Preskoči na vsebino


5.12.2021

 

2 . adventna nedelja

Bar 5,1−9; Flp 1,4−6.8−11; Lk 3,1−6

 

Janez Krstnik oznanja

3,1 V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene

2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu.

3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,

4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

5 Vsaka dolina naj se napolni

in vsaka gora in hrib naj se zniža.

Kar je krivo, naj bo ravno

in razkopana pota naj bodo gladka.

6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.

 

Divji sivi volk

 

V 13. stoletju je v Italiji ob vznožju Apeninov ležalo mestece Gubbio. Imelo je lepe cerkve, lep trg in tudi lepa civilna poslopja. Ljudje so bili zelo ponosni na svoje mesto. Kot je bilo takrat v navadi, so imeli tudi bogato lastno nošo. Kamorkoli so šli so s ponosom, ki je mejil že na ošabnost, poudarjali, da so iz Gubbia.

Neke noči pa se je iz gozda bližala mestu zlovešča črna senca. Utirala si je pot po trgih in njegovih ulicah. Naslednje jutro so meščani odkrili strašen prizor − razmesarjenega starejšega moškega z zdrobljenimi kostmi. Vsi so bili iz sebe. »Kdo je mogel priti v naše mesto in storiti ta strašni zločin?« so se spraševali. Naslednjo noč so prvič vsi spali pri trdno zapahnjenih vratih. Vsi so bili doma na varnem razen nekega dekleta. Zjutraj so jo našli enako razmesarjeno kot starčka. Ko so se zbrali okrog njenega trupla, je nekdo povedal: »Videl sem, kaj se je zgodilo.« »Kaj?« so spraševali. »Mimo hiše sem zvečer videl prihajati strašnega sivega volka. Gotovo je on to storil.«

Tistega dne je vse mesto govorilo, kaj bodo storili s strašnim divjim volkom. Ujeli ga bodo in pobili. Toda nihče si ni upal zastaviti svoje kože. Končno sta se dobila dva pogumna. Sklenila sta, da bosta stražila. Ko se bo pojavil volk, ga bosta ubila ter tako požela veliko čast in hvalo. Tako sta torej šla na divjega volka. A volk ju je prehitel in ju pobil kot prvi dve žrtvi.

Ko so naslednjega jutra stali okoli njunih trupel, je nekdo predlagal, da bi poklicali na pomoč vojsko. Drugi pa mu je nasprotoval: »Če bi zaradi enega volka klicali na pomoč vojsko, bi se nam smejala vsa Italija. Noben trgovec ne popotnik ne bi več obiskal našega mesta.« »Kaj naj torej storimo?« so se spraševali.

Iz množice se je oglasila mala deklica in povedala, da je slišala za meniha v Assisiju, ki se pogovarja tudi z divjimi živalmi. Zakaj ne bi njega prosili, da bi se pogovoril s tem divjim volkom? Nekateri so mislili, da je to noro, ker pa ni imel nobeden boljšega predloga, so poslali naslednjega dne odposlance k svetemu možu s prošnjo, naj posreduje, če more, in jih reši strašne nadloge. Naj prisili volka, da bo spoštoval božje zakone. Ali pa naj volka prepriča, da bo šel drugam. Perugia bi si ga prav zaslužila. Ali pa naj gre v Spoleto. Tam so mu ljudje tako podobni, da ga ne bi niti prepoznali v svoji sredi.

Res so v sosednjem mestu našli meniha, ki se je pogovarjal z divjimi živalmi. Na zunaj pa ni bil videti kakšen junak. V razcapanih oblekah je skupaj s tovariši popravljal staro cerkev na obrobju mesta. Ugodil je njihovi želji in se šel pogovarjat z divjim volkom. Zvečer se je iz Gubbia odpravil v bližnji gozd in kmalu naletel na zverino. »Brat volk,« mu je rekel, »morava se pogovoriti.«

Naslednjega dne je menih stal na osrednjem trgu pri vodometu. Ljudje so se začeli zbirati in ga vpraševati, ali se je srečal z volkom. Se je z njim pogovarjal, ga je prepričal, da bo izpolnjeval božje zapovedi, mu je pokazal pot do Perugie? Sveti mož jim je odvrnil: »Veste, kaj morate narediti? Svojega divjega volka morate nahraniti.« »Saj to ni naš divji volk!« Sveti menih pa je samo ponovil: »Divjega volka morate nahraniti!« in skozi množico odšel proti domu.

Tudi tisto noč je prišla iz gozda temna senca divjega volka in si utirala pot po njegovih ulicah in trgih. Nenadoma pa so se pri neki hiši odprla vrata in izza njih je prišla posoda s hrano. Volk je pojedel svoj obrok in šel dalje. Še enkrat so se odprla vrata in še enkrat je izza njih prišla posoda s hrano za volka. Tako so začeli meščani Gubbia hraniti divjega volka in so z njim postali prijatelji, kolikor si pač lahko prijatelj z divjim sivim volkom.

Ko so po tem dogodku meščani Gubbia potovali po svetu in so jih ljudje spraševali: »Ali niste iz Gubbia?« so odgovorili: »Da.« »Ali nimate tam divjega volka?« Zdaj so še bolj ponosno odgovorili: »Da, imamo divjega volka in ga tudi hranimo.«

To se je zgodilo v srednji Italiji v času, ko je sv. Frančišek Asiški postavil prve jaslice. Na teh jaslicah je bil upodobljen tudi divji sivi volk.

Volk v zgodbi je lahko vsak izmed nas, ki potrebuje ljubezni, dobrote in pomoči. Prav zaradi te potrebe po ljubezni lahko postane resničen rek: »Človek človeku volk.« Ranjeni zaradi izvirnega greha, začnemo napadati in jemati bližnjemu to, kar mislimo, da bi nam sam moral dati ali da nam pripada. Pripraviti Gospodu pot pomeni ne imeti več bližnjega za tekmeca pri iskanju sreče, ampak za priložnost, da mu jo mi podelimo. Tujca se bojimo, prijatelj pa je dober ko kruh. Med prijatelji se vzpostavi pot, po kateri Kristus prihaja k nam.

Mi vsi smo prebivalci Gubbia, ki lahko hranimo potrebo bližnjega po ljubezni. Duhovno pa nas hrani Bog s svojo besedo in svojimi zakramenti. V evharistiji je On naša hrana. Odprimo mu vrata svojega srca. Amen.

 

 

 

1 . adventna nedelja

Jer 33,14−16; 1 Tes 3,12−4,2; Lk 1,25−28.34−36


 

Prihod Sina človekovega

1,25 »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov.

26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale.

27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo.

28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

 

Nauk smokvinega drevesa

29 Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa.

30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu.

31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo.

32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi.

33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

 

Spodbuda k budnosti

34 »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma

35 kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje.

 

Prihod plastičnega Jezusa

 

Legenda pravi, da je Bog, potem ko je ustvaril rastline, hotel preizkusiti njihovo budnost in vztrajnost. Nekatere so sicer res hitro poganjale, cvetele, rasle in rodile sadove, vendar so se tudi hitro utrudile. Začele so veneti in izgubljati liste. Le malokatere so vztrajale v zimskih viharjih in mrazu ali v dolgotrajnih poletnih sušah. Tem maloštevilnim z zimzelenim listjem ali iglicami je dal posebno nalogo. Postale so znanilke upanja in življenja. Te uporabljamo za adventne venčke in božično drevo, ker kažejo na življenje tudi takrat, ko mislimo, da je izginilo. Zlasti pa nam kažejo na božje življenje. Te rastline nas danes v adventnih venčkih skupaj z božjo besedo opominjajo k čuječnosti in pripravljenosti na sprejem najvišjega kralja. Prišel bo nad nas nenadoma kakor zanka.

Koliko nesreč se zgodi vsak dan: na cesti, v zraku, na morju, tudi doma. Nikjer nismo varni. Našo brezskrbnost mučijo vedno nove nevarnosti: nove bolezni, nove nesreče, nove oblike nasilja, ki jim ne moremo ubežati.

Božja beseda nam hoče povedati, da bomo nenadoma odšli s tega sveta in se srečali z Jezusom. Vse na tem svetu bo v trenutku brez pomena. Takrat ne bo časa, da bi se ukvarjali z obleko, pričesko, da bi razmišljali, kaj bi še rešili. Za vse to bo prepozno. Ostalo nam bo le nadnaravno življenje. Ali ga poskušamo rešiti za vsako ceno, kot naš največji zaklad ali pa se, ko slišimo besedo advent, začnemo ukvarjamo z nepomembnimi in praznimi stvarmi?

Kaj vse storimo, da bi napolnili to prazno življenje! Mislimo na to, kaj bomo za praznike oblekli, kaj bomo spekli, kako bomo naredili jaslice in kako okrasili božično drevesce, koga bomo obdarovali in kako, koga povabili na obiske in kam bomo odšli za novo leto. Ukvarjamo se z obrobnimi stvarmi, pozabljamo pa bistvo. Če bomo ta mesec obteženi samo s takšnimi skrbmi, ne bomo pripravljeni na Jezusov prihod.

Nevarno je, da se poskušamo kar sami potolažiti in osrečiti s svojimi zemeljski stvarmi, s prijatelji, sorodniki in z najbližjimi družinskimi člani, da ne bi ostali morda sami in da bi nam bilo lepo. To je vse lepo in prav, toda kaj je najvažnejše in česa ne smemo opustiti, če hočemo rešiti svoje nadnaravno življenje, če hočemo doseči najglobljo radost božičnega praznovanja?

Advent je čas upanja, ne iluzija − utvara zato, da bi pozabili na vsakdanje skrbi. Kristjani imamo do bližnjega, družbe in adventa drugačna pričakovanja kot pogani. Če preveč pričakujemo samo od drugih, je vprašljiva naša aktivnost. Če prav nič ne pričakujemo, je advent v nas ugasnil. Kako bedno je življenje brez upanja. Človekovo življenje je življenje upanja in pričakovanja izpolnitve vseh sanj, ki so nam bile položene v srce. Nobena lučka, noben celofan, nobeno doživetje ne more pomiriti naše fantazije in našega hrepenenja. Potujemo skozi življenje kot Odisej na svoji barki. Levo in desno nas vabijo sirene, da bi se zadovoljili s trenutno srečo in opustili romanje.

Če se kdaj na potovanju ustavimo, okušamo, da so pričakovanja dogodkov večja kot sami dogodki. Ko se pripravljamo na počitnice, potovanje in praznovanje, občutimo večje vznemirjenje in večjo srečo kot takrat, ko se pričakovanja uresničujejo. Ko pa minejo, si mislimo, da so odšla prehitro in nam niso dala tistega, kar smo pričakovali. Jezus nas usmerja prav na konec, na svoj končni prihod. Ta prihod naj pričakujemo in po njem naj hrepenimo. Ko ga pričakujemo, se naseli v naša srca izpolnitev in nas navdaja z veseljem.

V današnjem evangeliju je opisano tudi negativno pričakovanje, ko je rečeno, da bodo ljudje »hirali od strahu.« Negativna pričakovanja nas uničujejo in ubijajo. Toda kristjani se veselimo izpolnitve božjih obljub in veselega oznanila, ki ga poskušamo živeti.

Ta teden je pred nami tudi praznik sv. Miklavža. Kako smo se ga otroci veselili! Že tedne prej so nas starši laže navdušili za vsako dobro stvar, če so nam rekli: »Pazi, Miklavž že vse gleda in si sproti piše, če si zaslužiš njegova darila ali ne.« Novo, neznano in skrivnostno nas je vznemirjalo, ko smo pričakovali Miklavžev nočni prihod. Dobrega svetnika pa je spremljala zlovešča sodrga črnih parkljev, da ne bi stvari vzeli preveč na lahko, za zabavo. Ne, šlo je za življenje in smrt: za večno srečo in večno pogubo.

Ali je še kaj resnosti in strahu pri nas odraslih v pričakovanju drugega Jezusovega prihoda?

Kako moramo živeti svoje življenje, da bomo pripravljeni na Jezusov prihod, da ga bomo z večjim veseljem in navdušenjem pričakovali?

Tako, da naše življenje ne bo obteženo z grehi. Greh je največja sužnost temu svetu v katero lahko zapademo. Sveto pismo pravi, da naj ne bomo »obteženi s požrešnostjo in pijanostjo in s skrbmi tega življenja«. Naj ne bomo navezani na gmotne dobrine.

Poleti me je prijatelj vprašal: »Kako gledaš ti na to? Nameravam si kupiti jadrnico.« »Jadrnico?!« sem se začudil. »To je draga reč.« »Iz druge roke se da dobiti kar poceni,« je nadaljeval. Moram reči, da bi si tudi jaz želel z njim na križarjenje. Kljub temu sem mu odvrnil: »Veš, kaj pravi v Svetem pismu Pridigar na to: da je vse to za obtežitev mnogo mislečega duha. Samo pomisli, koliko skrbi in stroškov ti bo to povzročilo. Koliko taks s privezi, koliko vzdrževanja. Koliko tednov na leto pa si boš lahko privoščil na njej?« Ne vem, kako se je prijatelj odločil, vem pa, da nas lahko kakšno takšno početje popolno zaposli, da postanemo sužnji stvari.

Kako naj pričakujemo Jezusov prihod? Ne v lenobi ali nesmiselnem početju, ampak v tistem delu, ki nam ga je naročil Gospod, ko nas je za nekaj časa pustil same. Dolžni smo biti pripravljeni sprejeti tudi nova ali nadaljnja navodila. To pomeni biti pozorni na božje pobude. To zahteva vsaj občasno tudi zemeljsko nedejavnost in duhovno tišino, da bomo lahko takoj odprli, ko potrka.

Pričakujemo ga tudi v molitvi in premišljevanju božje besede. Tako, da gledamo naprej, prek stvari in vsakdanjih malenkosti, v večna obzorja.

Tako, da delamo za božje kraljestvo med nami, za mir, ljubezen in resnico. Kristus nas bo našel pripravljene, če ga bomo spoznali v naših trpečih bratih in sestrah. Ko bo prišel, nas bo sprejel kot svoje znance in tovariše, če ga bomo mi sedaj sprejemali v potrebnih. Kdor tako dela, se ne bo nikoli spotaknil, ampak bo jasno hodil prihajajočemu Gospodu naproti.

Želim vam lepo in dobro pripravo na Jezusov prihod. Amen.

 

34. navadna nedelja, Kristus Kralj

Dan 7,13−14; Raz 1,5−8; Jn 18,33−37

 

Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

 

Kristusovo in naše kraljevanje (za ta praznik je zelo primerna tudi pridiga 11. navadne nedelje)

 

Današnja zadnja nedelja cerkvenega leta nas usmerja v konec človeške zgodovine, ko se bo razodelo Božje kraljestvo v vsej slavi. Takrat, ko bo konec, bo vse kraljevanje izročeno Kristusu, kateremu pripadata zemlja in nebo, ki ju je ustvaril.

Vsemogočni in večni Bog ni megaloman, ki bi kar povozil naša prizadevanja in hrepenenja. Nasprotno od zemeljskih vladarjev, ki se trudijo za čim večjo zunanjo zemeljsko oblast, se on bori za vsako človeško srce.

Na zunaj se zdi, da Jezus to bitko izgublja, kot jo je izgubljal pred Poncijem Pilatom. Rimski cesarski namestnik je bil pripadnik ene najsijajnejših vojska v zgodovini človeštva. Pod seboj je imel množico sužnjev, ki so mu bili dolžni slepo pokorščino, tudi za ceno življenja. Jezus je stal pred njim kot nepomemben upornik, čudak, ki govori o resnici in hoče biti nekaj posebnega tudi za ceno krvi, zasmehovanja in trpljenja.

Pilat je imel zanj le malo časa in volje. Konec enega človeka in resnica ga nista zanimala. Nanju je gledal le v luči svoje oblasti in v odnosu do judovskega vprašanja: da se ne bi zaradi ene razsodbe stvar z Judi še bolj zapletla.

Zato danes rečemo, da je pilatovsko drveti mimo bližnjega, mimo njegovega trpljenja, mimo resnice in si umivati roke v dokaz nedolžnosti. Božje pa je tako kot Jezus za človeka dati svoje življenje, zanj žrtvovati čas, uspeh, denar…

V Jezusovem času je imel kralj popolno oblast nad vsem, kar je bilo v njegovem kraljestvu, celo nad ljudmi. Imel je pravico vzeti, karkoli si je želel, kajti vse je bilo njegovo. Še z večjo pravico lahko rečemo, da popolna oblast pripada Kristusu, ne samo za majhno kraljestvo na zemlji, ampak za vse vesolje, za vse, kar je, saj je on vse ustvaril. Njegova oblast nad njegovim in našimi življenji je absolutna: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,18).

Zemeljski kralji pa imajo to pravico samo, kolikor jim je »dana od zgoraj«. Kolikor Bog dopusti, da se zgodi, kakor je rekel Jezus v svojem zagovoru pri Pilatu. Njegovo kraljestvo je drugačno. Ni ga podedoval ali osvojil z nasiljem, ampak ga je ustvaril iz ljubezni. V nasprotju z zemeljskimi kralji ima Kristus resnično in dejansko oblast ne samo nad telesom, ampak tudi nad dušo. Svojo oblast pa izvaja z usmiljenjem in prizanašanjem. Pušča nam svobodo; lahko se obrnemo tudi proti njemu, on pa nas kljub temu spremlja ter usmiljeno in prizanesljivo ohranja pri življenju. Njegovo kraljevanje je v trpljenju za naše grehe.

Ljudje težko razumemo, da Kristusovo kraljevanje ni v časteh, gospodovanju in ugodnostih. Tega se je zavedal tudi sam, zato se za časa svojega življenja ni razglašal za kralja. Množice so ga zaradi besed in čudežev, ki jih je delal, hotele postaviti na prestol, on pa se je umikal na samotne kraje. Da je kralj je izjavil šele pred Poncijem Pilatom, ko je bil razbičan, opljuvan, ko so množice zanj zahtevale smrt. Svoji izjavi je takoj dodal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36).

Neprenehoma smo v isti skušnjavi, kot so bili Judje, ki so pričakovali od mesije zemeljsko kraljestvo. Ker Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj, so ga zapustili in obsodili na žalostni konec.

Nekrščansko je od bližnjega, od družbe in od Jezusa zahtevati zemeljsko kraljestvo. In če tega ne dobimo, mučimo vse po vrst: ženo moža, Cerkev, politike… Nisi sposoben, ne znaš, ne moreš, zakaj nisi tako uspešen kot sosed? Do Boga pa: zakaj si ustvaril tak svet, zakaj ne posreduješ, zakaj moramo trpeti krivice, kakšen Bog pa si?

Ne bo prav, če bomo življenje porabili za gradnjo zemeljskega kraljestva in bodo o nas govorili podobno, kot so imeli navado govoriti na pogrebih: »Za boljši kos kruha si zapustil očetove in materine vrednote, ker si vedel, da z njimi ne moreš shajati, da niso moderne. Zaradi boljšega kosa kruha nisi mogel praznovati nedelje in nisi imel časa za svojo družino in nisi mogel imeti več otrok, ker si vedel, da ne boš mogel vsem omogočiti boljšega kosa kruha …«

Lepše bi bilo, če bi rekli: »Zemeljske dobrine in zemeljska slava ti niso veliko pomenile. Do konca si bil zvest Bogu in njegovim načrtom. Služil si njegovemu kraljestvu v revnih in zapuščenih, v tistih, ki so potrebovali tvoje besede tolažbe in upanja ter tvoje srce.«

Na zunaj nismo in niti ne moremo biti kralji, ker je monarhija že preživeta stvar. Pa tudi če bi še bila, bi lahko bil kralj samo eden, vsi drugi bi mu morali biti podložni. Torej o kraljevi kroni lahko samo sanjamo.

Drugače je v duhovnem svetu. Pri krstu smo postali kraljevo duhovstvo, svet narod in pridobljeno ljudstvo. Zemeljskega kraljestva, krone, slave, bogastva, denarja torej nimamo; če pa kdo kaj takega že ima, bo lahko kmalu izgubil. Duhovnega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, pa nam ne more nihče več vzeti. Takrat smo postali sinovi najvišjega vladarja in dediči nebeškega kraljestva. Boljše kot biti kralj najsijajnejšega zemeljskega kraljestva je biti Božji otrok in imeti Božje dostojanstvo v sebi. Sreča namreč prihaja od znotraj. Duhovno kraljestvo je neminljivo in neuničljivo. Kljub temu ima sovražnika − to je greh. Ko grešimo, naša moč slabi. Počutimo se osramočene, sijaj izgine, dostojanstvo se izgublja, celo človečnost je poteptana. Izginja kultura, red in disciplina. Posledice vidimo tudi v naši okolici.

Če smo pametni, takoj pokličemo na pomoč najvišjega vladarja, ki nam rad pomaga s svojo besedo in svojimi zakramenti. Bog ima naša imena zapisana v svojem srcu. Pustimo mu, da nam da nekaj svoje ljubezni in svojega dostojanstva.

Kristus ne kraljuje s prestola s pomočjo vojske, ampak s križa s pomočjo ljubezni, ki se ne ustavlja niti pred najhujšim trpljenjem. To izražajo tudi idealistične podobe Kristusa Kralja križanega. Namesto trnove krone ima pravo. Namesto trpljenja in potrtosti ima na obrazu izraz zmagoslavja, ljubezni, dostojanstva. To je naš Kralj, čigar praznik danes slavimo. Tudi nas vabi, da postanemo njegovi posnemovalci, da se po njegovem zgledu v ljubezni darujemo za bližnjega in v sebi ohranjamo dostojanstvo, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali Božji otroci in dediči večnega nebeškega kraljestva. Amen.

 

 

33. navadna nedelja

Dan 12,1−3; Heb 10,11−18; Mr 13,24−32

 

Prihod Sina človekovega

»Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

 

Nauk smokvinega drevesa

»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

 

Nihče ne ve ne dneva ne ure

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.

 

Konec sveta

 

Cerkveno leto se bliža koncu. V tem času vsako leto premišljujemo, kako bo ob koncu sveta. Hude reči nas čakajo. Sveto pismo nas nima namena strašiti, ampak strezniti, da bi bili sposobni stvarno gledati na svoje življenje. Zemeljsko življenje ima začetek in konec. Zakaj bo konec tako krut, ne vemo. Mogoče so za koga tudi take grozote priložnost, da se v poslednjem trpljenju sreča z Bogom.

Konec sveta bo tudi precej spektakularen. Ne bo se končalo samo zemeljsko življenje, ampak se bo uničil tudi vesoljni red – »zvezde bodo padale z neba«. To so čudoviti prizori za sodobno hoollywoodsko filmsko industrijo. Mega death – velika smrt. Krščanstvo ni kultura smrti, ampak kultura življenja. Za kristjane je razdejanje zemeljskega reda uvertura v novo stvarjenje, v popolnejše življenje. Kot bi celotno stvarstvo zavpilo v porodnih bolečinah, ko se bo začel rojevati nov, poveličan človek in novo nebo in nova zemlja.

Ne vemo, ali bomo priča tem prizorom. Vse skupaj ne bo nič prijetno, saj bo šlo za naše življenje, naše trpljenje, za našo večnost. »Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?

Kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev« (Mal 3,2). Vprašanje ni naše zdravje, naša plača, naša hiša, ugled ali dobro počutje, ampak naša večnost.

Podobne prizore že danes gledamo dan za dnem na televiziji: poplave, požari, potresi, lakota, nesreče, teroristični napadi… Toda to je največkrat zunaj nas, kot v pravljicah, kot v filmu, kjer je vse samo igra, navidezna resničnost, privid. Lahko si mislimo, da je morda vse tudi res, toda predaleč je od nas, da bi nas ganilo.

Konec sveta bodo spremljali lažnivi preroki, kakršnih je bilo veliko v vsej zgodovini in jih tudi danes ne manjka. »Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil« (2 Tes 2,1−2). Mnogi ga napovedujejo, toda prišel bo, ko bo Božja volja. Za konec ve samo Bog. Naloga apokaliptičnih dogodkov je, da nas streznijo in opomnijo: »A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,3).

Rešila nas ne bo zavarovalnica. Nemogoče se je za vse zavarovati. Kaj nam pomaga zavarovalnica, če bomo neozdravljivo zboleli ali umrli? Nekoč so iz klesanega kamna gradili velika obzidja. Ogromno še danes porabimo za oborožitev, da bi si zagotovili svobodo in vsakršno premoč. Drugi stavijo na ekonomijo, znanost in tehniko, toda koncu ni mogoče ubežati. Božja beseda pravi, da pride kakor tat in nam vse ukrade. »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Lk 12,39−40). Na Jezusov prihod smo pripravljeni kadar smo v posvečujoči milosti in je naše življenje polno dobrih del. Vse drugo takrat ne bo veljalo nič, ker bo uničeno. Kakor ima vsak človek svoj poslednji dan, tako ga ima tudi zemlja in vesolje. Znanost pravi, da bo sonce, preden bo za vselej ugasnilo, še zadnjič pokazalo svojo moč. Povečalo se bo tako, da bi ga z zemlje takrat videli na dveh tretinah neba. Izparelo bo vsa morja in vsako življenje na zemlji, nato bo za vselej ugasnilo. »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine« (Ps 144,4). Toda mi bomo odšli s tega sveta že mnogo prej. »Zares, vsi naši dnevi se obračajo v tvoji besnosti, svoja leta končujemo kakor vzdih. Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo« (Ps 90,9−10).

Človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za večnost. Za ta svet se res ne splača živeti in zato tudi ne rojevati otrok. Smiselno pa je vse to početi za večnost. Otroku smo poleg telesnega življenja dolžni posredovati tudi duhovno življenje: vero, upanje, ljubezen. Tem vrednotam smrt ne more do živega. Po smrti se bomo zopet srečali kot velika nova družina z veliko hvaležnostjo do tistih, ki so nam omogočili večno življenje. V hvalnici velikonočni sveči molimo: »Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni.« Nič nam ne koristi to življenje, če ga ne pripeljemo v srečno večnost. »Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).

Na tem svetu se otroci včasih jezijo na svoje starše: »Kaj ste nas rodili za tako življenje, ki ni nič vredno!« V večnosti pa nas bosta vse prevevala veliko zadovoljstvo in hvaležnost.

Težave ki jih učenci doživljajo so samo uvertura v novo življenje. »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet« (Jn 16,20−21). Evangeljsko poročilo je v ljudeh, ki so po Jezusovi smrti doživljali apokaliptične grozote, budilo upanje na skorajšnje srečanje z Jezusom. »In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (Mr 13,27). Sporočilo vseh teh dogodkov je: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28).

Na tem svetu doživljamo konce. Eden takih je, ko se fant in dekle poročita, to je konec mladostniške svobode. Ženin in nevesta morata zapustiti starše, družbo in dotedanji način življenja. Mama joče, ko hčerka odhaja, toda ve, da je tako najboljše. Poroka pa je začetek novega življenja po katerem sta zaročenca srčno hrepenela in brez katerega se bi jima življenje zdelo nesmiselno.

Konec sveta bo težak, za vernega človeka bo to tudi dan veselega pričakovanja novega, večnega, popolnega življenja za katerega smo že živeli na tem svetu in za katerega, nas je Bog ustvaril. Amen.

 

32. navadna nedelja

1 Kr 17,10−16; Heb 9,24−28; Mr 12,38−44

 

Jezus obtožuje pismouke

Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«

 

Vdovin dar

Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

 

Naša dobrota

 

Današnja Božja beseda govori o darežljivosti in o čistosti naših namenov pri dejanjih dobrote.

Najprej zgodba, ki govori o našem dajanju iz obilja. Povabljen sem bil na martinovanje. Postregli so nam z mnogimi dobrotami, nazadnje smo na krožniku dobili še dva konca klobas. Vsega je bilo preveč in nekateri smo ponujali drugim svoje klobase ter jih nazadnje vrnili gospodinji, ker jih nikakor ne bi mogli pojesti, da se hrana bi metala proč. Te klobase smo dali iz svojega preobilja. Podobno kot nesemo obleke, ki so jih otroci prerasli na karitas, zato da nam ne bi več polnile omar.

Sedaj pa še zgodba, ko so dali, kot vdova, iz svojega uboštva.

Neko noč se je zaradi hude nevihte avto z novoporočencema zakopal na podeželski cesti. Naprej ni bilo več mogoče, noč je bila že pozna, zato sta novoporočenca odkorakala k bližnji hiši.

Potrkala sta in na vratih sta se pojavila oče in mati. Ženin ju je zaprosil, ali bi lahko pri njima počakala jutra, ker sta z avtom obtičala v blatu. Prenočila bi na tleh, na kakšnem kavču ali fotelju.

Ženin in nevesta nista imela več svatovskih oblačil, vseeno pa sta se nevede izdala, ker je iz nevestinih las padlo na tla zrno riža. Oče in mati sta se pomenljivo spogledala. Mati je odgovorila: »Seveda, otroka, na srečo imava celó sobo za vaju, samo malo bosta morala počakati, da jo na hitro pripravim. Medtem lahko prineseta stvari iz avtomobila.«

Naslednje jutro sta nameravala oditi, ne da bi zbudila gostitelja. Na omarici sta pustila pošteno plačilo in se hotela po prstih odtihotapiti skozi dnevno sobo proti izhodu. Toda v dnevni sobi sta oče in mati počivala na foteljih. Sama sta izbrala trdo ležišče, da bi lahko bolje ugodila gostoma. Za trenutek sta ju tiho opazovala, potem sta se vrnila v sobo in podvojila plačilo.

Zgodba osvetljuje ravnanje uboge vdove, ki ni dala od svojega obilja, ampak od svoje revščine. Gostitelja sta dala to, kar sta sama nujno potrebovala, in dala sta z veseljem iz srca.

Starši so sposobni zaradi otrok trpeti lakoto in pomanjkanje, da imajo le otroci odprto pot v življenje. Tudi v živalskem svetu imamo zato pretresljive zglede. Pelikan si, če ne more več hraniti svojih mladičev, s kljunom prekljuva vrat, da lahko mladiči pijejo njegovo kri. To podobo je Tomaž Akvinski uporabil tudi v evharistčni pesmi, ko prosi Jezusa: Daj krvi mi svoje Jezus pelikan…

Pravi dar je dati samega sebe; ne samo nekaj dela, nekaj denarja ali nekaj molitve, nekaj časa, ampak samega sebe, svoje srce.

V tem nam je popoln zgled Bog sam, ki je tudi podoben ubogi vdovi. In kdaj lahko postane Bog tako ubog kot uboga vdova? To je takrat, ko nam da svojega Sina, vse, kar ima, da bi za nas v popolni žrtvi iz ljubezni umrl na križu.

Pri darovanju je pomemben tudi namen. Čemu dajemo? Pravi namen je ljubezen do bližnjega, ker smo veseli, ko dajemo; ker čutimo, da je tako prav in da moramo tako narediti. Bog nam to govori po vesti. Nepravi namen pa je, če dajemo zato, da nas bodo ljudje pohvalili, cenili ali da se nam bo to povrnilo.

Poznamo tri vrste darovalcev: 1. očitajoči darovalci, ki dajo, vendar nejevoljno in še oponašajo; 2. dolžnostni darovalci, ki dajejo, kot bi plačevali račun za elektriko; vedo, da je to njihova dolžnost; 3. hvaležnostni darovalci, ki dajejo, ne da bi jim kdo rekel in ne da bi bili dolžni; dajejo z veseljem iz vsega svojega srca.

Očitajoči darovalec reče: »Sovražim stalno fehtarjenje.« Dolžnostni darovalec reče: »Spet sem dolžnik.« Hvaležni darovalec reče: »Hočem dati.«

Vzemimo nedeljsko mašo. Kako darujemo Bogu svoj čas in svoje češčenje. Prvi reče: »Zakaj je treba ob nedeljah hoditi k maši?« Drugi reče: »Nedelja je, moram iti k maši.« Tretji reče: »Nedelja je, hvala Bogu, da bom lahko danes spet šel k sveti maši.«

Oče in mati v zgodbi sta dala, ne da bi ju kdo silil, ne da bi bila dolžna, ampak, ker je njuno srce to želelo.

Dajemo lahko na različne načine različne stvari, kar je v primernih okoliščinah potrebno ali k čemur smo v srcu poklicani.

Sovražniku dajemo odpuščanje (raje mu bi dali nekaj dobrih naukov, toda ti bi ga še bolj oddaljili od nas), prijatelju zvestobo, otroku dober zgled, očetu spoštovanje, materi srce, sosedu roko, Bogu daritev, revežu dar. Poznamo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam povedo, kaj moramo komu dati.

Bog nas vabi k velikodušnosti z besedami: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

V središču današnjega evangelija niso tisti, katerim dajemo, tem je mogoče vedno kaj očitati. Revežu, zakaj si sam ne pomaga, saj bi lahko kaj delal. Ali kakor je to v današnjem evangeliju: zakaj naj uboga vdova daje za razkošen tempelj? Bogastvo templja in bogastvo Cerkve je bilo vedno spotika za darovanje. V središču tudi ni dar, tisto, kar dajemo. Uboga vdova je dala samo dva novčiča. V središču današnjega evangelija je darovalčevo srce. Kako veliko srce smo sposobni imeti. Večje, kot imamo srce, bolj ga bo lahko Bog napolnil s svojimi darovi.

Ko hoče Bog koga obdariti, ga najprej sam prosi, kakor je lepo opisal Rabindranath Tagore. Berač je šel s svojo malho, polno pšeničnih zrn, po poti. Naproti se mu je v razkošni kočiji pripeljal kralj. Berač se ga je razveselil, ker je upal, da bo od njega dobil lep dar. Ko se je kočija ustavila, je kralj stegnil roko in vprašal berača, ali mu ima kaj dati. Razočarani berač segne v svojo malho in da kralju tri zrna. Kralj se je lepo zahvalil in kočija se je odpeljala. Ko je zvečer berač stresel zrnje na mizo, je ugotovil, da so tri zrna zlata. Tedaj mu je bilo žal, da ni bil bolj darežljiv.

Apostol Pavel pravi: »To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Bog se v svoji darežljivosti ne da prekositi. Ko ga prosimo za rožo, nam daje cvetoče poljane; ko ga prosimo za vodo, nam daje oceane; ko ga prosimo za svobodo, nam daje vesolje; ko ga prosimo za hrano, nam daje svoje telo in kri; ko ga prosimo za zdravje, nam da večnost. Amen.

 

3 1. navadna nedelja

5 Mz 6,2−6; Heb 7,23−28; Mr 12,28−34

 

Največja zapoved

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

 

Ljubiti bližnjega z vsem bogastvom

 

Naša ljubezen do Boga se pokaže v odnosu do bližnjega. Ne gre le za gmotno pomoč, ampak tudi za prijateljstvo, vero, upanje; vse to lahko delimo z bližnjim, če sami imamo. Kar imamo, lahko tudi delimo. Če smo skopuhi, imajo gmotne dobrine v oblasti nas in jim služimo, zato jih ne moremo deliti z bližnjim.

Prvo Janezovo pismo pravi: »Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jan 3, 17−18).

Nekemu kmetu je polje dobro obrodilo, zato je naredil večja skladišča. Nato je pa je svoji duši, in ne svojemu telesu, rekel: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19). Vsem nam danes kar dobro uspevajo naša polja. V blaginji pridelkov in izdelkov, ki jih imamo na voljo, pa lahko pošljemo namesto telesa počivat dušo in ji rečemo: duša moja, dovolj imaš bogastva, ne sekiraj se in se ne trudi z raznimi vprašanji, ki ti ne morejo prinesti dobička in uspeha. Vse, kar si želiš in potrebuješ, je le gmotno bogastvo. In kaj se bo zgodilo, z dušo človeka, ki misli samo na bogastvo? Uničena bo tako ali drugače. Življenje brez duše, brez nadnaravnega prinaša smrt. »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20) V blaginji postanemo duhovno otopeli, manj usmiljeni, bolj brezčutni, kot da bi pozabili, kako je, če nimaš. Skratka, v blaginji lahko postanemo brezdušni.

V vsej zgodovini pa Cerkev pozna tudi bogate dobrotnike. Z Jezusom so poleg apostolov hodile, na veliko začudenje Judov, tudi žene: Marija Magdalena, ki je bila prej velika grešnica; Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so mu s svojim premoženjem stregle. O tem pišejo Matej, Marko in Luka.

Dobro je, da od svojega imetja nekaj podarimo. Evangelij ne govori, da bi podarili samo od svojega bogastva, ampak celo od uboštva. Za zgled nam postavlja ubogo vdovo, »ki je dala vse, kar je imela« (Mr 12,43). Tobija naroča svojemu sinu: »Če premoreš veliko, dajaj od tega miloščino v obilju; če imaš malo, si ne pomišljaj tudi od malega izkazovati miloščino! Tako si boš nabiral lep zaklad za dneve stiske. Zakaj miloščina nas rešuje smrti in nas ne pusti zaiti v temo. Vsi, ki dajejo miloščino, z njo prinašajo lep dar, ki je všeč Najvišjemu« (Tob 4,7−10). Če se otroci ne učijo darovati, tudi kot odrasli ne bodo darovali. Če ne daruješ prav ničesar, ko si revež, tudi kot bogataš ne boš daroval.

Damo naj tudi od svojega dela: »Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi« (Ef 4,28).

Jezus nas uči delati dobro s krivičnimi dobrinami. Krivične dobrine so vsa zemeljska bogastva, ker niso pošteno porazdeljena. Nekateri jih na lahko dobijo ali se jim sploh ni potrebno zanje truditi, drugi jih dobijo na nepošten način. Mnogi se za preživetje zelo trudijo, pa kljub temu stradajo. V zgodbi o krivičnem oskrbniku, ki se je zavaroval za čas, ko mu bo oskrbništvo odvzeto, pravi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9).

Krivični oskrbnik je pripravljen poteptati vsa pravila v svojih prizadevanjih za ta svet, še bolj bi morali biti mi vse pripravljeni zastaviti za večnost. Če niti z denarjem, ki ni resnična dobrina in ni niti naša, saj jo bomo morali tu pustiti, ne znamo pravilno ravnati, kdo nam bo lahko zaupal kar je resnično − duhovne dobrine, ki lahko postanejo prav naše. Prav jaz kot oseba to postanem npr. duhoven, pošteni pri delu in velikodušen v darovanju krivičnega mamona in deležen tega kar je Božjega.

Dajajmo tako, da bomo nagrajeni od Boga ne od ljudi. »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo« (Mt 6,2).

Kar dajemo, dajajmo z veseljem: »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Dajajmo prostovoljno in neprisiljeno.

Lahko damo samo čašo hladne vode in ne bomo ostali brez plačila.

Lahko damo polovico svojega velikega premoženja, kot je to storil Zahej, ko je Jezus prišel k njemu na obisk: »Polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8).

Lahko damo toliko, kot je potrebno, da se dobro opravi neko dobro delo, kot je to storil usmiljeni Samarjan, ki je ranjenega popotnika pripeljal do gostilne in plačal gostilničarju dva denarja ter obljubil še nadaljnjo pomoč do polne ozdravitve. Poleg denarja je dal svojo pozornost, čas pogum in trud (prim. Lk 10,25−37).

Ali pa smo povabljeni, da prodamo vse, kar imamo, in damo ubogim in imeli bomo zaklad v nebesih. Tako je bil povabljen bogati mladenič, pa se Jezusovemu vabilu k popolnosti ni odzval, ampak je odšel otožen (prim. Mr 10,22). Tako pa so storili mnogi: preroki, apostoli in drugi. Zapustili so vse in šli za njim in Jezus jim je dal stokrat toliko, kot so zapustili, se odpovedali, darovali… (prim. Mr 10,30).

Jezus nas ne uči preračunljivosti. Pohvali Marijino ljubezen, ki je v svoji zagnanosti Jezusu mazilila noge z dragim oljem. Tristo denarjev je bil letni zaslužek delavca.

Komur so veliko zaupali, bodo od njega še več terjali. Lakomniki ne bodo videli nebeškega kraljestva. »Laže je velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v nebesa« (Mr 10,25). Če imaš, ne reci revežu: pojdi, jutri ti bom dal.

Judovski filozof Maimonides, ki je živel v dvanajstem stoletju v Španiji, je naštel osem stopenj radodarnosti.

1. Prva stopnja je, ko daješ obotavljaje in z žalostjo.

To je dar rok, ne srca.

2. Druga stopnja je, ko daješ z veseljem, toda ne v sorazmerju s potrebo in trpljenjem.

3. Tretja stopnja je, ko daš v sorazmerju s potrebo in trpljenjem, toda ne prej, preden te prosijo.

4. Četrta stopnja je, ko daš z veseljem in sorazmerno in celo ne, da bi te morali prej prositi, toda daš v ubožčeve roke in s tem ponižaš siromaka.

5. Peta stopnje je, da daš na tak način, da potrebni prejme miloščino in ve, od koga jo je dobil, ti pa ne veš, komu je bila podeljena.

6. Šesta stopnje je, da prejemnik ne pozna darovalca, darovalec pa pozna prejemnika. (Tak je naš Miklavž.)

7. Sedma stopnja je darovanje na tak način, da prejemnik ne ve za darovalca in darovalec ne za prejemnika.

8. Osma, najodličnejša stopnja je tako dajanje, da revščino preprečimo. To je, da preventivno ustvarjamo v družbi in bližnjem take okoliščine, da revščine sploh ne bo. Amen.

 

 

30. navadna nedelja

Jer 31,7−9; Heb 5,1−6; Mr 10,46−52

 

Jezus ozdravi slepega Bartimája

Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

 

Slepci

 

Jezus je odhajal iz Jerihe. Obdajala ga je velika množica. V prve vrste okoli njega, kot se to dogaja tudi danes, so se prerinili mladi, zdravi in pomembni. Toda ubogi slepi Bartimaj se ni vdal v usodo. Klical je, čeprav se to ni spodobilo in čeprav so mu ukazovali, naj umolkne. Ko ga je Jezus poklical, je pustil vse, kar je imel − to je bil plašč, v katerem je spal in v katerega se je zavijal, ko ga je kraj pota zeblo.

Pustiti plašč je pomenilo za slepca isto kot izgubiti vse. Ubogi slepi berač je pač laže pustil vse in šel za Jezusom, ker, v nasprotju z bogatim mladeničem, o katerem smo premišljevali pred štirinajstimi dnevi, ni imel ničesar. Bil je podoben ubogi vdovi, o kateri bomo premišljevali čez dva tedna, ki ni imela drugega kot dva novčiča in je še tista darovala. Če veruješ vse staviš na Jezusa, če mu ne moreš vsega dati pomeni, da še ne veruješ, ne zaupaš, in še ne živiš zanj popolnoma. Ko je Bartimaj pustil vse je dobil vse, takrat je telesno in tudi duhovno spregledal. Njegova prihodnost ni bila več temna, ampak jo je osvetljeval Kristus.

Na nekem sredozemskem otočku je živel mož Nikolas. Svoj otok je ljubil in občudoval, kolikor ga je le mogel. Veselil se je vsega, kar je bilo na njem: peščenih obal, trave, rož, ptic, živali, morskega zraka… Tudi v starosti je izkoristil vsak trenutek, da se je lahko sprehajal ob obali. Ko tega ni več zmogel, so ga domači zjutraj posadili na stol pred hišo, šele zvečer pa se je pustil prinesti nazaj v stanovanje. Ko je prišel trenutek slovesa, je prosil, naj ga položijo na obalo. Z roko je zgrabil malo peska in umrl.

Takoj je prispel pred nebeška vrata, naprej pa ga niso spustili, ker je v roki držal še nekaj zemeljskega. Drugi so šli mimo, on pa je čakal. Prišel je njegov prijatelj. Nekaj časa sta klepetala, vendar ga tudi njegovo nagovarjanje ni pripravilo do tega, da bi se ločil od spomina na svoj otok. Končno je prišla njegova najljubša vnukinja. Stekla mu je v objem: »Dedek, ti ne veš, kako sem te pogrešala!« Takrat jo je dedek objel in iz rok mu je padel še zadnji ostanek zemeljskosti. Skupaj sta lahko odšla v prostore, ki so jima bili namenjeni. Začudena sta najprej opazila svoj ljubljeni otok, ki pa je bil zdaj v rajski lepoti še neprimerno lepši. Ljubezen ga je osvobodila napačne navezanosti na ta svet in mu omogočila popolnejšo pot.

Dokler se oklepamo starega, ne moremo izkusiti novega. Dokler smo navezani na meso, ne moremo izkusiti duha. Dokler smo navezani na svojo modrost, ne verjamemo Božji modrosti.

Slepo se oklepamo raznih miselnosti, ki so jih ljudje zasejali med nas in škodujejo našemu duhovnemu in vsestranskemu razvoju. Naštejmo nekaj takih zaslepljenosti in jim dodajmo kratke ugovore.

»Država najbolje ve, kaj je dobro za ljudi.«

Država ve kaj je najbolje zanjo. Ljudje pa imamo pravico, sposobnost in dolžnost odločati kaj je dobro za nas.

»Cerkev naj se ne vmešava v družbene zadeve.«

Naloga Cerkve je evangelizirati vse pore življenja, prekvasiti in presoliti vso družbo.

»Otroci so luksus, ker veliko stanejo.«

Otroci so Božji dar in so naše največje bogastvo.

»Nasprotnik je vedno hudoben in zloben.«

Premagajmo ga z ljubeznijo.

»Za vse so drugi krivi.«

Naj tisti, ki je brez greha, vrže prvi kamen.

Ljudje zatrjujejo. »Ne verjamem v čudeže.«

V življenju se nenehno srečujemo s samimi čudeži.

Ljudje mislijo: »Trpljenje je prekletstvo.«

V trpljenju pa doživljamo tudi blagoslov.

Ljudje se bojijo: »Če razdajaš, boš ostal praznih rok.«

Gotovo pa smo že izkusili: da kdor daje, prejema še obilneje.

Družba zatrjuje: »Na prvem mestu je preživetje.«

Jezus pa pravi iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo.

»Cerkev je prebogata.«

Vse kar ima so ji dali dobri ljudje. Koliko pa si ti zanjo prispeval, da ji lahko sedaj to očitaš.

»Cerkev me usužnjuje.«

Najbolj te usužnjuje tvoj greh in te ujetosti se lahko osvobodiš le v Cerkvi.

»Cerkev s svojim naukom zaslepljuje ljudi.«

Ne vem, ali to govorijo namerno ali v nevednosti. V času komunističnega enoumja in največje zaslepljenosti je bila Cerkev edina opozicija. Ravno tako danes poskuša človeka varovati proti vsakovrstnemu izkoriščanju s tem da zagovarja in poskuša živeti moralne vrednote.

Notranjih in zunanjih predsodkov ali zaslepljenosti je toliko, da je treba plavati proti toku in vpiti kot Bartimaj, če hočemo spregledati in iti svojemu pravemu cilju naproti.

Prvi dan stvarjenja je Bog ustvaril nebo in zemljo. »In Bog je rekel: »›Bodi svetloba!‹« (1 Mz 1,3) Nebo in zemlja brez luči postaneta zopet kaos, nimata nobenega smisla. Nihče ju ne bi mogel občudovati. Stvarjenje potrebuje svetlobo, ker je ustvarjeno za človeka. Tako tudi človek potrebuje razodetje – Božjo besedo, da bi odkril smisel svojega življenja, da ne bi odšlo v prazno.

Pri ozdravljenju slepega Bartimaja, še bolj pa pri ozdravljenju sleporojenega v Janezovem evangeliju (Jn 9,1−40) je Jezus hotel poudariti, da je najhujša duhovna slepota. »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet… toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,9−11). Farizeji so videli očitne čudeže, vendar jih niso hoteli priznati, ker jih je preveč oviral njihov greh. »Živite(mo) kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici« (Ef 5,8−9). Amen.

 

 

 

 

2 9. navadna nedelja

Iz 53,10­−11; Heb 4,14−16; Mr 10,35−45

 

Jakobova in Janezova prošnja

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila. « Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

 

Gospodovati ali služiti?

 

Današnji evangeljski dogodek se je zgodil na poti v Jeruzalem, kamor je Jezus šel trpet in umret. Ko se je približal mestu, sta Jakob in Janez pristopila k njemu s prošnjo za sedeža na njegovi levici in desnici. Če bo Jezus kje obnovil slavno izraelsko kraljestvo, bo to v Jeruzalemu, sta mislila, zato si je treba pravočasno zagotoviti dober položaj. Prošnja je povedana postopno. Šele, ko Jezus pokaže, da ju je pripravljen poslušati, izrazi vsebino.

Takrat so vsi pričakovali zemeljsko mesijansko kraljestvo. Jezus pa je oznanjal duhovno mesijansko kraljestvo, ki se bo dokončno uresničilo v onstranstvu. Pot do njega vodi prek Kalvarije, zato ju je vprašal ali moreta piti kelih, ki ga mora piti on sam, in biti krščena s krstom, s katerim je krščen on sam. Ker še nista vedela, kaj to pomeni, sta takoj zagotovila: »Moreva.« Kelih je bil splošno znana metafora za usodo, ki je namenjena posamezniku ali narodu kot celoti in to v dobrem in slabem. Tu je mišljeno zadnje. V stari zavezi je kelih tudi podoba Božje jeze. Jezus je v Getsemaniju obrnil podobo keliha na svoje trpljenje. S tem je hotel povedati, da zavestno sprejema nase Božjo sodbo, ki bi morala zadeti ljudi zaradi njihovega greha, zato bo njegovo trpljenje »odkupnina za mnoge«. Učencem pokaže novo merilo, ki velja za mesijansko kraljestvo, in to je služiti četudi je potrebno trpeti. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik.

Martin Luther King, ki se je boril za pravice črnskega prebivalstva v Ameriki, je na nekem zborovanju dejal: »Morda bo morala v našem boju teči tudi kri. Toda to mora biti naša lastna kri.« Izbral je pot Jezusa

Kristusa, žrtvoval je svoje življenje in bil umorjen. Podobno se je Mahatma Gandhi boril z nenasiljem za neodvisnost Indije. Tudi njega je ubil neki prenapetež.

