3. adventna nedelja

Iz 35,1−6a.10; Jak 5,7−10; Mt 11,2−11

Poslanci Janeza Krstnika

11,2 Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel:

3 »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

4 Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:

5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij;

6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?

8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah.

9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka.

10 Ta je tisti, o katerem je pisano:

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.

11 Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

Ogenj hrepenenja

Janez Krstnik je živel je v divjini, oblečen je bil v kameljo kožo in jedel je med divjih čebel. Živel je življenje divjaka in tak je bil tudi njegov nauk − strah vzbujajoča grožnja. Množice je preplašil, kot preplaši živali požar v savani. Suha trava gori zelo hitro in pred požarom začnejo bežati vse živali. Tako pridejo iz skrivališč tudi take, ki se običajno skrivajo človeškim pogledom: kuščarji, škorpijoni, kače, močeradi, pajki in druga golazen.

Janez je živel v puščavi, kjer dolgo časa ni bilo dežja, bil pa je nekoč davno in je omogočil, da je zraslo nekaj trave in grmičevja, sedaj pa se je vse posušilo in gori kot za stavo.

Primera nas spominja na staro zavezo, kateri je bilo v začetku dano nekaj življenja s postavo in preroki, potem pa se je vse posušilo. Ljudje so pozabili na postavo ali pa so jo izmaličili in z neskončnimi predpisi, okosteneli in posušili. Posebno farizeji in pismouki so jo začeli izkoriščati za skrivanje lastne grdobije in gnusobe.

Janez je prišel nadnje kot požar v savano. Nihče mu ni mogel uteči. Varne niso bile niti tako velike živine kot je bil kralj Herod. Mnogi so pribežali k reki Jordanu in so se mu dali krstiti. Janez ni zahteval od njih naj postanejo nekaj drugega, ampak samo naj bodo to kar so: vojaki, ampak nenasilni, cestninarji, ampak pošteni … Ni potrebno spremeniti poklica, zakonskega partnerja, bivališča …, ampak spreobrniti srce in se poboljšati. Ni potrebno, da bi bili vsi okrog nas idealni, da bi bili lahko tudi mi dobri. Dobri smo dolžni biti tam, kjer smo, s tistimi, ki so nepopolni kot mi. Nekaterim je težko živeti z nepopolnostjo drugih, nekatere peha v obup celo njihova lastna nepopolnost. Naši od izvirnega greha ranjeni naravi ne moremo ubežati, lahko pa jo izboljšujemo in posvečujemo in prav to smo dolžni storiti.  

Janez je s svojim nastopom dosegel velik uspeh in slavo. Ljudje so ga poslušali, vpraševali in se mu v znamenje spreobrnjenja dajali krstiti. Pred Jezusom je šel kot gre goreč ogenj in je použival grešnike, vendar ne vse. Farizeji in pismouki so ostali ob strani. Jezus jih je kasneje vprašal: »›Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?‹ Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: ›Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka‹« (Mt 21,25−26). Če Janezov krst ni bil od Boga, zakaj ste mu pustili, da je krščeval, če pa je bil od Boga, zakaj mu niste verjeli in se spreobrnili? Ker niso »obrodili sad, vreden spreobrnjenja,« (Mt 3,8) so prišli v zagato. Janezov krst ne zahteva samo pokore, ampak zahteva spreobrnjenje, to je »spremembo mišljenja«. To so zahtevali tudi drugi preroki − globinsko, bivanjsko zaobrnitev k Bogu ali proč od greha. Sad, vreden spreobrnjenja, je življenje, ki dejavno izraža takšno osebno spremembo in bivanjsko zaobrnitev.

Ogenj ima lahko veliko simbolike. Je lahko kot luč, ki sveti in nam kaže pravo pot. Janez je bil tudi svetilka ob kateri so se ljudje nekaj časa greli. Prava luč, popolna resnica in vse razodetje pa je nastopilo z Jezusom Kristusom in pravi ogenj s prihodom Svetega Duha. Jezus je bolj gorel z ognjem ljubezni, Janez pa z očiščujočimi plameni, ki očiščujejo v peči celo zlato. Očiščeval je, kot plamen očiščuje in razkužuje medicinsko iglo.  Oba Jezus in Janez pa sta doživela, da ogenj použiva tudi sam sebe. Ogenj za svojo svetlobo, toploto ter očiščevanje daruje sam sebe. Janez je to vedel in je to tudi napovedal. »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). Poleti leta 28. ga je kralj Herod, na željo svoje žene Herodijade, ki pa niti ni bila njegova in v tem je bil problem, zaprl v utrdbo Manreso ob Mrtvem morju. Človek vajen svobode in neskončne puščave je moral začeti svojo kalvarijo zaprt med štiri stene. Podgane in druga golazen ga niso niti toliko motile, niti slaba hrana, saj je bil tega vajen. Hujša je bila ozka kletka v kateri je bil ujet kot puščavski lev in skoraj gotova smrt v njej. Najhujša pa je bila negotovost glede vsega svojega življenja in svojega poslanstva. Ali bo njegov življenjski trud zaman? Ali je res Jezus tisti pravi, ki ga je napovedoval? Svoje učence je že poslal k njemu, saj jih ni več potreboval, le pripravil jih je za Jezusa. Vseeno pa jim naroči, naj mu pridejo povedat, če vse prav teče.

Jezus mu ne odgovarja z besedami. Tako malo nam povedo in tako težko nas prepričajo. Svoje delo opiše z mesjansko napovedjo, ki smo jo slišali v prvem berilu. Izaijeva napoved mesjanske dobe je: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). Jezus je s tem nakazal, da se vse mesijanske napovedi o njem uresničujejo. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite« (Jn 11,4).

Janezovo življenje se je izpelo v pričakovanju Jezusovega prihoda. Po eni strani tega, kar je oznanjeval in napovedoval, ni dočakal, saj je umrl pred sklenitvijo nove zaveze. Jezus ga je imenoval »največjega« v stari zavezi. Po drugi strani pa je to, za kar je pričeval, že nosil v svojem srcu. Karkoli si želiš že po željah in hrepenenjih prebiva v tebi in te že lahko osrečuje, bogati, vznemirja ali pa celo bega v obup. Jezus nam pravi: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo« (Mr 11,14). Če si nekaj iz vsega srca želiš in po tem dovolj dolgo in močno hrepeniš, ti celo stvarstvo pomaga pri uresničevanju tvoje želje. Bog je gospodar vsega in vse vodi. Uresničuje tudi naše najbolj drzne želje in molitve. Hrepenenje je namreč najlepša in najmočnejša molitev.

Tudi starši se ne morejo dolgo upirati upravičenim željam svojih otrok, če je v njihovi moči, da jim ustrežejo. Tako tudi Bog ne. Seveda moramo za vsako svojo željo in njeno uresničitev plačati tudi ceno.

Janez Krstnik je iskal obljubljenega odrešenika − Mesijo in ga je tudi našel. Po svojem darovanju življenja za resnico pa mu je postal tudi najbolj podoben. Nekateri bi rekli: »Kar je iskal, to je tudi našel. Kaj pa se je zaganjal v mogočnika, saj je vedel kaj ga čaka«. Isto bi lahko rekli tudi za Jezusa saj je tudi On vedel kaj ga čaka, pa je klub temu vztrajal na svoji poti in še toliko drugih, ki so jima bili podobni. Njihovo hrepenenje se s smrtjo ni ustavilo, ampak uresničilo. Pričakovali so nekaj več kot samo udobno in neproblematično življenje na tem svetu in to so tudi prejeli. Škoda, da se naše želje in hrepenenja prevečkrat ustavljajo samo v tem svetu. »Samo da bo zdravje in zadovoljstvo pa bo vse,« rečemo. To pa, vsaj za nas kristjane, še zdaleč ni vse.

Kaj iščemo in kaj pričakujemo v tem letošnjem adventnem času? Ali bi si upali sedaj stopiti pred Jezusa in mu reči, da je le On tisti, ki si ga potrebujemo? Najslabše bi bilo, če bi molili in hodili k maši, obenem pa bi mislili, da si z Jezusom ne moremo nič pomagati, da se ne moremo nič poboljšati in da nam Jezusovo rojstvo ne more letos prav nič prinesti. Potem bi za razliko od Janeza Krstnika, in tudi Jezusa, zaman umirali v svoji zemeljski ječi. Obudimo gorečo željo po Jezusovem prihodu. Amen.

* * *

Naša pričakovanja oblikujejo nas, ki pričakujemo in vplivajo na to, da se pričakovano uresniči. Bog nam pušča svobodo, zato nam ne prepreči niti naših negativnih želja. Zato lahko depresivni, pobiti ljudje zbirajo dokaze zato, da ni vredno živeti in da je življenje ena sama mora in trpljenje. Zato postajajo vedno bolj depresivni. Jezni zbirajo dokaze za svojo jezo. Tako si mislijo, da se upravičeno jezijo na vse in na vsakogar. »Pravičniki« zbirajo dokaze o grešnosti drugih, da bi njihova neomadeževanost lepše zasijala. Maščevalci nosijo v srcu dvorezen meč, ki najprej prereže njihovo lastno srce in šele potem mogoče tistega, ki jim je storil krivico …  Vsi nekaj iščemo in običajno to, kar iščemo, tudi najdemo in taki tudi postajamo. Če v srcu nimaš nobenega čustva: ne veselja, ne žalosti, ne stiske, ne zahvale, potem je tudi tvoja molitev samo na ustnicah in bo težko prihajala iz srca v katerem ni ničesar.

2. adventna nedelja

Iz 11,1−10; Rim 15,4−9; Mt 3,1−12

Janez Krstnik oznanja

3,1 Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!

3 To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

4 Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.

5 Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu.

6 Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.

7 Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?

8 Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.

9 Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. 10 Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.

11 Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.

12 Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

Sedaj gledamo nejasno kot v zrcalu

Danes se oznanja vesela novica: »V deželi se bo zgodil preobrat. Dežele ne bodo več vodili kot lepotno tekmovanje, kjer tista, ki je lepa in se zna prikupno predstaviti – koketirati, dobi vse nagrade in vse občudovanje. Kjer tisti, ki se zna pokazati lepega na zunaj, ki lahko lobira in podkupuje vse doseže. Pravičnost, resnica, pridnost, skromnost, poštenost pa ostajajo v senci. Zanje se ne dobi prvega mesta na prizorišču tega sveta, saj je te kreposti silno težko promovirat, propagirat in prodajat. Toda odslej bo drugače.«

Kolikokrat smo že slišali podobna zagotovila. V privatnem in javnem življenju. Zjutraj, ko se mož strezni, obljubi ženi, da bo odslej drugače, da se ne bo več napil. Žena, ko ji zaradi klepetanja ne uspe skuhati, obljubi možu, da bo, od zdaj naprej, kosilo vedno točno na mizi. Otrok staršem, ko dobi slabo oceno. Politik volivcem, ko so pred vrati nove volitve.  

Dogaja pa se po starem. Zakaj bi bilo sedaj drugače? To ni v naši naravi. Samo z obljubo in lepimi željami se ne da proti naši naravi. Plenilec in plen ne moreta živeti skupaj: volk in jagnje, panter in kozliček, medvedka in krava skupaj, lev in tele skupaj in majhen deček, ki jih goni (prim. Iz 6,6−8). To je še za cirkus prenevarno. Slepar in poštenjak skupaj. Nekdo jo bo skupil. Vemo kdo. Delomrznež in delavec skupaj, ne bo enake pravice za oba.

Uresničitev te prerokbe je utopija. Mogel bi jo izvršiti le nekdo, ki ni našega rodu. Tega je sposoben samo nekdo, ki je božje narave. Mi sodimo po svojih čutih. Po čem drugem pa naj sodimo? On pa »ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes« (Iz 11,4). Jezus Kristus odloča po pravici, ker pozna skrite misli in namene srca. V njem smo tudi mi obogateli v vsakem spoznanju, ki ne prihaja od zunaj, ampak po navdihih Svetega Duha.

To je vesela novica. Razen seveda, če se hočete okoriščati z neodrešenim stanjem sveta. Razen seveda, če si slepar, potem potrebuješ naivneža, če si ribič potrebuješ kalno vodo, da boš v njej lažje ribaril.

Farizejem in pismoukom, ki jih je bila sama zunanjost, je Janez Krstnik rekel, da so pobeljeni grobovi. Na zunaj, pred svetom, pred javnostjo, pred tiskom in televizijo se delajo lepi, na znotraj pa so polni gnusobe. Ali ni tudi življenje, ki se prikazuje v filmih s takim bliščem in hoče vzbujati poželenje, da bi si želeli biti del njega, v resnici polno studa in gnusobe? Gadja zalega se hoče okoristiti z neodrešenim stanjem sveta. Všeč jim je, da je brezpravnost, všeč jim je, da ljudje letajo za lažnivimi preroki, ki so kakor prividi. Vse obljubljajo in nič ne dajo. So samo navidezni, ker se v njih še ni učlovečila božja beseda, ker v njih ni postala meso, ker jo niti nočejo sprejeti, kot tudi farizeji niso hoteli sprejeti ne Janeza ne Jezusa, ker sta razkrinkavala njih krinko in njih skrivališče.

»Na njem bo počival Gospodov duh« (Iz 11,2). Ali počiva Gospodov duh tudi nad nami? Ali delamo v Gospodovem duhu, po njegovi volji, z njegovim blagoslovom? Ali bi lahko ostali mirni, če bi Janez Krstnik sedaj zopet prišel na zemljo in začel tukaj v naši cerkvi razkrinkavati našo hinavščino? Ali je Jezusovo učlovečenje spremenilo naše obnašanje in presojanje dogodkov sveta?

Mogoče bi se izogibali z izgovori: »Tako sem čutil. Tako sem videl, slišal, tako sem doživljal.« Občutja so le podatki, informacije, ki jih je potrebno obdelati in ovrednotiti. Tega je zmožen samo človek, ki ima svojo identiteto. Človek, ki se lahko oddalji od posvetnosti, ki lahko presoja svoje občutke, ki lahko kroti svoje nagone, ki lahko obvladuje svoje strahove in bojazni. Človek, ki je lahko svoboden od svojega ugodja in svojih koristi. In tak je bil Janez Krstnik. Množic ni privlačeval s svojo zunanjostjo, saj je živel skoraj kot jamski človek oblečen v kameljo dlako in prehranjeval se je s kobilicami. Ni bil oblečen v lepa oblačila in vendar so ga ljudje hodili gledat. Zato jih Jezus sprašuje: »Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah« (Mt 11,8). Množice je privlačeval s svojo duhovno podobo. Z neizkrivljeno resnico, ki jo je oznanjal. Ljudje so bili siti zakonov močnejšega in pravice moči. Siti so bili mehkužnežev, ki so prodajali svojo duše za bežna ugodja. Siti so bili duhovnih spak in duhovnih razvalin v lepih oblačilih. Zato jih je Janez Krstnik privlačeval.

Človek živi v tem svetu, a ni od tega sveta. Živi v telesu, a njegovo telo ni vsa njegova oseba, zato mora z enim očesom vedno gledati proti Bogu. Čustva in čutila nas lahko, kakor divji valovi, premetavajo zdaj sem, zdaj tja. Pravi mornar pa bo znal ladjo varno usmerjati cilju naproti. Če si v nekaterih terapevtskih skupinah prizadevajo izražati svoja čustva je to zato, da bi se jih zavedali in da bi jih lahko z razumom usmerjali. Šele tako lahko postane naša volja bolj svobodna.

Pravih dobrin ne moremo čutiti s telesnimi čutili, ampak jih doživljamo v Gospodovem duhu, v notranjosti, po vesti. Za njih vemo, ker nam vest pravi, da je tako. Bog nam pravi, da je tako.

Kar kdo seje, to bo tudi žel. Če se zanašamo le na naše telesne občutke, bomo imeli le minljive zemeljske rezultate. Gledali bomo le na zaslon našega življenja. Resničnega življenja ne bomo nikoli zaživeli. Če pa sledimo božjemu klicu nas bo vodil do trajnih resničnih dobrin.

Satanovo ogledalo

Satan, ki je imel posebno veselje s tem, da je vse zmešal in zbegal, je nekoč naredil ogledalo, ki ga je vedno spravljalo v dobro voljo. To ogledalo je kazalo dobre in lepe stvari čisto majhne in zmaličene, vse slabo pa je kazalo v nadnaravni velikosti. Ogledalo je nosil po svetu in na njem ni bilo več niti ene dežele in niti enega člove­ka, ki ne bi bil v ogledalu zmaličen.

Nekega dne se je satan nad podobo v ogledalu tako smejal, da mu je ogledalo padlo iz rok in se razbilo na milijon drobnih koščkov. Orkan jih je raznesel po vsej zemlji. Nekateri med njimi so biti tako majhni kot zrna peska in ti so se zari­li marsikateremu človeku naravnost v oči. Tak človek je videl na drugem samo to, kar je bilo slabega. Nekateri koščki so bili dokaj veliki in marsikdo jih je uporabil za očala. Toda, kdor je gledal skoznje, je videl na drugih samo napake.

Ko je Bog videl, kaj se je zgodilo, je postal žalosten. Sklenil je, da bo ljudem po­magal. Rekel je: »Na svet bom poslal svojega Sina. On je prava podoba mene, moje ogledalo. On je neizkrivljena resnica, dobrota, pravičnost, usmiljenje, milina.«

Božji sin je postal ljudem ogledalo. Vedno je kazal na dobro, ki je v ljudeh. Ce­lo na prevarantih, roparjih in zaničevanja vrednih je odkril nekaj dobrega. Mnogi so ljubili to božje ogledalo in so mu z veseljem sledili. Drugi so se

jezili ter zgrabili božje ogledalo in ga razbili, božjega sina so namreč ubili. V tem trenutku pa je čez svet zavel dober veter Sveti Duh. Ta je milijone drobcev ogleda­la razpihal po vsem svetu. Kdor dobi v svoje oko samo majčken delček tega ogleda­la, je sposoben videti resnično podobo sveta. Svet in ljudi vidi takšne, kakršne jih vidi Bog. Najprej opazi dobro in lepo. Vidi tudi, kar je slabo in hudobno, vendar ve, da se tudi to da spremeniti. Amen.

1. adventna nedelja

Iz 2,1−5; Rim 13,11−14; Mt 24,37−44

Prihod Sina človekovega

24,37 Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.

38 Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo,

39 in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.

40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen.

41 Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.

42 Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

43 Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.

44 Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Ali Bog krade?

Da krade Cerkev smo že večkrat slišali. V današnjem evangeliju pa je kot tat predstavljen celo Bog. Ob uri, ko ne mislimo, ko ne bomo budni, nam bo zahrbtno okradel najdragocenejše: naše načrte, imetje, zdravje in na koncu tudi življenje.

Mogoče smo že doživeli kaj podobnega. Bližnje srečanje z roparjem nas prestraši in spremeni. Ob njegovi predrznosti in premetenosti s katero vstopi v naš dom in nam vzame to, na kar smo se prej zanašali, nas spreleti srh. Nikoli več se ne počutimo tako brezskrbno kot prej. S strahom zaklepamo in odklepamo hišna vrata. V strahu premišljujemo kje bi lahko naslednjič vlomil. Kdor je doživel, da so ga okradli, težko prometno ali kakšno drugo nesrečo, ali so mu v telesu odkrili kako sumljivo temno tvorbo, pozna ta občutek. Namesto, da bi užival na primer v vožnji, razmišlja o črnih scenarijih.

Od takrat naprej se ne počuti več tako varnega in samozavestnega. Noben varnostni sistem, nobena zdravstvena kura mu več ne more zagotoviti miru. Vedno je pozoren, previden in skrben, da bi preprečil najhujše.

Božja beseda današnje prve adventne nedelje nam pravi, da bi morala biti naša pričakovanja in naš strah usmerjen v drugo smer. Edino pomembna stvar, za katero je vredno biti v skrbeh in strahu, je naše večno zveličanje. Jezus prihaja nepričakovano in nas lahko najde nepripravljene. Ob vesoljnem potopu je bila največja napaka ljudi, da so se obnašali brezskrbno in brezbrižno glede Jezusovega prihoda. Na Boga in na njegov prihod sploh niso pomislili, kaj šele, da bi ga s strahom pričakovali. Ukvarjali so se sami s seboj. Mislili so samo nase, delali samo zase in za ta trenutek. Jedli so in pili, se možili in se ženile, dokler ni bila mera polna in je Bog poslal potop. Njihov smrtni greh je bil materializem. Če bi jim kdo kaj očital, bi mu odgovorili: »Saj ne delamo nič slabega, če brezskrbno uživamo življenje.« Vendar Bog jim je odgovoril s potopom. V trenutku jih je okradel vsega, za kar so mislili, da je njihovo, da jim pripada, da imajo do tega pravico.

Preden nadaljujemo moramo povedati, da ni Bog tisti, ki krade, ampak mi. Življenje in vse, kar imamo, ni naše, ampak Božje. Bog nam je nezasluženo posodil in nepričakovano nam bo tudi vzel nazaj. Največkrat rečemo, da nam je Bog dal ali podaril, pa ni res. Samo posodil nam je, ker nam bo gotovo, in to kmalu, vzel nazaj. Vzel pa nam bo zato, da nam bo lahko dal novo, večno, poveličano življenje. Če se obnašamo kakor, da je vse, za vedno, samo naše, smo veliki naivneži in kradljivci.

Adventni čas je čas pričakovanja Jezusa. Adventno živimo in se obnašamo, če pričakujemo in si celo želimo, da bo Jezus vsak čas prišel. V bistvu moramo biti pozorni na tri Jezusove prihode:

Na zgodovinski Jezusov prihod na svet pred dva tisoč leti. Ta nam je približan zlasti po razodetju. Na ta prihod smo pozorni, če beremo, premišljujemo in izpolnjujemo božjo besedo. Obenem tudi, če spoštujemo cerkveno učiteljstvo in izročilo Cerkve.

Drugič moramo biti pozorni na današnji Jezusov mistični prihod v naša srca. Sedaj prihaja Jezus v naša srca po zakramentih in molitvi. Srečujemo pa ga tudi v najmanjših bratih in sestrah, ki so potrebni naše pomoči.

In tretji Jezusov prihod bo ob naši smrti in ob sodbi ob koncu sveta.

Premislimo kako ga pričakujemo: z veseljem in hkrati s strahom; ali pa nas njegov prihod niti ne zanima, ker smo zaposleni z drugimi stvarmi?

Judovska zgodba pravi, da je Mesija neskončno dolgo čakal, da bo lahko prišel na zemljo. Nekoč pa se je usmilil pobožnega Juda in mu rekel: »Pridi tukaj imaš vrečo. Če kaj potrebuješ, kar sezi z roko v to majhno črno vrečo in boš našel. Če pa pride sovražnik mu pokaži notranjost vreče in bo vanjo izginil.« Jud pa si ni želel prihoda Božjega Sina, ampak ko je s pomočjo vreče postal bogat in brez težav, je pozabil na Boga, zato mu Bog pošlje angela smrti, toda človek ga je spravil v črno vrečo. Ko tudi to ni pomagalo, je Bog poslal kar svojega Sina. Človek pa je pograbil tudi njega in ga stlačil v svojo vrečo. Zato Judje še sedaj pričakujejo Jezusov prihod.

To bi bil lahko odgovor tudi za nas kristjane zakaj še vedno pričakujemo Jezusov prihod. Zato ker smo vse, kar nam je Bog že dal, pokradli. Mislimo, da je naše in da nam pripada za vedno. Zato ker smo Jezusa in vse, kar je verskega, stlačili v vrečo pozabe in nepomembnosti. Izničili smo vse verske vrednote in verske resnice. Ker živimo mimo moralnih predpisov se tolažimo, da je danes pač tak čas, da se danes tako živi in tako dela. Danes je tak čas, da se ne more imeti veliko otrok, če se jih sploh lahko ima, da se nima časa za molitev, da se ne hodi k spovedi … V blagostanju človek pozabi na Boga in ga ne potrebuje. Brezbrižni pa nismo samo do vere, ampak ker nam gre predobro, tudi do vsega družbenega življenja. Vseeno nam je kako je z družbo in njenimi vrednotami, samo da mi nimamo težav.

Naše krščansko poslanstvo je vplivati in spreminjati življenje in družbo v kateri živimo. Ne moremo samo sprejemati in krasti ter tlačiti v svojo vrečo, dolžni smo tudi dajati. Dolžni smo v novem času, ki nam ga je dal Bog na voljo, obroditi sad molitve, pokore in dobrih del. Amen.

34. navadna nedelja

Kristus Kralj

2 Sam 5,1–3; Kol 1,12–20; Lk 23,35−43

23,35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.«

36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa.

37 Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.«

38 Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.«

39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«

40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?

41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.«

42 In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

43 In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Sijaj kraljevanja

Ko slišimo besedo kralj, pomislimo na pravljice in na srednji vek. Ali pa, če je to v evangeliju, mislimo, da je to primera, ki jo je uporabil Jezus, da bi nam z njo osvetlil neko drugo nadnaravno, duhovno resničnost.

Ko poslušamo današnji evangelij, bi si lahko celo mislili, da gre za paradoks. Da Jezus, pribit na križ, svojo vlogo kralja v svoji največji ponižnosti in trpljenju samo igra in v resnici ni bil kralj ali pa, da takrat sploh ni trpel, da je bil v svoji božanskosti vzvišen nad človeško bolečino. Nekako nam trpeči kralj ne gre v račun, razen, če je njegovo kraljestvo ravnokar uničeno. Pa ni tako. Prav takrat, ko je bil najbolj ponižan in ko je v svoji nemoči najbolj trpel, je bil najmočnejši in je pokazal svojo največjo veličino.

Jezusovo kraljestvo je že tudi na tem svetu, vendar še ne pozna nobenega sijaja ali zmagoslavja, kot smo ga navajeni pri kraljih, ampak je podobno majhnemu gorčičnemu semenu, ki umira in ga niti ne opazimo.

Mlada študentka se je prijavila med prostovoljce, ki so pomagali pri učenju otrokom po bolnišnicah. Prvič se je odločila za tako delo in dodelili so ji hudo bolnega otroka, ki je bil po vsem telesu opečen in je zelo počasi okreval. Zdrznila se je, ko ga je zagledala, vendar je stisnila zobe in začela jemati in razlagati snov, ki so ji jo določili. Ker jo je pogled na iznakažen obraz motil, ga ni gledala, ampak je samo predavala, kakor je vedela in znala. Z otrokom ni bila sposobna skleniti pravega odnosa, zato je po določenem času žalostna in razočarana odšla domov.

To je bil zanjo veliki petek. Toda nastopila je še velika sobota in velika nedelja. Čez dva dni jo je poklicala otrokova mati in jo prosila, ali bi lahko prišla k njenemu otroku prej, kot je bilo dogovorjeno. Študentka se je začela opravičevati, ker ni dobro opravila svoje naloge, da pač še nima izkušenj in da se je trudila, kakor je vedela in znala. Da lahko izberejo drugo prostovoljko, če hočejo.

Ne, ne, ji je odgovorila mati. Niste me dobro razumeli. Po vašem prihodu v bolnišnico se je za našega otroka začelo novo življenje. Sedaj je čisto spremenjen. Prej ni hotel jesti, sedaj je. Prej ni hotel sodelovati v terapijah, sedaj sodeluje. Prej se ni hotel pogovarjati in je želel čimprej umreti, sedaj se pogovarja in se bori za zdravje. Ko sem ga vprašala, zakaj se je tako spremenil, mi je odgovoril, da sedaj, ko so ga začeli učiti, ve, da ni odpisan in da bo ozdravel. Prej je mislil, da so že vsi dvignili roke od njega in da bo prej ali slej umrl.

Jezusova smrt na križu za nas grešnike kaže na to, da Bog še ni dvignil rok od nas in da jih tudi nikoli ne bo.

Jezusovo kraljestvo je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni (današnji hvalospev). Te vrednote so na tem svetu teptane, vendar spadajo k neminljivemu in zmagovitemu božjemu kraljestvu, zato ne bodo nikoli uničene.

Boste rekli, da so to tudi vrednote zemeljskih kraljestev in sodobnih držav. Je že res, da kralji in državniki veliko o teh vrednotah govorijo, da si na neki način zanje prizadevajo in da so tudi prisotne v njihovih vladarstvih, vendar niso postavljene kot najvišje in absolutne, ampak so še vedno v službi zemeljske sreče, blaginje in osebnih koristi. Vladar tega sveta pa je hudobni duh (prim. Jn 14,30). Prej ali slej se je potrebno odločiti ali za enega ali za drugega gospodarja. Vladar tega sveta nam ponuja vsa kraljestva in vso srečo tega sveta, čeprav sploh ni njegova. Jezus pa nas vabi, naj hodimo po njegovi poti križa, ki na prvi pogled ni nič kaj privlačna. 

On ne kraljuje kot zemeljski vladarji z vzvišenostjo, s sijajem in z gospodovalnostjo, ampak s ponižnim služenjem. Darovanje za druge naroča tudi nam. »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,25−27). Ko je pri zadnji večerji učencem umil noge, jim je rekel: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15).

V božjem kraljestvu, ki ni od tega sveta, ki pa je že na tem svetu, kot je duša v telesu, bodo prejeli nagrado tisti, ki so vrednosti zemeljskih kraljestev zastavili za božje kraljestvo. To postane za kristjana mogoče in celo na neki način logično, ker smo vse od njega prejeli. Največji dar, ki nam ga je v svoji neskončni ljubezni podaril za naše zveličanje, je Jezusova smrt na križu. Takrat nam je dal vse. Takrat se je najbolj razodela božja neskončna ljubezen do nas. Takrat nam je pokazal vso svojo veličino. Križ je sijaj božjega kraljestva.

Pred nekaj leti so ob irski obali potapljači odkrili štiristo let staro potopljeno ladjo. Med zakladi, ki so jih našli na ladji, je bil tudi zlat poročni prstan. Ko so ga očistili, se je na njegovem širšem delu pokazala intarzija. Roki sta držali srce in zraven je pisalo: »Več ti ne morem dati.« Tudi Bog nam v svoji ljubezni ni mogel več dati, kot je bila smrt njegovega Sina. 

Kot nas po eni strani križ in trpljenje odbijata, nas po drugi strani priteguje neskončna božja ljubezen, ki je sposobna takih dejanj. »Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7−8), pravi apostol Pavel.

Tukaj Kristusu še ne bomo mogli slediti v sijaju zmagoslavja, ampak samo v senci križa. Čeprav bi radi, da bi že tukaj na zemlji resnica, ljubezen in mir slavili zmago, se to vedno ne zgodi. Velikonočne zmage ne doživimo vedno čez tri dni, kot jo je Jezus ali pa na svoj način tudi študentka prostovoljka. Pogosto je potrebno čakati dalj časa, mogoče celo do večnosti. S pogledom obrnjenim v prihodnost pa praznujemo in občudujemo sijaj njegovega kraljevanja, ker se na tem svetu še ni v polnosti razodelo in uresničilo. Tukaj še trpi silo in kot celotno stvarstvo zdihuje v porodnih bolečinah. Kot Kristus, ki je prvenec vsega stvarstva, pa tudi mi poskušajmo zastaviti svoje življenje za to kraljestvo. Amen.

