VITOVLJE

Vitovlje je razložena vas na južnem pobočju Trnovske planote in širšem

območju Vitovskega hriba (605 m). Kraj ponuja čudovit razgled vse do Tržaškega zaliva in Dolomitov. Cerkev Marijinega vnebovzetja Strateška lega Vitovskega hriba je privabila prve prebivalce, ki so na njegovem vrhu

postavili gradišče, že v davnini. Cerkev je bila prvič omenjena

v notarski listini z dne 2. januarja 1361. Druga omemba je iz leta

1468. Grajena je bila v poznogotskem slogu z mrežasto obokanim prezbiterijem in ladjo, zvonik je bil na mestu sedanjega, vendar manjši. V

zgodovini je vedno nudila zatočišče domačinom, ki so se k Mariji zatekali

tudi ob različnih družbenopolitičnih dogodkih. Iz časa turških vpadov so

se ohranili ostanki taborskega obzidja z vhodnim stolpom. Kot pri številnih

drugih romarskih svetiščih na Slovenskem je romanje k Marijini cerkvi doživelo

razcvet v času protireformacije in baroka. Ker je stavba takrat postala

premajhna, je bila v 17. stoletju podaljšana in prezidana; od stare je ostal

prezbiterij, zgrajena pa je bila nova ladja. Tedaj so tudi povečali stolp. Leta

1725 so cerkev dvignili in napravili nov portal. Postavljen je bil tudi nov oltar

in leta 1751 prizidana zakristija. Med drugo svetovno vojno (leta 1944) je bila razstreljena, vendar so krajani svojo navezanost na Marijo pokazali z obnovo, ki seje začela leta 1966 in zaključila z blagoslovom 6. junija 1976. Od nekdanje cerkve so se ohranili gotski sklepniki obokanega prezbiterija, veliki oltar in kipi Marijinega kronanja, ki jih hrani pokrajinski Goriški muzej, replike, ki jih je izrezljal domačin Stanko Hrovatin, pa so postavili v cerkev leta 1990. Isti mojster je v stranski ladji izdelal kip sv. Antona Puščavnika. Leta 1991 so blagoslovili tudi barvno okno - vitraj Marije Matere Cerkve v prezbiteriju, delo Marte Kunaver.

MAŠE

Maše na Binkoštno nedeljo ob 16.00, na dan pred dnevom državnosti (24. junij) ob 19.00 in na Marijino vnebovzetje (veliki šmaren, 15. avgust) ob 17.00.

Pohod z baklami poteka na zadnjo soboto v letu ob 18.00 iz Vitovelj, maša v cerkvi ob 19.00. 1. maj ob 16h

ZNAMENITOSTI V BLIŽINI

cerkev sv. Petra nad Vitovljami, arheološko najdišče zgodnjesrednjeveškega grobišča;

cerkev sv. Lucije v zaselku Dolenje 1647;

župnijska cerkev sv. Martina v Oseku;

kamniti znamenje sv. Lucije, zavetnice vida, na poti proti Krnici;

spominska soba kiparja in rezbarja Stanka Hrovatina (1923-2008) v vasi vitovlje ;

vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne blizu vasi Osek

ostanki bolnišnice iz prve svetovne vojne na Polanah pod Osekom.  

Besedilo: Magda Peršič

Romarska cerkev na Vitovljah je posvečena Materi Božji oz. sv.Duhu. Skupaj s taborom jo uvrščamo v register najpomembnejših kulturnih spomenikov Goriške in je zaradi arhitektonsko umetnostnih vrednot pomembna tudi v slovenskem prostoru.

Zanesljivih virov, kdaj je bila cerkev sezidana in kako je postala romarski kraj, ni. Vitovska cerkev oziroma kraj, kjer stoji danes cerkev je prvič omenjena v notarski listini z dne 2. 1. 1361, ki jo hrani biblioteka Marciani v Benetkah. Druga srednjeveška arhivska listina omenja kraj, kjer stoji cerkev 26. 3. 1468 kot »Unser lieben Fravven Ob VVeitenburg«.