Umiranje, razočaranja, neuspehi so sestavni del našega življenja. Z njimi smo deležni Kristusovega trpljenja in tudi blagoslova zase in za druge. Če smo mu podobni v umiranju, mu bomo podobni tudi v vstajenju. Kristjani trpimo kot drugi ljudje, toda vstali Kristus nam daje odgovor na vprašanje, kakšen je smisel trpljenja in življenja. Nismo ljudje, ki bi se opirali na moč. Vsako prizadevanje za moč in nasilje je ovira pri hoji za Kristusom. Pot služenja, ki jo je hodil Kristus, je naša edina pot. Poklicani smo, da sodelujemo pri izpopolnjevanju Božjega stvarstva, vendar ne z zvijačami in nepoštenostjo. Cilj ne posvečuje sredstva.

Za nas velja merilo trpljenja. Toliko ljubimo, kolikor smo pripravljeni trpeti. Služenje, ki nič ne stane, tudi nič ne koristi. Ne mislimo, da mi ne smemo trpeti in da bomo lahko Jezusu zvesti brez trpljenja. Zebedejeva sinova sta bila pametna za ta svet, toda pozabila sta na tri Jezusove napovedi trpljenja. Zapomnila sta si samo napoved njegove slave, ko bo prišel »s svetimi angeli v slavi svojega Očeta«. Pozabila sta na križ in mislila samo na zmagoslavno Božje kraljestvo, kjer naj bi sedela, eden na Jezusovi desnici in eden na levici.

Če skušamo razumeti svoje življenje v smislu krsta, nas trpljenje ne sme presenetiti. Saj smo bili krščeni v Kristusovo smrt. Pri vsaki maši po povzdigovanju molimo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod...« Če je Jezus trpel in umrl na križu in če to ponavlja za nas pri vsaki maši, tudi njegovi učenci stojimo vsak dan pred nalogo, da služimo, in če je treba, tudi trpimo, kajti hlapec ni večji kot njegov Gospod (prim. Jn 15,20). Skratka: tudi danes Kristus služi in trpi po kristjanih.

Jakob in Janez sta imela velike ideale, zase sta želela najboljše. Hotela sta biti Jezusu najbliže in to je lepo in prav, če si tega želimo. Toda Jezus jima je pokazal, da mu bosta najbliže takrat, ko bosta najbliže najpotrebnejšim.

V življenju smo zaradi greha nagnjeni k sebi, Božja milost in ljubezen pa nas nagiba k drugim. Presojanje, kdaj služimo drugim in kdaj sebi kot farizeji, je marsikdaj težko. Naj nam v razločevanju naših prizadevanj pomaga nekaj navodil Richarda Foersterja.

»Farizejsko služenje prihaja iz človeškega napora. Resnično služenje prihaja iz globine odnosa z Bogom.

Farizejsko služenje je očarano nad velikimi stvarmi. Pravo služenje skoraj ne more razlikovati med majhnimi in velikimi služenji.

Farizejsko služenje potrebuje zunanjo nagrado. Pravo služenje je zadovoljno s skritim zadovoljstvom.

Farizejsko služenje izjemno skrbijo rezultati. Pravega služenja ne zanima računanje rezultatov.

Farizejsko služenje izbira in presoja, komu bo služilo. Pravo služenje ne dela razlik.

Farizejsko služenje obvladujejo kaprice in muhe. Pravo služenje je preprosto zvesto potrebi.

Farizejsko služenje je začasno. Pravo služenje je način življenja. Farizejsko služenje je neobčutljivo: vztraja pri reševanju potreb, čeprav je to uničujoče. Pravo služenje se lahko svobodno zdrži svoje dejavnosti, kakor jo tudi izvrši.

Farizejsko služenje skupnost razdvaja. Pravo služenje jo gradi.«

Mogoče sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi imeli čudežno moč: samo rekli bi in bi bila že vsa dobra dela narejena. To bi bilo dobro tudi za naša osnovna opravila: pospravljanje sobe, pripravljanja kosil, pomivanje posode, učenje, služba... To bi v resnici lahko naredil Jezus sam, toda on ni čarovnik iz pravljice. Prišel je, da bi nam pokazal drugo pot. Pokazal nam je in nam še kaže, da je prava sreča v odgovornosti in delu, v darovanju in služenju. Pokazal nam je, kako velike duhovne koristi nam prinaša služenje. Ko pomagamo bližnjemu, začutimo, da smo mi sami duhovno odžejani, nasičeni in potolaženi.

Dokler premišljujemo, kaj bi še radi imeli in kako bi čim bolj uživali, smo daleč od Jezusa in od prave sreče. Ko pa je v ospredju našega prizadevanja sreča bližnjega, smo srečni tudi mi. Naša služba naj ne bo preračunljiva. Kadar komu pomagamo, ga ne spravljajmo v odvisnost. Kot se Jezus daje nam, tako služimo tudi mi bližnjemu.

Pri maši se Jezus za nas in namesto nas daruje nebeškemu Očetu. Zaradi naše človeške narave bi pri tem dogodku in sploh dogodkih, ki od nas zahtevajo darovanje, radi ostajali gledalci in poslušalci. Apostol Jakob, ki je potem prvi med apostoli izpil kelih trpljenja, nam v svojem pismu svetuje: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22). Spremenimo svojo držo in se velikodušno z Jezusom darujmo nebeškemu Očetu in našemu bližnjemu. Amen.

 

2 8. navadna nedelja Mdr 7,7−11; Heb 4,12−13; Mr 10,17−30

 

Bogastvo in hoja za Jezusom

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

 

Bogati mladenič

 

Pred desetletji je v Evropi v rokoborbi kraljeval 158 kg težaki Jusif. Potem ko doma ni imel več dostojnega tekmeca, se je odpravil v Ameriko, da bi se pomeril z 90 kg težkim Lewisom. Čeprav ta ni bil težak, je bil gibčen, močan in je imel dobro taktiko, ki se je vedno obnesla. Nasprotniku je od zadaj z roko stisnil vrat in mu tako preprečil dihanje.

Problem z Jusufom pa je bil ta, da je bil tako debel in mišičast, da praktično ni imel vratu. Njegova roka je lahko pritiskala le na brado in mogočna ramena, kar pa je bilo toliko kot nič, in Lewis je borbo izgubil. Jusuf je dobil pet tisoč dolarjev nagrade, v zlatu, kakor je zahteval. Zlato si je dal vgraditi v zmagovalni pas in se z njim odpravil z ladjo domov v Evropo. Sredi Atlantskega oceana je nastal silovit vihar, ki je poškodoval ladjo, da se je začela potapljati. Jusif se niti v vodi ni hotel ločiti od svojega dragocenega pasu. Večina potnikov se je rešila v rešilne čolne, toda med njimi niso našli Jusufa.

Morda bo kdo pomislil: Kakšen bedak! Kako, da se ni bolj pametno odločil? Resnica pa je, da smo vsi nagnjeni k dobrinam tega sveta in jih nočemo izpustiti niti takrat ne, ko se zaradi njih z njimi potapljamo.

Zgodba današnjega evangelija ima tudi čudovit začetek in žalosten konec. Jezus je potoval s svojimi učenci iz kraja v kraj. Pritekel je bogat mladenič in se vrgel k njegovim nogam. Kljub bogastvu je pogrešal duhovnost in neminljivost. Jezusa je prosil, naj mu pove, kako bi dosegel večno življenje. Ali ni bilo čudovito? Bogati mladi aristokrat kleči pri nogah ubogega potujočega pridigarja, ki je bil takrat že na najboljši poti, da bo obsojen od cerkvenih in državnih institucij. Jezusa nagovori z dobrim učenikom. Ta mu odvrne: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!« Jezus ne trpi laskanja. Edino Bogu gre hvala in čast. Edino on si jo zasluži. Dajati Bogu hvalo in čast pa pomeni ravnati po svoji vesti in spolnjevati njegove zapovedi. Biti dober in se žrtvovati za potrebne, kot se je on žrtvoval za nas. To pomeni poklekovati pred Bogom. Odgovor je bil za mladeniča hladen tuš v njegovem napačnem navdušenju. Jezus ga je takoj ocenil in mu pokazal, da čustvena navdušenost in prilizovanje ne zadostujeta.

Potem preveri osnovno, da ne dela nič slabega. »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Jezus kar izpusti prve tri zapovedi, ki urejajo odnos do Boga, in preide k družbenim zapovedim, to je tistim, ki urejajo odnos do bližnjega. Te zapovedi so bile takrat in so tudi danes splošno sprejete. Površno jih je seveda tudi bogati mladenič izpolnjeval, toda bil je še daleč od njihovega duha. Staršev verjetno ni imel več, ker so bogastvo že zapustili njemu, zato mu ta zapoved ni mogla delati težav.

Mladenič verjetno res ni bil hudoben. Pri vsem njegovem bogastvu postane problematična njegova dobrota. V Lukovem evangeliju je neki učitelj postave hotel Jezusa preizkušati in mu je zastavil popolnoma enako vprašanje kot bogati mladenič: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25−27). V zgodbi o usmiljenem Samarijanu pa mu je Jezus še pokazal, da je bližnji tisti, ki je moje pomoči najbolj potreben. Kaj je bogati mladenič delal ali storil dobrega bližnjemu z vsem svojim bogastvom, ki mu je bilo podarjeno kot mladeniču? Če bi se bil sposoben odpovedati svojemu bogastvu, bi postal Jezusov učenec in bi prejel stokrat toliko. Če že ne bi bil eden izmed apostolov, pa bi bil gotovo mož z imenom, ki bi ga občudovali in si postavljali za zgled vsi kristjani. Tako pa je sramotno potonil v morje pozabe. Ostal je samo bogati mladenič.

Ali nismo Evropejci tudi taki bogati mladeniči, ki imamo podarjeno bogastvo, za katero mislimo, da pripada samo nam, in ga nočemo izpustiti iz rok, čeprav se z njim potapljamo? Morda pa smo si bogastvo sami priborili kot Jusif. To ni pomembno. V življenju nastopi trenutek, ko nas Bog povabi, da se mu odpovemo v korist višjih vrednot. Lahko smo poklicani, da se zaradi duhovnih koristi družine in svojega lastnega miru odpovemo karieri. Jezus nam zagotavlja, da je to, kar pustimo, čemur se odpovedujemo, vredno manj kot tisto, kar bomo zaradi odpovedi lahko prejeli, saj bo plačilo stokratno.

Mladi bodo pomislili, da pravzaprav nimajo ničesar, da niso podobni mladeniču, da niso bogati. Papež Janez Pavel II. bi jim odvrnil, da je njihovo bogastvo njihova mladost. Namesto da jo porabijo za izživljanje ali sami zase, naj jo dajo na voljo Jezusu. Bog kliče v svojo službo pogosteje, kot mislimo. Vsak četrti je na poseben način poklican. Vsak četrti človek na svetu je kristjan in vsak četrti kristjan je poklican v posebno službo.

Bogati mladenič bi bil lahko s svojim bogastvom storil veliko dobrega. Kako je ljubil bližnjega, kar je bistvo in namen vseh zapovedi, vidimo šele ob koncu zgodbe, ko je rajši obdržal svoje veliko premoženje, kot da bi se z Jezusom posvetil skrbi za bližnjega. Bogastvo mu je pomenilo več kot bližnji. Saj ni škodoval, vendar tudi pomagal ni. Morda je kdaj kaj dal, samo zato, da bi ohranil ugled in položaj.

Kristus ga je vseeno pogledal z ljubeznijo in mu ponudil novo priložnost, da vzljubi bližnjega bolj kot sebe in svoj denar. »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21). Jezus ga je vprašal, ali res ljubi Boga bolj kot svoj denar, in mladenič mu je bil prisiljen odgovoriti. »Res te ljubim, vendar ne bolj kot svoj denar.« Tako mu je nazadnje bogastvo postalo ovira, da ni sprejel svojega duhovnega poklica.

Podobno sprašuje Jezus tudi nas. Ali me ljubiš bolj kot sebe in vse, kar imaš in na kar si navezan? Pozitivno smo mu zmožni odgovoriti samo, če so nam duhovne vrednote najdragocenejše. Kristjanovo največje bogastvo je Jezus Kristus, ki se za nas daruje in se nam daje v hrano pri vsaki sveti maši. Spustimo iz rok to, kar nas ovira, da bomo lahko sprejeli bližnjega in Jezusa. Amen.

2 7. navadna nedelja

1 Mz 2,18−24; Heb 2,9−11; Mr 10,2−16  

 

O ločitvi Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

 

Jezus blagoslavlja otroke

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.

 

Križana ljubezen

 

Bogata vdova se je poročila z revežem. Komaj so minili medeni tedni, mu je začela oponašati, da je nesposoben in da je z njenim denarjem plačal svoje dolgove. »Glej, kaj vse si lahko privoščiš, tega brez mene ne bi imel, bil bi ničla.« Nekega dne je mož kupil džip. Ko so ga prišli pogledat prijatelji, se ni mogla premagati, da ne bi zopet pripomnila: »Tega džipa brez mojega denarja ne bi bilo.« »Draga moja, iskrenost za iskrenost,« ji je odgovoril mož. »Mislim, da je prišel čas, da ti tudi jaz odkrito povem: če ne bi bilo tvojega denarja, tudi mene ne bi bilo tukaj.«

Janez je srečal prijatelja, ki je bil že nekaj časa poročen. V začetku je kar žarel od veselja in nikoli ni imel časa za nikogar in za nič drugega, razen za svojo ženo. Zdaj pa je bil potrt in utrujen. »Nekam slab si videti?« ga nagovori Janez. »A, v zakonu je malo zaškripalo.« »Kako to? Saj sta bila vedno tako enotna, kot da bi bila ena oseba.« »Ja, bila, sedaj pa sva, kot da bi nas bilo deset.« »Deset?« »Žena šteje za eno, jaz pa za ničlo.«

Lahko pa povemo še eno čez moške. Adam že v začetku ni bil preveč radodaren. Ko je Boga prosil za družico, mu je ta rekel, da bo za Evo potreboval njegovo roko in nogo. Adam pa se je tega ustrašil in rekel: »O, to pa ne, samo eno rebro ti lahko dam. Naredi, Gospod Bog, iz tega, kar moreš.« In Bog je iz rebra naredil Evo.

Lepo je, da se znamo na račun svojih problemov tudi nasmejati. Kot kaže evangelij, so zakonci tudi v Jezusovih časih imeli podobne težave. »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« so vprašali farizeji Jezusa. Jezusov odgovor pokaže, da je vprašanje že v osnovi narobe postavljeno. Farizeji niso razumeli, da mož in žena v zakonu pripadata drug drugemu. Ker človeku ni dobro samemu biti, je Bog ustvaril moža zato, da se daruje za ženo, in ženo je ustvaril, da se daruje za moža, oba skupaj pa za otroke. To je njuna narava. Zato je krivično razdreti skupnost med možem in ženo. Ni razlog za neločljivost zakonodaja, pa čeprav Mojzesova, ampak narava zakona. Človek je enkratno in neponovljivo bitje. S svojim življenjem in ne z življenjem drugih se ne moremo igrati niti eksperimentirati, kajti življenje in tudi ljubezen je samo ena. Kristjani verujemo, da nas v življenje in tudi v ljubezen kliče Bog. Lahko mu prostovoljno in svobodno odgovorimo, lahko se premislimo, vendar se Bog ne kesa svojih darov. Pred Bogom veljavno sklenjen zakon postane novo telo, nov osebek, nova stvar, ki jo nihče več ne sme razdreti.
Seveda jih je mnogo, ki tako teoretično, še bolj pa praktično nasprotujejo temu pojmovanju zakonske skupnosti. Nekateri pojmujejo človeka kot bitje, ki se podreja svoji genski zasnovi. Geni da uporabljajo človeka za razvoj vrste. Geni, to je naše meso, da vodijo človekove odločitve in človek proti njim ne more nič ali vsaj ne veliko. Še več, po tej teoriji je za človeka najboljše to, kar je v skladu z njegovo naravo, ki jo pojmujejo zgolj telesno.

Po tej teoriji je normalno, da je človek nezvest, da najprej poskrbi sam zase, saj ima to v genih. Če živi v skladu s svojo naravo, pač ne more biti kriv. Kristjani pa vemo, da je po izvirnem grehu prišlo do razhajanja med telesom in dušo. Vemo tudi, da je človek več kot samo telo, tudi več kot samo čustva, da pa ta več brez Božje pomoči in brez svojega velikega truda težko dosega. Vsak dan se srečujemo s težavami, ki jih imajo zakonci v skupnem življenju. Mnoge zakonske skupnosti razpadajo. Mogoče je, da si zakonca nimata več kaj povedati. Sčasoma odkrijeta več nesporazumov kot skupnih točk. Drug do drugega postaneta hladna kot pasji smrček. Ali ni bolje, da se ločita, kot pa da vztrajata v peklu medsebojnih očitkov ali celo telesnega obračunavanja? Gotovo je v marsikaterem zakonu mnogo tehtnih razlogov, ki govorijo v prid ločitvi. Vendar kljub vsemu ne smemo pozabiti, da sta zakonca ob sklenitvi zakona prevzela odgovornost drug za drugega. Bog namreč želi, da bi bila drug drugemu v življenjsko pomoč. Zakaj hočeta ločitev, ne pa vrnitve k prvotni ljubezni? Ali mar zato, ker to ni več mogoče? Zakaj pa mislita, da bo mogoče v novi zvezi?

Spreobrnitev je vedno mogoča in poboljšanje tudi. Morda nas že v majhnih prepirih napuh, zamera, maščevalnost in jeza držijo stran od sprave in bližnjega. V neki točki pa lahko ta negativna čustva tako narastejo, da mislimo, da sprava ni več mogoča in zakonca v svojem srcu odpišemo. Ali bi ga odpisali tudi, če bi prej več časa zanj molili, če bi skušali najprej v tihoti svojega srca poiskati vse lepe trenutke medsebojne ljubezni in vse njegove dobre lastnosti in bi mu jih tudi povedali. Ali se trudimo mirno poslušati očitke, ki nam jih hoče povedati, da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v njegovi duši? Krščanski zakon je hiša, sezidana na skali samo, če je Kristusova velikonočna skrivnost stalno prisotna v našem življenju. Zakon ni hiša, ki jo enkrat postavimo in potem v njej mirno prebivamo vse svoje žive dni. Že za hišo je treba neprestano skrbeti in jo vzdrževati, koliko bolj velja to za zakon, ki je živ organizem. Zakon je bitje, ki potrebuje vsakdanjo nego in skrb. Kakor ga lahko vsak dan pripeljemo na rob razpada, tako smo se dolžni vsak dan znova odločati za njegovo življenje.

Tudi učencem so se Jezusove besede zdele težko razumljive. V skupnosti z Jezusom so počasi razumeli, da ni lahko in udobno hoditi za njim. Tako pravi sv. Pavel v pismu Efežanom, naj možje ljubijo svoje žene, kot Kristus ljubi Cerkev in se zanjo daruje. To pomeni vztrajati ob zakoncu, čeprav trenutno ne čutiš nobenega pozitivnega čustva do njega, čeprav ne čutiš naklonjenosti. Čustva so minljiva, pridejo in gredo. Ljubezen, ki nam jo Bog daruje, prihaja iz globljega vodnjaka − iz ljubezni Jezusa Kristusa, ki je za nas pretrpel celó smrt na križu.
V zakramentu zakona daruje Bog zakoncema moč, da sta sposobna začeti vedno znova. Usposablja ju, da gresta po poti, ki ju kljub različnosti vodi k vedno večji edinosti. Po besedi sv. Bernarda se pravi kristjani ločijo od drugih le v eni točki: da so po Božji milosti sposobni začenjati vedno znova biti zvesti Božjemu klicu. Torej ne začeti zopet na začetku na novo, ampak hoditi naprej po poti, na katero nas je poklical Bog. Amen.

 

 

2 6. navadna nedelja

4 Mz 11,25−29; Jak 5,1−6; Mr 9,38−48

 

Kdor ni proti nam, je z nami

Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi − resnično, povem vam −, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

 

Skušnjave vabijo v greh

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.

 

Gospodar prstanov

 

Nekoč so mislili, da vsako duševno bolezen povzročajo zli duhovi. Tako mišljenje se je ohranilo v Evropi vse do novega veka. Po tej teoriji je bilo mogoče bolnika ozdraviti samo tako, da so iz njega izgnali hudobnega duha. V boju proti duhovom je bil človek sam nemočen. Pomagati si je moral z drugim, močnejšim duhom. Jezusov duh je bil najmočnejši, zato je lahko tisti, ki je imel zadosti vere in to karizmo, storil isto, kar je počel Jezus: izganjal je hudobne duhove in ti so mu bili pokorni.

Pri vseh teh ozdravitvah ni šlo vedno za prave eksorcizme − izganjanje hudega duha iz človeka, ki nima več svoje volje, ampak je od njega popolnoma zavzet − poseden. Lahko je bil bolnik samo zelo odvisen od slabega. Tako je na primer zapisano, da je Jezus iz Marije Magdalene, ki je bila pocestnica, izgnal sedem hudobnih duhov. Ti so bili njena močna zasvojenost z nečistostjo. Ko se je Jezus pogovarjal s hudobnim duhom, je bila to posedenost, ko pa se je pogovarjal z »obsedencem«, je šlo za obsedenost − obleganost, torej za močan vpliv hudega duha na človeka ali za zasvojenost ali duševno bolezen.

Lahko je bila kdaj za ozdravitev potrebna samo sugestija, molitev ali duhovni pogovor. To niti ni pomembno, posledica je bila ozdravitev in to, če že ni čudež v strogem pomenu besede, je čudovito. Mnogi so v Jezusovem imenu delali mogočna dela, čeprav niso bili posebej poslani in to Jezus odobrava, ker so delali to kar so pri njem videli jih vzame za svoje »kdor ni proti nam je za nas«.

Čudovite stvari ali celo čudeže lahko delajo tudi drugi, ki niso ravno v naši skupnosti in ne uporabljajo naših metod. »Kdor ni proti nam, je za nas.« Sekati ni treba drugih in drugačnih niti ne svojih rok in nog, ampak hudobijo, ki nam ogroža večno življenje.

Naročilo o sekanju rok in nog ter izdiranju očes je kot nalašč za najrazličnejše skrajneže. Ob njem je jasno, da Božje besede ne moremo in ne smemo vedno razumeti dobesedno, kot jo razumejo oni. Če hočemo biti do konca dosledni, smo lahko samo pri sebi in v svojem srcu. Naše telo ni za naše prestopke prav nič krivo. Dogajalo pa se je in se še, da skrajneži sekajo, a žal po drugih, kar je popolna zmota.

V začetku druge svetovne vojne so pri nas komunisti sprožili krvavo državljansko revolucijo z načelom: »Kdor ni za nas, je proti nam.«

Dne 16. septembra 1941 je Osvobodilna fronta pod vodstvom komunistične partije sprejela tako imenovani »zaščitni odlok« odlok, po katerem je bil vsak, ki je deloval zunaj OF, beri zunaj partije, pa četudi je deloval proti okupatorju, izdajalec. Po tem načelu so začeli pobijati vse, možne sovražnike. Dovolj je bilo, da je bil človek ugleden in vpliven, pa ni hotel ali ni bilo upanja, da bi prestopil na njihovo stran; v odgovor so se pojavile vaške straže ali domobranci, ki so branile ljudi pred zastraševanjem in pobijanjem. To komunistično načelo je pri nas in po svetu povzročilo nad sto milijonov žrtev. Jezus pa deluje po drugačnem načelu, ne revolucionarnem, ampak razvojnem: »Kdor ni proti nam, je za nas.« To načelo združuje in omogoča pravilno rast.

Apostol Janez se je čudil, da lahko kdo izganja hudobne duhove v Jezusovem imenu, pa ne hodi z njimi. Vse, kar se naredi dobrega, se naredi v Jezusovem imenu. Saj pravi Jezus bogatemu mladeniču, da je edino Bog dober. Samo od njega prihaja vse dobro. Drevo se spozna po sadovih in človek po delih. Ni nujno, da je nekdo, ki je proti kristjanom, tudi proti Bogu, lahko smo mi tisti, ki smo se od Boga oddaljili. Sv. Avguštin je zapisal: »Cerkev je notranja in zunanja. Zdi se, da so nekateri v Cerkvi, pa niso in da so nekateri zunaj, pa so v njej.« (Govor št. 154, 2) Cervantes pa pravi: »K Bogu pelje več poti in tudi več je načinov, kako Bog svoje pripelje v nebesa.«

Resnica in tudi pot do nje je vedno večja, kot jo lahko človek zgrabi. Govori različne jezike, je različne barve, prebiva na najrazličnejših krajih Zemlje, pri revnih in bogatih, pri izobraženih in preprostih, pri starih in mladih, toda nikjer nima svojega stalnega mesta. Nestrpnost je znamenje nevednosti in tako družbene kot razumske omejenosti. Je protikrščanska. Od vseh pravic in dolžnosti, ki jih imamo, je najlepša ta, da lahko mislimo s svojo glavo. Voltaire je dejal: »Sovražim, kar govoriš, toda umrl bi za pravico govora.« Vsako usmeritev pa lahko sodimo po njenih sadovih. Najpomembnejši sad so ljudje. Chalmer je dejal: »Ne zanima me, kdo vodi Cerkev in kako je organizirana. Zanima me pa, kakšne ljudi rojeva.«

Neka stara vzhodnjaška pripoved pravi, da je neki človek imel čudežni prstan, ki je bil okrašen s čudovitimi biseri in z dragimi kamni. Kdor ga je nosil, je postal tako prijetnega značaja in tako resnicoljuben, da so ga vsi vzljubili in občudovali. Prstan je bil last plemiške družine in se je prenašal iz roda v rod. Vedno se je zgodilo tako, kot so pričakovali − lastnika je obdaril s čudovitimi lastnostmi. Zgodilo pa se je, da je oče imel tri sinove; vse je imel enako rad, zato ni vedel, kateremu bi zapustil dragoceni prstan. Pred smrtjo pa se je domislil modre rešitve. Dal je narediti še dva popolnoma enaka prstana. Poklical je svoje tri sinove in vsakemu posebej izročil prstan, kot da je to tisti pravi čudežni prstan in nato je umrl. Sinovi so kmalu ugotovili, da imajo vsi trije enake prstane in vedeli so, da je samo eden pravi. Začeli so se prepirati in dokazovati čudežnost svojih prstanov. Končno so vso stvar prepustili v razsodbo pametnemu sodniku. Ta si je nekaj časa ogledoval prstane, potem pa je razsodil: »Ne morem vam povedati, kateri prstan je pravi. To lahko ugotovite sami.« »Toda kako?« so ga začudeno pogledali. In sodnik jim je odgovoril: »Če čudežni prstan daje prijeten in resnicoljuben značaj, se bo kmalu pokazalo, kdo ima pravega, saj ga bodo vzljubili vsi ljudje. Torej pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana.«

Ponavljam konec: »Sedaj pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana« najmočnejšega duha ali prave vere. Amen.

 

 

2 5. navadna nedelja

Mdr 2,12.17−20; Jak 3,16−18; 4,1−3; Mr 9,30−37

 

Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje

Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

 

Kdo je največji

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

 

Kakor otroci

 

Dvakrat v današnjem evangeliju so apostoli molčali, ko bi morali govoriti. Prvič, ko je Jezus govoril o svojem trpljenju. Čeprav ga niso razumeli, so se ga bali vprašati, da jih ne bi imel za nevednežezumej, leto B Mdr 2, 17-20; Jak 16-18; 1-3; Mr 9, 30-37

00000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000. Podobno, kot se učenci bojijo vprašati učitelja, če ne razumejo snovi, da ne bi učitelj mislil, kako nimajo pojma.

Drugič pa so molčali potem, ko so se prepirali, kateri izmed njih je največji. Vedeli so, da to ni bilo prav, zato jih je bilo sram Jezusu priznati, zaradi česa so se prerekali.

Človek sam sebe po naravi, to je že od rojstva, šteje za središče vsega. V odnosu do sveta in sočloveka izbira le to, kar mu služi, koristi in daje ugodje. Veljavnost osebe meri po zmožnosti prevlade nad drugimi. Številnejše in višje, kot si je sposoben podrediti, več velja. Drugi mu pri tem služi za podstavek, da se lahko povzpne više. Čudno mu zvenijo Jezusove besede: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35). Dejansko in pravilno človek odraste šele tedaj, ko je sposoben pozabljati nase in služiti bližnjemu.

Ugibajmo, kakšno naravo so imeli apostoli in kako so odraščali. Lahko si predstavljamo, kako so se povzdigovali drug nad drugega. Peter je rekel: »Jaz sem prvi, ki moram ukrepati, ker bom voditelj v Jezusovi odsotnosti.« Janez je bil učenec, ki ga je Jezus ljubil. Učencem je pripovedoval, da ga ima Učitelj najraje. Andrej je dokazoval, da ga je prvi spoznal in vse druge pripeljal k njemu. Juda Iškarijot se je skliceval, da mu je Jezus zaupal blagajno, to je v ministrstvu najpomembnejši resor. Matej je bil cestninar, ki je vedno natančno vse zapisoval, da ne bi kdo kaj pozabil. Jakob je bil najstarejši, in to je v njihovem svetu kar nekaj štelo. Skupaj z bratom sta po materinem posredovanju hotela biti v Božjem kraljestvu, eden na Jezusovi levici, drugi na njegovi desnici.

Dvomljivec Tomaž jim je očital, da so naivni in da delujejo brez znanstvenih dokazov… Vsak je uveljavljal sebe in se boril za prvo mesto. Odrasli možje so se obnašali kot otroci. Preprosti obraz otroka, ki je na Jezusovo povabilo prišel na njihovo »vladno konferenco«, pa je razorožil vse »ministre«. Jezus jim hoče povedati, da je to, kar počnejo, otročje; raje naj posnemajo otrokove dobre lastnosti. Da je na prvo mesto, za zgled in za cilj služenja postavljal otroka, je bilo za tisti čas nezaslišano: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3).

»Otroci so zares Božji nasmeh človeku. Koliko radosti nam prinesejo. Za koliko so pridni ljudje v življenju prikrajšani, ker nimajo časa za otroke. Kako pomilovanja vredna je zmota, da so otroci ovira v življenju. Seveda so otroci tudi trmasti in sitni, človeku kalijo nočni mir. Majhnim je treba brisati posrane ritke… Toda vse bogastvo, ki ga človek prigara, vse znanje, ki pride do njega, ugled, če si ga pridobi, nima sam na sebi nobene vrednosti, če ne gradi trajnih vrednot in ena izmed glavnih so otroci. Otroci so dokaz, da Bog še ni zapustil človeškega rodu. Majhni so nam upanje, da bo jutrišnji dan lepši od današnjega. Mladostni prestopnik pa je uteha, da naše zablode niso usodne.

Otroci so verjetno poglavitno ›domače zdravilo za dušo in telo‹ za slehernega človeka, naj ima lastne ali ne, zato je prav, da jim posvetimo več pozornosti kot drugim zdravilom,« pravi dr. Jože Ramovš v knjigi Sto domačih zdravil za dušo in telo.

Hvala Bogu, da celo nekateri slavni ljudje najdejo veliko časa za svoje otroke. V zgodovini pa ni bilo vedno tako. Nekateri vladarji so se imeli za preveč pomembne, da bi se ukvarjali s svojimi otroki. To delo so prepuščali poklicnim vzgojiteljem. Verjetno so bili premalo ponižni za tako delo, zato je v njihovem življenju in delu manjkal pomemben vidik človečnosti. Danes je podobno. Mnogi se imajo za preveč pomembne, da bi zaradi otrok opustili poklicno kariero in ostali doma z njimi. Zato prepuščajo vzgojo plačanim varuškam v vrtcih. Osiromašeni pa smo vsi. Starši za izkustvo starševstva, za preprostost, vedrino in veselje, ki jo prinašajo s seboj otroci. Otroci so prikrajšani za izkustvo mame in očeta, do česar imajo pravico. Posledično je zaradi tega prikrajšana vsa naša družba in tudi naš narod.

Otroci niso samo zgled, ampak so merilo naše človečnosti in krščanstva: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!« »kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18,5).

Tisti, ki otrok nočejo sprejeti ali ki nimajo časa zanje, so po Jezusovih merilih neustrezni. To so v prvi vrsti tisti, ki živijo sami zase, za svoj dobiček in svoj užitek in se nočejo niti trajno vezati; potem so to starši, ki nočejo biti starši, in vsi odrasli, ki se nočejo približati otroški duši.

Jezus je odklonil politično kariero voditelja in izbral držo preprostega služabnika. Izbral je odvisnost od drugih, ko je hodil iz kraja v kraj in ni imel ne dohodkov ne hrane ne doma. Družil se je z nepomembnimi, bolniki, grešniki, ženami in otroki, zavračal pa je mogočneže. Učil nas je na življenje gledati preprosto in zaupati v Božjo očetovsko skrb.

Družba nam postavlja za zgled mogočne, uspešne, lepe in slavne, Jezus pa služabnika in otroka. Če se bomo dali poučiti Jezusu, bomo izvrševali dobra dela, če pa se bomo prepuščali poželenju tega sveta, bomo vnašali razklanost v svoje življenje in svojo okolico. Ne prosimo s slabim namenom in poželenjem, ampak s prošnjo otroka in služabnika. Amen.

 

 

2 4. navadna nedelja

Iz 50,5−9; Jak 2,14−18; Mr 8,27−35

 

Peter izpove vero

Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.

 

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

 

To se ti ne sme zgoditi

 

Nekdo opisuje: »Neke noči me je iz trdnega spanja prebudil glasen jok. Takrat je bilo prvič, da sem slišal mamo jokati. Oče jo je poskušal tolažiti in miriti. V svoji stiski sta pozabila name. Minilo je že mnogo let od tega dogodka. Starši so problem rešili, jaz pa ne bom nikoli pozabil tega, kar sem spoznal tisto noč: življenje ni samo ljubezen in rože. Veliko je krutosti in bolečine.«

Vsi se verjetno spominjamo kakšnih bolečih trenutkov iz mladosti. Psihoanalitiki pravijo, da je še več takih, ki se jih ne spominjamo. In take poskušajo priklicati iz naše podzavesti, ker se moramo z njimi soočiti, sprijazniti in jih sprejeti za sestavni del življenja, čeprav so nam neprijetni in celo travmatični. Sicer nismo sposobni normalnega, neobremenjenega življenja. Ne moremo in ne smemo si torej zatiskati oči pred lastnim trpljenjem in tudi ne pred trpljenjem drugih. Tudi trpljenje drugih, ki ga vidimo okoli nas in se srečujemo z njim v sredstvih družbenega obveščanja, lahko pušča v nas travme in nezaceljene rane.

Da se to ne bo zgodilo, ni dovolj priznati, da je trpljenje v našem življenju, ali se tega zavedati, kot učijo psihoanalitiki, ampak moramo tudi sami nekaj storiti. Problem torej ni rešljiv zgolj na teoretični ravni. Le teorija, ki ima praktično aplikacijo, to je, ki spreminja naše in življenja okoli nas, je prepričljiva. Le človek, ki nekaj naredi za odpravo trpljenja, veruje, da trpljenje ni zadnja stvar, ker je sposoben z ljubeznijo in dobroto zlo premagovati. Kdor tega še ne dela, o tem še ni prepričan.

Jezus je vir vsega dobrega in tudi našega življenja. On nam je vedno v pomoč, če se v veri nanj ozremo. Naše križe lahko spremeni v blagoslov. S svojim križem nam jih pomaga nositi in premagovati.

Ignacij Lojolski je bil vojak, ki mu je šlo za avanture, uživanje in dobiček. V vojski je bil ranjen in dolga leta ni mogel s postelje. V bolnišnici je imel veliko časa za premišljevanje in našel je smisel svojega življenja. Po trpljenju in Svetem pismu se je srečal s Kristusom. Namesto da bi se po ozdravljenju zopet vrnil k svojemu praznemu življenju, se je spreobrnil ter ustanovil jezuitski red.

Golda Meir je bila kot mlado dekle zelo depresivna, ker ni bila lepa. Sama piše: »Šele pozneje sem spoznala, da ne biti lep pomeni tudi blagoslov. To me je namreč prisililo, da sem se potrudila poiskati in razviti druge sposobnosti. Ženska, ki se ne more zanašati na lepoto, si mora bolj prizadevati in se uveljaviti z drugimi stvarmi, zato ima prednost. Končno je postala prva precednica izraelske vlade.«

Oscar Wilde je bil na vrhuncu svoje kariere obsojen zaradi nemoralnosti. Ko se je vrnil iz ječe, ni več pisal plehkih komedij. Zapisal je čudovite besede. »Kjer je bolečina, tam je sveta zemlja.« In še: »Kako naj drugače vstopi Bog kot skozi strto srce.«

Robert Hamilton je zapisal. »Hodil sem dolgo pot z veseljem, ki je klepetalo venomer. Toda nisem postal pametnejši po vsem, kar mi je imelo povedati. Hodil sem le miljo daleč z žalostjo, ki skoraj ni spregovorila besede, toda kaj vse me je poučila.«

Soočenje s križem, s trpljenjem človeka obogati in osvobodi za resnično polno življenje. Zato je prav, da se tudi otroci srečajo s težavami in trpljenjem. Ni prav, da jim starši hočejo to izkustvo za vsako ceno preprečiti. Če doživljajo kakšno krivico, jim rečejo podobno, kot je rekel Peter Jezusu: »To se ti ne sme zgoditi.« Trpljenje ne bo povzročilo v njih travme in frustracije, zagrenjenosti in nemoči, ampak jih bo utrdilo v ljubezni do življenja in do dobrega. Travme povzroča beg od resničnega življenja.

Najbolj prizadene trpljenje, ki je posledica naše odločitve proti Božji volji. To je greh. Tega trpljenja ne more omiliti niti Jezusov križ. Še več, Jezusov križ še bolj kaže nanj, ker nedolžni Jezus trpi namesto nas − za naše grehe. Jezusov križ ga lahko reši le, če se obrnemo od greha in v veri upremo oči proti Kristusu, Božjemu Sinu. Zato ne bomo bežali od njegovega križa. Bežali pa bomo od greha in se obračali in spreobračali k Jezusu.

Psihologi pravijo, da ljudje podzavestno iščejo rešitve za svoje mladostne travme. V tem gredo celo tako daleč, da si izberejo takega življenjskega sopotnika, ki jim bo omogočil ponovitev zgrešenega razmerja do staršev, v upanju, da ga bodo tokrat uspešno rešili. Zgodi se pa, da se vse samo še bolj boleče ponovi. Raziskave kažejo, da bo na primer hči, ki je veliko trpela zaradi očeta alkoholika, poiskala moža, ki je tako ali podobno zasvojen, kot je bil njen oče. Upa, da bo ta problem rešila. Seveda se ji to ne posreči, in križ je še težji. Človek si sam nalaga križe v upanju, da se bo odrešil. Toda ni je sile, ki bi mu to pomagala narediti razen, Boga. Zato nekateri psihoanalitiki bolnikom svetujejo, naj se zatečejo k svojemu Bogu po pomoč in naj začnejo moliti. Če niso verni, pa naj najdejo vero, ki jim bo v takih trenutkih pomagala. Psihologija se spreminja. Freud je rekel, da je gonilo vsega človeškega delovanja libido. Sodobni neverni psihologi pa trdijo, da je na dnu vsega neka dobra sila ali nekakšen bog, ki po uspešni analizi edini more pomagati.

Kristjani se vsako nedeljo zbiramo pri oltarju, kjer se Jezus za nas daruje na križu, da bi nam pomagal nositi križe in ozdravljal rane. Koliko bolečin smo prestali, koliko krivic in nerazumevanja, neuspehov, razočaranj, zapostavljanj, obrekovanj, nezvestob, obupa, podtikanj, sovraštva, zasmehovanj. In še bi lahko naštevali naše križe. Vsak jih ima veliko. Ne tiščimo jih v sebi. Vse položimo na oltar in Jezus jih bo skupaj s svojim življenjem daroval nebeškemu očetu. V srca bo zopet prinesel mir, veselje in ljubezen. Odprimo svoja srca Božji ljubezni. Amen.

 

 

23. navadna nedelja

Iz 35,4−7; Jak 2,1−5; Mr 7,31−37

 

Jezus ozdravi gluhonemega

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

 

Duhovna gluhota

 

Ljudi, ki imajo dar ozdravljanja, kot ga je imel Jezus in nekateri njegovi apostoli, je tudi danes nekaj. Lahko bi jih bilo še več, da bi vsi ljudje ozdraveli. Vendar vseh bolezni in bolečin ne bomo nikoli odpravili. Zaradi greha je prišlo slabo na svet in bolezni niso po Božji zamisli. Vera v Boga, zdravje in čudeži so gotovo povezani. Duhovno zdravje in duhovna moč pozitivno odsevata tudi na telesno zdravje, tudi v obliki čudeža. Kratkotrajno lahko včasih pomagajo tudi drugačne povezave, na primer s silami zla, ki pa prinašajo samo navidezno zdravje, končno stanje pa je še hujša obolelost, sužnost duha in tudi telesa. Veliko je takih, ki izkoriščajo človekovo nesrečo za svoj umazani dobiček.

Nesrečni nismo samo zaradi telesne gluhote. Hujša je duhovna gluhota, ko smo gluhi za bližnjega in za Boga. Težko nam je pozorno poslušati bližnjega in se vživeti v njegove probleme. Vsak raje misli nase in tako nehote sam sebe onesrečuje. Tudi v molitvi raje izpostavljamo svoje stiske, kot pa prisluhnemo Bogu in njegovi volji.

Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je imel večkrat dolge in utrudljive sprejeme. Vsega je bil že naveličan, zlasti ker je videl, da ga nihče niti ne posluša, ampak vsi samo čakajo, da mu bodo povedali svoj naučeni stavek ali misel. Da bi ugotovil, koliko ga v resnici poslušajo, se je odločil za poskus. Vsakemu gostu v dolgi vrsti je zašepetal na uho: »Zjutraj sem umoril svojo taščo.« Drug za drugim so mu odgovarjali: »Čudovito, še tako naprej. Ponosni smo nate. Bog te blagoslov za ves tvoj trud…« Šele ob koncu vrste je nekdo prisluhnil njegovim besedam. Bolivijski veleposlanik se je sklonil k njegovemu ušesu in mu nazaj zašepetal: »Prepričan sem, da si je zaslužila.«

Verjetno se tako obnašamo tudi mi v odnosu do bližnjega in Boga. Vsi bi radi nekaj povedali, malokdo je voljan prisluhniti.

Jezus nam hoče povedati, da ni največje gorje telesna gluhota, ampak duhovna. Čudež kaže na izraelski narod, ki je naglušen za Božjo besedo. Kakor so tolikokrat dejali preroki. Zato je ni sposoben razumeti in nanjo odgovoriti z življenjem po veri. To pa ne velja samo za Izraelce, ampak za nas vse. Koliko lepega in dobrega smo že slišali pri verouku, v cerkvi, na raznih srečanjih, po sredstvih družbenega obveščanja − in kaj se je spremenilo v našem življenju? Oglušela so nam ušesa in otemnel nam je razum, da ne uvidimo in ne razumemo, kaj nam je v resnično dobro. Duhovna gluhota je najtežja bolezen, ki jo lahko imamo. Duhovno smo gluhi, ko nimamo več posluha, časa, razumevanja za duhovne vrednote.

Jezus popelje gluhonemega nekoliko v stran, ker noče spektakularnih stvari. Ob svetni propagandi niso mogoči čudeži. Mogoči so samo šovi in scene, spektakli in škandali. Množica hoče kruha in iger. On pa nam daje samega sebe. Če hočemo ozdraveti, se moramo umakniti z Jezusom v samoto, da nam bo lahko spregovoril na srce.

Gluhonememu je rekel: »Efatá!« − odpri se. Pomeni, odpri srce za Božjo milost, pa tudi za bližnjega in njegove probleme in potrebe. Gluhonememu se je zelo osebno približal. Ozdravil ga je tako, da mu je prste vtaknil v ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika. To dejanje hoče pokazati, da niso dovolj le besede, ampak da sta zato, da se nam bodo odprla duhovna ušesa, potrebni tudi ljubezen in osebna bližina. On ne gleda na svoje bolne ovčice zviška. Največ spreobrnjenj odraslih se danes zgodi zaradi prijateljske bližine. Prijatelj navduši prijatelja, fant dekle, žena moža. V osebni bližini človek začuti, da je vera pristna, da nam je res mar zanj in da ne gledamo nanj le kot na predmet oznanjevanja ali trofejo svojega prizadevanja. Osebno prijateljstvo odpira duhovna ušesa.

Še nekaj je storil Jezus, preden je gluhonemega ozdravil. Ozrl se je proti nebu in zavzdihnil. Proti nebu, ker je čudež Božje delo in vsak dar prihaja od zgoraj, zavzdihnil pa je lahko, ker je bil razžaloščen nad gluhoto svojih poslušalcev in v prošnji k Svetemu Duhu. Za razumevanje in izpolnjevanje Božje besede je potreben Sveti Duh. Tudi po vstajenju je v učence dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,23).

Na koncu evangelija naroča, naj ga ne razglašajo. To se nam zdi čudno, saj je večkrat rekel svojim učencem, naj oznanjajo njegov nauk vsemu stvarstvu. »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Vendar to naroča šele ob koncu svojega javnega delovanja, po smrti in vstajenju in samo tistim, ki so bili z njim ves čas javnega delovanja, to je apostolom in dvainsedemdesetirim učencem, ki jih je sam poklical in izbral. Ni namreč vsak primeren za oznanjevanje. Primeren ni tisti, ki ni od Boga poklican, tisti, ki nič ne ve, ki tega ne živi, in tisti, ki nima prave ljubezni do vsega Božjega.

V prvem berilu smo slišali: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). To bo mesijanska doba, ko bo vse prav in dobro. Jezusovo javno delovanje je to dobo že najavljalo. Zlasti so se pri tem čudežu začele uresničevati Izaijeve besede o mesijanski dobi, kjer pravi, »jezik nemega bo vriskal«. Vendar gre za globlji pomen dogodka. Ubogi, reveži, gluhonemi in slepi so tisti, ki bodo prvi dediči kraljestva. Zakaj? Zato, ker so kot puščava, ki čaka na vodo. Odprti so za Božje delovanje, zato jim Bog lahko posreduje svoje odrešenje. Prikrajšani so za ta svet, zato laže zahrepenijo po Bogu.

Naš svet postaja duhovna puščava, zato kot duhovni reveži prihajamo k Jezusu po pomoč. Nobena omama ne more odžejati naše duše. Človek je žejen Boga. Samo on nas lahko ozdravi in napravi za polnokrvne kristjane v tem svetu.

Ne bodimo gluhi in nemi, ko je treba govoriti in poslušati Božje besede. Ne bodimo gluhi in nemi, ko se je treba v molitvi pogovarjati z Bogom. Ne bodimo gluhi in nemi, ko zaslišimo klic stiske in trpljenja, osamljenosti in obupa. Ne bodimo gluhi in nemi, ko nas Jezus vabi k raznim srečanjem in skupinam. Ne bodimo gluhi in nemi, ko nas vabi k evharistični mizi. Amen.
 

 

2 2. navadna nedelja

5 Mz 4,1−2.6−8; Jak 1,17−18.21−22.27; Mr 7,1−8.14−15.21−23

 

Izročilo starih

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:

To ljudstvo me časti z ustnicami,

a njihovo srce je daleč od mene.

Toda zaman mi izkazujejo čast,

ker kot nauke učijo človeške zapovedi.

Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In govoril jim je: »Lepo zametavate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: S čimer bi ti lahko koristil, je korbán,‹ to se pravi dar, mu ne dovolite več, da bi kaj storil za očeta ali mater. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste. In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

 

Božje in človeške zapovedi

 

Nekega rabina so Rimljani vrgli v ječo in mu odmerili najmanjši obrok hrane in vode, ki je še omogočal preživetje. Sčasoma pa je rabin postajal vse šibkejši. Kazalo je, da bo shiral in umrl. Zato so poklicali zdravnika. Zdravnik je ugotovil dehidracijo. Nadrejeni se niso mogli strinjati s tako diagnozo, saj je zapornik dobival zadostno količino vode, zato so ga v posvetu z zdravnikom ukazali opazovati 24 ur na dan. Kmalu so ugotovili, zakaj je bil zapornik dehidriran. Večino vode, ki jo je dobil, je porabil za obredno umivanje pred jedjo in pred molitvijo, tako mu jo je za pitje ostalo premalo.

S kakšno zavzetostjo in odločnostjo so Judje spoštovali zunanje predpise postave! V tem so nam lahko za zgled. Ključne predpise je judovskemu narodu dal Mojzes. Večina predpisov glede čistosti je bila dana zato, da bi se obvarovali pred nalezljivimi boleznimi.

Prvotni predpisi niso bili tako strogi in povečini tudi ne točno določeni. Nekateri so veljali le za duhovnike. Judje so si jih ustno izročali iz roda v rod. V petem stoletju pred Kristusom pa so jih goreči Judje določili tudi v podrobnostih in malenkostih, dodali še nove in jih zapisali v knjigo z naslovom Mišna.

Bolj kot so izpolnjevali predpise, bolj so mislili, da so že sami po sebi postajali sveti, dobri in pobožni. Jezus pa jim hoče povedati, da ni tako. Lahko se umivaš, a tvoje srce je še vedno umazano, polno greha, hudobije in sovraštva. Nad zakristijskimi umivalniki je pogost napis v latinščini: Umij si najprej srce, potem roke.

Jezus biča legalizem − pretirano odvisnost od zakonov, zaradi katere ne postanemo pravičnejši; ritualizem − pretirano poudarjanje obredov, ki nas ne povežejo z Bogom ter formalizem, kjer delamo vse zaradi zunanjega videza ne pa zaradi notranjih nagibov ljubezni.