33. navadna nedelja

Mal 3,19–20, 2 Tes 3,7–12, Lk 21,5−19

Jezus napove razdejanje templja

21,5 Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel:

6 »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

7 Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?«

8 Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!

9 Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

10 Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu.

11 Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba.

12 Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike.

13 Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje.

14 Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali.

15 Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati.

16 Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili.

17 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,

18 toda niti las z vaše glave ne bo propadel.

19 S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Dan potem

Mlad študent je prišel k svetemu Filipu Neriju in mu povedal, da bo študiral pravo. »Srečen človek sem. Študiral bom in postal učen mož.«

»Kaj pa potem?« ga je vprašal Filip Neri. »Potem bom postal velik pravnik in bom zelo znan.«

»In potem?«

»Postal bom zelo bogat in si postavil udobno hišo.«

»In potem?«

»Poročil se bom in mirno živel vse do svoje starosti.«

»Frančišek, kaj pa potem?«

Frančišek ni vedel odgovora. Po trenutku mučne tišine je rekel: »Potem bom, kot vsak človek, umrl.«

»In kaj potem, Frančišek?«

Mladenič je bil za trenutek zmeden, a je v zadregi odgovoril: »Potem bom čakal, kakšno sodbo bo Bog izrekel.«

Tu se je ustavil. Naprej ni mogel odgovarjati. Vprašanja svetega Flili­pa Nerija so mladeniču pomagala, da je spremenil svoje načrte za prihodnost. Postal je član njegove družbe in si izbral poklic duhovnika.

Mogoče še nekako načrtujemo svoje življenje do smrti, gotovo pa ga premalo načrtujemo tako, da bo uspešno tudi po smrti. In to je pomembno, saj gre za neomejeno prihodnost – večnost. 

Cerkveno leto se bliža koncu. Prihodnjo nedeljo bomo praznovali nedeljo Kristusa Kralja, ki bo zadnja v tem cerkvenem letu. Bogoslužje božje besede nas vabi, da premišljujemo o koncu sveta in o sodnem dnevu, ko se bo poveličani Kristus vrnil kot sodnik in kralj in bo vse obnovil.

Običajno si prihodnosti želimo in po njej hrepenimo. V prihodnosti iščemo novih doživetji, spoznaj … in seveda nove sreče. Nikoli pa se naše hrepenenje v polnosti ne uresniči. Zato upamo naprej in naprej. Čeprav vemo, da nas na koncu čaka smrt, tudi ta našega upanja ne more ustaviti.

Ljudje smo bitja prihodnosti, brez nje ne moremo živeti, vanjo upamo in verujemo, zanjo delamo in trpimo. Vse življenje živimo za prihodnost. Znanost jo preučuje, raziskuje in načrtuje, da jo bo lahko obvladovala. Kdor pozna prihodnost, ta je močan. Iz želje po spoznanju prihodnosti živijo mnogi resni znanstveni prognostiki, pa tudi razni vedeževalci, pisci horoskopov in drugi, ki želijo s fantaziranjem potešiti našo radovednost in pri tem zaslužiti.

Ko sem bil mlad, sem se posmihal tistim, ki so z veseljem odštevali leta in mesece do upokojitve. Zakaj se tako veselijo, ko pa vidijo, da se jim leta iztekajo? Zdi se, da je nekaj v naši podzavesti, v naši človeški naravi, da se z ničimer ne zadovoljimo in vedno znova težimo po boljšem, lepšem, popolnejšem. In tudi prav je tako.

Judje so občudovali novi jeruzalemski tempelj. Ustavljali so se pri zemeljskih čudesih, Jezus pa jim hoče usmeriti pogled na večnost. Ta svet in njegova slava bosta namreč prešla. Našega upanja ne moremo usmerjati samo v ta svet. Svet bo trpel veliko silo. Jezus našteva vse katastrofe, ki smo jih doživljali v zgodovini in s katerimi se srečujemo tudi danes. Vse to bodo doživljali tudi njegovi učenci, zraven pa še preganjanje, celo od domačih. Toda nič se jim ne bo zgodilo, ker svet lahko umori le telo, duši pa ne more nič. »Še las jim ne bo padel z glave.« Kar pa dobesedno ni bilo res, saj so jim padale tudi glave same, ne samo lasje. Jezus jim hoče povedati, da jim stiske ne bodo mogle do živega. Bodo le priložnost za njihovo pričevanje in za pridobivanje stanovitnosti. S stanovitnostjo si bodo pridobili pravo življenje. Nobena težava ne bo brez pomena.

Najrazličnejše stvari se nam dogajajo, so se dogajale in se bodo. Lepe in strašne, velike in male. Lahko nas tako prevzamejo, da mislimo samo nanje in pozabimo na pravi cilj življenja. Prava prihodnost je v večnosti, po smrti, za ta dan živimo, ga pričakujemo, si ga želimo in zaradi njega tudi trepetamo.

Neki kralj je imel v službi dvornega norčka, ki mu je napolnjeval dneve s šalami in z domislicami. Nekega dne mu je kralj izročil svoje žezlo, rekoč: »Obdrži ga, dokler ne najdeš koga bolj neumnega, kot si ti. Temu ga lahko podariš.«

Čez kakšno leto je kralj hudo zbolel. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je poklical norčka, ki ga je pravzaprav vzljubil, in mu rekel:

»Odpravljam se na dolgo pot.«

»Kdaj se vrneš, čez mesec?«

»Ne,« odgovori kralj, »nikoli več se ne vrnem.«

»In kaj si si pripravil za potovanje?« je vprašal norček.

»Nič,« se je glasil žalosten odgovor.

»Za vedno odpotuješ«, reče burkež, »pa nisi nič pripravil? Na, vzemi žezlo. Našel sem nekoga, ki je bolj neumen kot jaz!«

Koliko ljudi se ne pripravi na dolgo potova­nje − zadnje. Morda niti ne pomislijo nanj.

Film Dan potem odlično ilustrira človekova zemeljska pričakovanja. Dan potem, po veliki katastrofi, se ne ustavi v večnosti, ampak s svojim prikazovanjem ostane še vedno na tem, sicer uničenem svetu, in pri tistih, ki so katastrofo preživeli in v večnost − dan potem, še niso vstopili. Naša naloga pa je, da se poskušamo vživeti in upati v pravi dan potem, po naši smrti. Ne bodimo burkeži. Naj nas vsa burna dogajanja tega sveta ne zaposlujejo preveč. Ne pozabimo na pravi cilj našega upanja − na večno življenje in se nanj pripravimo. Amen.

32. navadna nedelja

2 Mkb 7,1−2.9−14; 2 Tes 2,16−3,5; Lk 20,27−38

Kako je z vstajenjem

20,27 Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga:

28 »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.

29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok.

0 Nato jo je vzel drugi,

31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok.

32 Za vsemi je umrla tudi žena.

33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«

34 Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo,

35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.

36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja.

37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹,

Bog pa ni bog mrtvih, ampak Bog živih, kajti v njemu vsi živijo.«

Kako bo po smrti?

Mojzesova postava je naročala: »Ako bratje prebivajo skupaj in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in naj ji spolni svaško dolžnost. Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj nosi ime umrlega brata, da se ne izbriše njegovo ime izmed Izraela« (5 Mz 25,5–6). Ta postava svaškega (leviratskega) prava se ni več strogo spolnjevala, saj bi v tem primeru bilo vseh šest bratov »porabljenih« v službi neplodne žene ali prehitro umrlega brata. Vsak pa bi raje vzel za ženo tisto, ki si jo on želi, in prvorojenca poimenoval po sebi.

Ta navada, ki je bila znana tudi pri Hetitih in Asircih, tudi ni imela več takega pomena, odkar so lahko dedovale premoženje tudi hčere. Zlasti pa, odkar je se je svetopisemsko razodetje dokopalo do resnice o posmrtnem življenju. Prej je bilo upanje človeka v prihodnost usmerjeno le v svoje potomce. Abraham je rekel Gospodu: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?« (1 Mz 15,2).

Sa­duceji (imenujejo se po velikem duhovniku Sadoku) so bili stranka bogatih judov­skih materialistov in oportunistov, ki so tajili vstajenje telesa. Priznavali so samo Mojzesove knjige in tudi vse njihove čudne predpise. Novejših knjig, ki so govorile o vstajenju mrtvih, pa niso priznavali. Jezusu so, v zasmeh sedmih makabejskih bratov, ki so dali življenje za svoje prepričanje in vero v posmrtno življenje, zastavili zvito vprašanje. »Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Nas je verjetno pretresla zgodba o mučeništvu sedmih makabejskih bratov, Jezusa pa je verjetno pretresla tudi nevera in ciničnost saducejev.

»Tam na onem sveti ne bo vinca v kleti, tam le suša bo,« poje slovenska pesem. Če sami fantaziramo o posmrtnosti, bodo res naše kleti prazne. Ostali bomo le pri svojih predstavah, željah in mogoče celo poželenjih. Vse to pa bo na koncu oslabilo našo vero. Kristjani sprejemamo božje razodetje, ker Bog edini ve, kako je tam in Njemu v veri zaupamo.

Preseneča nas veliko število kristjanov, ki ne verujejo v posmrtno življenje. Morda je to bolj znamenje odpora mo­dernega človeka proti čudnim predstavam o posmrtnem življenju kot pa izraz resni­čne nevere. Ko mislimo na slike vstajenja mrtvih, ki jih najdemo med veroučnimi pripomočki ali na stropih in stenah cerkva, tudi naše, ali celo Sikstinske kapele v Rimu, ki jo je poslikal slavni Michelangelo, kjer je prikazano, kako se grobovi odpirajo, ka­ko lezejo iz njih »od mrtvih vstali«, ali kako se v peklu cvrejo pogubljeni, se mi zdi odpor proti takim predstavam bolj ra­zumljiv. Verjetno je tudi odpor saducejev nekoliko izviral iz farizejskih predstav o vstajenju. Farizeji so razlagali življenje po vstajenju kot nekakšno podaljšanje to­stranskega življenja. Kakor si tudi mohamedanci predstavljajo nebesa, narejena v šestem stoletju po Kristusu: oaze, kamele, konji, haremi polni prelepih hurisk … Če bi koran pisali danes, bi verjetno vključili tudi avte, letala in še marsikaj. Človek lahko gradi svoje predstave in fantazije le v okviru svojega sveta, v katerem živi.

Večno življenje pa se od sedanjega bolj razlikuje. Tam bodo vsa človekova pričakovanja (po vseh mogočih užitkih) popolnoma izpolnjena na drugačen način. Človek za popolno srečo ne bo več potreboval ne takega telesa, kot ga imamo sedaj, ne telesnih užitkov.

Jezusov odgovor v današnjem evangeliju preseže vse fantazije. »Ne bodo se ženili in ne možile,« pravi. Tudi največja vrednota in sreča tega življenja, to je družina in zakonska ljubezen, v večnosti ne bo več potrebna. Poveličano telo ne bo takšno, kot je sedanje, ne bo podvrženo za­konom, ki veljajo v sedanji stvarnosti, na primer staranju, bolečini in raznim potrebam, ki jih imamo …

Jezus zavrne farizejsko fantazijsko gledanje na vstajenje, še bolj pa saducejsko ironično odklanjanje vsakega vstajenja. Njegov nauk je jasen: Umrli vstajajo. Njegovi učenci so »otroci vstajenja«. Kdor umrje v Bogu, že živi v vstajenju. Vstajenje se prične z zemeljsko smrtjo in se bo dovršilo v vsej polnosti ob koncu sveta. Tisti, ki so umrli v Bogu, živijo poveličano, spremenjeno življenje, podobno življenju angelov.

Bog je Bog živih. Saducejem lahko Jezus dokaže iz Mojzesovih knjig, da so Abraham, Izak in Jakob živi. Naš Bog je namreč »življenje ljubeči Gospod«, ki je izvor in gospodar življenja. Nikoli se Bog sam ne bi imenoval Bog mrtvih, saj v njem vsi živijo. Bog je Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov, ker ti že sedaj, pred poslednjo sodbo, živijo pri Bogu. Takrat pa se bo vsem ljudem pokazalo skrito življenje v Gospodu, ki vanj vstopijo kristjani po smrti. Gotovo bo zato drugi Gospodov prihod zelo pomembna dopolnitev.

Lazarjeva sestra Marta je verovala v posmrtno življenje, zato je Jezusu o svojem mrtvem bratu rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan. Jezus ji je rekel: ›Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl‹« (Jn 11,24−25). »Vsakdo, ki živi in vame veruje« tu je mišljeno duhovno življenje milosti in vera, kar je druga beseda za zaupanje Jezusu, »vekomaj ne bo umrl«. Saj je Jezus prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Mrtvi živijo. Kako ži­vijo, na kakšen način človek nadaljuje svoje življenje, pa ne vemo. Sv. Pavel pravi: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Vprašanje o tem, kako morejo vstati telesa mrtvih, je nesmiselno (prim. 1 Kor 15,35). Rast­lina, ki vzklije iz vsejanega semena, je sicer ista, vendar je nekaj popolnoma drugega kot zrno, ki smo ga položili v zemljo. Hudo pa je to, ker tisti, ki ne poznajo božje moči in se jim upirajo preveč snovne predstave o vstajenju, zavržejo misel na posmrtno življenje in žive kot ljudje, »ki nimajo upanja«.

Kristjani vero v posmrtno življenje neprestano poglabljamo, saj je ta bistvena za naš krščanski poklic. Bog bo v večnosti vse naše veselje, na način, ki nam zdaj ni do­stopen, ki silno presega vsa naša pričakovanja. Petnajstleten fant se smeje tistemu, kar je imel kot osemletnik za največjo srečo, pri tridesetih se smeje tistemu, kar mu je bilo največje pri petnajstih. Tako je vse zemeljsko nič v primeri z večno srečo. Je pa obenem vse zemeljsko, lepo in dobro, samo bleda podoba večne sreče. Amen.

Vsi sveti

Raz 7,2−4.9−14; 1 Jn 3,1−3; Mt 5, 1−12

GOVOR NA GORI

5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu.

2 Odprl je usta in jih učil:

Blagri

3 »Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo. 4 Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

5 Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

7 Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

8 Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

9 Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.

12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

Smrt ali življenje?

V dobi materializma so se ljudje spraševali: »Ali verjameš v nadnaravno? Veruješ v duhovno, v obstoj duhov, svetnikov, angelov in Boga samega?

Danes je prišel materializem v krizo, zato so ta vprašanja drugačna. Ljudje verujemo v obstoj nadnaravnega. Zato ni več vprašanje, ali obstaja nadnaravno ali ne, ampak samo še: »Kakšno je to nadnaravno? Ali verjameš v raj, v reinkarnacijo? Naj kličemo duhove ali ne? Kako nadnaravno vpliva na naše življenje? Ali je ta vera prava ali ne?«

Nadnaravno torej danes ni več vprašljivo, sprašujemo se: »Kakšno je?«

Če sami sebe vprašujemo, bomo dobili skoraj toliko odgovorov, kolikor je ljudi in noben ne bo pravilen, ker še »nobeden ni prišel nazaj«, kakor pravimo. Zato bo tudi veliko resnic in nobeni ne bomo mogli zaupati tako, da bi se je lahko oklenili z vsem življenjem. Toda to v resnici niso resnice, če jih je veliko, če so različne in če smo jih sami določili. Resnica je že v svetu in v nas, ni je treba ustvarjati ali odkrivati kot znanstvene izsledke. Bolj jo je treba srečati kot človeka, jo sprejeti, priznati, se ji pokloniti in jo moliti. Resnica se je razodela v Jezusu Kristusu. Po njem je Bog Oče ustvaril svet in vse, kar je na njem. Vse nosi odsev njegove biti in vse je ustvarjeno od njega in zanj, on vse podpira, da se ne povrne v prah, kakor bi se zgodilo zaradi greha. Takoj po grehu je bila človeku naložena kazen za greh, to je trpljenje in smrt. »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet« (1 Mz 3,19). Psalmist pravi: »Skriješ svoje obličje, prestrašijo se, vzameš jim dih, preminejo, in se v svoj prah povrnejo« (Ps 104,29). V raju pa je bila dana tudi obljuba odrešenja (1 Mz 3,15), ki se je zgodila v Jezusu Kristusu. »On (Jezus) je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja« (Heb 1,3). »Za grehe je daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico. Odtlej pa čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, kajti vse je položil pod njegove noge« (1 Kor 15,26−27).

Jezus je premagal smrt, vstal od mrtvih, sedi na desnici Očetovi in čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. To »čakanje« ni pasivno, ampak je spremljanje človekovega potovanja s svojim življenjskim dihom in s svojo pomočjo − milostjo. On živi v nas in nas podpira v težavah, kot smo slišali v blagrih. Kadar nam je gorje, takrat nam kliče, blagor vam, takrat je najbolj z nami. On nam je povedal, kakšna je nadnarava in kakšna je naša prihodnost, zato je tudi prišel na svet. 

Včeraj mi je rekla neka žena, ki se je vračala s pokopališča s košaro zemlje, ki ji je ostala, ker so že drugi vse prej postorili: »Gospod, ali niso ti prazniki nekaj turobnega?« »Če nimaš vere, ne moreš gledati v grob drugače kot turobno,« sem ji odgovoril. »Nehajte že govoriti o tej veri, sita sem je!« mi je rekla. »O kateri veri pa naj govorim? O jehovski, budistični, o harakrišnovski ali scientistični?« »Katerikoli, samo te ne sprejemam.« »Ne sprejemate mogoče slabih kristjanov, ali slabih duhovnikov, toda Kristusa sprejemate.« »Vse je tako čudno.« »Mogoče se vam zdi prezahtevno?« sem naprej iskal razlog za turobnost. »Pogovarjajva se raje o čem drugem!« je končala.

Moram reči, da zame ti prazniki vseh svetih niso bili nikoli nekaj turobnega, ampak sem jih že iz otroštva sem doživljal z neko notranjo duhovno srečo. Veselil sem se skupaj z vsemi tistimi rajnimi, katerih se spominjamo pri bogoslužju, da so srečni pri Bogu v nebesih, in z vsemi živimi, ki so tedaj prišli k nam na obisk. Vsi smo danes ena skupnost in ena Cerkev v Jezusu Kristusu, Gospodu živih in mrtvih. Amen.

Vsi sveti

Danes ne praznujemo praznika mrtvih, kakor piše na poganskih koledarjih, ampak praznik vseh svetih. Zato tudi danes nismo prišli domov na obisk ali na izlet, ampak smo in še bomo poromali na  grobove naših prednikov in v domove, kjer so živeli. Svetnikov je veliko število sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih. Gotovo so med njimi tudi naši predniki. Vsi so prišli iz velike bridkosti in so svoja oblačila oprali v Jagnjetovi krvi. Oprali so jih torej v trpljenju, ki so ga doživljali, pa so ga znali pokončno prenašati, ker so svojo moč dobivali v Jezusovi evharistični daritvi. Zato so nam veliki vzorniki in priprošnjiki pri Bogu. Če pa kateri od njih to niso in imamo v spominu nanje še nezaceljene zamere in rane, jih tudi mi operimo v Jagnjetovi krvi ter zanje molimo, da bodo našli svoj pokoj v Bogu, da se bomo lahko nekoč vsi srečali pri njem.

Film Potovanje jugoslovanskega avtorja Bogdana Žižiča, prikazuje kako si je sedem potnikov v železniškem vagonu preganjalo čas. Zaljubljen parček se ljubeznivo pogovarja in si izkazuje nežnosti. Stara mama bere Sveto pismo. Lovec se krepča s požirki iz steklenice. Mlada dama se šminka. Naenkrat žvižg in vlak zapelje skozi predor. Ko je spet svetlo manjka eden izmed potnikov, njegova torbica govori, da je tam prej nekdo sedel in da ga sedaj ni več. Naslednji predor, in zopet izgine en potnik. Drugi so vznemirjeni. Začno iskati izginula potnika, toda brez uspeha. Zopet žvižg lokomotive in zopet eno mesto več prazno.

Na obrazih potnikov se zariše globoka skrb in strah. Stisnejo se skupaj. Lovec močno zgrabi svojo puško, vendar nič ne pomaga. Po naslednjem predoru sedijo v vagonu le še trije potniki. Nastane preplah. Eden potegne za zasilno zavoro, toda vlak vozi naprej. Zadnja dva se začneta prerivati po tleh. Malo pozneje pa je vagon prazen. Radi bi videli, da bi bil to samo film. Da bi kak detektiv ali kdor koli rešil uganko izginotja potnikov. Da bi jih našel nekje na strehi ali zvezane v sosednjem vagonu. Ali tudi, če bi bili že mrtvi, da bi vsaj onemogočil zločince, da se taka grozodejstva ne bi več ponavljala. Pa se to ne zgodi. Film zastavlja veliko in najpomembnejše življenjsko vprašanje, ki ga ne zna in ne more rešiti nihče. Vsi vemo, da je film podoba našega življenja. Ženemo za svojimi opravki, se ljubimo, zabavamo, sovražimo ... Vse se nam zdi v najboljšem redu z eno omejitvijo. In ta je, vedno znova mora eden iti. Danes ta, jutri oni, nekdaj tudi ti, moj najbližji, in jaz sam. Nihče ne pozna vrstnega reda, nihče se ne zna proti temu uspešno boriti. Kakor pride sreda in pride četrtek in tudi petek in sobota, tako gotovo pride dan, ko ne boš bral osmrtnice ti, ampak nekdo drug, ki bo še lahko odtrgal tvoj poslednji koledarski list.

Čeprav so dnevi, ko na smrt lahko pozabimo, je ta hočeš ali nočeš vedno med nami. Od časa do časa se zastrašujoče pojavi, da ne bi nanjo pozabili. Smrt je strašna in tudi kristjani se je bojimo, čeprav bi se je morali bati samo, kot se mati boji poroda ali kot se zaročenca bojita poročnega slavja. Smrt kot prehod nas skrbi, vendar pa se oziramo preko nje v srečno večnost, ki nas čaka po smrti. Tam ni samo Kristus, ki je vstal od mrtvih in šel v nebesa, ampak so tam tudi naši rajni bratje in sestre, ki jih danes slavimo kot svete, ker so pri Bogu. Nepregledna množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh jezikov in ljudstvev. Med njimi so, prav gotovo, tudi tisti, ki smo jih poznali in so sedaj srečni pri Bogu. Amen.

Toda kateri so tisti, ki so srečni pri Bogu?

Sveto pismo blagruje tiste, ki so izpolnjevali blagre.

BLAGOR UBOGIM V DUHU! To so tisti, ki so bili skromni, ki se niso poganjali za visokimi stvarmi, ampak so se držali nizkih. Sami so živeli skromno, da so lahko drugim pomagali, in vendar so bili duhovni velikani.

BLAGOR ŽALOSTNIM! S skrbjo in žalostjo so gledali, če so ljudje zavračali božjo postavo. Žalostila jih je krivica, žalostili smo jih tudi mi, ki nismo bili dobri z njimi. Srečo in veselje so našli v Bogu.

BLAGOR KROTKIM! Tako pomirjevalno so delovali na nas. Dokler so bili še živi, se še ni družina sprla, očitke so mirno prenašali brez zamer in vedno so okrog sebe razodevali ljubezen.

BLAGOR USMILJENIM! Imeli so čut za potrebe drugih in so jim pomagali, čeprav tudi sami niso imeli veliko. Vendar se niso imeli za nenadomestljive. Obnašanje ljudi so vedno razlagali dobronamerno. BLAGOR ČISTIM V SRCU! Zvesto so skrbeli in gojili ljubezen. Njihovi nameni so bili čisti in zvesti so bili dani besedi.

BLAGOR MIROLJUBNIM! Nikoli niso bili v sporu s sosedi, rajši so sami trpeli krivico in škodo.

BLAGOR LAČNIM IN ŽEJNIM PRAVICE! Veliko so pretrpeli, ker se niso hoteli ukloniti krivični oblasti. Niso dobili visokega položaja,

ker niso hoteli prodati svojega poštenja in svojega verskega prepričanja.

Za svoje delo niso prejeli zasluženega plačila. Poplačani so sedaj pri Bogu. Nekatere je preganjala oblast. Druge smo preganjali mi, ker nismo hoteli, da bi nam spraševali vest.

BLAGOR VAM, KAKDAR VAS BODO ZARADI MENE ZANIČEVALI! Ker so bili kristjani, so jih zasmehovali in zapostavljali, ker so ljubili življenje in so ga mnogim podarili, so jih imeli za naivne in primitivne.

Niso imeli veliko od življenja, toda sedaj so ga našli v Bogu, kjer se ga bodo veselili vse večne čase. Amen.

Pestrost blaženih in odrešenih

V dobi materializma so se ljudje spraševali: »Ali verjameš v nadnaravno? Veruješ v duhovno, v obstoj duhov, svetnikov, angelov in Boga samega?

Danes je prišel materializem v krizo, zato so ta vprašanja drugačna. Ljudje verujemo v obstoj nadnaravnega. Zato ni več vprašanje, ali obstaja nadnaravno ali ne, ampak samo še: »Kakšno je to nadnaravno? Ali verjameš v raj, v reinkarnacijo? Naj kličemo duhove ali ne? Kako nadnaravno vpliva na naše življenje? Ali je ta vera prava ali ne? Kako naj živimo, da dosežemo srečo?«

Nadnaravno torej danes ni več vprašljivo, sprašujemo se: »Kakšno je?«

Če sami sebe vprašujemo, bomo dobili skoraj toliko odgovorov, kolikor je ljudi in noben ne bo pravilen, ker še »nobeden ni prišel nazaj«, kakor pravimo. Zato bo tudi veliko resnic in nobeni ne bomo mogli zaupati tako, da bi se je lahko oklenili z vsem življenjem, ali da bi zanjo celo zastavili svoje življenje. Toda to v resnici niso resnice, če jih je veliko, če so različne in če smo jih mi sami določili.

Ogromno je kultur in odgovorov na vprašanje o smrti in posmrtnosti. Prav ob prazniku vseh svetnikov vidimo kako različne tradicije imajo ljudje po svetu in tudi pri nas doma. Že vsak, "ki nekaj šteje" mora imeti tudi o teh stvareh neko svoje mnenje.

Mi kristjani pa verujemo, da se je vsa resnica razodela po Jezusu Kristusu. On je polnost razodetja.

Resnica je že na svetu in v nas, ni je treba ustvarjati ali odkrivati kot znanstvene izsledke. Bolj jo je treba srečati kot človeka, jo sprejeti, priznati, se ji pokloniti in jo moliti. Resnica se je razodela v Jezusu Kristusu. Po njem je Bog Oče ustvaril svet in vse, kar je na njem. Vse nosi odsev njegove biti in vse je ustvarjeno od njega in zanj, on vse podpira, da se ne povrne v prah, kakor bi se zgodilo zaradi greha. Takoj po grehu je bila človeku naložena kazen za greh, to je trpljenje in smrt. »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet« (1 Mz 3,19). Psalmist pravi: »Skriješ svoje obličje, prestrašijo se, vzameš jim dih, preminejo, in se v svoj prah povrnejo« (Ps 104,29). V raju pa je bila dana tudi obljuba odrešenja (1 Mz 3,15), ki se je zgodila v Jezusu Kristusu. »On (Jezus) je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je za grehe je daroval eno samo žrtev in uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja« (Heb 1,3). 

Jezus je premagal smrt, vstal od mrtvih, sedi na desnici Očetovi in čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. To »čakanje« ni pasivno, ampak je spremljanje človekovega potovanja in bojevanja s svojim življenjskim dihom, s svojo pomočjo − milostjo, ki jo deli po svojih zakramentih (bela oblačila). On živi v nas in nas podpira v težavah, kot smo slišali v blagrih. Kadar nam je gorje, takrat nam kliče, blagor vam, takrat je najbolj z nami. On nam je povedal, kakšna je nadnarava in kakšna je naša prihodnost, zato je tudi prišel na svet. 

Za nekatere so ti prazniki nekaj turobnega, zato jih hočejo z raznimi zabavami in maskami  zakriti. Če nimaš vere, ne moreš gledati v grob drugače kot turobno.

Moram reči, da zame ti prazniki vseh svetih niso bili nikoli nekaj turobnega, ampak sem jih že iz otroštva sem doživljal z neko notranjo duhovno srečo. Veselil sem se skupaj z vsemi tistimi rajnimi, katerih smo se spominjali pri bogoslužju in so srečni pri Bogu v nebesih, in z vsemi živimi, ki so tedaj prišli k nam na obisk. Vsi smo danes ena skupnost in ena Cerkev v Jezusu Kristusu, Gospodu živih in mrtvih. Amen.

30. navadna nedelja

Sir 35,12−14.16−18; 2 Tim 4,6−8.16−18; Lk 18,9−14

Prilika o farizeju in cestninarju

18,9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko:

10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar.

11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.

12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹

13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Popolnost

V današnji božji besedi imamo predstavljena dva »sposobna« človeka: sv. Pavla v drugem berilu kot pozitiven primer in farizeja v evangeliju kot negativen primer.

Pavel je bil farizej, sin farizejev, obrezan sedmi dan, vzgojen v postavi pri takrat najslavnejšem učitelju Gamalijelu. Ko je bil še »v nevednosti«, je z vso gorečnostjo izvrševal svoj poklic farizeja in je zato preganjal kristjane. Ta madež, ki ni bil narejen iz hudobije, ampak iz nevedne gorečnosti, je ostal na njem vse življenje. Vsak »kristjan« mu je lahko to očital, kot to počno nekateri tudi danes s spreobrnjenci: »Prej si bil komunist in si nas preganjal, sedaj pa, ko hodiš v cerkev, že misliš, da nam boš lahko pamet solil.« Poleg tega pa pravi: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel« (2 Kor 12,7). Kaj je bil ta trn, si strokovnjaki še niso edini. Ali je bila kakšna telesna hiba ali kakšna slabost, kronična bolezen, ne vemo. Morda je bila govorna napaka, ker so mu v 2 Kor 10,10 očitali tole: »Pisma so ostra in krepka, telesna navzočnost pa je slabotna in njegova beseda zanič.« Res je imel največje misijonske uspehe med apostoli, vendar je moral zato veliko trpeti. Sam pravi o sebi takole: »Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti« (2 Kor 11,24−27).

Na koncu se je več kot štirideset Judov zaklelo in odšlo k vélikim duhovnikom in starešinam in reklo: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla na ubijemo. Vi v soglasju z vélikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj« (Apd 23,14−15).

Rimski poveljnik pa je zato zvedel in za Pavlovo varstvo odredil kar 470 vojakov, od tega 70 konjenikov. Tako ga je potem ponoči na skrivoma odpeljal v Cezarejo Filipovo in potem z ladjo v Rim, ker se je Pavel skliceval, da je rimski državljan in da ga mora soditi cesar! Tam je še dve leti oznanjal v hišnem priporu, dokler ni bil leta 64. obglavljen.