V poznogotski čas sodi tudi skupina lesenih kipov, ki ponazarja Marijino kronanje. Originalne kipe je okr. leta 1500 verjetno izdelal neznani goriški rezbar, ki je različne severne oblikovne pobude prevajal v poljudno govorico. Figure so ljudsko preproste, delno se opirajo na izročilo poznega 15. st. in nazorno odsevajo značilnosti tedanjega časa, tako v oblikovanju obrazov kot tudi z bogatim gubanjem oblačil. Gre za gotski motiv v krščanski umetnosti, ki predstavlja popolnejšo ikonografsko različico, ko sv. Trojica krona Marijo. Posebnost te gotske ikonografske upodobitve predstavlja figuralna upodobitev sv. Duha v človeški podobi, ki so jo v 19. st. zamenjali s simbolom goloba.

Zelo poškodovane kipe je leta 1957 prevzel v hranjenje Goriški muzej in poskrbel za restavriranje le-teh. Ljudski rezbar, domačin Stanko Hrovatin je leta 1990 izdelal za cerkvene potrebe kopije lesenih kipov iz skupine Marijinega kronanja,¹ ki niso le posnetek originalov, pač pa so v skladu z umetniškim videnjem in tehničnim znanjem preoblikovani tako, da kljub temu odražajo poznogotsko podobo in hkrati prepričajo s svojo samobitnostjo.

Cerkev je v osnovi romanska zgradba, zato lahko sklepamo, da je na tem mestu v 14. st. ali morda prej stala romanska kapela in da sta bila v drugi polovici 15. st. zaradi grozeče turške nevarnosti najverjetneje istočasno zgrajena gotski prezbiterij in utrjeno protiturško obrambno obzidje, ki tvorita kot celota značilen taborski kompleks. Cerkev in obzidje z okroglim stolpom nosita pečat poznogotske arhitektonsko slogovne usmeritve. Gotski prezbiterij z mrežastim obokom s sklepniki in geometričnimi konzolami je kombinacija dvojno paralelnega obočnega sistema z zvezdastim zaključkom, znana v primorski arhitekturi. Po ohranjenem gotskem oknu in fragmentu portala lahko sklepamo, da je imela gotska cerkev šilast portal.

V času župnikovanja Antonija Nussija v Črničah (1714 - 1755) je stari gotski oltar zamenjal baročni, izdelali so tudi novi portal z lunetnim oknom in letnico 1725, obnovitvena dela pa so dokončali leta 1751 z novo zakristijo. Najverjetneje so v tem času zgradili tudi bivalno poslopje za duhovnike in romarsko zavetišče. Podobnost v načinu zidave in prostorski razdelitvi spominja na v prvi sv. vojni porušeno svetogorsko baziliko; Vitovska cerkev je namreč miniaturna upodobitev le-te.

V notranji opremi cerkve so kljub baročnim pridobitvam ohranili podobo Marijinega oznanenja iz leta 1687, umetniško dovršeno leseno prižnico prav tako iz 17. st. in kiparsko skupino Marijinega kronanja iz prejšnjega gotskega oltarja.

Iz Zapiskov vikarja Franketa izvemo, da je bil zraven glavnega oltarja, na desni strani, kip Janeza Evangelista, na levi pa sv. Lavrencija, oba iz žgane gline. V ladji na levi strani je stal marmornati oltar sv. Antona Puščavnika, kateremu Mati božja podaja Jezusa; v desni stranski ladji pa marmornati oltar, posvečen sv. Ani. V času Franketovega upravljanja (1901-1951) so pridobili kar nekaj cerkvene opreme; orgle, novo spovednico in omaro v zakristiji, dva kipa - Srce Jezusovo in Srce Marijino, nekaj manjših kipcev in povečali kor.

Romarji so hodili na božjo pot k Vitovski cerkvi najverjetneje že v srednjem veku, v protireformaciji in baroku pa je ta stara romarska pot oživela. Največ so prihajali v zaobljubnih in prošnjih procesijah iz Vipavske doline, Brd, Krasa in Trnovske planote; na oba glavna shoda binkoštna in šmarna dneva.

V 17. in v prvi polovici 18. st. so romale k Vitovski cerkvi tudi razne bratovščine in pobožne zveze. V Župnijskem arhivu Osek beremo, da je prišel leta 1756 v skupini puščavnikov z Mirenskega gradu Anton Božič, duhovnik puščavnik, ki je živel pri Vitovski cerkvi do leta 1764. Virov, ki bi nam povedali, kako so jožefinske reforme vplivale na romarstvo, ni veliko, znano pa je, da se je leta 1872 ob t. i. Pijevi procesiji zbralo na Vitovljah kar 5000 vernikov. V prejšnjem stoletju je Vitovsko cerkev obiskalo največ romarjev v letih 1933-35, 1940 in 1942. Romarji so prinašali v zahvalo za uslišane prošnje zaobljubljene podobe in druge zahvalne predmete - votive; še na začetku 20. st. so prinašala dekleta kite las v »okvirih s steklom«.