Cilj je ljubezen do Boga in bližnjega, vse drugo je sredstvo za dosego tega cilja. V evangeliju je Jezus jasno pokazal, da si zapovedi in vest ne nasprotujejo, ampak se podpirajo v službi ljubezni. Božje zapovedi za izraelsko ljudstvo niso bile vezi, ki bi hromile svobodo, ampak so bile izraz Božje bližine in skrbi. S pomočjo postave je Bog skrbel za svoje ljudstvo kot oče za otroke. Bog ni tiran, ampak nam omogoča pravo svobodo. S postavo želi obvarovati svoje otroke, da ne bi padli v sužnost greha. Farizeji so bili kot neroden človek, ki se lahko tudi ob varovalno ograjo – postavo spotakne in pade.

Zanimiv je primer maščevalnega muslimana, ki se je zelo strogo držal pravil glede vsakdanje molitve. Nekega dne je nekdo užalil njega in njegovega boga Alaha. Musliman je Alahu obljubil, da se bo maščeval in brezbožneža umoril. Res je s svojim konjem zasramovalca izsledil in ga začel divje poditi. Ko mu je bil že za petami, pa se je zaslišal poziv k molitvi. Ustavil je konja, pokleknil in zmolil molitev, kakor jo je molil petkrat na dan. Ko je zmolil, se je zopet zapodil za lahkomiselnim blebetačem, ga dohitel ter pobil do smrti.

Njegova molitev je bila redna in točno po predpisih. Na zunaj je bil občudovanja vreden vernik, toda ali se je res med molitvijo srečal z Bogom in njegovo voljo? Ali je molitev mogoča brez pogovora, ali je pogovor mogoč brez ljubezni, ali je ljubezen mogoča brez odpuščanja? Ali je mogoče vrsto let ali vse življenje redno moliti petkrat na dan in ne očistiti srca?

Pustimo razprave o dolžnosti samoobrambe in pravične vojne. Zato, da se da moliti in pobijati hkrati, je poleg osebne izkrivljenosti potrebna še institucionalna izkrivljenost. Danes se moramo zaradi vse večje medsebojne povezanosti, tudi s pomočjo sodobnih tehničnih sredstev, še bolj zavedati, da vsak naš greh ustvarja možnosti za še več slabega. Zato so nam določila in smernice tudi danes potrebne.

Sedaj pometimo tudi pred svojim pragom in si sposodimo še »sodobnega« katoličana. Takega, ki mu je za zapovedi malo mar. Živi kot vsi pogani sodobnega sveta in si misli, da ni z njim sploh nič narobe. Po dolgem času vseeno pride v spovednico in začne nekako takole: »Čeprav že dolgo nisem bil pri spovedi, pravzaprav nimam nobenega greha. K maši grem, kadar morem (pozneje se izkaže, da je to le nekajkrat na leto), pa sem lahko boljši kot tisti, ki so vsak dan v cerkvi. Preklinjam tudi, vendar ne iz hudobije, ampak iz navade (kot bi rekel, da ženo muči iz navade, ne iz hudobije).

Tak človek si misli, da zapovedi nimajo prav nobenega vpliva na življenje, da je vseeno, ali so ali jih ni, ali jih izpolnjuje ali ne. Če bi bilo vseeno, nam jih Bog ne bi bil dal. Takemu kristjanu kmalu postane vseeno, ali je kristjan ali ne, ali veruje v Kristusa ali ne.

Jezus gleda na človeka realistično. Zanj človek ni dober kar sam od sebe, saj ima z izvirnim grehom ranjeno naravo in potrebuje zapovedi in milosti, da jih lahko tudi izpolni. Zato se mu v novi zavezi sam daje v odrešenje. Zato se je dvomljivo sklicevati le na svoje prepričanje. Kaj pa, če je moja notranjost polna sovraštva, maščevanja in krutosti? Sicer je prav, da se človek ravna po vesti in svojem prepričanju, vendar se mora zavedati, da od znotraj ne prihaja samo dobro, ampak tudi slabo: »Iz srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21−22). Božja postava in človekovo iskreno prizadevanje za dobro si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Božja postava je kot meč, ki prebode človekovo notranjost in loči dobro od zla. Božja postava je kot kompas, po katerem človek presodi, ali je njegovo notranje jedro res usmerjeno k dobremu. Božja postava je kot ograja, katere se oklene človekova volja, da ne pade v brezno zla.

Bolj kot zunanje lepote in higiene smo potrebni notranje čistosti.

Hvala Bogu, da imamo obnovljene cerkve, toda kaj to pomaga, če pa so vedno bolj prazne. Hvala Bogu, da imamo lepe obleke, toda kaj nam to pomaga, če je naša notranjost razdejana. Hvala Bogu, da se lahko dandanes vozimo v avtomobilih, toda kakšen napredek je to, če pa nas oddaljuje od bližnjih in tistih, ki nas potrebujejo. Hvala Bogu, da imamo zapovedi! Naj nam pomagajo biti vedno bolj Božji – sveti. Amen.

 








 

 

21. navadna nedelja

Joz 24,1−2.15−17; Ef 5,21−32; Jn 6, 60−69

 

Besede večnega življenja

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

 

Odločitev za Jezusa

 

Učenci so se začeli nad Jezusom spotikati, ker je zavrnil njihov politični program in ponujeno mesto kralja ter zato, ker niso razumeli, kako bi lahko jedli njegovo meso in pili njegovo kri. Jezus jih poskuša razumeti in jih vprašuje, kako se bodo odločili potem, ko bodo videli njegov vnebohod, ko se bo vrnil k Očetu, od katerega je izšel. Šele takrat, ko bo svoje telo daroval zanje na križu, bodo lahko razumeli smisel njegovih besed. Takrat bodo uvideli, kako nesmiselno je bilo njihovo spotikanje. Razumeli bodo, da se jim ne daje v jed v svoji zemeljski podobi, temveč poveličan. Če bodo uživali njegovo meso, bodo stopili v najožjo življenjsko skupnost s poveličanim Kristusom in si s tem zagotovili večno življenje.

Ko Jezus pravi, da samo Duh nekaj pomeni, »meso nič ne koristi«, misli na telesno hrano, ki je minljiva, kakor je minljivo vse zemeljsko, zato ne koristi za nebesa. Pomeni pa tudi Jezusovo zemeljsko telo, ki nič ne koristi, dokler ni darovano. Samo Jezusovo darovano in poveličano meso prinaša Duha in življenje. Če to obrnemo nase lahko rečemo, da nam nič ne koristi, če imamo zdravje, kondicijo, izobrazbo in službo, če pa tega ne darujemo, če ne znamo tega deliti. Če ne znamo nikomur pomagati, nikogar odžejati in razveseliti, nam nič ne koristi. Samo darovanje za druge prinaša srečo in življenje.

»Nevzdržna je ta beseda,« so godrnjali Judje. Kako nevzdržna, če je pa njegova beseda, beseda resnice in življenja? Morda zato, ker se ne ujema z njihovimi željami? Morda zato, ker v njej ne vidijo koristi za svoj vsakdanjik? Morda zato, ker nimajo vere in smisla za duhovne vrednote? Končno pa to ni bila edina Jezusova beseda, ki je bila zanje nevzdržna. Nevzdržna je bila tudi njegova zahteva, naj ne vračajo hudega s hudim, naj ljubijo svoje sovražnike, naj ne prešuštvu­jejo in ne ločujejo, kar je Bog združil, naj verujejo vanj, ki je Božji Sin. Seznam je še precej daljši. Nevzdržno je lahko tudi nam vse, kar zahteva spremembo, napor. Če ni po naše, je že nevzdržno.

Če Bog je, potem ni človekova volja zadnje merilo, potem nam ni vse dovoljeno. Paul Sartre je zato sklepal, da Boga ne sme biti, da bomo lahko počeli, kar bomo hoteli. Res, Judje niso zanikali Boga, vendar so si njegovo postavo prilagajali, tudi Boga so si ustvarjali po svojih zamislih, sicer jim Jezus ne bi očital: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel k vam« (Jn 8,42), tako me pa »zalezujete, da bi me umorili«. Jezusova beseda ni nevzdržna zato, ker ne bi vsebovala resnice, ker bi bila pomanjkljiva, neperspektivna, temveč je nevzdržna, ker jo človeška nagnjenost k slabemu, hotena hudobija in duhovna omejenost težko sprejema.

Po teh besedah so od Jezusa odšli skoraj vsi učenci. To je pretreslo tudi dvanajstere, zato jih je vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?«

Odhod mora imeti določen cilj. Kam naj odidejo dvanajsteri? Nesmiselno bi bilo, da bi se vrnili v staro, prejšnje življenje. Poiskati bi morali boljšega vodnika. Tudi takrat jih je bilo veliko. Lahko bi bili farizeji in pismouki, ki so iskali rešitev v Božji postavi. Lahko bi bili to grški modreci in filozofi: Platon, Aristotel, Sokrat in drugi; lahko bi ga sprejeli iz vzhodnega Babilona ali iz južnega Egipta. Čeprav niso v dva tisoč letih glede našega odrešenja povedali nič bistveno novega, je danes naša izbira še pestrejša, vendar prav zato nič lažja. Ljudje se danes ne ubadajo toliko z nebesi, ampak bolj z zemljo. Hoja za Jezusom je postala samo ena izmen mnogih izbir, ki je vse bolj v manjšini. Zdi se nam, da Jezusov nauk ni več sodoben, težko nam je razumljiv, zelo je zahteven in izključuje druge možnosti. Toda ali še kdo drugi zmore dati odgovor na naša najdrznejša pričakovanja? Zato še vedno s Petrom odgovarjamo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,68−69).

Petrova izpoved vere v Jezusa je vzniknila iz dejanskih kriznih okoliščin, zato je znamenje njegove premišljene in iskrene odločitve za Jezusa. Peter se ni skliceval na Jezusova dela, čeprav bi se lahko, temveč na njegove besede. Med bivanjem z njim se je izkustveno prepričal o moči njegove besede. Jezusove besede ne odpirajo učencem samo jasnega življenjskega cilja, temveč jim tudi omogočajo, da ga doseže­jo. Prav v tem pogledu so bile za nekatere te besede pretrde, dvanajsteri pa so, nasprot­no, ne le slutili v njih resnico, temveč so se o njihovi resničnosti kasneje tudi prepričali. Vera ni le hrepenenje, temveč tudi vedenje, ki je oprto na Kristusa.

Tudi apostolom ni bilo jasno, kako se bo to zgodilo, tudi v njih se je začel biti boj med vero in nevero. Mogoče se je že v tistem trenutku v srcu Juda Iškarijota izgubila vera v Jezusov načrt. Spoznal je, da Jezus ne bo uresničil mesijanskih pričakovanj, kakor si jih je zamišljal sam in z njim mnogi drugi. Mogoče je celo računal, da bo z izdajo Jezusa prisilil, da bo proti nasprotnikom uporabil svojo nadnaravno moč. Tega ne vemo. Vse to izpričuje, da so bili vsi, tako množice kakor Jezusovi privrženci, učenci in dvanajsteri, vsak po svoje vznemirjeni. Vera ni za nikogar izde­lan recept. Pred vsakogar se lahko vedno znova postavi vprašanje njene resničnosti, zato naj tisti, »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10,12). Vero je treba nenehno poglabljati. Kdor v njej ne napreduje, že nazaduje. Amen.

 

 

Marija obišče Elizabeto

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

 

Marijina hvalnica

In Marija je rekla:

»Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

 

Marija pozna našo stisko

 

Slovesno praznovanje Vnebovzete nas povezuje z Marijo, ki je povzdignjena nad vse angelske zbore v nebesih. Ona se že veseli dopolnitve vseh Božjih obljub, ki jih je Bog dal človeku v zgodovini in jih je že v polnosti uresničil na njej. Bila je prva, ker je bila najzaslužnejša pri uresničevanju Božjega načrta odrešenja in poveličanja človeškega rodu.

Delila je usodo zemeljskega popotovanja in trpljenja z nami, zato upamo, da bomo lahko tudi mi delili z njo veselje večnega življenja.

Kako je Marija živela zemeljsko življenje, se lahko prepričamo iz Svetega pisma pa tudi iz življenja vseh preizkušenih mater tega sveta.

Kako je bila preizkušena njena vera, ko je bila negotova glede izpolnitve Božjih besed, ki jih je sprejela od angela Gabriela. Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam, pa tudi, kako je to mogoče, od Svetega Duha in kaj bo na to rekel Jožef in vsi drugi. Kako preizkušena je bila njena in Jožefova zvestoba in ljubezen do življenja, ko je spočela od Svetega Duha. Ko je Jožef videl, da je noseča, jo je sklenil skrivaj odsloviti. V tem je bila podobna vsem, ki se borijo za svojo vero in za sprejetje novega življenja.

Koliko je mater begunk, ki na svoji koži spoznavajo, kako je bilo Mariji, ko je morala roditi v hlevu in bežati v Egipt. Begunke so vsepovsod po svetu, kjer divjajo vojne, ali kjer človeku primanjkuje najosnovnejše. Begunke pa so tudi pri nas doma, kjer je nesoglasje in nezvestoba v družinah, kjer se morajo zaradi otroka odpovedati in pustiti službo. Kjer nimajo doma in stanovanja, da bi ustanovile družino in rodile otroke.

Koliko je mater, ki na lastni koži spoznavajo, kako je bilo Mariji, ko se ji je dvanajstletni Jezus izgubil. Ali ga nisem prav vzgajala, da mi je sedaj to naredil? Tu se lahko najdejo vse matere, ki trpijo zaradi otrok, ker se jim zgubljajo v slabi družbi, mamilih, brezdelju, neveri in kriminalu.

Koliko mater po vsem svetu trpi zaradi po krivem obsojenih otrok. Marija je spremljala Jezusa od rojstva do smrti: od začetka javnega delovanja, ko ga je prosila, da bi naredil čudež v Kani, mimo rodnega Nazareta, kjer so ga hoteli rojaki pahniti v prepad, pa do križevega pota in Kalvarije. Tako so trpele tudi naše matere, ko so jim ubijali otroke med drugo svetovno vojno in po njej in mnoge niso smele ne mogle vzeti v naročje niti mrtvih, kot je to lahko storila Marija.

Tudi danes materam umirajo otroci v nesrečah, v boleznih, v letih, ko naj bi še živeli, saj so jih matere rodile za življenje, ne za smrt.

Res, za življenje smo prišli na ta svet, ne za smrt. Prav po Mariji in v Mariji se je to pravo življenje, zaradi katerega smo prišli na svet, uresničilo.

Vsebina današnjega praznika je vesela, tako vesela, da si nam niti ni treba zakrivati oči pred stisko sodobnih mater, kajti vsaka stiska vpije po tolažbi in plačilu, kot ga je že prejela Devica Marija. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Marija že prejema nagrado za svoje življenje in kmalu jo bomo prejeli tudi mi. Bolj kot trpimo, bolj se bomo lahko veselili. Ob današnjem prazniku ni treba pozabiti na stiske vseh vrst, ki jih doživljamo ljudje na tem svetu, saj so prav stiske izvir tolažbe, veselja in poroštvo plačila v nebesih.

Apostol Pavel pravi: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8, 18−19).

Torej, če smo učenci ali študentje, ki se nam sošolci smejijo, ker želimo živeti Jezusov evangelij, nam Jezus obljublja in pripravlja veliko plačilo v nebesih. Če smo odrasli doma, v službi ali kjerkoli v družbi in sledimo Jezusovemu evangeliju ter smo v opoziciji s poganskim javnim mnenjem, nam Jezus obljublja polno mero sreče in izpolnitve vseh naših sanj v nebesih. Če ste ostareli in se čutite odrinjene, nesprejete, nemočne, če obupujete − ne izgubite vere, upanja in ljubezni, kajti Bog bo vaše trpljenje obrnil v neskončno radost.

Marija, v nebesa vzeta, naše upanje in naša pot, čuj nad našimi zemeljskimi potmi in nas varno pripelji do našega cilja k sebi v nebesa. Amen.


 

 

 

1 9. navadna nedelja

1 Kr 19,4−8; Ef 4,30−5,2; Jn 6,41−51

 

Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

 

Jezusova kri

 

Kri ima posebno mesto v našem življenju in govorjenju. Poznamo pregovor: Kri ni voda in izraze krvno sorodstvo, krvno maščevanje, krvoskrunstvo, čistokrven, vročekrven, hladnokrven, slabokrven, modre krvi, rdeče krvi, krvav pod kožo…

Kri je bila za Jude sveta, v njej so videli temelj življenja. V Svetem pismu je rečeno: »Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni« (1 Mz 4,10). Medtem ko je Bog v 3,17 preklel le zemljo: »Prekleta bodi zemlja, ki je sprejela kri tvojega brata,« ne pa človeka, tu naravnost prekolne bratomorilca. »Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!« (1 Mz 4,11).

»Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali. Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata« (1 Mz 9,5). Odgovornost je tudi skupinska: »Zato tako govori Gospod BOG: Gorje mestu, ki je prelivalo kri!« (Ezk 24,9) in tudi duhovna: »Če porečem krivičnežu: ›Krivičnež, zagotovo umreš!‹ pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok« (Ezk 33,8). Judje so zavezo z Bogom ohranjali tudi za ceno krvi. Vsak kdor jo je prestopil v važni stvari je bil ubit. Življenje za življenje. Poganske narode so iztrebljali, ker so predstavljali grožnjo njihovi veri.

Pilat je lagal, ko si je vpričo množice z vodo umil roke in rekel: »›Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!‹ Judje pa so vpili: ›Njegova kri na nas in na naše otroke!‹« (Mt 27,24−25). Juda je priznal, ko je Jezusa izdal: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri« (Mt 27,4) ni se pa skesal in spreobrnil.

Po Jezusovi smrti pa postaja ta zemlja in človek, ki uživa Jezusovo kri, spet blagoslovljena. Kri v vseh primerih pomeni življenje. Sicer pa se beseda kri v Novi zavezi pojavi kar 43-krat, zadnjič v knjigi Razodetja: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti« (Raz 12,10−11).

Jezusova kri pa ima še druge pomene: to je kri odrešenja, cena našega odrešenja, spravna kri, ki je po njej »spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (1 Kol 1,20).

Kjer se človek odtegne Bogu in njegovi odrešilni krvi se človeško življenje razvodeni, postane brez pomena in zato brez vrednosti, zato človek začne prelivati kri kakor vodo. Kri Jezusovega odrešenja je dar, ki ga je mogoče sprejeti samo v veri. Samo »Kdor veruje ima večno življenje« (Jn 6,47). Če se ne ponižaš, in pred Bogom ne priznaš svoje nezmožnosti razumevanja, tega daru ne moreš sprejeti.

Judje vanj niso verovali, zato mu v tej točki niso več mogli slediti. Vera je Božji dar od zgoraj. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44).

»Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: ›Kako nam more ta dati svoje meso jesti?‹ Jezus jim je tedaj rekel: ›Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan‹« (Jn 6,52−53).

Po teh besedah so ga mnogi zapustili in niso več hodili z njim. To je bilo za njih nekaj nezaslišanega in nesprejemljivega. Judje niso smeli uživati niti živalske krvi − mesa zadušenih živali, ki jim ni odtekla kri, kaj šele človeške. Ustavili so se pri samem hranjenju, pri zunanjosti, ki si je niso znali predstavljati. Ravno sedaj, ko je s čudežem v puščavi nasitil pet tisoč mož in bi jih zaradi tega lahko prišlo še veliko več, saj so ga takoj hoteli postaviti za kralja, ravno sedaj se začne Jezus umikati v samoto, pa ga vseeno najdejo. Potem pa začne govoriti čudne stvari. Nesprejemljivo je bilo, da se je deviško rodil, pa tega Judje niti niso dobro vedeli. Nesprejemljivo je bilo, da se je delal Božjega Sina, da je kršil soboto in popravljal postavo, da je napadal duhovnike, farizeje, saduceje, da se je družil z očitnimi grešniki… Sedaj pa začne govoriti nekaj o kanibalizmu. Res je to najboljši način, da se znebi množic. Od tega trenutka mu ostanejo zvesti samo še apostoli in nekatere žene. Ko se začne govoriti o krvi, gre zares, začne se odločati o življenju ali smrti. Ljudje še niso bili sposobni izbrati življenja. Če bi sprejel vlogo kralja, bi to pomenilo upor, ki bi bil v krvi zadušen. On pa raje izbere svojo kri za večno rešitev vseh, ki mu bomo sledili. »Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni« (Jn 6,45). Pustiti se Jezusu poučiti pomeni mu verovati – zaupati, kljub nerazumevanju, če nimaš vere mu ne moreš slediti.

V stari zavezi so Judje duhovno živeli od Božje besede, kakor danes poleg njih iz nje še živijo protestantje in muslimani. Kljub temu se je polnost Božjega gostoljubja pokazala z Jezusom Kristusom, ki pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51).

Judje so začeli godrnjati, kot so godrnjali, ko so bili lačni in žejni v puščavi in tudi potem, ko so prejeli mano, kruh iz nebes. Sedaj so godrnjali, ker niso razumeli in Jezusu še niso bili sposobni zaupati v veri. Prerok Elija si je v težavah zaželel celo smrti, kakor smo slišali v prvem berilu: »Dovolj je; zdaj, GOSPOD, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje« (1 Kr 19,4). Tudi danes se lahko pritožujemo nad vsem in vsemi. Ali zato, ker ne razumemo, ali zato, ker ne dobimo tistega, kar mi iščemo... Za razumevanje življenja in zato, da ga bomo živeli v polnosti, je potreben dar od zgoraj. To je, da se pustimo poučiti z Božjo besedo in obdarovati z nadnaravno hrano.

Tudi tisti, ki je že naredil velike stvari, še vedno hodi po tleh in kot Elija potrebuje dar z neba. Jezus nam ga je zaslužil s smrtjo in z vstajenjem. Božja moč je sposobna spreminjati svet, sami iz sebe te moči nimamo. Človekoljubje brez Božje pomoči se spremeni v naveličanost ali celo obup in posledično v samoljubje.

Ta teden, v sredo, praznujemo Marijino vnebovzetje. V Devici Mariji se je Božja kri pomešala s človeško, da bi jo posvetila in ji dala nesmrtnost. Verujemo, da je Devica Marija je že pri Bogu v nebesih tudi s svojim poveličanim telesom. Kar se je zgodili z Devico Marijo se zaradi prejemanja evharistije lahko zgodi tudi z nami. Verujemo in se trudimo, da se bomo po Jezusu, ki ga je rodila, tudi mi veselili večne sreče v nebesih. Amen.

 

 

 

1 8. navadna nedelja

2 Mz 16,2−15; Ef 4,17−24; Jn 6,24−35

 

Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

 

 

Lačni?

 

Izraelci so odšli iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Bog jih je po prerokih Mojzesu in Aronu rešil sužnosti in peljal svobodi naproti. Lahko bodo postali narod s svojo državo, kulturo in zgodovino. Ne bodo več samo vprežna živina, ki so jo lahko Egipčani po mili volji izkoriščali, mučili in pobijali. Toda Izraelcem te visoke vrednote niso bile tako pomembne kot Mojzesu in Aronu. Ni jih skrbelo za svobodo, narod, državo in lastno zgodovino, mislili so le na hrano, pijačo in vsaj na videz varnejše življenje. Zato so godrnjali: »O da bi umrli po GOSPODOVI roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!« (2 Mz 21,3).

V evangeliju se podobna zgodba ponovi. Ljudje ne iščejo Jezusa zato, ker je Božji Sin, ampak zato, ker so jedli in se nasitili, zato jim pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog« (Jn 6,27).

Da bomo Jezusa iskali zaradi njega samega, ne zaradi trenutnih lastnih koristi, je potrebna vera. Samo v veri lahko rečemo, da je Jezus Božji Sin − vidimo v njem njegovo božanstvo in mu zaupamo kljub nerazvidnosti in neizhodnosti situacije.

Človek je telesno in duhovno religiozno bitje, zato za svoj obstoj ne potrebuje le zemeljskega kruha, ampak tudi nebeškega. »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4). Zanemarjanje duhovne lakote ali duhovnih potreb lahko človeka pripelje tudi v psihološko krizo, ki pa jo psihologija ne more pozdraviti, lahko jo samo s tabletami otopi.

Ali ste že bili lačni nečesa, pa niste vedeli, česa? Šli ste k hladilniku, odprli vrata, pogledali po polnih policah in rekli sami pri sebi: Lačen sem, pa nočem nič od tega, kar je tu notri. Ali ste že bili žejni, in niste mogli naročiti ničesar, kar bi v resnici potešilo vašo žejo.

Naj postavimo problem še širše. Imate vse, kar danes nekaj šteje: družino, zdravje, službo z rednimi prihodki, hišo, avto…, pa še vedno nekaj pogrešate. Ali ne pogrešate morda prav duhovne hrane, o kateri govori današnja Božja beseda?

V življenju obstajata dve vrsti lakote. Prva je telesna, druga duhovna. Prvo lahko poteši hrana, druge ne more potešiti nobena stvar na tem svetu. Lahko smo bogati in imamo vsega na pretek, pa smo kljub temu duhovno lačni, prazni in nepotešeni. Nič ne pomaga, če menjamo avto, službo, zgradimo nov dom, lahko celo menjamo ženo in še marsikaj, a lakota ostane.

Naše srce je prazno, dokler ne najdemo Boga. »Zdaj pa tako govori GOSPOD, tvoj stvarnik, o Jakob, tvoj upodabljavec, o Izrael: Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (Iz 43,1). Gospod nas je upodobil zase. V naše življenje je položena želja po neskončnem, ki je nobena druga stvar ne more potešiti. Dojenčkovo željo po nečem lahko vedno potešimo s kakšno drugo ničvredno ropotuljico. Ali pa lahko tudi sebe preslepimo na tak način? Lahko pustimo, da nas slepijo drugi.

Že v stari zavezi pa se javlja tudi negativna želja − poželenje, zato Bog po vesoljnem potopu obljublja: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil« (1 Mz 8,21). Človek je po naravi nagnjen k slabemu, zato mu tudi Bog prizanaša in pomaga. Apostol Pavel piše: »Ob zapovedi je greh sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev« (Rim 7,8). Želja obstaja tudi brez postave, vendar se šele ob zapovedi prepozna kot želja tega, kar Bog prepoveduje, kot grešno poželenje. »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni« (Rim 7,19−20). V Jezusovi priliki o sejalcu so nekateri vsejani med trnje. »To so tisti, ki besedo slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna« (Mr 4,18−19). Lahko bi rekli da smo vsi vsejani med trnje, saj vsi živimo v istem svetu, le da nam trnje vsem popolnoma ne zaduši besede.

Charles Colson je bil prvi mož Nixonove administracije. Imel je vse, kar si je poželel: jahte, hiše, osebne voznike in varnostnike… Pri vsem natrpanem življenju pa je še vedno občutil v sebi praznino. Sam jo je imenoval »razjedajoča luknja«. Po prijatelju, ki se je dokopal do vere v zrelih letih, je spoznal Kristusa. V pogovorih z njim je našel rešitev za svojo »razjedajočo luknjo«. Po nekem takem pogovoru je točno vedel kaj mora storiti. Od prijatelja se je s svojim mercedesom odpeljal le nekaj deset metrov od hiše, ustavil ob glavni cesti in začel glasno jokati. Trdega pogajalca in administratorja je zlomil Jezus Kristus, kakor je pozneje pisal losangeleški Times. Sam opisuje svojo prvo molitev takole: »Moja prva molitev se je izlila iz dna srca ali iz moje razjedajoče luknje in se je glasila nekako takole: ›Gospod Bog, ne vem, kako bi te našel, toda obljubim ti, da bom poskušal. Sedaj nisem kaj prida, toda želim postati tvoj. Gospod, sprejmi me.‹ Ker nisem vedel povedati kaj drugega, sem ponavljal: ›Gospod sprejmi me.‹«

Dandanes je Charles Colson potujoči pridigar ali misijonar. Največ obiskuje ječe in študentske domove.

Najhujše, kar se nam more zgoditi je, da ne bi čutili več nobene lakote in žeje po absolutnem. Novogoriška skupina Avtomobili v svoji pesmi z naslovom Nazaj prepeva: »Preveč je odgovorov in premalo vprašanj.« Če ni vprašanj, tudi lakote in iskanja ni več. Ni več želje po resnici, ni več želje po Kristusu. Ostanejo lahko še samo vprašanja: kaj bomo jedli in kaj bomo pili, kako se bomo zabavali.

Vse utrujene Jezus vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Vsem resnično lačnim in žejnim pa pravi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6,35). »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Amen.

 

1 7. navadna nedelja

2 Kr 4,42−44; Ef 4,1−6;

Jn 6,1−15

 

Jezus nahrani pet tisoč mož

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

 

Dati Jezusu

 

Jay Kesler je napisal knjigo Razvijajoča se mesta. V njej opisuje, kako se je spuščal na neko indijsko letališče. Ko je letalo drvelo po pristajalni stezi, je ob njej opazil ljudi, ki so tam ležali kot mrtvi. Ni vedel, kaj to pomeni, zato je vprašal stevardeso. Razložila mu je, da sonce čez dan močno segreje betonsko stezo, zato je topla še ponoči; brezdomci tam laže prespijo, ker jih manj zebe.

Ko je pobral svojo prtljago, se je z avtobusom odpeljal v bližnje mesto. Povsod je videval samo revščino, ki ga je močno prizadela. Odpravil se je v hotel. Za seboj je zaslišal čudne glasove škrt dum, škrt dum, škrt dum, škrt dum, vedno hitreje. Ozrl se je in zagledal otroka, ki je bil popolnoma brez nog. Pomikal se je z dvema majhnima berglama. Ko ga je dohitel, je proseče stegnil k njemu roko. Jay mu je dal ves drobiž, ki ga je imel pri sebi.

Odšel je naprej in kmalu je za seboj zaslišal še bolj čudne glasove. Ozrl se je in zagledal žalosten prizor. Nekaj dečkov, ki so bili prav tako na berglah, je udrihalo po otroku, da bi od njega dobili tisti drobiž. Revščina, ki jo je videl, ga je tako prizadela, da vso noč ni zatisnil očesa. Lastna nemoč ga je popolnoma ohromila. Drugo jutro je pobegnil od tam.

Skoraj v istem času kot Jay Kesler je v mesto prispela tudi neka žena, ki je prav tako naletela na prizore revščine, trpljenja in nasilja. Sklenila je, da mora nekaj storiti. Zbrala je ves svoj denar in kupila staro stavbo. Po soseski je začela iskati otroke, da bi jih učila ali pa jim ponudila zatočišče za dostojno smrt. Poučevala je v učilnicah, ki niso imele ne miz ne stolov ne table ne elektrike. Vendar je šlo. Zbrusila je star pod in pisala kar po tleh. To je bil njen odgovor na revščino, ki jo je videla. Lahko bi rekli, da je bil nestvaren, vznesen, sanjski. Toda žena je začutila, da to mora storiti in je storila, naj se konča kakorkoli.

In kaj se je zgodilo z njo in njenim početjem? Danes ima 80 opremljenih šol, 300 sodobnih bolnišnic z rešilnimi avtomobili in vsem, kar sodi zraven, 70 klinik za gobavce, 30 domov za umirajoče, 30 domov za otroke sirote. Pomaga ji 40 000 neplačanih prostovoljcev. Gotovo to ženo že vsi dobro poznate. To je mati Terezija. Dne 19. oktobra 2003 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.

Verjetno se ne da niti izmisliti boljše zgodbe, kot je ta resnična, da bi osvetlila današnje prvo berilo in evangelij. V evangeliju je preprost, ubog deček imel le pet hlebov in dve ribi, vendar dal jih je na voljo Jezusu. In Jezus je naredil preostalo − nasitil je pettisočglavo množico.

Tako je naredila tudi mati Terezija − dala je Jezusu na voljo vse, kar je imela. Več od denarja je bila njena pripravljenost, da mu da svoje življenje. Stopila je v službo Jezusovega klica in pomagala. In njeno dobro voljo je Jezus pomnožil bolj, kot je mogla pričakovati in sanjati.

Leta 1982 je v Edinburgu na Škotskem papež Janez Pavel II. rekel mladim: »Misel, ki jo hočem povedati je tale. Deček v evangeliju je dal Jezusu na voljo vse, kar je imel, in Jezus je čudežno nasitil pettisočglavo množico in še vedno mu je ostalo več, kot je imel na začetku. Enako je z našim življenjem. Samo zapustiti vse, kar imaš, in se soočiti s težavami današnjega življenja je gotovo nelogično in neprimerno. Bojimo se, kaj bo prinesla prihodnost. Toda pravim vam tole: Položite svoje življenje v Jezusove roke in On vas bo sprejel, blagoslovil in ga uporabil na način, ki presega vsa vaša najdrznejša pričakovanja.«

Tudi pri nas se srečujemo z bedo in s stisko, ki pa ni samo gmotna, ampak največkrat duhovna. Mladina brez vzgoje, vere, smisla, ker odrasli nimajo časa zanjo. Lahko se ob problemih izgovarjamo na druge, na šolo in državo ali Cerkev in si mislimo, da so drugi dolžni nekaj storiti, ne mi. Jezus pa tudi nam pravi: »Dajte jim vi jesti!«

Po današnji Božji besedi nas Jezus sprašuje, koliko svojega življenja, svojih želja, sposobnosti, časa, moči, gmotnih dobrin mu dajemo na voljo, da z njimi naredi, kar hoče. Do kakšne mere dajemo, kot so dali mož v prvem berilu, deček v evangeliju, mati Terezija v Kalkuti?

Jezus nam kliče: Potrebujem tvoj talent, tvojo velikodušnost, tvoje noge, tvoje roke, tvoj govor. Kajti danes imam samo tvoje noge, da me ponesejo v šole, tovarne, mesta, k ubogim in potrebnim. Imam samo tvoje roke, ki lahko pomagajo potrebnim, nemočnim, brezdomcem in lačnim. Imam samo tvoj govor, ki lahko pove mojim bratom in sestram, da sem zanje prišel na zemljo, da bi umrl in premagal smrt in temo.

V današnji Božji besedi nas Jezus torej vabi, naj postanemo njegovi sodelavci, naj se naše življenjsko podjetje združi z njegovim. Ali smo mu pripravljeni zaupati svoj življenjski kapital?

Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov, je molil takole:

»Vzemi, Gospod, moj spomin, mojo svobodo. Vzemi moj razum in vso mojo voljo. Vzemi, karkoli sem in imam. Vse si mi dal ti. Zdaj vse vračam tebi. Stori s tem, karkoli hočeš. Daj mi le tvojo ljubezen in tvojo milost. S tem sem dovolj bogat, da ne potrebujem ničesar drugega več. Amen.«

(Prim. Mark Link, S. J., Illustrated Sunday Homilies 1988, str. 85−86.)

 

 

 

 

16. navadna nedelja

Jer 23,1−16; Ef 2,13−18; Mr 6,30−34

 

Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

 

Dopust

 

Kako rad bi človek včasih kar pobegnil daleč stran, da bi se lahko rešil problemov, ki so se nakopičili doma in v službi, da bi se njegovo preveč enolično življenje popestrilo. Poleti vsi nekam odhajajo, zakaj bi mi morali ostati doma? Prav je, da gremo, če moremo; pa ne zato, da bi pobegnili od težav, ampak da bi se s spremembo laže spopadli z njimi in jih rešili.

Naše telo in naš duh potrebujeta počitek. Lahko je to tišina, če je način našega življenja tak, da potrebujemo mir in razmišljanje; lahko je to aktiven dopust, da potujemo in spoznavamo tuje kraje; lahko je intenzivnejše ukvarjanje s športom; lahko je samo sprememba kraja, ali dela, ki že blagodejno vpliva na zdravje in duhovno počutje.

Naša družina − bilo nas je deset otrok in zraven še dva strica invalida, ki sta ostala doma − se je preživljala od kmetije. Bil je čas, ko nas je bilo v različnih šolah kar devet. Ob koncu tedna in v počitnicah smo morali resno poprijeti za delo. Ko smo nekateri prihajali iz Ljubljane na počitnice, nismo niti prinesli študijskih pripomočkov s seboj, saj je oče imel navado reči: »Dovolj je bilo pohajanja, sedaj bo treba delat.« Mislil je, dovolj so sedeli pri knjigah, naj še malo zaslužijo za svoj študij. In ni nam bilo težko, saj smo bili spočiti in smo imeli vsi po vrsti radi naravo in kmečko delo. Z delom na kmetiji nismo samo zaslužili denarja za študij, ampak smo dobili tudi potrebne delovne navade in moč, da smo doštudirali.

Počitnice ali dopust nam pomagajo, da se seveda najprej odpočijemo, potem pa tudi, da poglobimo svoje bivanje. Nekateri, ki stalno hitijo in so vedno bolj obdani z različnimi motečimi elementi, prav gotovo potrebujejo tišino in mir, morda celo duhovne vaje. Vendar ni vedno tako, da si to tudi želijo. Morda se prav tišine najbolj bojijo in v njej niso sposobni vztrajati niti uro na dan. Tako lahko tudi počitnice ali dopust postanejo beg od rešitve, ne rešitev. Nekateri, ki so nagnjeni k lenobi in zapečkarstvu, bodo imeli veliko priložnosti, da v prostem času še bolj lenarijo, zelo pa bi bili potrebni različnih telesnih aktivnosti.

Tudi počitek je po Božji volji in ni treba, da imamo slabo vest, ko gremo na dopust, saj je sam Bog, ko je ustvaril svet in človeka, sedmi dan počival in s tem pokazal, da počitek spada k bistvu ustvarjene narave in človeka. S tem je dal človeku zdrav in pravilen vzorec obnašanja.

Delavec ne samo, da je vreden poleg plačila tudi dopusta, ampak ga tudi nujno potrebuje. Bolj ko je njegova služba naporna in odgovorna, bolj je potreben dopusta in počitka. Dopust ni razkošje, ampak nuja, če hočemo dobro in dolgo opravljati dolžnosti, ki nam jih je Bog zaupal.

Nekateri, tudi v svoji nadutosti, mislijo, da je njihova vloga v družbi tako pomembna, da so nepogrešljivi, zato si ne morejo privoščiti dopusta in počitka. Če bi bilo to res, so, nesposobneži, ker si prav ne organizirajo življenja in dela, ker ne znajo k njemu pritegniti drugih in jih vanj uvesti. Morda pa se bojijo, da bodo potem, ko jih ne bo, šle stvari vsaj tako dobro kot prej, če ne še bolje; to bi jih lahko hudo prizadelo, lahko bi zaradi tega izgubili pomembnost in celo službo.

Lahko se preprosto bojijo kaj spremeniti in si vzeti dopust, ker so deloholiki, materialisti in bi se na dopustu dolgočasili; ne bi vedeli, kaj početi sami s sabo in s svojimi najbližjimi.

Počitek ni potreben samo en dan v tednu, ampak tudi en teden na sedem tednov in eno leto na sedem let. Tako so Judje tudi svoje njive pustili vsakih sedem let neobdelane. Vsakih sedemkrat sedem let, to je vsakih petdeset let, pa so praznovali jubilejno leto, ko so postavili vse stvari na začetek, kot so bile, ko so naselili obljubljeno deželo. Vsaka družina je dobila nazaj svoje prvotno premoženje kot ob naselitvi, dolgovi so bili odpisani, vse se je začelo znova.

Tudi v duhovniških in redovniških krogih se sanja in govori o sedmem letu, ki naj bi ga dobili od predstojnikov, da bi ga uporabili po svoje: da bi spremenili svoje delo, za študij, da bi odšli v druge dežele, saj se ob stalni odgovornosti za svoje župnije, tudi sredi poletja, kaj težko vzame brezskrben dopust. Vendar zaradi pomanjkanja duhovnikov ostaja le pri željah, tako kot počitek Jezusa in njegovih učencev v današnjem evangeliju.

Jezusovi učenci niso imeli časa niti jesti. Pa ni šlo le za telesno hrano. Iz nadaljevanja lahko sklepamo, da ni bilo časa za uživanje duhovne hrane, zato jih je Jezus peljal v samoto. Ritem kristjanovega življenja zahteva skrb za telo in za dušo. Če se apostoli po svojem delu v misijonski praksi ne bi tudi duhovno nasitili, bi se izpraznili, izvotlili in ne bi imeli več kaj oznanjevati. Medtem ko sami živimo in govorimo, smo vsi skupaj, ne samo Jezusovi oznanjevalci, dolžni dati tudi Bogu možnost, da nam tudi On spregovori in v nas zaživi. Amen.

 

 

14. navadna nedelja

Ezk 2,2−5; 2 Kor 12,7−10; Mt 6,1−6

 

V Nazaretu Jezusa zavržejo

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

 

Od kod njemu to?

 

Te dni se spet odpravljajo v Gospodov vinograd novi delavci. Nekateri jih radostno pričakujejo in so žejni njihovega oznanjevanja, drugim nobena njihova beseda ne bo mogla pomagati k spreobrnjenju, ker jih to ne zanima, se jim za to ne zdi vredno truditi, ali ker tega nočejo. K tem jih Jezus pošilja kot jagnjeta med volkove. Volk v človeški podobi bo poiskal izgovor, da bo lahko jagnje napadel.

»Kališ mi vodo,« se je v basni končno domislil volk. »Kako vendar,« se je začudilo jagnje, »saj potok teče od tebe proti meni.« »Kaj nisi tisto, jagnje, ki me je lani užalilo?« je vztrajal volk. »Lani me še sploh ni bilo na svetu,« je prišel odgovor. »Dovolj govorjenja,« se je zadrl volk, »nikar ne misli, da te ne bom požrl, pa če si še tak mojster v izgovorih!« Nekaj podobnega se je zgodilo z Jezusom v Nazaretu. »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,8−29).

Jezusa njegovi rojaki niso sprejeli ne samo zato, ker so se preveč ustavljali pri zunanjostih in premalo pri vsebini, ampak ker niso pričakovali odrešenja in ker se niso hoteli spreobrniti. Kar so poskušali storiti v začetku njegovega oznanjevanja v Nazaretu, so dokončali ob koncu njegove poti v Jeruzalemu. Njegova pridiga v Nazaretu ni bila nič drugačna kot po drugih krajih: »Božje kraljestvo se je približalo, spreobrnite se!« Njegovi rojaki pa so na to odgovorili: »›Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?‹ In spotikali so se nad njim« (Mt 6,3). Kako dobro poznamo tak način govorjenja. Razpravljamo o duhovnikovi obleki, o njegovem nastopu, o njegovih dejavnostih, podvigih in čudaštvih… zanemarjamo pa sporočilo.

Vera v Boga pa je mogoča le, če so ljudje iskreni in odkritosrčni, če so se sposobni vprašati, kaj jim je spregovoril Jezus, ne Francelj, ki ga je oznanjal. Kjer veje duh odprtosti, kjer so se ljudje sposobni pogovarjati o oznanilu in ne o oznanjevalcu ter drugih zunanjih vsakdanjostih, ki spremljajo oznanjevanje, tam je Cerkev.

Jezusove rojake, a tudi sodobne poslušalce bi lahko razdelili v štiri vrste: prvi so podobni gobi, drugi so kot lijak, tretji kot cedilo in četrti so kot velnica.

Goba vse vpija. Poslušalci, ki so ji podobni, nekritično vpijajo, karkoli kjerkoli slišijo, vse verjamejo, nič ne razločujejo, nič ne preverjajo, nič ne razmišljajo.

Lijak na eni strani vse sprejema, na drugi vse steče ven. To je podoba raztresenih in pozabljivih poslušalcev. Naj slišijo karkoli, vse gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Nikoli se jih nič ne prime, nič jih ne prizadene in nič jih ne premakne.

Skozi cedilo steče vino, na njem pa ostanejo smeti. To so tisti, ki so jim pomembne samo zunanjosti, vsebino pa pustijo odteči. Pozorni so na obliko, dolgost, podajanje, spodrsljaje, vsebina jim ni pomembna. Nekateri celo rečejo, da je čudovito govoril, ko pa jih vprašaš, kaj je povedal ali kaj jih je ganilo, ne vedo povedati ničesar. Oznanjevalca so poslušali z očmi, pozorni so bili na zunanjost, na govorniške spretnosti, vsebina pa je odtekla.

Končno je še velnica. Veter odnaša pleve, žito pa ostaja v njej. To so tisti, ki poslušajo Božjo besedo, ne glede na zunanjosti in oblike podajanja. Ohranjajo jo v svojem srcu, jo premišljujejo, se o njej pogovarjajo in po njej živijo. V oznanjevalcu, pa naj bo še tako neroden in dolgočasen, gledajo Kristusa in sprejemajo njegovo besedo. Šele te lahko Božja beseda hrani, posvečuje in utrjuje. »Tako se lahko prepustijo Bogu in nauku njegove milosti, kateri nas more namreč dvigniti in nam dati delež med vsemi svetimi« (Apd 20,32).

Jezus je resnično vzvišeno govoril o sebi, saj so se v njem uresničile najdrznejše prerokbe in je bil še mnogo več, kot so lahko napovedali preroki. Tega pa njegovi rojaki niso bili pripravljeni sprejeti. Njihovi predsodki so bili preveliki. Predsodek je vnaprejšnja obsodba brez dokazov, zato je greh. Namesto da bi bili Nazarečani ponosni in srečni, da je nekdo izmed njih dvignil v neslutene višine, so se obrnili proti njemu.

Ljudje ne znamo ceniti tistega, kar nam je blizu, kar imamo. Tudi Slovenci imamo raje izdelke, strokovnjake in ideje iz tujine. Žena ceni sposobnosti sosedovega Toneta ali pa svojega šefa, ne zna pa pohvaliti sposobnosti svojega moža in s tem v njem ubija voljo, da bi postal še boljši. Jezusov učenec se veseli darov, ki jih je prejel, ter jih uporablja v dobro vseh. Pri sebi in v skupnosti ustvarja ozračje velikih pričakovanj in velikih sanj ter dela za njihovo uresničitev. V negativnem ozračju je težko živeti in tudi pridigati. V ozračju hrepenenja po resnici in odgovorih na življenjska vprašanja pa besede laže obrodijo dober sad. Jezus nam je zagotovil: če bomo zbrani v njegovem imenu, bo tudi on med nami. Pomembno je torej, zaradi kakšnih namenov se zbiramo ob nedeljah v cerkvi in s kakšnimi nameni poslušamo oznanjevanje. Predsodki, jeza, ljubosumje, zamera povzročajo nemir v duši in telesu, zato povzročajo bolezni in Jezusu preprečujejo, da bi jih ozdravljal. Jezus je v Nazaretu zdravil samo nekatere, verjetno tiste, ki so se zmogli upreti javnemu mnenju ali pa so bili tako bolni, da bi poskušali vse, da bi ozdraveli. Njihova nemoč je iz njih izvabila najboljše.

Ko stvari ne gredo, kot smo si zamislili, pa lahko naredimo tudi drugače; tako kot otrok, ki potem, ko mu pri igri ne uspe, vzame žogo v roke, pokaže soigralcem figo in odide domov. Tako so naredili Nazarečani. Mislili so, da oni določajo igro in pogoje Božjega delovanja v tem svetu. Toda nismo mi tisti, ki bi določali pravila, kot so jih hoteli Nazarečani, ampak smo jih dolžni sprejemati. Oblastnik in Zakonodajalec pa je tisti, ki mu sledimo. Amen.

 

 

13. navadna nedelja

Mdr 1,13−15; 2,23−24; 2 Kor 8, 7.9.13−15; Mr 5,21−43

 

Jaírova hči in žena, ki je krvavela

Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.

 

Zgodba

 

Film Dogodek pri Sovinem mostu opisuje moža, ki je obsojen na smrt. Sovražnikovi vojaki ga peljejo po Sovinem mostu. Na sredini mostu postavijo desko na kamnito ograjo. Na notranjo stran, ki štrli na most, stopi vojak, na zunanjo, ki štrli nad reko, pa mora stopiti obsojenec. Zvežejo mu roke in noge, okrog vratu mu nataknejo vrv. Ko je vse pripravljeno, oficir zarenči ukaz. Vojak stopi z deske in obsojenec pade v globino. Toda zgodi se čudež: vrv se pretrga in mož konča v reki. Po čudežu si osvobodi roke in nato še noge. Ob spoznanju, da se mu je ponudila še ena možnost življenja, začne plavati s tokom reke. Priplava do odlomljene veje. Presune ga lepota listov, zazre se v njihove žile. Opazi pajka in občuduje biserne kapljice v njegovi mreži, ki se svetijo v soncu. Občuti mokroto na svojem telesu. Gleda proti modremu nebu. Nikoli se mu ni svet zdel tako lep.

Nenadoma začnejo nanj streljati z mosta. Hitro se potopi in plava dalje. Prebije se skozi točo krogel, se spusti čez slap in končno na smrt utrujen priplava na obrežje. Opoteka se in pade pred cvetlico, omamita ga njen vonj in lepota. Vse je čudovito. Kako lepo je življenje. Toda zopet zažvižgajo krogle in zopet teče in teče, se opoteka in teče.

Končno pride do doma, ki je obdan z lepo belo ograjo. Vrata se skrivnostno odprejo. Mož ne more verjeti, doma je, živ in zdrav. Pokliče ženo. Ta prihiti iz hiše z iztegnjenimi rokami, oblečena kot nevesta, in ga močno objame.

Takrat nas kamera zopet popelje na most. Tokrat ne moremo verjeti svojim očem: še enkrat vidimo dogodek usmrtitve. Obsojenec z vrvjo okrog vratu pade v globino, toda vrv se ne pretrga. Truplo nemočno binglja sem in tja. Mož je mrtev.

Gledalci smo pretreseni. Ves napor, ves beg, vsa še ena možnost je bila čista fantazija. Možu ni uspelo pobegniti, vse se je dogajalo v njegovi glavi. Toda kako lepo je postalo življenje v trenutkih pred smrtjo! Obsojenec in mi z njim smo ga videli čisto drugačnega, kot v pravljici. Kot neprecenljiv dar. Obsojenec bi ga rad delil s tistimi, ki jih je ljubil. Vživeli smo se v njegovo smrtno stisko in se z njim borili za življenje, zdaj je pa šlo vse po gobe.