Božja milost do njega ni bila prazna, kajti bolj kot drugi je gorel za evangelij in Kristusa. Pavel se je s tem tudi pohvalil, vendar pravi, da gre prava hvala samo Bogu, ki je bil do njega velikodušen v milosti. Za tako delo, kot ga je opravil sv. Pavel, in za tako trpljenje in tudi mučeniško smrt, ki jo je prestal, je potrebna velika ljubezen. Do konca se je daroval za druge in v tem je njegova veličina. Želel je biti sam zavržen, samo da bi se njegovi rojaki rešili. Za njih je bil pripravljen dati svoje življenje, ker so se mu priljubili. V slavospevu ljubezni nas poučuje, da so lahko še tako velike in dobre stvari brez ljubezni ničvredne. Te ljubezni pa farizej ni imel.  

Drugi primer je farizej, ki je bil pošten in ni goljufal. Upam, da smo tudi mi takšni. Postil se je dvakrat v tednu. Takrat so se postili tako, da niso ničesar jedli ne pili, niti vode ne. Jaz ne poznam nikogar, ki bi mu bil v tem dorasel. Desetino je dajal od vsega, kar je dobil. Tako radodarnih ljudi katoliška Cerkev skoraj ne pozna. Molil je petkrat na dan, kakor je bil predpis postave in kakor Judje in muslimani to še vedno počnejo. Večina nas gre enkrat na teden k maši in takrat moli. Med tednom pa bolj malo. Je nekaj bolnikov in starejših ljudi, ki redno molijo večkrat na dan, ne delajo pa vsega drugega.

Torej nas je farizej v bogočastju, postu ali premagovanju ter iz tega izvirajoči dobrodelnosti daleč prekašal.

Kaj pa je bilo z njim narobe, da je odšel neopravičen na svoj dom?

Častil je sebe namesto Boga. Zahvaljeval se je sebi, ne Bogu. Ker je bil tako popoln, tako napihnjen, tako poln samega sebe, je bil tudi samozadosten. Nikogar ni potreboval. Bog mu ni imel in mu ni mogel več kaj dati, ker v njem za to ni bilo več prostora. Kaj naj bi mu Bog dal? Naj bi bila to zahvala, slava in čast za vso njegovo popolnost. 

Nesrečnež ni vedel, da je kljub svoji »popolnosti« vse prejel in da Bogu vse dolguje. Tudi njegove kreposti so bile sad božje milosti. Vse to je prejel zato, da bi služil prav tistemu bližnjemu, ki ga je obsojal.

Lahko pa si mislimo, da so bližnji z njim težko shajali. Ker je bil »najpopolnejši«, mu ni smel nihče ničesar očitati. Ker je bil najboljši je lahko samo on drugim pamet solil. Drugi so ga lahko samo občudovali, hvalili in posnemali. V ozadju njegove drže je bila miselnost prvega človekovega greha. Biti več kot drugi, drugemu gospodovati in mu ne služiti.

Farizej ni dajal desetine zato, ker bi ljubil bližnjega in bi mu rad pomagal, ampak zato, ker je ljubil sebe in bi bil rad s tem sebe povzdignil. Ni bil sposoben prisluhniti ne bližnjemu ne Bogu. Od drugega prihaja motiv, prošnja, zahteva ali spodbuda za naše prizadevanje. Drugi je povod za naše delovanje in služenje. Zato pa farizej ni imel posluha. Bil je mrtev za dialog. Bil je »predober«, da bi se sploh ukvarjal ali omadeževal s tistimi, ki to niso bili. Z njimi se je ukvarjal Jezus.

Farizej ni bil sposoben ne dajati ne sprejemati. Cestninar pa je bil sposoben sprejemati božje usmiljenje in odpuščanje. Če bi moral enega izmed njiju prositi za pomoč, bi prosil cestninarja. Če bi moral enega izmed njiju izbirati za prijatelja, bi izbral cestninarja. Cestninar je vedel kaj pomenijo tri važne besede: prosim, hvala, oprosti, farizej pa ne.

Lahko imamo tudi mi sami sebe za samozadostne in govorimo ali mislimo nekako takole: Hvala Bogu, da nismo kot afriški reveži, ki nimajo ničesar, ker nič ne delajo. Mi pa smo pridni, varčni in podjetni. Hvala Bogu, da nismo kot muslimanski fundamentalisti, ki so sprevrgli religijo in zdravo pamet in zasužnjujejo sebe, svoje žene, svoj narod in s terorističnimi napadi grozijo civiliziranemu svetu. Hvala Bogu, da nismo mamilaši, pijanci, da nismo zboleli za aidsom; da nismo kot drugi in imamo urejen zakon. Smo koristni člani družbe z dostojno službo in stanovanjem …

Ali ne bi bilo bolj modro vprašati se: Zakaj revnim ne pomagamo? Zakaj jih ne naučimo delati, jim ne damo možnosti, da bi se tudi oni razvili? Ali zakaj so postali revni ali telebanski? Ali ne morda tudi zato, ker smo jim posredovali le gorje zahodne kulture, vojno in izkoriščanje? Ali smo sposobni gledati Jezusa v tistih, ki so potisnjeni na rob, se ponižati in mu v njih streči? Ali pa smo morda tudi mi preveč visoki za tako delo? Velik je tisti človek, ki je zmožen poklekniti pred Bogom in mu služiti v potrebnih bratih in sestrah. Amen.

29. navadna nedelja

2 Mz 17,8−13;  2 Tim 3,14−4,2;

Lk 18,1−8;

Prilika o vdovi in sodniku

18,1 Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je:

2 »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka.

3 In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹

4 Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka,

5 bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹«

6 In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik!

7 Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal?

8 Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Učinkovitost

Zgodba pravi, da je hudič svoje tri mlade hudičke, preden jih je poslal na zemljo, hotel preizkusiti, kako uspešno bodo z lažjo zapeljevali ljudi v greh. Hudobni duh ali hudič je oče laži. Zlagal se je že prvima človekoma v raju, da bosta postala kakor Bog, če posta pojedla prepovedani sad. S kakšno lažjo pa naj pride pred človeka danes, da bo čim bolj uspešen?

Prvi hudiček je rekel, da bo ljudem lagal, da ni Boga. »Ne vem, če ti bodo verjeli. Tudi neverni ljudje trdijo, da nekaj mora biti nad nami. S to lažjo ne boš ne vem kako uspešen,« mu je odgovoril oče hudič.

Drugi hudiček je rekel, da bo ljudem lagal, da ni pekla in sodbe, da naj ljudje delajo, kar hočejo, naj se izživljajo v slabem, saj jim zato ne bo treba nikoli odgovarjati nikomur. »Tudi ti ne boš imel velikega uspeha. Vsi ljudje se bojijo smrti in pekla. Vedo, da bodo morali nekoč za svoja dejanja nekomu odgovarjati,« mu je odgovoril.

Sedaj je prišel na vrsto še tretji. »No, povej mi še ti, kakšno taktiko si pa ti izbral?« ga je vprašal oče. »Ljudem bom lagal, da imajo za molitev in dobra dela še čas, da jim ni treba hiteti, ampak lahko to odložijo na jutri ali na še pozneje,« mu je odgovoril sin. Hudič je bil zadovoljen: »Dobro, na ta način jih boš res veliko prepričal.«

In res je za nas največja skušnjava to, da molitev, oznanjevanje in dobra dela, to triperesno deteljico naših verskih dejavnosti, prelagamo na pozneje in potem tega ne opravimo. Lažemo si tako, kot nam svetuje tretji hudiček: »Jutri bom imel čas za to, danes imam pomembnejša opravila. Jutri bom bolj pri denarju, jutri bom več daroval, danes ne morem. Naj darujejo tisti, ki imajo več kot jaz.«

Toda življenje na zemlji se zaradi tega za nas spreminja na slabše. Paradoks našega časa je, da imamo boljše hiše, a slabše domove, širše ceste, a ožje poglede. Potrošimo več, a imamo manj; kupujemo več, a uživamo manj. Imamo prostorne hiše, a manjše družine; več ugodnosti, a manj zadovoljstva. Imamo več diplom, a manj razuma; več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov in živčnosti. Več medicine, a manj zdravja. Smejemo se premalo, vozimo prehitro, jezimo se preveč, prepozno ležemo in utrujeni vstajamo; beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo premalo. Pomnožili smo svoje imetje, a zmanjšali svojo vrednost. Učimo se, kako živeti, a življenje nam uhaja v prazno. Dodali smo življenju leta, ne pa letom življenja. Prišli smo do lune in nazaj, a nam je težko iti k sosedu čez cesto.

Ustvarili smo si krivičen svet. Združeni narodi so naredili svetovno anketo z enim samim vprašanjem: »Bi, prosim, povedali svoje iskreno mnenje o rešitvah za pomanjkanje hrane po svetu?«

Anketa je bila popolna polomija. Afričani niso vedeli, kaj je to hrana, ker jim prave hrane primanjkuje. Vzhodnoevropejci niso vedeli, kaj je to iskreno, ker so živeli v laži in prevari. Zahodnoevropejci niso vedeli, kaj je to pomanjkanje, ker ga niso nikoli izkusili. Na Bližnjem vzhodu niso vedeli, kaj je to rešitev, ker njihove rešitve probleme samo povečujejo. Kitajci niso vedeli, kaj je to mnenje, ker svojega mnenja nikoli niso smeli imeti.

Južni Ameriki se ni sanjalo, kaj pomeni beseda prosim, ker je nikoli ne uporabljajo, ampak samo zahtevajo. Američani pa niso vedeli, kaj pomeni po svetu, saj mislijo, da je povsod Amerika.

Molitev je rešitev za ta zmedeni svet. Molitev razširja omejeni pogled. Molitev povezuje stvari s svojim izvorom. Postavlja jih na pravo mesto in v prave odnose. Molitev je red, ki spreminja svet na boljše. Je največja sila, ki jo je Bog dal človeku na voljo. Zato je molitev temelj za delovanje Cerkve in vsakega njenega člana.

Vojak si misli, kako je močan, ko ima v rokah uničevalno orožje; bankir, ko ima veliko denarja; delavec, ko zmore opraviti veliko dela; znanstvenik, ko razreši nov problem; igralec, ko predstava doživi velik uspeh …; toda vse to so samo sanje. V evangeliju je rečeno, da je krivični sodnik, ki se ni menil za nikogar, popustil ubogi vdovi, »da ga ne bi izmučila do konca«. Resnično močan je le tisti, ki moli. Zato molitev ni samo duhovnikovo najvažnejše in najmočnejše opravilo, ampak je najvažnejše in najmočnejše opravilo vsakega človeka.

V berilu smo videli, da molitev lahko spremeni izid bitke, vendar je potrebno v molitvi vztrajati, kakor je vztrajal Mojzes in kakor je vztrajala vdova v evangeliju. Ko je Mojzes v molitvi začel omagovati, so mu pomagali prijatelji. Študent mi je pripovedoval, da lahko v molitvi vztraja, ker mu pri tem pomaga skupina. Vsak dan se zbirajo pri molitvi večernic po študentskih sobah. Zdaj so pri enem zdaj pri drugem. Drugi zopet lahko vztrajajo v molitvi, ker jim pri tem pomagajo starši ali celo stari starši. Nekdo je pripovedoval, da zjutraj moli sam zase v svoji sobi; tega že zdavnaj ne bi več počel, če ne bi vedel, da tudi njegova mama, prav takrat pred službo, zmoli jutranjo molitev v svoji sobi. Potem zajtrkujeta in se skupaj peljeta z avtom v šolo oziroma službo. Nekaterim pomaga k molitvi skupna molitev rožnega venca pred mašo in seveda sveta maša, ki je najlepša in najvzvišenejša molitev, saj Jezus sam pri njej za nas prosi nebeškega Očeta in se mu daruje.

Poleg vztrajanja v dolžini molitve, kot je to delal Mojzes, moramo vztrajati tudi v vsakodnevnosti ali pogostnosti molitve, kot je to delala vdova v evangeliju. Molitev nam mora postati način življenja, kot so postala del našega življenja druga vsakdanja opravila: vstajanje, umivanje, prehranjevanje … Marsikdo moli med vožnjo ali na sprehodu, drugi ne more zaspati, če ne zmoli večerne molitve. Zato, da molitev postane del vsakdanjega življenja – dnevni urnik, pa je potrebna trdna volja. Zahteve sodobnega časa so takšne, da si moramo postaviti molitev v svoj dnevni urnik kot nujno potrebno opravilo za duhovno zdravje in preživetje, sicer verjetno sploh ne bomo več molili. Vdova je neprenehoma hodila k sodniku, ker s krivico ni mogla preživeti. Brez velike stiske teže veliko in iskreno molimo, slabo pa bi bilo, če bi bila naša molitev odvisna samo od stiske in potrebe. Molitev je sama na sebi, ne glede na potrebe, potrebna in vredna, da si zanjo vzamemo čas in jo sprejmemo v svoje bivanje kot dihanje. Amen.

28. navadna nedelja

2 Kr 5,14−17; 2 Tim 2,8−13; Lk 17,11−19

Jezus ozdravi deset gobavcev

17,11 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo.

12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili

13 in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«

14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni.

15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.

16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan.

17 Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«

19 In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Outsider ali insider

V mnogih deželah Azije in Afrike gobavce še danes ločijo od prebivalstva in osamijo. Dogaja se celo, da jih zaprejo v taborišča, obdana z bodečo žico.

Eno takih taborišč je obiskal Raoul Follereau, veliki prijatelj in pomočnik gobavcev. Vedel je, da je goba­vost zelo nalezljiva. Skozi taborišče je Raoula in njegovo ženo spremljal upravnik ali direktor. Kot zanimiv primer so mu pred­stavili neko gobavko po imenu Stella. Raoul ji je ponudil roko, Stella pa je bliskovito skrila roke za hrbet in rekla:

»Prepovedano!« Direktorju je bilo nerodno. Nato je Raoul vprašal: »Ali je objeti gobavce tudi prepovedano?«

V zadregi je direktor odvrnil: »To ni predvideno v naših pravilih.«

»Torej je dovoljeno,« je ugotovil Raoul in prisrčno objel bolno ženo.

To je bil signal. Takoj so ga hoteli objemati vsi bolniki.

Raoul Follereau je venomer ponavljal: »Nisem zdrav­nik. Ne morem vas pozdraviti. Lahko vas le ljubim, kajti tudi vi ste božji otroci.«

Da bi obis­kal gobavce po vsem svetu ter jim pomagal, je prepotoval več kot milijon kilometrov. Sam tega ne bi bil zmogel. Ob zlati poroki leta 1975 je povedal: »Velika sreča v mojem življenju je moja žena. Brez nje se nisem podal na nobeno potovanje.« Če imaš res rad bližnjega, imaš rad vsakega človeka in v njem prepoznavaš Boga. Nekateri mislijo, da imajo radi ali, da bodo imeli radi ljudi, ki so daleč od njih, tistih pa, ki z njimi živijo, nikakor ne prenašajo. Tak humanizem je zelo vprašljiv.

Jezus je hodil med Samarijo in Galilejo. Po meji med Judi in pogani. In glej, kar mu pride naproti deset gobavcev. Eden med njimi, ki se je Jezusu prišel zahvalit, je bil gotovo tujec − Samarjan. Gobavci se niso menili za narodne verske in politične meje. Skupna nesreča jih je povezovala v eno prek vseh pregrad. Ko imamo vsega dovolj, nehote postajamo samozadostni, naduti, ošabni in se začenjamo oddaljevati od skupnosti. Težave in nesreče pa nas silijo, da se povezujemo in združujemo z drugimi. Huda naravna nesreča, velika poplava, strašna suša ali zima združi skupaj celo živali, ki so si drugače smrtne sovražnice. Skupna potreba jih povezuje.

Seveda ne sme biti samo potreba tista, ki nas povezuje, da prihajamo skupaj. Prav današnji evangelij nam hoče povedati, da je potrebna tudi zahvala. Ne samo sprejemanje, ampak tudi dajanje. Še tako velik revež lahko z zahvalo tudi vrača in s tem ohranja svoje dostojanstvo in tudi svojo enakovrednost.

V Jezusovem času za gobavost še niso poznali zdravila. Ta bolezen, ki bi jo lahko danes primerjali z aidsom, je ozdravljiva šele od leta 1960. Edino, kar so lahko takrat storili, je bilo, da so bolnika osamili od skupnosti, da se še drugi niso okužili z boleznijo. Gobavci so se morali izogibati drugih ljudi v razdalji petdesetih metrov. Če je bilo res nujno, ali če so si po naključju prišli z ljudmi bliže, so morali klicati »nečist, nečist«. Zdravi ljudje so jih od sebe odganjali s kamni. Tako so počasi umirali: sami, izločeni, na posebnem kraju, od bolezni, pa tudi od osamljenosti in lakote.

Med temi ubožci in obupanci se je razširila neverjetna novica o nekem galilejskem rabiju, ki da zmore ozdravljati vse bolezni. Nehote so ga začeli iskati in ko so ga našli, so že od daleč vpili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Upali so si priti k Jezusu in upali so si kričati na pomoč kot iz zadnjega obupa.

Ali se mi počutimo že dovolj bolne za tako prošnjo? Ne gre samo za telesne bolezni, ampak tudi za duhovne. Telesno je bilo ozdravljenih deset gobavcev, duhovno pa samo eden, ki se je bil sposoben zahvaliti. Taka nehvaležnost je užalostila tudi Jezusa. Gobavcem je hotel poleg zdravja dati tudi sebe, svoje prijateljstvo, oni pa so ostali daleč.

Ne vemo, zakaj. Mogoče so imeli svoje razloge. Mogoče so bili jezni, ker so toliko trpeli in že prej niso imeli tistega, kar jim je po njihovem mnenju pripadalo kot vsem drugim – zdravja. Takrat je veljalo, da je gobavost kazen za greh. Mogoče so si mislili, da so manjši grešniki kot tisti, ki niso zboleli, zato se niso čutili dolžne zahvaljevati. Mogoče so bili zaposleni z ustvarjanjem novega življenja. Mogoče so mislili, da bo Jezus zahteval v zahvalo nekaj, česar mu ne bodo mogli dati in bo zato zopet spremenil njihovo zdravje v sužnost. Bali so se svojega zdravnika.

Nekaj podobnega je z nami. Bojimo se svojega zdravnika, da nam ne bi predpisal kakšne diete, ki bi okrnila našo svobodo in srečo. Nasprotno pa Jezus ne zahteva ničesar, saj tudi ničesar ne potrebuje. Naroča nam tako lahke stvari, kot jih je prerok Elizej naročil Naamanu. Naj se sedemkrat umije v reki Jordanu. Jezus zahteva samo to, naj se gobavci pokažejo duhovniku, kakor je bilo predpisano v postavi, da bi duhovnik ugotovil njihovo ozdravljenje in bi bili lahko zopet pridruženi skupnosti. Njegove zahteve so samo pogoj za sprejetje še večjih darov. In kateri so ti darovi? Sedemkratno umivanje v Jordanu je napoved sedmerih zakramentov. Duhovnik, kateremu so se morali pokazati gobavci, pa je predstavnik Cerkve. Darovi za naše duhovno očiščenje so zakramenti in članstvo v Cerkvi.

Jezus nas napravlja za svoje prijatelje, iz outsiderjev nas napravlja insiderje. Ne samo normalne člane naše družbe, ampak člane Njegove skupnosti, deležne božjega občestva in božjih darov. Ali želimo biti Njegovi prijatelji? Ali želimo biti prijatelji bližnjemu? Ne bojmo se bližine. Amen.

27. navadna nedelja

Hab 1,2−3; 2,2−4; 2 Tim 1,6−8. 13−14; Lk 17,5−11

17,5 Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!«

6 Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.

7 Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹

8 Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹

9 Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano?

10 Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

Pričevati za vero

Današnje besedno bogoslužje nam govori o veri. Prerok Habakuk tarna pred Bogom zaradi obupnega po­ložaja svojega naroda. Na znotraj hudobija, ker je Izrael nezvest svojemu Bogu, na zunaj pa objestna nasilnost, ker deželo pustoši sovražnik. To je pravo pohujšanje, da hudobija zmaguje, zdi se, kakor bi hotela uničiti vse, kar je dobrega, tudi poštenim ljudem grozi propad. Ali je sploh Bog, če se dogajajo take stvari?

Kolikokrat tudi sami občutimo, da zmaguje slabo in da se Bog za to ne zmeni in nas ne reši. Zakaj morajo v terorističnih napadih, sodobnem nasilju in načinu bojevanja, trpeti popolnoma nedolžni? Ali Bog res prav vse dopušča? Da nedolžni krivično umirajo, je že stalnica. Včasih smo mislili, da Bog že ne bo dopustil, da bi bil ta svet uničen s kakšno atomsko ali ekološko bombo, ki jo bo sprožil kakšen fanatik. Pa bo res tako?

Krivica, trpljenje in tudi sovražnik, čeprav je sam grešnik, je lahko orodje v rokah božje pravičnosti. Na tak način se prečiščuje naša vera. Od Boga ne moremo pričakovati, da bo deloval po naši logiki, vedno ostajamo samo božji služabniki.

Bog odgovori preroku z videnjem, ki naj ga vreže na ploščo, da bo v pouk poznejšim rodovom. V prvi vrsti Bog spodbuja k stanovitnosti, ker bo pravica gotovo zmagala, toda šele ob pravem času: »Kajti še je videnje za določeni čas, bliža se svoji izpolnitvi in ne vara. Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 4,3−4).

Ta nauk velja tako za Izraelce kakor za kristjane in vernike vseh časov. Tudi takrat, ko se vse odvija, kakor da Bog ne bi videl ali da ga sploh ne bi bilo, moramo ostati trdni v veri. Bog sicer utegne čakati s svojim posredovanjem, vendar je gotovo, da bo poma­gal tistim, ki vanj verujejo in se mu zaupajo. »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Imeti vero pomeni zaupati kljub nerazvidnosti in vztrajati kljub božjemu odlašanju.

Drugo berilo razvija drugo stran vere, da je treba pogumno pričevati za Kristusa in evangelij. Sveti Pavel piše Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2 Tim 1,8). Pogumni apostol, ki se je za vero neštetokrat izpostavil bojem in tveganju ter si je štel v čast, da je jetnik za Kristusa, je imel pač pravico spodbujati svoje učence in sodelavce, naj z njim trpijo za evangelij.

Leta 1950 so Rusi gradili v Romuniji velikanski kanal, ki naj bi povezoval Donavo s Črnim morjem. Komunisti so bili nanj zelo ponosni. Gradilo je 200.000 ujetnikov. Vsak je moral z ročnim orodjem dnevno izkopati osem kubičnih me­trov zemlje. Nato so pod udarci paznikov odvažali polne samokolnice strmo navkreber. Pozimi se je tem­peratura spustila na minus 25 stopinj. In kljub temu se je v tem peklu zgodilo tudi kaj lepega.

Mladega katoliškega duhovnika patra Cristea je neki špicelj še posebej sovražil. Vprašal ga je: »Zakaj imaš tako pogosto zaprte oči? Moliš, kaj? Pozivam te, da poveš resnico. Ali še vedno veruješ v Boga?«

Če bi odgovoril »Da«, bi to pomenilo najmanj nekaj udarcev z bičem. Toda pater Cristea je brez obotavlja­nja rekel: »Da, verujem v Boga!«

Špicelj je tekel povedat poročniku. Ta je prišel tja in ukazal duhovniku, naj stopi naprej. Cristea je bil shujšan in na koncu moči. Tresel se je v razcapani obleki. Poročnik pa je bil dobro hranjen, zavit v plašč, z rusko kučmo na glavi. »Slišal sem, da verujete v Boga,« je rekel.

Cristea je odvrnil: »Že takrat, ko so me posvetili, sem vedel, da so morali mnogi duhovniki svojo vero plačati z življenjem. Kadar koli sem stopal k oltarju, sem ob­ljubil Bogu: Sedaj ti služim v lepih oblačilih, toda služil ti bom tudi, če bi me vrgli v ječo. Gospod poročnik, zapor ni ovira za vero. Verujem v Boga.«

V tišini, ki je nastala, se je slišal le šum vetra. Zdelo se je, da poročnik ne najde besed. Končno je vprašal: »Ali priznavate tudi papeža?« Odgovor se je glasil: »Od svetega Petra naprej so bili papeži in vedno tudi bodo, dokler vnovič ne pride Jezus. Da, priznavam papeža.«

Patra Cristea so za teden dni zaprli v samico, kjer jetnik lahko le stoji in ne more spati. Hudo so ga pretepali. Ko še vedno ni hotel zatajiti svoje vere, so ga odpeljali. Poslej ni nihče več slišal o njem.

Zgled njegovega pričevanja pa je med jetnike vnašal upanje in zavest, da je dobro močnejše od slabega.

Čeprav je naša vera danes drugače preizkušena, kot je bila vera patra Cristea, nam je lahko njegovo pričevanje tudi danes zgled in vir moči za krščansko življenje.

Kristjan, ki ni priprav­ljen trpeti za svojo vero, se ne bo mogel ustavljati napadom sovražnikov. Nič čudnega in hudega ni, če človeka včasih popade strah, dvom, nemoč … saj se lahko spopademo z vsem po moči Boga in s pomočjo Svetega Duha, ki v nas prebiva. Duh je bil namreč dan ver­nikom, da bi podpiral njihovo slabotnost.

Po tem razmišljanju sama po sebi privre iz srca molitev, ki jo beremo v današnjem evangeliju: Gospod, »pomnoži nam vero!«. Če hočemo verovati, ne da bi omahovali, če hočemo biti zvesti Bogu tudi v nasprotovanju in ob napa­dih na vero, nam je potrebna trdna, močna vera, kakršno more dati samo Bog.

Jezus ne zahteva veliko. Zahteva samo zrnce vere, podobno drobnemu gorčičnemu semenu, ki ni večje od bucikine glave, vendar pa, če je vera pristna, živa, prepričana, bo premogla velike, človeku nedoumljive in neslutene reči. Amen.

26. navadna nedelja

Am 6,1.4−7; 1 Tim 6,11−16; Lk 16,19−31

Bogataš in ubogi Lazar

16,19 »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil.

20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu.

21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane.

22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan.

23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju.

24 Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹

25 Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹

27 Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta.

28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹

29 Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹

30 Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹

31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

Glejmo na zveličanje

Prepad med revnimi in bogatimi se vedno bolj poglablja. Peščica bogatašev upravlja s skoraj vsem svetovnim bogastvom. Svetovna ekonomija in njene zakonitosti so pač take, da bo imel bogat, sposoben in delaven vedno več, in tisti, ki to ni, vedno manj. Kaj naj sedaj storimo, ko vidimo, da tako ne gre več naprej? Revni, bolni, sestradani se nam vedno manj smilijo, ko jih vidimo po televiziji. Svetovne ekonomije ne moremo spremeniti. Pa tudi če bi jo lahko, je vprašanje, ali bi problem lahko uspešno rešili. Komunisti so to poskušali s krvavo revolucijo in zgodovina je pokazala, da neuspešno. Revolucije so povzročile le veliko gorja in prinesle splošno revščino. Ali se sploh da kaj storiti?

Današnji evangelij nam pravi, da bodo bogataši šli v pekel − kraj trpljenja, kot je označen v evangeliju. Zakaj? Nič ni rečeno, da je bil bogataš kriv za Lazarjevo stisko. Celo pustil mu je, da je prebival v njegovi hiši in se hranil z drobtinami, ki so padale od mize. Ni poklical policije, kot bi lahko kdo to danes naredil, če ga bi kakšen berač predolgo vznemirjal. Kaj je bilo tisto narobe, kar je bilo vzrok za njegovo posmrtno trpljenje?

V začetku sv. maše molimo kesanje in naštevamo, kako lahko grešimo: »v mislih, besedah in dejanjih«, vendar nadaljujemo: »mnogo dobrega opustil in slabega storil«. Vsi ti grehi so najprej grehi opustitve in šele potem grehi zadolžitve.

Tudi na drugem mestu, ko Jezus opisuje sodbo, jasno pove, da ne bomo sojeni zato, kar smo slabega naredili, torej glede na naše grehe, ampak najprej za to, kar smo dobrega naredili ali opustili. Lačen sem bil in ste mi dali ali mi niste dali jesti, žejen, nag, popotnik, bolan, jetnik in ste mi pomagali ali ne. Od tega bo odvisen izid poslednje sodbe (prim. Mt 25,31−46).

Bogatin Lazarja še sploh ni videl, dokler se nista srečala v večnosti. Šele tam je povzdignil oči in ga pogledal. Na tem svetu je raje pogledal proč, kot da bi gledal njegovo nesnago, revščino in bolezen. Reveža je težko gledati v oči, ne da bi nas prizadelo, ne da bi mu hoteli pomagati. Bogatin je šel v kraj trpljenja, ker Lazarja ni hotel pogledati s sočutnim srcem.

Kakšen pa je bil Lazar, da je lahko šel po smrti kar v nebesa? Ali je bilo edino njegovo zasluženje to, da je bil revež, trpin in bolnik? Evangelij o njem ne napiše nič drugega.

Rešitev se skriva v imenu. Imena, zlasti v judovstvu, imajo svoj pomen, ki je skoraj vedno pozitiven. Zato negativni liki v evangeliju v glavnem nimajo niti imena, ker ga tudi niso vredni. S svojo negativnostjo bi onečastili ime in nihče več se ne bi hotel tako imenovati. Te osebe tudi niso vredne, da bi se jih spominjali z njihovim imenom. Tako je bogatin samo bogatin, bogati mladenič samo bogati mladenič, herodiada samo Herodova žena … Čeprav ima zlo tudi svoje ime in ni samo nekaj oddaljenega in neznanega, ampak biva prav v naši bližini, kot Juda Iškarjot. »Eden izmed tistih, ki z menoj je, me bo izdal.« Negativnost, njegovega dejanja je omadeževala ime tudi drugemu apostolu – svetniku in mučencu, ki se je tako imenoval, Judu Tadeju, in od takrat se to ime ne uporablja več. Ime Judita, ki pomeni isto kot Juda – judovski, to je Judinja, se nanaša na starozavezno junakinjo, ki je ubila asirskega poveljnika Holoferna in s tem rešila judovsko trdnjavo Betulijo, se tudi redko uporablja. Leta 1971  je bilo v Sloveniji le 581 takih imen. 

V priliki Jezus ubožca imenuje Lazar zato, da bi z imenom opisal, kakšen je bil. Lazar ali Eleazar hebrejsko pomeni: »Bog je moja pomoč.« Ker je zaupal v Boga, v Njegovo pomoč, ga je Bog rešil. Torej izid sodbe ne bo odvisen samo od naših del, saj jih nekateri sploh niso sposobni narediti, ampak tudi od našega zaupanja ali vere. »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9). »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16).

