Preskoči na vsebino


18.4.2021

3 . velikonočna nedelja

Apd 3,13−15; 1 Jn 2,1−5; Lk 24,35−48

 

Jezus se prikaže učencem

Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.

 

Privid ali vstajenje

 

Na velikonočno jutro so za apostole, kakor tudi danes za nas, postala še bolj aktualna vprašanja, ki si jih človek postavlja odkar je na svetu. Zanje in za nas so odločilni odgovori na naslednja vprašanja: Ali je s smrtjo vsega konec? Morda smo se zaman trudili? Ali smo zapravili svoje življenje? So bila ta tri leta, ki smo jih preživeli z njim, kratkotrajna nora pustolovščina? Ali je ta Kristus, za katerim smo šli, goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo nadaljnje življenje je bilo odvisno od odgovorov na ta vprašanja. In tudi vse življenje človeštva.

Kajti od tega dne dalje, od velikonočnega jutra dalje, se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za ene je Kristus umrl, in ker po njihovem mrtvi ne vstajajo, jim ne pomeni ničesar. »Če Kristus ni vstal…«, tedaj so nebesa zaprta, potem je zemlja kraljestvo teme in smrti. »Še smo v grehih« (1 Kor 15,17).

Za druge je Kristus umrl in vstal od mrtvih. Za te je premagal smrt in jim omogočil življenje tudi po smrti, v onstranstvu, pri Bogu. Od nas je odvisno, za katero stran se bomo odločili. Življenje nam kaže, da odločitev za ali proti ni odvisna samo od spoznanja objektivnega dejstva − vstajenja, ampak tudi naše svobodne volje, ki se lahko kljub očitnemu dejstvu, življenju v skladu z njim upira.

Bodimo dosledni, kot je bil dosleden apostol Pavel. Dokler vstalega Kristusa ni spoznal se je z vso močjo boril proti Cerkvi. Po spreobrnjenju pa jo je prav on najbolj razširil. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križ z oltarja, z naših zvonikov, iz naših domov, z znamenj, ki so jih postavili naši verni predniki ob križiščih cest. Izrujte ga, če ga morete, iz svojega srca! Utišajte zvonove, ki pritrkavajo laži. Na več krajih imajo probleme z zvonjenjem in bitjem cerkvene ure. Nekaterim ljudem gre preprosto vse, kar jih spominja na Cerkev, na živce. Če sami nimajo vere nikoli ne bodo mogli razumeti nas vernikov. Vse v zvezi z vero se jim zdi velika nespamet in če Kristus ne bi vstal bi imeli tudi prav. Naše življenje jih vznemirja, zakaj mi živimo drugače, za njih nelogično. Zdi se jim, da je Cerkev najnepotrebnejša ustanova. Drugi se borijo proti Cerkvi zato, ker jim nauk, ki ga Cerkev oznanja sprašuje vest. Tretji se borijo proti njej, ker jim to prinaša politične ali kakšne druge točke priljubljenosti. To je logično in dosledno. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive priče, ker smo proti Bogu pričali, češ, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni« (1 Kor 15,14−15). Tedaj so vsi, ki so zanj dali svoje življenje, od sv. Štefana do današnjih mučencev, umrli zaman in zadnjo besedo bodo imeli krvniki, krivica in smrt.

Ker pa je Kristus vstal, zato se ne borijo proti njemu samo tisti, ki ga ne poznajo, ampak tudi tisti, ki ga poznajo, pa ga nočejo sprejeti. Prvi med njimi je hudobni duh. Boj proti Cerkvi je napovedal že Jezus sam in je tudi njenemu zemeljskemu voditelju obljubil svojo zmagovito pomoč: »Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja (zla) je ne bodo premagala« (Mt 16,18).

Ker je Kristus tretji dan vstal, kakor je napo­vedal, so nebesa odprta, eden izmed nas je vstopil vanje kot zmagovalec. Verige greha so raztrgane. Naša vera ni prazna. Naše upanje je upravičeno in ljubezen je utemeljena. Ker je vstal, kakor je napovedal, zato naj zvo­novi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo. Poljubimo križ in ga postavimo, vzvišenega in ponosnega, v svoja srca in na zvonike! Zaradi vstajenja postane kri mučencev seme novih kristja­nov. Poglejmo prihodnosti v obraz! Ne glejmo na sti­ske in težave, ki jih Cerkev občasno doživlja.