Kako rad bi junak dobil še eno možnost, kako rad bi pobegnil smrti in živel, toda to se ne zgodi. Zakaj režiser tega ne dopusti? Zakaj nas muči s krutim koncem? Kaj nam hoče povedati?

Povedati nam želi, prav to, kar nam govori Jezus na današnjo nedeljo. Življenje prihaja od Boga. Bog je njegov gospodar in ga daje človeku kot največji dar. Nekoč ga bo konec. Vsi ne bomo imeli več druge možnosti, kot jo je imela deklica Talita.

Življenje nam odteka kot kri krvotočni ženi. Vsako bivanje je nenehno izgubljanje življenja, do smrti. Kri je življenje; kdor jo izgubi umre. Zadržimo jo lahko le, če se v veri dotaknemo Jezusa.

Žena je bila bolna dvanajst let. Dvanajst je mesecev v letu in dvanajst je Izraelovih rodov. To število izraža celotnost časa in ljudstva. Vsi ljudje vseh časov imamo to neozdravljivo in smrtno bolezen. Noben zdravnik nam ne more pomagati. Z zdravljenjem nam samo škoduje, ker nam daje lažno upanje.

Kako lepo je živeti v miselnosti, da ti nič ne more do živega, da se boš lahko vedno rešil kot nepremagljivi filmski junaki. Toda to je možno samo v veri v Jezusa Kristusa. »Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu« (Rim 5,17). Janez Zlatousti pravi: »Nista namreč enaka greh in milost, nista enaka smrt in življenje, nista enaka hudič in Bog, ampak je razlika neskončna«.

Naše zemeljsko življenje se bo nekoč nepreklicno končalo. »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,« (Heb 9,27) tako neponovljiv je tudi vsak trenutek našega življenja. Sveto pismo potrjuje samega sebe: »Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi« (Mt 5,18). Razne miselnosti, ki se danes širijo o reinkarnaciji, o ponovnem življenju, o drugi možnosti, so plod domišljije za tiste, ki ne morejo pričakovati rešitve, ki so se zaradi svojega življenja in pomanjkanja vere prisiljeni tolažiti z domišljijo. Reinkarnacija, ki prihaja k nam od vzhodnjaških verstev, ima vlogo kazni po smrti in ni nobena druga možnost, ampak prekletstvo, ki bi se ga človek rad rešil. Vsa poganska verstva se v svojih verovanjih vrtijo v začaranem krogu. Nad vsemi gospoduje smrt, ki bi se je radi na različne načine znebili. Šele s Kristusovim rojstvom se začne zgodovina, ki nekam vodi. Vodi h koncu sveta, k sodbi in večnemu življenju ali trpljenju. Prav to nam daje veselje nad življenjem. Ker je enkratno in odločilno, ni samo ponavljanje, ni samo igra, ampak gre zares. Bogu bodimo hvaležni za njegov največji dar. Zahvalimo se mu zanj in se z vero oklenimo tudi nadnaravnega življenja, ki nam ga prinaša. Amen.

 

 

12. navadna nedelja

Job 38,1.8−11; 2 Kor 5,14−17;

Mr 4,35−41

 

Jezus pomiri vihar

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«

 

Strah

 

Lep počitniški poletni dan, pa ni nujno, da smo v barki, kot so rekli včasih: »Kdor moliti še ne zna, naj na morje se poda.« Lahko smo v avtu; nenadoma zacvilijo gume, sledi silovit pok in že se lahko začne vse potapljati. To, česar smo se še pred kratkim veselili kot svojega, nam začne počasi uhajati iz rok.

Mož in žena srednjih let sta se odpravljala z avtom po nakupih v mesto. Na parkirišču pred trgovino je mož rekel, da jo bo počakal kar v avtu, češ da je malo utrujen. Ko se je vrnila, je nepremično slonel na volanskem obroču. Zadet od kapi se je nepričakovano poslovil. Kaj narediti v takem trenutku, kako še obvladovati življenje, če pa očitno ni v naši oblasti? Objame nas strah, začnejo se nam tresti kolena, ustnice pa klicati na pomoč.

Pravijo, da se je v preteklosti človek bolj bal, ker je imel manj moči in sposobnosti v svojih rokah. Posledica tega da je bila tudi bolj množična vernost in več strahu pred Bogom ali bogovi, ki so jih častili. Voltaire je rekel: »Jaz ne verjamem v hudiča, sem pa zadovoljen, da verjame vanj moj krojač.«

Res je danes človek v znanosti in tehniki zelo napredoval, a to postaja zanj bolj usodno, kot je bilo nekoč. V preteklosti je bil gospodar in prijatelj narave, danes pa je njen izkoriščevalec. Ta pa je v večnem strahu, da se mu bo podložnik uprl in ga pogubil.

V zadnjih časih so prišli novi strahovi, ob katerih je bilo premetavanje čolna na Galilejskem jezeru nedolžna stvar. Hočemo se znebiti strahu pred atomsko katastrofo, pa ta še vedno grozi, če ne v rokah velesil, pa v rokah diktatorjev ali celo teroristov. Mislimo, da smo izkoreninili bolezni, ki so v prejšnjih stoletjih kosile po našem planetu, a jih še vedno hranijo v laboratorijih, pojavljajo pa se nove, ki jim nismo kos: rak, aids, atipična pljučnica,… ali pa stare, ki so postale neobčutljive na antibiotike. Globalizacija je čudovita stvar, če nisi med tistimi odstotki, ki zaradi nje postajajo vedno bolj revni. Teh je strah naslednjega dne. Z materializmom je tako kot z našim zdravstvom: vsi pravijo, da je čudovito, dokler ne zboliš. Ko postaneš materialni človek, si že vse izgubil. Materializem pa ima še druge probleme. V zapletenih sistemih sodobne družbe se lahko hitro kaj zalomi. Tehnika odpove, ljudje se zmotimo, narava se upre.

V začetku se lahko branimo z brezbrižnostjo. Sodobni človek je izgubil občutljivost za probleme. Vsak dan slišimo v poročilih: toliko in toliko nedolžnih mrtvih, brez službe in plačila, omamljenih in pozabljenih − pa se vedno srečni tolažimo, samo da se to nam ne zgodi in drvimo naprej. Potem lahko udari prav blizu, lahko začne premetavati ali puščati prav naš čoln. Tedaj pa nas postane strah. Bojimo se za preživetje, zdravje, življenje. Apostoli so se v začetku bali pogubnih sil narave, na koncu evangelija pa jih je prevzel velik strah v odnosu do Jezusa, ki je močnejši od narave.

Tudi v odnosu do Boga poznamo več strahov. Strah, da ne bi izgubili Gospoda, da ne bi naredili kaj slabega, je dober strah. Strah pred Bogom in njegovim kaznovanjem pa je že zapeljivec, ki nas v bistvu odvrača od Boga. Boga ne ljubim, ampak se ga bojim. Kot da bi izpolnjeval očetove ukaze, ker se bojim njegove šibe. Ob prvi priložnosti pa bom naredil po svoje, se očetu uprl in se poskušal tega strahu osvoboditi.

Včasih so starši in tudi pridigarji strašili ljudi z smrtnim grehom in z večnim pogubljenjem. Župnik Mirko Žakelj je bil po drugi svetovni vojni celo zaprt zaradi tega, ker je neki ženski »grozil s smrtnim grehom«, kakor piše v obsodbi. (Glej Letopis Cerkve na Slovenskem.) Tudi komunisti niso marali, da bi jim kdo ukazoval ali s čim grozil. Naša dolžnost je, da povemo kaj je prav in kaj narobe. Vernost pa ne sloni na prepovedi. S pretiranim poudarjanjem kazni ljudi odvračamo od pristnega odnosa z Bogom. Tudi siljenje ne zaleže dosti. V pripravi na krst starši v skupinah odgovarjajo tudi na vprašanje »Zakaj nekateri ko odrastejo zapustijo versko prakso svojih staršev«. Zelo pogosti odgovori so »Zato, ker so jih starši silili«. Bolj bi se obnesel dober zgled in navduševanje.

Bolj ko se razvije pristen ljubeči odnos med Očetom in sinom, manj je potrebno govoriti o kaznovanju in tudi nagrajevanju, manj je potrebna prisila. Pravilno je delati dobro zaradi dobrega samega, torej iz ljubezni do izvora vsega dobrega, ne iz strahu pred kaznijo. Moliti ne samo takrat, ko nam gre za nohte ali za življenje, ampak vedno. Popolna ljubezen strah prežene. Tudi psihološki razlogi niso naklonjeni strahu. Tako v vz­goji otrok kakor v javnem življenju se z grožnjami doseže le neznaten moral­ni napredek. Seveda pa smo danes zapadli že v drugo skrajnost, ko se nekateri »ne bojijo ne Boga in ne hudiča in se na vse požvižgajo«.

Kaj pravi Sveto pismo? Stara zaveza: »Začetek modrosti je strah Božji, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem« (Ps 111,10). Tudi v naslednjem psalmu psalmist hvali in razlaga pozitivne vidike strahu: »Blagor možu, ki se boji Gospoda, z njegovimi zapovedmi ima veliko veselje…« (Ps 112,1).

Nova zaveza: angel je pozdravil Marijo: »Ne boj se, Marija…« In svetega Jožefa: »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije.« Pastirje so pozdravili angeli: »Ne bojte se, oznanjamo vam veliko veselje…« Jezus to spodbudo ponavlja velikokrat: »Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več« (Lk 12,4). »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli« (Lk 12, 22). »Vam pa so celo lasje na glavi vsi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev« (Lk 12,7). Prva Jezusova in angelova beseda po vstajenju je: »Ne bojte se.« Apostol Pavel to ponavlja: »Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo« (Rim 13,3).

Kdor zaupa v Boga, se nima česa bati, saj ve, da Bog vodi njegovo življenje in da bo vse tako storil, kakor je najbolje za nas. Kdor ne zaupa Bogu, se poskuša proti vsem nevarnostim zavarovati. Nazadnje, ker tudi to ni dovolj, pa se začne vsega bati. Preden je Jezus apostole spravil v vodo, je izmeril temperaturo − pa ne vode, ampak njihove vere.

Če smo z Jezusom, se nam ni treba bati. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse« (Rim 8,31−32 ). Amen.

 

 

11. navadna nedelja

Ezk 17, 22−24; 2 Kor 5,6−10; Mr 4,26−34

 

Prilika o rastočem žitu

In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

 

Prilika o gorčičnem zrnu

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

 

Zakaj v prilikah

V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

 

Ki je oznanjal Božje kraljestvo

 

V novem svetlem delu rožnega venca, ki ga je uvedel papež Janez Pavel II. imamo tudi skrivnost, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Kaj je to Božje kraljestvo?

V stari zavezi se Božje kraljestvo skoraj še ne omenja. »Ko je pravični (Jakob) bežal pred bratovim srdom, ga je (Modrost) vodila po pravih potih; pokazala mu je Božje kraljestvo (v videnju Božje lestve) in dala spoznati svetišče; obogatila ga je pri njegovem trudu in namnožila sadove njegovih prizadevanj« (Mdr 10,10), pravi knjiga modrosti.

V prvi Samuelovi knjigi je prevladujoča tema zemeljsko kraljestvo. Piscu ne gre za to, da bi prikril dvoumnost človekovega kraljevanja, ki je obsojeno na propad. Izrael ima samo Boga za kralja. Človekovo kraljevanje pravno ne izhaja iz človeške volje, ampak iz Božje avtoritete, ki ji je podrejeno. Prerok Samuel je posrednik Božje volje in ker jo kralj Savel ne spoštuje žalostno propade.

Za svetega pisatelja je zgodovina Božjega ljudstva podobna idealu teokratičnega kraljestva, ki ga je ustanovil Bog. Svojo voljo posreduje po prerokih vodi pa svoje kraljestvo po kraljih − Davidu in Salomonu. Dejansko je edini pravi kralj Bog, David prestoluje kot Božji namestnik. Kronist na podlagi zemeljske zgodovine opisuje idealno kraljestvo, kakor so si ga v njegovem času mogli predstavljati. En sam Bog je in zato samo en sam gospodar vesoljne zgodovine. Vesoljno Božje kraljestvo bo izšlo iz Abrahama in Jakoba ter se bo širilo naprej iz Jeruzalema. Tak vzorec kraljevanja je Cerkev poskušala v zgodovini uveljavljat okrog tisoč let, do konca srednjega veka.

V knjigi preroka Danijela Staroletni, Večni, Bog, izreka svojo sodbo proti silam teme. Na pogorišču nekdanjih kraljestev gradi novo kraljestvo, ki bo zaupano »sinu človekovemu«.

V novi zavezi pa je Božje kraljestvo središčna tema in dobi čisto novo vsebino. Matej Božje kraljestvo imenuje nebeško kraljestvo in ta izraz uporabi kar 51-krat. Izraz Božje izpušča zato, da ne bi žalil Judov za katere je pisal svoj evangelij, saj so se oni iz spoštovanja do Boga tega imena izogibali. Marko uporablja izraz Božje kraljestvo 14-krat in Luka ga uporabi 34-krat. Janezu, ki je zadnji pisal svoj evangelij, ni bilo potrebno več poudarjati da oznanja Božje ali nebeško kraljestvo, saj so bili takrat kristjani že tako preganjani, da ni nihče več sanjal o kašnem zemeljskem kraljestvu.

Nebeško ali Božje kraljestvo se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem. Cerkev nadaljuje Njegovo delo, vendar ona še ni pravo Božje kraljestvo. Kaj pomeni Božje kraljestvo bomo najlažje odkrili iz svetopisemskih odlomkov, ki ta izraz vsebujejo.

Janez Krstnik je v Judejski puščavi oznanjal: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 3,2). To približanje se je zgodilo z Jezusovim nastopom saj je to kraljestvo Jezus sam. Takoj po skušnjavah in ko je slišal, da je bil Janez izročen je Božje kraljestvo začel oznanjat Jezus: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). »Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu« (Mt 5,19).

»Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20).

Za vstop v Božje kraljestvo se ni potrebno odpovedati samo vsemu slabemu, ampak tudi tistemu, kar samo na sebi ni slabo. »Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino« (Mr 9,47). »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mr 10,24−25). »Iščite njegovo (Božje) kraljestvo in to (bogastvo) vam bo navrženo« (Lk 12,31). »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18,3−4). V blagrih imajo preganjani in ubogi v duhu pri Mateju nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3−10), pri Marku pa Božje kraljestvo.

Za prihod Božjega kraljestva moramo prositi: »Pridi tvoje kraljestvo.

Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10). »Nebesa« so povsem uresničeno Božje kraljestvo: »zemlja«, naš celotni naravno-zgodovinski svet bi moral postati njihova podoba, ikona.

Pri Luku Jezus pošilja svoje učence »oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2) in ne dovoljuje nobenega kolebanja: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60).

Skoraj vse Jezusove prilike govorijo o Božjem kraljestvu:

»Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi« (Mr 4,26). Podobno je kvasu, ki ga je žena zamesila v tri merice moke, zakladu skritemu na njivi, majhnemu gorčičnemu zrnu, ki zraste v veliko drevo, trgovcu, ki išče lepe bisere, podobno je mreži, ki je zajela ribe vseh vrst, podobno je kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki, podobno je hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavcev za svoj vinograd, podobno je kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu, podobno je desetim devicam, ki so čakale ženina.

Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost«(Lk 17,20).

»Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot« (Lk 16,16), vendar z Božjo pomočjo zmagovito: »Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Lk 11,19−20).

»Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti« (Mt 23,13). »›Kateri od teh dveh (sinov tisti, ki je šel v vinograd ali tisti ki je obljubljal) je izpolnil očetovo voljo?‹ Rekli so: ›Prvi.‹ Jezus jim je dejal: ›Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo‹« (Mt 21,31). Cestninarji pojdejo pred vami. Jezus torej ne izključuje možnosti, da bo nekoč tudi (ves) Izrael vstopil v Božje kraljestvo. Nihče namreč ne gre nekam pred nekom, ki ne bo nikoli prišel tja.

Pri zadnji večerji je rekel: »Povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo« (Lk 22,18). Prišlo je torej z njegovo smrtjo in vstajenjem od mrtvih.

Pilat je poklical Jezusa in ga vprašal: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33).

Jezus tega naslova sam zase nikoli ni uporabljal, saj se je zavedal možnosti napačnega razumevanja in politične zlorabe. V velikonočnih dogodkih se dokončno razkrije značaj Božjega kraljevanja nad Izraelom in svetom in s tem tudi odgovor na najtežje vprašanje, zakaj trpljenje. Zato, ker je »bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Mt 24,33).

Jožef, »ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo.« (Lk 23,51−52).

Nikodemu, ki ga je vpraševal kako bi prišel v Božje kraljestvo je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi (v krstu) iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,5).

Pavel v svojem drugem pismu Timoteju pravi: »Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen« (2 Tim 4,18).

 

 

1 0. navadna nedelja

1 Mz 3,9−15;2 Kor 4,13−5,1; Mr 3,20−35

 

Jezus in Bélcebub

Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili.

Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.

Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.«

Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana?

Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli.

Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.«

To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

 

Jezusova mati in bratje

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

 

Odpuščanje

 

Pregovor pravi: »Bog odpušča vedno, človek samo kdaj, narava pa nikoli.« Sveto pismo nam dokazuje, da Bog v resnici vedno in velikodušno odpušča, toda klub temu nam postavlja en pogoj, da tudi mi odpuščamo drug drugemu. Z odpuščanjem izkazujemo usmiljenje, kar je druga beseda za dobroto. Farizeji tega niso bili sposobni, zato so bili vsaj dvakrat v obsodbi. Sami so bili grešniki in še druge so obsojali.

Obsojali pa niso samo »grešnikov«, ampak tudi pravične in tudi edinega Pravičnega samega. »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone,« (Mr 3,22) so govorili. Kako so mogli kaj takega izjaviti za Jezusa, ki je imel »Besede večnega življenja,« (Jn 6,68) ki je delal čudovita znamenja: »Ko je Simon Peter to videl (čudežni ulov rib), je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). Farizeji pa so za grešnika namesto sebe razglasili Jezusa. Tega niso naredili iz nevednosti ali iz slabosti, ampak iz zakrknjene hudobije.

Najhujši greh, ki ga ne more niti Bog odpustiti, ostali grehi bodo odpuščeni, je greh proti Svetemu Duhu, to je zakrknjenost v slabem. Če nekdo sam to hoče mu tudi Bog ne more pomagati, ker bi mu s tem vzel svobodo.

V Svetem pismu imamo veliko čudovitih zgledov odpuščanja. Ps 51. pravi: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! Zakaj svoje pregrehe priznavam in moj greh mi je vedno pred očmi. Zoper tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil.«

Psalm 51. predstavlja Davidovo odkritosrčno priznanje grehov. Bog je videl njegovo iskreno kesanje in mu je od­pustil. Se nam zdi, da smo tako močno grešili, da se Bogu ne smemo več nikoli približati? Zmota. Bog je pripravljen znova in znova odpuščati in nam bo odpustil še tako veliko napako.

Egiptovski Jožef je zgled pravega odpuščanja. Zavrgli so ga in ga prodali v sužnost. Čeprav so ga bratje prodali, jim je odpustil in z njimi delil svoje premoženje. Njegov zgled nas vabi, da tudi mi odpuščamo, čeprav bi nas kdo priza­del. Maščevalnost ni po Božji volji.

»In ko so se mu približali, je rekel: ›Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življe­nju. Že dve leti vlada lakota v notranjosti dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi. Zato me je Bog poslal pred vami, da vam zagotovi obstanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev‹« (1 Mz 45,4−7).

Jezus nas v Matejevem evangeliju uči moliti takole: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani… Vi torej molite takole: ›Oče naš… in odpusti nam naše dolge, in ne vpelji nas v skušnjavo.‹ Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,7−15).

Če želimo, da nam bo odpuščeno, moramo tudi sami od­puščati. S tem pred Bogom priznamo, da smo tudi sami grešniki, ki potrebujemo odpuščanja. Prositi odpuščanja, kakor tudi odpuščati je lahko enako težko. Mero za odpuščanje v donosu do Boga in dostikrat tudi v odnosu do bližnjega pa imamo sami. »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). Oboje je lahko težko: Boga, v iskreni spovedi prositi za odpuščanje in odpuščati svojim bližnjim. Kadar koli prosiš Boga, naj ti odpusti, se vprašaj ali si tudi ti odpustil drugim. Bodi prvi, ki ponudi roko spra­ve! Vračanje hudega s hudim ravno tako rani tebe kot tistega, ki mu je maščevanje namenjeno. Čeprav se tvoj nasprotnik ne spreobrne, ko mu odpustiš, se boš sam rešil grenkega bremena sovraštva.

»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ›Gospod, koli­kokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel raču­nati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gos­podar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in vse ti po­vrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil‹« (Mt 18,21−34). Služabnik pa ni bil sposoben tako odpustiti svojemu sohlapcu, zato je bil hudo kaznovan.

Judovski učitelji so učili, da je treba odpustiti − toda le trikrat. Peter predlaga nekoliko večje število. Jezus pa uči, da ne smemo šteti, kolikokrat odpustimo. Odpuščaj in s tem dokaži, da si Jezusovo zapoved ljubezni vzel zares.

Večkrat slišimo, da bi bilo krščanstvo še kar privlačno, ko ne bi bilo toliko nemogočih kristjanov. Tudi sami smo verjetno že spoznali kristjana, ki redno hodi k maši, pa nas je prevaral ali kako drugače razočaral. Obrtnik, ki je sicer kristjan, pa dobro loči obrt od vere. Duhovnik, ki pridiga o ljubezni in odpuščanju, vendar sam ni sposoben odpustiti najmanjše žalitve, zakonski par, ki hodi vsako leto na duhovne vaje, pa ima tudi tihe dneve zbranosti v jezi in sovraštvu, kristjani, ki hodijo redno k sveti maši pa preklinjajo kot dež, vasi, kjer so skoraj vsi verni, pa so tudi vsi med seboj skregani…

Gotovo nismo popolni, dolžni smo to priznati in Jezusa prositi odpuščanja. Najslabše bi bilo vztrajati v slabem in napadati tiste, ki bi nam hoteli pomagati postati boljši.

32. Davidov psalm pravi:

»Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,

ki mu je greh pokrit.

Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne prišteva krivde

in v njegovem duhu ni prevare.

Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke

zaradi mojega vpitja ves dan,

zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka,

moja moč je oslabela v poletni vročini.

Svoj greh sem ti dal spoznati,

svoje krivde nisem prikrival;

dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.«

In ti si odpustil krivdo mojega greha« (Ps 32,1−5).

 

 

 

Sveta Trojica

5 Mz 4,32−34.39−40; Rim 8,14−17; Mt 28,16−20

 

Jezus pooblasti učence

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

 

Govoriti ali molčati ?

 

Danes praznujemo praznik Svete Trojice. To je praznik nam nedostopnih skrivnosti. Mi bi radi vse razložili, opisali in doumeli, tukaj pa je naša naloga, da se do tal priklonimo, to je, da se vdamo. Tudi v vsakdanjem življenju marsikaterih stvari ne razumemo, čeprav bi jih radi. Na primer: kaj je skrito v človeku, zakaj moramo trpeti, čeprav smo nedolžni? Dostikrat sicer mislimo, da vse razumemo in vemo, ko ne vemo ničesar ali pa vsaj premalo, da bi lahko govorili. Pa naj bo to o bližnjem, o politiki, o napovedovanju prihodnosti…

Tri Božje osebe (Presveta Trojica) so najpogosteje omenjene v naših molitvah, ki jih začenjamo in končujemo s križem. Ko prihajamo v cerkev in odhajamo iz nje, se pokrižamo v imenu vseh treh Božjih oseb, v imenu katerih smo bili krščeni. Duhovnik končuje mašne molitve z besedami: »Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.« Pokrižamo se na čelu v imenu Očeta, ki je vse z modrostjo ustvaril, na ustih v imenu Sina, ki se je razodel po besedi in ljubezni do smrti na križu in na prsih v imenu Svetega Duha, ki nas posvečuje, nam daje pogum in vse povezuje.

Boga samega na sebi ne moremo spoznati, ampak ga lahko spoznavamo le takega, kot se nam je razodel. Bog Oče v stari zavezi kot Stvarnik, Bog Sin, druga Božja oseba, v novi zavezi kot Odrešenik in Bog Sveti Duh, tretja Božja oseba, kot posvečevalec in vodnik.

Sveta Trojica je nedoumljiva skrivnost bivanja. Popolna enost v različnosti. Polnost življenja. Vzor najpopolnejše skupnosti. Prevevanje, dajanje in sprejemanje. Ne omejen krog treh končnih oseb, ampak popolno sozvočje neskončnosti. Bog Oče večno ustvarja, Bog Sin se večno rojeva, pa ne kot mlajši ali poznejši, ampak kot enak Očetu; in iz njune ljubezni raste Bog Sveti Duh.

Da ne zapademo v nerazumljivo učenost raje poslušajmo zgodbo, ki si jo boste neprimerno laže zapomnili. Govori se, da so Mojzes, Jezus in Starček igrali golf. Začel je Mojzes in žogico nerodno udaril v sredino velikega jezera, kjer se je potopila. Problem je hitro rešil. Dvignil je svojo palico in jezero se je razdelilo na dvoje kot Rdeče morje, ko je po Božjem naročilu skozenj peljal Izraelce. Po nekaj poskusih je potem žogico spravil v zaželeno luknjo. Drugi je bil na vrsti Jezus. Njegova žogica je zaplavala po gladini jezera. Tudi s tem ni bilo težav. Jezus je normalno pripešačil po vodi do nje in jo udaril v pravo luknjo. Tretji je bil na vrsti Starček. Videti je bil najbolj neroden izmed njih. Žogico je udaril na neko streho v bližini. Od tam je padla v jezero. Z njo se je začela igrati riba in žogica ji je ušla na travo ob jezeru, veter pa jo je potem počasi kotalil, da je nazadnje s prvim udarcem končala v luknji. Ko sta to videla druga dva igralca, sta bila nejevoljna, ker je Oče očitno spet uporabil svojo Božjo moč, da se je vse gibalo njemu v prid. »Dogovorili smo se, da tega ne bomo počeli,« sta protestirala. »Saj sta tudi vidva uporabila svoje čudežne sposobnosti,« se je branil. »Ali se bomo zopet prepirali?« se je oglasil Sveti Duh. »Zakaj za vsako ceno poskušate biti moderni in se spuščate na človeško raven!« In Sveta Trojica se je z Mojzesom in še nekaterimi drugimi gledalci odpravila nazaj v nebesa. Tudi ta poskus, da bi se približali človeku, se je končal na pol poti.

Tako bi po človeško opisali življenje Svete Trojice. Pa je verjetno bolje, da jo pustimo oditi v nebesa. Bolj pametno bi bilo, da bi se mi pobožanstvili, kot pa da poskušamo Božje skrivnosti počlovečiti.

Vse tri osebe so enakovredne in tudi enako neskončno stare, če lahko uporabimo ta pojem. Neki oče je zasmehoval sina: »No, kaj ste se pa danes učili pri verouku?« »Učili smo se o Sveti Trojici, očka.«

»Potem so ti gotovo tvezili, da oče ni starejši od sina, kot da jaz nisem starejši od tebe.« »Prav tako, očka.« »Kakšne nesmisle vas tam učijo! Kdor ima vsaj malo soli v glavi, jim ne more verjeti. Da oče ni starejši od sina?!« »Seveda ne, očka. Ti si prav toliko časa moj očka, kot sem jaz tvoj sin.«

Bogu se spodobi, da je tako velik, da ga njegova »stvaritev« ne more razumeti. Muslimani in Judje častijo kot mi enega Boga, vendar v eni osebi. Pri nas bi mu ustrezala prva Božja oseba. Nam se čudijo, da priznavamo enega Boga v treh osebah. Kako bi se ne, saj je tudi nam vse to nelogično ali vsaj čudno, ampak kaj hočemo, naša vera je razodeta, tak se nam je Bog razodel na več mestih. Najboljši dokaz za Sveto Trojico je Jezusov krst v Jordanu. Takrat so se razodele vse tri Božje osebe hkrati. Bog Oče se je oglasil in rekel: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje. Njega poslušajte.« Sveti Duh pa je prišel nad Jezusa v podobi goloba.

Nekoč, ko je islam ogrožal Evropo, je sultan izzval kristjane, naj mu pojasnijo, kako je lahko Bog eden v treh osebah. K njemu so poslali sv. Cirila, ki mu je na kratko razložil: »Vaš Bog je tako majhen kot mlaka, vsak jo lahko prebrede. Naš Bog pa je tako velik kot morje, da ga nihče ne more preplavati.« To pomeni: noben človek ga ni sposoben razumeti.

Potem ko smo v cerkvenem letu podoživljali vse glavne skrivnosti naše vere, je pred nami tista, ki nam pravi: Bog je neprimerno več kot to, kar lahko opišemo, podoživljamo in praznujemo.

Po drugi strani pa nam je z učlovečenjem Jezusa Kristusa postal neskončno blizu. Postal je naš največji prijatelj saj pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Apostol Pavel v drugem berilu pravi, da nas je Bog po Svetem Duhu posinovil. »Bratje in sestre, vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14). Torej tudi mi smo povabljeni in tudi smo, če se damo voditi Božjemu Duhu, del te Božje družine, del tega svetega občestva in sodediči nebes.

V evangeliju smo slišali, da so nekateri, ko so ga videli dvomili, vendar jim je kljub temu z vso oblastjo, ki mu je bila dana v nebesih in na zemlji naročil naj ga oznanjajo in naj krščujejo. Po prejemu Svetega Duha na binkošti so v njegovi moči in njemu poslušni bili tudi ti zmožni začeti uresničevati to naročilo.

Naša naloga je učiti, kar nam je Jezus zapovedal, in krščevati v imenu vseh treh Božjih oseb. Tako se Bog ne bo izgubil v neki abstrakciji, ampak bo z nami vse dni do konca sveta. V skromni ponižnosti ga sprejmimo in oznanjajmo. Amen.

 

 

 

 

Binkoštna nedelja

Apd 2,1−11; Gal 5,16−25; Jn 15,26−27; 16,12−15

 

Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

 

Novo stvarjenje

 

Prihod Svetega Duha, ki se je zgodil petdeset dni po Jezusovem vstajenju, opisujejo Apostolska dela (prvo berilo). Današnji evangelij je iz sklopa Jezusovih poslovilnih govorov in je napoved tega dogodka. Takoj po vstajenju pa jim je rekel: »›Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.‹ In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ›Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani‹« (Jn 20,22−23). Ko je dihnil vanje, je namignil na stvarjenje človeka. Kakor je prvi človek postal živo bitje, ko je Bog »dihnil v njegovo obličje oživljajočega duha« (prim. 1 Mz 2,7), tako je zdaj človek postal novo, odrešeno, z Bogom spravljeno stvarjenje. Z odpuš­čanjem grehov človek postane »nova stvar« (2 Kor 5,17). Odrešenje bodo res posre­dovali učenci, vendar bo Bog tisti, ki bo ljudem odpuščal grehe in jih prerajal v »novo stvar«. To je Jezus povedal z besedami »so jim odpuščeni« (od Boga).

Čeprav je Jezus vanje dihnil in jim podelil Svetega Duha na veliko noč, so začeli to službo izvr­ševati šele na binkošti. Podelitev Svetega Duha na veliko noč pomeni, da je dar Svetega Duha in odpuščanje grehov sad Jezusovega vstajenja. Ko je dihnil vanje, jih je usposobil za službo odpuščanja grehov, sposobni pa so jo bili opravljati šele, ko so prejeli Svetega Duha na binkošti.

Za nekoga, ki se samopoveličuje, pravimo, da se napihuje. To dobesedno pomeni, da je poln zraka. Za ljudi, ki delajo brez Boga, je rečeno, da so se »zvijali kot porodnica, rodili pa so samo veter.« Ti so bili res polni samo zraka. Božji dih pa je poln življenja. Z Božjim dihom je bilo ustvarjeno vse stvarstvo. Marija, napolnjena s Svetim Duhom, je rodila Božjega Sina. Ko je prišel Sveti Duh na binkošti v apostole, je prišel podobno, kot bi se bližal silni vihar. Kot da bi bil veter, pa ni bil veter, bilo mu je samo podobno, bila je tretja Božja oseba. Apostoli, napolnjeni s Svetim Duhom, so pojadrali v svet. Delali so čudeže in spreobračali. Oni sami so postali nova stvar, novi človek in tudi vsi, ki so se dali po njih voditi Duhu.

Božji besedi, ki so jo že prej slišali in poznali, je dal učinkovitost Sveti Duh. Šele po njegovem prihodu je bila oznanjena in prepričljiva. Sveti Duh vsakemu, ki ga prejme, razodeva skrivnosti, ki jih prej ni poznal, čeprav je bil teoretično seznanjen z Jezusovim oznanilom. Jezus je apostolom rekel: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko bo prišel Duh, vas bo spomnil vsega in poučil o vsem … (Jn 16,12). Vsega ne bi mogli nositi, ker, kakor pravi apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Ne bi si mogli vsega zapomniti. In razumeli ne bi bistva, ki je odrešenje. Duh je tisti, ki človeka vodi na pot odrešenja. Apostoli so, ko so ga prejeli, pozabili nase: na svojo varnost, na svoj poklic, na svoje družine in so začeli živeti samo za Boga − za njegovo delo odrešenja. Sprejeli so novo stvarstvo, novo danost in jo začeli ustvarjati tudi v drugih. Če človek živi zase in ustvarja svet zase, vse uniči.

V začetku stvarjenja je bilo vse pusto in prazno zavito v brezoblično gmoto kaosa. Tako pravi druga vrstica Svetega pisma: »Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodam« (1 Mz 1,2). Izrazi pusta in prazna, tema, globine, vode pomenijo stanje ustvarjenega sveta pred posegom Božjega Duha. Svet je bil takrat grozljiva brezoblična mrtva gmota pravodovja − kaos. Duh Božji ali Božji dih, ki je vel nad vodami, pa je že napoved začetka urejanja in oživljanja sveta.

Poslušajmo, kako so učenci neke poklicne šole v Nemčiji opisali človekovo ustvarjanje. Iz njihove parafrazirane zgodbe o stvarjenju sveta je razvidno, da če človek ne dela po navdihih Svetega Duha v bistvu uničuje.

»V 20. stoletju so ljudje na novo ustvarili nebo in zemljo. Na vodah je plavalo olje in dim je zatemnjeval obzorje. Tedaj so ljudje rekli drug drugemu: Bodimo ekonomični in produktivni; bodimo osamljeni in nerodovitni. Da bi se zavarovali pred svojim stresom, so ustvarili leteče pošasti: reaktivce, bombnike, različne rakete z atomskimi na­boji.

Ustvarili so vozeče pošasti: tanke, topove, rampe za izstreljevanje najrazličnejših raket.

Ustvarili so plavajoče pošasti: letalonosilke, rušilce, atomske podmornice − vse po njihovih vrstah.

Toda ljudje so se čutili vedno bolj negotove. In pobijali so svoje otroke, še preden so se rodili − na stotisoče leto za letom. In ljudje so bili ponosni na kri svojih rok in imenovali so jo napredek.

V 20. stoletju so ljudje govorili drug drugemu:

Ne klečimo več pred starim Bogom, osvobodimo se! In ustvarili so si novega boga, ga okrasili z lakom in s kromom ter ga imenovali avto.

In njegove strupene vonjave so spremenile nekoč cve­toča mesta v brezupne asfaltne puščave.

Toda narod je ostal zvest svojemu novemu bogu.

Na črnih oltarjih, ki so jih imenovali ceste, so darovati človeške žrtve: stotisoče, leto za letom.

In ko je kri pordečila oltarje in sta polagoma pohajala zrak za dihanje in voda za pitje, se je ljudi polotil strah, da bi morali misliti.

In ustvarili so ogromno industrijo zabave, ki naj bi ljudi držala v neprestanem in nesmiselnem gibanju, da bi jih obvarovale pred mišljenjem. Svoje želje in hrepe­nenje so usmerili v nekoristno brkljarijo, od katere so pričakovali srečo, ki pa jih je vedno znova razočarala in

vrgla nazaj k njihovemu lastnemu jazu. ­In strah ljudi je bil tako velik kot

gora. In gora je pokopala vse njihove upe pod seboj.«

Tako so opisali človekovo stvarjenje Učenci poklicne šole iz Altottinga.

Ta opis se zdi precej črnogled. Morda se res vse to še ni tako kruto uresničilo. Vendar pa se bomo brez Božjega Duha v tem svetu znašli prav tam, kjer nakazujejo ti mladi.

Človek gradi ta svet po svojih zamislih in potrebah. Poganske religije so nastale kot odgovor na religiozne potrebe, ki so jih ljudje nosili v sebi. Zadovoljevanje svojih potreb, pa čeprav religioznih, je malikovalstvo. Malik je naša podoba boga, sami ga ustvarjamo. Kaj vse so si ljudje že izmislili v imenu religije ali ideje, ki je imela religijske oblike: obredno pobijanje in mučenje, skupinske samomore, samomorilske napade. Tudi v krščanstvu, ki je razodeta vera, ker smo jo prejeli od Boga, se lahko obnašamo pogansko. Tudi mi lahko bolj skrbimo za zadovoljevanje lastnih potreb in se zapremo navdihom Svetega Duha. To velja za duhovnike, ki »pasejo sebe«; za vernike, ki od duhovnika zahtevajo, da dela vse po njihovih zamislih ter tako iz njega naredijo uradnika in organizatorja. Zanje veljajo Jezusove besede, ki so jih otroci govorili drug drugemu: »Piskali smo vam, pa niste plesali, peli smo žalostinko pa niste jokali« (Lk 7,32). Bog naj bi tako plesal, kot bi oni piskali. Vse naj bi bilo v skladu z njihovo skisano pametjo. Pavel piše Timoteju: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom« (2 Tim 4,3).

Takim napihnjencem bi bil potreben dinamit. Jezus je na veliko noč učencem naročil, naj ne hodijo iz mesta, »dokler ne prejmejo moči od zgoraj« (Lk 24,49). Za moč uporablja besedo dunamis, ki jo poznamo kot tujko dinamit. Vsi vemo, kakšno moč ima to razstrelivo. To je sijajna prispodoba za moč Svetega Duha. Njegovo delovanje na duhovnem področju je kakor dinamit na telesnem. Tako deluje od vsega začetka. Je nov veter, ki vse dela novo. Kdor se boji spremembe, se preveč naslanja na strukturo. To napako dela tudi tisti, ki stalno menjuje in povečuje strukture, kot da ga bodo te rešile. Sveti Duh uničuje okostenele strukture in odnaša napihnjence.

Apostolska dela so knjiga Svetega Duha. Z njegovo pomočjo so preprosti ribiči za vselej versko in politično spremenili rimski imperij in potem ves svet. Apostolska dela so zgodovina prve Cerkve, pravzaprav zgodovina njenega nastanka in širjenja v svet. Knjiga opisuje dejanja in dela apostolov in drugih blagovestnikov, pri čemer je značilno, da so njihova dela prikazana tako, da je bil Sveti Duh njihovo notranje počelo. Duh vodi Cerkev preko čeri, ji nakazuje pota in kaže prostor pod soncem, tako da je po njegovem delovanju vedno živa in vplivna, mikavna in sodobna, iznajdljiva in prilagodljiva. Čeprav je stara, ni zastarela; čeprav je na tem svetu, ni od tega sveta; čeprav nekatere bega, vse ureja in kaže pot rešitve; čeprav odpisana, je živa in daje pravo življenje. Amen.

 

 

7 . velikonočna nedelja Apd 1,15−17; 1 Jn 4,11−16; Jn 17,11−19

 

Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.

 

Svet

 

Božje stvarstvo je čudovito in hkrati kdaj tudi čudno. Eno izmed takih čudnih čudes je vodni pajek. Kličejo ga tudi pajek potapljač, ker živi v rekah in tolmunih, in sicer pod vodo. In kako preživi v tem, zanj tujem življenjskem okolju? S svojo mrežo si splete gosto, svilnato, zvonu podobno košaro. Vanjo na površju ulovi balonček zraka in ga povleče v svoje podvodno bivališče. Prevrnjeno pritrdi na kakšno rastlino ali drug predmet. Potem je za nekaj časa preskrbljen. V svoj dom vstopa, in si dovaža svež zrak, skozi spodnjo vhodno odprtino. Tako lahko živi in preživi v zanj popolnoma tujem okolju.

Tudi kristjani živimo v tem svetu, vendar nismo od tega sveta. Tudi mi smo se dolžni zaščititi pred njegovimi smrtonosnimi učinki. To storimo tako kot podvodni pajek: sprejemamo milost od zgoraj, se z njo obdajamo in jo uživamo. Ne pa izoliramo. Tudi pajku za preživetje ne pomaga le osamitev, ampak si mora iskati hrano in imeti zarod.

Jezus svoje učence, čeprav niso od tega sveta, pošilja v svet in tudi Očeta ne prosi, naj jih vzame s sveta, ampak naj jih posveti in obvaruje.

V evangeliju se kar devetkrat, torej povprečno v vsaki vrstici enkrat, pojavlja beseda svet. Ves evangelij je molitev za učence, ki bodo odšli na zahtevno nalogo v svet. Med apostoli in svetom je namreč nasprotje, celo sovraštvo: »… svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Niso od tistega sveta, kateremu tudi Bog ne pripada, čeprav ga je ustvaril in zanj dal svoje življenje. Ta svet gre zaradi človekove svobodne volje in njegovega greha po drugačni poti. Kakor takrat tudi danes ta svet poganjajo štirje glavni dejavniki: bogastvo, slava, moč in užitek.

Ta svet poganja naprej denar, kar pomeni, da vse delamo za pridobivanje gmotnih dobrin. Svet po Božji zamisli pa poganja naprej ljubezen. Drugi: biti slaven pomeni želeti, da bi nekaj veljali v očeh ljudi, da bi nas častili in slavili. Kristjani pa hočemo ugajati Bogu, ne ljudem. Samo njega smo dolžni častiti in slaviti. Tretji moč: to je imeti vpliv, nadzor nad dogodki, skupinami in osebami, da bi lahko z njimi manipulirali. To je postaviti se na mesto Boga, in potem namesto človeku služiti kot on, to mesto zlorabiti. Četrti užitek: živijo zato, da bi uživali. Smisel življenja ni v tem, da bi služili svojim nagonom in potrebam, ampak da bi delali dobro drugim in bili tako vredni Božje ljubezni in večnega življenja.

Kakšni so bili apostoli, ki so bili poslani v ta svet? Lahko bi rekli, da so bili betežni reveži, neuki ribiči. Res so tri leta hodili z Jezusom, a kaj je to proti močnim strukturam sveta! Cerkev, ki jo je Jezus ustanovil, pa še ni bila niti malo izoblikovana. Svoj nauk je v bistvenih točkah izoblikovala šele v stoletjih pozneje. Nobenih uglajenih tirnic in napisanih pravil še ni bilo, nobene gmotne podlage, zelo malo je bil članov…

Apostoli so bili podobni golobom, ker so bili preprosti, miroljubni, oboroženi samo s krili Svetega Duha. Bili so kot jagnjeta, ki jih pošilja med volkove. Podobni pa so bili tudi kačam, ker so bili oboroženi z močjo Božje besede, z milostmi zakramentov in obljubo Jezusovega varstva. Kako se je končala ta avantura, vemo. Kakor je napovedal Jezus: peklenska vrata Cerkve niso premagala, ampak je ona osvojila svet, vendar ne popolnoma. To se bo zgodilo šele ob koncu časov, ko bo ustvarjeno novo nebo in nova zemlja.

Za uspeh pri tem delu je pomembno, da ostajamo Jezusovi služabniki. Služabniki ubogajo svojega gospodarja, mu zaupajo in poskušajo samo njemu služiti. Gospodar pa jih vodi, hrani, zagovarja in brani pred sovražnim svetom.

Kako naj se vedejo do sveta? In fuga salus (v begu je rešitev) ni rešitev. Jezus nas pošilja v svet. Tudi tisti, ki gredo v samostan, gredo zato, da se spopadejo s tem svetom ali s pastoralo ali z molitvijo direktno z vladarjem tega sveta. Srednjeveški duhovni pisatelj Tomaž Kepčan pravi, »da je laže doma svojo vest čisto ohraniti, kot se pa med svetom dovolj slabega varovati«. To je sicer res. Če se v svetu angažiraš, se tudi laže omadežuješ, vendar nas Jezus pošilja v svet, da bi ga spreminjali. V svet ne gremo zato, da bi pozabljali na svoje krščanstvo, ampak zato, da bi ga v njem razširjali.

Polovičarstvo ne vodi nikamor. Na oltarju ne moremo prižigati sveče Bogu in mamonu kot tisti cerkovnik, ki je postavil svečo pred kip nadangela Mihaela (zavetnika poslednje sodbe) in pred Luciferja (voditelja upornih angelov). Ko ga je župnik vprašal, zakaj prižiga sveče tudi hudobnemu duhu, mu je odgovoril: »Gospod župnik, nikoli se ne ve. Nočem se nobenemu zameriti. Nikoli ne veš, kdaj ti lahko prav pride.« Služiti Bogu in mamonu – temu svetu, ti lahko tukaj in sedaj kdaj prav pride, za tvojo vero in krščanstvo kot celoto pa je pogubno.

Nekdo je dejal, da nekateri kristjani prejmejo krščanstvo v tako majhnih količinah in tako razvodenelo, da deluje kot cepivo: za vse življenje jih naredi pred krščanstvom imune. Za takšne kristjane je evangelij zbirka zanimivih in poučnih zgodb, Cerkev pa ustanova, ki skrbi za starodavne običaje in navade. Seveda je takšno krščanstvo brez moči in privlačnosti.
Za krščanstvo je bistveno, da ohranja celotnega Jezusa Kristusa. Samo tako krščanstvo in tak Kristus sta se sposobna spopasti s
tem svetom in ga tudi preoblikovati − pokristjaniti. Amen.

 

6 . velikonočna nedelja

Apd 10,25−48; 1 Jn 4,7−10; Jn 15,9−17

 

Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

 

Jezus Kristus

 

Po Kristusu smo in se imenujemo kristjani. On je središčna oseba zgodovine sveta in vesolja. Po njem se je neskončni Bog približal in združil s človekom v eni osebi. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Ni nekaj pomešanega med Bogom in človekom, ampak je v njem prava Božja in prava človeška narava. Pravi Bog zmore in premore vse, tudi neskončno ljubezen, in nam tudi prav vse daje, tudi samega sebe na križu. Kot pravi človek pa joka, trpi in umre. Kot pravi Bog vstane od mrtvih in nas odreši. Jezus je most med nebom in zemljo. Jezus je popolno razodetje Boga.

Ob učlovečenju Jezusa Kristusa odpove vsa domišljija predkrščanskih verstev, ki si ne morejo predstavljati Boga v njegovi čistosti, oddaljenega od človeških kapric in muhavosti bogov, ustvarjenih po človeški podobi. Ob učlovečenem Bogu, dojenčku v jaslicah, je zemeljska slava in veličina drugače ovrednotena. Neskončni Bog jo je, iz ljubezni do nas, pribil na križ. Jezusove modrosti »…ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali« (1 Kor 2,8). Tisti pa, ki ga poznajo in še naprej živijo v grehu »…bodo še dajali odgovor pred tistim, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve« (1 Pt 4,5). Tudi danes osebnost Jezusa Kristusa deli ljudi na dva dela. Na tiste, ki verujemo vanj in se trudimo živeti po njegovem nauku, in na one, ki se ob njem spotikajo, ga ne morejo spoznati ali ga nočejo spoznati zaradi zahtevnosti njegovega nauka. Spotikajo pa se lahko tudi zaradi slabega zgleda nas kristjanov. »…mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost« (1 Kor 1,23), pravi apostol Pavel. »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).

Jezus pomeni Bog rešuje. Kot je v stari zavezi Bog rešil Izraelce egiptovske sužnosti, tako Bog po Jezusu Kristusu v novi zavezi rešuje ljudi sužnosti greha in jih vodi v obljubljeno deželo nebes.

Jezus je tudi Kristus, kar pomeni maziljenec. V stari zavezi so mazilili kralje in preroke, ko so jih postavili v njihovo službo. Jezus je tudi iz Davidovega kraljevskega rodu, vendar kraljuje drugače. »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Zato se pravi pomen njegovega kraljevanja razodeva šele s križa.

Jezus ni bil samo še en verski voditelj kakor Mohamed ali Buda. Oba sta ljudi usmerjala proč od sebe v svoj nauk. Oba sta zase trdila, da sta samo človeka. Jezus pa sam sebe imenuje Boga in predmet verovanja njegovih učencev ni nauk, ampak On, Jezus sam. »Verujte vame!« nam pravi. Ali želite izvedeti kakšen je Bog? Poglejte mene! Ali želite osebno poznati Boga? Srečajte se z mano! »Jaz in Oče sva eno.« »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Da bomo »vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, je tedaj rekel hromemu: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!‹« (Mt 9,6). On je zakonodajalec: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu…« (Mt 5,38−39) in sodnik vseh narodov: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov« (Mt 25,31−32).

Noben drug ni izrekel tako drznih besed sam o sebi in jih tudi potrdil z mnogimi čudeži. Torej kdo bi lahko tako govoril in to potrjeval s takimi čudeži kakor le Bog. Mnogi so že trdili o sebi, da so bogovi, toda padli so kot katerikoli drugi voditelji in njihovo usodo lahko samo pomilujemo. Z Jezusom pa je bilo drugače. Njegove besede ne bodo prešle in zgodovina jih potrjuje.