Sama revščina še ni krepost. Lahko je posledica lenobe, malomarnosti ali zapravljivosti in lahko vodi v hudobijo, zagrenjenost in kriminal. Kot tudi samo bogastvo še ni greh. Lahko je posledica pridnosti, varčnosti in sposobnosti. Greh postane, ko ne vidimo nič drugega kot svoje bogastvo, ko prezremo reveža, ko ne zaupamo več Bogu, ampak svojemu bogastvu. Ko pa smo sposobni razdajati, pokažemo, da zaupamo v nekaj višjega (v ljubezen, človeka, Boga …).

Na eni strani imamo bogataša, ki ni delal nič slabega, ki pa bi moral narediti kaj dobrega, ker je imel toliko možnosti, pa tega ni naredil. Na drugi strani imamo reveža, ki ni mogel narediti nič, ker ni imel ničesar in je bil bolan. Edino, kar je imel, je bilo zaupanje v Boga, in to ga je rešilo. Laže je namreč zaupati v Boga, če nimaš ničesar, kot če imaš veliko bogastvo. Zato Jezus večkrat pravi, gorje bogatinom. Po smrti se položaj obrne. Bogatin ne more narediti ničesar več, pa bi rad naredil. Lazar pa ne more naredi ničesar več, ker je že prepozno.

Nebesa ali pekel so odsev našega gledanja. Človeka obsodita duhovna slepota, indiferentnost za vse okrog sebe. Ne prepoznamo trpečega Kristusa v potrebnih in ne prepoznamo vstalega Kristusa v našem umiranju zanje. Mislimo, da bomo bolj srečni, če ves čas, vse prihodke … sami porabimo in smo žalostni, če moramo kaj dati bližnjemu, čeprav tega niti ne potrebujemo. Bojimo se, da nam bo nekaj, prav tisto, kar bomo dali, manjkalo za popolno srečo.

Gospod, kdaj smo te videli potrebnega in ti nismo postregli? (Prim Mt 25,37). Saj bogatin ni videl Lazarja − človeka, Bogu podobnega. Ne, on je videl le kup smrdljive nesreče, ki je morda kot ozadje še povečala njegov sijaj in njegovo srečo, ker on ni tak. Prav tako tisti na desnici niso videli Jezusa samega, videli pa so s sočutjem in ljubeznijo človeka, osebo, svojega prijatelja, ki trpi, in so mu pomagali. Zato so v resnici pomagali Jezusu in prišli k Njemu v nebeško veselje. Amen.

25. navadna nedelja

Am 8,4−7; 1 Tim 2,1−8; Lk 16,1−13

Prilika o krivičnem oskrbniku

16,1 Nato je govoril svojim učencem: »Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.‹

5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹

6 Ta je rekel: ›Sto čebrov olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹

7 Spet drugemu je rekel: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto kadi žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹

8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.

10 Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.

11 Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično?

12 In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše?

13 Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«

Oskrbniki dobrin

V prvem berilu smo slišali odlomek iz knjige preroka Amosa. Amosovo prerokovanje ni bilo po godu Amasiju, duhovniku v Betelu, zato je poslal kralju Jeroboamu naslednje sporočilo: »Amos snuje zoper tebe zaroto sredi Izraelove hiše; dežela ne more več prenašati vsega njegovega govorjenja.« Preroku samemu pa ukaže: »Ti videc izgubi se! Beži v deželo Judovo, tam jej svoj kruh« (Am 7,10−13). Amos odgovarja: »Nisem bil ne prerok ne sin preroka, bil sem pastir in sem gojil smokve. Bog pa me je poklical in mi rekel: ›Pojdi in prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu‹« (Am 7,14−15).

Poglavitno sporočilo Amosove knjige je pravica in pravičnost v medčloveških odnosih. Amos izreka hude grožnje bogatašem v Izraelu, ki stiskajo slabotne in tlačijo uboge, ki razkošno živijo in s prevarami povečujejo svoje bogastvo, pri tem pa male in uboge uporabljajo kot predmete in jih teptajo. To je krivica pred Bogom. Na zunaj so se sicer hoteli držati postave, zato niso trgovali v soboto, ki je bila določena za počitek, in tudi ne ob mlaju, ko so bili prazniki. Prikrito pa so iskali samo prevaro in krivico.

Kot je bilo v Amosovih časih 760 let pred Kristusom, je tudi danes. Jezus je  vse to napovedal, ko je rekel: »Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno« (Mr 14,7). Tudi danes se dogajajo krivce, izkoriščanja in zapravljanja. Na tem svetu ne bomo nikoli živeli v popolni družbi. To popolnost pričakujemo šele ob stvarjenju novega neba in nove zemlje. Kristjani pa se bolj kot drugi zavzemamo za boljši svet zaradi Boga, ki nas kliče v svojo službo. Iz ljubezni do Njega, ki je resnica, pravica in ljubezen sama. Pa tudi zaradi ljubezni do človeka, ki je božja podoba. Naše socialno udejstvovanje ni torej utemeljeno v tem svetu, ampak v Bogu. Čeprav naše delo in oznanjevanje, kakor Amosovo, kdaj ni po godu temu svetu, smo dolžni odvrniti tako, kot sta Peter in Janez odvrnila poglavarjem ljudstva in starešinam: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19).

Kdor dela zaradi notranjega klica, ki je od Boga, bo prav delal in bo delal z veseljem in tako delo bo prej ali slej rodilo blagoslov in uspeh. Moč poštenega poslovanja je utemeljena v Bogu in sadovi se pokažejo že na tem svetu.

Stvarstvo je lepo in dobro, toda po izvirnem grehu tudi stvarstvo samo zdihuje kot v porodnih bolečinah, ko pričakuje novo nebo in novo zemljo. Nič ne pomaga samo kritizirati ali celo preklinjati vse okoli sebe: predpostavljene, družbeno ureditev, vse, ki jim gre boljše kakor nam, vsako težavo, ki nas zadene, ali ves svet. Prav nič ni za slabo kriv Bog in ne ustvarjeni svet, ampak človekov greh.

Jezus Kristus, naša glava in naš vzor, je za odrešenje dal svoje življenje. Do konca, do smrti na križu, se je daroval, da bi nam grešnikom in ranjenemu svetu izprosil odpuščanje in rešitev. Zato smo tudi mi dolžni moliti za naše predpostavljene in delati dobro tistim, ki nam delajo krivico. Pavel nas tega uči v drugem berilu. Te besede je pisal v času Neronovega preganjanja kristjanov, ko je Cerkev silno trpela. »Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2,1−4). Usmiljenje, ljubezen in pravica bodo slavili zmago, zaradi Jezusove zmage nad smrtjo. Če se bomo postavili na Njegovo stran in v Njegovo službo, bomo tudi mi postali zmagovalci. Sicer bomo premagani in bomo izginili.

Zato nam mogoče še bolj ne gre v račun, kako lahko evangelij postavi za vzor  prevaranta.

Vendar si tudi v drugi priliki Jezus ne pomišlja postaviti za zgled krivičnega sodnika, ki pravi: »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ki mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.« Jasno je, da Jezus ne navaja na krivičnost in hudobijo. V priliki sodnika razločno označi kot krivičnega sodnika in nepoštenega oskrbnika kot nepoštenega. Za zgled ju postavlja le: enega v popustljivosti zaradi ljubega miru, drugega pa v njegovi premeteni skrbi za ta svet.

Gospodar je oskrbniku rekel: »Podaj obračun o svojem oskrbništvu, ker poslej ne boš več mogel biti moj oskrbnik!« Oskrbnik pa je na svojo roko sklenil, da bo vsem gospodarjevim dolžnikom znižal njihov dolg in si bo tako pridobil zasluge in prijateljstva za čas, ko bo odstavljen od svojega oskrbništva. 

Tako kot se je odpuščeni oskrbnik preskrbel za stara leta, naj bi se kristjani preskrbeti za večno življenje. Če skrbimo samo za ta svet, se ne menimo za zapovedi, če pa skrbimo za večnost, nas ne sme premamiti bogastvo. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Bogastvo, gmotne dobrine so samo sredstvo za življenje in pridobivanje zasluženja za nebesa.

»Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.« »Prodajte, kar imate, in dajte v vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, in zbirajte si večnih zakladov v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.« Miloščina in ljubezen do bližnjega sta kristjanovi priprošnjici pri Bogu in ga usposobita, da ga bo gledal iz obličja v obličje.

Zemeljske dobrine, ki jih je Bog zaupal človeku, niso največje dobrine. Nasprotno, najmanjše so in še naše niso. Prejeli smo jih od prednikov in jih bomo morali zapustiti zanamcem. Največje dobrine, na katere se človek lahko zanese, so večne ali duhovne dobrine. Te so resnično naše, saj so v naši notranjosti in jih bomo lahko odnesli s seboj v večnost. Z zemeljskimi dobrinami si moremo pridobivati nebeške. Samo tistemu, ki zna upravljati z najmanjšimi dobrinami, se zaupajo večje: »Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹« (Mt 25,23). Amen.

24. navadna nedelja

2 Mz 32, 7−11.13−14; 1 Tim 1,12−17; Lk 15,1−32

Prilika o izgubljeni ovci

15,1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«

3 Tedaj jim je povedal tole priliko:

4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?

5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame.

6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹

7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Prilika o izgubljeni drahmi

8 »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde?

9 In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹

10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

Prilika o izgubljenem sinu

11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina.

12 Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.

14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje.

15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

17 Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.

18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.

21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!

24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.

26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹

27 Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹

28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal.

29 On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.

30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹

31 On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Svinjski delodajalec

V zgodbi v o izgubljenem sinu se največkrat ustavljamo pri opisu dobrega in usmiljenega očeta. Sledimo grehu in spreobrnjenju mlajšega sina in farizejstvu starejšega. Pozabljamo pa na skrito osebnost, ki jo bomo imenovali svinjski delodajalec.

To je pretkan, zloben, neimenovan človek, ki se okorišča z bedo bližnjega. Vedel je, da je pred njim hebrejski fant, ki je ostal brez svojih,  brez prijateljev in brez denarja. Vedel je, da je fant v tuji deželi, da se ne bo mogel sam postaviti zase in da se tudi drugi ne bodo postavili zanj. Sprejeti bo moral, karkoli mu bo ponudil. Lahko ga kar vidimo, kako si je mel roke in se prikrito smejal, ko ga je videl: »Če si Hebrejec potem boš pasel svinje. Zate so svinje in nič drugega.« Hebrejci ali Judje imajo namreč svinje za nečiste živali. Ne smejo jih vzrejati, ne jesti, ne priti z njimi v stik. Izkoristil je fantovo nesrečo za svoj dobiček, pa tudi zato, da je fanta duhovno ponižal, da ga je lahko iztrgal od njegovega ljudstva, vere, kulture, domačih, oropal ga je tudi čuta dostojnosti. Hotel ga je ponižati celo pod svinje, saj mu ni dovolil jesti niti rožičev, s katerimi so krmili svinje. 

Sodobna velemesta imajo veliko takih ljudi, ki čakajo kot sokoli na svoj plen. Vidiš jih na avtobusnih in železniških postajah, v parkih pred šolami, v  večernih urah po zakotnih beznicah … Iščejo izgubljene sinove in hčere in jih preizkušajo, ali so že zapravili denar, ljubezen in dostojanstvo. Čakajo, da bodo dovolj na dnu, da jim bodo lahko ponudili svoje svinjske nadomestke: mamila, prostitucijo ali kakšno drugo ponižujoče delo … Kmalu bodo v stiski za stanovanje in hrano in ti smejoči se svinjski delodajalci jim bodo ponudili kupčijo. Prodaj nam svoje telo, svoje ideale, vrednote, svojo vero, svobodo in boš lahko preživel ali preživela. S takimi izgubljenimi sinovi lahko njihovi delodajalci delajo, kar hočejo, če jim ustreza jih spravijo v odvisnost od mamil, ali od svoje dobrote ali česa drugega, samo da so jim popolnoma na voljo. Zato ni čudno, da se starši bojijo za svoje otroke, ko jih pošiljajo v mestne šole ali ko odidejo v mesto delat.

Manj očitno, lahko pa prav tako usodno, zbirajo svoje člane razne sekte in društva. Ko je človek na dnu, ko je brez vsega, ko je osamljen in nima nikogar, sprejme, karkoli mu lahko kdo ponudi, in kogarkoli, ki je pripravljen biti z njim. S človeško bedo se znajo spretno okoriščati tudi razni trgovci, ki prodajajo lahko pot do denarja. Nazadnje revežu vzamejo še tisto malo, kar ima.

Dosti bolj očitno, čeprav prefinjeno, zapeljuje televizija. V filmih in tudi drugih oddajah se prodajajo moralne vrednote: poštenost, spodobnost, čistost, miroljubnost, usmiljenost … za ničvredne senzacije in užitke nasilja, seksa, zabave in brezvestnega življenja. Okoriščajo se televizijski in filmski ustvarjalci in lastniki podjetij; izkoriščani pa smo vsi, ki podpiramo in gledamo televizijo. Vedno bolj postajamo razosebljeni in duhovno prazni.

V treh prilikah petnajstega poglavja nam Luka pokaže izredno božjo ljubezen do tega, kar je izgubljeno. Bog ima ravno nasproten odnos do grešnika, kot ga je imel svinjski delodajalec. Bog se poniža in išče grešnika, da bi mu dal vse, do smrti na križu. V treh različnih prilikah se grešnik zaradi različnih vzrokov izgubi. Poišče pa ga neskončna božja ljubezen, zato imajo vse tri srečen konec.  

V prvi priliki se ovca izgubi zaradi skušnjave, zamikajo jo sočni divji pašniki. Kako lepo bi se bilo pasti za tistim bregom … Drahma v drugi priliki se izgubi zaradi nesrečnega slučaja. Kar naenkrat je ni bilo več tam, kjer bi morala biti. V tretji priliki pa gre sin od doma, ker se naveliča svojega očeta. Vse mu začne presedati. Rad bi se ločil od svojih, rad bi odšel stran, na svoje.

Na vse tri načine se tudi mi izgubljamo od Boga in izberemo greh. V dveh primerih nas poišče Bog: kot izgubljeno ovco in izgubljeno drahmo. Kot izgubljeni sin pa moramo iti sami vase in spoznati, da nas Bog išče in ljubi, šele nato se lahko vrnemo k Njemu.

V vseh treh prilikah ob srečnem koncu nastopi veliko veselje, večje od tistega, ki je bilo v začetku, ko se še ni nič izgubilo. Bog ni samo pozabil vse prestopke, ampak je zaradi človekovih prestopkov lahko dal človeku še več ljubezni. Zato lahko pesnik hvalnice velikonočni sveči vzklika: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega odrešenika. O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s takim in tako velikim Odrešenikom.«

Ne gre za načrtovanje zla, ampak za načrtovanje rešitve. Pastir ne načrtuje pobega, načrtuje pa, če je pameten, iskanje ovce, če bi se to zgodilo. V New Yorku v nebotičniških dvojčkih so bili tudi načrti, kako ravnati ob požaru. Napad z letali, polnimi kerozina, pa jih je popolnoma presenetil. Na to niso bili pripravljeni, tega niso načrtovali in veliko ljudi je to plačalo z življenjem. Tudi zakonca ne načrtujeta, da se bosta kregala. Če sta pametna, pa načrtujeta, kako si bosta odpuščala in kako bosta drug z drugim potrpela. Kako se bosta ljubila, pa naj se zgodi karkoli. Šele ko pridejo težave, se pokaže moč njune ljubezni. Če takrat v preizkušnji ljubezen zmaga, je njuna sreča in medsebojna pripadnost mnogo večja, kot je bila v začetku, ko še nista bila preizkušena.

Zablodo in izgubo je svinjski delodajalec izkoristil za še večje zlo in še večje gorje, Jezus pa za to, da nam izkaže še večjo ljubezen. Zaradi greha lahko zavoziš svoje življenje. Zaradi božjega usmiljenja pa ti lahko tudi odpuščeni grehi postanejo vir večje ljubezni, hvaležnosti in srče. Amen.

23. navadna nedelja

Mdr 9,13−18; Flm 10,9−17; Lk 14,25−33

Odpoved vsemu

14,25 Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel:

26 »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.

27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča?

29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati

30 in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹

31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?

32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.

33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

Ali res hočemo?

V Stari zavezi na koncu Jozuetove knjige, ko Jozue že umira, še enkrat zahteva od ljudi, da se izrečejo, komu bodo služili: »Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU.‹ Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: ›Daleč od nas bodi, da bi zapustili GOSPODA in služili drugim bogovom.‹ … Józue je rekel ljudstvu: ›Ne morete služiti GOSPODU, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših hudodelstev in vaših grehov. Če boste zapustili GOSPODA in služili tujim bogovom, se bo obrnil, vam storil húdo in vas pokončal, potem ko vam je storil dobro‹« (Joz 24,15–20). Ljudje so kljub temu obljubljali, da bodo služili Gospodu, potem pa so na obljubo pozabili. Tudi apostoli so Jezusu zagotavljali zvestobo. Peter mu je rekel, da bi šel zanj celo v smrt. Jezus pa, ki ga je poznal, mu je napovedal, da ga bo zatajil. V trenutkih trpljenja so se vsi razbežali, razen Janeza, ki je bil še mladenič. Po prejemu Svetega Duha pa so dobili pomoč, da so Jezusu ostali zvesti do smrti.

Tudi v današnjem evangeliju Jezus zahteva od svojih učencev in od nas, poslušalcev božje besede, da bolj premislimo, na kakšno pot se podajamo, ko mu sledimo. Ko za Jezusom hodijo velike množice, to lahko razvodeni radikalnost oznanila. Ni problematično samo, če ljudje nočejo hoditi v cerkev, problematično je lahko tudi, če hodijo vsi. Velike množice imajo svoje močne zakonitosti same v sebi in težko hodijo po ozki in strmi poti za Jezusom. Zato se ne ustrašimo, če smo kdaj sami na Jezusovi strani – to je na strani resnice, pravice, ljubezni …, to je bolj ali manj normalno.

Ljudje so se nad Jezusom navdušili, »ker so videli čudeže in jedli kruh,« kakor jim je že rekel v Kafarnaumu. Potem pa, ko jim je obljubil, da jim bo dal svoje meso jesti, ga je veliko učencev zapustilo; ostali so samo zmedeni apostoli in še njih poskuša odgnati. »Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: ›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji‹« (Jn 6,67−69).

Sedaj, ko gre v Jeruzalem, kjer bo trpel, ne more vleči s seboj tako velike množice ljudi, ki še vedno misli, da gre tja zato, da bo kraljeval, to je, da bo tam vzpostavil zemeljsko mesijansko kraljestvo. Taka množica bi ga samo ovirala pri njegovem oznanjevanju, pri zadnji večerji, ki jo še mora zapustiti samo apostolom. Mogoče bi se ob njegovem prijetju izcimil kakšen upor in bi se po nepotrebnem prelivala kri.

Zato jih opominja, naj še enkrat premislijo, komu dajejo prednost: Njemu ali svojemu bližnjemu. Celo naše življenje mora biti manj vredno od Kristusa, drugače ne bomo mogli hoditi za njim. Skozi vso zgodovino je bilo malo takih, ki so bolj cenili Kristusa kot vse drugo, tudi svoje življenje. Toda skozi vso zgodovino smo, hvala Bogu, imeli svetnike, da so tudi s svojo krvjo izpričali, da so Njega vredni.

Mogoče je namreč slediti Kristusu in ne biti njegov. Mogoče je vzklikati in govoriti, a ne delati in se ne boriti. John Newman je lepo zapisal: »Sovražiti svoje bližnje oziroma dajati prednost Jezusu pred vsem drugim pomeni preprosto to, da se ne zmeniš, kaj drugi ljudje o tebi mislijo, govorijo, ti storijo. Pomeni, da opravljaš vsakdanje delo, ker je to tvoja dolžnost. Tako kot gredo vojaki v boj, ne da bi se menili za posledice. Pomeni, da brez pomisleka žrtvuješ ugled, čast, ime, premoženje, udobnost in človeška nagnjenja, kadar verske dolžnosti to zahtevajo. Pomeni, da ravnaš ob takih priložnostih tako brezskrbno z življenjskimi dobrinami, kakor običajno brez misli razsipavamo z vodo ali z besedami, s katerimi ne varčujemo ne v pričo svojih prijateljev ne v pričo tujcev, ali kakor se branimo os, muh, mušic, če nas nadlegujejo, ne da bi nas vznemirjala vest, ne da bi prej oziroma pozneje o tem premišljevali. Edina misel in skrb nam mora biti Kristus.«

Na vse nepomembno lahko pozabiš tako, da začneš misliti na to, kar je pomembno. Če te Kristus, dobrota, delo za bližnjega prevzame v globini duše, potem spoznaš bistvo odpovedi in to je, da odpoved ni v tem, da nekaj izgubimo, ampak da se odpovemo manjši dobrini zato, da bi dobili višjo, popolnejšo. Težava odpovedi pa je v tem, da naša človeška narava bolj neposredno in z večjo močjo teži za stvarnimi, čutnimi dobrinami kot pa za duhovnimi, ki jih presegajo.

Le s težavo, preko padcev, trpljenja in preizkušen se človek odloča za Kristusa. »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12). Močnih in silnih je malo, duhovno močnih tudi, lahko pa postanemo mi. Jezus nam vsem daje možnost, da od njega prejmemo potrebno pomoč.

Premislite to sedaj in ugotovite, ali ste lahko vi tisti. Izberite smrt ali življenje, samo pazite, da ne boste podobni človeku, ki je zidal stolp, pa ni imel denarja, da bi ga dokončal. »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča?« (Lk 14,28). Tak stolp zidajo tisti kristjani, ki naredijo trdne sklepe, imenitne načrte, pa vse ostane le pri zamisli, ker Kristusa še ne ljubijo dovolj. Na duhovnih vajah nam je voditelj rekel, naj ne delamo sklepov za domov, ker ti trajajo pri močnih samo tri tedne, pri slabotnih pa samo tri dni. Raje naj se spominjamo tistega, kar nam je bilo všeč, kar smo vzljubili, šele tisto bo lahko obrodilo prave sadove. Ne drugi ne mi samih sebe ne moremo prisiliti za nobeno stvar. Človek bo namreč delal tisto, kar ljubi, kar mu je všeč.

Ko je potrebno izbirati med Kristusom in stvarmi, med ljudmi in svojim življenjem, bomo izbrali to, na kar smo čustveno navezani, kar je všeč našemu srcu.

Nekateri rečejo: »Čeprav je malo, če samo otroka krstimo, je boljše kot nič.« Božja beseda nam govori nasprotno. »Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati‹« (Lk 14,29−30). Če hiša ostane le pri temeljih, je slabše kot nič. Ko hodijo ljudje mimo, zmajujejo z glavo in se posmehujejo takemu krščanstvu. Poglejte, ta je kristjan, pa je slabši kot pogan, preklinja hujše kot drugi, briga ga samo denar, nobeni stvari se ne zna odpovedati. Poglejte, redno je hodila k verouku, potem pa je dobila nevernega fanta, se preselila v drug kraj, in njena vera je skopnela kot pomladanski sneg.

»Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?« (Lk 14,31). Tako tudi mi premislimo, ali se je pametno iti krščanstvo in ne biti kristjan. Ali je pametno pošiljati otroke k maši in verouku, sam pa se tega izogibati? Ali priti k maši, in ne sprejemati in ne darovati? Ali ne bo tako početje prej izguba kot dobiček? Za pravo odločitev in vztrajanje v njej je potreben dar od zgoraj. Prosimo zanj tudi pri tej sveti daritvi. Amen.

21. navadna nedelja

Iz 66,18−21; Heb 12,5−7.11−13; Lk 13, 22−30

Ozka vrata

13,22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi.

23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal:

24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.

25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹

26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹

27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹

28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven.

29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu.

30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

Kakšen odstotek?

V današnjem evangeliju je nekdo vprašal Jezusa: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Pomembno vprašanje je postavil, saj je smisel našega življenja prav zveličanje. »Na tem svetu smo zato, da bi delali dobro in se zveličali,« piše v katekizmu.

Jezus je veliko govoril o koncu sveta, o sodbi. Govoril je o joku in škripanju z zobmi, o neugasljivem ognju in o črvu, ki ne umrje, o bogatinih, ki bodo težko prišli v nebeško kraljestvo. »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mr 10,25).

Tistim, ki so se imeli za pravične, je rekel. »Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?« (Mt 12,34).

»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti« (Mt 23,27). Jezus je strašno zahteven. Ne dovoljuje razveze. Človek greši že v mislih, že takrat se namreč odloči za greh. Ukazuje ljubezen tudi do sovražnikov (prim. Mt 5,31−43). V svojih blagrih se nam zdi kar nerazumljiv, ko pravi blagor: ubogim v duhu, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, lačnim in žejnim pravice, čistim, zaradi pravice in zaradi Jezusa preganjanim (prim. Mt 5,3−11). V odločitvah je neizprosen: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Apostolom, ki jih je poklical, niti ne dovoli, da bi pokopali svoje starše. Tu ni šlo za to, ali ljubimo bolj bogastvo ali Boga, ampak ali ljubimo bolj človeka ali Boga. Učenci so po takih in podobnih stavkih zaskrbljeno vprašali: »Kdo se more potem zveličati?« Po takih besedah so bili zmedeni, ker se je Jezus predstavljal tudi kot usmiljena dobrota, kot tisti, ki rešuje, in ne kot tisti, ki pogublja. Spomnimo se na prilike o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi (prim. Lk 15). Sam o sebi pravi, da je prišel reševat, kar je izgubljenega.

Zaradi takih besed je bilo vprašanje »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« še kako umestno in učenci so odprtih oči in ušes pričakovali odgovor. Vendar Jezus na to vprašanje sploh ne odgovori. Zakaj ne? Ali mogoče ni vedel? Jezus je pravi Bog, zato je vedel vse. Tudi to, ali bo prav ta človek, ki je spraševal, zveličan ali ne, kajti njega je gotovo to najbolj zanimalo, pa se je bal naravnost vprašati. Mogoče bi bilo to njegovo naslednje vprašanje, čeprav se je bal odgovora, kot bi se ga bali mi. Jezus nam tega, nobenemu izmed nas, ne more povedati, ker bi bila s tem uničena naša svoboda. Če bi bili zveličani, se ne bi več trudili, ker smo že zveličani; če bi bili pogubljeni, tudi ne, ker se tako in tako  nima več smisla truditi. Jezus nam torej preprosto tega ne more povedati, ker je to za nas odprto vprašanje, ki ga lahko s svojo prizadevnostjo rešimo sebi v zveličanje ali pa s samozadostno lenobo v pogubo. Kako pa lahko on ve za našo prihodnost, ki še ni določena? Kako smo lahko mi kljub temu svobodni? Tega ljudje ne moremo vedeti.

Jezus tudi ne more podarjati nekomu, da bo sedel na levici ali desnici, po zvezah, kot je hotela mati Zbedejevih sinov: »›Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.‹ Jezus je odgovoril in rekel: ›Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?‹ Dejala sta mu: ›Moreva.‹ Rekel jima je: ›Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče‹« (Mt 20,21−23). Torej si bo moral to vsak sam zaslužiti s trpljenjem (piti kelih), to je z nesebično ljubeznijo, kam ga bo postavila božja pravičnost, kar je edino logično in pravično. Prava prihodnost, to je večnost, je odvisna od našega prizadevanja, ne pa od naših zvez, položajev in spretnosti v manipuliranju.

Jezus mu torej ne pove, koliko jih bo in kdo bo zveličan, pač pa mu pove, kako naj živi, da bo zveličan. S svojim odgovorom mu dvom v njegovo in naše zveličanje še celo poveča, ko govori o ozkih vratih, svojih učencih, ki bodo ostali zunaj, o tem, da bodo v božje kraljestvo prišli od vsepovsod, člani njegove ali naše skupnosti, pa bodo ali bomo vrženi ven.

Nekemu alpinistu, ki se je hotel povzpeti na najvišji vrh sveta, a se je pri tem smrtno ponesrečil, so šerpe (to so domači nosači in vodniki) postavili nagrobni spomenik in na njem so vklesali: »He died climbing.« – Umrl je vzpenjajoč se. Tako umiramo tudi kristjani. Ne kot bi bili že na cilju, ampak se k njemu lahko vse življenje samo vzpenjamo. Misel, da je nekdo že dosegel cilj, je za naše življenje in za našo večnost lahko usodna. Judje so vse preveč mislili na svojo izvolitev in na svojo popolnost, zato so Jezusa in z njim svoje zveličanje zavrgli.

Jezus nam pravi, da bo prišlo v nebeškem kraljestvu do presenečenj. Pa saj kamorkoli gremo, pride do presenečenj, drugače ni niti zanimivo in novo.

Za konec še zgodba. Umrla je spoštovana, cenjena in častitljiva dama. Po smrti je šla v nebesa, pričakujoč velik sprejem s slavolokom. Z velikim ponosom je povedala Petru svoj častitljivi naziv. Peter pa se ni dosti brigal zanjo, ampak se je ukvarjal z neko zanjo nepomembno rajo. Še enkrat je zahtevala, naj ji pokažejo njen prostor in Peter je pomignil angelu, da je šel z njo. Šla sta mimo velikih in lepih vil, toda tam se ni ustavil. Dama je torej pričakovala še kaj več. Prišla sta pred bajte in kolibe. Nazadnje se je angel ustavil pri borni baraki: »Tu je vaš prostor, draga gospa.« »Pa saj to ne more biti res! Gotovo je pomota,« se je glasno pritoževala dama. Angel pa ji je odgovoril: »Pri nas ni pomot. Od vsega tistega, kar ste prejeli na zemlji, je prišel k nam tako skromen odstotek, da vam lahko ponudimo le to barako.« Dama torej ni vedela, da se obračunavajo odstotki. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Tako od Judov kot od nas kristjanov. Tako od bogatih kot od talentiranih in dobro vzgojenih. Zato ni čudno, da bodo v večnosti mnogi poslednji prvi in prvi poslednji. Amen.

20. navadna nedelja

38,4−6.8−10, Heb 12,1−4; Lk,12,49–53

Zaradi Jezusa se delijo duhovi

12,49 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!

50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.

51 Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.

52 Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem;

53 razdelili se bodo:

Oče proti sinu

in sin proti očetu;

mati proti hčeri

in hči proti materi;

tašča proti svoji snahi

in snaha proti tašči.«

Razdeljenost

Ob koncu poletnih počitnic je maturant sklical družinske člane, da bi jim povedal nekaj pomembnega. Odlično je maturiral in oče je pričakoval, da jim bo povedal, da bo šel študirat medicino in postal zdravnik kot on. Bil je priljubljen, zanimiv, dekleta so ga obletavala; brat in sestra sta pričakovala, da jim bo povedal, s kom se bo zaročil. Vsi pa so pričakovali tako kot njegova mama, da bo v življenju dosegel nekaj lepega in da bo srečen.

