: na priporočilo cesarja Justina I. je prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da si večja mesta v Istri izberejo lastnega škofa. Izvolili so jih šest, med njimi Nazarija za mesto Kapris ali Egido v Tržaškem zalivu.

Izročilo ve povedati celo to, da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).

V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria ("glava Istre"). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«

Vir: revija Ognjišče.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 10. navadna nedelja; 9.6.2024,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom. Prijavite se lahko na GSM. 051 228 231 Natalija.

Odprte so prijave na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 

Oratorij Slovenija je na svojih družbenih omrežjih napovedal temo oratorija 2024: tokrat je znova na vrsti svetopisemski lik, starozavezni prerok Daniel.

Glede na usmerjenost srca postane vsaka stvar v človekovih rokah priložnost ali nevarnost. Njegovo lastno telo, ki je ustvarjeno, da bi bilo prostor komunikacije in občestva, lahko postane sredstvo napadalnosti. Na enak način je lahko vsaka tehnična dopolnitev človeka orodje ljubečega služenja ali sovražnega gospodovanja. Sistemi umetne inteligence lahko prispevajo k procesu osvobajanja od nevednosti in omogočijo izmenjavo informacij med različnimi ljudstvi in generacijami. Lahko na primer naredijo dosegljivo in razumljivo ogromno dediščino znanja, zapisanega v preteklih obdobjih ali omogočijo ljudem, da komunicirajo v njim neznanih jezikih. Istočasno pa so lahko tudi orodja »kognitivnega onesnaženja«. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 9. navadna nedelja, 2.6.2024, zaključek veroučnega leta,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Vabimo vas, da se v soboto 8. 6. 2024 ob 16.00 pridružite na srečanje starejših in bolnih, ki bo letos potekalo v Šempasu. Pričeli bomo s sveto mašo, ki bo v šempaskem župnišču, po njej pa se bomo podružbili ob prigrizku. Prisrčno vabljeni

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom. Prijavite se lahko na GSM. 051 228 231 Natalija.

Odprte so prijave na oratorij 2024, ki bo potekal od nedelje 18.8. do petka 23.8. 2024 v Šempasu. V nedeljo sicer ne bo običajen oratorijski dan, bo samo uvodni del igrice in nekaj malega uvoda. Prijave zbiramo preko Google obrazca, ki je dostopen na povezavi https://forms.gle/NsQr7RqkWajxYwYL7 ali pa preko qr kode na zgibanki in plakatih. Zadnji dan za prijave je 11. 8. 

Oratorij Slovenija je na svojih družbenih omrežjih napovedal temo oratorija 2024: tokrat je znova na vrsti svetopisemski lik, starozavezni prerok Daniel.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Nedelja Svete Trojice 26.5.2024, slovesnost Prvega Svetega Obhajila,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Vabimo vas, da se v soboto 8. 6. 2024 ob 16.00 pridružite na srečanje starejših in bolnih, ki bo letos potekalo v Šempasu. Pričeli bomo s sveto mašo, ki bo v šempaskem župnišču, po njej pa se bomo podružbili ob prigrizku. Prisrčno vabljeni

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom. Prijavite se lahko na GSM. 051 228 231 Natalija.

Telovo - Sveto Rešnje telo in Sveta Rešnja kri

• Ker je evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja (prim. Mr 14), središče vsega krščanskega življenja, je kaj naravno da se je pojavila težnja, naj jo počastijo s posebnim praznikom.
• Res je, da se evharistična skrivnost posebno slavi na veliki četrtek zvečer. Ker pa je slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Potrebno je bilo uvesti poseben praznik Svetega Rešnjega telesa.

Telovo - odgovor na krivoverstvo

Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočem v Svetem Rešnjem telesu v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje. Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je je začelo širiti v 11. stoletju.

• Brez dvoma je bilo odgovor krivovercem (Berengar), ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina. Hkrati pa je bilo to tudi nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila.

Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil le ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo tega posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liega na osnovi osebnega razodetja v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan.

Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast Svetemu Rešnjemu telesu, in sicer naj bo ta praznik v četrtek v osmini praznika Svete Trojice.

Telovo v naših krajih

V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. Naslednik Urbana IV., Klement V. Je leta 1311 praznovanje potrdil. Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost.

Po drugem vatikanskem koncilu se imenuje praznik Sveto Rešnje telo in Rešnja kri. Ni pa zdaj več praznika Dragocene krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil prej 1. julija. Zdaj dvojni naslov poudarja, da je evharistija ena sama pod dvema podobama.

V zvezi s praznovanjem Svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti:

• izpostavljanje Najsvetejšega,
• blagoslov z Najsvetejšim,
• štirideseturna molitev in
• procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.

Procesija za Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod že imeli v 13. stoletju (npr. V Koelnu leta 1274).

Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Vendar je bila tukaj predvidena samo preprosta oblika sprevoda, pri katerem je duhovnik Sveto Rešnje telo izpostavil v češčenje in dal ob koncu samo blagoslov.

Telovo - bogat obred s procesijo

• Zunaj Rima se je po mnogih deželah tako tudi pri nas razvil bogatejši obred. Procesija se je vila (marsikje še danes) po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja.

• Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Tako je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa hkrati častilna in prošnja.

Telovo - obrednik

V novejšem času skušajo pri nas in po svetu posodobiti staro obliko telovske procesije. Marsikje je ne opravljajo več na sam praznik, temveč na naslednjo nedeljo. Obrednik predvideva tri oziroma pet oblik procesij. Vsaka župnija naj bi izbrala tisto obliko, ki najbolj ustreza krajevnim razmeram.

Območna Karitas tudi letos organizira 15. 6. 2024 romanje bolnih , invalidov in ostarelih na Brezje z  avtobusom.

prijavite se lahko na mob. 051 228 231 Natalija.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Binkošti, 19.5.2024,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ta teden naj otroci prinesejo k verouku narejene vse naloge in spričevala, če jih še niso. Nekateri niti še nimajo ocen…

Binkošti

Vsakemu od nas se je že primerilo, da je videl naslednji prizor: avto v okvari, v njem je voznik, zadaj pa eden ali dva s težavo porivata avto, da bi dobil toliko hitrosti, da bi vžgal …, pa nič. Za nekaj časa se ustavijo, si obrišejo pot in znova začno porivati avto … Potem pa naenkrat zaslišimo hrup in motor začne delovati, avto spelje in tisti, ki so ga porivali, se z olajšanjem oddahnejo.                                                          To je podoba tega, kar se dogaja v krščanskem življenju. S težavo rinemo naprej, a brez velikega napredovanja. Pomislim, da imamo na razpolago izjemno močan motor – »moč od zgoraj« –, ki samo čaka, da ga spravimo v tek. Današnji binkoštni praznik nam bi moral pomagati odkriti ta motor in kako ga spraviti v tek.                                                                                                                                                                   Ob poslušanju današnjih svetopisemskih odlomkov imamo lahko vtis, da gre za navidezno nasprotje. Prvo berilo iz Apostolskih del nam govori o prihodu Svetega Duha, ki se zgodi petdeset dni po veliki noči; v evangeljskem odlomku pa nam Janez predstavi Jezusa, ki se na sam velikonočni večer prikaže apostolom in jim podeli isti dar, rekoč: »Prejmite Svetega Duha.«                                                                                          Ali gre za dvoje različnih binkošti? V določenem pomenu bo držalo; toda ti dve pripovedi se medsebojno ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Ustrezata dvema različnima načinoma predstavitve vloge Svetega Duha, ki sta enako pomembna. Luka, ki vidi Svetega Duha kot počelo enotnosti in univerzalnosti Cerkve ter moč za njeno poslanstvo, predstavi prihod Svetega Duha petdeset dni po veliki noči vpričo predstavnikov različnih narodov in jezikov. Janez, ki vidi Duha kot izvor novega življenja, izvirajočega iz Kristusove smrti, pa poudarja njegove prve pojavitve, ki se zgodijo na sam dan vstajenja. Lahko bi rekli, da nam Janez pove, od kod prihaja Sveti Duh: iz prebodene Odrešenikove strani; Luka pa nam pove, kam vodi Duh: do skrajnih mej sveta.

Tudi simboli, s katerimi opisujeta Svetega Duha, so v omenjenih primerih različni. Sveto pismo se rado poslužuje materialnih in elementarnih naravnih simbolov, ko nas želi o čem poučiti, in tako stori tudi, ko govori o Svetem Duhu. Hebrejska beseda ruah ima dva izvirna pomena: najprej pomeni veter, potem pa tudi dih. Luka postavi v ospredje podobo vetra, ki poudari moč Svetega Duha: »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«

Tudi Janez pozna simbol vetra (»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Jn 3,8); v današnjem odlomku pa ima raje podobo diha, ki prikliče, kar je Bog storil na začetku, ko je »dihnil« v Adama oživljajočega duha: »Dihnil je vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha!’«

Po tem kratkem pogledu današnjih beril se usmerimo na eno samo točko. Pripoved iz Apostolskih del se začne z besedami: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1). Iz teh besed lahko razberemo, da so pred temi binkoštmi že obstajale neke druge binkošti. Ali drugače: binkošti so obstajale tudi že pri Judih in prav na ta praznik je prišel Sveti Duh. Krščanskih binkošti ne moremo razumeti, če ne upoštevamo judovskih binkošti, ki so jih pripravljale.

V Stari zavezi sta bili dve temeljni razlagi binkoštnega praznika. Na začetku je bil to praznik sedmih tednov (prim. Tob 2,1), praznik žetve (prim. 4 Mz 28,26 sl.), ko so darovali Bogu prvine žita (prim. 2 Mz 23,16; 5 Mz 16,9). Kasneje – in to zagotovo velja za Jezusov čas – pa je praznik obogatil nov pomen: to je bil praznik izročitve Postave in zaveze na gori Sinaj.

Kaj pomeni, da Sveti Duh pride na Cerkev prav na dan, ko so Izraelci obhajali praznik Postave in zaveze? Odgovor je preprost. S tem je nakazano, da je Sveti Duh nova, duhovna postava, ki daje pečat novi in večni zavezi in ki posvečuje kraljevsko in duhovniško ljudstvo, ki je Cerkev. To je Postava, ki ni več pisana na kamnite, ampak na mesene plošče, ki so srca ljudi. Prav to je hotel Luka poudariti v Apostolskih delih, ko je opisal prihod Svetega Duha v viharju in ognju, kar je bilo značilno tudi za Božje razodetje na Sinaju.

Sv. Avguštin je zapisal: »Koga ne bi nagovorilo to sovpadanje in hkratna razlika? Petdeset dni je od obhajanja Pashe v Egiptu pa do dne, ko je Mojzes prejel Postavo, ki jo je na kamnite table zapisal Božji prst; podobno po dopolnjenih petdesetih dneh od žrtvovanja pravega Jagnjeta, ki je Kristus, je Božji prst, t.j. Sveti Duh, napolnil zbrane vernike.«

Ta razmišljanja takoj porajajo naslednje vprašanje: ali živimo pod staro ali pod novo postavo? Ali razumemo naše verske dolžnosti kot prisilo, vzbujajo v nas strah, jih opravljamo iz navade ali pa zaradi notranjega prepričanja in skoraj zaradi privlačnosti? Ali doživljamo Boga kot očeta ali kot gospodarja? Skupina ljudi, ki so leta 1967 prvi izkusili nove binkošti in so začeli s katoliško karizmatično prenovo v Duhu, nam pomaga razumeti razliko med dvema načinoma, kako udejanjamo vero. Prisluhnimo pismu, ki ga je eden od njih pisal svojemu prijatelju neposredno po tem dogodku:

»Naša vera je postala živa; naše verovanje je postalo neke vrste spoznanje. Nenadoma je nadnaravno postalo resničnejše od naravnega. Na kratko: Jezus je za nas živa oseba. Poskusi odpreti Novo zavezo in jo beri, kakor da bi bila vsaka beseda, vsaka vrstica dobesedno resnična v tej uri. Molitev in zakramenti so postali resnično naš vsakdanji kruh in ne le splošne »pobožne vaje«. Ljubezen do Svetega pisma, za katero ne bi nikoli verjel, da je mogoča, sprememba naših odnosov z drugimi, potreba in moč pričevati preko vseh pričakovanj: vse to je postalo del našega življenja. Življenje je napolnila umirjenost, zaupanje in mir.«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 7. velikonočna nedelja 12.5.2024, binkoštna devet dnevnica,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Uporaba sredstev družbenega obveščanja

2493 Znotraj moderne družbe imajo sredstva družbenega obveščanja zelo pomembno vlogo v pridobivanju obvestil, pospeševanju kulture in vzgoji. Ta vloga še narašča zaradi napredka tehnike, obilnosti in raznovrstnosti novih prenosov, vpliva, ki ga izvajajo ta sredstva na javno mnenje.

2494 Obveščenost prek teh sredstev je v službi skupnega blagra (prim. O 11). Družba ima pravico do obveščenosti, ki temelji na resnici, svobodi, pravičnosti in solidarnosti.

Da se pa more to prav vršiti, je treba, da je obvestilo glede na predmet vedno resnično in v skladu s pravičnostjo in ljubeznijo tudi neokrnjeno. Glede načina mora biti pošteno in dostojno, da sveto varuje nravne zakone, zakonite človekove pravice in dostojanstvo, tako pri poizvedovanju kot pri širjenju vesti (O 5).

2495 “Vsi člani družbe morajo tudi na tem področju spolnjevati svoje dolžnosti glede pravičnosti in ljubezni in si prizadevati, da bodo tudi s pomočjo teh sredstev oblikovali in širili pravilno javno mnenje” (O 8). Solidarnost se izkazuje kot posledica resničnega in pravilnega obveščanja in svobodnega pretakanja idej, ki pospešujejo spoznavanje drugega in spoštovanje do njega.

2496 Sredstva družbenega obveščanja (posebno množična) lahko povzročijo nekakšno pasivnost pri uporabnikih, saj iz njih naredijo malo čuječe porabnike sporočil ali predstav. Uporabniki si bodo v razmerju do množičnih sredstev obveščanja nalagali umerjenost in disciplino. Oblikovati si bodo morali razsvetljeno in pravilno vest, da se bodo laže upirali manj poštenim vplivom.

2497 Že zaradi svojega poklica pri tisku imajo tisti, ki so zanj odgovorni, pri širjenju vesti dolžnost, da služijo resnici in ne žalijo ljubezni. Enako skrbno si bodo prizadevali za spoštovanje do narave dejstev in do meja kritične sodbe glede oseb. Izogibati se morajo skušnjavi, da bi zašli v blatenje.

2498 “Zaradi splošnega blagra, ki mu ta sredstva služijo, ima javna oblast še posebne dolžnosti. Njena naloga je, da brani in varuje resnično in pravično svobodo obveščanja” (O 12). Ko javna oblast izdaja zakone in nadzoruje njihovo izvajanje, mora skrbeti, da zaradi slabe uporabe teh sredstev “ne bosta oškodovana javna nravnost in družbeni napredek” (O 12). Kaznovala bo kršitev pravic posameznika do dobrega imena in tajnosti zasebnega življenja. Pravočasno in pošteno bo dajala obvestila, ki se tičejo splošnega blagra ali odgovarjajo na utemeljene zaskrbljenosti prebivalstva. Nobena stvar ne more opravičiti zatekanja k neresničnim obvestilom zato, da bi prek sredstev obveščanja manipulirali z javnim mnenjem. Takšni posegi ne bodo škodovali svobodi posameznikov in skupin.

2499 Morala razkriva rano totalitarnih držav, ki sistematično ponarejajo resnico, izvajajo s sredstvi obveščanja politično gospostvo nad mnenjem, manipulirajo z obtoženimi in pričami javnih procesov ter si domišljajo, da bodo zagotovili svojo tiranijo z dušitvijo in tlačenjem vsega, kar imajo za “mnenjske delikte”. Vir ofm: Brezje

Priprava na binkošti

Na začetku stoletja se je družina z juga Italije izselila v Združene države Amerike. Na pot so si vzeli hrano: kruh in sir, ker niso imeli denarja, da bi lahko jedli v restavraciji. Dnevi in tedni so tekli, kruh je postajal vse trši in sir je splesnel. Otrok v nekem določenem trenutku tega ni več prenesel in je neprestano jokal. Zato so starši zbrali ves drobiž, ki so ga imeli ter mu ga dali, da bi šel v restavracijo na kosilo. Otrok odide, se naje in se ves objokan vrne k staršem. »Kako da še vedno jokaš, saj smo ti ja dali vse, kar smo imeli, da bi se najedel?« »Jokam, ker je bilo v ceno potovanja vključeno tudi vsakdanje kosilo, mi pa smo ves čas jedli le kruh in sir!«

Mnogi kristjani gredo skozi življenje zgolj ob »kruhu in siru«, brez veselja, brez navdušenja, ko bi lahko imeli vsak dan – govorimo duhovno – »preobilje Božjih stvari«, kar je vse »vključeno v ceno« samo zato, ker so kristjani: gotovost Božje ljubezni, pogum, ki ga daje njegova beseda, veselje, ki izhaja iz izkušnje Duha in občestva z brati in sestrami, kar vse je povzeto in nam je konkretno darovano pri evharistični gostiji.

In kje je skrivnost, da bi izkusili te »nove binkošti«? Imenuje se želja! Ta je tista »iskra«, ki požene motor, o katerem sem govoril na začetku. Jezus je obljubil: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Treba je torej prositi! Današnje bogoslužje nam ponuja čudovite izraze, s katerimi lahko to storimo: Pridi, Sveti Duh …Ljubeči Oče ubogih, dar, sijoč v svojih darovih; luč, ki preseva duše.
Počitek za naš napor, predah v trdem delu, radost, ki obriše solze. Pridi, Sveti Duh! Vir: R. Cantalamessa

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5.5.2024, 6. velikonočna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zadnje srečanje Slomškovega bralnega priznanja za otroke v soboto 11. maja ob 14ih v stari veroučilnici.

Jezusov vnebohod v krščanski veri označuje vrnitev Jezusa Kristusa kot Božjega Sina svojemu nebeškemu Očetu. V krščanskem nauku je Kristus fizično odšel z Zemlje, ko se je dvignil v nebesa, v prisotnosti enajstih svojih apostolov.^[1] Po pripovedi iz Nove zaveze se je vnebohod zgodil 40 dni po vstajenju, po veliki noči ali 39 dni po velikonočni nedelji. Zato praznik vedno pade na četrtek. V liturgiji in običajih Rimskokatoliške cerkve je čas pred praznikom vnebohoda povezan z molitvenimi dnevi, marsikje tudi z molitvenimi procesijami.

V krščanski tradiciji, ki se odraža v glavnih krščanskih veroizpovedih in izpovedovalnih izjavah, je Bog povzdignil Jezusa po njegovi smrti,^[2][3] ga obudil od mrtvih in odpeljal v nebesa, kjer je Jezus zasedel mesto na desni strani Boga.^[4]

Jezusov vnebohod je v Svetem pismu opisan le v Lukovem evangeliju (Lk 24,50-53) in v Apostolskih delih Apd 1,1–11: ^[5]

»Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil.

Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.

Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.

Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.«

Praznik vnebohoda se praznuje na 40. dan velike noči, vedno četrtek; pravoslavna tradicija ima do enega meseca drugačen koledar kot v zahodni tradiciji, medtem, ko anglikansko občestvo še naprej praznuje praznik, številne protestantske cerkve so oprostitev opustile

»Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.«

Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

 sv. Janez Henrik Newman (1801–1890). To, kar lahko povem o vnebohodu našega Gospoda, je naslednje: živimo v svetu, polnem skrivnosti, v katerem nam pot osvetljuje svetla luč, dovolj močna, da lahko napredujemo skozi vse skrivnosti. Če bi ostali brez te luči, bi bili zares zanič. Ne bi več vedeli, kje smo, kaj nas podpira, kje bomo končali mi in vsi tisti, ki so nam pri srcu, v kaj naj verujemo in zakaj sploh obstajamo. Toda ta luč nam v obilju zagotavlja vse našteto. Ob tem nam prinaša dolžnost in zagotavlja modrost, naj živo verujemo v njegovo ljubezen, ki nas je odrešila. Kaj je lahko bolj veličastnega, kaj nas lahko bolj navdušuje kakor radodarnost vernega srca, ki vse tvega za Božjo Besedo, kljubuje silam zla in njihovim najzlobnejšim naklepom, zavrača sleherno slepilo čutov in zvijačnost uma z zaupanjem v resnico Tistega, ki se naposled dvigne v nebo k desnici najvišjega Veličastva? Kako neskončno mora biti to njegovo usmiljenje, ki nam, takšnim grešnikom, podeljuje privilegij, da smo lahko junaki in ne zgolj objokani spokorniki? Kdo sploh smo, da smo vredni deleža njegove veličastne usode? Blaženi, zagotovo trikrat blaženi so tisti, »ki niso videli, pa so verovali!« Ne bomo si želeli zgolj gledati tega prizora; veselili se bomo prejetih milosti; veselili se bomo ob svojem odhodu, ki nam je dan za nadaljevanje poti, ne da bi videli končno postajo, kamor smo namenjeni, vedoč samo to, da gre za zmago, ki je večja od sveta, večja celo od naše vere. Dovolj nam je, da vemo, da naš Odrešenik živi; da je prišel na ta svet in da bo vnovič prišel. Zanj je vredno zastaviti vse svoje življenje; vredno je vse prenašati v hvaležnosti, da lahko vse svoje sedanje in večne želje ter želje vseh, ki jih imamo radi, izročimo njegovim rokam. Kristus je umrl, še več, »vstal je od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas. Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil« (prim. Rim 8,34-37

Oznanila župnij Šempas in Osek, 28.4.20224, 5. velikonočna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm.

MOLITEV NA VEČER PRED POGREBOM                                                                                (župnijsko občestvo se samo, ne glede ali je prisoten duhovnik ali svojci, v cerkvi zbere k molitvi za rajnega ali rajno)

V: voditelj O: občestvo B: bralci PESEM (K tebi želim, moj Bog …) V: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. O: Amen.