Jezus je bil drugačen od vseh svojih sodobnikov. Ni preziral sužnjev ne žensk ne revežev in bolnikov, ampak se je prav z njimi najbolj družil, čeprav jih je družba zavračala. Delal je čudeže, vendar vedno zato, da je pomagal bližnjemu, da bi mu lajšal bolečine in da bi v njem zbujal vero. Nikoli ne zato, da bi služil sebi. Nikoli ni hotel imeti okrog sebe občudovalcev niti velikih množic, ki bi ga rade postavile za kralja. Okrog sebe je zbiral posnemovalce, tiste, ki bi bili pripravljeni živeti njegov življenjski slog, in tiste, ki so verovali njegovim besedam − vernike.

Najbolj tesno se lahko Jezusu približamo po zakramentih. Ni nas namreč zapustil samih, ampak ostaja med nami navzoč v delovanju Cerkve, njegove neveste, ki jo je ustanovil, da bi lahko vsi narodi vseh časov in krajev spoznali svojega rešitelja in se ga oklenili. V vsem njenem delovanju se prepleta zemeljsko in nadnaravno. Oblika in delivec je zemeljski, vsebina je nadnaravna. Vero v Jezusa Kristusa je mogoče izpovedovati samo v povezanosti s Cerkvijo. Ona nam jo je tudi oznanila.

V vsakem zakramentu in tudi v branju in razlaganju Božje besede se pojavlja Jezusova skrivnost, ki je naravna in nadnaravna, človeška in Božja. V evharistiji je hostija na zunaj kot vsak drug enako pripravljen kruh, in vendar je to Jezusovo telo.

Nebeška narava Jezusa Kristusa je človeku dostopna samo v luči vere. Pri vsaki praznični in nedeljski maši zato izpovedujemo vero, da bi se čimbolj približali nedoumljivi resnici o Jezusu Kristusu. Jezus je edini Božji Sin, ki Boga lahko imenuje moj Oče, mi vsi pa naj ga imenujemo naš Oče. Jezus pravi: »Jaz in Oče sva eno.« Mi to nikoli ne bomo mogli postati. Čeprav smo lahko po zakramentih deležni njegovega Božjega življenja in Božjega otroštva, je Jezus neskončno pred nami. Nekateri bi ga radi postavili v vrsto drugih prerokov ali karizmatikov, ki so se v zgodovini pojavljali na tem svetu. Toda Jezus je edini Božji Sin in naš Gospod. Na njegovo mesto ne moremo in ne smemo postaviti ničesar in nikogar drugega. V tretji skušnjavi je Jezus sam hudobnemu duhu, ki mu je pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo in mu obljubil − kakor obljublja tudi nam − da bo vse njegovo, če se bo obrnil proč od Boga, rekel: »Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10).

Živimo v svetu, ki bi rad vse razvrednotil, vse poplitvil, si prisvojil in osvojil kot svoje sredstvo, kot svojo lastnino, kot obvladano znanje. Tega z Jezusom nikoli ne bodo mogli storiti. Zato se ga raje izogibajo. Mogoče občudujejo njegov nauk, ne morejo pa in nočejo sprejeti njegove prave Božje narave in njegovega življenja od jasli pa do križa in vstajenja. Ne moremo sprejemati samo Jezusove telesnosti, njegovo božanskost pa zavračati. Ne moremo občudovati samo njegovega nauka in se bati njegovega življenjskega sloga. Če hočemo biti verniki, ne moremo verovati samo tisto, kar nam je logično in prijetno, vse drugo pa zavračati kot nemogoče. Janez Pavel II. nam pravi: »Ne bojte se Kristusa! Odprite vrata Odrešeniku.« Jezus je Bog in kot tak zahteva vero in takega Boga potrebujemo, ker nas samo tak Bog lahko reši. Amen.

 

 

 

5 . velikonočna nedelja

Apd 9,26−31; 1 Jn 3,18−24; Jn 15,1−8

 

Jezus je resnična vinska trta

Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

 

Povezanost

 

Med drugo svetovno vojno je padla bomba na sirotišnico. Ubila je nekaj deset otrok in jih še več ranila. Prijatelj dečka Gaja je bil hudo ranjen in je nujno potreboval kri. Imel je redko krvno skupino, ki bi mu jo takrat lahko dal le Gaj. Otroku so razložili, da bo z darovanjem krvi prijatelju rešil življenje. Privolil je.

Ko je iz njegove žile začela odtekati kri, pa so mu po licih udrle debele solze. Zdravnik ga je vprašal, ali ga boli. Odgovoril je, da ne. Čez čas je začel hlipati. Zopet ga je zdravnik vprašal, ali ga boli in zakaj joka. Gaj je zašepetel: »Kdaj bom sedaj umrl?« Zdravnik ga je potolažil: »Ne boš umrl. Svojemu prijatelju boš posodil malo krvi, da bosta lahko oba živela.« Mali Gaj je namreč mislil, da bo moral dati vso kri in tudi življenje za svojega prijatelja in je v to tudi že privolil.

Vsi imamo Prijatelja, kot je bil Gaj, in ta Prijatelj je prav to storil za vse nas. Do zadnje kaplje krvi je izkrvavel na križu in tudi umrl, da bi mi večno živeli. Če bomo imeli to pred očmi, bomo laže razumeli, kaj pomeni današnja podoba o trti in mladikah.

Vsako nedeljo se srečujemo z različnimi podobami, ki jih Jezus uporablja zato, da nam pokaže, kakšno je duhovno življenje, ki ga ne vidimo. Današnjo priliko verjetno najlaže razume vipavski vinogradnik, ki mu burja skoraj vsako leto polomi vsaj nekaj mladik. S trto in z mladikami nam hoče Jezus pokazati, kako nujno je, da smo povezani z njim in njegovo Cerkvijo, če hočemo živeti in obroditi sad. Na odlomljeni mladiki listi ovenijo in grozdi se posušijo ne da bi dozoreli.

Že v naših medosebnih odnosih je tako, da duhovno in življenjsko hiramo, če nismo v ljubezni povezani drug z drugim. Med možem in ženo, ki imata tihe tedne, ljubezen usiha in zdravje peša. Nekaj podobnega je tudi v prijateljstvu in veri. Prilika govori o življenjski povezanosti. V sodobnem svetu je zelo veliko povezav in povezanosti. Povezujejo nas kulturne, politične, gospodarske, znanstvene, ljubiteljske in še mnoge druge vezi. Povezani smo tudi s tehničnimi sistemi: s cestami, z železnicami, s kabelskimi priključki, televizijskimi in radijskimi programi, s plinovodi, z električnimi vodi, s telefoni, z internetom ... Zbiramo se v različnih skupnostih …

Človek vedno bolj rine v mesta, živi v mnogoštevilnih skupnostih, … in vendar je vedno bolj osamljen. Nikoli v zgodovini ni bil na zunaj tako povezan, kot je danes, in vendar tako osamljen. Celo vedno bolj se počuti odrezanega od pravega življenja, od dogajanja, od ljubezni in sreče.

Vse povezave propadejo, če niso navezane tudi na Kristusa. Brez Božjega počela, ki vse stvari drži pri življenju, se življenje osuši. Bog je tisti skupni imenovalec ali skupni temelj, ki nam pomaga, da pridemo do drugega.

Mladike so bile odrezane od trte, ker niso rodile sadov. Vera brez dobrih del je mrtva. Povezanost z Jezusom propade, če ne rodi sadov. Mladiko, ki ne rodi sadov, vinogradnik odstrani. Figovo drevo, ki ni rodilo sadov, je Jezus preklel, da se je posušilo, ker je samo zemljo izrabljalo. Sadovi se kažejo v duhovnih in telesnih delih usmiljenja. Sadov ne rodimo, ko je naše krščanstvo le v obredih in običajih, ko postane zdolgočaseno in pusto, ko nimamo nobene pobude več, ko se nam nič več ne ljubi. Ko nam je vse odveč in rečemo, kaj je še tega treba, saj drugi nimajo tega. Ko skrbimo samo zase, se že ločujemo od Kristusa.

Vsako mladiko, ki rodi sad, vinogradnik otrebi, da bi rodila še več sadov. Trebljenje in obrezovanje je boleč proces. Vinogradnik to dela, da bi rodili še več sadov. Iz našega življenja je treba odstraniti vse, kar nam škoduje ali ovira rast. Trebljenje so lahko preganjanja ali kakršno koli trpljenje ali pa vzgoja in omejitve predpostavljenih: staršev, predstojnikov, Cerkve. Vse to pomaga k pravilni rasti in bogatemu sadu.

Bolj kot smo povezani z živim Kristusom, bolj smo lahko rodovitni. Pičli sadovi so, če ni prave povezanosti s trto. Brez Kristusa in skupnosti, v kateri se povezujemo z njim, tonemo in propadamo, kakor nalomljena mladika, ki nima več dovolj sokov za rast. Motivi našega življenja postajajo vedno nižji.

Največ duhovnih sokov dobivamo od Jezusa, ki je naša trta, pri maši. Iz nje črpamo potrebnih duhovnih moči za življenje po veri, da lahko naredimo veliko dobrih del.

Pri maši se združujemo z Jezusom, ker smo zbrani v njegovem imenu, saj nam je rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Pri maši poslušamo njegovo besedo. Jezus je rekel apostolom: »Kdor vas posluša mene posluša« (Mt 18,20).

Pri maši uživamo njegovo telo. Glede uživanja evharistije je Jezus rekel: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). Na te tri načine smo združeni z Jezusom kot mladika s trto.

To nas pripelje do pomembnega spoznanja, da lahko Jezusa najdemo le v Cerkvi. Včasih slišimo koga govoriti: »Jaz se lahko srečam z Jezusom brez Cerkve.« Takrat smo dolžni povedati: »Kristusa ni brez Cerkve. Takega Jezusa, kot je živel pred 2000 leti, ni več. Edini Jezus, ki danes obstaja v tem svetu, je Jezus, ki je vstal od mrtvih, in ta prebiva v svoji Cerkvi.«

V potrdilo temu poslušajmo, kaj pravi Jezus Savlu na poti v Damask pred spreobrnjenjem: »Nenadoma ga je obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš?‹ Rekel je: ›Kdo si, Gospod?‹ ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.‹«

Pavel ni preganjal Jezusa. Preganjal je njegove učence, vstali Jezus pa se je popolnoma istovetil z njimi. Pozneje je Pavel še bolj spoznal, da so Jezus in njegovi učenci eno. Ločiti se od Cerkve bi pomenilo ločiti se od Kristusa in zato ostati suha mladika brez življenjskega soka in brez pravih sadov. Bog, pomagaj nam vedno ostati v tvoji Cerkvi, da boš vedno med nami prebival in da nas boš lahko hranil s svojo besedo in svojimi zakramenti. Amen.

 

Apd 4,8−12; 1 Jn 3,1−2; Jn 10,11−8

 

Jezus dobri pastir

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.

 

Jezusove ovce

 

Po eni strani je vsak človek nekaj posebnega in je od Boga poklican, da mu sledi prav po njemu lastni poti, po drugi strani pa je v njem tudi želja po posnemanju, po pripadnosti. Jezus kristjane primerja z ovcami, sebe pa z dobrim pastirjem. Za ovce je značilno, da slepo – čredno sledijo pastirju. Vedno se poskušajo utopiti v celoto z drugimi ovcami. Ovce bodo vedno sledile, to je v njihovi naravi, ne bodo pa vedno sledile dobremu pastirju. Celo več: ovce, ki sledijo dobremu pastirju, so mala čreda in izstopajo od sveta, ker niso od sveta. Kakor je njihova značilnost velika povezanost z Jezusom in med seboj, tako je njihova značilnost tudi ločenost od sveta. Nanje stalno prežijo grabežljivi volkovi, ki bi jih radi iztrgali iz Jezusovih rok.

Pred Pilatom je Jezus rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). Tudi svojim učencem pravi: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,12).

Res nismo od tega sveta in ne moremo in ne smemo sprejeti vsega, kar nam ta svet ponuja, vendar prav tako ne smemo vsega zavračati. Mnoge stvari v tem svetu, tudi zunaj krščanstva, so dobre in smo jih dolžni posnemati, sprejemati in podpirati.

Nekoč so kristjani bežali od sveta, ker je bil poganski in ker je bil tudi svetopisemski pojem svet, tako v Jezusovih besedah, ki še najbolj odsevajo iz Janezovega evangelija, kakor v Pavlovih pismih, sinonim za satanovo kraljestvo. Vendar tudi danes, čeprav mislimo, da je svet po 2000 letih krščanstva boljši, s tem svetom ne smemo postati eno. Če bi se to zgodilo, bi izgubili svoje poslanstvo biti v tem svetu luč, kvas in sol. Na nedeljo dobrega pastirja bomo najlaže ugotovili, koliko smo njegove ovce, če bomo pomislili, v čem se, kot kristjani, razlikujemo od tega sveta. Ta razlika nam omogoča pričevanje za evangelij. Če med nami kristjani in drugimi ljudmi, ki to niso, ni v življenju prav nobene razlike, potem je naše krščanstvo na ničli.

V življenju se bije nenehni boj med dobrim in slabim. Sveti Avguštin je opisal zgodovino kot boj med svetnim in Božjim kraljestvom. Ta boj se ne bije z orožjem, drugače nas bi Jezus prej primerjal s krdelom volkov, kot z ovcami. Nikakor pa ni omejen samo na moralo v ozkem pomenu besede, da sam v sebi premaguješ slabo, ampak zadeva vse naše življenje in predvsem naš odnos do sveta. Iz blagrov je razvidno, da zmagujemo takrat, ko za ta svet izgubljamo. Pred svetom smo kot ovce pred volkovi.

Zgodi se, da nas ta svet zaslišuje in obsoja zaradi dobrote, resnice in pravice, kot je obsojal in zasliševal prve apostole: »Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel?« (Apd 4,9). Lahko bi obupali in se umaknili ali pa bi se ustrašili, ker ne bi hoteli biti v sporu z ljudmi in zakoni, vendar apostoli tega niso storili. V obraz so poglavarjem in starešinam povedali, da so oni tisti, ki so storili strašen zločin, ko so edinega pravičnega Božjega Sina obsodili na smrt. In še: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Boga je potrebno bolj poslušati kot ljudi« (Apd 4,19). Takrat so voditelji apostola izpustili − ne zato, ker bi se spreobrnili, ampak ker so se bali ljudstva. Kasneje pa so tudi njiju pokončali, kot so naredili z Jezusom in še z mnogimi drugimi vse do danes. Koliko pobitih, izobčenih, zatiranih je že bilo v zgodovini! Ne mislimo, da smo vedno med žrtvami. Lahko smo tudi v vlogi tistih, ki izobčujejo, ki delajo krivice, ki ubijajo duha v ljudeh. Potem po pilatovsko rečemo, da jih je življenje potisnilo na rob družbe. V resnici pa smo jih mi, ker nismo hoteli biti njihovi bratje. To so zavrženi kamni, ki pa so v Božjih očeh dragoceni. Za svet je bolnik, ki je priklenjen na posteljo s hudo boleznijo in nima nikogar, brez vrednosti in prinaša družbi samo izgubo. Pri Bogu pa je izbran in dragocen bolj kot naše uspešno pridobitništvo in iz njega izvirajoče uživaštvo. Celo bolj kot naše zvesto versko udejstvovanje je Bogu všeč trpljenje nedolžnega.

Kaj hitro lahko kristjani zapademo skušnjavi, da se poistimo s svetom porabniške in uživaške družbe in z vrednotami, ki jih zagovarja. Ven pa zapremo uboge, trpeče in pozabljene. Kristjani živimo v tem svetu, vendar nismo od tega sveta. Vedno smo v nevarnosti, da se mu preveč prilagodimo in zabrišemo radikalno novost, ki je nastala z Jezusovim vstajenjem.

Prav zaradi te absolutne izključujočosti so morali prvi kristjani trpeti. Krščanski Bog ni samo še en nov bog, ki bi ga postavili v panteon, kjer je že veliko bogov, kot so to delali Rimljani. Ko so zavzeli novo deželo, so postavili njihovo(a) božanstvo(a) zraven mnogih svojih. Kristjani bi lahko častili svojega Boga, če bi častili tudi vse druge bogove Rimljanov. Tega pa niso hoteli, zato so bili preganjani. Tudi med nami in svetom ne bo nobenega prepira več, če bomo sprejeli vse vrednote tega sveta. Ne moremo reči, da ni pomembno ali si veren ali nisi, saj si vseeno lahko dober. Ne moremo govoriti, da ni važno, katere religije ali vere si, saj so vse dobre. Ne, Sveto pismo pravi, da: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12). Nobena druga stvar, gmotna dobrina, terapija ali znanost nas ne bo mogla rešiti. Če bi nas lahko, Jezusovo učlovečenje in smrt na križu ne bi bila potrebna. Narava je ranjena zaradi greha in jo čaka smrt. To je neizpodbitno dejstvo. Rešil nas bo edino Bog. Samo On lahko dela čudeže, to je, spreminja naravne zakonitosti. V nobenem drugem imenu ni zveličanja ali rešitve, zato je logično, da se njega oklepamo in mu zaupamo, kot ovce pastirju. Amen.

 

* * *

 

Med tem svetom in kristjani je povezanost, je pa tudi napetost in prav je tako. Nismo od tega sveta, in vendar živimo v tem svetu. Poslušajmo pismo Diognjetu, ki je bilo napisano v začetnih časih krščanstva in nam govori o tej istosti in različnosti:

»Kristjanov ne loči od drugih ljudi ne dežela ne govorica ne običaji. Nikjer ne prebivajo v lastnih mestih, ne govorijo posebnega narečja in ne živijo posebnega življenja. Prilagajajo se krajevnim običajem glede obleke, hrane in drugega življenja. Živijo pa vzorno in čudovito, da vse preseneča. Ženijo se kakor vsi drugi, vendar otrok ne izpostavljajo. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonom in postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih, a jih vendar obsojajo. Ubogi so, a bogate mnoge. Vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo. Ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, pa jih kaznujejo kot hudodelce. Celo smrtne kazni se veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Kristjani prebivajo v tem svetu, pa niso od tega sveta. Kristjani ljubijo svoje sovražnike. V tem svetu so kot duša v telesu.« Amen.

 

 

3 . velikonočna nedelja

Apd 3,13−15; 1 Jn 2,1−5; Lk 24,35−48

 

Jezus se prikaže učencem

Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.

 

Privid ali vstajenje

 

Na velikonočno jutro so za apostole, kakor tudi danes za nas, postala še bolj aktualna vprašanja, ki si jih človek postavlja odkar je na svetu. Zanje in za nas so odločilni odgovori na naslednja vprašanja: Ali je s smrtjo vsega konec? Morda smo se zaman trudili? Ali smo zapravili svoje življenje? So bila ta tri leta, ki smo jih preživeli z njim, kratkotrajna nora pustolovščina? Ali je ta Kristus, za katerim smo šli, goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo nadaljnje življenje je bilo odvisno od odgovorov na ta vprašanja. In tudi vse življenje človeštva.

Kajti od tega dne dalje, od velikonočnega jutra dalje, se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za ene je Kristus umrl, in ker po njihovem mrtvi ne vstajajo, jim ne pomeni ničesar. »Če Kristus ni vstal…«, tedaj so nebesa zaprta, potem je zemlja kraljestvo teme in smrti. »Še smo v grehih« (1 Kor 15,17).

Za druge je Kristus umrl in vstal od mrtvih. Za te je premagal smrt in jim omogočil življenje tudi po smrti, v onstranstvu, pri Bogu. Od nas je odvisno, za katero stran se bomo odločili. Življenje nam kaže, da odločitev za ali proti ni odvisna samo od spoznanja objektivnega dejstva − vstajenja, ampak tudi naše svobodne volje, ki se lahko kljub očitnemu dejstvu, življenju v skladu z njim upira.

Bodimo dosledni, kot je bil dosleden apostol Pavel. Dokler vstalega Kristusa ni spoznal se je z vso močjo boril proti Cerkvi. Po spreobrnjenju pa jo je prav on najbolj razširil. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križ z oltarja, z naših zvonikov, iz naših domov, z znamenj, ki so jih postavili naši verni predniki ob križiščih cest. Izrujte ga, če ga morete, iz svojega srca! Utišajte zvonove, ki pritrkavajo laži. Na več krajih imajo probleme z zvonjenjem in bitjem cerkvene ure. Nekaterim ljudem gre preprosto vse, kar jih spominja na Cerkev, na živce. Če sami nimajo vere nikoli ne bodo mogli razumeti nas vernikov. Vse v zvezi z vero se jim zdi velika nespamet in če Kristus ne bi vstal bi imeli tudi prav. Naše življenje jih vznemirja, zakaj mi živimo drugače, za njih nelogično. Zdi se jim, da je Cerkev najnepotrebnejša ustanova. Drugi se borijo proti Cerkvi zato, ker jim nauk, ki ga Cerkev oznanja sprašuje vest. Tretji se borijo proti njej, ker jim to prinaša politične ali kakšne druge točke priljubljenosti. To je logično in dosledno. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive priče, ker smo proti Bogu pričali, češ, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni« (1 Kor 15,14−15). Tedaj so vsi, ki so zanj dali svoje življenje, od sv. Štefana do današnjih mučencev, umrli zaman in zadnjo besedo bodo imeli krvniki, krivica in smrt.

Ker pa je Kristus vstal, zato se ne borijo proti njemu samo tisti, ki ga ne poznajo, ampak tudi tisti, ki ga poznajo, pa ga nočejo sprejeti. Prvi med njimi je hudobni duh. Boj proti Cerkvi je napovedal že Jezus sam in je tudi njenemu zemeljskemu voditelju obljubil svojo zmagovito pomoč: »Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja (zla) je ne bodo premagala« (Mt 16,18).

Ker je Kristus tretji dan vstal, kakor je napo­vedal, so nebesa odprta, eden izmed nas je vstopil vanje kot zmagovalec. Verige greha so raztrgane. Naša vera ni prazna. Naše upanje je upravičeno in ljubezen je utemeljena. Ker je vstal, kakor je napovedal, zato naj zvo­novi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo. Poljubimo križ in ga postavimo, vzvišenega in ponosnega, v svoja srca in na zvonike! Zaradi vstajenja postane kri mučencev seme novih kristja­nov. Poglejmo prihodnosti v obraz! Ne glejmo na sti­ske in težave, ki jih Cerkev občasno doživlja.

Francoski pisatelj Montalembert pravi:

»Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo, ki jo vklepajo ali izdajajo, ima Cerkev že devetnajst stoletij za­gotovljeno zmago in ›maščevanje‹. Njeno mašče­vanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.«

Danes Cerkev še enkrat ponavlja svetu klic veselja, ki gre iz stoletja v stoletje: »Bratje, Kristus je vstal!«

Cerkev živi iz vstajenja, rojena je iz praznega groba. Vse njeno veselje je velikonoč­no veselje. Ker je Kristus vstal od mrtvih, se odpira življenje vsakomur izmed nas. Stopimo iz noči, da nas bo osvetlil Kristus. »Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi« (1 Kor 15,54).

Sredi smrti je začel delovati Bog. To je temelj našega upanja, da je življenje močnejše kot smrt. Ne le za Kristusa, prvorojenca vstalih, marveč za vse, ki mu sledimo. Človeku ni namenjeno, da konča kot žival.

Sveto pismo v čudovitih slikah opisuje, kako mrtvi vstajajo iz zemlje. To seveda ne pomeni, da se bodo molekule, iz katerih je obstajalo naše telo, spet zbrale. Saj ne gre za oživitev našega zemelj­skega življenja. Sicer pa, kaj pomeni »naše molekule«? Saj se tako stalno spreminjajo. V telesu odraslega ni skoraj ničesar več od sestavnih snovi njegovega otroškega telesa. Gre za dopolnitev poduhovljenega življenja. V 1 Kor 15,31−50 govori Pavel o tem izčrpno in z močnimi podobami. Pokaže, da si vstajenja ne smemo predstavljati kot oživljanja minljivega mesa in krvi. Naše sedanje telo je samo nekakšen osnutek za pravo poveličano telo. Torej ni mišljeno biološko telo, marveč telo človeka, ki je »novo stvarstvo«. Sveto pismo hoče s podobo mrtvih, ki »vstajajo iz grobov«, reči, da bomo v resnici mi sami isti, in vendar drugačni. Tudi Jezus je bil po vstajenju isti, in vendar drugačen, tako da so apostoli vedeli: Gospod je, a ga kljub temu sprva niso prepoznali. Mislili so, da vidijo prikazen. Jezus je lahko prišel pri zaprtih vratih, obenem pa ni bil duh, ker so ga učenci lahko potipali in je z njimi jedel in pil. Za naše zemeljske zakonitosti se je predstavil popolnoma nelogično. Ali je šlo za kakšne trike s klicanjem duhov ali za kakšne psihološke pojave? Da bi si učenci nekaj tako želeli, da bi si to z domišljijo tudi priklicali. V bistvu je bilo nasprotno: ker so bili prepričani, da je za vedno mrtev, ga niso pričakovali in ga tudi niso takoj prepoznali, ampak so sprva mislili, da je navaden človek ali pa prikazen. Bil pa je vstali Kristus, ki je imel moč spremeniti njihovo in naše življenje in tek zgodovine. Dajal je njim in tudi vsem rodovom za njimi in nam, sedanjim kristjanom, moč, da iz njega živimo in se z njim posvečujemo.

Če živimo z vstalim Kristusom, je vse naše življenje en sam praznik tudi, kadar nas obiščeta trpljenje in bolečina. Tako je zapisala žena, ki je izgubila dva sinova in ji je umrl še mož: »Pogosto molim križev pot v cerkvi in grede od postaje do postaje gledam Jezusa, ki je trikrat padel zaradi izmučenosti in teže križa. Vedno znova je vstal in brez tožbe šel naprej proti Kalvariji. Zahvaljujem se Bogu za vero v vstajenje, medtem ko si brišem solze.«

Naše telo ni orodje, ki ga bodo nekoč zavrgli, ko bo izgorelo kot nosilna raketa, ampak je nekaj več. Je »pšenično zrno« za »novo stvarstvo«. Kakor je deležno naše ljubezni v tem življenju, tako bo deležno tudi poveličanja, to je dopolnitve pri Bogu. Amen.

 

Velikonočna vigilija

Mr 16,1−7

 

Jezusovo vstajenje

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedel na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹«

 

Živeti naprej

 

Vsako leto z radostnimi srci obhajamo velikonočne praznike. Vera v življenje se nam obnavlja, kot se obnavlja narava in vsako pomlad spet vzklije novo življenje in kot se vedno znova rojevajo otroci. Ustvarjeni smo po Božji podobi. Še bolj kot v naravo je v naša srca položeno seme neminljivega življenja.

Babica je svojemu vnuku pripovedovala zgodbo o Jezusu. Ko je prišla do križanja, jo je prekinil: »To je strašno. Te zgodbe nočem več poslušati, to sploh ni res.« Babica pa mu je odgovorila: »Počakaj, da slišiš konec.« Ko mu je potem povedala, da je Jezus tretji dan vstal od mrtvih, je želel potrditev: »Babica, saj je to res, da je Jezus vstal od mrtvih?« »Seveda je res in tudi mi bomo enkrat vstali, ker nas bo Jezus obudil.« »Tudi moj dedek?« »Seveda, vsi bomo umrli in vsi bomo vstali od mrtvih.« »To je čudovito, babica, tako lepo mi je sedaj živeti.«

Da, tako lepo nam je sedaj živeti, ker je Jezus vstal od mrtvih in so se izpolnile najgloblje želje, ki jih je položil v naša srca, ko nas je ustvaril.

Ključni stavek Markovega evangelija je povabilo vsem nam, naj gremo z Jezusom v Galilejo, v vsakdanje življenje, na začetek. To pomeni, da je treba z vidika velikonočne skrivnosti brati ves evangelij in vse življenje še enkrat. Z vidika velikonočne skrivnosti dobi življenje nov smisel. Velika noč vse osvetli z drugačno lučjo.

Še je na svetu trpljenje. Prav je, da ga poskušamo odpraviti. Vedno pa to ni mogoče. Človekova narava je po izvirnem grehu nepopolna, ranjena. Z velikim trudom ohranjamo našo bogopodobnost − človeško dostojanstvo. Ustvarjeni smo bili po Božji podobi, greh pa to podobo pači. Kristjani smo pri krstu postali Božji otroci, v nas prebiva Sveti Duh, pa tudi mi trpimo zaradi svojega greha ali nedolžno kot Jezus zaradi krivic, ki nam jih prizadenejo drugi, toda vse to nima zadnje besede. Je samo uvodni del velikonočne skrivnosti.

Za velikim petkom pride velika sobota, na katero včasih kar pozabimo. To je dan smrti, umika in nemoči, da lahko sploh pride do vstajenja. Kot se je Jezus umaknil s tega sveta, tako smo se tudi mi kdaj dolžni umakniti iz svojih ustaljenih tirov življenja. Oditi stran, proč, spremeniti svoje navade, se odpovedati, doživeti nemoč in svojo nepotrebnost, da bi od daleč lahko zavzeli pravo razmerje do življenja in da bi ga lahko začeli znova v velikonočnem jutru.

Ljudje, s katerimi živimo, nas zavračajo, izdajajo, nas pribijajo na križ. Radi bi takoj udarili nazaj, Jezus pa nas uči drugačno pot. Naj nam je ta pot všeč ali ne, je edina, ki nas pripelje v velikonočno jutro. Brez velikega petka in velike sobote tudi velike nedelje ni.

Zrno moramo spustiti v zemljo, da umrje. Mi ga bi tako radi zadržali. Mučijo nas dvomi. Kaj pa, če ga ne bomo dobili nazaj? Kaj bomo počeli brez njega? Ali ga bomo sploh dobili? Zato ga tiščimo zase. Ko potem vidimo druge, kako hodijo s polnimi snopi domov, smo žalostni in mislimo, da se nam godi krivica. »To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6).

Če sploh ne bomo sejali, nam bo zrno vseeno zgnilo. Naše življenje je minljivo. Tudi če ga nočemo darovati, nam bo ob določenem času odvzeto. V življenju trpimo. Tudi če bi se radi trpljenju izognili, nas bo doseglo. Ne moremo mu pobegniti. Raje se obrnimo in se s pomočjo ključa velikonočne skrivnosti zazrimo vanj. Soočimo se s svojimi mejami, strahovi, s svojim trpljenjem.

Tudi žene so hitele po svoji poti, ustaljeni in običajni poti tega sveta. Skrbele so, da bo Jezusovo truplo maziljeno; mučila jih je skrb, kdo jim bo odvalil kamen. Skrbele so za tisoč malenkosti, ki so spričo Jezusovega vstajenja postale brez pomena. Skrb za naše zunanjosti: hiša, avto, delo, zdravje, služba so spričo Jezusovega vstajenja brez pomena. So le kamen, ki preprečuje vhod v grob, kjer nas čaka presenečenje, kjer nas čaka vstajenjska skrivnost. Vse te stvari nas lahko ločujejo in vodijo proč od srečanja z vstalim Zveličarjem.

Dišav, ki so jih žene kupile že navsezgodaj, niso mogle uporabiti. Kamen, pred vhodom v grob, ki jih je najbolj skrbel, pa je bil že odvaljen. Bog je Jezusa obudil, osvobodil. To je tako imenovani čudež odprtja zaklenjenih vrat, ko v življenju ne vidimo nobenega izhoda več. Kamen, zavaljen na izhod, je po Božji moči odvaljen. Jezus je bil osvobojen iz hiše smrti. Prav to se dogaja tudi z nami. Velikonočno jutro nam pripravlja Bog. Ni vedno tako, kot bi ga radi ali kot smo si ga zamislili, ampak kakor nam ga je pripravil Bog, zato je neprimerno čudovitejše. Žene so postale oznanjevalke. Poslane so bile k apostolom s sporočilom, da bo Jezus svoje delo nadaljeval. Može, ki so se iz strahu in slepote izneverili Gospodu, ko je bil v najtežjem položaju, in ga zatajili, naj pokličejo nazaj na pot, po kateri je šel pred njimi.

Velikonočna skrivnost nam omogoča, da svoje življenje živimo naprej, četudi smo ga zapeljali v slepo ulico. Vsi smo poklicani, da drug drugega usmerjamo na pot Jezusove velikonočne skrivnosti. To je pot življenja, to je pot, ki vodi naprej in se nikoli ne konča. Amen.

 

Velika noč

Apd 10,34.37−43; Kol 3,1−4; Jn 20,1−9

 

Jezusovo vstajenje

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov.

 

En mrtev več ali manj?

 

Ruski kozak je imel na fronti prve svetovne vojne dva sina Petra in Gregorja. Nekega dne je s fronte prišlo pismo. Ker ni znal brati, ga je izročil svoji hčerki, da mu ga prebere. Gregorjev oficir mu je sporočal naslednje: »Žal mi je, a moram vas obvestiti, da je vaš sin Gregor padel v bojni akciji desetega julija. Gregorij je bil čudovit, pogumen vojak in umrl je kot junak. Imate veliko razlogov, da ste ponosni nanj itd.«

Novica je očeta v hipu potrla. Začel je bledeti, čez noč je osivel in v nekaj dneh se je vidno postaral. Njegov spomin se je začel mračiti, postajal je čuden in začel je piti.

Pismo je imel shranjeno za ikono v kuhinji in vsak dan ga je vzel v roke ter poprosil hčerko, da mu ga je začela brati. A vedno, ko je prišla do stavka: »Žal mi je, a moram vas obvestiti,…« ga ji je ponovno vzel iz rok in spravil nazaj za ikono. Ko je za njegovega sina domači župnik opravil mašo zadušnico, se je njegovo stanje nekoliko popravilo.

Po trinajstih dneh pa je s fronte prišlo drugo pismo, ki je sporočalo, da njegov sin sploh ni mrtev. Bil je samo hudo ranjen in misleč, da je mrtev, so ga pustili na bojišču. Čez nekaj dni pa je sam prišel sedem kilometrov daleč, podpirajoč še svojega ranjenega oficirja, nazaj v svoje bojne vrste. Zato bo sedaj dobil čin kapetana in odlikovan bo s križcem svetega Jurija. Prav sedaj si v bolnišnici zdravi rane in ga lahko kmalu pričakujete doma.

Ko je oče slišal to radostno novico, se mu je življenje v hipu vrnilo. Začel je skakati od veselja in kričati. Pograbil je pismo in z njim odhitel na vas. Vsakega, ki ga je srečal je prosil naj prebere radostno novico. Kričal je na ves glas: »Moj sin je živ! Odlikovan je bil s križcem svetega Jurija za hrabrost.«

Ta zgodba nam da vsaj malo slutiti kakšno veselje je prevevalo prve učence, ko so se začeli srečevati z vstalim Zveličarjem. Pri Jezusovem vstajenju je šlo za vse kaj drugega kot rešitev enega vojaka z bojišča. Za vselej je bilo premagano zlo in smrt sama. Dogodek velikonočnega jutra je spremenil življenja učencev, tek zgodovine in usodo vsega stvarstva. Človek v luči Jezusove zmage nad smrtjo vse doživlja in sprejema na drugačen način. Zaradi Jezusovega vstajenja ima vse življenje od tedaj naprej svoj smisel in cilj. Trpljenje in smrt nimata zadnje besede. Življenje je močnejše od smrti, ljubezen je močnejša od sovraštva. Vstajenje je zmagoslavje Boga in veselje odrešenega človeka.

Zdi se pa, da je to prvobitno velikonočno ve­selje tudi pri mnogih današnjih kristjanih, ne samo ateistih, zagrnil siv pajčolan dvoma in malovernosti. Ali je smrt res premagana, je trpljenje smiselno in je življenje lepo? Je vse to res, kar poročajo evan­geliji? Je Kristus resnično vstal? Neki nemški teolog je zapisal: »Ne predstavljam si, da bi se bilo z mrtvim Jezusom zares kaj zgodilo. A tudi če se je, kakšen pomen naj bi to imelo za nas? Komu naj bi koristil čudež, da neko truplo spet oživi? Kaj bi pomenilo spričo milijard in milijard mrtvih skozi vso zgodo­vino človeštva, če eden vstane od mrtvih?«

Ali je torej velika noč izgubila pomen? Po­stavimo vprašanje malo drugače: Kaj bi po­menilo, če Jezus ne bi bil vstal od mrtvih? Ali bi bil s tem samo en mrtev več? To bi pač za zgodovino sveta ne pomenilo nič. Če Jezus ne bi bil vstal, bi se njegova zgodba končala z velikim petkom in s trohnenjem v grobu, skratka: s popolnim porazom. To bi pome­nilo, da je Bog − če sploh obstaja − nemočen; da ne more ali pa noče zares poseči v našo zgodovino, v človeško življenje in umi­ranje. Potemtakem bi bila zaman vsaka žrtev, vsaka odpoved, zaman ljubezen vseh, ki se darujejo in živijo za druge. Zaman vse tr­pljenje. To bi pomenilo, da večnosti ni in da šteje samo ta trenutek. Uživajmo brez omejitev. Torej bi navsezadnje imeli edino prav tisti, ki so bolj zviti, pretkani in iznajdljivi. Če ni večnosti, ni nobene sod­be in zato tudi nobene poslednje pravice.

So tudi taki, ki v Božji sodbi vidijo drob­njakarsko obračunavanje, ker živijo zase in za ta trenutek, se Boga raje bojijo, kot bi mu v ljubezni zaupali. Jasno je, da zato želijo izbrisati veliko noč iz zgodo­vine.

Prav ob tem se pokaže, kaj v resnici pomeni velika noč: pomeni, da je Bog pose­gel v človeško zgodovino. Ta je s tem dobila svoj dokončni pomen in smisel. Pravičnost, ljubezen, resnica niso prazne besede, ampak so zadnja resničnost. Velika noč pomeni, da nas Bog ljubi in nam prihaja naproti kot gospodar življenja in smrti.

Poročilo o Jezusovem vstajenju ni lepa svetopisemska zgodbica za lahko noč. To ni pripoved o nekem davnem čudežu, ampak preobrat, ob katerem se odločata smisel in smer celotne človeške zgodovine. Vstajenje je kažipot našega življenja. Prvo naročilo, ki ga vstali Kristus daje za učence, se glasi: »Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel‹« (Mr 16,7). Vera v vstajenje je hoja za Kristusom, je iskanje njegovih sto­pinj v vsakdanjem življenju. Čim dosledneje gremo po njegovi poti, čim bolj se oklepamo njegove resnice, tem bolj je naše srce polno velikonočnega veselja.

Pri hoji za njim pa vemo, da ne hodimo za mrtvim, ampak za večno Živim. Marija Magdalena je na velikonočno jutro iskala Jezusovo truplo, našla pa je Živega. Za njim gremo tja, kamor sami po sebi nikoli ne bi mogli priti, sedaj pa moremo, ker je on sam šel pred nami. Jezusovo vstajenje ni takšno, kot je bila obuditev Lazarja od mrtvih, ko se mu je s tem le za nekaj let podaljšalo to minljivo življenje. Jezus se ni vrnil v zemelj­sko življenje, ampak je zdrobil vrata smrti in stopil skoznje, ter jih pustil odprta tudi za vse, ki vanj verujejo. Zato se kristjani ob nedeljah že 2000 let zbiramo okoli Živega, ne okoli mrtvega.

Kdor more to verovati, se mu odpirajo vrelci veselja in upanja. V tej veri si upamo tudi danes izrekati velikonočni pozdrav in voščilo, ki naj velja tudi vsem vam: Kristus je vstal, resnično je vstal, za vsakega izmed nas. Želim vam veselo alelujo! Amen.

 

 

Veliki četrtek

 

Jezus umije učencem noge

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.

Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal.Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

 

Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj

 

V današnjem evangeliju se Jezus ponižuje, da ne samo apostolom, ampak nam vsem umiva noge. V Janezovem evangeliju je potrebno vsako dejanje razumeti tudi v duhovnem ali prenesenem pomenu. To dejanje služenja, ki ga je Jezus pri zadnji večerji storil svojim učencem, je namreč tudi dejanje očiščevanja in priprave na sveto evharistijo − delež z Jezusom. To dejanje kaže na kalvarijsko daritev, ko je s svojo krvjo izmil naše grehe.

Ne moremo imeti deleža pri teh dogodkih, če nočemo sprejeti tudi njegove očiščujoče ljubezni, ki pa se ne deli samo pri zakramentu evharistije, ampak tudi pri drugih zakramentih, saj vsi zakramenti prejemajo svojo moč od Jezusove velikonočne daritve. »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi« (Jn 13,10). Skopani v pripravi na evharistijo smo postali pri krstu, vedno znova pa se očiščujemo v zakramentu svete spovedi. Umivanje nog pa kaže tudi na očiščevanje malih grehov pri evharistiji sami. Peter tega ni razumel, zato najprej ni pustil, da bi mu Jezus noge umival, potem pa je hotel, da bi mu umil celo telo. Jezus pa je hotel umiti njegovo dušo.

Že v stari zavezi so vedeli, da Bog izbrisuje pregrehe in so ga za to tudi prosili. Ps 51. pravi: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano« (Ps 3,3−5). Psalm 51. predstavlja Davidovo odkritosrčno priznanje grehov. Zakrivil je prešuštvo in umor. Bog je videl njegovo iskreno kesanje in mu je od­pustil. Če se nam zdi, da smo tako močno grešili, da se Bogu ne moremo več približati, smo v zmoti. Bog je pripravljen znova in znova odpuščati in nam bo odpustil še tako veliko napako.

Zgled velikodušnega odpuščanja nam je tudi egiptovski Jožef, ki je predpodoba Božjega Sina. Bratje so ga zavrgli in ga prodali v sužnost, vendar jim je odpustil in z njimi delil svoje premoženje. Njegov zgled nas vabi, da tudi mi odpuščamo, čeprav bi nas kdo do smrti priza­del. Maščevalnost ni po Božji volji. Bog lahko tudi hudobijo čudovito obrne v dobro. »In ko so se mu približali, je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življe­nju« (1 Mz 45,4−6). Jožef je predpodoba Jezusa, tudi njega so »njegovi« prodali v smrt, toda hudobijo Judov je Jezus na veliki petek obrnil v odrešenje vseh ljudi.

Jezus nas v Matejevem evangeliju v Očenašu uči takole: »Pri molitvi pa ne blebetajte kot pogani … Vi torej molite takole: … in odpústi nam naše dolge, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,7−15). Vračanje hudega s hudim ravno tako rani tebe kot tistega, ki mu je maščevanje namenjeno. Čeprav se tvoj nasprotnik ne spreobrne, ko mu odpustiš, se boš sam rešil grenkega bremena sovraštva.

Pregovor pravi: »Bog odpušča vedno, človek samo kdaj, narava pa nikoli.« Sveto pismo nam dokazuje, da Bog v resnici vedno in velikodušno odpušča, toda klub temu nam postavlja en pogoj, da tudi mi odpuščamo drug drugemu. Farizeji tega niso bili sposobni, zato so bili vsaj dvakrat v obsodbi: grešniki, ki obsojajo druge in ker niso odpuščali, tudi brez odpuščanja.

Če želimo, da nam bo odpuščeno, moramo tudi sami od­puščati. S tem pred Bogom priznamo, da smo tudi sami grešniki, ki potrebujemo odpuščanja. Prositi odpuščanja, kakor tudi odpuščati je lahko enako težko. Mero za odpuščanje imamo mi sami. »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). Kadar koli prosiš Boga naj ti odpusti, se vprašaj ali si tudi ti odpustil drugim. Bodi prvi, ki ponudi roko spra­ve! Kot je to storil Bog: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge« (Jn 13,14).

»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ›Gospod, koli­kokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat‹« (Mt 18,21−22). Nato mu je še, da bi osvetlil svoj nauk, povedal zgodbo kako se je neki kralj usmilil svojega služabnika in mu odpustil dolg, ta pa je bil nehvaležen in se ni hotel usmiliti svojega sohlapca, zato je bil hudo kaznovan.

Judovski učitelji so učili, da je treba odpustiti, toda le trikrat. Peter predlaga nekoliko večje število. Jezus pa uči, da ne smemo šteti, kolikokrat odpustimo. Tistim, ki se resnično pokesajo, moramo vedno odpuščati. Odpuščaj, da boš lahko sprejel Jezusov delež. »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23−24).

Jezus je vedno odpuščal in v svojo družbo in celo med svoje apostole je sprejemal grešnike. To so mu Judje tudi očitali, češ da se bolje počuti v družbi zavrženih, kot pa pri »poštenih Judih«, ki so spoštovali postavo. Daleč od tega, da bi Jezus njihovo početje odobraval. V njihovo družbo je šel, da bi se spreobrnili.

Apostoli, zgleda, da v začetku niso bili nič boljši od drugih. Tudi na poti v Jeruzalem, kamor je šel Jezus trpet, so se še prepirali kdo bo zasedel kakšen ministrski stolček v bodočem kraljestvu. Spomnimo se kako je Jezus svoje učence večkrat karal kot maloverne, ko so ob preizkušnjah začeli kolebati. Juda je Jezusa izdal, Peter zatajil, Tomaž je opisan kot neverni, ki hitro izgubi upanje in navdušenje. Simon Gorečnik je prišel iz gibanja gorečnikov, to je iz gverilskega gibanja za osvoboditev Judov izpod rimskega jarma. Matej je bil cestninar. Pavel kasneje pravi: »Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu« (1 Kor 1,26). In pove tudi razlog zakaj je tako. Le tako postane razvidno, da je Jezus sposoben očistiti in spremeniti vsakega človeka.

Kakor Bog nikogar ne odpiše, ampak poklekuje pred njegove noge in jih umiva v svoji ljubezni, tako tudi mi ne smemo nikogar odpisati ali nad njim obupati. Najmanj seveda nad seboj in svojim spreobrnjenjem, kakor je to storil Juda. Amen.

 

 

5 . postna nedelja

Jer 31,31−34; Heb 5,7−9; Jn 12,20−33

 

Grki želijo videti Jezusa

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«

 

Sin človekov mora biti povzdignjen

»Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

 

Vsejano seme

 

Grki so hoteli videti Jezusa vladarja, kralja, čudodelnika…, Jezus pa se jim predstavi kot seme, ki umira v zemlji.

»Ko je sejalec dokončal svoje delo, se je eno od pšeničnih zrn znašlo med grudami črne in vlažne prsti in postalo neizmerno žalostno. V svoji otožnosti je začelo obujati spomine na lepe, minule čase.

Najlepše je bilo seveda takrat, ko je bilo zrno v družbi drugih dozorevajočih zrn na toplem in varnem v klasu, ki ga je grelo sonce in zibal veter. A to je tako hitro, prehitro minilo.

Potem so se na njivi oglasili srpi. Žanjci so žito poželi, ga povezali v snope in odpeljali na skedenj. A prišli so še hujši časi. Mlatiči so se s svojimi neusmiljenimi cepci spravili nad ubogo klasje. Družine zrn, ki so od mladih dni rasle skupaj v klasu, so morale narazen, vsakega je vrglo drugam in nikoli več se niso srečali.

V vreči je bilo spet vsaj nekoliko mirneje. Imeli so družbo in lahko so malo poklepetali, čeprav se je bolj težko dihalo... Toda sedaj, v hladni in vlažni zemlji, si zrno ni moglo obetati nič drugega kot žalosten konec. Še huje je bilo, ko je naslednji dan brana razdrobila velike grude prsti in se je zrno znašlo še globlje v zemlji, v še gostejši temi. Neprijetna vlaga je vse bolj lezla vanj.

›Le čemu sem bilo ustvarjeno,‹ je vzdihovalo zrno, ›mar zato, da tu takole žalostno končam? Bolje bi bilo, da ne bi bilo nikoli ugledalo luči sveta!‹

Takrat se je iz globine zemlje zaslišal skrivnostni glas: ›Zaupaj vendar in ne boj se! Če sedaj umiraš, boš znova zaživelo v lepšem življenju.‹

›Kdo si?‹ je vprašalo ubogo zrno, ki so mu te besede zbujale ponos. Zdelo se je namreč, da glas govori vsej zemlji, še več, vsemu vesolju.

›Jaz sem tisti, ki te je ustvaril in te želi sedaj ponovno ustvariti.‹

Pšenično zrno se je pomirjeno povsem prepustilo volji svojega Stvarnika in mirno zaspalo. Nekega pomladnega jutra pa je zelen kalček radovedno pokukal iz zemlje in se oziral naokoli. Ta kalček ni bil nihče drug kot pšenično zrno, ki je znova oživelo. Z jasnega neba se je prijazno smehljalo sonce in nekje v višavah je žvrgolel škrjanček.

Zrno se je vrnilo v življenje. A ni bilo samo. Okoli sebe je ugledalo celo preprogo zelenih kalčkov, v katerih je prepoznalo svoje bratce in sestrice. Tedaj je to rastlinico prevzelo nepopisno veselje do življenja. Najraje bi se bila dvignila v nebo in ga pobožala s svojimi nežnimi lističi.«

(Bogdan Dolenc, Nedeljska misel na radiu Celovec leta 1991)

Zgodba se zdi pravljična, a vsi vemo, kako zelo je resnična. Ponavlja se vsako leto na vsaki njivi in vsakem vrtu. Tako resnična je, kakor so resnične Jezusove besede iz današnjega evangelija.

Skrivnosti življenja, ki vladajo v rastlinskem svetu, so prispodoba o našem življenju in našem poveličanju po smrti. O tem nam govori Sveto pismo na več mestih. Apostol Pavel v pismu Korinčanom pravi takole: »Pa bo kdo vprašal: ›Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo?‹ Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo« (1 Kor 15,35−38). Tudi stvarstvo samo je ustvarjeno tako, da naznačuje vstajensko skrivnost. Naše splošno prepričanje pa je, da je človeško življenje neprimerno več od življenja rastline. Če se že z rastlino dogajajo tako lepe in vzvišene reči, kako ne bi smeli upati in verovati v to, kar nam je obljubil Jezus, da se bo zgodilo z nami.