Z zanimanjem so pričakovali, kaj bo povedal; čeprav se je vsem zdelo, da to že vedo, so se obnašali trenutku primerno in so spoštljivo čakali.

Ne boste verjeli, na dan je prišel z noro idejo, da hoče postati duhovnik in da bo čez nekaj dni odpotoval v semenišče. Za nekaj trenutkov je zavlada smrtna tišina. Potem je spregovoril oče: »Noben moj sin ne bo nikoli postal duhovnik. Duhovniki so paraziti, izkoriščajo družbo. Če hočeš postati duhovnik, nisi več moj sin.« Zaloputnil je z vrati in odšel. Mama je zajokala: »Uničil si našo družino, nakopal nam boš sramoto.« Brat mu je zabrusil: »Peder!« in odšel iz sobe. Sestra je dodala: »Jaz pa sem te imela za moškega, na katerega bom lahko vedno ponosna.«     

Ali je res potrebno vse to? Ogenj, meč in sovraštvo v družini in še celo zaradi Jezusa. Saj ga je dovolj že zaradi drugega.

Krščansko oznanilo je od vseh religij najzahtevnejše. Ne gre za fanatičnost talibanov, šiitov in sunitov, ki v državi ne trpijo drugovercev in hočejo odstraniti vsako alternativo. Krščanstvo je osebna vera, ki razdeljuje tudi zgledne družine. Vsak družinski član se lahko odloči po svoje in Jezus je že napovedal, da bo to povzročalo spore. Nemalokrat se zgodi, da zaradi vere izgubiš vse prijatelje in ostaneš sam s svojim Jezusom. Božja milost nas kliče k popolnosti. Odločitev, da bomo sledili Jezusu in ga oznanjali, kljub naši nepopolnosti in grešnosti, kljub trpljenju, ni lahka.

Med vsemi možnostmi, ki jih ima človek na voljo, da bi uresničil klic po smislu, kulturi in duhovnosti, je krščanstvo najzahtevnejše, ker zahteva osebno odločitev, kljub zavrženosti pri najdražjih. To je bil delež našega učenika in to je tudi naša pot. »Učenec ni večji od učitelja.«

Kot prerokom se tudi sodobnim oznanjevalcem in našim bližnjim zdi, ne samo, da nas drugi ne razumejo in nas preganjajo, ampak da se je Jezus zmotil, ko nas je poklical, ali da se mi motimo, ko mu sledimo na tak način, da nas ljudje ne razumejo in zavračajo. V dvome pa prihajamo tudi glede vsebine oznanila. Ali je res vse tako mišljeno, ali ne bi bilo treba sporočilo malo spremeniti, malo posodobiti in prilagoditi?

Kako radi bi imeli malo prilagojeno krščanstvo, malo zvodenelega Jezusa, kot imamo hrano brez sladkorja in z malo kalorijami, mleko brez tolšče, pivo brez alkohola in kavo brez kofeina. Po taki hrani in pijači nas ne boli glava in nimamo nobenih težav.

Pa ali nam bi tako krščanstvo kaj pomagalo, ali bi nas odrešilo, ali bi nas kam pripeljalo? Ne, ostali bi tam, kjer smo. Sicer ne bi imeli nobenih težav in vse bi teklo samo od sebe; bili bi z večino, toda kje? Skrbeli bi za napihnjeno samozadostnost in gmotne dobrine in misli ter delali to, kar dela okolica. Postali bi izprijena sol. Za nobenega ne bi bili luč. Naredili bi si svojega boga − malika, ki od nas na bi zahteval ničesar. To je že apostol Pavel v drugem pismu Timoteju napovedal takole: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke« (2 Tim 4,3−4). Jezus nam svetuje, naj se takih vodnikov izogibljemo: »Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo« (Mt 15,14).

Torej, pazite, nam pravi, komu verujete. Zemeljski zakladi se hitro lahko izgubijo. »Uničujeta jih molj in rja.« Zemeljska vladarstva in resnice se hitro spreminjajo in minevajo. Če bi se prilagodili temu svetu, bi naše oznanilo skupaj z njim preminilo. Ljudem ne bi več prinašali ognja, ampak pepel. Pepel ostankov neke dobe, ki je ni več. Krščanstvo, ki je zgodovinski in tradicionalni ostanek, s katerim pa si nimamo več kaj pomagati. Ob njem se nihče ne bi mogel več ogreti ne navdušiti. Amen.

Marijino vnebovzetje

Raz 12,1−10; 1 Kor 15,20−26; Lk 1,39−56 

Marija obišče Elizabeto

1,39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.

40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto.

41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha

42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!

43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?

44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo.

45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Marijina hvalnica

46 In Marija je rekla:

47 »Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

48 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

49 kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

50 Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

51 Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

52 Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

53 Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

54 Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

55 kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

56 Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Marija v nebo vzeta

Slovesno praznovanje Marije vnebovzete nas povezuje z Marijo, ki je povzdignjena nad vse angelske zbore v nebesih. Marija se že veseli dopolnitve vseh božjih obljub, ki jih je Bog dal človeku v zgodovini in jih je že v polnosti uresničil na Mariji. Marija je bila prva izmed ljudi, ker je bila najzaslužnejša pri uresničevanju božjega načrta odrešenja in poveličanja človeškega rodu.

Marija je delila usodo zemeljskega popotovanja in trpljenja z nami, zato upamo, da bomo lahko tudi mi delili z njo veselje večnega življenja.

Kako je Marija živela zemeljsko življenje, se lahko prepričamo iz Svetega pisma, pa tudi iz življenja vseh preizkušenih mater tega sveta. 

Kako je bila preizkušena Marijina vera, ko je bila negotova glede izpolnitve božjih besed, ki jih je sprejela od angela Gabrijela. Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam, pa tudi, kako je to mogoče, od Svetega Duha in kaj bo na to rekel Jožef in vsi drugi. In njena vera je bila preizkušena skozi vse njeno življenje, zlasti ob spremljanju Jezusa in njegovega odrešenja. Marija je vse te besede ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Ohranila jih je v srcu, ker so bile božje besede. Ohranila in premišljevala jih je, ker je ljubila Boga nad vse. Ohranila jih je tudi, ker jih takoj ni mogla razumeti.   

Kako preizkušena je bila njena in Jožefova zvestoba in ljubezen do življenja, ko je spočela od Svetega Duha. V tem sta bila podobna vsem, ki se borijo za svojo vero in ki se borijo za sprejetje novega življenja. Podobna je bila tudi vsem, ki po krivici trpijo, ker se je Jožefu zdelo, da je bila nezvesta.

Koliko je mater begunk po vsem svetu, ki na svoji koži spoznavajo, kako je bilo Mariji, ko je morala roditi v hlevu in bežati v Egipt. Begunke so še vedno po vsem svetu in na vseh celinah. Begunke pa so tudi pri nas doma, ko se morajo zaradi otroka odpovedati in pustiti službo. Ko nimajo doma in stanovanja, da bi dostojno ustanovile družino in rodile otroke. Z begunci z vzhoda in juga se iz dneva v dan srečuje tudi naša policija. Pripotujejo od daleč v človeka nevrednih okoliščinah. Zastavijo svoje premoženje in nazadnje izgubijo vse, mnogi tudi življenje.

Koliko je mater, ki na lastni koži spoznavajo, kako je bilo Mariji, ko se ji je dvanajstletni Jezus izgubil. Ali ga nisem prav vzgajala, da mi je sedaj to naredil? Ali ga nisem bila vredna? Tu so vse matere, ki trpijo zaradi otrok, ki se jim zgubljajo v slabi družbi, mamilih, brezdelju, neveri in kriminalu.

V svojem javnem delovanju se Jezus ni oziral na sorodnike: »Moja mati moji bratje so tisti, ki izpolnijo voljo mojega očeta.« Potem ko starši dajo svojemu otroku vse, kar so mu sposobni dati, ga morajo pustiti, da gre svojo pot. Morda se čutijo zapuščene in razočarane nad hvaležnostjo svojih otrok.          

Koliko mater po vsem svetu trpi zaradi svojih nedolžno obsojenih otrok. Kako so trpele naše matere, ko so jim ubijali otroke med drugo svetovno vojno in po njej. Mnoge niso smele in mogle vzeti v naročje niti svojih mrtvih otrok, kot je to lahko storila Marija.

Tudi danes materam umirajo otroci: v nesrečah, v boleznih, v mamilih, v letih, ko naj bi živeli, saj so jih matere rodile za življenje, ne za smrt.

Res, za življenje smo prišli na ta svet, ne za smrt. Prav po Mariji in v Mariji se je to pravo življenje uresničilo.

Vsebina današnjega praznika je vesela, tako vesela, da si nam niti ni treba zakrivati oči pred stisko sodobnih mater, kajti vsaka stiska vpije po tolažbi in plačilu, kot ga je že prejela Devica Marija. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Marija že prejema nagrado za svoje življenje in kmalu jo bomo prejeli tudi mi. Bolj kot trpimo, bolj se bomo lahko veselili. Ob današnjem prazniku se lahko spolnimo na stiske vseh vrst, ki jih doživljamo na zemlji, saj so prav te stiske izvir veselja in poroštvo plačila v nebesih.

Pavel pravi: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). In še na drugem mestu: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Marijinega življenja ni treba idealizirati, ga kazati ga v tako vzvišeni luči, kot da bi bila Marija že od vsega začetka poveličana nad zemeljske probleme. Ne vseh mnogoštevilnih njenih težav pokriti z lepimi oblekami in pozlato, s krono, z žezlom in s prestoli, z luno, zvezdami in s soncem, ki jih tako radi stavimo na njene kipe in oltarje. Ne, Marija naj bo taka, kot je bila, v vsem nam podobna in kot mi preizkušena. Marija je tudi rasla v veri. Bila po krivem obtožena; ko je zanosila, je bila begunka v Egiptu; bila je vdova, zapuščena od svojega edinega Sina in je trpela, najbolj, ko je njen Sin po nedolžnem umrl na križu. 

Torej če smo učenci ali študentje, ki se nam sošolci smejijo, ker želimo živeti Jezusov evangelij, nam Jezus obljublja in pripravlja veliko plačilo v nebesih. Če smo odrasli doma, v službi ali kjerkoli v družbi in sledimo Jezusovemu evangeliju, ter smo v opoziciji s poganskim javnim mnenjem, nam Jezus obljublja polno mero sreče in izpolnitve vseh naših sanj v nebesih. Če ste ostareli in se čutite odrinjene, nesprejete, nemočne, če obupujete; ne izgubite vere, upanja in ljubezni, kajti Bog bo vaše trpljenje obrnil v neskončno radost. 

Marija v nebesa vzeta, naše upanje in naša pot, bdi nad našimi zemeljskimi potmi, saj jih je ona prehodila že pred nami. Po Jezusovem ukazu nam in njej pa je tudi naša mati in nas bo kot svoje otroke varno pripeljala do našega cilja v nebesa. Amen.

19. navadna nedelja

Mdr 18,6−9; Heb 11,1−2.18−19; Lk 12,32−48

12,32 »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da  kraljestvo.

33 Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.

34 Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

Budni služabnik

35 »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane,

36 vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka.

37 Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.

38 In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!

39 Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.

40 Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

41 Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«

42 Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času?

43 Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela!

44 Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil.

45 Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati,

46 bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki.

47 Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen.

48 Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

Ne boj se!

Preden potniško letalo vzleti, nas nekdo od letalskega osebja nagovori nekako takole: »Prosimo vas za nekaj trenutkov pozornosti, da vas seznanimo z varnostnimi ukrepi, ki veljajo na tem letalu …« Potem vam pokažejo, kako se pripenjajo varnostni pasovi in kdaj jih morate imeti zapete, kako se namesti maska s kisikom v primeru izgube notranjega zračnega pritiska, kje so zasilni izhodi in kako se nameščajo rešilni jopiči v primeru zasilnega pristanka na vodi, potem še opozorilo, da na letalu ni dovoljeno kaditi in da brez posvetovanja z osebjem ni dovoljeno uporabljati mobilnih telefonov.

Vsa ta opozorila imajo namen pripraviti potnike tudi na nepričakovane težave, v bistvu pa mnogim, že tako boječim in prestrašenim potnikom strah samo še povečujejo. Pri vseh nesrečah, ki se dogajajo, ob vse pogostnejših terorističnih napadih in ob potovanju v tuje in neznane kraje se marsikomu ob začetku poleta naredi cmok v grlu. Nikogar pa ni, ki nam bi lahko sto odstotno jamčil, da bo z našim potovanjem zares vse v redu. 

Jezus nam pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti ničesar več« (Lk 12,4). »Vam pa so tudi celo vsi lasje na vaši glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kot veliko vrabcev« (Lk 12,7). »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?« (Lk 12,25).

Evangelij ni le veselo oznanilo za razum, temveč tudi za srce; ne preganja le teme nevednosti, temveč tudi strah in tesnobo srca.

Strah je neizogiben del našega življenja. Spremlja nas od rojstva do smrti, ker smo telesno in duševno ranljivi in živimo v sve­tu, kjer je veliko nasilja. Za naš čas so značilni vedno novi strahovi: strah pred terorističnimi napadi, strah pred izgubo dela, izgubo zdravja, izgubo najbližjih, strah pred prihodnostjo …

»Sadovi človekove dejavnosti se obračajo tudi proti njemu. Zato ga prevze­ma vsak dan večji strah. Boji se, da se ne bi ti sadovi njegovega uma in ustvarjalnosti spremenili v orodje in orožje samouničenja,« piše  papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Člo­vekov Odrešenik.

Jezus, kateremu edinemu moremo popolnoma zaupati in kateri edini nam more v vsakem položaju pomagati, pa nam pravi: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal.« Premagal je tudi smrt, to najglobljo korenino vseh strahov.

Nekoč je živel klovn, ki je vrsto let zabaval kralja in ves njegov dvor. Nekoč pa je izustil nepremišljene besede, zaradi katerih je bil obsojen na smrt. Pred izvršitvijo smrtne kazni ga je kralj, ki se je živo spominjal vseh njegovih norčij in začutil, da ga bo pogrešal, poklical k sebi. »Dovolim ti, da si sam izbereš način, kako bi rad umrl,« mu je rekel. »Ste prepričani?« ga je vprašal klovn. »Seveda,« je potrdil kralj. »To je najmanj, kar lahko storim.« »Veličanstvo, če pa je tako, bi rad umrl naravne smrti,« mu je predlagal klovn. Kralj je klovna pomilostil.

Narava ne odpušča nikoli, če se letalo zaleti v zemljo, ni več pomoči. Človek odpušča bolj težko; nekateri odpuščajo, drugi se maščujejo. Bog odpušča vedno in velikodušno, zato se nam ni treba ničesar bati.

Naše življenje bi bilo tudi podobno klovnovemu, če bi zaradi ene nepremišljenosti morali za večno umreti. Vendar nam je zagotovljeno, če v Boga zaupamo, božje varstvo v življenju in usmiljenje ob sodbi.

Na svetu smo kot romarji, ne kot gospodarji. Gospodar hoče sam imeti kontrolo in gotovost nad svojim življenjem. Načrtuje ga tako, da doseže svoje cilje in je po standardih družbe uspešen. Gospodar živi v zaupanju v svoje imetje in je neprestano v strahu zanj, da ga ne izgubi. Ker so ljudje nezanesljivi, si jih hoče podrediti in napraviti odvisne.

Romar svoje življenje sprejema kot dar iz božje roke. Družbene neuspehe sprejema kot priložnost za duhovno rast. Živi v veri in zaupanju v Boga in njegove vrednote. V ljudeh gleda in prepoznava božje obličje. Veseli se božjega varstva, sedanjega trenutka in tega, kar mu je podarjeno.

Kralju se je klovn priljubil in ga je pomilostil. Če so celo naduteži usmiljeni s svojimi služabniki, koliko bolj bo z nami usmiljen naš Bog, ki umrl na križu, da bi z nami napolnil nebesa. Amen.

18. navadna nedelja

Pr 2,21–23; Kol 3,1–5. 9–11; Lk 12,13−21

Prilika o nespametnem bogatašu

12,13 Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.«

14 On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?«

15 In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

16 Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo,

17 zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹

18 Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine.

19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹

20 Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹

21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Neumni bogataši

V  čikaškem hotelu Chicago's Edgewather Beach Hotel so imeli na mizah pod steklom in po zidovih posebne papirusne listine, ki so jih izdelali prav za ta hotel. Če jih je gost poprosil, so mu dali tako listino tudi za domov. Lahko si jo je potem tudi uokviril in jo obesil na steno. 

Poglejmo, kaj je na teh papirusih pisalo. Besedilo se je glasilo takole: »Leta 1923  je bilo v Chicago' s Edgewather Beach hotelu pomembno srečanje vseh ameriških gospodarstvenikov. Tu so bili predsedniki in lastniki največjega jeklarskega podjetja, predsednik največje komercialne družbe, predsednik največje plinarske družbe, predsednik newyorške borze, predsednik največje banke, največji borzni posrednik, najbogatejši mož Wall Streeta, direktor največjega monopola in šef predsednikovega kabineta.« 

Zbran je bil torej vrh ekonomske elite. Samo mislite si lahko, kako samovšečni so si bili in kako so jih občudovali, ko so vstopali in izstopali iz svojih limuzin in hotela. Tudi hotel je bil na tako odlične goste še posebej ponosen.

In kje je bil ta vrh svetovne elite čez 25 let? Kaj so delali predsedniki in lastniki devetih največjih podjetji čez četrt stoletja?

Na papirusu je pisalo: »Predsednik največje jeklarske industrije Charles Schwab je bankrotiral in umrl v dolgovih. Predsednik največje komercialne družbe je umrl z omračenim umom. Predsedniku največje plinarske družbe Howardu Hobsonu se je zmešalo. Predsednika Newyorške borze Richarda Witneja so pravkar izpustili iz zapora. Predsednik največje banke Leon Fraser je naredil samomor. Največji borzni posrednik Artur Cutten je tudi umrl z omračenim umom. Najbogatejši človek Wall Streeta Jesse Livermore je naredil samomor. Tudi direktor največjega svetovnega monopola Ivar Krügar si je tudi sodil sam. Šef predsednikovega kabineta Albert Fall je bil tik pred smrtjo pomiloščen, da je lahko umrl doma.«

Podatki so znani, so zgodovina in jih je mogoče preveriti. Žalostni konec za ljudi, ki so imeli toliko bogastva. Dostikrat slišimo, da si ljudje želijo takoj za zdravjem veliko denarja. In kaj je bilo z ljudmi, ki so imeli veliko denarja? Niso mirno spali, niso imeli časa, da bi ga uživali, skrb za to bogastvo jim je uničila življenje in razbila tudi življenje njihovih družin. Mnogi so naredili samomor. Vsi so hoteli le njihov denar in ne njih kot osebe. Postali so sužnji svojega bogastva. In ker so imeli vse, kar ima lahko človek na tem svetu, srečni pa niso bili, niso več videli smisla svojega življenja.

Denar še bolj pokvari mladega kot starega človeka. Kako razvajen postane otrok, ki ima vse takoj pri roki. Kako bo lahko tak otrok kdaj dosegel kaj velikega, za kar se bo moral potruditi, če pa tega ni vajen? Mladenič, ki ima denar, misli, da je dosegel vse, v resnici pa nima še ničesar. Denar ga ovira, da bi v vsej ponižnosti neovirano iskal pravi zaklad svojega življenja, ki ni denar, ki niso užitki, ampak je Življenje in darovanje za druge. Starši, ki veliko zaslužijo, si kaj lahko mislijo, da je njihovo delo v podjetju pomembnejše od življenja v družini. Stari ljudje pa so kar znani po svojem zbirateljstvu in tudi, ko nekaj želijo podariti jim to vedno ne uspeva dobro. Koliko prepirov je že bilo po družinah zaradi dediščine. Koliko družin je razpadlo zaradi hlepenja po imetju. V temelju dobro nagnjenje po ustvarjanju in zbiranju nas lahko tako zasužnji, da pozabimo na to, da je bogastvo samo sredstvo za biti: biti človek, biti srečen, biti mož, oče, prijatelj, kristjan.

Jezus v današnjem evangeliju ne nasprotuje zbiranju bogastva ali zasebni lastnini. Jezus govori proti temu, da bi to postavili na prvo mesto, da bi nam to postalo vse, za kar se splača živeti.

Če bi nekdo vprašal vašega sina: »Zakaj živi tvoj oče, tvoja mati?« Kaj bi sin odgovoril? Ali bi odgovoril: »Največja skrb mojega očeta je naša družina.« Ali pa bi odgovoril: »Največja skrb mojega očeta je njegov denar ali njegov hobi.« In kaj je glavna skrb tvoje matere? »Ne vem točno, toda njena glavna skrb gotovo ni naša družina.« In kaj, če bi na isto vprašanje odgovorili starši in bi rekli: »Glavna skrb našega otroka je on sam. Prav nič ga ne briga, mar mu je samo zase.«    

Nekega dne je Alfred Nobel odprl jutranji časopis in se zgrozil: v njem je bila njegova osmrtnica. Neki nemaren francoski novinar se je zmotil in ga zamenjal z bratom, ki mu je umrl. Še bolj ga je pretreslo, kar je v osmrtnici pisalo o njem. Prvič se je videl takšnega, kot so ga videli drugi, in takšnega, kot bi ga videli po njegovi smrti. Opisan je bil kot kralj dinamita − izumitelj najbolj smrtonosnega orožja, ki je prav svinjsko zaslužil. To jutro je Nobel sklenil spremeniti svojo posmrtno podobo: vse svoje veliko bogastvo je sklenil darovati za redne letne nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in mir.

Današnji evangelij spodbuja tudi nas, da spremenimo svojo posmrtno podobo. Kaj bo imelo ceno po smrti? Vse malenkosti, ki so nam sedaj pred očmi, se bodo umaknile, kot minejo sanje, ko se zjutraj zbudimo. 

Še pred nekaj leti so misijonarji iz Kenije poročali o čudni navadi domorodcev, da pokopljejo svoje ljudi gole. Preden jih položijo v grob, jih popolnoma slečejo. Tako pokažejo, da človek zapusti svet prav tak, kot je nanj prišel: brez vsega. »Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel. Ničesar si ne bo vzel za svoj trud, ničesar ne bo v njegovi roki, ko bo odhajal. Gospod je dal in Gospod je vzel, dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi tudi hudega ne sprejeli?« pravi Pridigar (Prd 5,14). Pavel pa jev pismu Timoteju zapisal: »Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti« (1 Tim 6,7).

Kar šteje ob naši smrti, ni tisto, kar smo zaslužili ali zbrali, pridobili, ampak tisto, kar smo v življenju darovali in zato tudi sami postali dobri ljudje, kristjani, verniki, ljubeče osebe, ki premagujejo sebičnost tega sveta?

Jezus nam v priliki o bogatem ali neumnem kmetu pravi, da je pametno na prvo mesto postaviti duhovne dobrine, nič drugega. Nikoli si ne pridobivajmo bogastva z nepoštenostjo. Ne pridobivajmo si moči z brezobzirnostjo. Ne pridobivajmo si uspeha na račun svoje duše. Ne pridobivajmo si naklonjenosti družbe na račun svoje družine. Ne si torej pridobivati časnih dobrin na račun večnih. Amen.

17. navadna nedelja

2 Mz 18,20−32; Kol 2,12−14; Lk 11,1−13

O molitvi

11,1 Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.«

2 Rekel jim je: »Kadar molite, recite:

Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo. 

3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne

4 in odpústi nam naše grehe,

in ne vpelji nas v skušnjavo!«

5 In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha,

6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹

7 in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹

8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.

9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo?

12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce?

13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Oče naš

Dva človeka sta šla v cerkev molit. Oba srednjih let, oba sredi dopoldneva, ko bi morala biti v službi. Prvi je bil velik poslovnež, čeprav  s svojo obleko tega ni kazal. Drugi je bil preprost družinski oče brez dela. Oba na kolenih molita, končno prvi vpraša drugega: »Zakaj ste prišli molit? Ali kaj potrebujete?« »Da, nujno potrebujem 100 dolarjev, da preživim svojo družino in plačam nujne  položnice,« mu odgovori. Poslovnež seže v žep in mu da 100 dolarjev, rekoč: »Vaša molitev je uslišana.« Mož se zahvali in vpraša: »Zakaj pa vi molite? Ali vam lahko kako pomagam?« »Ne, ne morete. Jaz prosim za milijon dolarjev, ki jih nujno potrebujem za posel. Meni lahko pomaga samo Bog.« Revež zazija od začudenja. V zadregi se še enkrat zahvali, se poslovi in odide iz cerkve.

Poslovnež nato nadaljuje molitev takole: »No, Gospod Bog, tole je za začetek, da vzbudim tvojo pozornost. Kaj je tebi milijon dolarjev? Laže bi mi ga poklonil, kot sem jaz dal temu revežu sto dolarjev. In če sem jaz to storil, koliko laže boš to naredil ti, ki si neskončno bogatejši in dobrotljivejši od mene.« Kako se je zgodba končala, prepuščam vaši fantaziji.

Današnja božja beseda nas uči prav moliti. Kristjani smo tako prepričani, da bomo uslišani, da prihajamo pred Gospoda s svojimi prošnjami. Bog sicer ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, pušča pa nam svobodno voljo, da se z njim pogovarjamo in postajamo njegovi sogovorniki.

Ne bomo uslišani zaradi mnogih in spretnih besed. Oče naš je kratka molitev, sestavljena iz še krajših prošenj. »Ne blebetajte kakor pogani,«  nam naroča Jezus. Pogani imajo tudi molitvene mlinčke. V škatlico, ki je obdana z vetrnico, položijo listek z molitvijo in jo postavijo na veter, da  se vrti noč in dan ter namesto njih moli.

Mogoče so njihovi bogovi gluhi, naš vsekakor ni. Če ponavljamo dolge molitve rožnega venca, molitvenega bogoslužja – brevirja, ali imamo dolge maše, to ni zaradi Boga, ki nas noče takoj uslišati, ampak zaradi nas, ki se počasi spreobračamo in navdušujemo za to, kar je božjega. Daljša molitev nas tudi bolj pomiri, da se laže spočijemo v Bogu.

Abraham je bil pravi Jud in glede tega so mu ostali njegovi potomci zvesti vso zgodovino. Kar zadeva barantanje ali »hendlanje«, še danes počenjajo isto. Ko greš v Izraelu nakupovat, moraš vsako ceno znižati vsaj za petkrat, drugače boš zelo drago kupil. Seveda moraš imeti za tako početje tudi dobre razloge, kot jih je imel Abraham. Če naivno hočeš kaj kar kupiti za izklicno ceno, te bo mogoče celo prodajalec opozoril, da je pošten in da se lahko tudi pogajaš.

Ali je ves ta cirkus potreben ali ne bi bilo boljše, da bi kar napisali končno in nespremenljivo ceno, kot imamo to pri nas? Za tistega, ki se noče pogovarjati, je boljše pri nas. Barantanje pa je priložnost za pogovor, za postavljanje argumentov in nasprotnih argumentov. Če na ta način kaj kupiš, imaš boljši občutek, da si kupil dobro in poceni. Torej znaš bolj ceniti tisto, kar si dobil.

V odnosu do Boga je podobno. Bog nam bi lahko vse dal in že prej, kot bi mi sploh opazili, da kaj potrebujemo, toda on hoče, da se z njim pogovarjamo, da se poglabljamo v njegovo voljo in da si njegovih darov zaželimo, ker se jih potem tudi bolj veselimo.

Molitev naj bo torej tudi logična. Seveda je logično, da Boga prosimo nemogoče stvari, saj je Bog, ni pa logično, da nismo dosledni.

Ne moremo reči »Oče naš«, če pa živimo samo zase in sami zase. Ne moremo reči »Oče«, če se mu ne bližamo kot otroci. Ne moremo reči, »ki si v nebesih«, če ga ne zaznavamo že tukaj na zemlji. Kako bomo potem vedeli, da je v nebesih! Ne moremo reči »posvečeno bodi tvoje ime«, če pa govorimo, kar nam pride na pamet. Ne moremo reči »pridi k nam tvoje kraljestvo«, če pa zato, da bi prišlo, ničesar ne naredimo. Ne moremo reči, »zgodi se tvoja volja«, če pa se jezimo, ko ni vse tako, kot bi mi hoteli. Ne moremo reči »kakor v nebesih tako na zemlji«, če ne delamo za boljši svet. Ne moremo reči »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, če živimo v pretirani skrbi za jutri. Ne moremo reči »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, če pa jim ne odpuščamo. Ne moremo reči »ne vpelji nas v skušnjavo«, če pa silimo vanje. Ne moremo reči »temveč reši nas hudega«, če pa nam je vseeno. Ne moremo moliti, če tudi ne delamo. Delajmo tako, kot bi bilo vse odvisno od nas, in molimo tako, kot bi bilo vse odvisno od Boga. Amen − tako bodi.  

16. navadna nedelja

1 Mz 18,1−10; Kol 1,24−28; Lk 10,38−42

Obisk pri Marti in Mariji

10,38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo.

39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede,

40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

To je bil Kristusov evangelij.

Kako služiti?

Jezus je prišel v Betanijo in se ustavil pri Lazarjevih sestrah Mariji in Marti. Torej to ni Marija Jezusova mati, ampak neka druga Marija, saj je bilo tudi v Jezusovem času veliko žena s tem imenom. Marija Magdalena, Marija Klopajeva, Marija, Jakobova mati, Marija, Lazarjeva sestra, so samo nekatere Marije, ki jih omenja Sveto pismo.

K Mariji, Marti in Lazarju je Jezus prišel večkrat na obisk. To so bili Jezusovi dobri osebni prijatelji. Pri njih se ni ustavil samo zato, da se je telesno okrepčal, ampak je prišel tudi na pogovor, torej po duhovno krepčilo. Jezus si je želel tudi duhovnega gostoljubja, prijateljskega pogovora in Marija je »prečitala« njegove želje ter mu je postregla prav s tem. Marta pa si je dala opraviti s postrežbo. Ni se toliko ubadala s tem, kaj Jezus želi, ampak je ravnala v skladu s pravili in z lepimi običaji gostoljubja, ki so bila takrat in so še sedaj v navadi. O tem nam govori tudi prvo nedeljsko berilo. Bog se je prikazal Abrahamu v podobi treh mož. Abraham jih je prosil, da bi jim lahko postregel in ti so mu dovolili. Med jedjo pa so mu obljubili bogato plačilo - dolgo pričakovanega sina. Kdor sprejme in postreže popotniku postreže Jezusu in ne bo ostal brez plačila.

Na oba načina lahko ljubimo Jezusa tako kot Marija in tako kot Marta. Lahko bi rekli, da ga je Marta celo bolj, ker se je tako trudila s postrežbo, Marija pa je samo sedela in poslušala.

Jezus pa pravi, da si je Marija izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet. Marija se je poskušala vživeti v Jezusove resnične potrebe in mu postreči s tistim, kar je želel in pričakoval.