V: Zbrali smo se, da se Bogu zahvalimo za I. in ga (jo) priporočimo Božjemu usmiljenju. Naj nas pri tem opogumlja Božje zagotovilo, da smo v življenju kakor tudi v smrti Božji. Zato prisluhnimo Božji besedi. Naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi Rim 14,7-9.10b-12 B: Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom. Bratje in sestre, nobeden od nas ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. Zato je namreč Kristus umrl in oživel, da gospoduje mrtvim in živim. V si bomo stopili pred Božji sodni stol. Kajti pisano je: »Živim jaz, pravi Gospod, meni se bo pripogibalo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.« Torej bo vsak izmed nas zase odgovor dajal Bogu. Božja beseda.

SPEV Z ODPEVOM (Ps 130,1-8) B: Odpev: Kristus naj te sprejme v Raju Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi; * Gospod, usliši moje klice. Tvoja ušesa naj prisluhnejo * glasu moje ponižne prošnje. Odpev. Če boš gledal, o Gospod, na krivdo, * Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda pri tebi je odpuščanje, * da bi ti v spoštovanju služili. Odpev. Upam v Gospoda, moja duša upa, * čakam na njegovo besedo. Moja duša čaka na Gospoda * bolj kakor stražarji na jutro. Odpev. Bolj kakor stražarji na jutro * naj Božje ljudstvo čaka na Gospoda. Kajti pri Gospodu je dobrota, * pri njem je obilje rešitve. Odpev.

V: Bratje in sestre! Dejstvo je, da se bojimo smrti, saj smo ustvarjeni za življenje. Želimo si življenja, ne samo zdravega na telesu, ampak še veliko bolj zdravega na duši, ne samo naravnega, ampak tudi nadnaravnega. In v to nadnaravno življenje je vstopil (vstopila) tudi naš brat I. (naša sestra I.), za katerega (za katero) sedaj molimo, da mu (ji) Bog podari večno življenje v Kristusu. Povežimo se z Marijo in skupaj z njo molimo rožni venec za pokojnega (pokojno). (molimo enega od delov rožnega venca)

MISEL: Vse je večno B: V se je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti. Če smo skušali sprejeti vsak dan iz Božjih rok kot dar, bomo toliko bolj kot dar sprejeli poslednji dan in že od daleč pozdravljali sestro smrt. Lepo je živeti, lepo pa je tudi umreti, če si scela kristjan. PESEM 1. V nebesih sem doma / to oznanjujeta, / mi zemlja in nebo / in vsaka stvar lepo. 2. V nebesih sem doma, / od tega ne sveta, / nebes se veselim, / tja priti si želim. 3. V nebesih sem doma, / kjer družba angelska / se večno veseli, / si mene tja želi. 4. V nebesih sem doma, / tam Jezus krono da, / tam je moj pravi dom, / tam večno srečen bom.

PROŠNJE: V: Bratje in sestre, v trdni veri, da smo v duhu povezani z našimi dragimi, ki so že zapustili ta svet, z zaupanjem prosimo troedinega Boga: B: Dobri Bog, vemo, da s smrtjo ni konec vsega, kajti ti si začetek in konec vsega, kar biva. Pomagaj nam, da bo naša vera trdna in polna upanja. O: Prosimo te, usliši nas. B: Usmiljeni Bog, od tebe smo prejeli življenje in iz tvojih rok bomo sprejeli tudi smrt. Pomagaj domačin, sorodnikom in prijateljem, da jim bo vera v posmrtno življenje pomagala premagati bolečino ob izgubi pokojnega I. (pokojne I.). B: Vsemogočni Bog, Jezus Kristus je za nas daroval svoje življenje in premagal smrt. Prosimo te, sprejmi v svoje kraljestvo vse naše sorodnike in prijatelje, zlasti še našega brata I. (našo sestro I.).V: Nebeški Oče, sprejmi naše molitve, žrtve in dobra dela za našega pokojnega brata I. (našo pokojno sestro I.) in za vse naše pokojne. Izkaži jim svojo neizmerno očetovsko dobroto, ljubečo skrb Jezusa Dobrega pastirja in ljubezen Svetega Duha posvečevalca, da se bodo v tebi veselili vekomaj. O: Amen.

V: Naš Odrešenik nam naroča in Božji nauk nas uči, da smemo takole moliti: O: Oče naš …

V: Sveti Bog, stvarnik, odrešenik, tolažnik in rešitelj: v tvoje roke izročamo našega pokojnega brata I. (našo pokojno sestro (I.). Sprejmi ga (jo)v svoje kraljestvo, kjer te bo gledal (gledala) iz obličja v obličje. Tam je ljubezen popolna, občestvo s teboj blaženo, sreča brez konca. Pomagaj nam, da te bomo ljubili z vsem srcem in ti služili z vso močjo ‒ vse do trenutka, ko boš tudi nas poklical k sebi. Skupaj z našimi brati in sestrami ter vsemi svetniki te bomo častili in slavili vekomaj. O: Amen.

V: Gospod, daj mu (ji) večni pokoj. O: in večna luč naj mu (ji) sveti. V: Naj počiva v miru. O: Amen. V: Z ljubim Sinom nas blagoslovi, O: Devica Marija.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Nedelja dobrega Pastirja, 21.4.2024, 4. velikonočna nedelja,   internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260 Ob 15h pri gostilni Olga začetek molitve na Ovčji plac za duhovne poklice

Ob 16h v Ozeljanu poroka Menard Pavel in Meta Makovec Ozeljan 140 in krst njune hčerke Veronike

Duhovništvo - redovništvo - poklicanost:
Kam, kako ...?

Kaj je to duhovništvo? V pismu Hebrejcem beremo: „Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe.  Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona.« (Hebr 5,1-4)

Tudi danes velja:

• duhovnik, redovnik, misijonar je vzet izmed ljudi za ljudi, kot „posrednik“ med ljudmi in Bogom
• duhovnik daruje: bogoslužja, molitve, zahvale, prošnje, … zase in za ljudi
• duhovnik je človek, torej tudi sam slaboten, in vendar uči ljudstvo
• duhovništvo si nihče ne izbere sam, ampak je poklican od Boga in sprejet od Cerkve

Bog vsakogar kliče v nek poklic in stan. Na poseben način pa se razodeva in kliče tistim, ki bodo postavljeni za njegovo orodje v različnih časih in krajih. Za te osebe pravimo, da jih Bog kliče v duhovni poklic. Pri duhovnih poklicih mislimo običajno na tiste, ki bodo vse svoje življenje posvetili Bogu: škofe, duhovnike, diakone, redovnike, redovnice in misijonarje. Na svoj način pa seveda vlogo duhovnega poklica lahko opravlja vsak človek, ko sebe in druge vodi k Bogu.

Izkušnja kaže, da se Božji klic pojavlja na različne načine in v različnih obdobjih življenja. Pri tem ponavadi igrajo veliko vlogo določeni dogodki, osebe, duhovna doživetja … V ozadju vsake prave poklicanosti pa je tudi molitev ljudi, ki prosijo Gospodarja žetve, naj pošlje novih delavcev na svojo žetev (prim. Mt 9, 38). Človek, ki ga Bog kliče v poseben duhovni poklic, lahko v sebi klic odkrije že zelo zgodaj v otroštvu ali pa šele kasneje, ko je morda opravljal že kakšno drugo delo. 

Kaj mora storiti tisti, ki se mu zdi, da ta glas sliši?

• Naj se pogovori z duhovnikom, ki ga pozna in mu zaupa,
• moli za jasno spoznanje svoje poklicanosti,
• preko zakramenta spovedi in obhajila utrjuje ter krepča klic,
• skuša biti aktiven v župniji,
• preveri, ali je to res njegova osebna svobodna odločitev.
• Ko si je nekdo na jasnem in po pogovoru z duhovnikom prepričan, da je poklican, se mora pogovoriti z domačim župnikom, ki mu bo svetoval naprej. Dogovorila se bosta za obisk pri škofu ali redovnemu predstojniku. Ko ga škof ali predstojnik določenega reda sprejme, se začne čas – bogoslovja oz. pri redovnikih čas pripravništva, noviciata …

Vse to je še čas, ko se klic bistri, preverja, oblikuje. V času bogoslovja oz. pripravništva, bo kandidat spoznaval življenje duhovnika/redovnika/redovnice; se duhovno oblikoval in poglabljal; si v študiju teologije nabiral tudi intelektualna in praktična znanja; se ob srečanjih z duhovniki na župnijah srečeval z realnostjo poklica.

MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE Gospod, Jezus Kristus, ti si rekel:

»Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!« (Mt 9,37).

Poglej, Gospod, potrebe vesoljne Cerkve in tudi naše škofije ter ji podari dovolj svetih duhovnikov,

stalnih diakonov, redovnikov in redovnic, ki bodo zvesto in požrtvovalno služili tvojemu ljudstvu

in uresničili svoje poslanstvo. Stori, da bodo naše družine skupnosti ljubezni, v katerih starši z veseljem sprejemajo otroke, in daj, da bodo otroci odraščali v prijateljstvu z Bogom ter postali poslušni navdihom Svetega Duha. Okrepi mlade, da bodo verovali ljubezni in spoznali veličino življenja, ki je podarjeno v služenju drugim v duhovniškem in redovniškem poklicu, ter mnoge privedli k tebi, edini Poti, Resnici in Življenju. Ti, Gospod si naše upanje, vate zaupamo! Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen. Marija, Mati Cerkve, izprosi nam resnično ljubezen do Cerkve!

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. velikonočna nedelja, 14.4.2024, začetek tedna molitve za nove duhovne poklice,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Zakrament svetega zakona ohranja pomembnost družine

Družina je bila vedno na udaru. To ni pojav današnjega modernega sveta. V vsakem času in obdobju človekovega obstoja je bila družina tako ali drugače na udaru, ogrožale so je vse mogoče ideologije in režimi. In to je zlo, ki ga vsak človek okuša, tudi družina pri tem ni izjema. In ko je družina, zakonska zveza tako bombardirana z vseh mogočih strani, se lahko obrambni zid, enakost in sloga zakoncev tudi skrha in pade. Zato je nujnost zakramenta svetega zakona v tem, da Bog stegne svojo zaščitniško roko in blagoslovi družino, ki na novo nastaja, saj je ravno ta družina še zelo krhka in v povojih. Je lončena posoda, ki v sebi nosi velik zaklad.

1621 V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo. V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim

darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala "eno samo telo v Kristusu" ( prim. 1 Kor 10,17).

• Pogoji za podelitev tega zakramenta

Kot vidimo, je evharistija pojem, okoli katerega se vse vrti. Evharistija je podoba zakonske zveze med Bogom in človekom, ko Bog daruje svojega lastnega Sina, da bi se združil s človekom, in zato je primerno, da je poroka med sveto mašo, da se zakonca po Kristusovem zgledu podarita drug drugemu, kakor se Bog po Jezusu Kristusu daruje človeku.

1625 Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. "Biti svoboden" pomeni:
- da nista pod prisilo in - da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava 1626 Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, "s katero nastane zakon". Če privolitev manjka, ni zakona.

Bog se svobodno daje človeku in človek se mora svobodno dajati Bogu. Tu ne sme biti nobene prisile ali kakšnega drugega nenavadnega vzroka. Kajti človek ceni samo tisto, kar sam naredi ali daje, svobodno brez prisile:

1632 Da bi bil "DA" zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna: Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot "božje družine" je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskih vrednot zakona in družine in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja: Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon.

Tako je že ustaljena praksa Tečajev za zakon, ki jih organizirajo razne škofijske in redovne službe, katerih namen je pripraviti dva mlada zakonca tako na zakrament svetega zakona kot tudi na odgovornosti, ki jih prinaša zakon in družina. Ko človek v resnici spozna, kaj vse ga čaka in kaj vse mora narediti, se toliko bolj svobodno lahko odloča, kajti tako odpadejo marsikatere prepreke, predsodki, z oči odpade tančica, ki nam onemogoča, da bi stvar videli v pravi luči in podobi.

1643 "Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot".

• Drobni tisk - ločitev

Zakonska zveza ima svoje prijetne in manj prijetne plati. Dve glavni značilnosti ali zahtevi zakona sta: nerazvezanost in zvestoba. Preko teh dveh značilnosti lahko zakrament svetega zakona primerjamo z zakramentom svetega reda. Tudi zakrament svetega reda zahteva enost z Bogom in zaradi tega nerazvezanost. Dva, ki prejmeta zakrament svetega zakona, tako postaneta eno, in kakor ne moremo ločiti glave od trupa, tako tudi kasneje ne moremo ločiti moža in žene. Pri cerkveni poroki ni ločitve. Zato je toliko bolj pomembno, da oba partnerja zelo dobro poznata drug drugega in da se predajata drug drugemu brez zadržkov, ki bi lahko kasneje postali ovira za srečno in rodovitno družinsko življenje. Druga zahteva pa je zvestoba. Duhovnik mora biti zvest Bogu, drugače postane njegovo poslanstvo jalovo in se lahko hitro odvrne od izvira njegove osebne sreče. Prav tako morata biti mož in žena zvesta drug drugemu, kajti drugače ne bosta mogla preživeti vseh napadov in preizkušenj, ki jih družina lahko doživi. Zvesta drug drugemu bosta eno telo in kot tako mnogo močnejša in bosta drug drugemu zaveznika v mnogoterih zadevah, ki jih življenje terja.

Romanje v Assisi, Greccio, Laverna od 27. aprila, do 1. maja. Cena petdnevnega romanja je 485 eurov. Več o programu na kamnje.net/romanje-v-assisi/.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja, 7.4.2024,  internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260, danes ob 16h maša v Šmihelu

Prihodnje srečanje za bralce slomškovega bralnega priznanja za odrasle bo v soboto 13. aprila ob 20ih v stari veroučilnici. Tadej in Larisa

Krst je temelj krščanskega življenja, ki nas spreminja v Kristusa, je dejal papež Frančišek

Po krstu lahko Kristus živi v nas, mi pa z Njim. Krst razsvetljuje naše življenje, da lažje dosežemo nebeški Jeruzalem, pravi sveti oče. Odgovoril je tudi na vprašanje številnih, zakaj krstiti otroka, ki še ničesar ne razume, in ne čakati, da odraste in se za zakrament odloči sam. “A to pomeni, da ne zaupamo Svetemu Duhu,” je dejal.

“Ko krstimo otroka, namreč vanj vstopi Sveti Duh in ta v njem spodbuja rast krščanskih vrlin, da se bodo razcvetele. To priložnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih vodi skozi življenje, je vedno treba dati vsem, vsem otrokom. Ne pozabite krstiti otrok!”

Zakaj potrebujemo krst?

Kakor se brez rojstva življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Vprašanje, ki se nam lahko na tem mestu zastavi, je potrebnost krsta. Zakaj krst sploh potrebujemo? Gospod Jezus Kristus nam to sam odgovarja:

Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se “iz vode in Duha” prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani in postati kristjan – to se že od apostolskih časov dalje vrši po nekem postopku in nekemu uvajanju z več stopnjami. To pot je mogoče prehoditi hitro ali počasi. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu (KKC 1229). V prvih stoletjih Cerkve so k krstu pristopali odrasli ljudje, ki jih je bilo treba na to temeljito pripraviti, tako je priprava na krst, ki se ji reče »katehumenat«, lahko trajala tudi več let. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, t.j. pripravnike na krst, v njihovem krščanskem življenju, ali bodo sploh sposobni nositi Kristusov jarem.

Kasneje, preko stoletij pa se je razvila praksa krščevanja otrok, tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje da: Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti (KKC 1231).

Kaj potrebujemo za krst? Vero

Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil, vera je dar, ki ga daje Bog. Duhovnik nam lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom, starši, ki vzgajajo v veri, so lahko zgled krščanskega življenja, ne morejo pa nam vere dati. To je delo Boga. Lahko jo izmolimo in izprosimo, ne moremo pa je pridobiti.

Vera staršev je pomembna, kajti brez njihove vere v Jezusa Kristusa, otrok ostane brez dragocenega zgleda. Vera je dar od Boga in iz nje izvira odgovornost živeti po veri v vseh okoliščinah življenja. Za krst je pomembna vera.

1254 Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.

Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872-874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (“officium”; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.

Boter je pomoč staršem pri vzgoji njihovega otroka. Otrok namreč ni deležen posebne priprave in uvajanja. Tega so deležni starši. Vera, ki je otroku pri krstu dana, je kakor sveže posejano seme. To pa mora rasti in zrasti v veličastno drevo, ki bo otroku v njegovem življenju dajalo varstvo, senco in sad. Zato leži na ramah staršev in botrov zelo velika odgovornost, da bodo otroku dobro in kakovostno predstavili resnico naše vere.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Želim vam vsem blagoslovljene velikonočne praznike 31.3.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Velika sobota
Na veliko soboto zjutraj so pri župnijskih cerkvah blagoslavljali novi ogenj, ki so ga potem fantiči ali tudi odrasli s posušenimi drevesnimi gobami ponesli po vseh domovih. Tudi zdaj se blagoslov ognja opravi na veliko soboto zjutraj. Simbolična govorica ognja je obrazložena v nagovoru pred blagoslovitvijo: “Ker ogenj s svojo svetlobo preganja temo in s toploto mraz, nas spominja na božje resnice in božjo ljubezen. Ker pa ima v sebi moč. da uniči in spremeni vse, kar je gorljivega, je podoba očiščevanja, uničenja, božje sodbe.”

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo - bedenje v pričakovanju Kristusovega vstajenja. Opravila naj bi se ponoči, da bi prišle do izraza prižgane sveče, ki jih imajo verniki v rokah.

Pomen žegna
Velikonočnih praznikov si ne moremo predstavljati brez blagoslovljenih velikonočnih jedil, ki jih omenja že Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske (1689). Blagoslov velikonočnih jedil naj bi v nas zbudil hvaležnost za božje darove velike noči in nas opozarjal na božjo bližino prav v teh dneh. V tej luči moramo razumeti slikovito razlago blagoslovljenih jedil. HREN predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ, njegov trpki okus pa spominja na trpljenje, ki ga je naš Gospod na križu prestal. PRŠUT je simbol velikonočnega jagnjeta Izraelcev, pomeni pa Kristusa, ki ga je Janez Krstnik napovedal kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. PIRHI, posebno rdeči, pomenijo Jezusove rane, obenem pa so podoba Jezusove zmage nad smrtjo: kakor piščanček s kljunom razbije jajčno lupino in pride na dan, je tudi Kristus zmagoslavno vstal iz groba. KRUH (ali kakšna druga hrana iz testa) nas spominja na Jezusove besede o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi sad. To zrno je Jezus, ki je moral skozi trpljenje in smrt, da nam je pridobil življenje. Pomeni pa tudi Jezusa v evharistiji, ki je kruh življenja. Te misli izražajo besedila blagoslova posameznih jedil.

Bogoslužno navodilo razlaga vsebino vigilije: Vigilija te noči je urejena tako, da sveta Cerkev po kratkem slavju luči (ki je prvi del vigilije) polna zaupanja v božjo besedo in obljubo razmišlja čudovita božja dela, ki jih je Bog od vsega začetka storil svojemu ljudstvu (drugi del ali besedno bogoslužje); ko se nato približuje dan vstajenja, je Cerkev obenem z novimi udi, ki so bili pravkar prerojeni v krstu (tretji del), povabljena k mizi, ki jo je Gospod pripravil svojemu ljudstvu s svojo smrtjo in vstajenjem (četrti del). Med slavjem velikonočne vigilije škofje podeljujejo zakramente krsta, birme in evharistije odraslim katehumenom, ki so se nanje pripravljali dve leti.

Velika nedelja - Velika noč
Naši verni predniki nobenega praznika v letu niso praznovali tako slovesno kot veliko noč, ki ji na vzhodnem Štajerskem pravijo vuzem, v Beli krajini vuzem, na Krasu vazam. Zjutraj so šli vaščani skupaj v cerkev, kjer je bilo pred zgodnjo mašo vstajenje in nato vstajenjska procesija, ki je slovenska posebnost (procesijo lahko opravimo na velikonočno jutro pred slovesno mašo ali po maši velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer). Procesija se začne z obredom “vstajenja”: duhovnik pri božjem grobu v cerkvi sname tančico z monštrance in obrnjen k ljudstvu trikrat - vsakikrat višje - zapoje vstajenjski “aleluja”. Ljudje doživeto odpevajo. Po stari slovenski navadi sledi vstajenjska pesem “Zveličar naš je vstal iz groba”. V procesiji pred nebom, pod katerim stopa duhovnik z Najsvetejšim, nosijo kip vstalega Zveličarja. Nekdaj so med procesijo fantje pokali z možnarji in s tem izražali veselje ob prazniku ter odganjali zle sile.

Velikonočni ponedeljek je dela prost dan, primeren za obisk prijateljev in znancev. Včasih je na podeželju v katoliških družinah veljalo pravilo, da moraš poskusiti devet pisank. To ti bo dalo moč. Prav gotovo je pa to pripraven dan, da si malo oddahnemo od preveč kalorične hrane in se v miru pripravimo na nov delovni dan.

Velikonočni čas katoličani zaključijo z Belo nedeljo. Takrat krščanske družine ponovijo Velikonočni jedilnik.

Oznanila župnij Šempas in Osek, Cvetna nedelja 24.3.2024, blagoslov zelenja in procesija, med mašo pasijon, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

• KAJ NAM GOVORI VELIKI TEDEN?

Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

Cvetna/oljčna nedelja
Nedelja, s katero začenjamo veliki teden - obredno doživljanje zgodovinskih dogodkov Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, se imenuje cvetna ali oljčna. V spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale kot kralja (evangelista Matej in Marko poročata, da so ljudje “lomili veje z dreves”, najbrž z oljk, saj je Jezusa vodila pot čez Oljsko goro, ki je dobila ime po njih), Cerkev ta dan blagoslavlja oljčne veje in drugo zelenje. To nosimo v procesiji, med katero prepevamo Kristusu kot Kralju. Njegov kraljevski škrlat je obarvan z njegovo krvjo, ki jo je prelil za naše odrešenje. Pri maši cvetne nedelje se bere pasijon - poročilo evangelistov o Jezusovem trpljenju.

Veliki četrtek
Prvi trije dnevi velikega tedna, kakor pravimo tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo, so bili še delavniški. Ženske so opravile veliko spomladansko čiščenje domov in imele polne roke dela s pripravljanjem prazničnih jedil, moški pa so kaj postorili na polju, v sadovnjaku ali vinogradu. Ne veliko sredo so po cerkvah postavljali božji grob - slikane kulise, ki so skušale ljudem čim bolj približati Jezusov grob v Jeruzalemu.