Jezus je bistvo svojega nauka gradil na svojem lastnem življenju. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje ostane samo. Če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Tisto zrno, ki je umrlo, je bil najprej on sam.
Za nas je Jezus že umrl na križu. S svojo pokorščino je premagal našo nepokorščino do Boga. S svojo smrtjo je izkusil in preobrazil našo smrt. Premagal je satana, Božjega in našega nasprotnika – nasprotnika življenja. Po njegovi smrti postajamo spet Božji otroci. Ali je Bog krut in maščevalen, ker hoče tako žrtev? Ne, ampak druge poti, po kateri bi lahko prišli do paradiža, ni bilo. Zato je Bog v svoji neskončni ljubezni sam prišel k nam trpet, da bi mi lahko prišli k njemu in spet postali njegovi prijatelji. V svoji smrti izrazi svojo vse presegajočo ljubezen do nas ljudi.

Tudi nam pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38). Odpoved samemu sebi se ne zgodi samodejno šele ob smrti, ampak jo je treba izvrševati zavestno in prostovoljno vse življenje. Umirati samemu sebi pomeni umirati svoji sebičnosti in grehu. To je naš križ in naše trpljenje. »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; »kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,29−30). Jarem je še vedno križ in breme so naši grehi, vendar z Božjo pomočjo postajajo lažji in znosnejši.

Jezus je že vstal kot nova rastlina k novemu in poveličanemu življenju.
To pomeni, da je šel po smrti na križu tudi kot človek v Božjo slavo. Njegovo telo pa je sedaj poveličano in vstali Jezus lahko živi za nas vse. Ostaja pri nas do konca sveta. Po zakramentih in Besedi v Cerkvi deluje kot križani in vstali tudi v današnjem času, še posebej v evharistiji. »Ko bom z zemlje povišan, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Jezus nas priteguje k sebi. On sam se nam daje in po njem dobivamo moč za življenje do končnega srečanja z njim. Za nas je Jezus razodetje Božje ljubezni do grešnikov. Jezusovo življenje, smrt in vstajenje je neovrgljiv dokaz, da nas čaka življenje po smrti.

Na prvem drevesu v raju je satan premagal človeka in tako je človekovo življenje postalo križ – trpljenje. Z Jezusovo smrtjo pa je drevo križa spet ozelenelo. Na njem je vzcvetelo novo poveličano življenje. Trpljenje in smrt sta od takrat naprej prehod v novo, popolnejše življenje. Amen.
 

 

 

4. postna nedelja

Krn 36,14−23; Ef 2,4−10; Jn 3,14−21

 

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.

 

Kakšen Bog

 

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Morda te svetopi­semske besede jemljemo kot nekaj samoumevnega. Vendar ni tako. Vse do danes obstajajo v krščanstvu in zunaj njega tudi drugačne predstave o Bogu in njegovem odnosu do sveta.

Nekateri trdijo, da se Bog sploh ne zanima za ta svet. Da ga je sicer ustvaril, ker iz nič ne more nastati nič, vendar pa je sedaj nekje daleč, morda na kaki čudoviti zvezdi, in se ne zanima za naše zdrahe in malenkosti. Pusti, da gredo stvari svojo pot po zakonitostih, ki jih je ob stvarjenju položil v vesolje, naravo in naše življenje. Bog je v nedosegljivi daljavi, kjer prestoluje; človek, ki ga išče, ostane pred njegovim ledenim molkom brez odgo­vora. Dogodke sveta vodi torej usoda, proti kateri smo nemočni. Vse je že določeno, zato nismo ne zaslužni ne krivi takšna je pač usoda.

Drugi bi si hoteli Boga predstavljati kot neiz­prosnega sodnika in maščevalca, ki išče samo to, da vsak prestopek brezobzirno kaznuje; ki sovražnike pokončuje, pobožnim pa vli­va strah, da bi spolnjevali njegove zapovedi. S takim Bogom policajem strašijo tudi svoje otroke: »Če ne boš priden, te bo Bog kaznoval.« Takega Boga se lahko bojimo, lahko ga celo spoštujemo in mu darujemo, da pomirimo njegovo jezo in poplačamo svoj dolg. Ne moremo pa ga ljubiti.

Milejša oblika te predstave je Bog trgovec, ki vsakemu po­šlje račun in ga poplača po njegovih delih. Da se pregovoriti, morda celo podkupiti. Zelo razširjena je med nami kristjani predstava o »ljubem«, »dobrem« Bogu, o dobrodušnem starem očku, ki včasih tudi zadremlje. Z njim se kar da pomeniti, saj ne jemlje vsega resno in natančno.

Potem je še Bog, ki bi ga radi uporabljali kot služabnika; ki nam postreže ob vsaki naši prošnji, na katerega se obrnemo ob vsaki naši najmanjši zagati (kontrolka) ali pa samo, ko vse drugo odpove (ob smrti).

Bog, ki ga oznanja Jezus, je povsem drugačen. Ni v skladu z nobeno izmed omenjenih predstav. Je pa Bog, ki se zanima za nas, še več, ki nas in svet ljubi kot Oče. Te ljubezni nam ni izkazal z besedami, ampak jo je pokazal tako, da je poslal svojega Sina, da bi svet rešil. Ne da bi rešil samo nekatere dobre, ki si to zaslužijo, ampak celo, da bi rešil ves svet, vse vesolje. Popolnoma se je izničil in za nas čisto zastonj daroval svoje življenje na križu. Sam je o sebi rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). To je storil, ne da bi od nas zahteval vnaprejšnje ali kasnejše povračilo, vse je naredil iz ljubezni. V Jezusu se nam je torej razodel Bog, ki nas ljubi bolj, kot nas lahko ljubi kdorkoli na tem svetu, ki je bolj zvest, kot je lahko zvest človek. Svetopisemski Bog − Emanuel − Bog z nami nas spremlja ob vsakem trenutku našega življenja. V notranjosti nam je bližje in nas ljubi bolj, kot sploh moremo zaznati in dojeti. Vsak trenutek nas drži v svojih rokah in podpira, da ne omahnemo v smrt.

Bog od nas ne zahteva povračila. Ne postavlja nam drugega pogoja kot to, da verujemo v tistega, ki ga je on poslal, in v njegovo oznanilo. To pa pomeni zanikanje povračilnega načela, poskusa, da bi si z lastno močjo zaslužili odrešenje. Nihče se ne more hvaliti, da se je rešil z lastnimi močmi. Kar je v porabniški družbi postalo edino vrednostno načelo, je pri Bogu brez sleherne vrednosti. Največja ovira odrešenju je prav želja in volja, da bi se hoteli sa­mi odrešiti, da se človek ne pusti obdarovati, da si hoče sam pripraviti odrešenje, prav zato pa osta­ja zaprt v krog lastne sebičnosti. Človeku je težko, da mora svoje rešenje pripisovati nekomu drugemu. Misli si nam­reč, da bo potem od tega odvisen in ne bo samostojen, da bo moral zato nekoč kaj plačevati ali da bo zaradi tega izgubil ugled in samozavest.

Tega občutka ga lahko reši le vera, ker ga vodi od njega samega k Bogu. Ne zaupa samemu sebi, da se lahko sam uresniči, osreči, osvobodi…, ampak sprejema zastonjski dar od nekoga, ki zanj daje življenje na križu. V veri v tega ljubečega Boga pride človek do resnice o samem sebi in do prave sa­mouresničitve. To je njegovo nekakšno drugo rojst­vo. Kakor se cvetlica odpre sončni svetlobi, da lahko raste, tako se zgodi s človekom, ki se v veri odpre Jezusu. Njegovo življenje bo vzcvetelo in se razvijalo. Zaradi greha napuha smo preponosni, da bi sprejemali darila od drugih. Tako se čutimo sposobne in dobre, da nam ni treba nikogar prosjačiti in biti od nikogar odvisni. Ta drža se ne obnese niti v odnosu do bližnjega, še manj v odnosu do Boga.

Kolikor bolj človek pusti, da v njem vladajo grešne strasti, toliko bolj se zapira Božji besedi, odklanja Božje poslance in Božje usmiljenje, ponareja resnico, duši glas vesti, dokler ni popolnoma sprt z Bogom, s samim seboj in z bližnjim. Od tod prihajajo nasprotovanja, razprtije in boji na vseh ravneh. Tak človek preprosto za Boga in vse dobro nima več posluha. Kot nemuzikalnemu človeku veličastni simfonični orkester ne pomeni nič, tako je grešniku simfonija Božje dobrote samo neprijetno piskanje na ušesa, od katere bo kar se le da hitro pobegnil stran. Tako se sam izloči od Božje dobrote.

Velika milost je, kadar ta človek pride do priznanja, da je vse gorje posledica njegovih grehov. »Jeza Gospodova«, o kateri govori Sveto pismo, je v prvi vrsti znamenje Božjega usmiljenja, ki človeka na ta način vzgaja zato, da bi se spreobrnil.

Nova zaveza uči, da Bog kaznuje človeka šele potem, ko izprazni vse zaklade svoje neskončne ljubezni. To je najvišje dejanje Božjega usmiljenja. Namesto da bi v nehvaležnem in trdovratnem člo­veku kaznoval njegove grehe, jih je kaznoval v svojem Edincu, da bi tako človek po veri v križanega Kristusa našel svojo rešitev. »Z milostjo ste rešeni po veri in to ne iz sebe, Božji dar je« (Ef2,8), vzklika sv. Pavel. Popolnoma nezaslužen dar, ki ga nobeno ustvarjeno bitje ne bi moglo upati in še manj zaslužiti. In vendar je človeštvo že pred dva tisoč leti dobilo ta dar. Da smo ga deležni, ni treba drugega, kot da verujemo v Kristusa, sprejmemo njegovo odrešenje in se oklenemo evangelija.

»Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet sodil, marveč da bi svet po njem zveličal« (Jn 3,17). Vendar pa neka sodba le bo, sodba, ko se bo človek sam sodil, zakaj kakor ta, ki veruje v Kristusa, »ne bo obsojen«, tako je ta, ki ne veruje vanj, »že v obsodbi«. Kdor odkloni Kristusa, prijatelja, zveličarja, se sam izloči od zveličanja. To lahko naredi zaradi nejasnega spoznanja ali tudi zaradi slabosti mesa. V večnosti pa takih nepopolnosti ne bo več. »Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je« (1 Jn 3,2). Takrat se bo »v Jezusovem imenu pripognilo vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in vsak jezik bo izpovedal, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« ( Flp 2,9−11). Kdor bo tudi takrat še naprej odklanjal Jezusa bo postal v svoji zakrknjenosti sam sebi kazen. Amen.

 

3. postna nedelja

2 Mz 20,1−17; 1 Kor 1,22−25; Jn 2,13−25

 

Jezus očisti tempelj

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

 

Jezus pozna vsakega človeka

Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

 

Tempelj srca

 

Veliki petek ima predstopnje. Sovraštvo ima predzgodovino. Nič se ne zgodi čez noč. Vse pa se začne v templju srca. Kaj sprejemamo vanj, kaj je v njem in kaj prihaja iz njega. V srcu se spočne vse dobro in vse slabo. »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,20−22). Ali prihaja iz našega srca ljubezen? Koliko smo zanjo pripravljeni storiti?

Srce farizejev in pismoukov zanjo ni bilo dojemljivo, čeprav so postavo, ki naj bi vodila k ljubezni, zaradi svoje službe in dobrega imena, obešali na veliki zvon. Ko so se srečali z Jezusom, bi se morali postaviti na njegovo stran. To pa bi bili sposobni narediti samo, če bi se spreobrnili. Naša narava zahteva od nas neprestano prečiščevanje in spreobračanje. Oni so izbrali drugačno pot, svoje srce so še bolj zaprli – zakrknili in začeli obtoževati Jezusa. Tako se je začelo sovraštvo.

Jezus sam jim ni bil toliko zoprn, bolj so jih boleli njegovi moralni očitki. Javne graje nihče ne sprejema rad. Jezus jo je uporabil šele takrat, ko je videl, da so se namesto spreobrnjenja začeli zavestno upirati njegovemu oznanilu in iskati priložnosti, da bi ga pogubili.

Morda tudi mi v srcu gojimo sovraštvo in se slepimo, da so misli proste carine, pa v bistvu to niso samo misli, ampak tudi čustva. Ob priložnosti je odpor v nas že tako razvit, da imamo pripravljeno celo pridigo, ki kar buta na dan. Žaljiva ali celo krivična beseda pa lahko boli še bolj kot dejanje. Vse skupaj podžiga maščevanje. Tako prehaja sovraštvo od misli, čustev in dejanj v življenje. Kdor zla ne zatre že v kali, mu daje priložnost, da se to v njem vedno bolj bohoti in ga usužnjuje. Tudi če ne pride do prelivanja krvi, tak človek mori sebe in bližnje, ki jih sovraži. »Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem« (1 Jn 3,15). Poleg telesne smrti namreč poznamo tudi duhovno smrt. Eno vodi v drugo. Judje so Jezusa v templju odklonili in zasovražili, na Kalvariji pa so ga ubili.

Jezus je v templju uporabil silo. Uporabil je besede in jih podkrepil z dejanji, tako so poslušalci videli, da misli zelo resno. V njem je gorela sveta jeza. Je jeza iz hudobije in jeza iz gorečnosti. Prva je greh, druga krepost. Kdor je priča teptanja tega, kar je sveto (človeka, duhovnih vrednot, Boga…), je dolžan povzdigniti glas in nekaj storiti. Ko se tepta sveto, ne moremo in ne smemo molčati in se delati »široki« in strpni. »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19), sta odgovorila Peter in Janez svojim preganjalcem ,ki so od niju zahtevali naj Jezusa ne oznanjata več. Starši bi hudo grešili, če bi videli otroke, kako so zavili na napačno pot, in jim tega ne bi preprečili. Pograbiti jih mora sveta jeza. Če v takem primeru ne pokažejo dovolj odločnosti, bo slabo zatemnilo podobo dobrega. Pozneje, ko bodo otroci dalj časa na tej poti ali ko bodo odrasli, bo vrnitev vse težja ali pa se bo zgodila, če se bo, skoraj po čudežu. Taka odločnost ni iz hudobije, ampak iz Boga. To je krik pred Božjo jezo. Gorje vsakemu, ki ne bi oznanjal Boga ali ne posvaril svojih otrok ali bratov. Vsak pa mora sebe presoditi, zakaj se je razjezil: zaradi neobvladljivosti, užaljenosti ali odločnosti v izpolnjevanju svoje poklicanosti. Naša prva dolžnost je, da naredimo red v templju svojega srca, šele potem ga bomo lahko delali tudi drugje.

Jezus se ni nikoli tako razjezil, da bi uporabil silo, razen, ko je šlo za tempelj. Vedel je: če ljudje poteptajo Boga, bodo poteptali tudi vse drugo. Morala, ki ni več utemeljena v Bogu, še nekaj časa životari zaradi vztrajnosti, potem pa propade, ker nima pravega temelja. Človekoljubje se spremeni v samoljubje, ker človek brez Boga nima ne moči ne volje ne pravega razloga, da bi vztrajal na težki poti. Sijaj resnice zbledi, če lahko vsak oznanja svojo resnico in se končno opira na svoje koristi.

Če je človek odgovoren samemu sebi, mu je na koncu dovoljeno vse, kar je sposoben uresničiti. Jezusovo zavzemanje za tempelj mora v nas zbuditi občutek za sveto. To je vedenje, čutenje in obnašanje do stvari, ki so nedotakljive. Današnji človek hoče vse videti, vse skrivnosti razgaliti, vse omejitve odpraviti. Vse naj bi bilo odvisno od njega. Če sam ne čuti v sebi ničesar, potem to prenaša tudi navzven. Za takega je posvečen kraj isto kot lokal ali dvorana. Posvečena posoda mu ne pomeni nič več kot jedilni pribor. Posvečena oseba je enaka kot vsak drug človek. Najhujše je, če se taka miselnost loteva tudi posvečenih ljudi. Kjer je vse enako in isto, je tudi vse »brez veze«.

Naše cerkve so vse kaj drugega, kot je bil judovski tempelj, katerega glavna vsebina je bila skrinja zaveze, v kateri sta bili Mojzesovi kamniti tabli z zapovedmi. Vendar niti Judom v templju ni bilo dovoljeno počenjati karkoli, niti v tistem prvem prostoru, v katerega so imeli pravico vstopati tudi pogani. V tem delu so trgovci barantali za živali, ki so jih potem verniki v templju darovali. Nato je bil drugi prostor, v katerega so lahko vstopile judovske žene; še naprej so lahko šli možje, do oltarja pa lahko samo duhovniki. V presveto, kjer sta bili v skrinji zaveze Mojzesovi tabli z desetimi zapovedmi, je duhovnik lahko vstopil enkrat na leto, če ga je zadel žreb, da je tam zažigal kadilo. Iz tega se vidi kako nedotakljive so bile za Jude Božje zapovedi.

Naše cerkve niso tako nedostopne, in vendar v njih prebiva Bog. Kraj, ki na njem stojimo in molimo, je sveta zemlja. Muslimani se iz spoštovanja do svetega kraja zunaj sezujejo in umijejo, pa v njihovih svetiščih ne prebiva evharistično navzoči Bog.

Prosimo Boga, da bo v nas prebudil občutek za sveto, da bomo v cerkve prihajali kot v tempelj Božji, ki je prebivališče svetega Boga. Jezus, ki je ljubezen sama in je z bičem branil svetost templja, naj nas nauči, da bomo spoštovali to, kar je Božje, in da ne bomo vsega profanirali – razvrednotili, ker bomo sicer s tem pokopali tudi sebe. Amen. 

 

2. postna nedelja

1 Mz 22,1−18; Rim 8,31−34; Mr 9,2−10

 

Jezusova spremenitev

Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.«

 

Dvom in Božje veličastvo

 

Vsi bi radi bili gotovi glede službe, zdravja, ljubezni in tudi glede Boga.

David je bil kot otrok popolnoma prepričan v obstoj in delovanje Boga, ko pa je odrasel, je začel dvomiti. Ponoči, ko je molil v postelji, se je odločil za drzen poskus. Vzel je roke izpod odeje, jih dvignil v zrak ter prosil Jezusa, naj se jih dotakne. Zadrževal je dih in čakal. Naenkrat je občutil, kot bi se v resnici nekaj dotaknilo njegovih rok, kot, da bi postale tople, toda ni bil čisto prepričan. Negotovost je torej kljub poskusu ostala in z njo je moral David živeti naprej.

Kot David tudi mi hrepenimo po gotovosti v veri, po Jezusovi božanskosti, ki bi jo radi videli, kot so jo videli Peter, Jakob in Janez. V nas je vsajena želja po Bogu. Radi bi ga srečali, videli ali otipali.

Neko dekle mi je pripovedovalo, da je na podstrešju zaupno in vdano molilo, da bi se ji Bog razodel, da bi premagala dvome v veri. Njene zadnje besede so bile: »O Bog, če si, mi daj znamenje, da bom lahko verovala.« V tistem trenutku se je tako silovito zadela v tram, da je padla po tleh. Zanjo je bilo to znamenje, da ji je Bog spregovoril. Seveda bi ga lahko ona in tudi mi drugače razumeli. Nekdo bi v takem primeru silovito zaklel, ker ne bi bil pripravljen, da mu Bog spregovori na tak način.

Bog ne govori samo s slavo, srečo in z blaginjo, ampak tudi s trpljenjem. Zdi se, da potrebujemo oboje. Prepustimo Bogu, katero zdravilo bo kdaj predpisal za našo duhovno rast. Apostoli, ki so bili z Jezusom na gori spremenjenja, so bili z njim tudi na Oljski gori trpljenja. Od vseh prvih učencev samo tisti, ki so stali pod križem niso umrli mučeniške smrti: njegova mati Marija in sestra njegove matere, Marija Klopajeva, Marija Magdalena in najmlajši apostol in evangelist Janez.

Peter je takoj po izkušnji Božje slave potreboval streznitev. Ko so šli z gore, jim je namreč Jezus začel govoriti, da »mora iti Sin človekov v Jeruzalem, kjer bo izdan po starešinah in pismoukih in bo veliko trpel, ter umrl, toda tretji dan bo vstal«. Peter pa ga je prepričeval, da se to ne sme zgoditi. Jezus ga je ostro zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa in to križanega« (1 Kor 1,22). Trpljenje Jezusa Kristusa in tudi naše lastno trpljenje nas prečiščuje, da lahko gledamo Boga. »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). »Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen Jonovega znamenja« (Mt 16,4). Trpeti je celo Božje, mi pa bi se seveda temu radi izognili, toda Jezus nam pravi: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj« (Jn 13,8).

Naše življenje in vera sta podobna cesti, ki pelje po naši pestri domovini. Zdaj se spušča, zdaj se dviga, je široka in ravna ali ozka in vijugasta. Če hočemo priti do cilja, moramo prevoziti tudi neprijetne odseke.

Naše težave pa niso nič v primeri s tem, kar je občutil Abraham, ko mu je Bog naročil: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1 Mz 22,2). Abrahamu je obljubljeni sin Izak, ki ga je po Božji obljubi dobil v svoji starosti, pomenil vse. Sedaj se je moral odločiti, kdo je na prvem mestu v njegovem življenju: Bog ali edini sin in z njim potomstvo; prihodnost na zemlji ali pri Bogu v nebesih. Poskušajmo se vživeti v njegovo vlogo. Ali bi bili mi sposobni darovati svojega sina zaradi svojega Boga? (Bog Oče je to storil. On ni niti lastnemu Sinu prizanesel, ampak ga je dal za nas vse, da bi nam z njim vse podaril.) Verjetno ne bi bil tega sposoben narediti nihče izmed nas, ker imamo vsi prej pred očmi zemeljsko stvarnost, zemeljsko bogastvo, zemeljsko življenje; le malokdo pa ima na prvem mestu Boga, od katerega smo te darove prejeli. On nam jih je dal, on nam jih ima pravico v vsakem trenutku vzeti in nam pri tem ne dela nobene krivice.

Vseh darov, ki smo jih v življenju po Božji volji prejeli, se dostikrat niti ne zavedamo. Še manj mislimo, da zanje dolgujemo zahvalo Bogu. Zavedati in ceniti jih začnemo šele, ko jih začnemo izgubljati in jih končno izgubimo.

Če gledamo na vse kot od Boga podarjeno, bomo na vse gledali v luči vere. Za svojo vero ne bomo potrebovali posebnih čudežev in znamenj, ker je življenje en sam čudež. Vse, kar je, je velik čudež, žal pa v svoji kratkovidnosti potrebujemo tudi trpljenje − izgube, da to razumemo ali da ta čudež vidimo.

Današnji evangelij nam predstavlja obratno pot. Učenci so videli čudež Jezusove slave in potrebovali so še trpljenje, kajti to dvoje je na tem svetu povezano. Ljubezen je v darovanju. V veri se nam odstira nebo, doživljamo pa tudi temo obupa, zapuščenosti in negotovosti. Tako je tudi zato, ker smo se z Bogom že srečali, zato ga lahko pogrešamo. V zapuščenosti in nemoči je večje hrepenenje po Bogu kot v sreči in radosti.

Dvomi in trpljenje so zato, da spodbujajo rast vere, upanja in ljubezni. »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?« (Rim 8,35) Nihče nas ne more ločiti od Kristusa, če sami tega nočemo. Amen.

 

1. postna nedelja

1 Mz 9,8−15; 1 Pet 3,18−22; Mr 1,12−15

 

Hudič skuša Jezusa

Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo.

 V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.

 

Začetek javnega delovanja

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij

 in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

 

Odpoved hudemu duhu

 

Nekdo je vprašal kakšna je razlika med Noetovo barko in Titanikom. Noetovo barko so delali amaterji, Titanik pa profesionalci. Noetova barka se kljub vesoljnemu potopu ni potopila, Titanik pa se je potopil v popolnoma mirnem morju. Noetova barka je bila narejena v skladu z Božjo voljo, Titanik pa je bil narejen v skladu s človeškim napuhom. Tam je bil strah pred Božjo jezo, tukaj pa brezskrbnost in zaupanje v svojo moč. Pretirano zaupanje v svoje zmožnosti in moči lahko postane za nas usodno.

Človek je že v raju z grehom pokvaril Božji stvariteljski načrt, ker je hotel biti kakor Bog. Ne glede na njegovo ravnanje, mu je Bog od vsega začetka poskušal od pomagati nazaj na pot sreče.

Vesoljni potop je bil poskus rešitve, kar se je rešiti dalo. Samo osmero ljudi je bilo rešenih in ti naj bi začeli na novo. Zanje je bila voda sredstvo rešenja, za druge, ki niso bili pripravljeni na poboljšanje, pa sredstvo pogube. Ker ni bilo več nobenega upanja, da bi se poboljšali, je bilo zanje boljše, da so bili pokončani, kot pa da bi se še naprej s svojimi grehi zadolževali za večnost. Takrat še niso imeli na voljo odrešenja, kot ga imamo mi kristjani v novi zavezi, zato je naša odgovornost večja. V drugem berilu smo slišali, da se je Jezus daroval tudi zanje. »V tem Duhu je šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi, tistim, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni, ko jih je Bog nadvse potrpežljivo čakal« (1 Pet 3,19−20). Torej jim je z oznanilom, dal še eno možnost za spreobrnjenje po smrti.

Bog je po vesoljnem potopu sklenil zavezo z Noetom in obljubil, da ne bo nikoli več pokončal človeštva kot celote. Vedel je, da bodo ljudje še grešili, zato je pripravljal načrt, da bo namesto ljudi daroval svojega Sina.

V tistih časih so si ljudje predstavljali, da ob nevihti in gromu Bog strelja z mavričnim lokom ognjene puščice. Svojega velikega loka po zavezi z Noetom ne uporablja več, da bi uničeval ljudi, čeprav ga še kdaj pokaže in ga mi z velikim veseljem občudujemo. Bog je takrat obljubil, da ne bo nikoli več obupal nad človeštvom. Pač pa lahko mi sami obupamo nad seboj in nad bližnjim.

Tako imenovana pop psihologija pravi, da je človek pod tako močnim vplivom raznih dejavnikov, da za svoja dejanja ni in ne more biti odgovoren. Na sodiščih so predstavniki te smeri poskušali rešiti in opravičiti tudi najhujšega zločinca. Vsak prestopek da je storil zato, ker je bil tako vzgojen, ker je doživljal take vplive v otroštvu, ker je imel take genske predispozicije, ker so bile take okoliščine … Nazadnje torej človek ni za nič kriv in si pač ne more pomagati, če se ne more poboljšati in pada v stare slabe navade in vedno nove grehe. (Ravno nasprotno je bilo v grški drami. Tam dejansko glavni junak ni bil nič kriv, pa je moral trpeti in nositi posledice, ker so si ga bogovi malo privoščili.) Oboje  je pogansko. Tako grška drama, kot psihologija, sta obupala nad človekom, nad njegovo svobodno voljo in močjo, da bi lahko živel svobodno in odgovorno, kakor se spodobi človekovemu dostojanstvu. Človek je odgovoren za svoja dejanja in se lahko in se celo mora poboljšati. Pred Bogom, pred bližnjim in samim seboj je dolžan delati dobro. Če se grehu ne upiramo že v začetku ali če se ga vsi skupaj tudi, kot družba, z vsemi sredstvi ne izogibamo že na daljavo, pa naša moč in volja, da bi se mu uprli, vedno bolj slabita.

Bog nam pošilja kot Noetu ladjo rešitve − Cerkev. Voda vesoljnega potopa je predpodoba krstne vode, ki nas rešuje greha. S to vodo smo bili že rešeni po zaslugi staršev, ki so nas povečini nesli h krstu kot otroke. Namesto nas so se odpovedali hudemu duhu in izpovedali vero. Toda tudi z nami se dogaja kot z Jezusom po krstu v reki Jordanu. Hudi duh nas skuša. Ni dovolj, da kot odraščajoči kristjani samo pred prvim svetim obhajilom ali birmo ali pri vsaki velikonočni vigiliji slovesno izpovemo, kar so starši namesto nas izpovedali pri krstu. Hudi duh nas poskuša kljub našim slovesnim obljubam, ali prav zaradi njih, odvrniti od te poti. Kjer se pojavi milost, zapoved, tam se pojavi tudi skušnjava. Kjer je vse dovoljeno in ni nobene milosti tudi skušnjave ni.

Zveri so podoba skušnjav. Vsako grešno nagnjenje je tudi na slikah svetnikov predstavljeno s točno določeno zverjo, da lahko vidimo proti kateri skušnjavi se je tisti svetnik boril. Kot Jezus živimo tudi mi med zvermi, ki so podoba vseh težav in nasprotovanj v puščavi našega življenja. Hvala Bogu, da tudi nam strežejo angeli: z različnimi zakramenti, z Božjo besedo… Lahko nam pomagajo tudi dobri ljudje, ki niso niti člani Cerkve, a v sebi prepoznavajo Božji glas in po njem živijo. Tudi mi sami pa gremo, kot je šel Jezus, skozi različne preizkušnje preden krstna milost v nas lahko resnično zaživi.

Tomas Piri je napisal knjigo z naslovom Dol po glavnih cestah. V njej opisuje svojo življenjsko pot od zasvojenca, poskusnega morilca in obsojenca do vzornega kristjana.

Središčna točka v knjigi je spreobrnjenje. Piri je ležal v ječi na svojem pogradu. Nenadoma ga je prešinilo: »Kaj si napravil s svojim življenjem?« Začutil je močno željo po molitvi. Toda celico je moral deliti z zapornikom, ki so ga imenovali Suhi dečko, zato je počakal. Ko je mislil, da je Suhi dečko zaspal, je vstal s pograda, pokleknil na mrzel beton in začel moliti. Svojo molitev opisuje takole:

»Povedal sem mu, kar je bilo v mojem srcu, govoril sem z njim odkrito, nobenih velikih besed, govoril sem mu o svojih željah in pomanjkljivostih, o upanjih in razočaranju. Počutil sem se, kot da bi lahko zajokal, česar nisem bil sposoben storiti že leta in leta.«

Ko je Piri končal svojo molitev, mu je tanki glas odgovoril: »Amen.« Bil je Suhi dečko. »No, zdaj smo pa tam,« je povzel Piri. Po daljšem premoru je Suhi dečko rekel: »Saj tudi jaz verujem v Boga.«

Dolgo v noč sta se potem pogovarjala o Bogu in obžalovala svoje stranpoti. Na koncu je Piri zlezel na pograd in rekel: »Mislim, da je bil Bog vedno z menoj, le jaz nisem bil vedno z njim.«

Ta zgodba nam lahko osvetli današnje Jezusove besede: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Spreobrnjenje je sad Božje milosti, ki pa smo si jo dolžni zaslužiti z molitvijo, s postom in z dobrimi deli, s soočenjem s svojimi grehi. Dolžni smo si priznati, da smo grešniki. Dolžni smo ugotoviti, kateri so naši grehi. Spreobrnjenje pomeni najprej soočenje z resničnim stanjem. Sem tak in tak, grešnik: napihnjen, lakomen, nečist, nevoščljiv, požrešen, jezljiv, len. Pot po kateri hodim, pelje v pogubo. Življenje je minljivo. Zavedajmo se, da bomo prah in pepel. Te besede nas hočejo opomniti, da s spreobrnjenjem ne smemo odlašati.

Nobenega spreobrnjenja ne bo, če si sedaj sami pri sebi mislimo, saj  nisem tak, moje slabosti niso tako velike in zanje nisem sam kriv, ampak drugi in svet, v katerem živim. Ne premišljujmo o napakah drugih, ampak o svojih lastnih. Če premišljujemo o drugih, premišljujmo o njihovih dobrih lastnostih in krepostih, da jih bomo lahko posnemali.

Še ena stvar nam pomaga k spreobrnjenju, to je premišljevanje Jezusovega trpljenja. Jezus je bil popoln, a se je do konca ponižal in zaradi nas postal ubog. Sprejel je mučenje, da bi nas odrešil. Po njegovih ranah bomo lahko ozdraveli. Amen.  

 

 

6. navadna nedelja

3 Mz 13,44−46; 1 Kor 10,11−31; Mr 1,40−45

 

Jezus očisti gobavca

K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

 

Nečist

 

Skoraj vsi ste verjetno gledali čudoviti film Ben Hur, ki med drugim prikaže tudi vso tragiko gobavca v Jezusovem času.

Gobavost, o kateri govori Božja beseda, je huda bolezen; kdor zboli, začne izgubljati lase in nohte, telo pa mu začnejo razjedati bledordečkaste gnojne rane, glas postane hripav, oči motne. Ker je bolezen nalezljiva, se bolnika vsi izogibajo. Oditi mora v karanteno, to je v ločeno in izolirano bivališče. Med Judi je za gobavce veljala stroga Mojzesova postava: »Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13,45−46). Če je gobavec ozdravel, se je smel vrniti med zdrave ljudi šele tedaj, ko ga je pregledal duhovnik in ga razglasil za čistega.

Zamislite si, da ste izgnani iz svoje družine in svojega prebivališča zaradi kakega takega izpuščaja. Pri teh zakonih je bila v ospredju varnost vse skupnosti, ne dobro posameznika. Taki bolniki niso umirali samo od gobavosti, ampak tudi od lakote, divjih zveri, samote in razočaranja.

Jezus je šel mimo vseh predpisov in se je gobavca, ki ga je prosil, dotaknil in ga ozdravil.  

Biblično opisan pojem gobavosti še vedno obstaja tudi med nami. Tudi danes je mnogo ljudi, ki so izločeni iz družbe, ki niso dobrodošli pri naših mizah ali v našem življenju. Lahko so to pripadniki drugih narodov, držav, verstev ali drugih slojev ali preprosto tako bolni, da se nam njihova bolezen gnusi. V človekovi naravi je, da težko sprejme drugačnost, ker ga ta izziva, ogroža in spravlja v negotovost. Ob drugačnosti smo prisiljenji globlje razmišljati, se bolj prilagajati in odpirati. Drugačnost je zahtevna, vendar nas tudi bogati.

Župnija v Korintu je delovala na podoben način, kot delujejo skoraj vse naše župnije, družine in druge skupnosti pa tudi država. Sestavljena je bila iz dveh vrst članov: iz prvorazrednih in drugorazrednih. Prvorazredni so bili povsod spoštovani in ugledni, vabili so jih na gostije in v razne odbore. Drugorazredni so morali pripravljati vse potrebno ter čistiti in pospravljati za njimi. Prvorazredni so se lahko pogovarjali pri mizi o pomembnih stvareh in o njih odločali, drugorazredni so jim morali streči in jih ubogati.

Te delitve potekajo na mnoge načine v svetu in pri nas doma. Nekateri jih imajo samo v glavi, drugi jih tudi kruto občutijo na svoji lastni koži. 

Ves družbeni sistem je narejen tako, da izloča tiste, ki mu ne ustrezajo, ki niso zanj primerni, ki se ne vključujejo v njegovo strukturo, ki  ga ne podpirajo, ki niso uspešni in zmagoviti. Ti postanejo tako ali drugače izločeni, zatirani in so potrebni pomoči. Jezus je rekel: »Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno« (Mr 14,7). Vedel je da tisti, ki se boje njega dotikati in mu izkazovati čast pozabljajo tudi na reveže.

Koliko je bolnikov po bolnišnicah in starih, ki so sami doma ali zaprti v domu za starejše. Koliko je otrok, ki jih starši zanemarjajo, ki jih sošolci izločajo; koliko mladostnikov, ki ne morejo slediti rednemu šolskemu programu. Koliko brezposelnih, koliko obsojenih… Še bi lahko naštevali.

Lahko si tudi ti, ki me poslušaš, med njimi. Jezus ti pravi: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal« (Mt 26,33). Peter, ki je to isto zagotavljal Jezusu, je učitelja v kritičnem trenutku zapustil, Jezus njega nikoli. Stegnil bo roko tudi proti tebi, če si ga sposoben prositi in verovati v njegovo moč. Bog deluje proti pravilom naše družbe in se dotika tistih, ki jih ima ta svet za okužene.

Mnoge velike umetnike je svet za časa njihovega življenja preziral in zavračal, slavni so postali šele po smrti. Tako lahko tudi zaradi Jezusovega evangelija rečemo za vse, ki so potisnjeni na rob družbe, da bodo povišani. Prav je, da to božje dejanje povišanja storimo z njimi že tudi mi tukaj in jim pomagamo. Prav ti izločeni zavrženi kamni so dragoceni v Božjih očeh, iz njih si Bog zida svoje svetišče.

»Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh« (Mt 21,42). »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35). »Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,52−53). Enako dela tudi danes. Bogatim in kulturnim narodom manjka otrok in prepuščajo svoje države priseljencem iz tako imenovanih nerazvitih držav. Bogate družine se odpovedujejo potomcem in hočejo še več bogastva in ugodnosti. Ubožnejši pa še vedno najdejo dovolj bogastva v svojem srcu, da se darujejo in podarijo življenje več otrokom.

Kaj storimo, ko se srečujemo z ljudmi, ki so porinjeni na rob družbe in potrebujejo pomoč? Ali se jih tudi mi izogibamo in jih obmetavamo s kamenjem, kot so to delali Izraelci? Težko se je dotakniti zanemarjenega in smrdljivega pijanca, težko je streči naveličanemu bolniku. Težko je spremeniti svoj način življenja in sprejeti otroka, čigar življenje je popolnoma odvisno od naše dobre volje.

Človek je sposoben ljubiti, ker je bil že prej ljubljen; sposoben je dajati, ker nenehno vse prejema od Boga. Sposoben je odpuščati, ker mu je Jezus že odpustil.

Nas kristjanov se Jezus najbolj dotakne po zakramentih. Lahko bi tudi on bežal od nas, kot je zapisano v postavi, da čisti ne sme priti v stik z nečistim, sicer se tudi sam okuži. Ne, njegovo nadnaravno življenje daje moč, da nečisti postane čist. Da postane naš in dragocen. Iz Jezusove polnosti ljubezni vsi prejemamo. Ne bojmo se bolezni, ne bojmo se sveta, ne bojmo se življenja. »V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,37−39).

Ne zapirajmo se v ozke kroge svojih malih družin in ugodnosti, ampak odprimo srce tudi za tiste, ki so zunaj in trkajo na naša vrata. Povabimo jih k sebi in jim prisluhnimo, poskušajmo jim pomagati ali olajšati njihovo stisko. Podelimo si z njimi srečo vstalega Kristusa, ki odrešuje in ozdravlja. Amen.  

 

5. navadna nedelja

Job 7,1−7; 1 Kor 9,16−23; Mr 1, 29−39

 

Jezus jih veliko ozdravi

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

 

Jezus potuje in uči

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.

 

Čudeži

 

Zakaj je Jezus delal čudeže? Čudeže je delal, da je pokazal, da je nastopila mesijanska doba. Prerok Izaija jo je napovedoval: »Tisti dan bodo gluhi zaslišali besede knjige in iz mraka in teme bodo spregledale oči slepih« (Iz 28,18). Janezovima poslancema, ki sta hotela vedeti, če je res on Mesija je odgovoril: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Lk 7,22). Delal jih je zato, da je lajšal bolezni in trpljenje. »Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Mr 1,41). S čudeži je utrjeval vero, ki pa jo je tudi pred čudežem predpostavljal. »Jezus mu je dejal: ›Glede tega ›če moreš‹ pa - vse je mogoče tistemu, ki veruje.‹ Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: ›Verujem, pomagaj moji neveri!‹« (Mr 9,23−24).

Nikoli jih ni delal zato, da bi sebi pomagal. »Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.« (Mr 15,32). Ni jih delal tudi ne zato, da bi tešil radovednost. »Tedaj so se nekateri izmed pismoukov in farizejev začeli pogovarjati z njim in so rekli: ›Učitelj, od tebe bi radi videli znamenje.‹ On pa je odgovoril in jim rekel: ›Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona‹« (Mt 12,38). Tudi jih ni hotel delati za zakrknjene farizeje, ki so hoteli videti znamenje, da bi ga ujeli in tožili. »Prišli so farizeji in saduceji. Da bi ga preizkušali, so ga prosili, naj jim pokaže kako znamenje z neba« (Mt 16,1). Jezusovi sovražniki so hoteli  izbrisati znamenja Jezusove Božje moči, če ne bo šlo drugače tudi z umorom. »Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa« (Jn 12,10−11).

Vseh opisanih čudežev je v evangelijih petintrideset. Veliko več pa jih je opisanih samo tako kot v današnjem evangeliju: »In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov« (Mr 1,34). Da je Jezus storil neprimerno več čudežev, kot jih je opisanih, nam dajo jasno vedeti naslednje grožnje. »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu« (Lk 10,13). V evangelijih ni opisan niti en čudež, ki bi se zgodil v Horazínu ali Betsajdi.

Jezusovi čudeži niso samo ilustracija Njegovih besed, ampak govorijo tudi sami zase, so govorica in dokaz nevidnega. Mrtvoudnemu je najprej odpustil grehe, navzoči pa so se nad tem pohujševali in niso verjeli, zato jim je rekel: »Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« (Mt 9,5−6). Slika ozdravljenega mrtvoudnega, ki nosi posteljo, je v katakombah predstavljala odpuščanje grehov pri krstu ali spovedi.

V Janezovem evangeliju je opisanih samo osem čudežev, ki pa imajo vsi globljo simboliko in ta je ob vsakem čudežu na dolgo razložena. Tako na primer predstavlja svatba v Kani Galilejski mašno daritev in večno gostijo. Pomnožitev kruha predstavlja evharistijo. Ozdravitev sleporojenega predstavlja očiščenje grehov pri spovedi in krstu. Obuditev Lazarja od mrtvih napoveduje Jezusovo vstajenje.

Zakramenti so nadaljevanje Jezusovih čudežev. Pri podeljevanju zakramentov je Jezusova čudežna moč še vedno prisotna. Še vedno pa se dogajajo tudi telesna ozdravljenja. Že več stoletij ni bil v Cerkvi noben razglašen za blaženega ali svetnika, če niso uspeli verodostojno dokazati vsaj dveh čudežev, ki sta se zgodila na njegovo priprošnjo.

Čudeži, znamenja, dela in moči, kakor se tudi imenujejo, niso nekaj izjemnega ali čudnega v Jezusovem javnem delovanju, ampak spadajo k samem bistvu Jezusove zgodbe. Čudeži so čudoviti, ker kažejo na čudovita Božja dela. Čudež Jezusovega vstajenja, s katerim se konča evangelij, ni nek poskus, kako bi na izreden, čuden način rešili Jezusovo zgodbo, ampak je bistven del Jezusove zgodbe. Vse oznanjevanje in vsi čudeži merijo na ta ključni dogodek vsega. V vseh evangelijih, ki so se kasneje nizali prav ob tem zadnjem dogodku Jezusovega trpljenja in vstajenja je močna želja dokazati poslušalcu, da je Jezus resnični gospodar vsega, kar je, da zmore vse, karkoli hoče in da to tudi dela iz ljubezni do nas, da je Bog z nami − Emanuel.  

Filozofa Spinoza in Hume sta zanikala čudeže z utemeljitvijo, da Bog ne bo deloval sam proti svojemu redu in zakonitostim, ki jih je položil v naravo. Bog lahko deluje kakor hoče. Newtonove zakonitosti niso vse kar danes poznamo. John Polkinghorn pravi: »Kvantni svet je radikalno slučajen.« S tem misli, da je nepredvidljiv, nenapovedljiv in nemehaničen. Pojavljajo se teorije slučaja in izračuni slučajnostnih verjetnosti. Torej tukaj, bi si lahko mislili, je prostor za čudeže. Pa ni tako. Bog ima prostor za čudeče kjerkoli in kadarkoli in vse skupaj je en sam in pravi čudež. Razlika je le v spoznavanju in predstavah Boga. Panteistični in Deistični Bog, ki naj bi sicer svet ustvaril, vanj položil zakonitosti in ga potem pustil iti svojo pot, je mrtvi bog. Naš Bog pa je Bog, ki ni samo vsega ustvaril, ampak še sedaj vse vzdržuje in vodi, da ne omahne v nič. »Mar ne veš, ali nisi slišal: GOSPOD je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša, njegova razumnost se ne da raziskati« (Iz 40,28).

Arnold Benz svojo knjigo Prihodnost vesolja, naključje, kaos, Bog konča s tole molitvijo: »Jezus pravi: Jaz sem pravo novo. Kdor zaupa vame, ima kljub razkroju in smrti delež ob smislu celote, tudi če Sonce zgori, tudi če Zemlja zablodi v prostorju in se vesolje razseje.

Čudež ni samo izredni Božji poseg v zakone narave, ampak je srečanje človeka z presežnim − Božjim in to se zgodi tudi ob čisto normalnih naravnih pojavih, ki pa posamezniku, ki je odprt za Boga, v danih okoliščinah, odkrijejo Božje delovanje. Amen.

 

4. navadna nedelja 

5 Mz 18,15−20; 1 Kor 1,32−35; Mr 1,21−28

 

Mož z nečistim duhom

Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

 

 

Boj proti temi duhov

 

Jezus je začel poučevati v sinagogi, ne pa v kakšnem skritem prostoru, kjer bi netil upor proti tedanji verski in politični ureditvi. Sinagoga je bila v vsakem kraju. V njej so Judje molili, brali, poučevali otroke in razlagali Sveto pismo. Božjo besedo je lahko razlagal vsak, kdor se je čutil od Boga nagovorjenega, da spregovori. Zato se je tudi Jezus priglasil k besedi. Kasneje, ko je prišel v spor z judovsko oblastjo, so mu vedno teže prisluhnili.

V zgodovini so se med Judi izoblikovali farizeji in pismouki, ki so se imeli za posebej poklicane, da razlagajo in določajo, kaj naj postava pomeni v vsakdanjem življenju. Pisali so številne zakone skoraj za vsako okoliščino in vsak primer. Vendar niso nikoli govorili v svojem imenu. Vedno so se sklicevali na pismo ter na uveljavljene zgodovinske in sodobne avtoritete. Skoraj vsak stavek so začeli z besedami: »V pismu piše…« ali »Slavni učitelj je rekel…« Potem pa pride Jezus in začne: »Rečeno je bilo…, jaz pa vam pravim.« Ne samo, da ni potreboval nobene avtoritete nad sabo, ampak jo je celo popravljal in dopolnjeval. Za ljudi je bilo vse tako novo in neposredno, kakor bi se srečali z izvorom Besede same, in to je Jezus v resnici bil: izvor vsega pisma in vseh navdihov pri razumevanju življenja.

Izjemna dobrota in milost pa vedno vznemirja tudi svoja nasprotja. V Nazaretu so mu začeli zavidati: »Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda?« (Mt 13,55) Za koga pa se ima? In so ga hoteli pahniti v prepad. Farizeji in pismouki so bili razočarani in osupli, da lahko nekdo tako pometa z njimi, zato so ga želeli ujeti v besedi, pa jim v vsem Jezusovem delovanju ni uspelo niti enkrat, ampak so vedno odhajali s prizorišča osramočeni.

Pravi in prvi njegov nasprotnik pa je bil hudobni duh. Takoj ko se je Jezus s krstom odločil, da bo nase sprejel grehe človeštva, je pristopil skušnjavec in ga v puščavi skušal, da bi ga odvrnil od tega sklepa. Jezus ga je takrat odločno zavrnil, ko mu je rekel: »Poberi se, satan!« (Mt 4,10) vendar satan je samo za nekaj časa odstopil. V njegovem javnem delovanju ga je poskušal stalno ovirati. Vztrajal je do Jezusove smrti in vztrajal bo do konca sveta dokler njegovo zemeljsko kraljestvo ne bo razpadlo.  

Tukaj v Kafarnaumu se je sam javil. Ob Jezusu in njegovem učenju se je počutil nelagodno. Jezusa hoče ustaviti s tem, da ga prizna za Božjega Sina. Kot bi hotel reči: »Nič več ne oznanjaj, saj vemo, kdo si.« Nekaj poznati je pomenilo takrat in tudi danes, zlasti v znanstvenih krogih, to tudi obvladati. Jezusa hoče tudi prestrašiti, ker govori v imenu vseh hudobnih duhov, ki bi radi samo to, da jih Jezus pusti pri miru. »Kaj imaš ti z nami? Si prišel, da nas pogubiš?« Kot bi hotel reči: Mi ne delamo zdrah, ampak ti, ki bi nas rad celo pokončal. Delo za resnico je boj proti laži, delo za dobro uničuje slabo.

Hudobni duh hoče, da bi se nam zasmilili ljudje, ki jih bosta naša odpoved slabemu in odločitev za dobro lahko tudi prizadeli. Na primer klapa, ki nas bo pogrešala in bo užaljena, če jo bomo zapustili. Žalosten bo tudi človek, s katerim hočemo končati grešno razmerje. Hoče tudi, da se smilimo sami sebi, ko se moramo nečemu grešnemu odpovedati. Kot pijanec, ki se premaga in gre mimo gostilne, ne da bi vstopil, potem pa se za krepostno dejanje nagradi z novo steklenico.

Jezus je odločen in hudobca takoj ustavi: »Utihni in pojdi iz njega!« Tudi nam svetuje: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jak 4,7). Jezusova beseda ima popolno oblast − kdo si ne bi želel imeti takega zaščitnika?

Hudobni duh je hotel Jezusu škodovati, pa ga je samo še bolj razglasil. Na koncu mu je hotel zadati smrtni udarec, ko je šel v Juda Iškarijota, da ga je izdal in da je moral umreti na križu, toda prav z Jezusovo smrtjo je hudobni duh sam dobil smrtni udarec. Zapletel se je v svojo lastno mrežo.