Martin problem je bil v tem, da ni znala prav ljubiti. Jezusu je dajala tisto, česar ni tako potreboval, in v svoji zmoti je hotela iti še dlje. Iz Jezusove družbe je hotela iztrgati še Marijo, takrat pa je posredoval Jezus.

Martina ljubezen torej ni bila tako čista, kot bi lahko sklepali. Na hitro bi si mislili, da je bila bolj dejavna, bolj rodovitna. Pa ni bilo res. Njena ljubezen je bila slepa. Za Marto so bila pravila gostoljubja pomembnejša, kot pa človek sam, njegove potrebe in pričakovanja.

Bistvo prave ljubezni, ljubezni, ki ni slepa, je prav v tem, da se poskuša človeku približati in se ga dotakniti v njegovi človečnosti in duhovnosti. Zato je lahko Jezus rekel o Mariji, da si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet. Najboljši del svetega pisma in evangelijev še posebej, je ljubezen, boljšega dela ni.

Ljubezen ustreže bližnjemu in zna »prečitati« njegove potrebe, toda ne vedno. Človek je dolžan poslušati tudi razum in še bolj svojo vest, kristjan tudi razodetje in cerkveno učiteljstvo. Ko gre za moralna vprašanja, mora ustreči samo Bogu, sicer se služenje izrodi v nasprotje – sebičnost.

Neki družinski oče je bil zelo priden delavec. Garal je po dvanajst ur na dan, da bi dobro poskrbel za svojo družino. Nekega dne pa se je žena z otrokoma kar odselila. Že prej mu je očitala, da ga ni nič doma, da nimajo ona in otroci nič od njega. Toda on je mislil, da so pač to normalne težave in je še bolj delal, da bi njegova družina imela kaj od njega. Ni razumel, da ta ne potrebuje toliko njegovega dela, kot potrebuje njega. Ko je bilo že prepozno, je ugotovil, da žena in njegova otroka kar dobro shajajo tudi brez njegovega dela. Vsi pa so pogrešali medsebojne bližine in podpore.

Lahko smo tako zatopljeni v delo, da pozabimo, zakaj delamo. Lahko tudi tako zavzeto živimo, da pozabimo, zakaj živimo. Lahko tako hlepimo po stvareh, ki jih je mogoče kupiti, da pozabimo in zanemarimo tiste, ki so tako dragocene, da jih z denarjem ne moremo kupiti.

Pred petdesetimi leti in več, ko je bilo še pomanjkanje hrane, je bilo normalno, da so se morali domači potruditi, da so lahko gostu postregli. Danes se moramo bolj potruditi, da si zanj vzamemo čas, da ga poslušamo in poskušamo razumeti.

Isto velja v odnosu do Boga, tudi za ta odnos se je potrebno potruditi na dva načina. Z akcijo, tako kot Marta, da Jezusu postrežemo, ko postrežemo ljudem, ki so potrebni naše pomoči in tolažbe, pa tudi tako, da ga znamo v molitvi ne samo prositi, ampak še bolj poslušati.

Naše življenje potrebuje akcije – delovanja in kontemplacije − vsakodnevne umiritve v božjem naročju. Noben način ne sme manjkati. Naš notranji klic pa, glede na okoliščine in nas same, odloča, čemu bomo dali prednost. Poudarek in vztrajanje samo v enem je lahko beg od srečanja v delomanijo ali beg od dolžnosti v lenobo.

Smo v času dopustov. Občasno potrebujemo tudi daljša obdobja, da se lahko očistimo skrbi in razbistrimo življenje. Gotovo ste že kdaj zaplavali v tolmun ali morje, kjer je bila kristalno čista voda. Ko pa ste nekaj časa čofotali po vodi, je ta postala motna, da ni bilo skoznjo ničesar več videti. Zaradi pretiranega čofotanja v reki tega življenja postane tudi naše življenje motno in ne vemo več, kje je kaj. Zato potrebujemo umiritve v tišini in molitvi. Tudi maša, molitev ali poletni dopust so priložnost zato, da sedemo k nogam našega Stvarnika, ga poslušamo ter razbistrimo svoje bivanje. Amen.

14. navadna nedelja

Iz 66,10−14; Gal 6,14−18; Lk 10,1−12

Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev

10,1 Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti.

2 Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.

3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.

4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte!

5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹

6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam.

7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo.

8 V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo.

9 Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹

10 V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite:

11 ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹

12 Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Gorje nespokorjenim mestom

13 »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu.

14 Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi laže kakor vama.

15 In ti, Kafarnáum!

Se boš mar do neba povzdignil?

Do podzemlja se boš pogreznil.

16 Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.«

Dvainsedemdeseteri se vrnejo

17 Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.«

18 In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba.

19 Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.

20 Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

Reke jeruzalemske

»Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite,

uživajte z njo veselje, vsi, ki žalujete nad njo« (Iz 66,10), smo slišali v prvem berilu. Kristjani se veselimo našega krščanstva. Božja volja je, da se ga veselimo. Jeruzalema ne ljubijo samo Judje in muslimani, ampak ga še bolj ljubimo mi kristjani, ker je tam deloval in umrl Jezus Kristus. Prav z Jezusom se je ta napoved veselja nad Jeruzalemom uresničila. Z vstajenjem Jezusa Kristusa je postal Jeruzalem središče vsega sveta.

Jeruzalem pomeni mesto miru, vendar danes, žal, ne zasluži svojega imena. Jeruzalem je stara razvalina, razkosana med mnoge narode in vere, stalno v prepiru, vojni in nenehnem strahu pred terorističnimi napadi. Iz tega Jeruzalema ne prihaja mir kakor reka, ravno nasprotno, iz njega prihaja vojna kakor reka.

Od njega se ne more nihče nasesati in nasiti, ampak on sam sesa in izžema judovsko, palestinsko in še mnoge druge skupnosti doma in po svetu.

Samo Jezusovo vstajenje je lahko izpolnitev te prerokbe in je izvor milosti za vse narode in vsa ljudstva. To je vzrok za naše veselje. Berilo nam torej kliče veselite se, radujte se, odrešeni ste. Kristus je vstal in iz njegove prebodene strani tečejo reke milosti, miru in veselja za vse narode. Zato so nekateri umetniki naslikali kako iz Jezusove prebodene strani na križu izvirajo sedmeri studenci − sedmeri zakramenti. 

Noben, ne samo Peter, se ne more hvaliti z drugimi stvarmi kot z Jezusom Kristusom, edino to je pomembno. Ni važno kdo si, ali si obrezan ali ne, ali si reven ali bogat, ampak ali si nova stvar v Kristusu. Samo to bo ob koncu našega življenja, na sodni dan, resnično pomembno. Vse drugo je neumnost. Bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo, je Bog rekel: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). Novi človek živi iz Kristusa in njegove milosti, zato se hvali, če lahko kaj potrpi za Kristusa, če nosi svoj križ v korist bratov in rast Cerkve. Pozemeljski ali stari človek pa skrbi sam zase in se zapleta v mrežo svojih slabosti in strasti, sebičnosti in greha.

Jezusova milost je bila zaslužena za vse ljudi, vendar je ne prejmemo vsi v enaki meri. Glede na službo, delo ali poslanstvo prejemamo tudi milost.  »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Kljub temu nas Jezus kliče v službo, ker bi rad prišel k vsem ljudem sveta. »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37−38).

Delavci, ki oznanjajo Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, so ta reka milosti, ki prihaja iz Jeruzalema na vse narode. Delavec se lahko zanaša samo na svojega učitelja. Na nobeno materialno moč, palico, obuvalo, denarnico se ne more zanašati. V svetu je nemočen kot jagnje pred volkovi. Tudi Kristus je bil kot jagnje, ki ga peljejo v zakol. Jagnje poslati pred volka je isto kot ga poslati v zakol. Učenci bodo tako kot Kristus zmagali s svojo odpovedjo temu svetu: s skromnostjo, s ponižnostjo, z ljubeznijo do sovražnikov, z darovanjem. Tako raste božje kraljestvo, ne s sposobnostjo oznanjevalca, da s silo in močjo premaga druge, ampak da jim služi. Ne najprej v zemeljskih vladavinah in mestih, ampak najprej v srcih ljudi.

Vendar se ni treba ničesar bati, ker je Kristus z nami. Z nami so tudi molitve vseh tistih, ki prosijo gospodarja žetve za delavce. Jezus na koncu pravi, da je videl pasti satana z neba kakor blisk. Ta neznatna čreda ovčic ima čudežno celo nadnaravno kozmično moč.

Jezus je poslal točno dvainsedemdeset učencev oznanjevat, ker so Judje mislili, da je točno toliko narodov na Zemlji. K vsakemu torej hoče Jezus poslati svoje oznanjevalce. Tudi oznanjevanje ni samo naloga apostolov, ampak nas vseh. Oznanjevalce naj spremlja molitev. Zanje je takrat prosil Jezus. Danes je to naloga vse Cerkve, saj Cerkev pošilja svoje poslance v Kristusovem imenu. Molitev in oznanjevanje sta povzročila, da je padel satan z neba kakor blisk.

Po molitvi daje Jezus svojim poslancem moč in oblast. Po njih uči, spreobrača in ozdravlja. Zato za apostole ni niti toliko pomembno ali jih sprejmejo ali ne, saj s tem ne sprejmejo ali zavržejo njih, ampak  tistega, ki jih je poslal. Bolj naj se veselijo tega, da izpolnjujejo božjo voljo in da so njihova imena zapisana v knjigi življenja. Amen.   

15. navadna nedelja

5 Mz 30,10−14; Kol 1,15−20; Lk 10,25−37

Usmiljeni Samarijan

10,25 Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

26 On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?«

27 Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

28 »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.«

29 Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?«

30 Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli.

31 Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo.

32 Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo.

33 Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. 34 Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.

35 Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹

36 Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

37 Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

Kdo je moj bližnji?

Objokano dekle je stalo na križišču in čakalo na zeleno luč. Na nasprotni strani je bila žena, ki je tudi čakala, da bi prečkala cesto. Dekle je jokalo in žena tega ni mogla spregledati. V resnici je bila dekletova bolečina tako velika, da ni mogla skrivati ne solza ne hlipanja. Za trenutek sta se spogledali, in to je bilo dovolj, da je žena opazila, kako iz dekletovih oči vpije klic na pomoč. Potem se je odprla zelena luč in obe sta prečkali križišče. Žena je videla, da je dekle precej lepo in da tudi precej trpi. Še bolj jo je spreletelo, ko je ugotovila, da bi bila to lahko po letih njena hči. Njen materinski čut jo je naravnost silil, da bi dekle objela in potolažila, ko sta se srečali. 

Toda dekle je šlo mimo in ona ni storila ničesar, niti pozdravila je ni. Ure in dneve so jo preganjale dekletove oči, polne solza in bolečine. Nič ni storila, ko bi morala. Čutila je, da je bila poklicana na pomoč, pa ni naredila ničesar. Znova in znova si je ponavljala: »Zakaj se nisem obrnila k njej, stopila z njo v korak in je nagovorila: ›Ali ti lahko kaj pomagam?‹ Lahko bi me zavrnila in mi rekla: ›Kaj se vtikaš?‹ Pa kaj. Lahko bi izgubila samo nekaj sekund in tudi če bi me zavrnila bi vedela, da nekomu ni vseeno. Toda namesto tega sem šla mimo nje, kot da je ni,« je pojasnjevala duhovniku, h kateremu je prišla po tolažbo in odpuščanje. Sedaj je tolažbo, ker je ni delila, potrebovala sama.  

Ta zgodba iz današnjega časa čudovito osvetljuje zgodbo, ki jo je povedal Jezus v današnjem evangeliju. Judovski učitelji postave so bili izvedenci v Mojzesovi postavi, bolj pravniki kot učitelji. Eden izmed njih je nastavil Jezusu teološko past z vprašanjem, kaj naj dela, da bo prišel v nebesa.

Jezus mu je odgovoril z drugim vprašanjem: »Kaj pravi o tem postava?«

»Zapoveduje ljubezen do Boga in bližnjega,« mu je brž odgovoril učitelj.

Jezus je njegov odgovor potrdil, s tem pa nehote spravil učitelja v zadrego,

češ kaj sprašuješ, če sam poznaš odgovor?

Učitelj je pojasnil, da njegovo vprašanje le ni bilo tako nesmiselno, saj so se

o tem, kdo je človekov bližnji, odgovori judovskih učiteljev postave razhajali;

večina je imela za bližnje le rojake, z drugimi pa Judje niso smeli imeti nobenega opravka.

Vprašanje, kdo je človekov bližnji, je Jezus pojasnil z zgodbo o usmiljenem

Samarijanu, ki se najbrž ni nikdar dejansko zgodila, čeprav je Jezus vanjo

vpletel podatke iz tedanjega resničnega življenja.

Na poti iz Jeruzalema v Jeriho so roparji napadli neznanega Juda, ga okradli,

slekli, pretepli in na pol mrtvega pustili v cestnem jarku. Pot iz Jeruzalema v

Jeriho je dolga 27 km in se na tem odseku spusti za več kot tisoč metrov. Vodi

prek kamnite Judejske puščave, kjer v tistem času ni manjkalo roparjev.

Mimo sta prišla judovski rabin (učitelj) in levit (pevec), ki sta se vračala v Jeriho.

Jeriha je bila duhovniško in levitsko mesto. Ko so duhovniki in leviti končali

enotedensko službo v jeruzalemskem templju, so se vrnili domov v Jeriho.

Ta dva »sveta« moža sta se ranjencu previdno ognila na drugo stran ceste in

mirne vesti odkorakala naprej. Mogoče se nista hotela omadeževati z mrtvecem. Rečeno je bilo, da je bil napol mrtev.

Najslabša bi bila tista varianta, ki jo je pri verouku izustila neka deklica. Na duhovnikovo vprašanje: »Zakaj mu duhovnika nista pomagala?« je odgovorila:

»Ker sta videla, da je že oropan.«

V tem odgovoru, ki se nam zdi mogoče smešen, je tudi mnogo naših razlogov, zakaj kdaj ne pomagamo. Kaj pa bom imel od tega, si rečemo. Na ulici, ko nekoga pred množico oropajo, nihče ne posreduje. Lahko jo še skupim, ali to ni moja stvar, si mislimo. Ranjencu v prometni nesreči se bojimo pomagati, ker bomo zato lahko imeli težave. Lahko pa se bomo tudi dobro počutili, da smo nekomu pomagali in mu morda celo rešili življenje.

Potem se je približal Samarijan na osliču. Ko je opazil ranjenca, je razjahal in se

kljub temu da je bil tisti v jarku Jud, torej njegov narodni in verski sovražnik, lotil

prve pomoči. V skladu s tedanjo preprosto medicino mu je z oljem polajšal

bolečine, z vinom razkužil rane, jih obvezal, moža posadil na osliča in ga odpeljal

do gostišča, to je vzhodnjaškega kana, z zidom ograjenega, nepokritega

prostora, kjer so našli zavetje ljudje in živali. Plačal je dva denarja, dve delavčevi

dnevni plači, in obljubil, da bo nazaj grede povrnil še ostale stroške.

Ranjencu njegova rojaka, ki sta bila še posebej zavezana Bogu in s tem

ljubezni do ljudi, nista pomagala, pomagal pa mu je sovražni tujec, ki je bil pripravljen misliti na bližnjega. Pomoč ga je stala čas in denar. Jezus je vedel, kaj je hotel povedati, ko je napravil Samarijana za junaka zgodbe. Judom je hotel povedati, da ljubezen ne pozna meja. Če delaš dobro samo svojim, tvoja ljubezen še vedno ostaja pri tebi. Ljubezen doseže vsakogar, ki je v potrebi, in prav tistega, ki je v potrebi. Ne gre mimo, ampak se ustavi in se angažira − vključi, obveže, si vzame čas, ne glede, kdo je v potrebi. Žena je rekla: »Le nekaj sekund bi izgubila, toda bilo bi zadosti, da bi dekle vedelo, da nekomu ni vseeno in da ni samo.« In najpogosteje človek v stiski ne potrebuje veliko naše energije ne našega časa ne našega denarja, ampak morda znamenje, da nam ni vseeno, da ni sam.     

»In če nas bo zavrnil?« Žena v zgodbi je rekla: »Pa kaj. Bila bi ji bližnja.«

V začetku je učitelj postave Jezusa vprašal: »Kdo je človekov bližnji?« Na koncu

je Jezus učitelja vprašal: »Kdo je bil ranjencu bližnji?« Ženo v zgodbi je vprašal kar takoj, ko je šla mimo. Zakaj ni bila bližnja. In na koncu ob sodbi bo tudi nas vprašal, ali smo bili bližnjemu bližnji.

Vprašanje ni toliko: »Kdo je moj bližnji?« Ampak: »Komu sem jaz bližnji? Komu sem se že približal, da bi ga razumel, da bi mu bil prijatelj, da bi ga ljubil?« Amen.

Sveta Peter in Pavel

Apd 12,1−11; 2 Tim 4,6−18; Mt 16,13−19

Peter izpove vero

16,13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«

14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«

15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«

17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.

18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.

19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«

20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

Dva stebra

Danes obhajamo praznik apostolskih prvakov in zavetnikov Cerkve Petra in Pavla. Vsak izmed njiju že ima svoj praznik. Spreobrnjenje apostola Pavla je 25. januarja in sedež apostola Petra 22. februarja. Zakaj ju častimo tudi skupno kot stebra Cerkve?

Peter je bil apostol za Jude, Pavel za pogane. Nam se zdi to vseeno, vendar je bil v življenju prve Cerkve ključni dejavnik njene rasti, ko se je, tudi zaradi nesprejetja pri Judih, obrnila k poganom in zanje priredila oznanjevanje in versko prakso. Prvi cerkveni zbor v Jeruzalemu leta 50 je bil neprimerno bolj temeljit in sporen, kot drugi vatikanski. Sklenjeno je bilo, da novih spreobrnjencev ni treba podvreči Mojzesovi postavi z vsemi njenimi težkimi, čudnimi in zlasti za zveličanje nepotrebnimi predpisi. Peter je bil, kot se tega radi držijo vsi voditelji Cerkve še danes, konzervativen. Torej je nasprotoval spremembam. Pavel pa je bil revolucionar in karizmatik. Cerkev ni imela miru pred njim niti po njegovem spreobrnjenju, ampak šele, ko je odšel domov v svoj rodni Tarz. »Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,29−31). Pavel je bil ali vroč ali mrzel in v stiku s takim človekom nihče ne more ostati ravnodušen.

Lahko imamo preveč romantičen odnos do življenja prve Cerkve, kakor je opisano v Apostolskih delih. Občudujemo, kako jim je bilo vse skupno in kako so se imeli radi. Vendar je iz te knjige tudi razvidno, da je bilo veliko različnih in bolečih odstopanj. Če danes ni edinosti v Cerkvi, lahko rečemo, da je nikdar ni bilo. Stebra Cerkve, ki sta po svojem značaju, po svoji izobrazbi in usmeritvi tako različna, nam to jasno izpričujeta. Lahko bi ugibali, kateri je bolj verodostojen Jezusov pričevalec − učenjak ali ribič, nosilec ključev ali meča. Na več mestih, po cerkvah in trgih sta oba skupaj popolnoma enakovredno upodobljena, čeprav bi pričakovali, da bo sv. Peter kot voditelj na prestolu, sv. Pavel pa pri vratih, ko se odpravlja na misijonsko potovanje. Cerkev je namreč odprta hiša, je svetovna ustanova – katoliška in v njej je enakovreden prostor za tradicijo in napredek, za preprosto vero in vprašujoč nemir.

Peter je bil prvi poklican v Jezusovo službo, Pavel zadnji. Petra je Jezus zagledal, ko je ribaril, zanj je bil dovolj preprost pogled. Tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ga je Jezus samo pogledal in Peter je šel ven, se bridko zjokal in skesal. Pavla pa je bilo treba vreči s konja v prah. Le blisk vstalega Kristusa ga je mogel preusmeriti v njegovi premočrtnosti.

Oba pa sta ostala zvesta ne samo Kristusu, ki ju je poklical, ampak tudi Bogu Očetu, ki ju je tako različna ustvaril. Med njima so se dostikrat kresale iskre in prav nič ali vsaj premalo sta se trudila, da bi jih prikrila.

»Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja,« piše apostol Pavel v Galačanom (2,11). Peter piše s svoje strani, da ima težave s Pavlom. V njegovih pismih, »so nekatere težko umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, in so neutrjeni, zlorabljajo« (2 Pet 3,16). Vendar pa ga naziva »naš ljubi brat Pavel«. In poudarja, kako Pavel piše z »njemu dano modrostjo«. Prvi kristjani so vse to vedeli, vedeli pa so tudi, da se oba trudita, bodi prilično ali neprilično, da bi razširjala Kristusovo blagovest.

Če je bila Petrova naloga, da je Cerkev ohranjeval in utrjeval, je bila Pavlova, da jo je razširjal na nove bregove. »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22).

V Rimu in drugod po svetu imata veliko veličastnih in dragocenih cerkva. Ne vem, kako bi vse to sprejela, če bi se pojavila danes v njih. Med njimi ima Peter tudi cerkev sv. Petra v vezeh v spomin na svetopisemski dogodek, ko ga je angel rešil iz ječe (Apd 12,1−11). Tudi apostol Pavel nam je danes predstavljen v vezeh, čeprav ga to nič ne žalosti, saj ve, da je uporabil svoje življenje za dobro stvar. V življenju smo tudi mi prepleteni z različnimi vezmi. S tistimi, ki nas usužnjujejo od znotraj, to je naš greh, in s tistimi, v katere nas vklepajo drugi, kot so oba apostola, vendar nista bila utesnjena. Petra je rešil angel, Pavel pa piše, kot da to nima nobenega učinka nanj, ampak se celo veseli, da sme za Kristusa trpeti. So pa tudi vezi, ki smo jih dolžni zavestno utrjevati, saj z njimi premagujemo nasprotja in različnosti. Samo tako smo sposobni ustvarjati skupnost. Če se vse to povezano še z Bogom, kot je v Cerkvi, nas nobena sila ne more uničiti. Amen.

12. navadna nedelja

Zah 12,10−11; 13,1; Gal 3,26−29; Lk 9,18−24

Peter izpove vero

9,18 Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?«

19 Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.«

20 Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.«

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

21 Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali.

22 Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.«

23 Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.

24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.

»Kdo sem ?«

V prvem filmu o supermanu je to vlogo igral Christopher Reeve. Po uspešni predstavitvi so se intervjuji kar vrstili. Pogosto vprašanje je bilo: »Kdo je za vas superman − junak?« Zanj je bil junak tisti, ki izvaja drzna dejanja, ne glede na posledice. Vojak, ki reši ranjenega tovariša in pri tem izpostavi veliki nevarnosti svoje življenje. Zapornik, ki poskuša pobegniti, čeprav ve, da ga čaka smrt, če ga ujamejo. Heroj se ne boji smrti in ne trpljenja. Heroj se igra z življenjem in vedno zmaga.« Toda lahko je biti heroj v filmu, teže v življenju.

Maja leta 1995 je Christopher Reeve padel s konja in si zlomil vrat. Ostal je paraliziran od vratu navzdol. Sedaj razmišlja o junaku nekoliko drugače, bolj vsakdanje. Zanj je junak tisti, ki vztraja v življenju kljub nepremagljivim oviram, tisti, ki ljubi življenje in ohranja pozitivnost kljub nasprotovanjem.

Vsak človek si mora za časa svojega življenja odgovarjati na vprašanja, kot so: Kdo sem, kakšna je moja resnična podoba in kakšna vloga mi je namenjena v tem svetu? Kakšen smisel ima moje življenje? Ali je s smrtjo vsega konec? Kdo je zame Bog? Zakaj naj bom zvest sozakoncu? … Jezus ni postavil apostolom vprašanja: »Za koga me imajo, imate?« zato, da bi se seznanil z javnim mnenjem, ampak zato, da bi apostolom pomagal, da si oni odgovorijo na vprašanje, kdo je zanje Jezus. Kdor si ne odgovori na bistvena življenjska vprašanja, ne more nikoli odrasti.

V odnosu do Boga človek spoznava svojo pravo podobo. Moški prepoznava svojo moškost v odnosu do žene in svoje očetovstvo v odnosu do otrok. Ravno tako žena prepoznava svojo ženskost ob moškem in svojo materinskost ob otrocih. Človek pa prepoznava svojo človečnost ob Bogu oziroma v odnosu do Boga.

Če sami ne vemo, zakaj smo tu, kaj je smisel našega življenja in kakšna je naša pot, potem nas lahko drugi ali tudi naša nagnjenja vozijo sem ter tja, kamor hočejo.

Če si poskušamo na ta vprašanja odgovoriti sami ali s pomočjo odgovorov, ki jih daje ta svet, bomo zunaj vere. Odgovori bodo kvečjemu izraz religije, ne pa vere. Religija je namreč človekov poskus, da se spopade s skrivnostjo življenja. Vera pa je sprejetje božjega odgovora, ki nam je bil predložen z razodetjem in potrjen s Svetim Duhom, ki deluje v nas. Jezus je svoje učence v vasi Cezareje Filipove praševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (Mr 8,27). Apostoli so bili z Jezusom, ki je višek razodetja, seznanjeni, toda odgovor je bil Peter sposoben dati v moči Svetega Duha.

Naše spoznanje Boga je vedno okrnjeno. Težiti pa moramo, da bi v veri in v moči Svetega Duha sprejemali njegovo vedno bolj pristno podobo.

Za Boga laže rečemo, kakšen ni, kot pa, kakšen je.

Bog ni samo Stvarnik našega sveta, ampak ta svet in nas same še vedno vodi in vzdržuje, da ne omahnemo. Spremlja nas in ve za vsako našo malenkost, tudi za število las na naši glavi. Bog ni predvsem sodnik in maščevalec, ki bi se ga morali bati, ampak ljubeči Oče, ki ga ljubimo. »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).

Bog ne more biti samo naš služabnik, ki vedno brž ustreže vsaki naši izrečeni molitvi. Tudi ni prav, da je le zadnja rezerva v smrtni sili, na katero se spomnimo šele, ko vse drugo odpove in nam ne more več nihče pomagati.

Bog ne potrebuje naših navodil in prošenj, da bo pravilno ukrepal, »saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite« (Mt 5,8), ampak mi potrebujemo njegova. Molitev ni vsiljevanje Bogu naše volje, ampak sprejemanje njegove. »Zgodi se tvoja volja« (Mt 5,10).

Naša vera tudi ni sveženj navad ali proizvod tradicije, ampak je pristen, živ odnos z Bogom. Ne ustvarja tradicija vere, ampak ustvarja vera tradicijo. V pristni veri smo sposobni zaupati tudi, če ne razumemo. Ne moremo sprejemati samo tistega, kar nam je razumljivo in logično ali »kar zmoremo izpolnjevati«. Vera je upanje proti upanju. V razvidnosti in logičnosti nam vera ni potrebna.

Naša vera ni fanatizem. Dvom ima legitimno pravico. Pomaga nam vero poglabljati. Ne zatiskamo si oči ne pred razumom ne pred pomisleki drugače mislečih. Svoje vere jim ne vsiljujemo. Vemo, da je vera dar in milost. K veri nas Bog pokliče po imenu. K verovanju in jasnejšemu spoznavanju Boga in smisla našega življenja nas Bog kliče po različnih poteh, skoraj vedno tudi s trpljenjem. »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38).

Nekateri zgrešijo svojo poklicanost zato, ker se bojijo trpljenja. Hočejo iti skozi življenje po najlažji poti. Peter je ob Jezusovi napovedi trpljenja rekel: »Ne, ne sme se ti to zgoditi.« Isto je takrat mislil tudi zase: »Ne, ne smem trpeti,« pozneje pa je spoznal svojo zmoto in za Jezusa dal svoje življenje.

Nekateri so lačni potrditev. Lahko so odraščali z občutkom, da so zanemarjeni, podcenjevani in kritizirani. Zaradi take negativne izkušnje so morda začeli dvomiti o sebi, zato neprestano iščejo potrditve pri drugih. Nadvse pomembno se jim zdi vprašanje, kaj drugi mislijo o njih, kajti biti hočejo prav taki kot drugi, hočejo živeti in se obnašati in misliti tako, kot to počnejo drugi, namesto da bi v sebi odkrivali svojo podobo. Za samostojno življenje imajo premalo poguma.

Tudi apostoli so se v začetku izmikali v odgovore drugih, toda Jezus jih je naravnost vprašal: »Kaj pa vi pravite?« Kakšno je vaše, tvoje mnenje? Dokončen odgovor je nemogoče dati v začetku življenja, to je naloga celega življenja. Pri iskanju svoje podobe in smisla življenja nam pomaga tudi trpljenje. Ko želimo živeti v poštenosti in resnici, nam bo vse pomagalo k rasti. Junak je tisti, ki kljub tpljenju, ostaja zvest svoji notranji poklicanosti. Če bomo sledili božjemu glasu, ki je v nas, nam bo vseeno, kaj pravijo ljudje. Naše življenje ne bo slonelo na javnem mnenju, ampak bo imelo svoj lastni temelj. Energijo in samozavest, da lahko sledimo svoji poklicanosti kristjani, prejemamo v premišljevanju in molitvi, zlasti pa pri sveti maši. Amen.

Nedelja Svete Trojice

Prg 8,22−31; Rim 5,1−5; Jn 16,12−15

16,12 Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.

13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.

14 On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.

15 Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

Skrivnost Presvete Trojice

Čeprav bi človek rad vse spoznal, vse razumel, vse obvladoval, vsemu gospodoval in po možnosti vse izkoriščal sebi v prid, to vedno ni mogoče. V veri spoznavamo skrivnosti, ki so nedoumljive in neobvladljive. Vera je zaupanje kljub skrivnosti. V veri bo skrivnost vedno ostala. Verjetno bomo nekaj več razumeli v večnosti. Nekaterih reči pa ne bomo mogli nikoli, niti v večnosti, razumeti in jih ne zaobjeti. Čeprav se je Bog razodel, to je: pokazal je kdo je in kakšen je, je za sprejetje božjega razodetja potrebna vera. Verujemo, da lahko sprejmemo nerazumljivo in neznano, zaupamo – verujemo nekomu: Bogu, njegovim prerokom, Svetemu pismu, Cerkvi …

Sveta Trojica je največja skrivnost naše vere. Trojstvo oseb v popolni ljubezni, da je lahko tudi popolna edinost.

Pri Sveti Trojici je skrivnost toliko večja, ker gre za skrivnost Boga samega, ne samo za njegovo razodevanje in delovanje. Njega lahko spoznamo le toliko, kolikor se nam je dal spoznati in kolikor smo ga sposobni spoznati. Med letom smo ga spoznavali po dogodkih odrešenjske zgodovine, po delovanju navzven, za nas. Danes naj bi razmišljali o njegovem notranjem delovanju in življenju. To pa je nemogoče. Današnja božja beseda o tem, kar bi radi praznovali, sploh ne govori, ampak samo omenja tri božje osebe. 