Na veliki četrtek dopoldne je v stolnih cerkvah krizmena maša: med njo škof, obdan od duhovnikov, svojih sodelavcev v škofiji, blagoslovi sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju štirih (od sedmih) zakramentov: krsta, birme, svetega reda (mašništva) in bolniškega maziljenja. Ta blagoslov olja na veliki četrtek je bil povezan s krstom, ki so ga v prvih krščanskih časih podeljevali na velikonočno vigilijo. Med mašo škof posveti krstno olje, bolniško olje in sveto krizmo (oljčno olje, pomešano z dišavami). Veliki četrtek je spominski dan ustanovitve duhovništva, zato duhovniki med krizmeno mašo obnovijo svoje duhovniške zaobljube.

Na koncu maše, med katero pri Slavi utihnejo zvonovi in orgle, se prenese Najsvetejše v božji grob, pripravljen na stranskem oltarju. Tam se verniki po končanih obredih ustavijo v molitvi; premišljujejo Jezusove bolečine v njegovem smrtnem boju na vrtu Getsemani, izdajstva in poniževanja v sramotnem sodnem procesu, med katerim je bil, nedolžen, obsojen na smrt v spravo za naše grehe.

Veliki petek
Bogoslužje velikega petka, spominskega dneva Jezusove smrti na križu, ima tri dele: opravilo božje besede, katerega glavni del je poročilo o Jezusovem trpljenju njegovega najljubšega učenca Janeza, sledi deset slovesnih prošenj za vse potrebe. Drugi del je odkrivanje križa in njegovo češčenje. Verniki prihajajo do križa in ga počastijo s poklekom ali poljubom, kar je izraz hvaležnosti za milost odrešenja, ki nam je bila dana po svetem križu. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliških cerkvah ni svete maše. Tretji del obreda velikega petka je sveto obhajilo, po katerem se Najsvetejše prenese v božji grob. Veliki petek so ljudje doživljali kot dan velike žalosti. “Bog je umrl,” so rekli. Čez dan so se vsi zvrstili pri božjem grobu, kajti delo je počivalo. Veliki petek je bil tudi najstrožji postni dan sredi postnega časa, ki so ga naši verni predniki jemali zelo resno.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5. postna tiha nedelja 17.3.2024, križev pot pripravlja in vodi ŽPS in ŽGS, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Sveti Jožef - moški večer, gost p. Branko Cestnik Kje moški dobimo pogum za pričevanje v župniji in družbi,

ponedeljek, 18. 3., v Kamnjah, na predvečer praznika ob 18.30 sveta maša, p. Branko cestnik,
19.00 pogovor z gostom v župnijski dvorani v Kamnjah na koncu moška malica.

Povabi še koga s seboj.

Spraševanje vesti v pripravi na spoved

Postavimo se v Božjo pričujočnost. Zahvalimo Boga za prejete dobrote, prosimo ga, naj nam da spoznati naše napake in grehe in naj nam pomaga, da jih popravimo.

MOLITEV ZA IZPRAŠEVANJE VESTI
O Bog, kličeš me iz teme v svojo čudovito svetlobo, od laži k resnici, iz smrti v življenje. Podari mi svojega Svetega Duha, ki naj odpre moja ušesa in opogumi moje srce, da bom spoznal, kako je z menoj, in se trdno držal tvoje poti ter zares živel kot kristjan. Amen. (Po rimskem obredniku)

Pogoji za dobro opravljeno spoved
- dobro si izprašati vest
- grehe iskreno priznati spovedniku
- obuditi kesanje svojih grehov
- narediti trden sklep o poboljšanju
- opraviti naloženo pokoro

Pred dobro spovedjo premisli: 
- Ali grem vsaj enkrat na leto k spovedi ali pa menim, da nimam nobenega greha? 
- sem vestno opravil pokoro, ki sem jo dobil pri zadnji spovedi?
- Kdaj sem bil nazadnje pri sveti spovedi?
- Ali sem kakšen večji greh pozabil povedati?
- Sem kak greh namerno zamolčal?
- Sem vestno opravil pokoro, ki mi je bila naložena pri zadnji spovedi?
- Sem po svojih močeh povrnil škodo, ki sem jo povzročil s svojimi grehi?
- Sem se trudil, da ne bi več grešil?
- Sem se varoval tudi grešne priložnosti?
- Kateri greh največkrat ponavljam in zakaj?
- Sem se morda na kak greh že navadil?
- Sem se trudil za rast v duhovnem življenju?
- Na kaj bom moral biti v prihodnje posebej pozoren?
- V čem je moj trdni sklep o poboljšanju?

Ljubezen do Boga

– Ali ljubim Boga bolj kot vse drugo ali sem dovolil drugim stvarem (denarju, priljubljenosti, zunanji podobi, uspehu), da me ženejo in imajo glavno mesto v mojem srcu?

– So v mojem življenju področja, ki jih odtegujem Bogu? Skrivni kotički, ki jih nočem izpostaviti svetlobi njegove ljubezni?

– Sem bil nespoštljiv do Božjega imena in ga po nemarnem izgovarjal v jezi ali razočaranju?

– Ali ohranjam odnos z Bogom z molitvijo in branjem Svetega pisma?

– Ali zvesto slavim Gospoda z nedeljsko mašo?

Kakšen je moj odnos do sočloveka?  Ljubezen do bližnjega

– Sem obrekoval? Sem komu povedal kaj, kar bi moralo ostati zaupno?

– Moram koga prositi za odpuščanje? Moram komu odpustiti?

– Sem goljufal ali lagal? Sem poskušal obvarovati svoj ugled na račun koga drugega?

– Ali ljubim uboge in jim pomagam po svojih močeh, četudi to pomeni, da se žrtvujem?

– Sem usmiljen in sočuten ali ljudem postavljam nerazumno visoka merila?

– Zavidam drugim njihovo življenje ali lastnino? Sem kdaj vzel, kar ni moje?

– Sem se vdajal jezi in izgovarjal žaljive ali pogubne besede? Ali molim za ljudi, ki jih imam za »sovražnike«?

– Sem se prepuščal spolni nemorali? Sem druge obravnaval kot predmete, in ne kot ljudi, ki jih Bog ceni?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. postna nedelja 10.3.2024, križev pot, prošnje in zahvale pripravijo birmanci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Sveti Jožef - moški večer, gost p. Branko Cestnik Kje moški dobimo pogum za pričevanje v župniji in družbi,

ponedeljek, 18. 3., v Kamnjah, na predvečer praznika ob 18.30 sveta maša, p. Branko cestnik,
19.00 pogovor z gostom v župnijski dvorani v Kamnjah na koncu moška malica.

Povabi še koga s seboj.

Prvo srečanje animatorjev oratorija bo v soboto 9. marca ob 19ih v župnišču v Šempasu. Vabimo tudi nove animatorje - tiste, ki boste letos zaključili osmi razred pa vse starejše dijake in študente.

Posebej vabljeni tudi tisti, ki ste že kdaj bili animatorji pa bi spet radi sodelovali.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. postna nedelja 3.3.2024, križev pot, prošnji in zahvale pripravljajo prvoobhajanci in starši, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Ženska v Afganistanu mora imeti pokrit obraz, ko je zunaj.  Afganistanu je ponoven vzpon talibanov oviral napredek na področju človekovih pravic, saj so ženskam in dekletom prepovedali visokošolsko izobraževanje, prav tako ne smejo opravljati večino del zunaj doma, brez moškega spremljevalca ne smejo oditi predaleč od doma, v javnosti pa si morajo zakrivati obraz. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 25.2.2024, 2. postna nedelja, križev pot vodijo pevci, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Romanje v Oglej, Gradež in Brbano za birmance in njihove starše ali botre v soboto 16.3.2024 ob 8h cena na osebo 25 eur. Je še nekaj prostih mest.

Sveti krstNaše življenje s Kristusom se začne s svetim krstom, ko postanemo božji otroci in udje svete Cerkve. Zakaj pravimo krstu krst? Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:

»Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško »baptizein«) pomeni »potopiti«, »utopiti«; »potopitev« v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3–4; Kol 2,12) kot »nova stvar« (2 Kor 5,17; Gal 6,15).« (KKC 1214)
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:

»Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (»vitae spiritualis ianua«) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.« (KKC 1213)

Kakor se brez spočetja življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Mnogim se poraja vprašanje, zakaj krst sploh potrebujemo. Odgovor na to vprašanje nam da kar Gospod Jezus Kristus sam:  »Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se »iz vode in Duha« prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.« (KKC 1257)

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani. Da človek postane kristjan je potrebno prehoditi pot priprave, ki je že od apostolskih časov dalje sestavljena iz več stopenj.  Kakor vsako pot je tudi to mogoče prehoditi hitro ali počasi. Ne glede na to pa mora vedno vsebovati bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha in pristop k evharističnemu občestvu. (KKC 1229) V prvih stoletjih Cerkve so h krstu pristopali odrasli ljudje, ki so se na prejem zakramenta temeljito pripravljali. Tako je priprava na krst, ki se ji reče ”katehumenat”, lahko trajala tudi do enega leta. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, tj. pripravnike na krst, ali bodo sposobni nositi Kristusov jarem.
Kasneje pa se je razvila praksa krščevanja otrok. Tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje, da:
»Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti.« (KKC 1231)

Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi v tem njem tudi rastel, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta: »Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).« (KKC 1253)
Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Noben človek ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog. Duhovnik lahko razlaga vero, kakor ve in zna, lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom. Lahko jo izmolimo, lahko jo izprosimo. Ne moremo pa je kupiti ali pa sami narediti.

»Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.« (KKC 1254)
Da krst ne bo samo lep spomin, ampak bo iz njega izhajala milost in blagoslov, ima vsak krščenec tudi svojega botra. Angleži imajo zanje lepo besedo »God father«, ki v prenesenem pomeni poimenuje duhovnega očeta. Naloga botra je veliko večja, kot se zdi na prvi pogled, zato je izrednega pomena, da starši za svojega otroka izberejo osebo, ki mu zaupajo ter za katero vedo, da bo njihovemu novokrščencu dober duhovni starš. O botrih Katekizem pravi: »Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872–874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (»officium«; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.«                           ( iz župnije Rakek)                 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 18.2.2024, 1. postna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Pripravo na krst v Šempasu začnemo 19.2.2024 ob 18.30

Romanje v Oglej, Gradež in Brbano za birmance in njihove starše ali botre v soboto 16.3.2024 ob 8h cena na osebo 25 eur. Je še nekaj prostih mest. Na romanje se lahko prijavite tudi tisti, ki zaradi korone niste prej mogli.

V soboto 24.2.2024 bo romarski Jakobov pohod iz Skrilj do Ozeljana. Zbirno mesto ob 7h v Skriljah ob 7.30 maša, prihod v Ozeljan popoldne…

Srečanje ŽPS Osek 22. 1. 2024 Poročilo o škofijskem srečanju tajnikov ŽPS v Vipavi Nekaj poudarkov:

- človek je liturgično bitje, potrebuje obrede in praznovanja; brez praznikov ni upanja;

- obredi naj bodo preprosti, jasni, plemeniti, kratki, prilagojeni sposobnosti občestva;

- občestveno obhajanje maš vključuje vse od tistih, ki skrbijo za čiščenje in krašenje, za

cerkvene prte do bralcev, strežnikov, pevcev in organistov, pritrkovalcev, ….

Možnosti za sodelovanje so raznovrstne: - čiščenje in krašenje bogoslužnih prostorov; - pranje in likanje cerkvenih prtov in ostalega perila; - petje; - branje; - vodenje molitvenih ur, rožnega venca, križevega pota; - ministriranje; - pritrkavanje;

- liturgična komisija v ŽPS. Razmislek: ob tem se vprašam kako za te dejavnosti skrbimo pri nas. Jih prepuščamo, da tečejo po utečenih poteh? Smo dovolj skrbni? Je potrebno kaj narediti za strežnike? Bi bilo smiselno, da jih vodi eden od nekdanjih strežnikov? Bi se lahko vključili tudi mlajši, še pred prvim obhajilom? Potreba po liturgični skupini v ŽPS, ki bi pripravljala posamezna bogoslužja in pobožnosti?

Petje

Pomen in vloga petja pri maši; pomen in vloga ljudske pesmi; izobraževanje in duhovna obnova za pevce in organiste; vključevanje otrok. Liturgična skupina v njej naj sodelujejo različni stanovi. V njej se oblikujejo bogoslužni sodelavci. Lahko poglobimo določen čas cerkvenega leta in posamezne svetnike.

Maša

Maša je daritev Boga, ki človeka pripravlja, da se tudi sam lahko daruje. Bogoslužje se začne s pripravo: ko se oblečemo, postimo, odpravimo do doma. Zvonjenje in pritrkavanje V cerkev ne gremo po trenutnem občutju ampak zato, ker nas je nekdo sklical. To je tudi vloga zvonov in pritrkavanja, ki še posebej ustvarja posebno, praznično razpoloženje.

Otroška resnica: Otroci nas opominjajo, da moramo pri maši nekaj delati, sodelovati, ne samo opazovati. Pomembno da, da so otroci vključeni, npr. kot strežniki.

Veseliti se bogoslužja

Priprava vernikov na nedeljsko Božjo besedo. Izobraževanje o posameznih delih svete maše npr. v Oznanilih ali kako drugače. Agape po maši, kot čas, ki ga posvetimo bližnjemu. Sklepni poudarki:

- največja lepota bogoslužja je v srečanju s Kristusom;

- bogoslužje ustvarja edinost, ki izvira iz Kristusove velikoduhovniške molitve;

- odkrivati lepoto maše in praznovanja, ki je vedno znova obhajanje velikonočne skrivnosti;

- bogoslužje naj poteka brez skrajnosti (prepočasi ali prehitro, itd...)

- odkrivati pomen bogoslužnega leta in po9men nedelje, kot Gospodovega dne.

3) 250-letnica zvonika - povabiti KTD Osek in KS k praznovanju, da bi se npr. kakšna od razstav posvetila tematiki zvonika v umetniških delih. V dogovoru s ŽGS se KS zaprosi za nekaj finančnih sredstev, da bi bil pristop v zvonik (in tudi na kor) bolj varen tudi za otroke (dodatne ograje, oprijemala).

- povabiti škofa, bivše župnike in druge, da bi na temo jubileja in izbrane svetopisemske misli

napisali kratko razmišljanje; te prispevke se lahko objavlja skozi leto kot prilogo oznanil.

- o obletnici seznaniti osnovno šolo in ponuditi možnost ogleda in vodenja, ki se lahko

povezujejo z drugimi dejavnostmi šole (pohodi, krožki, pouk zgodovine, itd...).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 6. navadna nedelja; 11.2.2024, Lurška MB zavetnica bolnikov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Pripravo na krst v Šempasu začnemo 19.2.2024 ob 18.30

Srečanje za starše 1 in 2. razreda 12.2.2024 ob 18.30; za starše birmancev 15.2.2024 ob 18.30

Romanje v Oglej, Gradež in Brbano za birmance in njihove starše ali botre v soboto 16.3.2024 ob 8h cena na osebo 25 eur prispevek prinesite že na srečanje za starše.

Zapisnik ŽPS Šempas dne 29.01.2024

1. Uvodoma je g. župnik predstavil temo iz srečanja tajnikov ŽPS – Odnos do bogoslužja.

2. SPREJET JE BIL BOGOSLUŽNI KOLEDAR (februar – september 2024)

Križev pot vsako nedeljo - ½ ure pred mašo, v Oseku v petek po maši in ob nedeljah… 14.30 na Vitovlje. Med križevim potom naj se nosi križ Arma Kristi

1. postna nedelja - 18.02.2024 – pri križevem potu še posebej sodelujejo sodelavke Karitas

2. postna nedelja - 25.02.2024 – pevci

3. postna nedelja – 03.03.2024- prvoobhajanci

4. postna nedelja – 10.03.2024- birmanci

5. postna nedelja – 17.03.2024 - ŽPS in ŽGS,  vse nedelje v postnem času Križev pot na Vitovlje ob 14.30

23.03.2024 Gospodovo oznanjenje: maša zvečer

24.3.2024 Cvetna nedelja: blagoslov zelenja po ustaljeni navadi

28.3.2024 Veliki četrtek: maša v Oseku ob 18.30 v Šempasu ob 20h , po maši molitev

29.3.2024 Veliki petek: križev pot ob 15h pri Božjem grobu, bogoslužje v Oseku ob 18.30 v Šempasu ob 20h, potem molitev rožnega venca ob Božjem grobu

30.3.2024 Velika sobota: blagoslov ognja ob 7h, v Oseku ob 7.30, blagoslov jedil po ustaljenem urniku.

Vigilija v Šempasu ob 20h , v Oseku na veliko noč zjutraj ob 5.30

31.03.2024 - Velika noč – maše po novi uri ob 9h,  10,30h

07.04.2024- Bela nedelja : krščevanje pri mašah, v Šmihelu maša ob 16h

21.04.2024 – Nedelja dobrega pastirja ob 15h Križev pot h Ketejevemu križu

MAJ, JUNIJ, JULIJ

01.05.2024- Sobota: ob 10 h maša v cerkvi na Vitovljah – začetek šmarnic

12.05.2024- Romanje obeh župnij na Sveto goro, blagoslov romarjev ob 5h v Šempasu

08.06.2024 srečanje za ostarele in bolne v župnišču v Šempasu ob16h

26.05.2024- Nedelja Sv.Trojice – Prvo Sveto obhajilo

30.05.2024- Sveto Rešnje Telo- Maša in po maši procesija

02.06.2024- Nedelja - sklep veroučnega leta

25.06.2024- torek Dan državnosti – maša za domovino na Vitovljah ob 17 h

14.07.2024- praznovanje Sv. Mohorja

28.07.2024- praznovanje Sv. Jakoba

18.08.2024- Začetek ORATORIJA v nedeljo pri maši

3. Na pripombo, da se v cerkvi dogajajo tudi nebogoslužni dogodki je bil sprejet sklep:

Vsi dogodki, ki dogajajo v cerkvi se lahko samo s predhodnim soglasjem in privolitvijo g. župnika.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 5. navadna nedelja 4.2.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

 Devet dnevnica pred praznikom Lurške MB. Pripravo na krst začnemo 19.2.024 ob 18.30

LURŠKA MATI BOŽJA  DEVETDNEVNICA

11. februarja obeležujemo praznik Lurške Matere Božje. Obenem je tudi svetovni dan bolnikov, ki ga je leta 1992 uvedel papež Janez Pavel II. Devica Marija se je leta 1858 v skalnati votlini v bližini Lurda v Franciji večkrat prikazala takrat štirinajstletni Bernardki Soubirous, prvič prav 11. februarja. Povabila jo je k molitvi rožnega venca in h pokori za grešnike. Po Marjinem naročilu je Bernardka izkopala jamico iz katere je pričel izvirati studenec. Lurd kot največje Marijino romarsko središče na svetu velja za kraj posebnih milosti, ki jih Bog deli na Marijino priprošnjo. Mnogi ljudje v Lurdu ozdravijo na duši in telesu. Cerkev je Marijina prikazovanja v Lurdu priznala leta 1862, Bernardka pa je bila za svetnico razglašena leta 1933.

Češčenje Lurške Matere Božje se je hitro širilo tudi na Slovenskem: v Lipici je bila njej posvečena kapela postavljena leta 1875, v Brestanici pa je bila med leti 1908 in 1914 zgrajena bazilika Lurške Matere Božje. Cerkev v Oseku je kip Lurške Matere Božje dobila pred natanko 130. leti: 29. aprila 1894 so kip v procesiji prinesli od farovža do cerkve. To je bilo 36 let po Marijinem prikazanju v Lurdu (1858) ter 32 let po cerkvenem priznanju teh prikazanj (1862) ter v letu, ko je minilo 50 let od rojstva in 15 let od smrti sv. Bernardke. Kip je bil vselej na stranskem oltarju. Leta 1926 so ga prestavili v sedanjo stransko kapelo, ki so jo takrat na novo pozidali. Leta 1935 pa so postavili sedanji marmorni oltar.

Na praznik Lurške Matere Božje, ki bo letos na nedeljo 11. februarja, se lahko pripravimo z vsakodnevnim obhajanjem devetdnevnice, ki je bila objavljena v reviji Magnificat (2018, št. 2).

1. dan (sobota, 3.2.): Lurška Mati Božja, Brezmadežna Devica, prosi za nas. Marija, prosimo te za milost … ker vem, da lahko vse dosežeš pri svojem Sinu. Potrudil se bom za spravo, če sem s kom v sporu.

2. dan (nedelja, 4.2.): Lurška Mati Božja, ki si izvolila preprosto deklico, da ponese tvoje sporočilo, prosi za nas. Marija, pomagaj mi, da bom ponižnejši in bolj predan Bogu.Določim se datum naslednje spovedi.

3. dan (ponedeljek, 5.2.): Lurška Mati Božja, osemnajstkrat blažena v prikazanjih, prosi za nas. Marija, usliši naše prošnje, če le pripomorejo k večji Božji slavi in rešitvi duš. Obiskal bom Najsvetejše v cerkvi.

4. dan (torek, 6.2.): Lurška Mati Božja, ki ti Sin ne more ničesar odreči, prosi za nas. Marija, zajemi za nas polno prgišče milosti iz Sinovega srca. Zmolil bom rožni venec.

5. dan (sreda, 7.2.): Lurška Mati Božja, ki te nihče ne prosi zaman, prosi za nas. Marija, če le hočeš, ne bo nihče od tebe neuslišan. Šel bom k maši z namenom za duše v vicah.

6. dan (četrtek, 8.2.): Lurška Mati Božja, zdravje bolnikov, prosi za nas. Marija, prosi za ozdravljenje bolnikov, ki ti jih priporočamo. Zmolil bom posvetitev Marijinemu srcu.

7. dan (petek, 9.2.): Lurška Mati Božja, ki nenehno moliš za grešnike, prosi za nas. Marija, daj mi krščanskega navdušenja za mir in ljubezen. Obiskal bom bolnika ali osamljeno osebo.