O priljubljenosti Vitovske Marije priča kar nekaj pesmi, posvečenih njej v čast; opevali so jo Venceslav Bele, Peter Butkovič, Mirko Brumat,

Vinko Vodopivec in drugi.

Vitovska cerkev je bila v zadnjih sto letih tudi zbirališče narodnozavednih Primorcev, predvsem mladih, ki so na mladinskih in drugih shodih črpali

navdušenje in ljubezen do slovenske domovine.  

V zvoniku porušene cerkve so ostali nepoškodovani zvonovi, ki so za domačine najvrednejši cerkveni inventar in zaradi katerih je tudi cerkev danes obnovljena. Veliki »ta težki« zvon so vlili leta 1740, a gaje leta 1895 na vrhu preluknjala strela, zato so ga leta 1933 prelili. Dva manjša nova zvonova sta bila pridobljena iz vojne odškodnine leta 1928.

Po vojni je malokdo upal, da bo cerkev še kdaj obnovljena, vendar se je želja domačinov in vseh, ki jim je bila ta cerkev draga, po njihovi zaslugi uresničila. Po ugotovitvi cerkvene komisije, da je cerkev za obnovo preveč porušena, po premestitvi zvonov iz Vitovske cerkve v cerkev sv. Petra in kasneje v župnijsko cerkev Osek ter po prenosu kvalitetnih detajlov gotskega prezbiterija v Goriški muzej, so vaščani Vitovelj in Užič ustanovili vaški odbor, ki je nadziral zbiranje sredstev za obnovo cerkve. V dogovoru s tedanjim Zavodom za spomeniško varstvo sta bili v tem okviru leta 1965/66 in 1968 izpeljani dve nabiralni akciji, v novogoriški in ajdovski občini ter v zamejstvu. Največja zasluga za obnovo cerkve gre vsekakor domačinom, ki so s prostovoljnim delom, materialnimi in finančnimi sredstvi, zbranimi v omenjenih akcijah, uspeli obnoviti zunanjščino in del notranjščine cerkve. Nekaj sredstev za obnovo je bilo namenjenih iz republiških in občinskih sredstev in leta 1974 prvič tudi cerkvenih.

Strokovno je obnovo cerkve nadziral tedanji Zavod za spomeniško varstvo, ki je začel leta 1966 cerkveno lupino etapno restavrirati in jo skupaj z akad. kiparjem Markom Pogačnikom zaključil leta 1976, ko je bilo obnovljeno vitovsko svetišče na binkoštno nedeljo svečano blagoslovljeno. Leta 1986 je bilo pri Vitovski cerkvi praznovanje ob 625-letnici prve do sedaj znane pisne omembe, 20-letnici začetka obnove in 10-letnici obnovitve in ponovne blagoslovitve cerkve. Velika slovesnost je bila na binkošti leta 1990, ko so v dolgi procesiji prenesli iz Vitovelj v Vitovsko cerkev kopijo Marijinega kronanja in jo slovesno blagoslovili. Obnovo od začetka podpira konservatorska služba in od 60-ih let občina Nova Gorica. Skrb domačinov za vzdrževanje cerkve in njene tradicije in prizadevanje po povrnitvi vloge, ki jo je cerkev v svoji zgodovini imela, ohranja in nadaljuje od leta 1988 Kulturno-turistično društvo Vitovlje v sodelovanju z Župnijo Osek.

Vitovski zvonovi so se in se ponovno slišijo po vsej Vipavski dolini in vabijo romarje k Vitovski cerkvi, da bi jih priljubljena Vitovska Marija uslišala. K bogoslužnim shodom v obnovljeno romarsko cerkev prihajajo danes verniki in drugi, po tradiciji največ na binkošti in na veliki šmaren, ob 1. maju, na večer pred dnevom državnosti, na zadnjo soboto v letu, ko je pohod z baklami in ob drugih priložnostih.

Maše na Binkoštno nedeljo ob 16.00, na dan pred dnevom državnosti (24. junij) ob 19.00 in na Marijino vnebovzetje (veliki šmaren, 15. avgust) ob 17.00.

Pohod z baklami poteka na zadnjo soboto v letu ob 18.00 iz Vitovelj, maša v cerkvi ob 19.00. 1. maj ob 16h