Neskončni Bog toliko presega naše pojmovne okvire, da si v tem primeru niti z analogijo (primerjanjem) ne moremo pomagati. Za našo logiko Bog že postaja nelogičen, na primer, da je Bog eden v treh osebah. To je za nas kot kvadraten krog.

Frančišek Asiški si je veliko upal in je šel na obisk ne samo k papežu, ampak tudi k sultanu. S sultanom se je pogovarjal o verskih stvareh. Sultanu, ki ni mogel razumeti, kako morejo biti v enem Bogu tri osebe, je rekel: »Vaš Bog je preprost kot ribnik, ki ga lahko prebrede vsak deček. Naš Bog pa je tako velik, da ga noben človek ne more preplavati.«

Pred drugim vatikanskim koncilom je bila Cerkev tako zelo v skrbeh, da ne bi verskih skrivnosti razvrednotili ali prikrojili na zmožnosti človeškega razuma, da je umetno ustvarjala skrivnosti s tem, da je imela bogoslužje, teološke razprave in dostikrat tudi oznanjevanje v tujem, skrivnostnem, preživelem latinskem jeziku. Čeprav vemo, da Sveto pismo ni bilo napisano v latinskem jeziku in da Jezus in apostoli niso govorili latinsko. Latinsko so začeli pisati in oznanjati, da bi skrivnosti razodeli novim narodom, ki so sprejemali vero in so govorili ta jezik.

Tudi ni Jezus maševal tako, kot so maševali do drugega vatiknaskega koncila in ponekod še zdaj, s hrbtom obrnjeni proti ljudem. Naši pravoslavni bratje pa vso skrivnost skrijejo za pregrado, ki ločuje prezbiterij in cerkveno ladjo. Tej pregradi, ki je sestavljena iz svetih podob, pravimo ikonostas. Na njem so slike tega, kar lahko vidimo ali kar si lahko predstavljamo, in skrivajo to, kar je nevidno. 

Legenda o zvonovih pravi, da je bil nekaj kilometrov od obale majhen otok, na katerem je bil čudovit tempelj z več tisoč zvonovi. Bili so veliki, ogromni in tudi čisto majhni. Če je zapihal močan vete, so igrali čudovite melodije in prebivalci na celini so jih lahko slišali, kot če bi bili na otoku.

Potem se je zgodilo, da se je otok s templjem in čudovitimi zvonovi potopil v morje. Toda izročilo je vedelo povedati, da je vsakdo, ki je dovolj zbrano poslušal, še vedno lahko slišal peti zvonove. Prišel je torej mladenič v obalno vas, da bi slišal te čudovite zvonove. Sedel je na obalo in napenjal ušesa. Toda slišal je le glasove, ki jih je hotel preslišati: šumenje valov, piš vetra in kričanje galebov.

Pogovarjal se je z ženami in možmi, ki so lahko slišali peti zvonove, a mu niso mogli pomagati. Čez nekaj tednov se je vdal in sklenil oditi. Zadnji dan se je še enkrat vrnil na obalo, da bi se poslovil od morja, peska in kokosovih palm. Ni se trudil, da bi slišal neznane glasove. Tako popolnoma se je prepustil glasovom, ki jih je prej hotel preslišati, da je pozabil na vse.

Nato je nenadoma, v tišini, zaslišal, da so se zvonovi začeli prebujati in oglašati. Najprej eden, dva, trije, pet, deset in vedno več in več jih je pelo, dokler niso zapeli vsi. Mladenič je bil do solz ganjem. Njegovo srce se je radovalo v sreči, ki jo je iskal in našel.

Zgodba je primerjava o našem iskanju skrivnosti Boga. Ne moremo stopiti iz stvarjenja in pogledati na Boga in njegovo stvarstvo od zunaj. Bog je za nas prevelik. V njem se gibljemo in smo. Ne moremo ga razumeti ne zaobjeti ne presojati. Ne moremo ga, kot pravimo za nekoga, ki misli, da vse ve in vse zmore, prijeti za brado. Lahko pa se prepustimo njegovi božji milosti. Ustvarjeni smo po božji podobi. V sebi in v njegovem stvarstvu lahko prisluhnemo njegovi čudoviti melodiji. Ne zahtevajmo, da bi bil Bog tak kot, si ga lahko predstavljamo, in da bi delal tako, kot mi mislimo, da bi moral delati, ampak odprimo svoja srca njegovi veliki skrivnostni moči. Amen. 

11. navadna nedelja

2 Sam 12,7−10.13; Gal 2,16.19−21; Lk 7,36−50

Grešnici je odpuščeno

7,36 Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo.

37 In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja

38 in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.

39 Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.«

40 In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.«

41 »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.

42 Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?«

43 Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.«

44 In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi.

45 Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel.

46 Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge.

47 Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.«

48 Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!«

49 Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?«

50 On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«

Pot k očetu

Ljudje nam marsikaj pripovedujejo. Nekatere pripovedi so koristne, ker nam odkrivajo nova izkustva in nam posredujejo življenjsko modrost, druge zgodbe so opravljive, ker govorijo o slabem namesto o dobrem, in škodujejo vsem: pripovedovalcu, poslušalcu in osebi, o kateri se govori. Starejši ljudje največ pripovedujejo iz let svoje mladosti. Za naprej, kot da se je čas ustavil. To je znak, da so postali stari. Kdor pripoveduje vedno isto slabo doživetje, ga še ni prebolel ali odpustil, krivica se še sedaj ni popravila, on se še ni sposoben neobremenjeno soočiti z dogodkom. Za nekatere rane je vprašanje, ali se bodo sploh kdaj na tem svetu lahko zacelile. Ne potrebujemo zgodb, kako smo se srečali z zlom, s hudobijo, krivico, potrebujemo zgodbe, kako smo zlo premagali z dobroto, ljubeznijo, resnico, kako smo se srečali z Bogom. Take zgodbe pripoveduje sveto pismo. V njem najdemo vso resnico našega življenja. Take zgodbe tudi nam pomagajo zavzeti pravo držo do težav.

Opravičenje, poprava krivic ne prihaja po postavi, drugače bi Kristus brez potrebe umrl, da bi jih popravil, če bi jih lahko popravila postava. Zaradi greha so potrebni zakoni, toda tudi zakoni sami delajo krivice. Ljubezen pa krivice odpravlja. V dveh zgodbah današnje božje besede je ljubezen slavila zmago. Poslušajmo še tretjo!    

K duhovniku je prišel fant in mu povedal pretresljivo zgodbo svojega življenja. ko je končal, ga je duhovnik prosil, naj jo zapiše, da bo lahko imelo večje število ljudi koristi od njegovega pričevanja. Fant je to tudi storil in v skrajšani obliki se glasi takole:

Oče je odšel, ko sem bil star enajst let. Družina je bila razbita. Tedne smo jokali. Jaz sem ga začel sovražiti, posebno še zato, ker je tako prizadel mojo mamo. Zašel sem v kriminal in mamila. Z osemnajstimi leti so me ujeli zaradi kraje treh avtomobilov.

Da bi se rešil maminega tečnarjenja, sem odšel na duhovne vaje. Ko smo se pogovarjali o Jezusu, sem začel o njem sanjati pri belem dnevu. Predstavljal sem se na kolenih pred njegovim križem. On je pribit na križu, jaz pa klečim pred njim z ogromno težo na svojem hrbtu. Nisem je mogel več nositi. Začel sem jokati in prositi odpuščanja. Med jokom sem začutil olajšanje, Jezus mi je odpustil, Jezus me ljubi, ljubi me vsega do zadnje celice. Končno sem vedel, da Bog v resnici obstaja.  

Z duhovnih vaj sem prišel navdušen. Nisem več pil, kadil in se omamljal. Celo še en dan prosto sem si vzel, da bi molil in razmišljal o svojih novih izkustvih. Ko sem bral sveto pismo, sem začel razmišljati o svojem očetu. Med menoj in Kristusom se je postavil oče. Da bi lahko prišel bliže Jezusu, sem ga poklical. Povabil me je k sebi domov. Pred srečanjem sem prosil Svetega Duha naj me vodi in mi pomaga. 

Ko sem prišel k očetu, sva se začela pogovarjati o nepomembnih rečeh. Končno me je vprašal, zakaj sem sploh prišel. Vprašanja sem se razveselil, a vseeno nisem vedel, kako začeti. Nato sem mu začel razlagati, kaj sem doživel na duhovnih vajah. Da ne smemo soditi, pa naj se zgodi karkoli. Končno sem ga prosil odpuščanja, ker sem ga sovražil, obsojal in ker sem bil grob do njega.

Odšel je iz sobe in se vrnil z listom. Raztegnil ga je in oba sva začela brati. Bilo je pismo, ki sem mu ga poslal pred leti. Zapis je bil kratek in se je končal takole: »Franc, kdo misliš da si, delaj, kar hočeš. Sovražim te in nočem nikoli več v svojem življenju nobene stvari do tebe. Tvoj bivši sin.«

Zavedel sem se vsega trpljenja, skozi katero je šel moj oče vsa ta leta s tem sporočilom v roki. Objel sem ga in solze odpuščanja in ljubezni so mi polzele po licih.

Bilo je, kot bi odšel skozi vrata zapora v svobodo. Še nekaj časa sva se pogovarjala, potem sem srečen odšel. Pešačenje se je spremenilo v poskakovanje in glasno prepevanje. Hvala ti, Bog. Res me je bogato obdaril tisto noč.

Res ganljiva je ta zgodba in prav zelo podobna svetopisemskim zgodbam pri današnji maši. V evangeliju se farizej Simon, kakor kralj David v berilu, pohujšuje nad vedenjem drugih, svojega neprimernega vedenja pa niti ne opazi. Toda Jezus skuša farizeja, kakor prerok Natan kralja, razsvetliti z zgodbo. Dvema dolžnikoma je upnik odpustil njun dolg. Kateri od dolžnikov ga bo bolj ljubil. Tisti dolžnik, ki mu je bilo več odpuščeno, odgovori Simon in s tem obsodi sebe. Žena je veliko ljubila, zato ji je Jezus veliko odpustil. Farizej pa ni niti malo ljubil. Jezusa je hotel samo ujeti v besedi in nobene pozornosti ljubezni ali prijateljstva mu ni izkazal. Zato mu tudi Jezus ne more odpustiti. Bog pa je lahko odpustil tudi Davidu, ker je priznal svoj greh in ga objokoval. Pokora napravlja človeka zopet dovzetnega za božje darove.

Oče in sin sta bila oba samo človeka, oba potrebna odpuščanja. Mogoče kdaj otroci predolgo gledajo v svojih starših popolne ljudi, in ker to niso, so nad njimi razočarani. Po drugi strani pa, če na njih ne vidijo nobene napake, postanejo pretirano navezani. Oboje je zgrešeno. Tako oče in sin potrebujeta odpuščanja in morata odpuščati. Velike krivice, ki nam je bila storjena, ne moremo odpustiti iz svoje velike velikodušnosti, ampak zaradi božjega daru, ki nam je bil dan in za katerega smo dolžni prositi. 

Odpuščajte, ker vam je bilo odpuščeno z Jezusovo smrtjo na križu in da vam bo dopuščeno priti v večno kraljestvo ljubezni in pravice, sreče in miru. Amen.

Binkošti

Apd 2,1−11; 1 Kor 12,3−7.12−13; Jn 20,19−23

Jezus se prikaže učencem

20,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!

23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Prejmite Svetega Duha

Binkošti so razlog za veselje. Danes nima nihče pravice biti žalosten. Danes smo lahko veseli in optimistični. Nismo pravi kristjani, če danes ne znamo vzklikati, jokati in poskakovati od veselja. Kdo naj nam še verjame, da se nam je daroval sam Bog? Da v obhajilu prihaja v naše srce. Da ga imamo v naših rokah, v naših ustih in v našem srcu, če ne bomo polni navdušenja? Ali je mogoče, da nas ob toliki božji bližini ne zajame božja strast? Posebno danes, ko slavimo prihod Svetega Duha. Ničesar se nam ni treba bati. Bog Sveti Duh je z nami, da nas tolaži, da nas vodi in navdihuje. 

Duh daje različne službe in po različnih ljudeh skrbi za vse svoje ljudstvo, ne samo za svojo Cerkev. Nekateri so učitelji, kateheti, pevci, bralci, strežniki, krasilci ... Vsi delamo dobra dela. Nekateri se angažirajo v javnem življenju za resnico in pravico, za napredek znanosti, gospodarstva, kulture … Vsi delamo v istem duhu. Sveti Duh vse prešinja in vodi. On poganja ta svet.

Na televiziji smo videli reklamo za naftno družbo. Vse, kar je na tem svetu, se je s pomočjo energije začelo premikati in gibati po zraku: avto, ladja, vlak, letalo, hiša, cesta … Z energijo se vse spravi v pogon, v gibanje, v delovanje in v rast.

Energija pa je le pogonsko sredstvo. V ozadju vsega, kar omogoča tudi smotrno rast in porabo energije, je človek in njegova ljubezen. To je tisto gibalo, ki spreminja svet. Božja ljubezen, izlita po Svetem Duhu v naša srca. Duh daje nove ideje in pobude, nova odkritja, pripravljenost na darovanje in tveganje. Ves napredek bi bil brez Duha lahko obrnjen v slabo. Duh ne vodi in navdihuje samo nas kristjane, ampak vse človeštvo in vso zgodovino, pa naj ga ljudje poznajo ali ne.

Od samega začetka, ko je božji duh vel nad vodami, da se je iz vode začelo življenje. Skozi vso staro zavezo, ko je Bog vodil ljudi, da so ohranjali smer proti novemu, popolnemu stvarstvu. Najbolj se je pokazalo njegovo delo ob Jezusovem učlovečenju, ko je obsenčil Devico Marijo in na binkoštni dan, ko je prešinil prvo Cerkev, da je lahko zaživela svoje življenje in začela rasti. Od tedaj se kljub padcem in mnogim zablodam po zaslugi Svetega Duha Cerkev neprestano širi in ohranja zvestobo resnici.

V svoji nadutosti je Napoleon Bonaparte rekel nekemu kardinalu, da bo uničil Cerkev. Kardinal se je zasmejal in mu odgovoril: »To mi duhovniki poskušamo že tisoč osemsto let, pa nam še ni uspelo.« Privzdignil je svojo rdečo kapico, ki predstavlja božjega Duha. Pa ne, da bi počastil imperatorja, ampak da bi počastil Duha, in je odšel. Napoleon je ostal z dolgim nosom. Resničnost teh besed je še bolj spoznal v svojem izgnanstvu na otoku Svete Helene, ko si je pobijal komarje in v samoti čakal na srečanje z Jezusom. Njegovo kraljestvo je že dolgo uničeno, Cerkev pa še vedno živi in bo živela do konca sveta. 

V ta veliki organizem smo vključeni tudi mi in imamo svoje naloge. Morda smo brez veselja, brez ognja in prepričanja. Morda si mislimo, da nam ne bo nikoli uspelo, da smo sami, da ni nobenega odziva, da ni nobenega sadu našega dela. To je samo videz. Neuspeh, polom in vse slabo je bolj očitno kot počasna rast in zvesto delo v Gospodovem vinogradu. Imejmo vsaj zaupanje v Svetega Duha, kot ga je imel kardinal. Vedel je, da je sam skupaj s svojimi sodelavci nemočen in betežen, toda zaupal je Svetemu Duhu, zato se je lahko v brk posmejal nadutemu Napoleonu. Še mnogo hujše preizkušnje so za Cerkev prišle pod komunizmom, a iz vseh je izšla kot zmagovalka, ker jo vodi Sveti Duh. Pustimo se mu voditi tudi mi in mu odprimo vrata svojega srca. Amen.

7. velikonočna nedelja

Apd 7,55−60; Raz 22,12−14.16−17.20; Jn 17,20−26

17,20 Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame:

21 da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.

22 In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:

23 jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.

24 Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.

25 Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.

26 In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

Eno

Ključna beseda današnjega evangelija je beseda eno. V smislu edinosti in enovitosti, kot je tu uporabljena, se pojavlja skozi vse Sveto pismo. Bog je ob stvarjenju človeka rekel: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Že svet je ustvaril enoten in lep, da bi skupaj s človekom, ki je ustvarjen po božji podobi, deloval v harmoniji in sozvočju. Hudobni duh (diablos − delitelj) pa je v stvariteljski red vnesel razdor. Zato Adam in Eva po grehu bežita od Gospodovega obličja in se skrijeta ter začneta obtoževati drug drugega in posredno še Boga, saj je On dal Adamu tako ženo: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala sad drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12). Nazadnje morata iz raja. »In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet« (1 Mz 3,23). Ravno tako, po grehu, beži stran po svetu Kajn, ki pravi: »Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil« (1 Mz 3,14). Ko začne človek iz napuha graditi babilonski stolp, začne Bog sam deliti njegovo moč in pravi: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili« (1 Mz 11,6). Zato jim Bog zmeša jezike, da ne bi naredili še kakšne večje neumnosti. »In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto« (1 Mz 11,8). Bog sam jih je razdelil in razkropil, da je tako oslabil njihovo negativno početje. Jezikovna in kulturna različnost je tudi danes varovalka proti svetovni hegemoniji različnih diktatur.

Edinosti ni mogoče doseči na silo. Posiljena Jakobova hči Dina ne more združiti dveh rodbin, kljub poznejšemu dogovoru: »Potem vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali bomo pri vas ter postali eno ljudstvo« (1 Mz 34,16)

Kljub izpolnjenemu pogoju, »da so možje pripravljeni privoliti, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo le s pogojem, da se med nami vsak moški da obrezati, kakor so obrezani oni« (1 Mz 34,22). Ko so se obrezali in jih je tretji dan bolelo, sta Dinina brata pobila vse moške in vse drugo zaplenila.

Tudi poželenje ne more ustvariti edinosti. Kakor pravimo, da odeja pokrije vse razprtije. Jih samo začasno pokrije, ne pa odpravi.

Vzrok za delitev je greh, ki ga človek sam, čeprav je njegov trud in doprinos k rešitvi nujen, ne more odpraviti. Zato Bog po preroku Ezekijelu napoveduje: »Dal jim bom eno srce in novega duha bom položil v njihovo notranjost. Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce« (Ezk 11,19). Tudi razdeljene Izraelove rodove bo sam Bog povezal: »Tako jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, vzel bom Jožefov kos lesa, ki je v Efrájimovi roki, in Izraelove rodove, ki so njegovi zavezniki, in jih pridel njemu, Judovemu kosu, ter naredil iz njiju en les, tako da bosta eno v moji roki« (Ezk 37,19).

Jezus, zlasti v Janezovem evangeliju, večkrat govori o edinosti med njim in Očetom: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30) in med ljudmi, za katere je tudi umrl: »… ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52).

Apostol Pavel pravi o njem: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo« (Ef 2,14). S steno pregrade tj. steno, ki je pregrada, ali steno, ki je del ograde, Pavel najbrž misli na ločilni zid v jeruzalemskem templju, ki je pod smrtno kaznijo prepovedoval poganom prehod iz dvora poganov v sveto. Kristjan je s krstom vključen v edinstveno telo, v katerem so združeni Izraelci in poganski narodi. In to Telo, Cerkev, je jedro za zedinjenje vesoljstva, dovršitev Kristusove skrivnosti, »združenje vsega pod eno glavo«.

Pismo Efežanom zato slavi Cerkev − Kristusovo mistično telo − kot vesoljno resničnost, zemeljsko in nebeško obenem, kot dejansko uresničenje božjega načrta novega stvarjenja, v katero pisec usmerja pogled vernikov. Zato smo lahko: »Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica« (Ef 4,4). Eno telo in en Duh: eno mistično Kristusovo telo, Cerkev, in en Sveti Duh, ki to telo prešinja in poživlja.

Pismo Hebrejcem od začetka do konca primerja obljube in njihovo uresničenje, stare podobe in njihovo izpolnitev. Z ostrim pogledom spremlja božji načrt, ki iz dveh zavez dela eno, hkrati pa se dobro zaveda novosti in končnega pomena razodetja, ki ga je prinesel Kristus.

Kako pa je danes? Sodobna družba sicer navzven postaja vedno bolj enovita, na znotraj pa še nosi razklanost izvirnega greha, ki je brez Boga ne bo mogla zaceliti. »Tudi v naši dobi, piše CS (25−26), se iz različnih vzrokov vse bolj množe medsebojni odnosi in oblike medsebojne odvisnosti … Medsebojna odvisnost postaja iz dneva v dan tesnejša in se polagoma razprostira na ves svet.« Ta medsebojna globalna odvisnost pomeni, da je zgodovina človeštva ena sama. Vsi smo ena sama družina, pa čeprav lahko tudi sprta med seboj. Zato nas morajo še toliko bolj boleti razlike in krivice, ki se v tej skupnosti pojavljajo. Kristjani smo dolžni najprej sami med seboj živeti, ne samo zemeljsko − globalno edinost, v katero smo kar nekako potisnjeni, ampak tudi duhovno edinost, ki izhaja iz Očeta in Sina po Svetem Duhu in naj se po nas razliva na ves svet. Amen.

6. Velikonočna nedelja

Apd 15,1−2.22−29; Raz 21,10−14.22−23; Jn 14,23−29

14,23 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

24 Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.

25 To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas.

26 Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

27 Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.

28 Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene.

29 In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.

30 Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič,

31 vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

 Zdaj odhajam

Šestletna Marija je vsak dan opoldne, ko je prišla njena mama na opoldansko  malico, skakala od navdušenja. Mama jo je spotoma, ko je šla domov, pobrala pri sosedih, ki so jo varovali. Potem sta bili eno uro skupaj. Igrali sta se, zabavali in pogovarjali. Hude težave pa so se pojavile, ko je bilo treba iti na razen. Marija je postala histerična in je uprizarjala neprijetne scene. Hotela je imeti vedno ob sebi svojo mamo.

Nekega dne je njena mama prenehala prihajati domov na opoldansko srečanje. To je Marijo zelo užalostilo. Spraševala se je, zakaj je ni in ali jo mama sploh še ljubi.  

Čez leta je Marija ugotovila, da je njena mama še vedno hodila domov, toda ni se ustavila pri sosedih, da bi pobrala tudi njo. Z okna svoje hiše jo je opazovala med opoldanskim kosilom, kako se je igrala na sosedovem dvorišču. Mama je hrepenela po srečanju s svojo hčerko, toda zaradi Marijinega dobrega si tega ni privoščila. Vedela je, da se mora deklica naučiti samostojnosti.

V resnici se je Marija začela bolj samostojno razvijati v zdravo deklico in njena histerija je izginila. Ko je bila starejša, je spoznala, da ji je tudi mamina odsotnost koristila. Spoznala je, da ni mogla imeti mame ves dan ob sebi, saj nikoli ne bi mogla postati samostojna.

S podobnimi primeri histerije in solza se ob začetku šolskega leta srečujemo kateheti in učitelji zlasti v nižjih razredih, ko se otroci tako težko ločijo od svojih staršev in gredo v njim neznani in novi svet. In vendar je tudi vse to potrebno.

Nekaj podobnega se je zgodilo v današnjem evangeliju. Učenci so bili žalostni, ker se je Jezus poslavljal od njih. On pa jim pravi: Za vas je dobro, da odidem. Odhajam, da vam prostor pripravim, če ne bom odšel, tolažnik Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, ne bo prišel. Sveti Duh, ki vam ga bo poslal moj Oče, vas bo učil vsega in spolnil vsega, kar sem vam povedal.  

Jezus da apostolom jasno vedeti, da je čas in da je dobro, da jih za nekaj časa zapusti. Začeti morajo namreč novo obdobje duhovne rasti. Začeti morajo na novo in na svoje. Kar je bilo potrebno Mariji in Jezusovim učencem, je potrebno tudi nam. Pridejo trenutki v življenju, ko se nam  zazdi, da nas je Jezus zapustil. Zazdi se nam, da nas je zapustila sreča, da so nas zapustili naši bližnji, da so nas zapustili uspehi, da nas je zapustilo zdravje, in še bi lahko naštevali. Zdravja se znamo veseliti in ga znamo ceniti šele, ko ga izgubimo. Tudi duhovnik, na katerega smo bili navajeni in navezani, nas lahko zapusti. Tudi to nam lahko pomaga k večji duhovni samostojnosti in večji odgovornosti za rast božjega kraljestva med nami.

Vzemimo rast vere. So trenutki, ko doživimo, da nas Bog ne usliši, da nas niti ne posluša. Toda ali je res pristna tista vera, ki vedno nekaj hoče in zahteva. Ali je res pristna tista ljubezen, ki vedno gleda le nase? Mogoče smo res kdaj imeli vero, ki bi lahko gore premikala, sedaj pa občutimo nemoč in zapuščenost in naša vera ne bi mogla premakniti niti mlina na veter. Mogoče smo doživljali veliko srečo, ko smo sodelovali v cerkvi kot strežniki, pevci, bralci, mladinci, ali ko smo bili še prvoobhajanci. Sedaj pa je vse to minilo. Mogoče smo bili tudi v komunističnem sistemu bolj gotovi, kaj je prav in kaj ne in kaj naj počnemo, kot smo sedaj. Ali naj jočemo za izgubljenim otroštvom v naši rasti? Ali nas je res Bog zapustil ali pa se je le umaknil od nas, da bi postala naša vera bolj zrela? Resnica je, da nas Bog še vedno ljubi in da nam je še zdaj blizu, toda zaradi našega dobrega nas ne more objeti tako kot bi si želeli, drugače ne bomo nikoli odrasli. Čas je, da začnemo novo obdobje v naši duhovni rasti.

Čas je, da spoznamo, da lahko molimo in tudi moramo moliti, tudi če nimamo pri tem ne vem kakšnih duhovnih doživetji. Čas je da začnemo hoditi k maši tudi, če nas ne vleče več neko čustvo, neko doživetje, ali mama ali tata ali tradicija. Čas je, da spoznamo, da vera ni čustvo, ampak predanost. Vera je naša predaja Bogu. Čas je tudi, da spoznamo, da naša predanost Bogu ne more biti odvisna od zadovoljstva, ki ga pri tem doživljamo. Sodobni človek se namreč vedno sprašuje: »Kaj bom imel od tega?« Če boš kaj od tega imel, potem to ni prava vera. Verujemo, ker nas je Jezus povabil, verujemo, ker nas je Jezus tako učil in smo tudi mi v moči njegovega duha spoznali, da je tako prav. Verujemo, ker Jezus veruje v nas, kot je veroval na križu, ko je za nas daroval svoje življenje.

Zbiratelj metuljev je v parku opazil čuden in redek kokon metulja, kako se je spuščal z veje. Odtrgal ga je in nesel domov, da bi ulovil metulja, ko se bi izlegel. Čez nekaj dni se je začel kokon premikati. Metulj si je začel utirati pot na prostost. Toda nič se ni zgodilo prvi dan in ne drugi dan. Tretji dan je zbiratelj sklenil metulju pomagati. Ko ga je previdno spravil na dan, je bil žalostno začuden. Metulj še ni bil popolnoma razvit in je kmalu poginil. Ko je zbiratelj o tem povprašal prijatelja biologa, mu je ta povedal, da je narava uredila to tako, da se mora metulj sam boriti za prostost. Ko je metulj sam sposoben predreti kokon, je sposoben preživeti. Metulj se mora nekaj časa sam truditi, da se utrdi za življenje.

Podobno smo narejeni tudi mi. Tudi mi se moramo boriti za svojo zrelost: naj si bo fizično ali psihično kakor tudi duhovno. Bog je v naše življenje programiral tudi napor, ki nam pomaga odrasti, ki nam pomaga utrditi ne samo naše mišice, ampak tudi našo vero. Trpljenje in preizkušnje nam pomagajo utrditi našo ljubezen. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši, saj je vse to potrebno. Bog nas spremlja in nam stoji ob strani, tudi ko ga mi ne vidimo. Še na poseben način je ob nas v sveti evharistiji. Čeprav ga ne vidimo, ga bomo lahko prejeli v svoje srce; čeprav ga ne bomo čutili, bo v nas in z nami. Amen.  

5. velikonočna nedelja

Apd 14,21−27; Raz 21,1−5; Jn 13,31−35

Nova zapoved

13,31 Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.

32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj.

33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti.

34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!

35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Moč ljubezni

Sreča, veselje, zmaga in uspeh je v tem, da premagamo privlačnost zemlje, to je, da premagamo žalost, obup, nesmisel in smrt. Moč, da premagamo te posledice izvirnega greha, ima ljubezen, ki se hrani iz Kristusove velikonočne skrivnosti. Vsaka prava ljubezen se hrani od zgoraj, iz duha. Užitek pa se hrani iz telesa, zato ne rešuje problemov pred katere je postavljen človek v tem življenju, ampak jih ustvarja. Ko užitek použije ves duh ga čaka smrt. Iger s smrtjo vidimo dovolj na televiziji. Čeprav so večinoma izmišljene, rodijo resnične sadove. Spoznajmo danes resnično zgodbo, kjer je ljubezen rodila zmago nad žalostjo in nemočjo.

Leta 1986 je 21 let staremu fantu Petru v prometni nesreči razbilo glavo. Možgani so bili zelo poškodovani in fant je padel v globoko komo. Zdravniki so družini sporočili, da fant verjetno ne bo preživel, če pa že bo, bo ostal v stalni komi.

Za to strašno novico je izvedela tudi Linda, dekle, s katero se je Peter nameraval poročiti. V nadaljnjih dneh žalosti je preživela ves svoj prosti čas v bolnišnici ob Petru. Gladila mu je lase, ga božala po licih, masirala obrvi in se z njim pogovarjala, kot bi bila na zmenku. Kljub vsemu je Peter ostajal v komi in ni dajal nobenega znamenja življenja. Tri mesece in pol je Linda hodila k Petru dan za dnem, se z njim pogovarjala, ga spodbujala, čeprav je bil navidezno mrtev.

Nato je nekega dne opazila, da je premaknil prst na roki. Čez nekaj dni so se mu premaknile veke. To je bilo toliko, kot je potrebovala. Proti nasvetom zdravnikov je pustila službo in bila ob Petru skoraj noč in dan. Ure in ure je masirala njegove roke in noge, ki so začele kazati znake, da spadajo k telesu. Končno je uredila, da so ga odpustili k njej domov. Vse prihranke je vložila v hišni bazen. Upala je, da bodo sonce, gibanje in voda predramili Petrove mrtve ude.

Potem je prišel dan, ko je Peter lahko spregovoril prvo besedo, ki pa je bila bolj brundanje kot kaj drugega. A ona jo je razumela in kmalu so se čudni glasovi spremenili v jasno govorjenje. Končno je prišel dan, ko je Peter zaprosil Lindinega očeta za roko njegove hčerke. Oče mu je odgovoril: »Ko boš lahko hodil po cerkveni ladji do oltarja, bo Linda tvoja.«

Dve leti kasneje je Peter hodil po ladji do oltarja. Pomagal si je sicer z berglami, toda hodil je in Linda je bila za vselej njegova.         