8. dan (sobota, 10.2.): Lurška Mati Božja, materinska opora Cerkve, prosi za nas. Marija, varuj našega papeža, našega škofa in naše duhovnike. Danes bom pri kosilu ali večerji vzel malo manjšo porcijo.

9. dan (nedelja, 11.2.): Lurška Mati Božja, up in uteha romarjev, prosi za nas. Marija, hvala tudi za vse milosti, ki sem jih prejel teh devet dni. Letos bom poromal v bližnje Marijino svetišče.

»Bratje in sestre, prva oblika oskrbe, ki je potrebna pri vsaki bolezni, je sočutna in ljubeča bližina.«                papež Frančišek

MOLITEVBlagoslovljena bodi, najčistejša Devica, ki si se v skalni votlini v Lurdu prikazala sveti Bernardki in jo obsijala z življenjem, ljubeznivostjo in veličastnostjo ter se ji razodela: “Jaz sem Brezmadežno spočetje.” Tisočkrat častimo tvoje brezmadežno spočetje in danes, naša brezmadežna večna Devica, Mati usmiljenja, Zdravje bolnikov, Pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih, poznaš naše prošnje, naše muke, naše trpljenje. Prosimo te, usmili se nas. Ko si se prikazala v lurški votlini, smo ti hvaležno postavili častitljivo svetišče, od koder razdajaš svoje darove in s katerimi si mnogim pomagala zdraviti njihove duševne in telesne bolečine. Zato prihajamo pred tvoje obličje z brezmejnim zaupanjem vate in molimo tvojo materinsko priprošnjo. Usliši naše prošnje, ljuba Mati.(Vaša prošnja)

Hvaljena bodi za vse tvoje darove! Naj posnemamo tvojo krepost in daj, da bi bili nekoč deležni tvoje slave. Naša Lurška Mati Božja, Mati Kristusova, Božjega Sina si učila med njegovim življenjem na zemlji, enako moč imaš tudi sedaj v nebesih. Prosi Božjega Sina za naše molitve. Naj se zgodi po Božji volji. Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 28.1.2024, 4. navadna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Drugo srečanje Slomškovega bralnega priznanja za otroke bo v soboto 3.2.2024 v stari učilnici ob 14h. vabljeni tudi novi člani. Otroci so tudi vabljeni k otroškemu pevskemu zboru, k streženju pri mašah… V župnijskih dejavnostih ne pridobivajo otroci ali mladinci samo neke spretnosti, dobra prijateljstva, kot drugod, če jih , ampak tudi vero in krščanske vrednote.

LEPO VABLJENI NA SLAVLJENJE Z MLADIMI V nedeljo, 4. 2. ob 10.30, župnijska cerkev v Črničah.

10.30 slavljenje, 11h maša. Namenjeno birmancem, mladim, družinam ...Slavilne skupina Zoé (»zoé« v grščini pomeni Življenje oziroma večno življenje in to je tudi naš cilj). Pridružite se nam pri slavljenju Njega, ki nam daje večno življenje!

 Duhovni vzgibi varovanja narave 62. Sveto pismo pripoveduje, da je »Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Njegova je »zemlja in vse, kar je na njej« (5Mz 10,14). Zato nam pravi: »Zemlje ne smete prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gostači pri meni« ( 3Mz 25,23). Zato »odgovornost do zemlje, ki je božja, nakazuje, naj človek, obdarjen z razumom, spoštuje naravne zakone in občutljiva ravnovesja med bitji tega sveta.«[1]

63. Po drugi strani pa »vesolje kot celota, z mnogoterimi odnosi, na najboljši način kaže nevidno božje bogastvo«; zato moramo, če želimo biti modri, razumeti »raznolikost stvari, da iz njih spoznavamo mnogoterost odnosov«.[2] Na tej poti modrosti za nas ni dopustno, da številne žive vrste izginjajo in da podnebna kriza ogroža življenja številnih bitij.

64. Jezus je lahko »povabil druge, naj bodo pozorni na lepoto, saj je bil On sam nenehno v stiku z naravo in ji je namenjal pozornost, polno ljubezni in čudenja. Ko je po dolgem in počez prehodil vse kotičke svoje dežele, je postaval in premišljeval o lepoti, ki jo je posejal njegov Oče, ter vabil učence, naj v stvareh odkrivajo božje sporočilo.«[3]

65. Hkrati se nam »stvari tega sveta ne predstavljajo več kot čisto naravna resničnost, kajti Vstali jih skrivnostno obdaja in usmerja k polnosti. Celó poljsko cvetje in ptiči, ki jih je občudoval s svojimi človeškimi očmi, so zdaj polni njegove svetle navzočnosti.«^[4] In še: »Vesolje se razvija v Bogu, ki ga napolnjuje. Ko torej opazujemo list, stezo, roso, obličje reveža, se poglabljamo v skrivnost.«^[5] Svet poje o neskončni Ljubezni, kako naj ne bi bilo mar za to?

Hoja v občestvu in z odgovornostjo

66. Bog nas je združil z vsemi svojimi bitji. Vendar nas lahko tehnokratska paradigma izolira od naše okolice in nas zavede, da pozabljamo, da je ves svet »območje stika.«[6] z Bogom.

67. Judovsko-krščanski svetovni nazor zagovarja posebno in osrednjo vrednost človeškega bitja sredi čudovitega koncerta vseh bitij, vendar smo danes prisiljeni priznati, da je mogoče ohraniti le »situacijski antropocentrizem«. To pomeni, da je človeško življenje nerazumljivo in nevzdržno brez drugih bitij. Dejansko smo vsi, »vsa bitja vesolja, povezani med seboj z nevidnimi vezmi in sestavljamo nekakšno vesoljno družino, plemenito občestvo, ki nas spodbuja k svetemu, ljubečemu in ponižnemu spoštovanju«.[7]

68. To ni plod naše volje, ampak ima drug izvor; ta je v samih v koreninah našega bitja, kajti »Bog nas je tako tesno povezal s svetom, ki nas obdaja, da je opustošenje tal nekaj takega kakor bolezen za vsakega posameznika. Izumrtje kake vrste moramo obžalovati tako, kakor da bi se nam zgodilo pohabljenje.«[8] Tu se konča ideja o avtonomnem, vsemogočnem in neomejenem človeškem bitju; ponovno se zamislimo, da bi se razumeli na bolj ponižen in bogatejši način.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21.1.2024, Nedelja Božje besede, pred mašami bralci berejo Sveto pismo, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Mala božičnica bo v Bukovici to nedeljo ob 16.00. vabljeni, saj pojejo otroški zbor župnij Šempas in Osek. 

Oznanila župnij Šempas in Osek, 2. navadna, nedelja verskega tiska, 14.1.2024, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Otroci položijo svoj adventnobožični dar otroci za otroke v cerkvi Jezusu v štalco

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo. Poslušati jo moramo s srcem, da v nas deluje in nas spreminja. Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo in nas Jezus ne more ozdraviti.  napisal: Niko Rupnik

Jezus Kristus je vstal! Aleluja! Naj nas to dejstvo ne preleti kot obrabljena fraza. To je dejstvo. Toda vsak izmed nas na to dejstvo gleda in ga doživlja drugače, po svoje. Kar On dela, dela zgolj iz čiste ljubezni do stvarstva in vrhunca stvarstva – človeka. In izpelje brez napake. Če se nam zdi kaj pomanjkljivo, se to ne dogaja zaradi Njega, ampak zaradi (še vedno) neodrešenosti stvarstva, predvsem pa zaradi naših pogledov, naše svobode, naše vloge. Bog nam po svojem Sinu podarja vse, od nas pa je odvisno, kaj in koliko vzamemo oziroma kako smo pripravljeni podarjeno uresničevati v življenju.

Ker hrepenimo po ljubezni, je najpomembnejše vprašanje, kaj ima Jezus najraje

Ustvarjeni smo na način, da imamo v sebi hrepenenje po ljubezni, ki jo prejemamo in tudi na različne načine dajemo. Bog ljubi vse in popolnoma. Jaz, človek, pa imam rad nekaj ali nekoga iz vsega srca, kot tedaj zmorem. Tako nekateri radi pojejo, rišejo, ustvarjajo, kuhajo… Nekateri imajo radi svoje delo, igro, imajo radi svoj šport in še in še bi lahko naštevali, kaj vse ljudje radi počnemo. Hvala Bogu, da so naše želje različne! Če pa se ozremo na duhovno področje, ni glavno vprašanje, kaj imamo mi najraje, kaj vidimo, da je najpomembnejše za nas. Ne. Glavno vprašanje je: kaj ima Jezus najraje?

On je naš učitelj in nismo poklicani, da bi postavljali pogoje Njegovega odnosa do nas in da bi sprejemali od Njega samo to, kar bi mi izbrali, ampak da brezpogojno sprejemamo vso Njegovo ljubezen, ki je največja, saj daje življenje za nas, Njegove prijatelje! On ima najraje to, kar nam govori v svoji besedi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, me ljubi, kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo

Jezusu je torej najbolj všeč, če Ga poslušamo! Poslušnost je krepost, ki naj bi jo živeli z vsem srcem. Kajti če z vsem srcem poslušamo in spolnjujemo Njegovo besedo, je naše življenje najbolj rodovitno. Zato je poslušnost s srcem najbolj pomembna krepost v našem življenju. Ta zahteva, da dajemo Božji Besedi največji pomen. Da smo najbolj pozorni na njeno vlogo v našem življenju. Kajti v Božji besedi se ne srečujemo s črko, ampak vsaka Božja beseda omogoča srečanje z Osebo, Bogom, Sveto Trojico. Zato je živa. Zato z odnosom do Božje besede dokazujemo, kakšen odnos imamo do Boga. Odnos do Božje besede pa se kaže z branjem, premišljevanjem, molitvijo in udejanjanjem Božje besede v življenju.

Ali če vzamemo prispodobo, ki je bližja našemu dojemanju, bi lahko rekli, da se naš odnos z bližnjim tem bolj poglablja, kolikor bolj smo ga pripravljeni poslušati. Ne le z besedami, saj vemo, da je govorica človeka raznovrstna. Kako raznovrstna je šele govorica Boga. Ko namreč nekoga poslušamo s srcem, se zbližujemo z bližnjim in odkrivamo njegove izredne globine, ki jih ne moremo spoznati v površnem odnosu.

Božjo besedo je treba poslušati s srcem, da v nas deluje in nas spreminja

Sveto pismo pravi, da se vera krepi le tako, da jo poslušamo Božjo besedo. Ta ne vstopa v človeka, kot radi včasih rečemo: skozi eno uho noter, skozi drugo ven, ampak vstopa v globine našega srca. Zato imamo npr. v Svetem pismu največji zgled poslušnosti Božji besedi v Mariji, ki jo je vedno poslušala in ohranjala v svojem srcu. Drugače povedano: treba je dopustiti, da Božja beseda v srcu deluje in ga spreminja.

Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo

Jezus rekel: Da je otopelo njihovo srce. In ker ga ne poslušajo z vsem srcem, se tudi ne spreobrnejo in jih ne more ozdraviti. Božja volja nikakor ni, da smo bolni, ampak zdravi! Zato je potrebno, da poslušamo Njegovo besedo, da jo sprejmemo s srcem, jo premišljujemo, ob njej molimo, vzljubimo to kar nam oznanja – življenje v resnični polnosti, to je spreobrnjenje in posledično tudi ozdravljenje. Tu torej najdemo odgovor, zakaj mnogi ne ozdravijo.

Kaj ne pomeni poslušati Jezusa isto kot umirati samemu sebi? Kaj ni sam Jezus umiral samemu sebi in bi pokoren do smrti? Čeprav je bil Božji Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine in poslušnosti (prim. Heb 5,8).

Oznanila župnij Šempas in Osek, 7.1.2024 nedelja Jezusovega krsta, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Otroci položijo svoj adventnobožični dar otroci za otroke v cerkvi Jezusu v štalco

Priprava na zakon

Priprava na zakon je zelo pomemben korak v življenju moškega in ženske, ki načrtujeta svoje skupno življenje. Priprava je organizirana tako, da povzema osrednja področja vsebine krščanskega zakona. Priprava poteka preko pogovorov z voditeljem, med udeleženci in med zakoncema ter v obliki osebnega dela doma.

Svetujemo, da se za pripravo odločita in prijavita pravočasno (eno leto pred poroko). Za pripravo se prijavita g. Bogdanu bogdan.vidmar8@gmail.com ali tel.: 051 323 165. Pri njem dobite tudi dodatne informacije.

• Krst

Krst otroka je blagoslov za družino, vendar pomeni več kot samo blagoslov.

Krst odpre vrata v skupnost Cerkve. Po njem bo otrok lahko prejel še druge zakramente, saj postane del Kristusovega telesa. Zato bo deležen Kristusovega odrešenja in večnega življenja. Otrok, ki se še ne zaveda in se ne more odločati, je krščen v veri staršev, zato je potrebna priprava staršev na krst otroka.

• Privoščimo si duhovno poglobitev ob vsakem otroku, ki se rodi v družini.
• Priprava se zahteva za prvega in drugega otroka.

KAKO SE PRIPRAVITI NA KRST OTROKA?

• Lahko še pred otrokovim rojstvom opravite pripravo na krst. Priporoča pa se, da se otroka krsti čimprej, vsaj v prvih devetih mesecih.
• Po opravljeni skupni pripravi se z domačim župnikom dogovorite za datum krsta. V kolikor bi nekdo želel krst zunaj domače župnije, mora župnik dati dovoljenje.

NAVODILO GLEDE BOTROV

Botra izberejo starši. Potrdilo za botra izda župnik župnije, v kateri boter živi. Potrdilo se izdaja botru osebno in ne po posrednikih. Pri tem se priporoča pastoralni pogovor z botrom o pomenu botrstva.

Merila za izbiro botra naj upoštevajo, da je član katoliške Cerkve in da mu ni bila naložena ali razglašena nobena cerkvena kazen. Izpolniti mora šestnajst let. Ne more biti oče ali mati krščenca. Boter je lahko, kdor je že prejel vse tri zakramente uvajanja (krst, birmo in evharistijo), naj bo dovolj zrel, zmožen in voljan opravljati to službo. Naj živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel. (prim. ZCP, kan. 874).

Kristjanom, ki živijo v izvenzakonski skupnosti, ali so samo civilno poročeni, ni dovoljeno biti boter. Prav tako ni dovoljeno biti boter tistim kristjanom, ki niso poskrbeli za versko vzgojo svojih otrok z rednim veroukom.

Botri so lahko tisti kristjani, ki so cerkveno poročeni, a so se »ločili od mize in postelje«, pod pogojem, da niso sklenili novega partnerskega ali civilnega razmerja.

Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta (prim. ZCP, kan. 874 § 2).

Glede botrov je potrebno upoštevati tudi kan. 873 ZCP, ki določa, da ima krščenec botra ali botro. Lahko pa ima tudi botra in botro. Cerkveno pravo zato ne dovoljuje možnosti dveh botrov ali dveh botric. V primeru, da starši ne morejo najti primernega botra ali botre, je dovoljeno podeliti zakrament tudi brez botra.  Tudi v tem primeru velja, da ne moreta biti istočasno boter in priča dva moška ali dve ženski.

• Priprava na krst 2024

Najprej se z domačim župnikom dogovorite za prvi pogovor (in za vpis podatkov).

Nato se vključite v pripravo staršev na krst otroka, ki vam najbolj ustreza. Lahko tudi že pred otrokovim rojstvom.

Srečanja so trije zaporedni četrtki, po eno uro.

V domači župniji se dogovorite za obhajanje krsta.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 31. 12.2023, silvestrovo in nedelja Svete Družine, šagra v Šempasu, blagoslov domov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Hvala vsem, ki ste pomagali pri izdelavi adventnih venčkov.

Z vašo pomočjo smo zbrali:

240€ Šempas, 122€ Ozeljan in 164€ Osek.

Bog povrni vsem, ki nas podpirate in nam zaupate.

Župnijska Karitas Šempas - Osek.

Vabljeni na literarni večer ki bo v petek, 5. januarja ob 20. uri, v dvorani Mestne občine Nova Gorica.  Pisateljica Mateja Gomboc bo predstavila svoj roman Gorica.

S pisateljico, ki je tudi pedagoginja, se bo pogovarjala njena pisateljska kolegica Nataša Konc Lorenzutti, osrednja tema pogovora bo novi Matejin roman z naslovom Gorica, ki je izšel letos pri založbi Miš, in ga na svoji spletni strani založnik predstavlja takole:

Središče romana Mateje Gomboc je mesto Gorica, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Razburkano obdobje domala osemdesetih let, v katerem so se, med drugim, zgodili okupacija Italijanov, kapitulacija Italije, prihod Nemcev, požigi naselij okoli Gorice, begunstvo, konec vojne, delitev Gorice in gradnja Nove Gorice, opazujemo skozi osebne zgodbe in pogled štirih žensk: Ajdovke Mateje, Furlanke Pine, Goričanke Dore in Lili, Pinine hčerke. Mateja Gomboc z izrednim posluhom za psihologijo posameznika ter s širokim poznavanjem zgodovine ustvari dinamično, vsestransko in živo podobo mesta, ki je bilo eno in nato hipoma razpadlo na dva dela.

Občutek hvaležnosti ima lahko neverjetno moč. Verjamem, da v naša življenja prinaša zadovoljstvo, srečo, ljubezen in pozitivo. V mojem življenju ima posebno mesto in ne mine dan, ko si ne bi v mislih izrekla ali pa zapisala vsaj nekaj stvari, za katere sem hvaležna. In ne samo, da to izrečem ali zapišem, ampak to resnično začutim. Zjutraj, ko se zbudim, najprej dvignem rolete, globoko vdihnem in na svojem obrazu začutim prve sončne žarke. Kadar dežuje vzdihujem od hvaležnosti, ker to pomeni nekoliko bolj umirjeni tempo, več ležanja, stiskanja na kavču in branja knjig, pa tudi za pisanje blog objav je to idealno vreme. Velikokrat hodim gor in dol po stanovanju in samo opazujem ter sem hvaležna za to, da imamo topel in varen dom. Prostor, ki je samo naš in smo si ga uredili po svoje. Imamo avto in kadarkoli se lahko odpravimo na izlet, na obisk, po opravkih. Vse imamo na dosegu in nič nam ne manjka. Hvaležna sem za hrano, ki jo jemo, za odejo, ki nas greje in za knjige, ki nam krajšajo mrzle večere. Največjo hvaležnost tega sveta občutim, ko opazujem svoje tri otroke, kako se zdravi, dobro razpoloženi, igrivi in nagajivi vrtijo okoli mene. V takšnih trenutkih kar vdihujem srečo in te občutke si želim za vedno zapomniti. Velikokrat jih ravno v takšnih trenutkih fotografiram. Ko jih gledam, kako skupaj sedijo za mizo in rišejo, kako tekajo in se lovijo na dvorišču, kako sodelujejo pri kakšni aktivnosti (pa četudi ponavadi vodi v prepir), bi najraje zamrznila čas in ostala v tistem trenutku. To je sreča. To je hvaležnost. Ah, pa kaj vas bom dolgočasila s stvarmi, za katere sem hvaležna. 

V čisto vsaki stvari in življenjski situaciji je nekaj, za kar smo lahko hvaležni. Ničesar več ne jemljem za samoumevno. Po vsem, kar sem v življenju doživela in po vsem, kar so doživeli moji bližnji, sem prepričana, da je življenje veliko prekratko za to, da bi svoj čas namenjali za napačne stvari, za stvari, ki nas razžalostijo in nam jemljejo energijo, za ljudi, ki nas ne spoštujejo in delajo proti nam, namesto z nami, za dogodke, ki nam jemljejo dragoceni čas, pa nam hkrati ničesar ne nudijo v zameno, nobene izkušnje, nobenega znanja ali dobre energije, samo praznino. Življenje je prekratko za to, da bi ves čas samo hiteli, brez da bi se sploh zavedali kaj počnemo. Kolikokrat počnete vsaj tri stvari hkrati? Kolikokrat stvari počnete avtomatsko, nezavedno? Kolikokrat, namesto, da bi uživali v skodelici jutranje kave, že takrat razmišljate o tem, kaj vse morate tisti dan narediti? Življenje je prekratko za to, da ne bi okušali hrane, ki jo jemo in kave, ki je sinonim za naših pet minut miru (pa še takrat se obremenjujemo s stvarmi, na katere v tistem trenutku sploh ne moremo vplivati?!). Kolikokrat samo jeste, brez da bi zraven še kaj brali, tipkali na telefon, se pogovarjali po telefonu, gledali televizijo ipd.? Kolikokrat na dan objamete svoje bližnje? Življenje je veliko prekratko za to, da nekomu ne bi povedali, da ga imate radi in mu to tudi pokazali. Kolikokrat nekomu rečete, da nimate časa? Kolikokrat si sploh vzamete čas za bližnje? Kolikokrat si vzamete čas zase? Imejte se radi. Sebe in druge. Če ste za nekaj in nekoga hvaležni, povejte. Občutite. Takšni občutki se lahko potem samo še množijo in širijo.

Jutri bom opazila spreminjajoče se barve listov na drevju, slišala bom jesenski veter, ki na tla meče zrele kostanje in občutila resnično hvaležnost za življenje, ki mi vse to omogoča doživeti in občutiti. Ne bom hitela in pozabila na malico. Raje bom poklicala prijateljico, ki je že dolgo nisem videla, da bova malico pojedli skupaj. Namesto, da bi po službi hitela še v trgovino ali rekla “ja” opravku, ki sploh ni nujen, bom šla raje hitreje po otroke v vrtec in šolo ter preživela nekaj več časa z njimi. Prisotna bom. Tukaj in zdaj. In pa hvaležna, seveda. Naj bo to opomnik tako zame, kot za vas, da si velik del življenja pa le oblikujemo sami in da v veliki meri vplivamo na to, kako in s kom ga bomo preživeli. To je moja realnost in nikomur ne bom dovolila, da mi jo popači.