Vsi, ki so bili tako ali drugače vpleteni v zavračanje Jezusa in v njegovo trpljenje, so bili pod vplivom satana, zato je Jezus dejal: »To je vaša ura in oblast teme« (Lk 22,53). Toda z vstajenjem ga je Jezus pre­magal in ko je bil vzet v nebo, se je tam vnela silna bitka med Mihaelom in njegovimi angeli ter zmajem in njegovimi angeli. V njej je bil zmaj poražen in vržen s svojimi angeli vred na zemljo (prim. Raz 12,7−9), kjer zdaj »hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu močni v veri« (1 Pt 5,8). Čeprav nas zalezuje in zavaja, je v bistvu premagan. V bitki z Mihaelom mu je bil zadan smrtni udarec. Njega ni mogel premagati človek, niso ga mogli premagati potoki mučeniške krvi, ni ga pre­magal Mihael, ta je bil le izvršitelj sodbe, »temveč ga je premagala Jagnje­tova kri« (Raz 12,11). Nad ljudmi, ki so povezani z Bogom, je sedaj brez moči. Amen

 

* * *

 

V Jezusovem času so bili ljudje prepričani, da je v svetu zelo veliko duhov, ki človeka spremljajo in mu škodujejo. Ljudje so se čutili pred njimi nemočne. Da bi se osvobodili njihovega vpliva so se lotili tudi tako drznih operacij, kot je vrtanje lobanje pri živem človeku. To so naredili, da bi hudobni duh laže odšel iz človeka. Na nekaterih vzhodnjaških pokopališčih tistega časa so arheologi odkrili, da je zaradi tega vzroka navrtana vsaka deseta lobanja.

Danes vemo, da v vseh primerih ni šlo za pravo polastitev − posedenost, latinsko possessio, ko človek nima več svoje volje, ampak z njim razpolaga in iz njega govori hudobni duh. Zato tak posedenec nikoli ne bo šel sam k eksorcistu − izganjalcu hudiča, ampak ga lahko k njemu privedejo le drugi.

Lahko je šlo le za Satanovo obleganje − obsedenost, latinsko obssessio. To je zaradi zla in odvisnosti od njega močno zmanjšano moralno svobodo.

Največkrat pa je šlo za psihične bolezni, ki so jih takrat razlagali kot posledico delovanja zlih duhov. Ko se Jezus pogovarja s hudobnim duhom samim, imamo opravka s pravo polastitivjo, ko pa se pogovarja z bolnikom, gre verjetno za psihično bolezen, ali za odvisnost od grešene navade in s tem tudi za odvisnost od hudobnega duha.

Cerkev je vedno priznavala tudi resnično posedenost, ko hudobni duh človeka popolnoma oropa svobodne volje in ga podredi sebi za svoje interese. Jezus je svoje učence poslal oznanjat in jim obljubil tudi moč nad hudimi duhovi: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17−18). Z »rokami dvigali kače«, kar kaže na izpolnitev Izaijeve prerokbe (prim. Iz 11,8), moramo razumeti v duhovnem smislu: kača je tu simbol zla. Že prvi Jezusovi apostoli in učenci so izganjali hude duhove kakor jim je tudi Jezus naročil. Red eksorcistov pa je Cerkev ustanovila leta 340.

V evangeliju je Jezus samo izrekel svojo učinkovito besedo, ki je imela vso oblast, in hudobni duh mu je bil pokoren. V začetku je Bog samo rekel besedo in je nastalo, sedaj samo izreče besedo in največje sile se mu morajo podrediti. Judje so vedeli, da je človek proti tem silam brez moči, zato so si pismouki, ki Jezusu niso hoteli priznati njegove Božje narave, izmislili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone« (Mr 3,22). Jezus jim odgovarja, da se ne more Satan razdeliti in delati sam proti sebi, če je tako, bo njegovo kraljestvo hitro razpadlo samo od sebe. 

Tudi danes uporabljamo besedo obsedenost širše in vemo, da smo lahko obsedeni ne samo od hudobnega duha, ampak tudi od greha in razvad. Obsedni smo od sovraštva, spolnosti, televizije, dela, celo od človeka… Ko tako označimo svoje stanje ali opišemo stanje bližnjega, vemo, da gre za hudo nemoč, za razvade in zasužnjenje s stvarmi, od katerih se sami skoraj ne moremo osvoboditi.

Vsak greh nas počasi in vztrajno zasužnjuje. Hudobni duh nas zavaja v greh, da bi nas laže imel v oblasti. Ne smemo in ne moremo pa se izgovarjati, da je za vse kriv on. Mi smo kristjani. Po krstu smo postali Božji otroci in v nas prebiva Božji duh. Pri birmi smo postali Jezusovi vojaki in orodje Svetega Duha. Dolžni smo odločno stati na Jezusovi strani, tako nam sile zla ne bodo mogle škodovati.

Če pa kdaj pademo, se zavedajmo, da imajo po Jezusovi smrti na križu tudi Jezusovi učenci dar moči izganjati hudobne duhove in zdraviti posledice njihovega delovanja. To se najpogosteje dogaja pri spovedi. Tam se izgovarja beseda z oblastjo in močjo, ki dela čudeže.

Hudobni duh hoče vse zase: naše življenje, mišljenje, čustvovanje, služenje… Še mesu nismo nič dolžni, da bi mu morali hlapčevati. Toliko manj smo dolžni hlapčevati lažnemu oblastniku hudobnemu duhu. »Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli« (Rim 8,12). »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jak 4,7).

Naše služenje darujmo le Bogu samemu edinemu oblastniku, od katerega smo vse prejeli in kateremu bo ob koncu vse izročeno, tudi prestoli in oblasti. Amen. 

   

 

 

 

3. navadna nedelja

Jn 3,1−5; 1 Kor 7,29−31; Mr 1,14−20

 

Začetek javnega delovanja

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

 

Navdušiti se za Jezusa

 

Božja beseda nas danes navdušuje k spreobrnjenju in hoji za Jezusom. Apostoli so takoj vse zapustili in šli za njim. Če smo njegovi odposlanci premalo navdušujoči in nesposobni, glejte prek nas na Jezusa, ki opominja po nas. Jezus nas vse kliče, da hodimo za njim.

Septembra leta 1862 se je ameriška državljanska vojna začela nagibati v korist južnjakov. Če bi zmagali, bi bili črnci še naprej sužnji brez pravic.

Morala severnjaške vojske je bila na psu, veliko vojakov je dezertiralo, drugi so se razbiti umikali. Najslabše je bilo v Virginiji. Severnjaški strategi so se bali najhujšega. Nihče ni vedel, kako bi lahko obrnili sestradane, izmučene in naveličane vojake nazaj v boj.

Samo en general je bil, ki bi bil sposoben doseči tak preobrat, to je bil general Mc Clellan. Prav te vojake je namreč učil bojevanja, cenili so ga in spoštovali. Pri njih je užival velik ugled.

Vojni ataše in vladni kabinet tega nista opazila. Generala so imeli za odsluženega, posebno, ker je bil nagnjen k pijači.

Toda predsednik Abraham Lincoln je mislil drugače. Ni se zmenil za proteste svojih svetovalcev, da Mc Clellan ni primeren, ker pije, ker je samosvoj in neposlušen. Poslal ga je v Virginijo, da bi dal vojakom nekaj, česar jim nihče drug ni mogel dati: navdušenje, moč, upanje in samozavest.

Mc Clellan je ubogal ukaz, se zavihtel v sedlo svojega velikega črnega konja ter odpeketal po prašni virginijski cesti.

Tega, kar se je potem zgodilo, verjetno ne bi mogel nihče razložiti, ne vojaki ne ataše ne Mc Clellan sam. Mc Clellan je srečal umikajočo se armado. Snel je kapo, začel z njo mahati ter kričati spodbudne besede.

Ko so vojaki srečali priljubljenega učitelja, sta se jim povrnila srčnost, veselje in pogum. Začutili so, da bi se stvari mogle zasukati drugače. Tudi oni so mu začeli mahati v pozdrav in navdušenje se je širilo. Srca so igrala in usta so vpila od navdušenja. Vojaki so se obrnili in zmaga tudi.

General je imel v sebi tisto, česar drugi niso imeli in kar so vojaki pogrešali. Imel je karizmo, da je ljudi osvojil in pritegnil, imel je vero v uspeh ter prepričanje in samozavest, da ga bo tudi dosegel. To je nalezljivo. Ravno tako kot sreča, žalost in še kaj drugega.  

Voditelj, ki si ga želimo, je tisti, ki zmore z nami narediti velike reči. Vsi smo potencialni junaki in svetniki. Pravi voditelj nas do junaštva in svetništva tudi pripelje. Nam ne gre za vojne zmage, ampak za zmago nad temo in slabim, ki je v nas samih. Kdo je boljši voditelj, ki nam pri tem more pomagati, kot Jezus Kristus?

Sami ne zmoremo izkoristiti velikih sposobnosti, ki so v nas, če nam kdo pri tem ne pomaga. Večina nas je kot steklenica, ki jo je Aladin našel na obali. V njej je bil zaprt duh, ki ni mogel sam v svobodo. Tako je tudi z nami. V nas so čudovite možnosti, ki čakajo, da jih bo kdo izpustil na svobodo.

V naši zahodni družbi je človek tako osvobojen, da je že kot duh splaval iz steklenice, vendar se zdi, da je sedaj prepuščen samemu sebi. Nekateri se zaradi tega počutijo negotove in izgubljene. Zato prehitro nasedajo ljudem, ki jim lažno obljubljajo varnost, gotovost in lahko pot do sreče, na koncu pa ostanejo sami in razočarani. Človek je človeku lahko tudi volk. Drug ob drugem smo sposobni zaživeti in uresničiti Božje sanje in svoj poklic, lahko pa prebudimo v sebi in drugem hudiča. Obstaja tudi ta negativni vidik, ki ga moramo omeniti.

Fant lahko ob dekletu spozna svoj največji ideal, ki ga je sposoben z dekletovo in pozneje ženino pomočjo tudi zaživeti in ustvariti. Lahko pa se ta njuna zveza in »prijateljevanje« sprevrže v sebično iskanje pozemeljskega človeka, ki skrbi le zase in za svoj užitek.

Potrebujemo voditelja, prijatelja in pomočnika, ki nas bo oživil, navdušil, ki nam bo pomagal na svobodo. Otroci potrebujejo takega učitelja in take starše. Mož potrebuje tako ženo, žena potrebuje takega moža, prijatelj takega prijatelja, narod take voditelje, in še bi lahko naštevali. Zgodovina je tudi potrebovala takega človeka in tega ni mogla dobiti nikjer drugje kot v Jezusu Kristusu, ker ni nikogar drugega, ki bi bil človeka sposoben popolnoma osvoboditi in za večno odrešiti. Vse drugo je namreč polovičarstvo.

Res pa je, da se je treba za svoj ideal potruditi in ga iskati. Lahko nam je njegova cena previsoka in se raje odločimo za cenejše, hitrejše in lažje poti, ker pa ne prinesejo obljubljenih rezultatov, se razbiti umikamo. Zato več ne verujemo ne v ljubezen ne v dobroto ne v življenje ne v človeka ne v Boga. Do vsega smo oprezni, raje se umikamo v svoje privatno življenje, kot da bi se izpostavili za dobro.

In prav to je srčika današnjega problema. Vsega smo siti, vsega naveličani. Delavec, večkrat, ne dela z veseljem in ne tako, kot bi delal zase, ampak za plačilo. Učenec se ne uči zato, ker bi ga zanimalo ali ker bi to kdaj potreboval, ampak samo zato, da bo dobil dobro oceno.

Če ne delamo z veseljem in iz notranjih nagibov, bomo vedno jetniki in poraženci. Vzgib za resnično življenje, za popolno in pravo zmago nam daje Kristus, svet ga ne more dati. Na tem svetu so bolj v ospredju nižji interesi, in ti niso pravi. Zanje nismo bili ustvarjeni. Mnogi imajo ta svet za edino, kar je gotovo in na kar se lahko zanesemo, saj ga lahko otipamo, merimo in znanstveno preučujemo. Nadnaravni duhovni svet imajo za nedokazan privid. Današnja Božja beseda pa nam pravi ravno obratno. Apostol Pavel Korinčanom pravi, da je »podoba tega sveta minljiva« (2 Kor 7,31). Tisti, ki jokajo naj ne jokajo in tisti, ki se veselijo naj se ne veselijo, kajti vse bo kmalu prešlo, zato nima pomena ne eno ne drugo.

Marsikakšen demagog ali general, filmska zvezda ali pevec je že navdušil ljudi, a za koliko časa in za kakšne stvari ali ideale, če so sploh bili ideali? Ljudje so letali in begali sem ter tja in poslednje stanje je bilo hujše od prvega. Dolgost našega življenja je kratka, zato je treba čas dobro porabiti. »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« (Jon 3,4). »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Ne izgubljajmo dragocenega časa za prazne stvari, za navdušenja, ki nas pehajo v smrt. Spreobrnimo se od praznih malikov k živemu Bogu.    

Jezus izbira apostole in preroke, čas je, da mu začnemo tudi mi slediti, saj je tudi nas že izbral in nas povabil: »Hodi za menoj!« Amen.

 

2. navadna nedelja

1 Sam 3,3−10.19; 1 Kor 6,13−15.17−20; Jn 1,35−42

 

Prvi učenci

Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter).

 

Srečati se z Jezusom

 

Janez Krstnik je izpolnil svojo nalogo. Ljudi je usmeril od sebe k Jezusu. »Glejte Božje Jagnje.« Andrej je takoj zamenjal voditelja. Tudi druge je začel voditi k Jezusu. Privedel mu je Simona Petra, ki je bil potem prva violina med učenci. V Novi zavezi se omenja največkrat 154-krat, Andrej pa le 34-krat, čeprav je to drugo najpogostejše ime. Andrej je še potem dvakrat pripeljal k Jezusu ljudi. Prvič pogane, ki so želeli spoznati Jezusa, in drugič dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi za čudež v puščavi. Takšna, kot je bila Andrejeva naloga, je tudi naša: hoditi za Jezusom in voditi ljudi k njemu. 

Janezu Krstniku verjetno zaradi tega, ker je »odslužil«, ni bilo najteže pri srcu. Tudi ne zato, ker je zgubil učence in prijatelje. Verjetno tudi ne zaradi tega ne, ker ga Jezus ni poklical v svojo druščino. Tudi mu ni bilo tako zelo hudo, ker ga je Herod zaprl v ječo, saj je tak razplet že moral pričakovati. Najbolj ga je še kasneje tam v ječi mučil dvom: Ali je res Jezus tisti, ki ga je napovedoval, ali ne? Ali je izpolnil svojo nalogo? Jezus ga potolaži z dokazi: »slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5). To je bilo vse, kar je Janez lahko še dobil za tolažbo in nagrado na tem svetu.

Vsak dan se srečujemo na različne načine. Naša srečanja so lahko površna in bežna, a tudi taka, da nas zaznamujejo za vse življenje.

Bistveno pa je srečati se z Jezusom. To srečanje nas zaznamuje ne samo za vse življenje, ampak za večnost. Andrej je doživel to srečanje v hipu. Bilo je ob desetih, to je ob štirih popoldne. Zapomnil si je datum, uro in kraj in takoj je bil tako prepričan, da je lahko tudi druge povabil. Podobno tudi zakonci v svojih mislih leta in desetletja ostajajo pri srečanju, ko se je začela ljubezen. V pustih in težkih dneh jih ogreva ljubezen prvega srečanja.

Zakaj ni Jezus tudi Janeza Krstnika povabil, pridi in poglej? Ne vemo. Videti pa je, da se bomo lahko popolno veselili z Jezusom šele v večnosti. Apostoli so sicer takrat bili v Jezusovi bližini, toda njihova naloga in Kalvarija pred rajem jih je še čakala.

Živčno izčrpanemu bolniku je zdravnik zagotavljal: »Nobene organske napake nimate. Skrbite, da boste živeli na svežem zraku!« »Oprostite, doktor imam lep vikend in se veliko gibljem na prostem.« »Potem poskusite drugo. Veliko počivajte!« »Vsako leto preživim tri mesece na dopustu. Pozimi nekaj tednov v gorah, drugo poleti ob morju.« »Potem se poskusite raztresti. Pojdite večkrat v gledališče!« »Saj sem skoraj vsak dan v gledališču. Saj sem igralec Cardol. Vsak večer zabavam na tisoče ljudi, sam pa se ne morem umiriti. Življenje se mi zdi tako težko in žalostno.«

Povedal je veliko resnico. Če se človek ne more srečati z Resnico, Ljubeznijo, Smislom, je vse drugo še tako lepo in bogato življenje pusto in prazno in človeka peha v žalost in obup. Naša naloga na tem svetu je srečati se. Iz srečanja, kakor nam tudi sama beseda pove, prihaja sreča.

Poslušajmo, kako Pavle Zidar opisuje srečanje kaplana s starko in z njeno vero.

Kaplan je hotel preizkusiti vero starke.

»Hodite v cerkev?« je vprašal.

Korak ji je klecnil. Pogled ga je očitajoče zadel. »In zakaj naj bi ne hodila, gospod?«

»Ljudje so svobodni, ni nujno, da verujejo. Za to dobe danes, če ne verujete, različne koristi.« »Vem, gospod. Koristi pa so kakor ljudje: preminejo. In potem? Ni jih več. Dati vero za službo! Za lažnivo mnenje o sebi! Saj ne prodaš s tem samo vere, prodaš sebe, mineš pa kakor muha, ker si se spremenil v korist.«

»Vi je potemtakem ne bi dali za nič?« »Za nič, gospod!«

»Tudi če bi videli duhovnika grešiti?«

»Sem jih že videla in še jih bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhov­nik moja vera. Moja vera je Jezus.«

»In če Jezusa ni?«

»Gospod!« Ustavila se je, dvignila težko glavo, omotano v kockasto ruto. Njen pogled, vajen vsega, tudi tega vprašanja, je šel vanj in se vrnil. Nasmehnila se mu je.

»Jezus je,« mu je odgovorila, »samo vi ga niste še srečali. Prav srečali.«

Kaplana je zadelo.

»Ne razumem vas,« je odgovoril.

»Tudi če bi vam več povedala, ne bi. Človeka mora udariti v glavo tram, da ga vidi. Če pa mu ga pokažete in rečete: glejte, tram, ga ne bo videl.«

»Hočete reči, da je moj Jezus kot Bog različen od vašega?«

»Moj je trden, gospod kaplan, na njem je zraslo sedem otrok. Sedem otrok ni sedem knjig, ki jih prebereš in odložiš. Vaš je isti kakor moj, samo s to razliko, da ste ga vi okusili v sedmih knjigah, jaz pa v sedmih otrocih, ki so šli skozi sedem smrti.« »In so še živi?« »Vsi. Hvala Bogu!«

»To pa res ni isto,« je pritrdil. »Ni.«

»Moj je še ves knjižni.«

»Ves, zato je ves mehak. Dahne malce drugačna knjižna sapa, ga že ni več.« »Toda cerkev, glejte, le stoji!«

»Ne zaradi vaših prebranih knjig. Stoji zaradi tistih, ki so stanovitni in utrjeni v preizkušnji.« »Drži!«

»Ali mar mislite, da mi kmetje ne vemo, kaj vse je velo skozi papeževo palačo v stoletjih sem?«

»Vsi vemo.«

»Vse jih je zamajalo, ki se niso znali ponižati v duhovnika.«

»Res je, samo človek sem.«

»To bi morali najprej vedeti, gospod, drugo pa, da to tudi priznaš.«

»Res je,« se je sprostil, »prav nič ni važno, nič ...« (Kako je Beseda postala meso.)

»Lahko vemo vse, gospod, in vi veste zagotovo več, kakor vem jaz, vendar bi stavila, da bi z vsem tem, kar veste, komaj zredili enega otroka.«

»Prikimam vam.«

»Za sedem otrok je potrebna vera, gospod.« »Ljubezen,« jo je popravil.

»Saj, saj, vera je slepa ljubezen. Ljubezen, ki ne računa. Ampak zdaj pride šele tisto, ki te na­redi verno. Otroka poviti je najlažje. Zdaj, ko je tu, ga je treba ohraniti živega, ga narediti človeka. Nikoli nisi gotov, da je otrok res človek. Kaj pa, če je dahnilo vanj dejanje, ki ni človeško? Kaj pa, če bo zločinec?«

»Res je,« je rekel kaplan.

»Dokler si živ, trepetaš zanj, da bi ubijal ali da bi bil ubit. Zato mora imeti mati vero, kakršne nima noben papež, niti ne svetnik. Če ne veruje, da bo sin dober, če samo za hip pozabi na to, se ji že lahko sin spridi.«

»Materina vera je skala, na kateri stoji, kar stoji, gospod.«

»Čutim, da je res, kar ste mi rekli.«

»Jaz pa čutim, da je resnica, kar mi poveste v nedeljo kot duhovnik.«

»Hvala vam.«

Bil je pretresen od te volje, ki se je s svojim telesom v letih krivila zraven njega. Naletel je na vero, kakršne sam ni imel. Ni preskusil nje, ampak sebe. Spoznal se je, da je šibak, mehak. Da je živeti, živeti zares, prava in resnična cerkev, kjer srečuješ Kristusa kot Boga. Ostanek poti sta prehodila molče...

Pavle Zidar, Hokus pokus kaplan, str. 97.

 

Nedelja Jezusovega krsta

Iz 55,1−11; 1 Jn 5,1−9; Mr 1,7−11

 

Janez Krstnik je oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

 

Jezusov in naš krst

 

Katekizem Katoliške Cerkve pravi: »Vse predpodobe stare zaveze najdejo svojo izpolnitev v Jezu­su Kristusu.« Jezus začne svoje javno delovanje, potem ko se da krstiti Janezu Krstniku v Jordanu in po svojem vstajenju izroči apostolom tole poslanstvo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19−20)

Naš Gospod se je prostovoljno podredil krstu sv. Janeza, namenjenemu grešnikom, da je spolnil »vso pravico«. To Jezusovo dejanje je razkritje njegovega »izničenja«. Duh, ki je plaval nad vodami prvega stvarjenja, pride zdaj nad Kristusa kakor za predigro novega stvarjenja, in Oče razodene Jezusa kot svojega »ljubljenega Sina«.

Sveti Duh se je pojavil v obliki goloba. Samo še enkrat se pojavi golob v Svetem pismu, in to je, ko ga spusti Noe po vesoljnem potopu. Tam golob naznačuje novo življenje in mir, ki se bo začel. Podobno se bo zgodilo tudi sedaj po Jezusovem krstu.

V svoji velikonočni žrtvi je Kristus odprl vsem ljudem izvire krsta. Res je že prej govoril o svojem trpljenju, ki ga bo prestajal v Jeruzalemu, kot o »krstu«, s katerim mora biti krščen. Kri in voda, ki sta pritekli iz prebodene strani križanega Jezusa, sta podobi krsta in evharistije, zakramentov novega življenja. Od tedaj naprej se je mogoče roditi »iz vode in Duha« za vstop v Božje kraljestvo.

Sv. Ambrož pravi: »Poglej, kje si bil krščen, od kod prihaja krst, če ne s Kristusovega križa, iz Kristusove smrti. Tu je vsa skrivnost: on je trpel zate. V njem si odkupljen, v njem si odrešen.«

Od binkoštnega dne dalje je Cerkev obhajala in delila sveti krst. Tako izjavlja sv. apostol Peter množici, ki jo je njegova pridiga pretresla: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,38). Apostoli in njihovi sodelavci ponudijo krst vsakomur, ki veruje v Jezusa: Judom, bogaboječim in poganom. Krst vedno nastopa povezan z vero: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« pravi sv. Pavel svojemu ječarju v Filipih. In pripoved nadaljuje: »Ječar se je pri priči »dal krstiti z vso svojo družino« (Apd 16,31−33).

Po apostolu Pavlu se verujoči s krstom pridruži Kristusovi smrti; v odpovedi slabemu je z njim pokopan v smrt, v sprejetju novega življenja pa z njim vstaja: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja« (Rim 6,3−4).

Tisti, ki so krščeni, so »oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Po Sve­tem Duhu je krst kopel, ki očiščuje, posvečuje in opravičuje. Krst je torej vodna kopel, po kateri »neminljivo seme« Božje besede rodi svoj oživljajoči učinek. Sv. Avguštin pravi o krstu: »Beseda se pridruži prvini, in se uresniči zakrament.«

Postati kristjan − »to se že od apostolskih časov dalje dogaja po nekem postopku uvajanja. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje Božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu. To uvajanje se v teku stoletij in glede na okoliščine zelo spreminja­. V prvih stoletjih Cerkve je uvajanje v krščanstvo povezano z dolgim obdobjem katehumenata in z vrsto pripravljalnih obredov.« Tako Katekizem Katoliške Cerkve o zakramentu krsta.

Danes je krst otrok najpogostejša oblika podeljevanja tega zakramenta. Vse se zgodi v enem samem obredu, zato se zahteva vero in pripravo staršev, ki bodo otroka vzgajali. Ne gre samo za predkrstno in pokrstno poučevanje, ampak za živ zgled življenja iz vere, ki omogoča, da se krstna milost v otroku krščencu razraste.

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem pa pravi: »Krstna pastorala je temeljnega pomena za življenje in delovanje Cerkve, obenem pa je tudi vzorec pastorale ostalih zakramentov uvajanja. Osnovni cilj krstne pastorale je pomagati ljudem do osebne vere, ki se razodeva v poslušnosti Božji besedi, v stalni hoji za Kristusom in v živem čutu pripadnosti Cerkvi. Ob upoštevanju različnih okoliščin mora imeti krstna pastorala na Slovenskem enotna merila, saj jih zahtevajo verski čut vernikov, cerkveni dokumenti, zlasti pa sedanja kultura, v kateri je po zaslugi hitrih informacij celotni slovenski prostor postal enovitejši.

Krst otrok temelji na veri in odločitvi staršev in cerkvenega občestva. Družina, domača Cerkev, je nenadomestljiva za rast otrok v veri, zato je glavna nosilka uvajanja otrok v krščansko življenje. Družina uresničuje poslanstvo uvajanja otrok v krščanstvo predvsem z dobrim verskim in moralnim zgledom staršev in drugih članov, zato otrok ne krstimo, razen v smrtni nevarnosti, brez privolitve in sodelovanja vsaj enega od staršev.

Če starši, ki prosijo za krst majhnega otroka, odklanjajo celo sodelovanje pri pripravi na krst ali svojih starejših otrok ne pošiljajo k verouku, krst odložimo.«

Kristus se je na svojo poklicanost, ki jo je začel s krstom, pripravljal s štiridesetdnevnim postom v puščavi. Nase je vzel vse težave in poti, ki jih moramo prehoditi zlasti mi, ki nam je danes Jezusov krst namenjen. Krst je za nas sprejetje njegovega življenja, sprejetje kraljevega duhovništva, to je trojne službe: duhovniške – darovanja, preroške – oznanjevanja in vodstvene – zglednega krščanskega življenja. Naj nam bo v naših prizadevanjih zgled Kristus, ki se je ponižal in sprejel Janezov krst pokore in spreobrnjenja, čeprav ga sam sploh ni potreboval. Amen.

 

 

 

 

2. nedelja po božiču

Sir 24,1−4.8−12

Ef 1,3−6.15−18

Jn 1,1−18 

 

Beseda se je učlovečila

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime

in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.

Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

 

Izgubljeni Adam

 

Bog je prišel na svet, vendar se zdi, da se je izgubil. Ko je svet gledal od daleč mu je bilo vse jasno in je lahko vse videl in vnaprej predvidel. Ko pa je stopil na zemljo se je, zgleda, izgubil. Kot bi prišel v Minotavrusov labirint in ker ni gledal sveta več od zgoraj, je zašel v slepo ulico. Zašel je v nepomembno vas k revnim in nevplivnim staršem, ki morajo skupaj z njim bežati po svetu, da si rešijo življenje.

Politični veljaki nanj, potem ko mu uspe zbežati v Egipt, pozabijo in jih več ne zanima. Pravzaprav nihče, razen njegovih staršev, ne ve več, da je Bog med njimi. Ko trideset let star začne javno delovati: oznanjati, ozdravljati in zbirati ljudi, pa so ti zaradi njegovega nauka, še bolj pa zaradi njegove smrti, zmedeni. Njegovo življenje bi lahko opisali z njegovo priliko − Izgubljeni Bog. Sodobneje bi lahko ta Božji projekt imenovali Misija nemogoče.

Vendar to se samo zdi. Apostol Pavel v pismu Efežanom že vidi delovanje skrivnostnega Božjega načrta: »pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem« (Ef 1,4−6). V njem imamo torej izvolitev pred stvarjenjem sveta, po njegovi krvi imamo, odkupitev − odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti, Božje otroštvo in posledično tudi dediščino Njegovega neskončnega bogastva. Prihod Svetega Duha na binkoštni praznik potrdi pravilnost Božjih poti in izgubljenost človeka, ki ga ne sprejme. 

Po Jezusovem učlovečenju in odrešenju človeka bi se sodobnejša verzija prilike o Izgubljenem sinu lahko glasila nekako takole.

Tone je takoj, ko je prišel k pameti, naredil veliko neumnost. Oče se je upravičeno nanj razsrdil. Tone pa je iz kljubovalnosti, in zavedajoč se svoje krivde, odšel od doma. Njegov odhod je očeta še bolj potrl.

Tone je sprva mislil, da se bo čez nekaj časa lahko vrnil, toda ločen od vseh in vsega, kar je ljubil, je postajal vse slabši in slabši. Osamljenost in pomanjkanje sta naredili svoje. Vedno bolj je izgubljal dostojanstvo, pozabljal na družino, vero in vrednote, ki jih je živel doma. Zapadel je v slabo družbo in postal odvisnik.

Oče ga je po prijateljih hotel dobiti nazaj, vendar sin se ni dal pregovoriti. Denar, ki mu ga je pošiljal, je porabil za drogo. Odvisnik nikoli ne ozdravi sam sebe. Zato je k njemu poslal starejšega sina Janeza z naročilom naj ga ne pusti umreti samega. Janez je hotel brata odpeljati k Očetu, vendar ta ni hotel, zato je pustil službo in družino ter ostal pri njem v tujem kraju.

Tone se ga je izogibal, ker je vedel da njuna načina življenja ne spadata skupaj. Kasneje pa ga je Janez enkrat našel popolnoma na dnu in brez vsega. Ležal je v opuščeni kasarni v par smrdljivih capah na kupu smeti. Najprej je mislil, da je že mrtev, toda bil je še živ, čeprav tak bolan in zasvojen komaj prepoznaven. Odpeljal ga je v svoje najeto stanovanje, si nabavil zalogo hrane in dežural pri njem noč in dan.

Prvi teden je bil za oba pravi pekel, potem so se stvari začele malo umirjati. Pogovarjati sta se začela o njunem skupnem otroštvu in dogodivščinah, ki so ju vezale. Nazadnje je Tone privolil v zdravljenje. Temu pa so nasprotovali njegovi dotedanji prijatelji, ki so izsledili  stanovanje in ga hoteli zadržati v svojem zločinskem primežu, zato jih je Janez ovadil policiji.

Sedaj so bili ogroženi vsi. Preprodajalci so se bali policije, Tone se je bal »svojih prijateljev«. Janeza pa od dobrote in ljubezni do svojega brata ni mogla odvrniti nobena grožnja. Vedel je da dela prav, vedel je da gre za življenje in hotel ga je rešiti, pa naj se zgodi karkoli. V svetu kriminala eno življenje ne pomeni veliko. Na koncu je moral Janez svojo dobroto plačati s smrtjo. Tragična Janezova smrt je brata Toneta streznila in rešila. Ob bratovem grobu se je spravil z očetom in odšel v skupnost na zdravljenje.

Ta zgodba za naš čas ni samo zgodba ljubečega Očeta, ki potrpežljivo čaka svojega izgubljenega sina, ampak je tudi zgodba Jezusa Kristusa, ki mu pride naproti in ostane z izgubljenim človekom vse do smrti.

Danes imamo velik problem biti drug z drugim. Sodobni človek poveličuje samozadostnost, neodvisnost, neomejeno svobodo in nevezanost.

Zato niti prijatelji, niti mož in žena ne zdržijo veliko skupaj. Še manj zdržimo biti skupaj s tistimi, ki so potrebni naše bližine. Predstojniki so s svojimi oskrbovanci samo osem ur na dan, otroci, bolniki, ostareli, prestopniki pa bi potrebovali stalno spremstvo. Mladi potrebujejo prijatelja in prijateljevanja z njimi ne samo eno uro na teden, ko je mladinski verouk, ampak več časa, tudi pri delu in razvedrilu …

Bog je v Jezusu Kristusu našem bratu prišel, da bi bil z nami vsemi za vedno. Ker nas ni mogel rešiti po prerokih, ki nam jih je pošiljal, je prišel in ostal z nami On sam. To, kot vemo, ga je stalo tudi življenja, vendar njegove ljubezni in skrbi do nas ni ustavilo, temveč potrdilo za vse čase. Njegova kri za nas prelita je postala hrana za vse, ki ga spoznajo in hočejo biti Njegovi. Po Njegovi krvi stopamo v pravo krvno sorodstvo z Bogom samim.

Življenje, ki ga predstavlja v jaslih ležeči dojenček, potrebuje stalne nege in oskrbe. Potrebuje nekoga, ki bo z njim. Pravijo, da se nikar ne poroči dokler nisi sposoben skrbeti za rože. Ko se tega navadiš si kupi domačo žival, šele potem, če tudi ta preživi, poskušaj skrbeti za človeka. Tega, skrbeti za človeka, se učimo vse življenje. Starševstvo se ne konča ko gre sin od doma, ampak ko vsi pridemo k Očetu. Amen.

 

Sveta družina

1 Mz 15,1−6; 21,1−3; Heb 11,8.11−12.17−19; Lk 2,22−40

 

Jezusa darujejo v templju

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika

po svoji besedi v miru,

kajti moje oči so videle tvojo rešitev,

ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:

luč v razodetje poganom

in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.

 

Vrnitev v Nazaret

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

 

 

Za danes najprej tri zgodbe, ki govorijo same zase in skoraj ne potrebujejo komentarja. Prva govori o zakonu, druga o materi, tretja o očetu. Vse drugo lahko dodate sami.

 

Zakon

Srečna zakonca sta šla nakupovat za praznovanje svoje zlate poroke. Blagajničarka ju je prijazno pozdravila in ugotovila, da bo vse nakupljeno služilo za praznovanje.

»To pa bo veliko praznovanje. Vaju smem vprašati, kaj praznujeta?« »Zlato obletnico najine poroke,« sta ji srečna odvrnila.

»Veste, ne morem si predstavljati, da lahko toliko časa vztrajata skupaj. Jaz bi se tega že davno naveličala.«

Žena jo je takoj pametno poučila: »Veš kaj, punčka, dokler ne boš ugotovila, da lahko ostaneš z nekom vsaj tako dolgo, se nikar še ne poroči.«

 

Mati

Nekje med mladostno energijo pubertete in zlato dobo ženinega življenja leži čudovito obdobje žene, ki mu pravimo materinstvo.

Materinstvo je zanimiva mešanica potrpljenja, veselja, prijaznosti, razumevanja, odpovedovanja, čudenja, podjetnosti in ljubezni. Mati je lahko ljubeča svetovalka za bolno srce svoje hčerke in trener za svojega energičnega sina. Mati lahko vidi najmanjšo smet na maturitetni obleki in lahko pripravi hišo in praznovanje za vsako priložnost.

Mati je edino bitje na svetu, ki joče, ko je srečna, ki se smeje, ko ji zlomijo srce, in dela, ko je bolna. Mati je nežna kot jagnje in močna kot velikan. Mati se zdi tako šibka in nemočna, toda še oče ne more odpreti pokrova kozarca, ko mama vanj vloži sadje.

Mati je vsa nemočna, ko je zraven nje njen ljubeči mož, in izvor vse energije, ko je za vse sama.

Mati ima angelski glas, ko poje svojemu dojenčku uspavanko, in preglasi vse ojačevalce svojega pubertetnika, ko ga kliče h kosilu.

Mati ima čudežno sposobnost biti hkrati skoraj povsod in skoraj vsakemu povprečnemu dnevu zna vdihniti ogromno življenja.

Mati je za svoje pubertetnike staromodna, toda noben mladostniški idol je ne more izpodriniti. Vsem se nam že ob besedi sami »mama« nekaj zgane v srcu.

 

Oče

Deček je nestrpno pričakoval prijateljev rojstni dan in zabavo na katero ga je bil povabil. Toda, ko je nazadnje prišel težko pričakovani dan, je močno snežilo. Ceste so bile neprevozne, burja je delala zamete. Oče ni hotel, da bi šel sin sam v takem ven. »Toda, oče,« ga je prosil sin, »vse druge bodo starši pustili.« Oče je nekaj časa premišljeval, potem je odločil: »Dobro, lahko greš.«

Deček je planil k njemu, ga v zahvalo objel, se hitro zimsko odpravil in odšel v metež. Vidljivost je bila skoraj enaka ničli. Pol ure se je boril s kratko razdaljo do prijateljevega doma. Končno se je lahko naslonil na hišni zvonec. Pri tem se je prvič malo ozrl nazaj. Njegovo oko je ujelo senco odhajajoče očetove postave. V ozadju je nevidno spremljal vsak otrokov korak, da bi lahko varno prišel do cilja.

To je podoba očeta, ki v ozadju, skoraj nevidno spremlja vsak korak svojih otrok, da bi lahko prišli do cilja.

 

 

Naši starejši družinski člani

 

Ko govorimo o družini največkrat mislimo samo na starše in otroke. Na stare starše pa pozabljamo in jih niti več ne prištevamo k družinam. To ni dobro za našo duhovno rast in je do njih krivično.

Starost ima kakor tudi druge dobe življenja svoje radosti in svoje bolečine, svoje prednosti in slabosti.

Starost prinaša nemoč. Ko se naberejo mnoga leta se je potrebno marsičemu odreči in omejiti svoje bivanje na prostor in dejavnosti, ki jih lahko še, večkrat celo samo s pomočjo drugih, izvršujemo. Takrat nimamo več ne iste moči ne energije, pestijo nas lahko bolezni. Žalostni smo zaradi izločenosti od glavnega toka življenja in zato, ker ne moremo več pomagati ne družbi ne družini.

Toda starost ima tudi svoje dobre strani. Ima tudi svoje prednosti, udobnosti in svoje radosti. Po veliki naglici aktivnega življenja, v kateri danes skoraj vsi živimo in se ji skoraj ne moremo izogniti, je to lahko čas premišljevanja in sprostitve. Kako mirna postane reka, ki je prej tekla po gorskih soteskah, pred izlitjem v morje. Tudi v vrtu starosti rastejo in cvetijo kreposti različnih rož kot so: potrpežljivost, tolerantnost, premišljevanje, sočutje in druge. Takrat si lahko človek vzame čas za tisto, za kar si ga prej ni mogel privoščit. V cerkvah je bilo vedno, ne samo danes, največ starejših ljudi. V starosti, ko gledamo nazaj na prehojeno življenjsko pot, laže prepoznamo in vidimo Božje spremljanje in delovanje.

Danes gojimo kult mladosti in starost nima več tistega spoštovanja, ki ga je imela včasih in ki si ga zasluži. Občudujemo želod in mlado rastlino, ki poganja iz njega, in preziramo star grčav hrast, vendar ima vsako listje in celo trava najlepšo barvo takrat, ko neha rasti in začne odpadati.

Na ostarele, ki jih ne smatramo več za koristne člane družbe, radi pozabljamo in jih puščamo same, umaknjene na kakšnem stranskem tiru življenja, v bolnišnici ali domu za ostarele občane. Kot odpadlo listje ali pokošeno travo bi jih radi pograbili in pometli v kot. To ne kaže samo na našo krivičnost, ampak tudi na neumnost, kajti tudi ostareli so nam potrebni in spadajo nujno k pravi podobi družine in življenja. Ljudje, ki dočakajo veliko starost običajno posedujejo tudi veliko zrelosti in življenjske modrosti. Križi in težave življenja so jih skupaj z mnogimi leti oblikovale v osebnosti, ki nas lahko v mnogočem bogatijo. Čeprav ne morejo ničesar več narediti, ne v kuhinji ne pri varstvu otrok, nas lahko vzgajajo samo s svojo prisotnostjo. Vrednost življenja se ne meri samo po produktivnosti, ampak ima svojo vrednost samo v sebi.

Kdaj je tudi odhod v dom za ostarele prava odločitev. Od nas pa je odvisno, da se naše družinske vezi ne pretrgajo. Obiski v domovih za ostarele in bolnišnicah so koristni za vse. Po spoznavanju tudi te plati življenje, se lažje veselimo svoje mladosti, svojega zdravja in vsi naši problemi postanejo nekako manjši in obrobni. 

Za starejše pa velja, da tudi če bi jih sorodniki ali dobri ljudje pozabili, Bog jih ne bo nikoli. Tako nam pravi: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,29−31).

Če Bog skrbi za vrabce, in prešteva celo lasje na naših glavah, nas ne bo pozabil tudi ne v starosti in smrti. Če se je nekdo spravil z življenjem in ljudmi, se mu tudi ne bo težko spraviti s prihajajočim Gospodom, ki nas k sebi kliče, najprej po starosti in potem tudi po smrti.

Človekovo življenje se bliža koncu kakor morski val proti obali. Predstavljajte si, da stojite na obali in gledate velik val, ki je zaradi svoje penaste grive še mogočnejši. Poln moči in lepote je sposoben s seboj nositi in premetavati skoraj karkoli se usede nanj. V mladostni moči ni za človeka noben problem pretežak. Skoraj vsakega lahko prestavlja. Ko val gnan od vetra in morskih tokov privalovi do obale, se začne prekucavati, šumeti in vreti, dokler svoje vsebine ne izlije, vse do zadnje kaplje, po obali pred vaše noge. Popolnoma se tako izčrpa, izprazni in izniči. Popolnoma se je dal in potem, ko je nežno objemal in tudi s peskom božal in močil vaše noge, se je sramežljivo umaknil. Počasi se je zopet pridružil oceanu iz katerega je nastal. Nekoč, ali pa prav kmalu, se bo v kakšni novi kombinaciji zopet poskušal dotakniti obale.

Tako je tudi z našim življenjem. So obdobja, ko smo močni in zdravi in obteženi s skrbmi življenja in so obdobja, ko se moramo počasi umakniti in se končno popolnoma umiriti na obali večnosti, toda to ni nič tragičnega tako je ustvarjena naša narava. Pride čas, ko se moramo zopet popolnoma vrniti k Bogu od katerega smo izšli. Čeprav ne bomo več kot val božali obal tega sveta, ker se je naša moč in vsebina že iztrošila, pa smo lahko srečni, če vemo, da smo svoje delo dobro opravili in da smo vse svoje moči in vse svoje talente uporabili zato, da smo naredili nekaj lepega in dobrega za svet, za človeka in za Boga. Sedaj je pač prišel čas za druge, da bodo razkazovali svojo moč in vodili življenje.

Starejši ljudje ste kdaj vznemirjeni in zaskrbljeni, ker nimate več moči in ne morete več delati in skrbeti niti več sami zase. Jezus je molil takole: Oče »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim« (Jn 17,4). Tudi Jezusova duša je bila pred zadnjim trpljenjem vznemirjena in žalostna. »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro« (Jn 12,27). Apostol Pavel pa je, ko je videl, da se mu življenje bliža koncu, pisal prijatelju Timoteju takole: »Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev (− njegov prihod)« (2 Tim 4,6−8). Amen.

 

 

4. adventna nedelja

2 Sam 7,1−5.8−16; Rim 16,25−27; Lk 1,26−38

 

Napoved Jezusovega rojstva

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

 

Jaslice za Boga

 

Kakor si je Bog pred 2000 leti pripravljal bivališče v telesu Device Marije, tako si tudi v tem adventnem času pripravlja bivališča v naših srcih. Če mu jih seveda odpremo. Potrkal je že pri marsikom, mogoče tudi pri tebi. Pa si mu odprl svoje srce v premišljevanju teh skrivnosti, v molitvi, dobrodelnosti, v prejemanju zakramenta svete spovedi in svete evharistije? Če tega doslej nisi storil, imaš na voljo še nekaj dni.

Kralj David je dosegel vse, kar si lahko kralj želi. Razširil je svoje vladarstvo, utrdil kraljestvo in dosegel mir ter blaginjo. Zgradil si je mogočno palačo in zbral precej bogastva. Zato je prišel na pobožno misel, da bi sezidal tudi veličastno bivališče za Boga. Skrinja zaveze je bila namreč še vedno v šotoru kakor takrat, ko so Izraelci bivali v puščavi in se veliko selili.

Vsak bi si mislil, lepo in hvalevredno dejanje je graditi tempelj ali cerkev in tako mu je odgovoril tudi prerok Natan. Toda kasneje je Bog preroku sporočil, da noče, da bi mu David zidal hišo. Bog mu pravi nekako takole: Vse, kar si postal, si postal po moji zaslugi, zdaj pa se hočeš ponašati s svojo velikodušnostjo in pobožnostjo pred svojim Bogom, ki ti je dal vse in čigar last je vse vesolje. Nimaš pravega zadržanja, da bi bilo tvoje dejanje Bogu všeč. Poleg tega pa še ne moreš zgraditi hiše, ki bi bila resnično primerna za Boga, ki prebiva v vsem vesolju, Boga, ki si želi živeti v človeškem srcu, in ne v zgradbi, ki je narejena z rokami. Ni dovolj, da Bogu izročiš nekaj od svojega obilja, ki si ga prejel od Boga, svoje srce pa zapreš pred Njim.

Zato si bo Gospod sam izbral in naredil bivališče, kjer bo lahko prebival med človeškimi sinovi. To je bilo najprej Marijino srce in njeno telo, potem pa tudi naša srca in telesa pri prejemanju evharistije in drugih zakramentov. Bog ne potrebuje našega denarja, našega dela, naše hvaležnosti, ne naše molitve in vdanosti. Vsega tega potrebujemo mi. Bog želi naše srce, ker nas bo tako najlaže osrečil.

Bog je ostal zvest dani obljubi in je vedno iskal takih, pri katerih bi lahko prebival. To so bili preroki, sveti možje in žene, ki so jim bili bolj mar Božji načrti kot njihovi zemeljski. Nazadnje je Bog dobil popolno bivališče v Devici Mariji. Prva Eva v raju je hotela graditi po svojih načrtih, zato se ji je vse posulo. Devica Marija pa je sprejela Božji načrt, zato ji je Bog storil čudovite stvari.

Priznati moramo, da nam je ljubše lastno načrtovanje svojega življenja, kot da bi načrt zanj sprejemali od nekoga drugega. Še zlasti, če tega načrta popolnoma ne razumemo. Bližja nam je tudi težnja po ustvarjalnosti, dejavnosti, uspehu in samopotrjevanju. Pozabljamo pa na prvotnejše v življenju, na sprejemanje. Sprejemanje življenja, sprejemanje sebe, sveta okoli nas in bližnjih. Vse to nam je bilo podarjeno kot zastonjski Božji dar in naša prva naloga je bila, da ta dar sprejmemo in z njim živimo.

Človek ima v sebi po izvirnem grehu neko težnjo, da bi sam izdeloval postavke za svoje življenje. Da bi odločal o tem, kaj je prav in kaj ne; da bi odločal, kakšne naj bodo zakonitosti tega sveta; da bi odločal, kakšen naj bo njegov bližnji, in nazadnje, da bi določal, kakšen naj bo Bog. Ko hoče stopiti na mesto absolutnega vladarja in zakonodajalca, pa v njegovem srcu ugaša plamen sreče.

Neki vitez se je po zmagovitem boju na križarskem pohodu zaobljubil, da bo domov v Evropo prinesel svečo, prižgano ob Božjem grobu. Ta zaobljuba ga je popolnoma spremenila. Ko so ga na poti napadli razbojniki, se ni branil. Takoj jim je obljubil, da jim prepusti vse svoje bogastvo, če mu pustijo svečo, ki jo želi prinesti prižgano v svoje rodno mesto. Razbojniki so mu torej vzeli vse, pustili pa so mu svečo in staro kljuse. Na njem je jezdil s hrbtom obrnjen naprej, da bi zavaroval šibki plamen sveče. Ta način ježe je pri ljudeh vzbujal posmeh. Tudi otroci so se ga hoteli privoščit in se zabavat na račun čudnega viteza. Hoteli so mu ugasniti plamen. Skoraj po čudežu ga je rešil. Po mnogih in hudih preizkušnjah je prispel v rodno mesto in s plamenom prižgal sveče v stolni cerkvi.

Ko ga je nekdo, ki je nosil svečo, vprašal, kaj naj stori, da mu ta ne bo ugasnila, mu je odgovoril: »Plamen zahteva, da nehate misliti na kaj drugega. Niti za trenutek ne morete biti brez skrbi. Četudi ste plamen rešili iz mnogih nevarnosti, morate skrbeti, da vam ga že v istem hipu kdo ali kaj ne ugasne.«    

Zgodba nam hoče povedati, kako smo tudi mi dolžni za vsako ceno varovati v sebi plamen ljubezni, upanja in vere, pa čeprav je ta še tako majhen. Če je majhen, potrebuje še večjo skrbnost.

Marija je pozabila nase in na svoje načrte, da je lahko v celoti sprejela Boga. Bila je popolnoma čista, da je lahko sonce Božje milosti skoznjo zasvetilo kot skozi steklo. Ko je človek poln samega sebe, ko je svojeglav, ko je sam pri sebi moder, takrat se pojavi noč. To je noč greha in sebičnosti, krivice in zablodelosti. Takrat noben žarek veselja ne more posijati v njegovo notranjost.

Z Devico Marijo pa je ta noč postala blažena noč, sveta noč. S teboj, Gospod, ki si prišel med nas iz Device Marije, ta tema ne bo več temna, ampak bo noč svetila kakor dan.

Devica Marija nam s svojim privoljenjem Božjim načrtom napoveduje novo dobo človeške zgodovine, novo dobo Božjega odrešenja v zgodovini in v našem življenju.

Bog sam si tudi danes pripravlja bivališča v srcih tistih ljudi, ki ga hočejo sprejeti. Ob njegovem rojstvu mu ljudje niso pripravili prenočišča v svojih hišah, našel pa ga je v srcu Device Marije, svetega Jožefa in pastirjev ter mnogih drugih v zgodovini vse do danes.