Dogodek in zgodba čudežnega ozdravljenja je pritegnil medijsko pozornost. Dobivala sta veliko čestitk in podpore. Ljudje, ki so imeli svojce v komi so ju klicali, naj jim svetujeta, kaj naj storijo.

Danes Peter govori počasi, toda jasno; hodi tudi počasi, toda brez bergel. Z Lindo imata otroke.

Zgodba čudovito osvetli današnji evangelij. Ko Jezus pravi: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,34−35). Če danes kaj potrebujemo, je to odkritje ljubezni, o kateri je govoril Jezus. Zgodba o Lindi in Petru nam kaže, da ima taka ljubezen velikansko celo čudežno moč. Ima moč človeka pripeljati iz smrti v življenje. Ima moč navduševati in buditi novo upanje in ustvarjati nov svet. Ljubezen je prebivališče Boga med ljudmi, pravi drugo berilo. »›In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.‹ Tisti, ki je sedel na prestolu, pa  je rekel: ›Glej vse delam novo!‹« (Raz 21,3−5).

V Indiji je mladi hindujec rekel začudenemu misijonarju: »Če bi vi res ljubili svoje bližnje, kot vas uči vaš evangelij, bi lahko spreobrnili in ustvarili novo Indijo v petih letih.«

V osemdesetih letih so vrteli film z naslovom Potreba po ognju. Francoskemu producentu so se s tem filmom uresničile sanje, da naredi film, ki bi prikazal to največje odkritje v zgodovini človeštva. Zgodba se odvija pred 80 000 leti, ko je človeštvu grozilo izumrtje zaradi vse večjega mraza, ki je nastopil z ledeno dobo.

Danes človeštvu na planetu Zemlja grozi izumrtje zaradi vse večje hladnosti v naših medosebnih odnosih. Ali zaradi premajhne topline ljubezni. Ne gre za temeljno potrebo človeštva po ognju, ampak za še bolj temeljno in prvobitnejšo potrebo po ljubezni do življenja. Po ljubezni, ki jo je Jezus oznanjal in ki jo je Linda izkazovala Petru.

To nam daje misliti in nam postavlja vprašanje. Ali bo človeštvo in ali bo slovenski narod odkril to ljubezen ob začetku tretjega tisočletja, ali pa bo izumrl? Ali bodo lahko naredili čez 80 000 let tudi film o tem, kaj je rešilo slovenski narod pred izumrtjem, ali pa bo za to že prepozno.

Končajmo z besedami Teilharda de Chardina:

»Nekega dne, ko bo človek obvladoval veter in morje, plimo in oseko, privlačnost in letenje, bo zahrepenel po Bogu, inženirju ljubezni. In takrat bo spet v svoji zgodovini odkril ogenj.« Amen.

              (Prim. Illustrated Sunday Homilies, Mark Link, str. 39.)

4. velikonočna nedelja, nedelja dobrega pastirja

Apd 13,14.43−52; Raz 7,9.14−17; Jn 10,27−30

10,27 »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.

28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.

29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.

30 Jaz in Oče sva eno.«

Vsi smo poklicani

Sveti oče Janez Pavel II. je za molitveni dan za duhovne poklice izdal poslanico z naslovom Življenje kot poklic. Vsi ljudje smo že ob stvarjenju dobili posebne sposobnosti in posebne naloge. Vsakega Bog kliče v posebno službo. Vsako življenje je poklicanost in vsak je poklican k sodelovanju pri graditvi boljšega sveta. Tudi tiste, ki Boga ne poznajo, kliče po darovih, ki jim jih je dal, po življenju, v katero jih je postavil, po vzgoji, ki so je deležni, in po vesti, po kateri jim govori. Vse te danosti lahko na različne načine uresničijo v svojem življenju. Najbolj pa v poklicu za katerega so poklicani, za katerega so sposobni ali primerni, kjer bodo najbolj lahko uresničili svoje sposobnosti in naredili največ dobrega.

Druga vrsta služb je služenje v krščanskem občestvu, kjer mora vsak kristjan odkriti svojo osebno poklicanost in nanjo velikodušno odgovoriti. Kristjani smo dolžni graditi in delati tudi za rast Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo v tem svetu in bi morala biti sol in kvas za ta svet.

Na svetovni molitveni dan za duhovne poklice pa je naša pozornost posebej usmerjena na potrebe in nujnosti po službenem duhovništvu in ljudeh, ki bodo pripravljeni slediti Kristusu v zahtevnem posvečenem življenju po evangeljskih svetih. Potrebujemo službene duhovnike, ki predstavljajo »neprestano garancijo zakramentalne navzočnosti Kristusa Odrešenika v različnih časih in na različnih krajih«. To delajo z oznanjevanjem božje besede, obhajanjem evharistije in drugih zakramentov, vodijo krščansko skupnost na poti v večno življenje.

Potrebujemo može in žene, ki s svojim pričevanjem ohranjajo v kristjanih živo zavest o temeljnih vrednotah evangelija.

Naj Sveti Duh prebudi obilo poklicev za posebne naloge, da bodo v božjem ljudstvu oznanjali evangelij in vsem olajševali razumevanje smisla bivanja kot odseva božje lepote in sreče.

Številni mladi so željni evangeljskih vrednot, pa pogosto ne morejo najti poti do njih. Ti potrebujejo dobrih pastirjev in vodnikov. Samo Kristus je pot, resnica in življenje. Zato je potrebno, da jim pastirji pomagamo do srečanja s Kristusom in do vzpostavitve globoke vezi z Njim.

Ne smemo pričakovati, da bo klic Gospoda, ki kliče, prišel na kakšen izreden način do ušes bodočega duhovnika. Vse bolj je treba ta klic spoznavati in presojati iz vsakdanjih znamenj, po katerih se vsak dan pametnim kristjanom razodeva božja volja.

Papež se obrača tudi na krščanske starše. Rad bi, da bi bili blizu svojim otrokom: »Ne pustite jih same pred velikimi najstniškimi in mladostnimi izbirami. Pomagajte jim, da jih ne bo premagala mrzlična težnja po materialnem in jih vodite k pristnemu veselju, veselju duha. Pomagajte, da bo v njihovem srcu, ki ga navdaja strah pred prihodnostjo, odmevalo osvobajajoče veselje vere. Vzgojite jih, da bodo »okušali raznovrstno človeško veselje, ki nam ga Bog pošilja na pot; veselje bivanja in življenja; veselje čiste in posvečene ljubezni; pomirjajoče veselje ob naravi in molku; včasih trpko veselje ob skrbnem delu; veselje in zadoščenje ob izpolnjeni dolžnosti, veselje čistosti, služenja, delitve z drugimi; veselje žrtve, ki spada k bistvu Kristusove velikonočne skrivnosti.«

Prizadevanje družine naj podpirajo kateheti in krščanski učitelji, ki so na poseben način poklicani, da v mladih oblikujejo čut za poklicanost. Njihova naloga je voditi nove generacije tako, da jim bodo pomagali odkriti, kakšen načrt ima Bog z njimi, in v njih gojiti pripravljenost, da sprejmejo življenjsko poslanstvo, ko jih bo Bog poklical k temu. To se bo zgodilo s postopnimi odločitvami, ki pripravljajo pot do popolnega »da«, v moči katerega je vse bivanje postavljeno v službo evangelija.

(Iz poslanice svetega očeta ob 38. svetovnem molitvenem dnevu za duhovne poklice)

3. velikonočna nedelja

Apd 5,27−32.40−41;Raz 5,11−14; Jn 21,1–9

Jezus se prikaže sedmim učencem

21,1 Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle:

2 Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj.

3 Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu:»Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.

4 Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.

5 Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.«

6 Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči.

7 Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero.

8 Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

9 Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh.

10 Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!«

11 Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala.

12 Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod.

13 Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

14 To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.

Jezus in Peter

15 Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!«

16 Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!«

17 Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce!

18 Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.«

19 To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

Vrzite mrežo na desno stran

Jezus je vstal od mrtvih in se prikazoval učencem. Ti pa še sedaj ne vedo, kaj naj delajo. Jezusovo podjetje so pustili na pol poti in začeli opravljati prejšnje poklice, ki so jih bili vajeni. Zopet so začeli loviti ribe, toda ribolov jim ne gre več tako dobro od rok. Čeprav ne vedo, kako naprej, poti nazaj, tako je videti, tudi več ni. Ali bi se, potem ko so z Jezusom doživeli tako velike reči in dobili tako odlične naloge, lahko zadovoljili samo z ribolovom?

Podobno se je zgodilo z nekim bogoslovcem, ki sem ga dobro poznal. Sredi študija teologije se je vsega naveličal in ni vedel, kako naprej. Vse se mu je zdelo prezahtevno, prezapleteno in negotovo. Odločil se je za navadno življenje delavca. Točno sem vedel, kaj se bo zgodilo. Poklic delavca za tekočim trakom ga ne bo zadovoljil. V njem se ne bodo mogli uresničiti vsi prebujeni duhovni potenciali. Ker je imel duhovniški poklic, se je, že čez leto, vrnil nazaj v bogoslovje. Če ne bi imel duhovniškega poklica, bi si verjetno izbral kaj drugega. Poti nazaj v naši duhovni rasti več ni. Ustvarjeni smo, da gremo naprej.

Psiholog Robert Johnson pravi: »Vsaka človekova psiha ima vgrajeno razvojno potrebo po rasti, da združi nezavedno vsebino svoje podzavesti in da skupaj sestavi manjkajoče dele svoje osebnosti. Sredi svojega življenja večina od nas konča beg pred samim seboj in poskuša biti to, kar so.«

Sredstva javnega obveščanja, pa tudi šola in javno mnenje, nas hočejo odvrniti od tega, da bi bili posebneži. Zato vse življenje poskušamo biti nekdo drug. Kopije uspešnežev, popularnežev ali ubogljivi kupci reklamnih izdelkov. Vsak, ki ima oblast, moč, denar, nas poskuša ukalupiti v svoje interese, in mi se na vse pretege trudimo, da bi mu ustregli. Mislimo, da bomo postali bolj mi, če bomo imeli dobre znamke: obleko, avto, sodobno opremljeno hišo, če se bomo obnašali in govorili v skladu z modo. Pa ravno takrat, ko to delamo, postajamo manj mi in bolj to, kar drugi hočejo, da smo.

Uspešen podjetnik mi je potožil: odkar je njegovo podjetje zaživelo, nima nobenega časa več za verske stvari in za družino. Povedal sem mu, da mora na neki način zmanjšati svoje obveznosti. Ali naj preuredi poslovanje, najame še enega delavca ali pa zmanjša obseg poslovanja. In kaj mi je odgovoril: »Vi, gospod, nič ne veste. To se preprosto ne da. Če to naredim, sem pogorel.« »Tako boste pa pogoreli duhovno, kar je še bolj žalostno. Izbrati boste morali, kaj je za vas več vredno, denar ali duhovne vrednote,« sem mu odgovoril. Malo me je otožno pogledal in odhitel po svojih opravilih.

Sam ne ve, da je prav na ta način, kot sedaj deluje, ujet v potrošniško modo ali mrzlico. Prav nič posebnega ni, je le stereotipni suženj sodobne družbe in materializma.

Vreči mreže na desno ali drugo stran pomeni upreti se toku te družbe in živeti drugače. Napredovanje v službi ali v večanju zasebnega poslovanja je lahko vztrajanje na isti strani v isti materialni mrzlici po pridobivanju in večanju. Cilji, za katere si prizadevamo, niso po kakovosti višji od tega, kar imamo sedaj, večji so lahko le količinsko. Večanje proizvodnje, dobička, pa tudi tehnološke zahtevnosti izdelkov ni duhovni razvoj, ampak gmotni, največkrat celo na škodo duhovnega razvoja ali na škodo družinskih odnosov in dobrega počutja.

Apostoli so poskusili, čeprav je bilo nelogično, da bi že blizu obale, potem, ko so vso noč lovili, na besedo nekega tujca, ki ga takrat še sploh niso poznali, kaj ujeli. Še večje dejanje pa je bilo to, da so potem dokončno pustili mreže in spremenili svoje življenje. Postali so ribiči ljudi, obrnili so svet na glavo, ali bolje: šele oni so ga postavili na pravo mesto, ker so ljubili Jezusa bolj kot vse drugo. Srečanje z Jezusom je spremenilo njihovo življenje. Naj srečanje z Njim spremeni tudi naše življenje, da bomo lahko prestopili na drugo, resnično uspešno stran. Amen.

2. velikonočna

Apd 5,12−16; Raz 1,9−13.17−19; Jn 20,19−31

Jezus se prikaže učencem

19,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!

23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus in Tomaž

24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus.

25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«

28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«

29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi;

31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Neverni Tomaž

Sinoptiki Tomaža omenjajo le takrat, ko naštevajo imena apostolov.

Četrti evangelij pa ga izrecno omenja kar štirikrat. Takrat, ko je umrl Lazar in je Jezus rekel: »Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu« (Jn 11,14–15). Tomaž je takrat rekel svojim tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!« Drugič je Tomaž omenjen pri zadnji večerji. Tudi takrat ne razume Jezusovih besed in se hoče takoj prepričati: »›In kam grem, veste in za pot veste.‹ Tomaž mu odgovori: ›Ne vemo, kam greš in kako bi mogli vedeti za pot‹« (Jn 14,4–5).

Tretjič je omenjen v današnjem evangeliju, četrtič pa v dodatnem enaindvajsetem poglavju le bežno, ko je šel skupaj z drugimi apostoli ribe lovit.

Pogovor med apostoli in Tomažem je vmesni člen med prvim in drugim Jezusovim prikazovanjem. Tomaž hoče videti znamenja. Hoče dokaz za svojo vero. Jezus je že prej obsojal take zahteve pri Judih, ki so hoteli videti znamenja. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete« (Jn 4,48). Razlika pa je v tem, da nekateri hočejo videti čudež, da bi lahko utrdili svojo vero. Tak je apostol Tomaž. Tem bo Jezus, če ga bodo prosili, ustregel. Drugi pa so hoteli videti čudeže, da bi lahko Jezusa ujeli, kot farizeji in pismouki, ali da bi se zabavali, kot Herod. Tem Jezus ni nikoli ustregel. Nekateri danes prosijo − ali prosimo − za čudež, da bi čudež nadomestil naš trud ali da bi nam dal kakšne ugodnosti, odvzel trpljenje. Jezus bo gotovo naredil tako, da bo za nas najboljše.

Tomaž apostolom samim ni hotel verjeti, ker jim ni zaupal. Zakaj bi jim le? Peter in Andrej sta bila neizobražena galilejska ribiča. Matej je bil pobiralec davkov. Jakob in Janez sta bila otročja povzpetnika. Njihov nadomestni voditelj Peter je svojega učitelja zatajil. Vsi apostoli, razen Janeza, ki je bil še premlad, da bi predstavljal kakšno grožnjo ali pomoč, pa so se v kritičnem trenutku razbežali.

Tudi danes mogoče koga bega nedoslednost oznanjevalcev Kristusovega vstajenja. Na vsakem oznanjevalcu lahko najdemo kaj mrzkega. Posebno kritični so mladi. Ne smemo se ustaviti pri oznanjevalcu, na njegovi zunanjosti ali načinu izražanja, ampak sprejmimo oznanilo, ki ga oznanja. Vsak popotnik, ki išče zaklad, bo bil pripravljen na marsikatero neprijetnost na poti, samo da bo prišel do zaklada. Največji zaklad našega življenja je naša vera in božje kraljestvo. Kot iskalci zakladov smo tudi mi dolžni, da zaradi tega zaklada, ki je naša vera, pretrpimo in prenesemo marsikatero neprijetnost, samo da ga dobimo.

Kako z lahkoto verujemo vsemu, kar pišejo časopisi in se, žal, niti ne sprašujemo, če je resnično ali ne. Ali če je tisti, ki je to pisal, vreden zaupanja ali ne. Slabe novice takoj sprejmemo in jim verjamemo.

Tudi Tomaž je hitro verjel, da je Jezus umrl na križu, čeprav ga ni bilo zraven. Res je imel že nekaj izkušenj, kako se končajo take avanture. Že prej je namreč slabo kazalo za Jezusa. Predober je bil, preveč naiven, premalo političen, če pa se je sam spravil v odprt boj z voditelji.

Tragičnim in slabim novicam je laže verjeti, bolj smo jih vajeni. Toda, da je vstal od mrtvih, to se ne dogaja nikoli, zakaj bi moral sedaj to verjeti. Njega ne bo naplahtal nobeden. Sam hoče priti stvari do konca.

Tomaž ni verjel ne učencem ne Jezusu. Jezus sam je napovedoval, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Toda on je verjetno vse to preslišal. Tukaj bi se lahko vprašali, kako mi beremo, poslušamo in premišljujemo božjo besedo. Lahko tudi mi, kot Tomaž, samo napol. Jezusovih besed ne vzamemo zares ali jih preslišimo.

Še eno napako je naredil Tomaž, in ta je bila, da se je v trenutkih krize oddaljil od skupnosti. Hitro je odšel po svoje, zato ga ni bilo v skupnosti, kjer se je Jezus prikazal in ko se je porajala vstajenjska vera. Ko se pojavijo težave, smo še toliko bolj potrebni skupnosti, še zlasti Jezusove, ki ji pravimo Cerkev. Tu v skupnosti v molitvi in prejemanju zakramentov prejemamo moč vstalega Jezusa.

Sinoptiki, ki so prvi pisali svoje evangelije, apostola Tomaža in njegovih dvomov ne omenjajo, ker bi bili za apostola nekako neugledni. Zanimivo pa je, da je Tomaževa nevera prišla prav že apostolu in evangelistu Janezu. Ta je namreč zadnji pisal svoj evangelij. Da je laže prepričal svoje bralce o resničnosti Jezusovega vstajenja, je dogodek dobro opisal. Verovati v Jezusovo vstajenje je bilo za kristjane vseh časov najteže. Tomaževa nevera zato tudi nam bolj pomaga, kot bi nam njegova takojšnja verska gotovost.

Obenem se moramo zavedati Tomaževih besed, da se moramo sami iz lastnih izkustev prepričati o vstalem Zveličarju, da bomo lahko tudi mi rekli: »Jezus je vstal, srečal sem se z njim.« Tudi danes lahko duhovno doživimo Jezusovo bližino, Jezusove čudeže, njegovo roko, ki nas spremlja skozi življenje. Vstali Zveličar namreč še vedno živi po Svetem Duhu med nami.

Tudi nam se razodeva zato, da bi nam utrdil vero. Verski dvom sam na sebi ni nekaj slabega, saj nas spodbuja, da iščemo odgovore in poglabljamo svojo vero. Najbolj je to očitno v letih odraščanja, čeprav je poglabljanje vere naloga celega življenja. Ko jo najdemo, jo tako lepo na kolenih izpovejmo, kot jo je izpovedal Tomaž: »Moj Gospod in moj Bog.«

V dvomih in preizkušnjah nas tolaži Jezusov posebni blagor, ki velja prav nam, ki ga nismo srečali tako kot njegovi sodobniki: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Amen.

Velikonočna vigilija

1 Mz 1,1−2,2; 2 Mz 14,15− 15,1 …; Lk 24,1−12

Jezusovo vstajenje

24,1 Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile.

2 Kamen so našle odvaljen od groba in

3 stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle.

4 Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih.

5 Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi?

6 Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji:

7 ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹«

8 Tedaj so se spomnile njegovih besed.

9 Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim.

10 Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom.

11 Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli.

12 Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.

Jezusov odprti grob

Če hočemo razumeti vstajenje, se moramo najprej srečati s smrtjo.

Ali ste se kdaj srečali z mrličem od blizu? Nekatere spreleti že ob teh besedah. Zdrznemo se, ko se srečamo s smrtjo. Takoj se obdamo z vsemi obrambnimi mehanizmi: primernost in spoštljivost, o tem se ne govori. Smrt je povezana s trpljenjem in razkrajanjem vsega, kar sploh imamo. Za nekatere, ki nimajo vere, tudi vsega, kar so. Postavljena je kot zid v našem življenju in v naši sreči, zid, prek katerega ne moremo. Lahko se zaletavamo z glavo vanj, toda prebili ga ne bomo.

V vsej zgodovini je človek poskušal premagati smrt. Nesmrtnost je iskal v svojih gradbenih ali umetniški podvigih. Mrličem je dajal v grobove hrano, orožje in razne druge predmete, da bi lahko živeli tudi po smrti. Razglašal je svoje voditelje za nesmrtne bogove. Trupla umrlih je mumificiral in jim zidal grobnice. Iskal je nesmrtna zelišča in zdravila. Danes preučuje genske zapise, zamrzuje trupla, da bi lahko ustvarjal nova ista telesa in bi tako lahko večno živel. Nikomur ni uspelo. Vsi ti poskusi se nam zdijo otročji in smešni, vendar izražajo človekovo najglobljo željo po večnem in popolnem življenju. 

Pomislimo na berlinski zid, ki je toliko let razdvajal narode, družine, zakone in prijateljstva. Bil je nepremostljiva ovira na poti k sreči. Koliko ljudi ga je poskušalo preplezati, le redkim je uspelo. Smrtnega pokrova groba ni pred Jezusovim vstajenjem premagal nihče. Danes je praznik Jezusove zmage nad smrtjo. On je prvenec vstalih od mrtvih. In sedaj, ko se je z Jezusovim vstajenjem prebila luknja v zidu, se podira vzdolž cele črte tudi pred našimi potmi in pod našimi rokami, če hočemo. Kako sproščujoč je občutek, ko bolečina razbite glave, ki se je neuspešno zaganjala v zid, mine in se prikaže svetlejša prihodnost.

S strmenjem spremljamo čudoviti dogodek človeške in božje zgodovine. Naravne zakonitosti so bile premagane. Kristus, kralj vesoljstva, je bil tudi zaprt v brezizhodnost človekovega življenja. Nemočan je bil kot mi, trpel je kot mi. Stal je osramočen pred Pilatom, s trnovo krono na glavi, pribit na križu, mrtev v grobu. Sedaj pa kraljuje kot zmagovalec vse zgodovine in vsega kar obstaja. On bo obrisal vse solze z naših oči. Vsa bednost, nemoč in vsa tragika našega življenja, ki se najbolj kaže v smrti, nima več svoje moči.

Danes smo se zbrali tukaj v cerkvi, da bi slavili Jezusovo vstajenje, zato ker se je pred 2000 leti zgodilo nekaj nepojmljivega. Božji Sin je prebil zid, lupino groba smrti. Življenje je ušlo nepremagljivemu prijemu smrti. Skozi to odprtino groba je smrti odtekla vsa moč. Ta odprtina groba je močnejša in pomembnejša kot vse vesolje in vsa zgodovina. Črna luknja, ki je vse do sedaj samo požirala in iz nje ni bilo vrnitve, se je končno odprla. Postala je izvor svetlobe za vse vesolje in vso zgodovino. Na koncu bo šlo skoznjo vse stvarstvo in se tako preobrazilo v novo nebo in novo zemljo. Ta odprtina v grobu nobenemu iskalcu ne pusti mirno spati. Skoznjo sije žarek upanja, ki ga ne more zasenčiti nobena stvar več.

»Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu« ( 1 Kor 15,55−57). Zmaga in želo smrti nas še mučita, toda premagati nas ne moreta. Greh in kultura smrti, ki iz greha izhaja, sta dobila nepremagljivega tekmeca. Ali smo se že odprli temu žarku, ki poskuša posijati tudi v našo notranjost? Našo notranjo praznoto, obup in brezizhodnost lahko odpremo temu novemu življenju le mi sami.

Ali ne doživlja Cerkev obdobja velikega nasprotovanja prav zato, ker se upira kulturi smrti? Od vstajenja naprej je postalo življenje vidno in otipljivo v občestvu Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo. V tem občestvu smo se danes zbrali, ker slavimo Kristusovo zmago nad smrtjo. Hočemo se naužiti božjega vstajenjskega življenja. Hočemo pogledati in  tudi stopiti skozi odprtino svojega groba v novo življenje.

Ne iščimo živega med mrtvimi. Grob je prazen, Kristusa ni v grobu, Kristus ni mrtev. Kristusa, in to vstalega, bomo našli v življenju, ker je ostal z nami po Svetem Duhu. Kristus ni samo predmet zgodovine, teologije, vzornik našega življenja. Ne, to je prazen grob. Kristus je živa oseba, ki živi med nami, živi za nas in v nas. Vera ni le zbirka lepih običajev, tolažba za žalostne in potrebne, morala za podivjani svet. Kristus je naš spremljevalec in prijatelj, z njim se pogovarjamo v molitvi, z njim se združujemo v evharistiji.

Samo živi in vstali Kristus je sposoben dati življenje temu mrtvemu svetu. On, ki je človeka in svet ustvaril, zanj umrl in zanj skrbi. On ga bo duhovno oživil in osrečil. Stopimo za njim iz ujetosti groba v življenje in si zapojmo aleluja. Amen.

Velikonočna nedelja

Apd 10,34.37−43; Kol 3,1−4; Jn 20,1−9

Jezusovo vstajenje

20,1 Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.

2 Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

3 Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu.

4 Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu.

5 Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil.

6 Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam,

7 in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu.

8 Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.

9 Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

Ljubezen je prva

Jezusovo vstajenje je nekaj nezaslišanega, zato vanj tudi ni lahko verjeti. Celo večina kristjanov ima težave z vero v Jezusovo vstajenje in posmrtno življenje. Tudi apostoli niso mogli takoj verovati, ampak so se jim te stvari zdele kot blodnje.

V današnjem evangeliju vidimo, kako so jih v veri v Jezusovo vstajenje prekosile pobožne žene. Žene so prišle prve k grobu. One so bile tudi, poleg apostola Janeza, edine, ki so vztrajale pod križem. Ženska narava gre zaradi čustvenosti in močne intuicije globlje od moške in tudi hitreje spoznava, seveda na svoj način. Marija Magdalena je šla zarana k grobu. To je bilo takoj po velikonočnih praznikih, ki so jih Judje praznovali v soboto. Beseda zarana se uporablja za četrto nočno stražo, ki je trajala od tretje do šeste ure zjutraj. Ljubezen je gnala Marijo iz Magdale in ji ni dala miru, da ni mogla spati in je tako odšla zgodaj h grobu.

Judje so verovali: dokler se ne začne truplo vidno razkrajati, je njegova duša še vedno nekako pri njem. To pa je gotovo tri dni. Zato je Marija Magdalena pohitela, da bi Jezusovo truplo pravočasno balzamirala. Jezus je bil v grobu približno en dan in pol, vendar je bil ta čas prenesen na tri dni. Čeprav je pohitela, ni vedela, kdo ji bo odvalil kamen od vhoda v grob; bil je namreč zelo velik.

Prišla je v jutranjem mraku in videla, da je kamen že odvaljen. Videla je tudi, da je grob prazen. Po glavi so ji začele rojiti čudne misli. Kaj bi to bilo? Ali so truplo ukradli? Ali so ga hoteli sovražni Judje oskruniti? Tekla je hitro in povedala enajsterim. Peter in Janez sta pohitela h grobu. Začela se je »frka in zbrka«. Stvari so še bolj ušle izpod nadzora, kot sta si predstavlja. Jezusovo telo se je izvilo iz prijema vseh zemeljskih zakonitosti.

Janez, ki je bil mlajši, je prišel prvi h grobu, vendar ni vstopil, ampak je pustil Petru kot voditelju, da si najprej ogleda nedotaknjene stvari. Kraj dogodka je bil zaščiten, kot ga danes zaščitijo kriminalisti, pa ne s trakom in stražo, ampak s spoštljivostjo in strahom. Saj ni tako lahko zgodaj zjutraj, ko je še mrak, vstopiti v grob. Peter je vstopil in videl, da povoji ležijo zviti na kraju, kjer je bilo Jezusovo telo. Niso bili razmetani, kot bi bili, če bi kdo hotel vzeti telo brez povojev, kar bi bilo čudno, ampak ležijo tako, kot da bi ovijali Jezusovo telo. Jezusovega telesa pa ni bilo v grobu, ampak se je zdelo, kot da bi izhlapelo. Peter si je vse to dobro ogledal in ugotovil, da Jezusovo telo ni moglo biti ukradeno, kajti skrunilci nikakor ne bi mogli tako pustiti povojev. Sedaj je vstopil Janez in Petrovi razumski ugotovitvi dodal še svojo ljubezen, po kateri se je ta apostol še posebej odlikoval. Rezultat je bil, da je bil takoj sposoben vse povezati in je prvi veroval v Jezusovo vstajenje.

Medtem pa se je Jezus že prikazal Mariji Magdaleni. Nanjo so mogoče apostoli v začetku gledali zviška. Mislili so, da jim zbija ugled, ker je imela sramotno preteklost. Zaradi Jezusove naklonjenosti do nje pa si je niso upali spoditi. Jezus jo tukaj zopet postavi nad vse in vsakemu, ki bi dvomil o njej pravi kot farizeju, ki ga je povabil v svojo hišo: »Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi« (Lk 7,47). Ljubezni je bilo dano prvenstvo, ne Petru ali čemu drugemu. 

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13), pravi apostol Pavel Korinčanom. Ljubezen se dokoplje do tam, do koder razum ne seže. Kdor dela dela ljubezni, ima vero. Iz del lahko pokaže vero. Kdor pa hoče samo vero, brez del, nima ničesar.

To veliko resnico premalo upoštevamo tudi v našem vsakdanjem življenju. Bližnjega ne poznamo in ne razumemo zato, ker ga nimamo radi. V Jezusovo in naše vstajenje premalo verujemo zato, ker ga premalo ljubimo. Ljubiti Boga pomeni ljubiti sočloveka, ki je v potrebi. Ljubiti Boga pomeni veseliti se svojega življenja in prepevati z vsem stvarstvom. V ljubezni vse postane en sam čudež vstajenja in življenja. 

Dirigent lahko dobro vodi orkester, če se vživi v stiske in čustva skladatelja simfonije, če se mu približa.

Ko je nekoč mlad slikar pokazal Gustavu Doreju svojo sliko Jezusa in ga vprašal za mnenje, je bil slikar nekaj časa tiho, potem pa mu je odgovoril: »Če bi ga imeli radi, bi ga bolje naslikali.« Ljubezen je tista, ki lahko spozna, razum je omejen. Najbolj pa to velja za vero. Če bi lahko nekaj razumsko dokazali, to ne bi bila več vera, ampak vedenje. Verujemo to, kar ni mogoče dokazati, zato potrebujemo ljubezen. Jezusovo vstajenje je največji zgodovinski dogodek in zgodovino tudi presega. Da bomo lahko spoznali veličino in vse posledice Jezusovega vstajenja, prosimo pri tej daritvi Jezusa, naj nam da močno ljubezen. Ljubezen, ki bo sposobna verovati in ljubezen, ki bo sposobna delovati. Amen.