Z ljubeznijo, Mama.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 4. adventna nedelja, 24.12.2023, sveti večer, blagoslov domov, blagoslov jaslic in Jezuščka = Božička, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Frančišek je pri sklepnem srečanju družin  evharističnem slavju na osmem svetovnem srečanju družin v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji:

- "Danes nas je toliko na tem slavju in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neke vrste čudež v sedanjem svetu, ki se je naveličal ustvarjati nove delitve, nove razdore, nove polomije. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl čudežu ljubezni v blagor lastne družine in vseh družin sveta – govorim o čudežih ljubezni – da bi tako premagali pohujšanje slabotne in utrujene ljubezni, zaprte same vase, nestrpne v odnosu do drugih! Zastavljam vam vprašanje, na katero naj vsak sam odgovori – zakaj sem izrekel besedo nestrpna: ali pri nas doma kričimo ali se pogovarjamo z ljubeznijo in obzirnostjo? To je dobro merilo naše ljubezni.«

Zakoncem je dejal: »Nikoli ne končajte dneva sprti. Majhna dejanja, ki se jih človek nauči doma; dejanja v družini, ki se izgubljajo v vsakdanjosti, ki pa pripomorejo, da je vsak dan drugačen. To so dejanja mame, stare matere, očeta, starega očeta, sina, brata. so dejanja pozornosti, prisrčnosti, tankočutnosti. Recimo kot topla jed, ko čakamo na večerjo, kot zajtrk, ki nas že čaka, ko zgodaj zjutraj vstanemo. To so družinska dejanja. To je blagoslov pred spanjem, objem, ko po napornem delavniku pridemo domov. Ljubezen se kaže v majhnih dejanjih, v pozornosti za vsakdanje malenkosti, ki pomagajo, da ima življenje vedno pridih domačnosti. Vera raste, kadar jo oživlja in oblikuje ljubezen. Zato so naše družine, naši domovi resnične domače Cerkve: so primeren kraj, kjer vera postane življenje in življenje raste v veri.« Homilijo je sklenil z voščilom: »Nam vsem naj Bog podeli, da bi bili preroki veselja evangelija, evangelija družine, družinske ljubezni, da bi bili preroki kot Gospodovi učenci, in naj nam podeli milost, da bi bili vredni čistosti srca, ki je odprto za evangelij.«

Češčenje nazareške družine Družina je nastala po načrtu Boga, ki je človeka ustvaril kot moža in ženo in jima naročil: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo.« Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Zakonsko zvezo, iz katere naj raste družina, je povzdignil v zakrament, s katerim je posvetil tudi družinsko življenje.

Češčenje nazareške družine je vsebovano že v praznovanju božične skrivnosti: v središču je Kristus, Božji Sin v podobi človeškega otroka, ob njem pa sta Marija kot Božja Mati in sv. Jožef kot Jezusov rednik, pred judovsko postavo njegov oče, in poglavar svete Družine. Okoli leta 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati temelje njenega zdravja, se je češčenje svete Družine močneje ukoreninilo. Razdiralne sile protikrščanskega duha so bolj in bolj vdirale tudi v krščanske družine in rušile njihovo trdnost in življenjsko moč. Zaskrbljenost za družino je vzbudila v Cerkvi gibanje, ki je privedlo do ustanovitve posebnega praznika, posvečenega sveti nazareški družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893 Če v božični osmini ni nedelje, se praznik svete Družine obhaja 30. decembra.
Ko je papež bl. Pavel VI. med svojim romanjem v Palestino 5. januarja 1964 obiskal Nazaret, je med mašo v tamkajšnji baziliki govoril o nazareški družini kot šoli evangelija, molka, družinskega življenja in dela. »Nazaret je šola, v kateri začnemo razumevati Kristusovo življenje – to je šola evangelija ... O nazareška tišina, pri tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev ... Nazaret naj pove, kaj je družina, kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj. Naučimo se, kako sladka in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju ... Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina, bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega dela. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih teženj – Kristusa, našega Gospoda.«

Oznanila župnij Šempas in Osek, 3. adventna nedelja, 17.12.2023, prihod betlehemske lučke, spoved v Oseku ob 14h, čaščenje Najsvetejšega v Šempasu začetek ob 8.30, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Božična devetdnevnica

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221).               V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji. 

Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič - praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva - božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.

V novejšem času se na Slovenskem uveljavlja tudi druga oblika praznovanja božiča, ki ni povezana s krščanstvom. Ker gre za nov pojav, ki še nima uradnega imena. Imenujmo ga ameriški božič, ker je sem prišel iz Amerike.

Osrednja osebnost te oblike praznovanja božiča je Božiček, ki prinaša darila. Božiček je majhen Bog in kot tak stric v krščanstvu sploh ne obstaja. Svojo vizualno podobo je dobil z oglasom Coca-Cole in s predrugačenjem Miklavža. V praksi je ameriški božič zelo potrošniško usmerjen praznik, povezan s kupovanjem velike količine daril, s pisanjem čim večjega števila voščilnic, s čim večjo božično jelko in z veliko okraski.

Kristjani se s takim materialističnem praznovanju Božiča ne moremo strinjati. Tudi nekateri drugi Evropejci niso navdušeni nad ameriškim potrošniško usmerjenim božičem in si prizadevajo vrniti božiču evropsko podobo.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 10.12.2023, 2. adventna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

15.12.2023 celodnevno spovedovanje v Novi Gorici

Peter Millonig: Izpraševanje vesti

Izpraševanje vesti je dnevno opravilo razumnega, odgovornega, bogaboječega človeka.
Ker namreč nosimo v sebi kompas srca, naj bi vedeli, naj bi nas zanimalo, kje smo.
Ali hodimo po čistini pravičnosti ali se pogrezamo v goščavo greha?
Se nam izrisujejo rajska obzorja ali podobe najrazličnejše nesreče?
Ali nam vest očita nezvestobo ali nas pomirja, ker smo ravnali po zapovedih nebes?
Izpraševanje vesti je pogoj za to, da imamo v sebi življenje; možnost za spreobrnjenje, kadar duša obtožuje, da smo se pregrešili zoper Boga, bližnjega in samega sebe.
Ne ljubimo Stvarnika – kot je zapovedano – z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.
Kajti če bi ga, ne bi skrunili njegovega imena. Spoštovali bi Gospodov dan, očeta in mater.
Ne bi ubijali, prešuštvovali, kradli. Ne bi pričali po krivem ali si želeli svojega bližnjega žene, blaga. Vsega tega ne bi počeli, ampak bi živeli iz resnice čiste misli in pravičnega dejanja, ker bi brezpogojno ljubili Boga.
Ker smo ustvarjeni po Njegovi podobi, je naša vest docela zanesljiva in dovzetna za najmanjše tresljaje, ki bi nas utegnili prizadeti. Vest nikoli ne zataji. Je brezprizivna, ker je resnicoljubna.
Kot ogledalo duše vrača človeku resnično podobo o njem samem.

Spodnja vprašanja ti lahko pomagajo premisliti, glede česa potrebuješ odpuščanje.

• Sem zavračal ali zanemarjal svojo vero? Sem si prizadeval, da jo bolje spoznam? Sem jo branil, ali pa sem se je sramoval? Ali kakšnega vidika svoje vere ne sprejemam?
• Sem po nemarnem izgovarjal božje ime? Sem se ukvarjal s spiritizmom, sem polagal svoje zaupanje v vedeževanje ali horoskope? Sem bil nespoštljiv do svetih stvari, krajev ali oseb?
• Sem po lastni volji izostajal od svete maše ob nedeljah ali zapovedanih praznikih?
• Sem prejemal Gospoda v svetem obhajilu, kadar sem imel na vesti kakšen velik greh?
• Sem bil nepotrpežljiv, jezen ali zavisten?
• Hranim v sebi kakšno zamero oz. nisem pripravljen drugim odpustiti?
• Sem bil v besedah ali fizično nasilen do drugih?
• Sem sodeloval ali koga spodbujal pri izvajanju splava, ali končanje človeškega življenja?
• Sem koga sovražil ali obsojal v mislih ali z dejanji? Sem preziral druge ljudi?
• Sem o drugih slabo govoril?
• Sem pretiraval pri uživanju alkohola? Sem užival mamila?
• Sem gledal pornografske posnetke? Sem bil nečist sam s sabo ali z drugimi? Živim s kom, kot da bi bil poročen, čeprav nisem?
• Če sem poročen, si prizadevam ljubiti svojega sozakonca bolj kot kogar koli drugega? Postavljam na prvo mesto svoj zakon? Svoje otroke? Sem odprt za sprejemanje novega življenja?
• Ali dopuščam, da moje delo zavzema čas in energijo, ki pripadata moji družini in prijateljem?
• Sem bil prevzeten ali sebičen v mislih ali dejanjih? Sem bil brezbrižen do ubogih in pomoči potrebnih? Sem trošil denar za svoje udobje in osebno razkošje ter pri tem pozabljal na svojo odgovornost do drugih in do Cerkve?
• Sem se kdaj zlagal? Sem bil pri svojem delu pošten in marljiv? Sem koga ogoljufal ali okradel pri delu?
• Sem se prepuščal lenobi? Sem bližnjemu pomagal?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 1.  Adventna, nedelja Karitas, 3.12.2023, nakup in blagoslov adventnih venčkov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

9.12.2023 je dan odprtih vrat v škofijski gimnaziji v Vipavi

V soboto, 9.12. bo v Spodnji Idriji Škofijski dan za mlade, ki bo potekal pod geslom: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«. Srečanje se bo pričelo ob 18.00 s sv. mašo, ki jo bo vodil g. škof Jurij Bizjak. V čaščenje in molitev bomo sprejeli relikvije bl. Karla Acutisa, ki jih bo g. škof umestil v stranski oltar. Po sv. maši bo sledila taizejska molitev, na kateri bodo prisotni tudi bratje iz Taizeja.

Naj nam tudi ta adventni dogodek pomaga pripraviti pot Gospodu.

Vzemimo si čas drug za drugega.

Namen adventnega časa: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, ko se spominjamo prvega prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati pa je to tudi čas, ko to spominjanje usmerja naša srca v Jezusovo sedanjo navzočnost med nami in v pričakovanje drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. 

Prvikrat je Jezus prišel v slabotni in krhki naravi, kot nebogljeno Dete, ki se dotakne našega srca v jaslicah. Drugi Kristusov prihod pa se bo izvršil v moči in veličastvu na sodni dan. Med obema obstoji še en Gospodov prihod, ki se vedno znova uresničuje, ko Gospod po milosti in zakramentih prihaja v naše srce. 

Kaj so pričakovali prvi kristjani?

Jezusovo zemeljsko življenje se zdi že zelo daleč od nas. Toda skrivnost odrešenja, ki ga je izvršil s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem, nam je posebno pri obhajanju svete evharistije vedno blizu. 

To zavedanje je dajalo smisel življenju prvih kristjanov, katerih pozornost je bila sicer bolj usmerjena na pričakovanje Jezusovega drugega prihoda, vendar pa so že »prepoznavali mnogovrstno Božje prihajanje in govorili o prvem prihodu v času cesarja Avgusta, o drugem prihodu ob koncu časov, pa tudi o vmesnem vsakodnevnem prihajanju v evharistiji, ki spominja na prvi in nas pripravlja na drugi prihod. Torej je vsaka maša nekakšna adventna priprava na prihod v slavi,« poudarja frančiškan br. Miran Špelič. 

Zaznamujte adventni čas s tem, da ljubite druge in jim služite z Božjo ljubeznijo in zavzetostjo. Brezdomcu Kristusu lahko date dom, če iz svojih domov začnete delati prostore, kjer v obilju prebivajo mir, sreča in ljubezen: izkazujte ljubezen vsakemu članu vaše družine in vaše soseščine. (sv. Mati Terezija) 

Hrepenenje po Božjem prihodu

Kako naj torej preživimo letošnji advent, da bomo prebudili vsaj del tiste goreče želje po ponovnem Jezusovem prihodu, ki je bila značilna za prve kristjane?

Novo začeto cerkveno leto je priložnost, da se življenje, ki smo ga bili deležni s krstom, ponovno razcveti. To naj se odraža v našem odnosu do naših bližnjih, do Boga in do sebe, saj je letošnji adventni čas zaradi izrednih razmer še posebna priložnost, da se na Božje rojstvo – in na njegov drugi prihod – posebej poglobljeno pripravimo. 

Tako se bo v adventnem praznovanju v nas prebudilo hrepenenje po Božjem prihodu, ki obrača naš pogled k Njemu. 

Ob tem bomo doživeli, da se nam Bog v naši temí vedno bolj približuje. V letošnjem adventu naj z novo močjo zazveni vabilo Božje ljubezni: »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2b). 

»Adventni čas nas spominja, da ta prihod izpolni svoj smisel šele tedaj, ko Odrešenik pride ne le k človeštvu v celoti, temveč k vsakemu človeku posebej,« je zapisano v Letu svetnikov. Nekaj pa je gotovo: poslednji advent, poslednji Gospodov prihod v veličastvu se dejansko in z vso naglostjo približuje vsakemu izmed nas. Samo Bog ve, ali ni letošnji adventni čas za nas zadnji

Oznanila župnij Šempas in Osek,  26.11.2023, Kristus Kralj, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Marko Rijavec      Zakaj sem veren?

Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva.

Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo “presajati murvo v morje”, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.

Na svojem mestu

Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to “orati ali pasti” (Lk 17,7) ali kaj drugega.

Verovati pomeni reči na koncu dneva: “Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti,” (Lk 17,10). Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim.

Ker globoko verjamem, da nam je poslanstvo vendarle pisano na kožo, da nam je življenje nekaj ukrojenega po meri, točno takšno, kakršno potrebujem za izpolnitev svojega smisla, in da zato natančno pelje tja, kamor moramo priti, čez drn in strn, v “priličnih in nepriličnih okoliščinah,” (2 Tim 4,2).

Biti veren zato pomeni biti zvest. Ne blesteti v moralni odličnosti, ne doseči nepremakljive gotovosti, niti ne imeti popolne župnijske kartoteke, pri “vernosti” gre za nekaj veliko večjega, živeti življenje, s katerim se spopadamo, za vsakdan, za mesto nekje med spalnico in delavnico, kuhinjo in pisarno, to je naše polje vere. Sploh ne biti popoln, temveč zgolj in samo biti tam, kjer si, vključno z vprašanji, zakaj smo tam in ne kje drugje.

Gorčično zrno

Tako in samo tako je namreč vera preprosto gorčično zrno, nekaj malega, na videz skorajda neznatnega, a velikega po potencialu, predvsem pa nekaj živega, nekaj, kar bo čez mnogo časa zraslo v veliko drevo – točno tam, kjer je.

Rasteš pa ne, če si kakor nespremenljivi kamen. Rasteš lahko kot seme, ki bi si želelo vstati in iti proč, pa vendarle ostane; ki v svoji rasti zgreši in zablodi, pa se zopet vrne nazaj na pot; ki se vsakodnevno bori tako s svetom kot s seboj in z Božjimi zamislimi, do krvi in do nesmisla.

Rasti pomeni kot drevo stegovati se onkraj tega, kar si, pa vseeno ostati tam, kjer si. To pomeni verovati. Zato je vera nekaj dinamičnega, premikajočega se, ne poznam vere, ki bi bila kakor kip svete Barbare na trgu, kjer je nekoč stala cerkev.

Tega kipa v Idriji ni. Je samo gruča otrok, ki se podi s skiroji, starka, s katero se nekdo pogovarja na klopci. Je samo mož, ki se je vrnil domov, fant, ki igra kitaro. In šumi kakor drevo v vetru …

Oznanila župnij Šempas in Osek,  19.11.2023, 33. navadna nedelja, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V sredo 22.11.2023 praznujemo god sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe in pevcev. Sv. maša bo v Šempasu ob 18.uri. Povabljeni so/ste vsi pevci, da pri maši sodelujejo/sodelujete in se po maši ustavijo/ustavite v župnijski dvorani  za kratko druženje in prepevanje.

V soboto 25. 11. 2023 ob 14h bomo sodelavke župnijske Karitas izdelovale adventne venčke. Vabimo vas, da se nam pridružite. Izdelani venčki bodo na voljo po cerkvah. Adventne venčke po Cerkvah so odgovorni birmanci 7. razreda, za jaslice pa 8. razreda

TURISTIČNO DRUŠTVO Šempas predlaga praznično akcijo »jaslice na prostem v vsak zaselek«. Tako naj bi imeli po različnih krajih župnije zunanjo upodobitev tega, kar imamo pogosto doma skrito. S tem bi praznik približali ljudem in povezali ljudi med seboj v izdelovanju božičnih prizorov...  

PETJE

Nevroznanost je ugotovila, da se med petjem sproščajo endorfini, ki nas zdravijo, osrečujejo in delajo bolj ustvarjalne. Če pojemo v skupini večih ljudi, se ta vpliv še poveča.

Naši davni predniki so se posluževali petja vsak dan: v skupinah, s katerim so vzpostavljali medsebojno povezanost, prenašali pomembna sporočila in odganjali sovražnike, peli so ob ognju, med dnevnimi opravili, v ritualih, z njim tudi zdravili… Danes pa je petje nekako postalo rezervirano za elito, ki ima svoje producente in koncerte – ostale pa pušča v veri, da nimamo dovolj lepega glasu in naj bodo raje tiho. A petje je nujno potrebno.

Nedavne raziskave dokazujejo, da petje vpliva poživljajoče in ima moč spreminjanja

Kar doslej znanosti še ni bilo poznano je to, da petje v skupini sprošča hormona serotonin in oksitocin ter celo sinhronizira naša bitja srca – med petjem skupina postane eno.

Številne študije potrjujejo, da ima petje terapevtsko moč: sprošča endorfine in oksitocin, ki lajša zaskrbljenost, stres ter je povezan z občutki zaupanja in povezovanja.

Petje pomaga ljudem z depresijo in zamanjšuje občutek osamljenosti, sprošča, zmanjšuje stres, osrečuje in povezuje. Poveča samozavedanje, samozavest in zmožnost komunikacije. Zdravi ter nas tolaži.

Ko pojete, se vibracije premikajo skozi vas, dotikajo se tako vašega fizičnega kot čustvenega stanja.

Dobra novica pa je ta, da lahko pojete in ste deležni njegove dobrobiti, tudi če se vam zdi, da nimate najbolj žametnega glasu na svetu, naj vas to ne odvrne od odpiranja svojih glasilk. Če lahko govorite, lahko tudi pojete. Morda so vam nekoč rekli, da je bolje, da ste tiho, da nimate lepega glasu, da nimate posluha. Pozabite na to in pričnite peti. Lahko tudi sami s seboj, ko ste v avtu - filmsko ali tradiconalno – pod tušem. Morda boste tako počasi odpirali svoj glas, in bili kmalu presenečeni, da ne pojete tako slabo. Ali pa boste opazili, kako dobro in sproščujoče vliva na vas. V stresnem vsakdanu, ki je zasičen s številnimi informacijami, smo zataknjeni v levi polovici možganov. Zato je pomembno, da negujemo in razvijamo tudi svojo desno polovico. Petje nas namreč poveže z našo desno polovico možganov, ki je odgovorna za intuicijo, domišlijo in vse naše ustvarjalne funkcije. Poveže nas s številnimi novimi možnostmi. Privoščite si jih. 

Oznanila župnij Šempas in Osek,  12.11.2023, 32. navadna nedelja,  pri mašah blagoslov vina, v Oseku šagra sv. Martina in dva krsta, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Z veseljem sporočam, da se zakonski pari ponovno srečamo v sredo, 15.11.2023 ob 19.30h v veroučni učilnici šempaske župnije. Vabimo zakonce, ki želijo z nami hoditi v božji luči, se lažje prebijati skozi vsakdanjosti. Pridite vsaj pogledat kako se imamo.

SKUPINA KRŠČANSKI MOŽJE Dobivamo se mesečno v soboto ob 20. uri Podelimo si izkušnje ob temi, ki jo pripravi p. Vili Lovše. Doživljamo podobno, le da si tega običajno ne povemo. Ob molitvi in poslušanju drug drugega dobimo novo močin potrditev za krščansko življenje. Pridi in povej naprej. Info.: Tomaž Makovec: 051 337 347; tomazmat@gmail.com  

EVHARISTIJA Ivan Platovnjak

Primarni zakrament za nas, kristjane, je krst »Po milosti krsta smo sprejeti v ljubezen med Očetom in Sinom, smo posinovljeni, pohčerjeni, postanemo zmožni živeti ta odnos Jezusa Kristusa z Očetom v moči Duha. V tej milosti zakramenta sv. krsta zmoremo obhajati v skupnem duhovništvu sv. evharistijo, zahvalno daritev, v kateri se združujemo v tej veri in postajamo na zakramentalni način deležni Jezusovega odrešilnega delovanja, njegove smrti, vstajenja, njegove zmage nad zlom in grehom. Deležni smo te njegove ljubezni, ki se nam v polnosti daje in se tudi ponavzočuje v tem zakramentu.«

Sv. Janez Damaščan je rekel, da kruh in vino nista le podobi telesa in krvi Jezusa Kristusa, temveč sta samo telo in kri Jezusa, združeno z božanstvom. Jezus ni rekel, to je podoba moje krvi, rekel je: to je moja kri.