Želim vam odprto srce, ki bo pripravljeno sprejeti novorojenega Zveličarja. Amen.

 

3. adventna nedelja

Iz 35,1−6a.10; Jak 5,7−10; Mt 11,2−11

 

Poslanci Janeza Krstnika

11,2 Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel:

3 »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

4 Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:

5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij;

6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?

8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah.

9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka.

10 Ta je tisti, o katerem je pisano:

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.

11 Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

 

Ogenj hrepenenja

 

Janez Krstnik je živel je v divjini, oblečen je bil v kameljo kožo in jedel je med divjih čebel. Živel je življenje divjaka in tak je bil tudi njegov nauk − strah vzbujajoča grožnja. Množice je preplašil, kot preplaši živali požar v savani. Suha trava gori zelo hitro in pred požarom začnejo bežati vse živali. Tako pridejo iz skrivališč tudi take, ki se običajno skrivajo človeškim pogledom: kuščarji, škorpijoni, kače, močeradi, pajki in druga golazen.

Janez je živel v puščavi, kjer dolgo časa ni bilo dežja, bil pa je nekoč davno in je omogočil, da je zraslo nekaj trave in grmičevja, sedaj pa se je vse posušilo in gori kot za stavo.

Primera nas spominja na staro zavezo, kateri je bilo v začetku dano nekaj življenja s postavo in preroki, potem pa se je vse posušilo. Ljudje so pozabili na postavo ali pa so jo izmaličili in z neskončnimi predpisi, okosteneli in posušili. Posebno farizeji in pismouki so jo začeli izkoriščati za skrivanje lastne grdobije in gnusobe.

Janez je prišel nadnje kot požar v savano. Nihče mu ni mogel uteči. Varne niso bile niti tako velike živine kot je bil kralj Herod. Mnogi so pribežali k reki Jordanu in so se mu dali krstiti. Janez ni zahteval od njih naj postanejo nekaj drugega, ampak samo naj bodo to kar so: vojaki, ampak nenasilni, cestninarji, ampak pošteni … Ni potrebno spremeniti poklica, zakonskega partnerja, bivališča …, ampak spreobrniti srce in se poboljšati. Ni potrebno, da bi bili vsi okrog nas idealni, da bi bili lahko tudi mi dobri. Dobri smo dolžni biti tam, kjer smo, s tistimi, ki so nepopolni kot mi. Nekaterim je težko živeti z nepopolnostjo drugih, nekatere peha v obup celo njihova lastna nepopolnost. Naši od izvirnega greha ranjeni naravi ne moremo ubežati, lahko pa jo izboljšujemo in posvečujemo in prav to smo dolžni storiti.  

Janez je s svojim nastopom dosegel velik uspeh in slavo. Ljudje so ga poslušali, vpraševali in se mu v znamenje spreobrnjenja dajali krstiti. Pred Jezusom je šel kot gre goreč ogenj in je použival grešnike, vendar ne vse. Farizeji in pismouki so ostali ob strani. Jezus jih je kasneje vprašal: »›Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?‹ Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: ›Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka‹« (Mt 21,25−26). Če Janezov krst ni bil od Boga, zakaj ste mu pustili, da je krščeval, če pa je bil od Boga, zakaj mu niste verjeli in se spreobrnili? Ker niso »obrodili sad, vreden spreobrnjenja,« (Mt 3,8) so prišli v zagato. Janezov krst ne zahteva samo pokore, ampak zahteva spreobrnjenje, to je »spremembo mišljenja«. To so zahtevali tudi drugi preroki − globinsko, bivanjsko zaobrnitev k Bogu ali proč od greha. Sad, vreden spreobrnjenja, je življenje, ki dejavno izraža takšno osebno spremembo in bivanjsko zaobrnitev.

Ogenj ima lahko veliko simbolike. Je lahko kot luč, ki sveti in nam kaže pravo pot. Janez je bil tudi svetilka ob kateri so se ljudje nekaj časa greli. Prava luč, popolna resnica in vse razodetje pa je nastopilo z Jezusom Kristusom in pravi ogenj s prihodom Svetega Duha. Jezus je bolj gorel z ognjem ljubezni, Janez pa z očiščujočimi plameni, ki očiščujejo v peči celo zlato. Očiščeval je, kot plamen očiščuje in razkužuje medicinsko iglo.  Oba Jezus in Janez pa sta doživela, da ogenj použiva tudi sam sebe. Ogenj za svojo svetlobo, toploto ter očiščevanje daruje sam sebe. Janez je to vedel in je to tudi napovedal. »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). Poleti leta 28. ga je kralj Herod, na željo svoje žene Herodijade, ki pa niti ni bila njegova in v tem je bil problem, zaprl v utrdbo Manreso ob Mrtvem morju. Človek vajen svobode in neskončne puščave je moral začeti svojo kalvarijo zaprt med štiri stene. Podgane in druga golazen ga niso niti toliko motile, niti slaba hrana, saj je bil tega vajen. Hujša je bila ozka kletka v kateri je bil ujet kot puščavski lev in skoraj gotova smrt v njej. Najhujša pa je bila negotovost glede vsega svojega življenja in svojega poslanstva. Ali bo njegov življenjski trud zaman? Ali je res Jezus tisti pravi, ki ga je napovedoval? Svoje učence je že poslal k njemu, saj jih ni več potreboval, le pripravil jih je za Jezusa. Vseeno pa jim naroči, naj mu pridejo povedat, če vse prav teče.

Jezus mu ne odgovarja z besedami. Tako malo nam povedo in tako težko nas prepričajo. Svoje delo opiše z mesjansko napovedjo, ki smo jo slišali v prvem berilu. Izaijeva napoved mesjanske dobe je: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). Jezus je s tem nakazal, da se vse mesijanske napovedi o njem uresničujejo. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite« (Jn 11,4).

Janezovo življenje se je izpelo v pričakovanju Jezusovega prihoda. Po eni strani tega, kar je oznanjeval in napovedoval, ni dočakal, saj je umrl pred sklenitvijo nove zaveze. Jezus ga je imenoval »največjega« v stari zavezi. Po drugi strani pa je to, za kar je pričeval, že nosil v svojem srcu. Karkoli si želiš že po željah in hrepenenjih prebiva v tebi in te že lahko osrečuje, bogati, vznemirja ali pa celo bega v obup. Jezus nam pravi: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo« (Mr 11,14). Če si nekaj iz vsega srca želiš in po tem dovolj dolgo in močno hrepeniš, ti celo stvarstvo pomaga pri uresničevanju tvoje želje. Bog je gospodar vsega in vse vodi. Uresničuje tudi naše najbolj drzne želje in molitve. Hrepenenje je namreč najlepša in najmočnejša molitev.

Tudi starši se ne morejo dolgo upirati upravičenim željam svojih otrok, če je v njihovi moči, da jim ustrežejo. Tako tudi Bog ne. Seveda moramo za vsako svojo željo in njeno uresničitev plačati tudi ceno.

Janez Krstnik je iskal obljubljenega odrešenika − Mesijo in ga je tudi našel. Po svojem darovanju življenja za resnico pa mu je postal tudi najbolj podoben. Nekateri bi rekli: »Kar je iskal, to je tudi našel. Kaj pa se je zaganjal v mogočnika, saj je vedel kaj ga čaka«. Isto bi lahko rekli tudi za Jezusa saj je tudi On vedel kaj ga čaka, pa je klub temu vztrajal na svoji poti in še toliko drugih, ki so jima bili podobni. Njihovo hrepenenje se s smrtjo ni ustavilo, ampak uresničilo. Pričakovali so nekaj več kot samo udobno in neproblematično življenje na tem svetu in to so tudi prejeli. Škoda, da se naše želje in hrepenenja prevečkrat ustavljajo samo v tem svetu. »Samo da bo zdravje in zadovoljstvo pa bo vse,« rečemo. To pa, vsaj za nas kristjane, še zdaleč ni vse.

Kaj iščemo in kaj pričakujemo v tem letošnjem adventnem času? Ali bi si upali sedaj stopiti pred Jezusa in mu reči, da je le On tisti, ki si ga potrebujemo? Najslabše bi bilo, če bi molili in hodili k maši, obenem pa bi mislili, da si z Jezusom ne moremo nič pomagati, da se ne moremo nič poboljšati in da nam Jezusovo rojstvo ne more letos prav nič prinesti. Potem bi za razliko od Janeza Krstnika, in tudi Jezusa, zaman umirali v svoji zemeljski ječi. Obudimo gorečo željo po Jezusovem prihodu. Amen.

 

* * *

 

Naša pričakovanja oblikujejo nas, ki pričakujemo in vplivajo na to, da se pričakovano uresniči. Bog nam pušča svobodo, zato nam ne prepreči niti naših negativnih želja. Zato lahko depresivni, pobiti ljudje zbirajo dokaze zato, da ni vredno živeti in da je življenje ena sama mora in trpljenje. Zato postajajo vedno bolj depresivni. Jezni zbirajo dokaze za svojo jezo. Tako si mislijo, da se upravičeno jezijo na vse in na vsakogar. »Pravičniki« zbirajo dokaze o grešnosti drugih, da bi njihova neomadeževanost lepše zasijala. Maščevalci nosijo v srcu dvorezen meč, ki najprej prereže njihovo lastno srce in šele potem mogoče tistega, ki jim je storil krivico …  Vsi nekaj iščemo in običajno to, kar iščemo, tudi najdemo in taki tudi postajamo. Če v srcu nimaš nobenega čustva: ne veselja, ne žalosti, ne stiske, ne zahvale, potem je tudi tvoja molitev samo na ustnicah in bo težko prihajala iz srca v katerem ni ničesar.

 

 

2. adventna nedelja

Iz 40,1−5.9−11; 2 Pt 3,8−14; Mr 1,1−8

 

Oznanjevanje Janeza Krstnika

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju:

Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,

ki bo pripravil tvojo pot.

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«

 

Spreobrnjenje

 

Jezus je prišel na svet, da bi svet spravil z Bogom in da bi razdvojenega človeka spravil z bližnjim ter s samim seboj. Spravo nam je zaslužil s svojo smrtjo na križu. Križ nam torej z navpičnim brunom kaže na spravo z Bogom, z vodoravnim pa na spravo z bližnjim.

Janezovo oznanjevanje je že začetek tega Jezusovega delovanja. Njegov krst že kaže na spreobrnjenje in na krst Duha, ki se bo zgodil po Jezusovi smrti v srcih vseh, ki mu bodo poslušni. Ko je Peter govoril na binkoštni praznik zbrani množici in jih je s svojo besedo »do srca pretresel«, so rekli Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,37−38).

Danes imamo torej na voljo mnogo učinkovitejša sredstva, kot jih je imel Janez Krstnik. To so zakramenti. Za očiščevanje grehov so pomembni zlasti: krst, spoved, bolniško maziljenje in sveta evharistija. Bolj se bomo ustavili pri zakramentu spovedi.

Izkustvo greha spremlja človeka na vsej njegovi poti, očitnejše pa postane ob srečanju z Božjo besedo, ki je »kakor dvorezen meč« in ločuje dobro od slabega. Jezusu pripraviti pot pomeni pustiti, da njegova milost deluje v nas, pustiti, da nas očisti grehov, ki so največja ovira na poti k Bogu in sreči. Greh je nered in pušča kvarne posledice v duši in v celotni osebnosti. Človeka spravlja v malodušje, potrtost, nezadovoljnost s samim seboj in na koncu lahko tudi v obup, kar je druga beseda za kapitulacijo pred zlom. To ni samo zaradi »prekletstva postave«, ker človeka žre prepad med življenjem in predpisi, ampak je tudi posledica njegove upravičene, toda neuresničene želje, da bi bil dober. Želja po dobrem je bila postavljena v našo naravo že ob stvarjenju. Breme greha na svoj način občutijo tudi tisti, ki izrecno ne poznajo krščanske morale.

Že takoj v začetku se je človeku ponesrečilo živeti v skladu s podobo, po kateri je bil ustvarjen, to je v skladu z Božjim stvariteljskim redom, zato ga je oblila rdečica sramu in se je skril. Ko človek greši, lahko ravna tako, kot sta ravnala Adam in Eva − da se skrije. To pomeni, da sebi in drugim prikriva svoj prestopek, poskuša spremeniti merila ali tako početje posploševati. Lahko se pred spreobrnjenjem zapre v samozadostnost in reče: Nobenega Boga ne potrebujem, znam poskrbeti zase, meni se ni treba nikomur opravičevati in priklanjati. Lahko se zapre v držo uživanja. Cerkev samo nekaj prepoveduje, ukazuje in omejuje človekovo srečo. Ljudje bi bili bolj srečni brez nje. Vsak poglavitni greh lahko zavijemo v lep celofan samoopravičevanja: napuh je le zdrav ponos, lakomnost je delavnost in podjetnost, nečistost je sproščena intimnost, nevoščljivost je le tekmovalnost, požrešnost je apetit, jeza so le napačno potlačena čustva in preobremenjenost, lenoba pa je pravica do počitka. Toda vest je neizprosen sodnik, ki se ne da pretentati.

Adam in Eva sta se skrila, toda Bog jima je prišel naproti. 1 Mz 3,21 pravi, da je »Gospod Bog naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kož in ju oblekel«. Tako jima je vrnil vsaj nekaj prvotnega dostojanstva. Jezusovi zakramenti ne samo zakrivajo napake starega človeka, ampak iz vode in Svetega Duha rojevajo novega. V zakramentu svete spovedi priznavamo svoje težave, da bi jih bili očiščeni in rešeni.

Nekateri se tolažijo, da »te stvari« lahko sami uredijo s svojim Bogom in zato ne potrebujejo nobenega posrednika. Priznanje napak, razgaljenje ran je za vsakogar boleče. Nekateri celo laže gredo k zobozdravniku, kot k spovedi. Toda: »Če te ne umijem nimaš deleža z menoj,« pravi Jezus Petru pri zadnji večerji, potem ko mu je ta rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« (Jn 13,8)

Priporočljive drže so ponižne drže blagrov. Spoved, če jo vzamemo resno, je seveda nekaj težkega. To je sila neprijetna, vendar koristna stvar. Ni zastarela, ampak je vedno sodobna in nova, saj nam omogoča nov začetek. Človek potrebuje soočenje s samim seboj v spraševanju vesti in duhovni pogovor, ko svoje težave izrazi − prelije v besede in jih tako že sam bolje spozna. Potrebuje tudi stalno duhovno osebno vodstvo, v katerem mu od Boga in Cerkve postavljen pomočnik pomaga bolje razumeti samega sebe in spoznati Božjo voljo. Najbolj pa potrebuje Božjega odpuščanja. To mu lahko zagotovi v Jezusovem imenu in v imenu Cerkve le duhovnik. 

V očeh vere ni na tem svetu večjega zla, kot je greh. Za odpuščanje grehov je moral Božji Sin trpeti in umreti na križu. Za vse druge čudeže, ki jih je Bog storil, je samo rekel besedo, in je nastalo, se zgodilo, za odpuščanje naših grehov pa je moral iti v smrt. Torej je to največji in najpotrebnejši čudež, ki se vedno znova ponavlja pri vsaki spovedi. Seveda se to ne dogaja samodejno, brez našega sodelovanja. Spovednica ni avtomat v katerega brezosebno povemo svoje grehe in v zameno dobimo odvezo. Pomembna je priprava, v kateri se nam pokaže boleča razlika med Božjim redom in našim grehom, to nas običajno vodi v obžalovanje in trdni sklep, da iz vsega svojega srca hočemo drugače živeti. Pri spovedi so mi grehi odpuščeni, toda grešne navade in grešna nagnjenja ostanejo. Zadoščevanje ali pokora je spreminjanje slabih navad ali razvad v dobre navade, ki jih imenujemo tudi kreposti.

Duhovni učinki spovedi so: sprava z Bogom, sprejetje Božjega odrešenja, sprava s Cerkvijo in vključitev v krog milosti, ki ga Cerkev upravlja, odpustitev večnih kazni, ki jih za svoje grehe zaslužimo, mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba, povečanje duhovnih moči za krščanski boj.  

Človek prihaja od spovedi lahek kot angelček. V ozadju pa ga že spremlja hudič, ki ga kmalu spet prelisiči. Temu zapeljevanju in temu boju se v tem življenju ne bomo mogli izogniti, ob koncu sveta pa bo Kristus kot poslednji zmagovalec vse prenovil. Amen.

 

1. adventna nedelja

Iz 63,16−17.19; 64,2−7; 1 Kor 1,3−9; Mr 13,32−37

 

Nihče ne ve ne dneva ne ure

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar − zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori − , da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«

 

Človek, zbudi se!

 

Ali ste že kdaj imeli hude sanje, ali vas je tlačila mora? Preganjali so vas hudobneži, tekli ste, kolikor ste mogli. Vse ste poskušali, da bi se jih znebili, vendar jim niste mogli pobegniti. Nekaj časa ste se uspešno skrivali in bežali pred njimi, potem pa so bili vedno bliže in bliže. Zanka se je zatiskala. Vedno manj možnosti ste imeli, da bi jim pobegnili. Končno so vas stisnili v kot. Radi bi bili drugje, radi bi našli poslednji izhod, ki ste ga že tolikokrat, a sedaj ga ni bilo. Radi bi prebili zid in se znašli v drugem prostoru, toda nič niste mogli. Vse, kar ste lahko junaškega naredili, je bilo to, da ste dvignili glavo in pogledali svojemu koncu naravnost v oči. Kaj so vam hoteli narediti? Kaj ste naredili vi? Ste odreveneli ali kričali?

Mogoče ste hoteli pobegniti pred kako drugo nevarnostjo. Bili ste privezani na železniške tire in iz daljave se je približeval vlak. Slišali ste njegov žvižg in občutili lahno potresavanje in brnenje tirov. Hoteli ste se izmuzniti iz primeža, a ni šlo. Zvezane roke in noge so vas bolele, vlak pa je bil vedno bliže. Bili ste popolnoma nemočni. Svojih udov niste mogli niti premakniti. Ostalo vam je le še nekaj sekund življenja. Kot da vas vlakovodja ni opazil. Postali ste histerični, kričali ste, da bi se vlak ustavil, ta pa je vozil, vozil. Pred vami se je pojavil kot gora, ki vas bo v trenutku prerezala in zmlela.

Kaj se je v prvem in drugem primeru zgodilo na koncu? Premetavali ste se na ležišču. Bili ste preznojeni. Kričali ste in klicali na pomoč. Končno ste se zbudili. Samo to vas je lahko rešilo nočne more. Prav to naj bi se zgodilo v letošnjem adventnem času. Zbuditi bi se morali iz zasanjanosti v ta svet. Iz mišljenja, da je ta svet pravi svet. Življenje na tem svetu neizbežno pelje v konec, v smrt, v uničenje. »O da bi predrl nebo in stopil dol,« (Iz 63,19a) lahko molimo samo v spoznanju, da so upi v ta svet blodne sanje. Če bomo spali, nas bo Gospodov ob svojem prihodu našel nepripravljene. Prišel bo takrat, ko ne bomo mislili in ko ga ne bomo mogli sprejeti; ko bi mu radi ušli, pa to ne bo mogoče. Zaključek evangelija se glasi: »Bodite budni!« Prejšnji prevod se je glasil: »Čujte!« To besedo še vedno narečno uporabljajo Kraševci namesto besede slišati. Čuti pomeni biti pozoren − poslušati. 

Bog prihaja kot naš oče, ki ga ljubimo in katerega prihoda se veselimo, po drugi strani pa se ga tudi bojimo, če nismo delali, kar nam je naročil. Kako žalostno bo, če bo ob Jezusovem prihodu tako, kakor pravi prvo berilo: »Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš, kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena« (Iz 63,19b). Če kristjani ne bomo pozorni na Božji prihod, kdo nam bo vladal, kdo se bo prebudil, da bi se držal Gospoda, kdo bo klical Gospodovo ime?

Morda nas današnja Božja beseda nekako vseeno uspava, ko nam pravi, naj stražimo in naj se pustimo Bogu in njegovi milosti oblikovati kot glina v lončarjevih rokah. Mislimo si, da Bog zahteva, da smo pasivni, da samo sedimo in čakamo. Vendar ni tako. Božja beseda nam samo pravi, da čas Gospodovega prihoda ni odvisen od našega truda. Uspešnost našega dela tudi ni odvisna samo od naše iznajdljivosti, prizadevnosti in sposobnosti, ampak od Boga. Dolžni smo se dati Bogu na voljo in delati, kar nam je naročil. Pripravljeni bomo, če bomo vztrajali v tistem, kar nam je bilo naročeno; če bomo posnemali Kristusa, ki je vedno isti, vendar vedno nov. Verjetno imamo tudi mi svoje načrte, kot so jih imeli že mnogi revolucionarji in humanisti pred nami, kako bi prihod Božjega kraljestva pospešili, vendar se je vedno pokazalo, da smo ga, ko smo delali mimo Boga, samo podaljšali.

Kot glina v lončarjevih rokah smo zlasti takrat ko smo popolnoma nemočni in nas Bog − lončar tudi s trpljenjem preoblikuje po svojih zamislih. Z vdanim prenašanjem trpljenja lahko naredimo več, kot bi s spreminjanjem sveta po svojih zamislih.

Mlajši glasbenik je prinesel Rossiniju partituro svoje opere, ki jo je sam zložil. Prosil ga je, da bi jo pregledal in ocenil. Maestro mu je čez nekaj dni odgovoril: »V vaši operi je marsikaj novega in tudi veliko dobrega.« »To me pa zelo veseli,« je bil mladi avtor ves srečen. »Je pa v njej tudi velika pomanjkljivost,« je nadaljeval Rossini. »Kaj pa?« »Tisto, kar je novo, ni dobro in tisto, kar je dobro, ni novo.« Dobro je bilo torej tisto, kar je bilo prepisano. Drugo je bilo sicer novo, vendar zanič. Tako je tudi v našem življenju. Mislimo si kaj bomo lepega in novega odkrili ali naredili, vendar vse skupaj ni nič in nas dostikrat pelje nazaj, nas ponižuje in onesrečuje. Dobro je samo tisto, kar je v skladu z Božjo voljo. »Nihče ni dober kakor samo Bog,« pravi Jezus bogatemu mladeniču. Spati pomeni pozabiti na Boga in misliti, da sami zmoremo bolje, kot nam predlaga Jezus. Sodoben človek je zasanjan v svoje uspeha in sposobnosti. Človek, zbudi se! Poglej, kam te bo to pripeljalo!

Rečeno nam je bilo po Feuerbachu, Marxsu in drugih sodobnih učiteljih, ki še vedno ponavljajo njune neumnosti, da je vera opij za ljudstvo, da človeka uspava in ga pušča neprebujenega na voljo vsem mogočim izkoriščevalcem. Res je ravno nasprotno. Človek, ki je zasidran v Bogu, se lahko najuspešneje upira vsem mogočim populizmom.

Napredek znanosti in tehnike in razvoj vseh mogočih sposobnosti človeka uspava v misli, da se bo sam odrešil in si pomagal, da za svojo srečo ne potrebuje Boga. Zmotno se je zasanjal v svoje zemeljske uspehe, ki da bodo rešili vse trpljenje, zlo in skrivnosti bivanja. Ali nimamo zaradi tega vsak dan več nočnih mor? Ne bežimo od problemov, kot da jih ni; kot da imata znanost in razvoj tehnike nesluteno prihodnost, da nam bo vedno šlo samo navzgor kot posameznikom, narodu in civilizaciji v bleščečo prihodnost na tem svetu. Prej ali slej bomo stisnjeni v kot.   

Človek je šel od doma in zapustil oskrbo hiše svojim služabnikom. Vsak naj bi imel svoje delo in odgovornost. Zamislite si, da greste na počitnice in skrb za hišo zaupate prijateljem. Eden naj bi skrbel za pošto in varnost, drugi za rože in vrt, tretji za domače živali. Pa bi vsi ob svojem delu pozabili na hišo, rože in vrt ter na živali. Vse bi »pocrkalo« − verjetno tudi vaše prijateljstvo z njimi. Kaj pa naj bi naredil naš nebeški Oče z nami, če pozabimo, da smo na tem svetu samo varuhi in oskrbniki do Jezusovega prihoda? 

Bodimo torej budni! Pustimo se oblikovati in usmerjati Bogu, ne modi in mnenju tega sveta. Oblikujmo podobo tega sveta mi sami s svojo pokončno držo. S pomočjo Božje besede si ustvarjajmo kritično mnenje do vsega okrog sebe. Živimo v tem trenutku. Ne objokujmo zgodovine in ne sanjajmo o prihodnosti. Živimo v polnosti in odgovornosti svoj trenutek življenja do Gospodovega prihoda. Amen.   

 

 

34. nedelja, Kristus kralj

Ezk 34,11−12.15−17; 1 Kor 15,20−26.28; Mt 25,31−46

 

Sodba ob koncu časov

25,31 »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva.

32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov.

33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!

35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,

36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹

37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?

38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli?

39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹

40 Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

41 Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!

42 Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti,

43 tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹

44 Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹

45 Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹

46 Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

 

Božja podoba

 

Današnji evangelij, na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, nam govori o tem kdo bo zveličan, torej o najvažnejšem vprašanju, saj bo od odgovora nanj odvisna vsa naša večnost. Da ne bi stvari poenostavljali z rekom: »Dovolj je, da delaš dobro, drugo ni važno,« se moramo spolniti tudi na besede, s katerimi je Jezus po vstajenju poslal svoje učence oznanjat. Evangelist Marko je zapisal: »Rekel jim je: ›Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen‹« (Mr 16,15−16). In podobno pravi evangelist Janez: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza« (Jn 3,36). Torej potrebna je vera in dobrota ali vera v Dobro, da želim in hočem delati dobro, da se dobro splača, čeprav pravijo, da je dobrota sirota in ne bo nikoli ustrezno poplačana na tem svetu. Dobrote ne delamo zaradi plačila, ker potem sploh ne bi bila dobrota, zanjo je potrebna vera. Ni res da si lahko ravno tako dober tudi, če »ne greš k sveti maši«. Če bi bilo tako, potem se Jezusu ne bi bilo potrebno učlovečiti in umreti za nas na križu, ker bi bili brez njega lahko ravno tako dobri. Vera je tesno povezana z dobrimi deli, jih podpira in osmišlja. Dela so izraz vere in iz del se kaže vera.

Tisti na desnici niso delali dobrega zato, da bi bili kdaj poplačani, ampak zaradi človeka, ki je potreboval pomoč in to je najlepše in najboljše. Tisti na levi pa so mislili, da ne delajo ničesar slabega, zlasti ne Jezusu, če lepo skrbijo sami zase in vse druge pustijo pri miru.

Stara irska legenda pripoveduje o kralju, ki ni imel otrok. Sklenil je, da bo svoje kraljestvo dal tistemu, ki bo imel največjo ljubezen do bližnjega. Razglas je prišle tudi do mladeniča, ki je v resnici imel veliko ljubezen do bližnjega, toda bil je ubog, ker je vedno vse razdal revežem. Ni imel spodobne obleke in ni imel denarja, da bi si lahko nakupil živeža za dolgo pot do kraljevega gradu. Notranji glas pa mu je govoril naj se prijavi na kraljevo avdicijo.

V molitvi je zaupal stvar Bogu in ga prosil tudi za vse potrebno, kar bo potreboval za na pot. Res se je vse nekako našlo. Ko je bilo vse pripravljeno je odpotoval. Po dolgem potovanju, ko je ravno uzrl grad na hribčku je zagledal zraven sebe ubogega starega reveža. Berač je proseče iztezal svoje roke proti njemu govoreč: »Lačen sem in zebe me. Imaš kaj tople obleke in kaj hrane?« Mladenič je bil ganjen ob pogledu na berača. Dal mu je svojo novo toplo suknjo in hrano, ki jo je hranil za pot domov. Berač pa mu je dal svoj star raztrgan jopič. Nekako negotov je mladenič v razcapanem jopiču brez svoje cule prispel do gradu, da bi lahko vsaj videl kdo bo prejel krono. Ob vhodu v grad pa ga je pričakala straža in ga peljala v sobo za goste. Po dolgem čakanju so ga peljali na sprejem h kralju. Pred prestolom se je globoko priklonil, ko pa se je vzravnal je komaj verjel svojim očem. »Saj vi ste obcestni berač.« »Tako je,« je odgovoril kralj. »Zakaj ste mi to storili?« je vprašal mladenič. »Moral sem ugotoviti ali res ljubiš svojega bližnjega,« je odgovoril kralj in mu posadil krono na glavo.    

Čeprav je zgodba pravljica ima isto sporočilo, kot današnji evangelij. Ljubezen se pokaže takrat, ko ljubimo tiste, ki nam ne morejo povrniti ali celo tiste, ki so naši sovražniki. To so skoraj vedno tisti, za katere bi lahko rekli: »Saj bi si lahko pomagali, zakaj si ne?« So čudaki ali vsaj čudni, lahko celo smrdljivi, odvratni, lahkomiselni, omejeni, niso premislili, da se jim lahko kaj takega zgodi. Sodobna družba in državna uprava takih ljudi, kot sloj, ne ukinja, kakor nam zatrjuje, ampak proizvaja. Danes se je vedno težje pripraviti na življenje. Zahteve so vse večje na vseh področjih: za vožnjo z avtom, za službo. Podjetja potrebujejo vedno bolj visoko strokovno usposobljene delavce. Tudi kmetom ni več tako lahko kot včasih. Kmet mora biti danes kemik, biolog, veterinar, mehanik, birokrat, komercialist … Obenem pa so otroci prikrajšani za najosnovnejše, ljubezen, vzgojo, smisel, starše, zato ni čudno, da je vedno več ljudi izločenih, odpisanih, ker ostajajo zadaj in jih družba ne potrebuje. Ravno v teh smo dolžni prepoznavati Kristusa. »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« ( Mt 25,40). Ni dovolj, da poskrbimo za telo, ampak da s skrbjo za telo človeku vrnemo njegovo božje dostojanstvo, da se ob tem nasiti tudi z ljubeznijo, ker je s telesnim pomanjkanjem izgubil tudi to, da to naredimo, kot bi naredili Jezusu, da v njih prepoznamo božjo podobo – Jezusa. Dobrota je zmožna zopet vzpostavljati, zaradi greha porušeno ravnotežje v svetu in zmaličeno bogopodobnost človeka.

Lačne nasičevati pomeni Jezusa nasičevati. Isto velja tudi za druga dela usmiljenja: žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati, kakor jih naštevamo v katekizmu. Nikjer drugje v svetem pismu ni kakšna stvar bolj poudarjena kot ta, saj se na dolgo ponovi kar štirikrat, da bi si jo lažje zapomnili, pa tudi in še bolj, da bi Jezus poudaril njeno veljavo, saj je od njenega izvrševanja odvisna vsa večnost. Apostol Pavel zraven telesnih del usmiljenja našteva tudi duhovna dela usmiljenja. Po katekizmu se glasijo tako: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Tem naše pomoči potrebnim pomagajmo odkrivati njihovo božje dostojanstvo. Ustvarjeni smo bili po božji podobi, z učlovečenjem pa je Bog dobil še konkretnejšo podobo v vseh potrebnih. Videti potrebne pomeni videti Jezusa. Radi bi videli Jezusa, prezremo pa potrebne. Ni res, da bi radi videli Jezusa, če prezremo potrebne.

Še nekaj primerov iz Svetega pisma, kjer bomo lahko videli kako je vero in dobroto povezoval Jezus. Dvanajst let krvotočni ženi, ki se je dotaknila njegove obleke, rekel: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je rešila« (Mt 9,22). Slepa je vprašal: »›Ali verujeta, da morem to storiti?‹ ›Da, Gospod,‹ sta mu dejala. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: ›Zgôdi se vama po vajini veri!‹« (Mt 9,28−29). Hromemu je odpustil grehe. »In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ›Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!‹« (Mt 9,2). Potem pa ga je tudi telesno ozdravil, da bi vedeli − verovali, da ima Sin človekov na zemlji oblast odpuščati grehe.

Moža s suho roko je ozdravil v soboto in s tem pokazal, da je postava v službi ljubezni (prim. Mt 12,9−14).

Jezusa je stiska ljudi ganila do srca in je nanjo odgovarjal s svojo dobroto. »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Zato je tudi nas pritegnil k delu z naročilom naj prosimo za pastirje. Učencem je ukazal naj dajo množici jesti in jo je potem, z njihovo pomočjo, nasitil (prim. Mt 14,13−21). Ozdravil je bolnika, ki ni imel nikogar, v kopeli Betezdi. »Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: ›Bi rad ozdravel?‹« (Jn 5,6) in ga je ozdravil. Potolažil je vdovo iz Naima: »Ne jokaj!« (Lk 7,13) in ji potem obudil edinega sina. Podobno je tolažil Marto in obudil njenega brata Lazarja. Prej pa ji je utrdil vero v večno življenje in se pred grobom zjokal (prim. Jn 11,17−45). Učitelju postave, ki je hotel vedeti kaj naj dela, da doseže večno življenje, je odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu in mu rekel naj tudi on tako dela. V priliki sta oropanega in napol mrtvega popotnika videla najprej duhovnik in levit, vendar sta šla mimo. Samarijan pa ga je »zagledal in se mu je zasmilil« (prim. Lk 10,25−37). Primerov je še veliko. V vseh Jezus odgovarja na duhovno ali telesno stisko ljudi. Budi vero, ki jo delno že predpostavlja in lajša trpljenje. Jezus je sočuten, stiska ljudi ga gane, da pomaga. Bodimo taki tudi mi, da bomo dosegli večno življenje. Amen.

 

 

 

33. navadna nedelja

Prg 31,10−13.19−20.30−31; 1 Tes 5,1−6; Mt 25,14−30

 

Prilika o talentih

25,14 »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.

15 Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.

16 Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih.

17 Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga.

18 Oni pa, ki je prejel enega, je šel, kopal jamo in skril denar svojega gospodarja.

19 Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun.

20 Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹

21 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

22 Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹

23 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

24 Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.

25 Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹

26 Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul?

27 Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.

28 Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset;

29 kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.

30 Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

 

Tvegati?

 

Bog se nam danes predstavlja kot bogataš, ki razdeli svoje premoženje med tri borzne posrednike, vsakemu po njegovih sposobnostih in odpotuje v drugo deželo. Ob vrnitvi pa strogo kaznuje služabnika, ki se je bal tvegati in trgovati na borzi življenja. Kristjan brez poguma je brez življenja in možnosti za uspeh. Bog nas spodbuja, da se angažiramo in do kraja tvegamo, da imamo vse za izgubo zaradi njega, da izgubimo svoje življenje, da bi ga v Kristusu lahko spet našli. Vrstico 29 »kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima«,  kot povzetek evangelija, moremo razumeti v luči magnifikata, kjer Bog deluje ravno nasprotno. »Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,53). Razlika je v tem, da so prvi bogati za Boga, drugi pa za ta svet; prvi bogati za druge, drugi pa zase.

Danes je za mnoge, zlasti mlade, problem se angažirati, obvezati, odločiti za karkoli. Hočejo vse zadržati zase, nočejo tvegati ne s poklicem ne s poroko ne z otroki ne s kakšno obveznostjo v župniji … Živeti pomeni rasti, napredovati in dajati sadove. To pa vključuje tudi pogoste spremembe in tveganja. Tvegaš, če se izpostaviš za Kristusa, če ga preklinjajo, tvegaš, če se postaviš za bližnjega, če ga zatirajo, a če ne narediš nič je isto, kot da si zakopal svojo vero in ljubezen. Pri vseh krajah in malverzacijah o katerih vsak dan poslušamo, bi bilo morda varneje, da bi svoje bogastvo zakopavali kot včasih, toda to bi postal »mrtvi kapital«, ki ne bi prinašal nobene rasti. Kristus pa hoče, da tvegamo, trgujemo in božje kraljestvo širimo.

Gospodar Jezus Kristus je za nas dal vso ljubezen in tudi življenje. Tvegal je do zadnje kaplje krvi, brez rezerve in omejitev. Tretji služabnik je to spregledal. Hotel je sposobnosti, materialne dobrine, ljubezen in življenje zadržati zase, zato jih je v resnici izgubil. Hotel je, da bi bilo dovolj, da ničesar slabega ne naredi, to je, da ne izgubi ubogega talenta, toda Jezus ga imenuje malopridni služabnik, ki je vedel, da to ne bo dovolj, ker sam pravi, da njegov gospodar hoče tudi tisto, kar ni sejal. Bog hoče, da porabimo vse sile in talente, kolikor smo jih prejeli: pet, dva ali enega, za rast božjega kraljestva. Vse drugo je zanj malopridnost.

Človek ne išče dela in ne dela zgolj zaradi dela samega, ker bi ga to tako veselilo, ampak mu to Bog nalaga po vesti. Dela zato, ker bo na ta način lahko v ljubezni služil bližnjemu in Bogu in s tem izpolnjuje naročilo, ki ga je od Boga prejel že ob stvarjenju. »Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, … še ni bilo človeka, da bi polje obdeloval« (1 Mz 2,4−5). »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ›Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!‹« (1 Mz 1,26−28). Človek lahko dopolnjuje stvarstvo, ga upravlja in uresničuje svojo bogopodobnost z delom. Ne gre zgolj za zaposlenost, samo da dobimo denar, ampak za počlovečenje sebe in družbe. Statistika kaže, da najnižji sloj, ki ne more dobiti dela in najvišji sloj, ki ne dela, ker mu ni treba, najbolj telesno in duševno oboleva. Če človek ne uresničuje poslanstva, ki mu ga je Stvarnik namenil, mu tudi tisto, kar je prejel polzi skozi prste. Zato je resničen pregovor, da je lenoba vseh grdob grdoba. Apostol Pavel pa poudarja: »Kdor noče delati naj tudi ne je« (2 Tes 3,10). Kdor ne je pa umre, torej sv. Pavel obsoja lenuha na smrt.

Prva naloga, ki jo je Bog dal človeku in jo Slovenci slabše izvršujemo, pa je rojevati otroke. Koliko zakoncev bo lahko s ponosom reklo: »Glej Gospod, življenje si nama podaril, dva nova sva pridobila.« Koliko jih bo takih, ki bodo rekli življenje si mi dal in porabil sem ga sam zase, ker ga za drugo ni bilo vredno porabiti.

*      *      *

Mlada mati Ana je rodila prvega otroka Toneta, a le mesec dni po rojstvu je oče in njen mož Janez umrl v avtomobilski nesreči. Ljudje so z Ano in njenim sinom sočustvovali in so ji hoteli pokazati naklonjenost in privrženost tudi z različnimi darili. Star upokojen profesor, ki so ga ljudje klicali Doktor, pa je Ani zagotovil, da bo vse življenje molil za karkoli bo ona določila, da je potrebno. »Ali lahko malo premislim?« ga je prosila. »Seveda,« ji je odgovoril. Na dan krsta pa mu je na uho zašepetala svojo željo: »Želim, da molite zato, da bi mojega otroka vedno vsi imeli radi.« »Dobro.« In profesor je molil. Držal je obljubo in Bog jo je tudi, ker so dečka res vsi imeli radi. Vedno je bil med najpriljubljenejšimi. Tudi če ni bil najboljši, najpametnejši so mu vse oprostili in ga tako rekoč nosili po rokah. Prišel je čas, ko je šel na faks in mama se je zbala zanj. Kako bo v novem kraju, kako se bo znašel. Tukaj so ga vsi poznali in so mu pomagali, da mu je šlo vse kot po maslu, toda kako bo drugje. Božji blagoslov pa je deloval tudi v drugem kraju. Tone je dobil dobro štipendijo in bil je priljubljen pri učiteljih, dekleta so ga obletavala in sorodniki niso pozabili nanj. Tako se je domov vrnil celo s svojim avtom. Pohajkoval je s prijatelji in skoraj pozabil na osamljeno mamo, ki ga je pogrešala.

Njegovo srce je bilo vedno bolj prazno. Vse mu je postajalo vedno bolj odvratno in dolgočasno. Nekega večera, ko je bil že vsega sit in ni vedel več kaj bi, si je v kozarec natočil smrtonosno dozo omamne tekočine. Toda zgodilo se je, verjetno zaradi duhovnega sorodstva, da je ravno takrat na vrata potrkal Doktor.

»Že dolgo se nisva videla. Kako je s teboj? Nekam raztresen se mi zdiš. Kaj je s teboj?« ga je nagovoril.

»Vsega imam dovolj. Prijatelji in drugi ljudje so dobri z menoj, vendar sam v sebi nisem srečen. Sploh ne vem, če imam lahko koga rad. Najbrž še tega nisem sposoben.«

»Pred mnogimi leti, ob tvojem krstu, sem tvoji materi obljubil, da bom molil za njeno željo v zvezi s teboj in ta je bila, da bi te vsi imeli radi. Mogoče to ni bila najboljša ideja.« »Mogoče bi bilo boljše,« je nadaljeval Tone, »da bi molili, da bi lahko jaz imel koga rad.« »Ali naj spremenim moj namen molitve?« ga je zaskrbljeno vprašal Doktor. »Da, prosim vas, če lahko molite, da bi jaz lahko koga ljubil.« »Upam, da se bodo stvari na ta način izboljšale,« je odgovoril Doktor. »Jaz si tudi srčno želim,« je zaječal fant.

In res so se stvari začele izboljševati, toda ne takoj, najprej so se poslabšale. Fanta so, ker je izgubil svoj šarm, začeli zapuščati prijatelji, v bistvu za nobenega ni bil več zanimiv. Za vsako stvar se je moral boriti vsaj tako težko ali pa še bolj kot drugi. Mnogi so zahtevali proti usluge za tisto, kar so mu v preteklosti naredili zastonj. Ker ni mogel vsega poplačati so ga za tri mesece celo zaprli. V ječi ga ni obiskal nihče in zaporniki so bili do njega še posebej kruti. Ko so ga izpustili, je bil brez denarja, osamljen in bolan, toda prav takrat se je odločil, da bo začel skrbeti za svojo mamo. Prav takrat je mama prvič okusila njegovo ljubezen. Počasi je ozdravljal. Začel je delati v vrtcu in otroci katerim se je popolnoma posvetil, so ga vzljubili. Nekoč mu je nek otrok razlagal, da je njegova mama sama in potrebuje moža in tudi on, da potrebuje očeta, ker mu je oče umrl. Obiskal ju je in ugotovil, kako dobra sta in kako bi bili lahko vsi skupaj srečni. Fant jima je dal ljubezen, ki sta jo oba prav tako nujno potrebovala kot on sam. Iz fanta je postal mož in uspešen poslovnež v Jezusovem pomenu besede. Vse svoje talente je vložil na borzi življenja in že je vesel gledal kako so mu prinašali dobiček. Amen.

 

 

32. navadna nedelja

Mdr 6,12−16; 1 Tes 4,13−18; Mt 25,1−13

 

Prilika o desetih devicah

25,1 »Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.

2 Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.

3 Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.

4 Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.

5 Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

6 Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹

7 Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.

8 Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹

9 Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹

10 Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla.

11 Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹

12 On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹

13 Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

 

Nenapovedana inventura

 

Ste že kdaj zamudili kakšno pomembno stvar? Npr. letalo, ki vas bi peljalo na eksotične počitnice o katerih ste toliko časa sanjali in za katere ste tako varčevali. Če ste, ste bili podobni nespametnim devicam, ki niso imele nobenega rezervnega olja, vi pa ne nobenega rezervnega časa. Potem vam je bilo gotovo žal in ste se tolkli po glavi, zakaj niste šli prej od doma in zakaj niste upoštevali, da se na poti lahko zgodi tudi kakšen zastoj. Vedno se lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Lahko bi pozabili dokumente.

Predstavljate si, da bi prišli do steklenih vrat, ki so se ravno pred vašim nosom zaprla in vas ne pustijo več naprej. Na drugi strani bi nemočno opazovali potnike, ki se vkrcavajo na letalo, vi ste pa zaklenjeni zunaj. Vašega trkanja in kričanja noče slišati nihče. Pri potnikih zbuja posmeh, privablja pa tudi že organe reda. Morali se boste sprijazniti, da boste ostali zunaj, čeprav bi si še tako radi želeli na drugo stran. Življenja se ne da obrniti nazaj.

Na podoben način pride tudi zadnji trenutek življenja. Tudi takrat, bi radi ustavili čas, ga obrnili nazaj, pa to ni več mogoče, kar je narejeno je narejeno. Tako kot je nepredvidljivo naše življenje, je nepredvidljiva tudi naša smrti. Eno pa je matematično gotovo, če smo vedno pripravljeni nanjo, nas ta ne more presenetiti. Če nismo nikoli pripravljeni, nas bo gotovo presenetila. Če smo le polovico časa pripravljeni nanjo, je teoretično polovico možnosti, da nas preseneti. Skratka kakršno je življenje, takšna je tudi smrt in večnost. Z našim življenjem in našo večno usodo pa se ne splača in se tudi ne spodobi igrati rulete. Najpomembnejše ob smrti ne bo kakšni smo bili, ampak kakšni bomo v tistem zadnjem trenutku. Naš zadnji trenutek je sedaj. Kakšni smo sedaj? Smo pripravljeni?

Štirinajstega avgusta leta devetinsedemdeset je v Italiji nenadno in slovito izbruhnil vulkan Vezuf. Pod sabo je v šest metrski pepel pokopal starodavno mesto Pompeje. Mesto so začeli izkopavati leta 1860. Do trenutka izkopa je bilo vse nedotaknjeno, vse je bilo dva tisoč let kot zabetonirano v vulkanskem pepelu in lavi. Sadje je še imelo svoj vonj in hrana je bila še na istem mestu kot ob izbruhu vulkana.

Ob izkopavanju so se začeli pojavljati ganljivi prizori. Ljudje so v času nesreče obstali kot okameneli ujeti v pepelu. Arheologi so po 2000 letih njihova trupla odstranili, prazen prostor pa napolnili z mavcem. Tako so dobili točno podobo o njihovi velikosti in drži v trenutku nesreče. Mlada mati, ki k sebi privija otroka. Rimski vojak, ki je ostal pokončen na svojem stražarskem mestu v popolni vojaški opremi. Tretja podoba je mož z mečem, ki ima pod svojimi nogami zaklad, okrog sebe pa pobite tatove, ki so mu, v splošni zmedi zaradi nesreče, hoteli zaklad ukrasti. Kot bi ob predvajanju filma ustavili filmski trak. Vse je bilo končano, čeprav ni bilo še konec zgodbe. Gledalci bi lahko od kinooperaterja zahtevali denar nazaj, ker niso videli konca. Kako bi se šele pritožili igralci, če bi se mogli.

Življenje gre svojo pot in vendar ga tu in tam preseka »skok iz zasede« in zdaj izgine eden, zdaj drugi, lahko jih odide tudi več hkrati. Kaj narediti? Nenadnega prihoda smrti se ni mogoče ubraniti. Edino zdravilo je, da se nanjo pripravimo, da nas bo našla čuječe, da ne bomo odšli s sveta praznih rok.

Vsak dan imamo na voljo veliko bogastvo časa. Kaj naredimo z njim? Ga koristno uporabimo ali zapravimo?

Zamislite si, da bi vam nek ekscentrični bogati daljni sorodnik zapustil velikansko bogastvo. V oporoki pa so tudi omejitve. Vsak dan smete porabiti le 86.400 eur, toda če jih ne porabite, vam jih vseeno vzamejo od zneska dediščine. Za ves denar, ki ga porabite, ne glede kaj delate z njim, morate prinesti banki račune. Kako bi ga porabili? Če denarja ne morete prenesti na drug bančni račun, boste pametno storili, če boste zanj vsak dan kupovali karkoli koristnega.

Zgodba je podoba našega življenja. Vsak dan smo dobili od Boga podarjenih 86.400 sekund. Kaj delamo z njimi? Ali nam jih samo jemljejo od podarjene vsote ali pa zanje kupujemo trajne vrednote kot so: mir, pravičnost, dobrota, prijateljstvo, ljubezen …?

Nespametne device niso za zemeljske dobrine nakupile nebeških, zato so bile njihove posodice prazne. Ob koncu življenja pa ni mogoče bližnjemu posoditi ne časa, ne tistega, kar lahko nesemo na drugo stran.

Z nespametnimi devicami meri Jezus na tiste ljudi, ki živijo le za sedanji trenutek in nimajo pred očmi končnega cilja. Pomembno jim je, da sedaj svetilka gori. Na prihodnost ne mislijo. Mislijo si, sedaj mi gre dobro, s tistim, kar me spravlja v slabo voljo se ne bom vznemirjal.

Preudarne device pa so ljudje, ki mislijo na prihodnost, na svoj končni cilj. Zavedajo se, da je nebeška svatba odvisna od njihovega sedanjega življenja in že sedaj živijo pod vidikom večnosti. Svoje upanje stavijo na Gospoda ne nase in ta svet. Po svojih močeh pripravljajo pot Gospodu.

Prilika o desetih devicah postavlja vprašanje vsakemu izmed nas, kako je z oljem v naših svetilkah?

Kako hudo je, če nam sredi neznane in neobljudene dežele zmanjka bencina ali nafte v avtomobilu. Ali če nam sredi zime zmanjka kurilnega olja za centralno kurjavo in nimamo denarja, da bi si ga lahko kupili, hujše bi bilo, če ne bi mogli, tako kot mnogi starši v revnih deželah, kupiti hrane za svoje otroke. Najhuje pa je, če nam ob smrtni uri zmanjka posvečujoče milosti in olja dobrih del.

Olje v svetilkah imamo, če kljub krivicam ali razočaranju, ne obupamo. Če živimo iz moči vere in zato vztrajamo. Marsikdo si je življenje v zakonu, službi, državi, v župniji … drugače predstavljal. Potem ko se sreča s sebičnostjo, omejenostjo in celo z zlobo, žalosten ugotavlja, nisem mislil, da bo tako. Ni računal na greh. Če ima v svojem srcu Jezusa, bo kljub vsemu delal dobro. To olje milosti bo njemu in njegovi okolici razsvetljevalo pot v srečno večnost. Amen.