Razumevanje te skrivnosti je lahko težavno; kristjani nismo ljudožerci

»Pri razumevanju te skrivnosti nam lahko pomaga pogled vere, zaupanja v Jezusove besede, v to, da se nam je želel povsem dati, darovati. Če želimo ta zakrament povsem razumeti v človeški logiki, se ne moremo čuditi, da so nas že v začetku kristjane obsojali, da smo ljudožerci. Ko je začel Jezus razlagati to skrivnost, kdor Njega jé, bo deležen večnega življenja, življenja v Njem, je to zvenelo kar pretrdo. Vsi Njegovi učenci niso mogli dojeti izrečenega, ampak je tu navzoč resnično poveličani Kristus za nas in se nam daje na ta Njegov Božji način, ki ga ne moremo povsem razumeti.«

Utihnimo in naj nas Duh razsvetli

»Skrivnost uživanja Njegovega telesa in krvi lahko razlagamo na različne načine, a pomembno se mi zdi utihniti, dopustiti, da nas Duh poučuje. Na binkošti je Jezus, preden je odšel, rekel: dajem vam Duha. Dal nam je Duha, da bi nas On učil to razumeti, kako se na ta način zedinjamo s Kristusom, postajamo Njemu podobni, da bi zmogli živeti to Njegovo ljubezen, živeti v tej poslušnosti Očetu, Besedi, živeti to, kar je Jezus rekel, da bi postajali podobni Očetu, usmiljeni, kot je On usmiljen, popolni, kakor je On.«

Obhajila ne smemo ločiti od evharistične daritve

»Pomembno je celotno evharistično obhajanje: od besednega do evharističnega bogoslužja, da v evharistični molitvi jasno pokaže, da mi vsi, ki smo tam zbrani, skozi to spremenjenje postajamo eno telo, Kristusovo telo, da postajamo še globlja Kristusova navzočnost v tem svetu. Rabimo hrano, moč, okrepčilo, kot pravi sv. Tomaž Akvinski, da se okrepčano na tej poti, da se še bolj združimo kot ena družina.«

Prepoznavno znamenje kristjanov je: ljubite se med seboj, kakor sem vas Jaz ljubil

Obhajilo pomeni tudi občestvo, da postajamo eno v veri, eno v ljubezni, vedno bolj Kristusovi, da postajamo Njegovo Telo. Tu ni samo Rešnje telo, v resnici je celotna vera občestva, ki se krepi, raste, ta ljubezen med seboj. Prepoznavno znamenje kristjanov je: ljubite se med seboj, kakor sem vas Jaz ljubil. Če to ne raste, potem lahko začnemo jemati obhajilo nekaj magičnega, nekaj izvzetega iz celotnega življenja s Kristusom in v Kristusu, življenja tega odnosa Njega do Očeta v moči Duha.«

Če smo bratje in sestre, smo Kristusovi

»Papež v zadnji encikliki Vsi bratje še posebej poudarja, da je razpoznavno znamenje, da res verujemo v Kristusovo navzočnost, prav to, da postajamo bratje in sestre. To pomeni, da gremo preko tega, kar nas ločuje in vidimo, kaj je glavno poslanstvo kristjanov tudi v odnosu do drugih ver, do neverujočih, da iščemo tisto, kar nas povezuje, da začutimo bratsko, Kristusovo, Očetovo ljubezen. Kot pravi papež: »Vaš Oče, moj Bog, daje soncu, da sije nad vsemi, daje dež za vse, nikogar ne izključuje, On daje krivičnim in poštenim, On daje!« Tako tudi evharistija: ne da izključujemo, ampak pomagamo ljudem, da sprejmejo to zdravilo, moč evharističnega obhajanja, da postajamo ena družina, da se združujemo v tej Ljubezni.«

Jezus v sv. obhajilu je naše zdravilo, tisti, ki nas ozdravlja »Vseeno je, ali Ga prejmemo z rokami ali z jezikom. Ne grešimo samo z rokami, tudi z jezikom, ušesi. Sv. Jakob pravi v svojem pismu, da jezik najbolj greši. Kako se zavedati, da ko na jezik prejmem obhajilo, ga sprejmem na tisti organ, ki največkrat naredi največ zla. Preprosto sprejeti Jezusa, ki me želi zdraviti. Vsi potrebujemo Božje usmiljenje in Božjo dobroto.«

Oznanila župnij Šempas in Osek,  5.11.2023, zahvalna nedelja, srečanje zakonskih jubilantov, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Kot smo imeli že nekoč bomo imeli tudi letos srečanja za Slomškovo bralno priznanje. Vabljeni vsi veroučenci od 1. do 9. razreda. Prvo srečanje bo v soboto 11.11.2023 ob 14h v veroučilnici. Srečanja bosta vodila Vovk Tadej in Larisa Tomšič  

11. november ob 18:30 bo v Oseku tradicionalni koncert nastopata: Mešani mladinski pevski zbor Srečko Kosovel in Komorni zbor Grgar.

Zvestoba je zavestna odločitev

Vsi imamo moč izbire in tudi sami sodelujemo pri tem, kakšen odnos bomo vzpostavili s svojo drugo polovico. Se bomo imeli radi in si bili predani ali bomo zunaj odnosa po svoje malo raziskovali ter morebiti površinsko zdravili svoje komplekse. Veliko je odvisno od nas, naših odločitev in vrednot, ki jih imamo, v kolikor smo si zvesti ter spoštujemo svoje ozadje. Definicija zvestobe pa lahko vključuje še marsikaj drugega, kar je pomembno v odnosu, a ključno je predvsem to, da smo pošteni, tako do sebe kot do svojega partnerja, kaj nam v resnici predstavlja zvestoba: 

Negovanje zaupanja in predanosti 

V trenutku, ko se zavemo, da je zvestoba odločitev, sprejmemo tudi odgovornost za svoja dejanja. Gre za pripravljenost stati nekomu ob strani ali obvarovati odnos, ki nam nekaj pomeni, še posebej takrat, ko se znajdemo v stiski, krizi ali pa smo izpostavljeni najrazličnejšim skušnjavam. Na tak način zavestno negujemo odnos, predanost in vzpostavljamo zaupanje, ki se gradi skozi čas in s pozitivnimi izkušnjami v dvoje. To zavedanje nas tudi spodbudi, da smo bolj premišljeni pri svojih odločitvah in se ne prepuščamo hipnim vzgibom, niti tveganim situacijam, v katerih bi lahko izgubili nadzor nad sabo.

Usklajevanje vrednot in prepričanj 

Zvestoba je pogosto odvisna od naših vrednot, tako na eni kot na drugi strani. Če se odločimo, da bomo zvesti, običajno verjamemo v svojega partnerja, v njegova načela in ljubezen. Skupne vrednote ali uspešno prilagajanje prepričanj nas dela močne, da ne klonemo pred zunanjimi pritiski, hkrati pa nas motivirajo, da želimo iskati kompromise.

Krepitev čustvene vezi

Zvestoba nam omogoča, da se v partnerskem odnosu bolj sprostimo in si upamo biti tudi ranljivi. In prav z odkritostjo lahko odnos še poglobimo, zaradi česar čutimo medsebojno povezanost samo še močneje. Čustvena vez in povezava, ki jo vzpostavimo z nam drago osebo, pa krepi našo zvestobo, saj si običajno želimo obdržati ljudi, ki so nam pomembni in jih hočemo še dolgo imeti ob sebi. Namesto impulzivnega odziva tako raje stopimo večkrat korak nazaj, najprej ocenimo situacijo in se nato zavestno odločimo za zvestobo, ko svojega partnerja iskreno ljubimo. Zvestoba je namreč naša odločitev.

Poroka je, ali pa bi vsaj morala biti, eden najsrečnejših dni v življenju, ko ne razmišljamo o težavah, ne preteklih, ne tistih, ki nas morda še čakajo. A obstajajo znaki, ki lahko že na poročni dan razkrijejo, da prihodnost za par morda le ne bo tako rožnata, kot bi si želela. V vseh letih svoje kariere družice je Tiffany postala strokovnjakinja tudi za prepoznavanje znakov med ženinom in nevesto, ki ji povedo, ali bo zakon zdržal vse preizkušnje, ali pač ne.

1 Kako mladoporočenca jesta torto
Eden slednjih je po njenih besedah tudi način, kako mladoporočenca jesta torto oziroma kako si razdelita prvi kos. Običajno kos tega vzameta v roko in ga bolj ali manj previdno položita v partnerjeva usta. No, tistim, ki se odločijo partnerja s torto pomazati po obrazu, menda ne kaže dobro.

2 Govor
V navadi je, da na poroki nekaj besed poleg prič spregovorita tudi partnerja. A tisti, ki v njem ženina oziroma neveste sploh ne omenijo, kar iščejo težave. »Če človek, s katerim naj bi preživel preostanek življenja, o tebi ne more povedati niti ene same dobre besede, to ne more pomeniti nič dobrega,« je prepričana poklicna družica.

3 Posvečanje svatom
Mladoporočenca bosta na svoji poroki zagotovo plesala s povabljenci, se z njimi pogovarjala in podobno, a če z njimi preživita več časa kot drug z drugim, to ne more pomeniti nič dobrega.

4 Povzročanje dodatnega stresa
Vsaka nevesta, pa tudi ženin, v dneh, sploh pa urah pred poroko doživlja velik stres. Bo šlo vse po načrtu, bodo vsi prišli, se bodo zabavali, kaj bo jutri, sem se odločil/a pravilno … je le nekaj vprašanj, ki se lahko podi po glavi bodočima ženinu in nevesti. Takrat je pomembno, da si partnerja stojita ob strani, ko se to ne zgodi oziroma eden drugemu povzročata še dodaten stres, pa je to znak, da bodo prepiri pogosti tudi v prihodnje. Če se par ne more zediniti o sedežnem redu svatov ali pesmi za prvi ples, kako se bosta zedinila pri resnično pomembnih vprašanjih?

Oznanila župnij Šempas in Osek,  30. žegnanjska nedelja, nova ura, 29.10.2023, rožni venec molijo pevci, med mašo birmanska obljuba…, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Tudi letos ima Karitas na voljo sveče - priporočen dar je 2.50€.

Svetost in pot svetosti sta nekaj lepega. Na današnji praznik nam svetniki pravijo, naj zaupamo v Gospoda, saj »Gospod nikoli ne razočara«. Je naš »dober prijatelj«, ki nam vedno stoji ob strani. »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.«                                                                              Kot je dejal papež Frančišek, je to tudi tisto, v kar upamo in prosimo Gospoda za naše rajne brate in sestre. Cerkev je namreč z modrostjo postavila praznika vseh svetih in spomina vernih rajnih enega za drugim. Tako se naši hvalnici Bogu in češčenju blaženih pridružuje molitev priprošnje za vse, ki so pred nami s tega sveta odšli v večno življenje.

Sveti in blaženi so najverodostojnejše priče krščanskega upanja, saj so ga med svojim bivanjem v polnosti živeli med veseljem in žalostjo, udejanjajoč Blagre, ki jih je Jezus pridigal in danes odmevajo v bogoslužju (prim. Mt 5,1-12a). Evangeljski blagri so dejansko pot svetosti. Sedaj se bom zaustavil ob dveh blagrih, drugem in tretjem.

Drugi blagor je ta: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (v. 4). Besede se zdi, da si nasprotujejo, saj jok ni znamenje veselja in sreče. Vzroki za jok in trpljenje so smrt, bolezen, moralne tegobe, greh in napake, ali bolj preprosto, krhko in slabotno vsakodnevno življenje zaznamovano s težavami. Življenje, ki je včasih ranjeno in preizkušeno z nehvaležnostjo in nerazumevanjem. Jezus razglaša za blažene tiste, ki jočejo zaradi teh resničnosti in kljub vsemu zaupajo v Gospoda in se zatekajo pod njegovo senco. Takšni niso ravnodušni, tudi jim med bolečino ne otrdi srce, temveč s potrpežljivostjo upajo v Božjo tolažbo. To tolažbo okušamo že v tem življenju.

V tretjem blagru Jezus zatrjuje: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« (v. 5). Bratje in sestre, krotkost. Krotkost je Jezusova značilnost, ki o sebi pravi: »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Krotki so tisti, ki znajo obvladovati sami sebe, ki pustijo prostor drugemu, mu prisluhnejo in ga spoštujejo v njegovem načinu življenja, v njegovih potrebah ter v njegovih zahtevah ter ga ne nameravajo prevladati z nasiljem, niti napraviti ga nepomembnega, nočejo biti nad ničemer in imeti nadvlado nad vsem, niti vsiljevati svoje ideje in interese v škodo drugih. Takšne osebe, ki jih posvetna miselnost ne ceni, so dragocene v očeh Boga, ki jim da v dediščino obljubljeno deželo, torej večno življenje. Tudi ta blagor se začne tu spodaj in se bo dopolnil v Kristusu. Krotkost… V tem trenutku življenja, tudi svetovnega, ko je veliko agresivnosti, tudi v vsakdanjem življenju je prva stvar, ki gre iz nas, agresivnost, obramba. Potrebujemo krotkost, da bomo lahko šli naprej po poti svetosti. Poslušati, spoštovati, ne napadati, to je krotkost.

Živeti blagre pomeni iti proti toku glede na miselnost tega sveta, glede na kulturo posedovanja, brezsmiselne zabave, arogance nad najbolj slabotnimi. To evangeljsko pot so prehodili svetniki in blaženi. Današnja slovesnost, ko obhajamo vse svetnike, nas spominja na osebno in vse splošno poklicanost k svetosti in nam predlaga zanesljive zglede za to pot, ki jo vsak prehodi na edinstven in neponovljiv način. Dovolj je pomisliti na obilne darove ter na konkretne zgodbe svetih in blaženih, ki niso enaki, saj ima vsak svojo osebnost ter je v življenju razvil svojo pot svetosti glede na svojo osebnost. To lahko stori tudi vsakdo od nas, ko gre po Jezusovi poti, to je po poti blagrov.

Oznanila župnij Šempas in Osek,  22.10.2023, misijonska nedelja, rožni venec molijo birmanci in njihovi starši, med mašo birmanska obljuba…, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Tudi letos ima Karitas na voljo sveče - priporočen dar je 2.50€.

Sodelovanje pri sveti maši – razlaga ‘svete maše’

Bodimo si kar takoj na jasnem: Svete maše ne moremo razložiti. Pomaga nam lahko le pomen nekaterih simbolov, ki jih pri maši živimo.

Kar nekaj zdravih navad je, ki nam pomagajo, da se že pred začetkom na mašo pripravimo.

Evharistični post: Še vedno velja, da eno uro pred obhajilom ne jemo, vodo lahko pijemo kadarkoli. Tako se duhovno, ker mislimo na to kaj se bo zgodilo in telesno, ker zahrepenimo po hrani, bolj pripravimo na obhajilo. Pridemo dovolj zgodaj in 25. minut pred mašo molimo tudi rožni venec.

Obleka je za človeka, ki je duhovno bitje, podaljšek telesa. Z njo od znotraj izraža nekaj več. Ko se za nedeljsko in praznično bogoslužje lepše oblečemo, je to duhovno dejanje, ne le izraz spodobnosti.

Zvonjenje in pritrkavanje: Ker imamo danes samodejno električno zvonjenje, so toliko bolj dragoceni pritrkovalci, ki nas za posebne praznične priložnosti pripravijo s primernim razpoloženjem. Zvonovi »kličejo«, to nas spominja, da »cerkev« pomeni »poklicati, sklicati«. V cerkev ne gremo po trenutnem občutju, ampak, ker nas je nekdo poklica in sklical. Ne bodimo gluhonemi.

Cerkvena vrata so navadno večja in lepo izdelana. Ob njih je običajno krstni kamen. (Na to nas danes, žal, spominja le še sprejem otroka pri krstu.) Že cerkev kot stavba nas spominja na Cerkev, ki je duhovna, vendar resnična nevidna stvarnost. Vrata in krstni kamen ali ponekod prava krstilnica nas spominjajo, da se v Cerkev ne včlanimo kot v društvo ali v stranko. Za vstop v Cerkev nas je nekdo najprej rodil v krstu. Nismo vstopili zato, ker bi se sami dokopali do tega spoznanja.

Kropilnik z blagoslovljeno vodo predstavlja krstni kamen in krstno vodo, v kateri smo pri krstu umrli in se prerodili za novo življenje. Ko se ob vhodu v cerkev pokrižam z blagoslovljeno vodo, me ta simbol spomni na krst. Brez krsta namreč, kot je dejal že veliki sveti Ambrož, svete maše ne moremo »razumeti«.

Zakaj na koncu molitve rečemo amen?
Beseda amen prihaja iz hebrejščine (heb.amin – tako naj bo) in označuje trdnost, trajnost v tvarnem svetu. Od tod je prišel njen pomen na duhovno področje. Zato amen izraža vero, da zaupamo v nekoga. Bogoslužje nas večkrat vabi, da odgovorimo z amen na duhovnikove molitve, da potrdimo, da je to res tako (tako je, tako bodi).

Pri prejemu obhajila na duhovnikove besede »Kristusovo telo« odgovorimo »Amen«, ki pa tu pomeni: »Da, verujem!« Jezus v evangeliju večkrat pravi (latinsko): (»Amen, amen dico vobis. – Resnično, resnično povem vam.« Tu amen prevajamo z resnično povem vam, da bi podkrepili svoje trditve. Knjiga Razodetja Jezusa imenuje: »Amen«, to je »zvesta in resnična priča« (Raz 3,14).

ALELUJA, EVANGELIJ, STOJA, POSLUŠANJE …
Opazuj se, kako zjutraj vstaneš. Že v starih krščanskih časih so razlagali, da je način, kako gremo spat, podoba naše zadnje ure, telesne smrti. Jutranje vstajanje pa je podoba rojstva in vstajenja. Zato je v duhovnem življenju zelo pomembno, kako zjutraj vstaneš, kakšni so tvoji prvi koraki. V njih se vidi, kako se soočiš s pritiski novega dne. V korakih se vidi, ali je tvoja vera zgolj v razumu, v čustvih, ali pa je že v odnosu.

Ste se kdaj vprašali, zakaj pri prvem delu svete maše, besednem bogoslužju, najprej sedimo, potem pa vstanemo? Drža je silno pomembna. S telesom pomagamo povezati v srce to, kar je v življenju tako težko združiti.

Ni dovolj razumeti. Zato med berili in psalmom sedimo. Tudi pri sedenju se vidi, kdo zmore poslušati, kdo želi samo razumeti. Mar ni tudi v družini tako? Kdo zares posluša? Tisti, ki pusti, da človek najprej spregovori, pusti, da beseda sama deluje. Šele nato se ukvarja s tem, kaj bi mu povedal nazaj. Tako imamo tudi pri maši težave z raztresenostjo, misli se nam vsiljujejo samo zato, ker ne damo prednosti poslušanju samemu. Ko sediš, že z držo pokažeš, da se odpoveš svoji »akciji« in daš ves prostor drugemu. Božja beseda želi sama priti do tvojega središča, srca. Zato ji moraš najprej dati možnost.

ZAKAJ PRI ALELUJI IN EVANGELIJU VSTANEMO?
Brez evangelijev druge knjige Svetega pisma ne bi imele velikega pomena. Ostale bi zbirke modrih naukov. Z evangelijem Jezusa Kristusa se je šele pokazalo, da je vse res! Evangelij tudi tebi edini lahko pove in te gane: Saj je vendar res! Tudi zame je možno! Obstaja drugo rojstvo! Brez tega so vsa besedila pri maši le suha teorija. Kaj mi koristijo navodila za življenje, če življenja nimam?

Ko pri evangeliju vstanemo, že pokažemo na vstajenje, kakor zjutraj. Dejansko je čudež, da mi je Bog dal ne le življenje, ampak kljub vsemu tudi novo življenje, vso prihodnost. Zato ne morem več ostati na mestu.

PROŠNJE: Pri njih upoštevamo sporočilo prebrane Božje besede. Prošnje upoštevajo tudi posebnost trenutka (npr. birmanska priprava, prvi petek, dan, ko molimo za duhovniške poklice in svetost duhovnikov, posebne okoliščine kot npr. naravna nesreča…). Vedno upoštevamo splošno predvidene skupine namenov za prošnje, saj prošnje ne morejo biti ne sebične, ne zgolj osebne, ampak naj upoštevajo širše (vse Cerkve in sveta) potrebe: - za potrebe Cerkve (vesoljne Cerkve, škofije) - za vladajoče in blagor družbe in vsega sveta - za trpeče in v katerikoli stiski - za krajevno občestvo (župnijo), za umrle in po svojem namenu za katerega tudi vsi skupaj tiho prosimo.

Oznanila župnij Šempas in Osek,  15.10.2023, 28. navadna nedelja, rožni venec moli Karitas, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V nedeljo 15.10.2023 ob 17h, bo v cerkvi Kristusa Odrešenika  Nova Gorica dobrodelna prireditev GORIŠKA DLAN. Vstopnice bodo na voljo po nedeljski sv. maši. Priporočen dar je 8€.

Zabeležka sestanka ŽPS Osek 10. 9. 2023;

nedelja 22. 10. - družine birmancev; nedelja 29. 10. - pevci.

Maša na vojaškem pokopališču za žrtve vojn in mir: torek, 31. 10. ob 15. uri v sodelovanju s KTD Osek.

NOVEMBER

1. 11. (sreda) Vsi sveti: Osek – maša 14:00, blagoslov grobov: Osek 15:00, sv. Lucija 15:30

5. 11. Zahvalna nedelja in zakonski jubilanti; križev pot na Ovčji plac ob 14. uri.

11. 11. Martinov koncert na predvečer šagre - KTD Osek v sodelovanju z župnijo.

12. 11. Šagra sv. Martina, ofer, blagoslov vina, seznam za romanje Marijine podobe v adventu.

DECEMBER

2. 12. (sobota) izdelava venčkov za Karitas in izdelava adventnih venčkov za cerkvi (birmanci)

3. 12. 1. adventna nedelja, blagoslov adventnih venčkov

10. 12. 2. adventna: celodnevno češčenje

Po razpravi je bila večina prisotnih članov mnenja, da je potrebno tradicionalno češčenje

časovno organizirati po drugačne razporedu in zaradi skromne udeležbe z manj skupinami.

Tako je predvideno, da bo češčenje Najsvetejšega potekalo pred mašo, od 6. do 9. ure in

sicer: od 6. do 7. ure osebna molitev v tišini, od 7. do 8. ure skupno češčenje za župljane iz

Oseka, od 8. do 9. ure skupno češčenje za župljane iz Vitovelj.

17. 12. 3. adventna: maša pri sv. Luciji; popoldne, od 14. ure dalje, spovedovanje v Oseku

Jaslice pri sv. Martinu in pri sv. Luciji izdelajo birmanci

22. 12. otvoritev razstave jaslic, ki jo pripravlja KTD Osek.

24. 12. 4. adventna nedelja in sveti večer - maša v Oseku ob 22. uri

25. 12. (ponedeljek) maše po nedeljskem urniku, Osek ob 9. uri

26. 12. (torek) maša pri sv. Luciji ob 10. uri in žegnanje konj

29. 12. (petek): ta dan bo minilo natanko 250 let od podpisa pogodbe za gradnjo zvonika v

Oseku: maša za pokojne graditelje cerkve in zvonika, po maši predavanje v farovžu o

zgodovini zvonika. S tem se prične obeleževanje 250-letnice sedanjega oseškega zvonika, ki

je bil zgrajen leta 1774.

30. 12. (sobota) pohod z baklami k Vitovski Materi Božji in zahvalna maša, ki jo pripravlja KTD

Vitovlje v sodelovanju z župnijo.

31. 12. nedelja sv. Družine, pri mašah blagoslov otrok

JANUAR 2024

1.1. (ponedeljek) maše po nedeljskem urniku: Osek ob 9. uri

3. V letu 2024 bo minilo natanko 250 let od zgraditve sedanjega zvonika v Oseku zato bo leto

namenjeno predvsem obeležiti tega dogodka. Praznovanje se prične 29. decembra, saj so

prav na ta dan leta 1773 podpisali pogodbo za gradnjo, ki je ohranjena v župnijskem arhivu.

Vhodni del cerkve in zvonik sta bila nato zgrajena v letu 1774 in tako že 250 let prepoznavno

sooblikujeta podobo kraja, skupaj s Plečnikovim rozetnim oknom, ki bo prihodnje leto prav

tako dopolnilo okroglih 70 let, saj je bilo narejeno v letu 1954.

Srečanje smo zaključili z večerno molitvijo. Zapisal Simon Kerševan

Oznanila župnij Šempas in Osek,  8.10.2023, 27. navadna nedelja, rožni venec molijo naprej prvoobhajanci in njihovi starši , internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V nedeljo 15.10.2023 ob 17h, bo v cerkvi Kristusa Odrešenika  Nova Gorica dobrodelna prireditev GORIŠKA DLAN. Vstopnice bodo na voljo po nedeljski sv. maši. Priporočen dar je 8€.

32. Tedna za življenje – POVZDIGNIMO DAR ŽIVLJENJA

Molitev papeža Janeza Pavla II. (Evangelij življenja)

O Marija, jutranja zarja novega sveta, Mati živih, Tebi izročamo zadevo življenja: poglej, o Mati na neskončno število otrok, ki jim je prepovedano, da se rodijo, ubogih, ki težko živijo, mož in žena, žrtev nečloveškega nasilja, ostarelih in bolnih, ubitih zaradi brezbrižnosti ali zaradi dozdevnega usmiljenja.
Daj, da bodo vsi, ki verujejo v tvojega Sina, ljudem našega časa odkrito in z ljubeznijo oznanjali evangelij življenja. Izprosi jim milost, da ga sprejmejo kot vedno nov dar, veselje, da ga hvaležno slavijo v vsem svojem življenju, in pogum, da ga izpričujejo z neomajno vztrajnostjo, da bodo skupaj z vsemi ljudmi dobre volje gradili omiko resnice in ljubezni v hvalo in slavo Boga, stvarnika in ljubitelja življenja.

Nebeški Oče! Hvala ti za dar življenja in vere. Prosimo te za milost, da bomo vedno spoštovali življenje
vsakega človeka. Napolni nas s ponosom in pogumom, da si bomo v svojih družinah in naši domovini
z besedo in dejanji prizadevali tudi za zaščito življenja nerojenih otrok. Obdari starše z ljubeznijo in
velikodušnostjo, da se bodo vsi otroci rodili in bodo s svojimi talenti ter svetim življenjem med nami širili
Tvojo ljubezen. To Te prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Marija, kraljica družine – prosi za nas. Sv. Jožef, varuh in steber družin – prosi za nas.
Sv. mati Terezija iz Kalkute – prosi za nas.

Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Njegova vrednost je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja. Mi smo prejemniki in še vedno zahtevamo, kot da smo upravičeni. Kljub vsemu pa je vsakemu od nas brezplačno in milostno dan dar življenja.

Ustvarjeni smo z možgani za razmišljanje, čustvi, človeškim telesom in čutili za doživljanje sveta ter zmožnostjo biti v odnosu z drugimi. Naš svet je na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomor iz kakršnegakoli razloga. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam predlagajo, da bi si pomagali umreti?

Kaj se je zgodilo z upanjem?

Dar življenja, ki nam je dan, je neizmeren. Je neprecenljiv. Je nenadomestljiv. Ne moremo ga preprosto zaviti v škatlo in okrasiti z okrasno pentljo ter ga zavreči, ko se odločimo, da ni več uporabno. Izjemno darilo je naše življenje, ki je sestavljeno iz čudovitih vdihov, brezpogojne ljubezni in neskončne hvaležnosti za vse dobra in tudi boleča spoznanja.

Največja darila niso škatle, polne stvari, ampak čudovita darila življenja, ki vsebujejo veliko več: ljubezen, prijaznost, nesebičnost in hvaležnost. Vsa našteta darila pa sestavljajo čudovit dar življenja. Sara Ahlin Doljak

V letošnjem Tednu za življenje želimo spomniti in poudariti, da je življenje dar katerega vrednost je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja. Mi smo prejemniki in še vedno zahtevamo, kot da smo upravičeni. Kljub vsemu pa je vsakemu od nas dan brezplačno in milostno.

Žal pa se je naš svet znašel na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomor iz kakršnegakoli razloga. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam predlagajo, da bi si pomagali umreti?

Kaj se je zgodilo z upanjem?

Naš odgovor je lahko tudi sledeč. Upanja ni nič manj in nič se ni zgodilo z njim, ker On, ki je vse ustvaril, nas je ustvaril za večnost. Na večnost pa zremo z upanjem. Torej upanje nosimo v sebi.

Teden za življenje nas želi spodbuditi, da to upanje tudi pokažemo. Da vsem tistim, ki nas nagovarjajo, naj si pomagamo umreti, rečemo – ne umreti, ampak POMAGAJMO SI ŽIVETI in s tem POVZDIGNIMO DAR ŽIVLJENJA, ki smo ga nekoč prejeli kot zastonjski in milostni dar.

Oznanila župnij Šempas in Osek,  26. navadna nedelja, roženvenska, šagra sv. Mihaela, 1.10.2023, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V nedeljo 15.10.2023 ob 17h, bo v cerkvi Kristusa Odrešenika  Nova Gorica dobrodelna prireditev GORIŠKA DLAN. Vstopnice bodo na voljo po nedeljski sv. maši. Priporočen dar je 8€.

MOLITEV K SVETEMU NADANGELU MIHAELU 

O slavni princ nebeške vojske, sveti nadangel Mihael, brani nas v boju zoper vladarstva in oblasti, zoper gospodovalce teme tega sveta in zoper hudobne duhovne sile v nebeških področjih. Pridi na pomoč ljudem, ki jih je Bog ustvaril nesmrtne, jih naredil po svoji podobi in jih odkupil za visoko ceno ter rešil tiranije hudiča.

S svojimi legijami svetih angelov bojuj danes Gospodov boj, kot si se že od nekdaj bojeval proti Luciferju, vodji ošabnih duhov in vsem njegovim upornim angelom, ki niso imeli moči, da bi se ti zoperstavili, in v nebesih ni bilo več prostora zanje. Vržen je bil tisti veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje vesoljni svet; in vržen je bil na Zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.

Toda glej! Starodavni sovražnik človeštva in morilec od samega začetka se je silovito dvignil. Spremenjen v angela luči se potika naokoli z vso množico hudobnih duhov in napada zemljo, da bi izbrisal ime Boga in njegovega Kristusa, da bi ujel, ubil in pahnil v večno pogubo duše, ki so bile namenjene za krono večne slave. Ta hudobna kača kot nečist hudournik vliva v ljudi izprijenega uma in pokvarjenega srca strup svoje zlobe, duha laži, brezbožnosti in bogokletstva, smrtonosni dih nečistosti in vse oblike pregreh in pokvarjenosti.

Najbolj prebrisani sovražniki so napolnili z grenkobo in opijanili z žolčem Cerkev, brezmadežno nevesto Jagnjeta. Na njene najsvetejše zaklade so položili svoje brezbožne roke. Kjer je bil ustanovljena stolica preblaženega Petra in sedež resnice kot luč narodom, so postavili prestol svoje gnusobe in brezboštva; da bodo lahko, ko bo udarjen pastir, razpršili čredo.

Stoj torej ob strani, nepremagljivi vodja, Božjemu ljudstvu zoper to duhovno zlobnost, ki ga napada, in poskrbi za zmago. Sveta Cerkev te časti kot svojega varuha in zavetnika; slavi te kot branitelja pred brezbožnimi silami zemlje in pekla. Tebi je Gospod izročil duše odrešenih, da jih vodiš v nebeško blaženost. Prosi Boga miru, naj stre satana pod našimi nogami, da ne bo več držal ljudi v ujetništvu in škodoval Cerkvi. Daruj naše molitve pred obličjem Vsevišnjega, da bomo hitro deležni Gospodovega usmiljenja, in zgrabi zmaja, staro kačo, ki je hudič in satan, zveži ga in pahni v brezno, tako da ne bo več zapeljeval narodov. Zato z zaupanjem v tvoje varstvo in zaščito z oblastjo naše službe (laiki in duhovniki, ki niso prejeli reda eksorcista rečejo: z oblastjo svete matere Cerkve) v imenu Jezusa Kristusa, našega Boga in Gospoda, odvračamo napade hudičeve prevare.                                                                          Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju; bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha. Ukroti naj ga Bog, ponižno za to prosimo. In ti, vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.

Prosite Božjega angelskega poveljnika, naj varuje vas in vašo družino pred duhovnimi in telesnimi nevarnostmi

Svetega nadangela Mihaela po vsem svetu poznamo po njegovi angelski zaščiti, tako telesni kot duhovni. Številni kristjani so se stoletja zatekali po njegovo pomoč in po njegovi priprošnji se je zgodilo mnogo čudežev. K svetemu Mihaelu so pogosto molili med smrtonosnimi obdobji srednjeveške kuge, pred kratkim pa so ga za pomoč in zaščito pred okužbo z novim koronavirusom prosili v italijanskem svetišču Monte Gargano, na kraju starodavnega prikazanja.

Predstavljamo vam molitev, s katero sv. nadangela Mihaela prosimo za zaščito pred vsakršno boleznijo in zlom, v njej pa izpostavljamo njegovo vlogo nebeškega varuha in poveljnika.

Mihael, veličastni nebeški princ in prvak nebeške vojske, varuh človeških duš, osvajalec upornih angelov, služabnik Božje palače, pod Jezusom Kristusom naš plemeniti poveljnik, obdarjen z nadčloveško odličnostjo in krepostmi, obljubi, da boš rešil vsega hudega nas, ki se polni zaupanja zatekamo k tebi; naj pod tvojim nenadkriljivim varstvom vsak dan napredujemo v zvestem služenju našemu Bogu. Amen.

Oznanila župnij Šempas in Osek,  24.9.2023, 25. navadna nedelja, Slomškova, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

V torek26.9.2023  ob 19h 30 v stari učilnici, imamo srečanje ŽK Šempas.

V nedeljo 15.10.2023 ob 17h, bo v cerkvi Kristusa Odrešenika  Nova Gorica dobrodelna prireditev GORIŠKA DLAN.

Vstopnice bodo na voljo po nedeljski sv maši. Priporočen dar je 8€.

Prosim, če lahko oznanite ob nedeljah 24.9,1.10. in 8.10. 2023.

Zapisnik seje ŽPS Šempas z dne 14.9.2023

1. Točka- Uvod

G. Župnik je predstavil knjižico LEPOTA BOGOSLUŽJA in predlagal razmišljanje o odlomku Pomen in vloga

bogoslužja v življenju vernika. Po krajšem razmišljanju je vsak podal svoj pogled na vsebino tega odlomka;

2. Točka – Razpored liturgičnega leta do konec januarja 2024

- V mesecu oktobru se bo molilo rožni venec ½ ure pred mašo in sicer po skupinah:

1. nedelja ŽGS in ŽPS

2. nedelja družine s prvoobhajanci

3. nedelja Karitas

4. nedelja starši z njihovimi birmanci, prehod na zimski čas

5. nedelja pevci in bralci

31.10. - maša na vojaškem pokopališču v Oseku za vse pobite ob 15h

1.11. - Vsi sveti – po istem razporedu kot druga leta

5.11. – Zahvalna nedelja – Zakonski jubilanti

Popoldne Križev pot - Ovčji plac ob 14h izpred Olge

12.11. – Seznam tistih , ki želijo Marijo romarico ( Suzana)

22.11. – Sv. Cecilija – pri maši pojejo vsi trije zbori skupaj

25.11. – Karitas začne izdelovanje adventnih venčkov

- Adventne vence v cerkvah izdelajo birmanci 7.razred

- Jaslice pripravijo birmanci 8. razreda

26.11. Nedelja Kristusa Kralja – vsi zbori skupaj pripravijo kosilo v župnišču

5.12. – Miklavževanje v Ozeljanu ob 18h

10.12. - 2. adventna nedelja spovedovanje v Šempasu, za razpored bodo lističi

17.12. - 3. adventna nedelja češčenje v Šempasu po novem razporedu:

- ob 8,30 h – 9,30 h molitvena skupina, pevci, Karitas in ostali

- od 9,30 - 10 h tišina

- 10 h – 10,30 h mladi

24.12. – nedeljske maše kot vsako nedeljo

Zvečer ob 20h maša v Ozeljanu in polnočnice v Oseku in Šempasu,

Božične maše: Osek, Šempas ob nedeljskih urah

1.1.2024 - Novo leto : maše ob 9h Osek in 10,30h Šempas

6.1. Sveti trije kralji : maša ob 18h Šempas

21.1. Nedelja božje besede - pripravijo bralci

Oznanila župnij Šempas in Osek, 24. navadna nedelja, 17.9.2023, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Nekaj pojasnil o vrednem prejemanju evharistije piše g. Rafko Klemenčič

Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere.

Ni pa neurejenost zakonske zveze in spolnega življenja edina prepreka pri vrednem prejemanju obhajila. To problematiko obravnava šele šesta zapoved. Pred njo je še pet drugih pomembnejših. Pomembno je tudi v kakšnih medosebnih odnosih živimo. Lahko smo celo v stalnem sovraštvu. Veliko je tistih ki po cele mesece, iz malomarnosti in lenobe ne pridejo k maši, potem pa kar pristopijo k obhajilu. Nekateri imajo ne samo spodrsljaj preklinjanja, amapk pravo navado – razvado in kljub temu ne čutijo pri sebi nobene krivde, pohujšujejojo pa se nad grehi drugih...

Evharistija je več kot samo obhajilo

Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje. Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo “je vreden”?

Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot Odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

PRIHAJANJE K OBHAJILU Tudi sam način pristopanja k svetemu obhajilu lahko pomaga k mirnemu in zbranemu prejemanju zakramenta.
Da bi bilo čim manj nepotrebnega zatikanja, poskrbimo, da gre lepo po vrsti: najprej prve klopi z desne in leve, za njimi druge in tretje in tako naprej. Res je lepo, če pridejo otroci posebej prvi, vendar je morda še bolje, da prihajajo skupaj z odraslimi po vrsti. Seveda lahko kdo od njih pride tudi prej, če mu je nerodno med »ta velikimi«.Vsak pride s svoje strani v vrsto na svoji strani, da se lahko brez križanja najbolje po zunanji strani ob steni vrne na svoj prostor. Ob tem ponovno spodbujam družine in vse druge, naj vam ne bo nerodno biti pri maši v prednjih klopeh ali pri stranskih stolih čim bliže oltarju. Ne imejte občutka, da se izpostavljate pred drugimi. Še posebej vabim mlade, da ste glede tega korajžni, saj je zadaj, odmaknjen zelo težko bolje »pasti v mašo«.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 23. navadna nedelja, 10.9.2023, internetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Za Stično se še danes sami prijavite direktno g. Boštjanu Toplikarju župniku iz Dornberka na naslov: bostjan.toplikar@rkc.si, GSM: 031 665 299

V oktobru skavti začenjamo novo skavtsko leto. S PREHODI, ki bodo v nedeljo, 1. 10. 2023 bomo medse sprejeli nove člane. Vpisujemo otroke in mlade od 6 do 21 let, ki si želijo nepozabne pustolovščine, skavtskih veščin, novih izzivov, druženja s prijatelji ob tabornem ognju ... Več o skavtih si lahko ogledate na povezavi. Kdor se nam želi pridružiti, naj izpolni spletno prijavnico. Prijave sprejemamo do 25. 9. 2023. V primeru zapolnitve posamezne skupine, bo vzpostavljena čakalna lista. Za več informacij nas lahko kontaktirate na: nova.gorica1@skavti.si , 040 215 323 ali 041 212 813. Škof Štumpf animatorjem: 'Najbolj sem vesel, če srečam mlade, ki hočejo kaj napraviti za Boga in druge'

Iz leta v leto lahko opažate, da v oratorije prihaja vse več otrok in z njimi tudi staršev, ki ne verujejo v Boga. Zakaj prihajajo? Zato, ker bi radi doživeli nekaj lepega. Dobro vedo, da je oratorij kraj sprejetosti, varnosti, pozornosti, in je kraj, kjer si znate vse deliti drug z drugim. To je vidno tudi pri sveti maši, pri molitvah, po raznih delavnicah, pri igri in tudi pri kosilu in malicah, Tudi neverni vedo, da tega vsi zelo potrebujemo. Vse te čudovite lastnosti oratorija pomenijo preddverje Božjih vrat, ki vodijo do Boga. In nekateri, ki ne verujejo, tudi tako najdejo pot do njega.

Gre za pustolovščino, ki ji je močno podobna zgodba o Hobitu. O tej zgodbi ste med letošnjim oratorijem razmišljali, se pogovarjali in tudi imeli delavnice. Hobiti niso ljudje velikih zgodb, saj jih zanima samo zapečkarsko življenje. Šele, ko jih nadnaravne sile dobesedno porinejo v velike zgodbe, postanejo pomembni in odločilni. V njihovih rokah je usoda sveta. Zaradi njih zlo doživi polom. Na koncu teh številnih zgodb Frodo uniči prstan, ko ga vrže v žareče globeli Mordorja. V Hobitu in trilogiji o Gospodarju prstanov niso kralji, vilini, škrati protagonosti, ampak hobiti majhni, nerodni, čudni, čokati človečki.

Jeremija in hobiti so si precej blizu. Ni pomembno kdo in kakšen si, pomembno je, da si poklican. In če si poklican, moraš napraviti to, za kar si bil poklican. Ne sprašuje se, zakaj si poklican, ker odgovor ni pomemben. Tudi meni do sedaj še nihče ni povedal, zakaj sem bil poklican za škofa. Ne vem. Nekaj časa sem premišljeval, pa sem nehal. Sedaj si govorim: Če je papež tako hotel, je pač hotel. Najbrž so mu že povedali, kakšen sem, pa je vseeno hotel, da me pošlje, najprej v Maribor, sedaj pa v Soboto. Eni pravijo, daje to dobro, drugi pravijo, da ni dobro. Briga me. Pomembno je samo to, da delam v občestvu s papežem in drugim škofi to, kar v srcu čutim, da moram delati.

Hobiti so tudi meni precej podobni. Nisem sicer majhen, obilen pa kar precej. Sem zelo zanimiv za škandale, ki okrog mene brenčijo kot komarji. Že davno sem se sprijaznil, da kakšnega posebnega miru ne bom nikoli imel. Zame je pomembno, da poskušam odkrivati in delati to, kar od mene pričakuje Bog in ljudje, ki vanj verujejo ali pa ga še iščejo.

Najbolj sem vesel, če srečam mlade, ki hočejo kaj napraviti za Boga in druge. To je zame največji talent. Mladi niste ne hobiti ne kralji in kraljice ne vilini in škrati, mladi ste samo mladi, in že kmalu tudi več ne boste mladi. Življenje hitro gre naprej, čas odteka. Največja pomanjkljivost mladosti je, da hitro mine. Bog kliče samo nekajkrat: ob rojstvu in krstu, v mladosti, nekatere še mogoče v zrelih letih, potem pa pokliče poslednjič, v uri prestopa v večnost.

Animatorstvo za oratorij je dober trening za pogum, da se ne bi zbali, ko boste slišali: »Nikar več ne govori, da si še vedno deček ali deklica, kajti h komur koli te pošljem bo šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod.«

In kam naj bi šel? In kaj naj bi šla? Tja, kjer bodo drugi zmeraj iskali Boga; tja, kjer bodo drugi zmeraj potrebovali tvoje talente. Apostol Pavel daje recept tudi za to pot: prizadevajte si živeti v miru, držite se svojih opravil, in delajte s svojimi rokami. Ljubezen pa nam odkriva, kako naj vse to delamo.

Precej hobitsko zveni vse to, vseeno pa nam zveni v krepko pomoč za varno hojo na poti vere do Očetovo hiše v nebesih. Gremo skupaj naprej, samo naprej…

Oznanila župnij Šempas in Osek, 22. navadna nedelja, angelska, 3.9.2023, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Za Stično se še danes sami prijavite direktno g. Boštjanu Toplikarju župniku iz Dornberka na naslov: bostjan.toplikar@rkc.si, GSM: 031 665 299

Priprava na krst Nova Gorica 21.9.2023 ob 17.30, Stična mladih 16.9.2023, Verouk za prvoobhajance prvo sredo v mesecu ob 17.30h do 18.30h. Začnemo 6.9.2023.

Pevske vaje za otroški pevski zbor v nedeljo pred mašo?

Oznanila župnij Šempas in Osek, 21. navadna nedelja, 27.8.2023, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Priprava na krst Nova Gorica 21.9.2023 ob 17.30, Verouk za prvoobhajance prvo sredo v mesecu ob 17.30h do 18.30h. Začnemo 6.9.2023.

Papež na bdenju v Lizboni: »Samo ena stvar je zastonj, Jezusova ljubezen«

Obhajanje vigilije s papežem Frančiškom na Svetovnem dnevu mladih.

Ko se je v Lizboni zvečerilo, so se mladi romarji iz celega sveta zbrali v parku Tejo, da bi obhajali vigilijo s papežem Frančiškom na peti dan Svetovnega dneva mladih. Papež Frančišek je v nagovoru mladim, ki so se zbrali, prikazal Blaženo Devico Marijo kot »misijonarko veselja« in kristjane povabil, naj »urijo« svoja srca za ljubezen do Boga in bližnjega.

Prvi del večernega bdenja se je začel z umetniško predstavo. Nastopili so člani igralske skupine Ensemble 23 in skupina 50 mladih iz 21 različnih držav, ki so predstavili zgodbo o življenju Device Marije.

»Bodimo misijonarji veselja«

Geslo Svetovnega dneva mladih »Marija je vstala in se odpravila v naglici« (Lk 1,39) je bilo temelj nagovora papeža Frančiška mladim romarjem na vigiliji. »Marija naredi nekaj, kar od nje niso zahtevali, nekaj, česar ji res ni bilo treba narediti. Zakaj?,« se je spraševal sveti oče. Odgovoril je s citiranjem Kristusovega odlomka: »Ker je ljubila, in kdor ljubi, leti, teče in se veseli.«

V svojem odprtem govoru je papež jasno in glasno spregovoril o pomembnosti našega poslanstva; da prinašamo veselje evangelija vsem okoli nas. Njegove besede so bile polne modrosti, ki so se dotaknile prav vsakega izmed nas. Z jasnostjo je poudaril, kako lahko vsak posameznik prispeva k širjenju ljubezni in sočutja ter kako lahko preprosta dejanja dobrote pustijo globoke sledi v življenju drugih.

Radost je misijonarska!« Dolžnost vsakega izmed nas je, da to veselje prinaša drugim. (papež Frančišek)

Papež Frančišek o vlogi staršev, starih staršev in duhovnih voditeljev

Papež Frančišek je v nadaljevanju razmišljal o koreninah našega veselja in spomnil, da smo tudi mi prejeli vesel krščanski zgled od tistih, ki so bili pred nami. »Če se ozremo nazaj,« je dejal, »se spomnimo ljudi, ki so bili svetlobni žarek našega življenja: starši, stari starši, prijatelji, duhovniki, redovniki in redovnice, kateheti, animatorji in učitelji. Oni so korenine našega veselja.«V življenju ni nič zastonj; za vse je treba plačati. Samo ena stvar je zastonj: Jezusova ljubezen. (papež Frančišek)

»Ko pademo je pomembno, da vstanemo« 

Da bi ponudili veselje drugim, je nadaljeval papež Frančišek, moramo najprej najti svoje notranje veselje. Nato je potrebno notranje veselje še »usposobiti,« da ga lahko v čisti polnosti predajamo drugim. Priznal je, da je lahko utrujajoče in težko »biti korenine« veselja. Tudi ko pademo, je pomembno, da vstanemo in poskusimo znova, je zaključil papež.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 20. navadna nedelja 20.8.2023, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov 23.8.2023 Evropski parlament se je za njegovo razglasitev zavzela septembra 2008 na pobudo podpisnikov Praške deklaracije.

POROK ZA DEMOKRACIJO – SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA ( napisano 2020 vendar aktualno)

Skupni evropski prostor vključuje prizadevanja njenih članic za odprto in poglobljeno razumevanje, sprejemanje in vrednotenje preteklosti, ki je bila v 20. stoletju zaznamovana z mnogimi vzponi in dosežki, pa tudi s stranpotmi in padci, ki so dosegli najnižjo točko z nacionalsocializmom, fašizmom in komunizmom. Od omenjenih totalitarizmov smo Slovenci okusili vse tri, ki so nas zaznamovali s številnimi človeškimi žrtvami, trpljenjem posameznikov, družin in skupnosti ter nas prikrajšali za dostojanstvo, mir in življenje v svobodi za dolga leta in desetletja.

Ob letošnjem 23. avgustu - evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov se ustavljamo ob treh mejnikih slovenske zgodovine 20. stoletja, ki nas v letu 2020 spominjajo na boleče trenutke narodove preteklosti.

Med njimi se najprej spomnimo 100 letnice požiga Narodnega doma v Trstu, ki je letos, ob srečanju na najvišjem državnem nivoju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, slovenski narodni skupnosti prinesla vrnitev Narodnega doma. Ta je predstavljal osrednji sedež in simbol vzpona Slovencev v Trstu, pred usodno zarezo prve svetovne vojne ter vključitve v italijansko državo. Sledilo je divjanje italijanskih nacionalistov, ki so takoj po prvi svetovni vojni, ko je Italija zasedla Tržaško in Goriško, začeli z napadi na Slovence in z uničevanjem slovenskih narodnih ustanov. Za Slovence je spomin na fašizem prežet s spominom na neizmerno narodovo trpljenje, ki se je začelo že pred uradnim nastopom fašizma v Italiji in je za seboj pustilo trajne posledice in z njimi povezana prizadevanja številnih posameznikov, ki so bili pripravljeni boj za pravice Slovencev ob meji plačati z življenjem.

Drugi pretresljivi pomnik, od katerega letos mineva 75 let, je vezan na izvensodne povojne umore, ki so zahtevali 15.000 žrtev pripadnikov domobranskih enot in civilistov. Izvedba umorov je bila del povojne revolucionarne čistke, ki jo je ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Do zdaj je na celotnem slovenskem ozemlju evidentiranih blizu 700 množičnih grobišč. Šele po 75 letih je letos, v Kočevskem rogu prvič potekala spominska slovesnost na mestu, kjer so se dejansko izvajali umori nad Slovenci, to je v Macesnovi gorici.

Na tem mestu sta na letošnji slovesnosti predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Vlade Janez Janša v svojih govorih in osebnih spominih, ki ju sicer postavljajo na različna bregova, poudarila pomen enotnosti v obdobju osamosvajanja kot dejanja na poti k narodni spravi. Ob osamosvojitvi smo Slovenci dokazali, da nismo obsojeni na razkol, ampak znamo in zmoremo stopiti korak naprej, korak na poti do sprave. Po končani slovesnosti pri Macesnovi gorici sta predsednika položila še venec pri spomeniku partizanskih žrtev v Smrečju pri Turjaku.

Povojna morija je za seboj pustila trpljenje posameznikov, družin, izginotje vaških skupnosti, propad obrtnikov, podjetnikov in kmetov, utišanje intelektualcev ter dolgotrajne globoke travme, ki so zaznamovale generacije Slovencev. Travme so zaznamovale žrtve pa tudi rablje, ki so zavržna dejanja izvajali po lastni volji ali po naročilu nadrejenih.

Tretji dogodek, montiran politični »božični proces« od katerega letos prav tako mineva 75 let, se je zgodil že po koncu druge svetovne vojne, v t. i. »svobodni« državi in je bil del komunističnega represivnega sistema, ki je na tak način gradil totalitarno oblast. Sojeno je bilo 34 osebam, vplivnim političnim nasprotnikom komunizma, ki so bili obtoženi sodelovanja v Slovenski, Sokolski in Narodni legiji, obveščevalnih službah, domobranstvu, Katoliški akciji in sodelovanja z okupatorjem. Na zatožni klopi je bilo tudi pet duhovnikov. Proces se je končal z osemnajstimi obsodbami na smrt, trem je bil določen odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, enemu za dobo 18 let, šestim za 15 let, dvema za dobo 12 let in trem za dobo 10 let. Eden je bil oproščen. Izvršenih je bilo šest smrtnih obsodb. Proces je bil eden od številnih orodij, ki jih je nova oblast uporabila proti svojim potencialnim nasprotnikom, med katerimi so bili poleg že prej omenjenih množic domobrancev in civilistov tudi številni Slovenci, ki so ostali doma in niso šli na pot begunstva. Zanje je bil to čas brezpravja in policijske države, ovajanja, vohunjenja, kratenja svobode misli in gibanja, montiranih sodnih procesov, uničevanja zasebnega kmetijstva, obrti in podjetništva, nadzora v šolskih institucijah, nacionalizacije, boja proti Cerkvi in še mnogih pojavnih oblik, ki so lastne totalitarnim in avtoritarnim sistemom.

Življenje v javnosti, kjer je moral biti človek tiho oziroma se podrediti vsiljenemu javnemu mnenju,  se je večkrat močno razlikovalo od življenja za domačimi zidovi. Nesvobodno okolje je pustilo dolgotrajne posledice in globoke rane. 

V boju proti totalitarizmom in njihovim posledicam so bila ključna prizadevanja posameznikov in skupin, ki so verjeli v svobodo, pravičnost in demokracijo in ki so imeli pred seboj jasno vizijo, kakšna mora biti družba, ki človeku zagotavlja temeljne pravice in svoboščine. Mnogi med njimi so bili za te ideale pripravljeni dati svoja življenja. Ob letošnjem evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov jim posvečamo še poseben spomin in spoštovanje. Iz njihovih pogumnih dejanj črpamo moč za nove korake k spravi, za bivanje v sožitju in miru ter za spoštljivo življenje v skupnosti evropskih narodov.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 19. navadna nedelja 13.8.2023, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

današnja nabirka je za prizadete v vremenskih ujmah, po maši ob 11.30 predstavitev letošnjega oratorija

Oznanila župnij Šempas in Osek, Jezusova spremenitev na gori, 6.8.2023, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

teden oratorija, prosimo in se zahvaljujemo za pomoč pri malicah: sadje, zelenjavo, sladkarije...

Letošnja tema poletnih oratorijev, ki potekajo po župnijah po vsej Sloveniji, bo Hobit. Gre za roman angleškega pisatelja J. R. R. Tolkiena, v katerem spremljamo pravljično bitje, hobita Bilba, kako se preobrazi iz zapečkarja v junaka. Ni treba posebej poudarjati, da bo to tudi osrednje sporočilo, ki ga bodo animatorji poskušali poleti podati otrokom.

Tema oratorija 2023 bo navdušila ljubitelje domišljijskega sveta

Tilen Mlakar je eden od vodij pri Oratoriju Slovenija in je pomagal snovati program oratorija, dr. Samo Skralovnik pa je docent na Teološki fakulteti pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo. V pogovoru je na zanimiv način vzporejal Tolkienova sporočila s svetopisemskimi odlomki.

“Vsaka tri leta imamo pri oratoriju temo na podlagi literarnega dela,” je povedal Tilen Mlakar. “Hobit je izstopal po tem, da pri njem ni težko iskati krščanskega sporočila, ker ga je pisatelj pisal kot krščanski svet, prikrit v fantaziji.”

Fantazijske zgodbe pa imajo moč, da človeka nagovorijo na simbolični ravni, sta se strinjala oba sogovornika. Samo Skralovnik je poudaril tudi, da vrsta holivudskih upodobitev Tolkienovih del dokazuje, da so njegova dela tudi za današnji čas zelo aktualna.

Ta brezčasna filmska klasika je v svojem bistvu krščanska

“Navsezadnje so tudi evangeliji zgodbe, čeprav ne fantazijske,” je dejal dr. Skralovnik. “Tolkien je zapisal, da bi moral biti človek odrešen na način zgodbe. Človek je pripovedovalec zgodb. Človek je odrešen prek zgodb. Ker smo mi zgodbe in nas nagovorijo zgodbe, čeprav so tudi fantazijske.”

Ali ni zgodba preveč strašna za otroke?

Na vprašanje Davida Tomažina, ali se jima zgodba v Hobitu ne zdi preveč strašna za otroke, ki se bodo udeležili oratorija, sta odvrnila, da so tudi klasične pravljice kdaj strašne.

“Tudi v Rdeči kapici volk poje deklico. Treba je računati, da otrok to predela. Še posebej na oratoriju to predelujemo na katehezah. Bi pa izpostavil, da je običajno film precej bolj strašljiv, ker vse elemente vizualno prikaže. Ko pa bereš, pa si lahko predstavljaš manj temačno,” je povedal Tilen Mlakar.

Tudi Samo Skralovnik je dejal: “Definitivno jaz otrok ne bi preveč obvaroval pred tem, s čimer se bodo v življenju srečali v taki ali drugačni obliki in je bolje, da to predelajo načrtno, da jim to osmislimo, kot pa da se s tem srečajo, ko bodo sami ali v neki drugačni družbi.” Izpostavil je tudi, da lahko otrok doživi nekaj kot zgodbo, odrasel pa v njej najde še nekaj več.

Animatorjem svetujeta, naj preberejo knjigo, saj film ne sledi povsem Tolkienovim mislim. Tilen Mlakar je povedal, da so Hobitovo zgodbo za oratorij še dodatno oklestili.

“Osredotočili smo se na Bilbovo pot. Njegovo rast od zapečkarja do junaka. V tem primeru ni nek junak kot Superman, ki na koncu postane vsemogočen. Bilbo ostane Bilbo, še vedno zapečkar, nič se ni ‘nabildal’ ali kaj podobnega, vseeno pa se je spremenil, preobrazil in odrasel. V tem smislu je njegova pot junaška.”

Oznanila župnij Šempas in Osek, 17. navadna nedelja, 30.7.2023, šagra sv. Jakoba v Ozeljanu, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijavo za oratorij v Šempasu lahko dodate na sledeči naslov: https://forms.gle/xUM2jEMdEsfURDtM8 prijave zbiramo do 1.8.2023. Oratorij bo od 7.8.do 11.8.2023

CERKEV SVETEGA JAKOBA V OZELJANU

V Ozeljanu naj bi v 13. stoletju po nekaterih podatkih obstajala pražupnija, ki naj bi obsegala kar precejšnje število vasi, med njimi tudi Šempas, ali vsaj vikariat. V teku časa naj bi izgubil na pomenu, saj se kasneje kot pomemben župnijski sedež v tem delu doline omenja le Šempas.

Cerkev sv. Jakoba stoji na nekoliko privzdignjenem terenu sredi vasi in se z vzhodno stranico dotika grajskega poslopja. Okrog cerkve je bilo nekdaj tudi pokopališče, ki so ga leta 1871 prenesli v spodnji izravnan del vasi. Cerkev naj bi bila prej grajska kapela, ki pa je bila odprta tudi navadnim vaščanom. Z vzhodno stranico se je dotikala grajskega poslopja in imela t. i. kraljevsko emporo, privilegiran privzdignjen prostor za grajsko gospodo.

Ker stoji cerkev na zelo izpostavljenem delu in tudi v zgodovini ni bila nikoli kako drugače zavarovana, je bila velikokrat tarča raznih napadov, predvsem turških. Znano je namreč, daje leta 1504 škof Hieronim, sufragan oglejskega patriarha, ob vnovični posvetitvi cerkve relikvije vzidal v hrbtno stran oltarja, da jih Turki ne bi našli in oskrunili božjega svetišča.

Leta 1570, ko jo je vizitiral nadškof Porcia, je imela dva oltarja, levega posvečenega sv. Jakobu in desnega sv. Nikolaju. Cerkev je imela zvončnico z dvema zvonovoma in še en oltar, kije stal zunaj cerkve. Njena ladja je takrat najverjetneje obsegala velikost današnjega prezbiterija, prezbiterij pa je bil orientiran proti severozahodu.

Zanimiva je opomba iz vizitacij nadškofa Attemsa iz leta 1772, ki govori o tem, da naj bi se tedanji župnik odločil na novo zgraditi podružnično cerkev v Ozeljanu. Bržkone je bila nekdanja grajska kapela takrat povečana. Naslednje stoletje se je tudi ta razširjena cerkev izkazala za premajhno, zato so po letu 1878 bivšo cerkveno ladjo preuredili v prezbiterij, južno od njega pa prizidali današnjo preprosto pravokotno ladjo. Fasada cerkve je skromno okrašena, krasijo jo pilastri, niša s križem, profiliran venčni zidec ter na vrhu trikotno čelo. Zvonik najverjetneje stoji na temeljih starejšega, njegova kapa pa je novejšega datuma.

Na glavnem oltarju, ki je bil najverjetneje narejen konec 19. stoletja, je obrtniška podoba sv. Jakoba. Kipa levo in desno na glavnem oltarju je zaradi pomanjkanja atributov nemogoče identificirati. Zanimiva je freska z motivom poklona Sv. Treh kraljev, ki je naslikana za oltarjem, in je nekdaj najverjetneje krasila ladjo prvotne cerkve v drugi polovici 18. stoletja. Morda je ostanek nekdaj ambicioznejše poslikave notranjščine cerkve, ki pa na žalost ni ohranjena. Za oltarjem se hrani še obrtniška podoba Sv. družine. Na slavoločni steni v ladji sta podobi slikarja Toneta Kralj iz okrog leta 1953, desno podoba Kristusa Kralja v slavi, angeli nosijo kraljevske insignije, Kristus pa kaže na goreče srce, levo pa je podoba Brezmadežne, ki kači tre glavo. Križev pot je tudi delo Toneta kralja. Orgle, delo bratov Zupan iz Kamnegorice iz leta 1900, so nekdaj spremljale mašno bogoslužje v šempaski cerkvi. V Ozeljan so jih prinesli leta 1965, ko so uredili tudi pevski kor v zadnjem delu cerkve. V cerkvi je še dragoceni procesijski križ in lep gotski kip Marije z Jezusom v naročju. 2.4. 2023 smo v apsidi postavili bronast kip vstalega zveličarja, delo akademskega kiparja Ernesta Lamagna, rojenega 1945

Oznanila župnij Šempas in Osek, 23.7.2023, 16. navadna nedelja, Krištofova nedelja, darujemo za MINVO, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260

Prijavo za oratorij v Šempasu lahko dodate na sledeči naslov: https://forms.gle/xUM2jEMdEsfURDtM8 prijave zbiramo do 1.8.2023. Oratorij bo od 7.8.do 11.8.2023

6 res dobrih razlogov, zakaj morate na dopust Boste to poletje odšli na dopust ali boste na delu pridno nadomeščali sodelavce, medtem ko se bodo zagoreli izmenjevali na plaži? Imamo šopek razlogov, zakaj je dopust nekaj, kar vašemu delu celo koristi.

Ne glede na to, ali dopust za vas pomeni teden ležanja na plaži, mesec backpackanja po džungli ali zgolj počitek za podaljšan konec tedna v udobju domačega dvorišča. Dejstvo je, da ga potrebujemo, kakršnegakoli že. Oddih od dela pomeni različne stvari. A za vse predstavlja isto – ključno je za vaše dobro počutje. Tudi če vas delo neznansko veseli. Pa ste vedeli, da dopust prej kot škodi, v resnici izboljšuje vaše delo? Kako?

Načrtovan dopust olajša delo pred njim

Vprašanje "Kam pa se ti odpravljaš na dopust?" je lahko zelo nadležno, če dopusta sploh še nimate v načrtu. Še posebej, če vam sogovornik na vaš skomig z rameni začne naštevati, kaj imenitnega čaka njega. Načrti za dopust so stvar, ki se je lahko veselimo vse te dneve, tedne ali celo mesece pred samim odhodom in so odlična motivacija, da se na delu še malo potrudimo, nato pa gremo na zaslužen oddih.

Na dopustu stvari vidimo z distanco 

Prav smešno je videti, kako se nam kdaj šele na dopustu nad glavo prižge tista žarnica, ki naznani rešitev za kakšno zagato, s katero smo se prej ukvarjali tedne, pa nismo prišli do zaključka. Šele ko se malo umaknemo od vrveža, lahko na stvari pogledamo z distanco in so nam lahko hitreje jasne. Seveda pa dopusta ne porabite za reševanje težav iz službe, le nanje se lahko naučite gledati z malo manj stresa pod roko.

Dopust preprečuje izgorelost 

Izgorelost je postala sodobna bolezen, s katero se bori precej več ljudi, kot si mislite. Če ste na delu utrujeni, še preden ste sploh kaj začeli, če zgubite živce že, ko sodelavec ne pomije svoje skodelice za kavo in vam je grozljiva že misel na to, da morate jutri spet v službo, potrebujete oddih.

Zakaj so potovanja dobra za vas?

Potovanja imajo tudi dolgoročne pozitivne učinke v partnerskem odnosu, saj omogočajo deljenje različnih izkušenj, rast intime in bližine med partnerjema ter prepoznavanje skupnih interesov in ciljev.

Adijo, stres!

Če nekateri posamezniki proste dni izkoristijo za odkrivanje novih kotičkov našega planeta, pa si drugi od dopusta želijo le počitka in nič več. Prav zato lahko dopustu rečemo tudi oddih od vsega slabega, negativnega in napornega, čemur smo priča skozi leto. Počitnice oz. dopust lahko močno pripomore k obvladovanju slabega počutja, saj nas oddalji od vseh krajev, ljudi in dejavnosti, ki so vir stresa. Poleg tega je tudi odličen pobeg od moreče rutine, saj omogoča spoznavanje novih ljudi, odkrivanje znamenitosti in pridobivanje novih izkušenj. Seveda pa ni nobene potrebe, da ’bežite’ na drug konec sveta, da bi našli mir – lahko ga najdete že v naši čudoviti naravi, ob žuborenju reke in petju ptic. Letos poiščite kakšen skriti kotiček v neokrnjeni naravi in se prepustite zdravilnemu brezdelju.

Vpliv na osebnost

Če spadate med tiste pogumne popotnike, željne novih avantur in doživetij, potem zagotovo vsakič znova skočite iz cone varnega in udobnega. Potovanja v daljne dežele nas prisilijo v prilaganje, iznajdljivost, spoznavanje novih kultur in običajev ter krepijo samozavest, vero vase, suverenost in omogočajo preskoke v prioritetah ter načinu razmišljanja. Takšna doživetja nas obogatijo, saj izboljšujejo čustveno stabilnost in tolerantnost, ter omogočajo širši pogled na svet.

Omogoča razvoj kreativnosti

Kreativnost se močno povezuje z nevroplastičnostjo možganov. Velika prednost možganov je, da se pod vplivom različnih izkušenj nenehno spreminjajo in razvijajo – k temu sodijo tudi spremembe v menjavi okolja. Številne raziskave kažejo, da je najboljši način za vzpostavitev novih možganskih povezav to, da se ob menjavi okolja dodobra infiltriramo v lokalno kulturo. Bistvo se skriva v tem, da nov, drugačen način življenja sprejmemo za svojega in tako spreminjamo pogled na življenje. Prav zato nekateri pravijo, da je potrebno izkusiti čim bolj drugačne kulture, kot je naša, saj tako nevede in brez truda poskrbimo za razvoj naših možganov.

Oznanila župnij Šempas in Osek, 15. navadna nedelja, 16.7.2023, v Šempasu šagra sv. Mohorja in Fortunata, nternetna stran župnije: http://zupnija-sempas.rkc.si, mail: josko.tomazic@gmail.com, gsm. 041636260