Francoski pisatelj Montalembert pravi:

»Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo, ki jo vklepajo ali izdajajo, ima Cerkev že devetnajst stoletij za­gotovljeno zmago in ›maščevanje‹. Njeno mašče­vanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.«

Danes Cerkev še enkrat ponavlja svetu klic veselja, ki gre iz stoletja v stoletje: »Bratje, Kristus je vstal!«

Cerkev živi iz vstajenja, rojena je iz praznega groba. Vse njeno veselje je velikonoč­no veselje. Ker je Kristus vstal od mrtvih, se odpira življenje vsakomur izmed nas. Stopimo iz noči, da nas bo osvetlil Kristus. »Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi« (1 Kor 15,54).

Sredi smrti je začel delovati Bog. To je temelj našega upanja, da je življenje močnejše kot smrt. Ne le za Kristusa, prvorojenca vstalih, marveč za vse, ki mu sledimo. Človeku ni namenjeno, da konča kot žival.

Sveto pismo v čudovitih slikah opisuje, kako mrtvi vstajajo iz zemlje. To seveda ne pomeni, da se bodo molekule, iz katerih je obstajalo naše telo, spet zbrale. Saj ne gre za oživitev našega zemelj­skega življenja. Sicer pa, kaj pomeni »naše molekule«? Saj se tako stalno spreminjajo. V telesu odraslega ni skoraj ničesar več od sestavnih snovi njegovega otroškega telesa. Gre za dopolnitev poduhovljenega življenja. V 1 Kor 15,31−50 govori Pavel o tem izčrpno in z močnimi podobami. Pokaže, da si vstajenja ne smemo predstavljati kot oživljanja minljivega mesa in krvi. Naše sedanje telo je samo nekakšen osnutek za pravo poveličano telo. Torej ni mišljeno biološko telo, marveč telo človeka, ki je »novo stvarstvo«. Sveto pismo hoče s podobo mrtvih, ki »vstajajo iz grobov«, reči, da bomo v resnici mi sami isti, in vendar drugačni. Tudi Jezus je bil po vstajenju isti, in vendar drugačen, tako da so apostoli vedeli: Gospod je, a ga kljub temu sprva niso prepoznali. Mislili so, da vidijo prikazen. Jezus je lahko prišel pri zaprtih vratih, obenem pa ni bil duh, ker so ga učenci lahko potipali in je z njimi jedel in pil. Za naše zemeljske zakonitosti se je predstavil popolnoma nelogično. Ali je šlo za kakšne trike s klicanjem duhov ali za kakšne psihološke pojave? Da bi si učenci nekaj tako želeli, da bi si to z domišljijo tudi priklicali. V bistvu je bilo nasprotno: ker so bili prepričani, da je za vedno mrtev, ga niso pričakovali in ga tudi niso takoj prepoznali, ampak so sprva mislili, da je navaden človek ali pa prikazen. Bil pa je vstali Kristus, ki je imel moč spremeniti njihovo in naše življenje in tek zgodovine. Dajal je njim in tudi vsem rodovom za njimi in nam, sedanjim kristjanom, moč, da iz njega živimo in se z njim posvečujemo.

Če živimo z vstalim Kristusom, je vse naše življenje en sam praznik tudi, kadar nas obiščeta trpljenje in bolečina. Tako je zapisala žena, ki je izgubila dva sinova in ji je umrl še mož: »Pogosto molim križev pot v cerkvi in grede od postaje do postaje gledam Jezusa, ki je trikrat padel zaradi izmučenosti in teže križa. Vedno znova je vstal in brez tožbe šel naprej proti Kalvariji. Zahvaljujem se Bogu za vero v vstajenje, medtem ko si brišem solze.«

Naše telo ni orodje, ki ga bodo nekoč zavrgli, ko bo izgorelo kot nosilna raketa, ampak je nekaj več. Je »pšenično zrno« za »novo stvarstvo«. Kakor je deležno naše ljubezni v tem življenju, tako bo deležno tudi poveličanja, to je dopolnitve pri Bogu. Amen.

 

Velikonočna vigilija

Mr 16,1−7

 

Jezusovo vstajenje

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedel na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹«

 

Živeti naprej

 

Vsako leto z radostnimi srci obhajamo velikonočne praznike. Vera v življenje se nam obnavlja, kot se obnavlja narava in vsako pomlad spet vzklije novo življenje in kot se vedno znova rojevajo otroci. Ustvarjeni smo po Božji podobi. Še bolj kot v naravo je v naša srca položeno seme neminljivega življenja.

Babica je svojemu vnuku pripovedovala zgodbo o Jezusu. Ko je prišla do križanja, jo je prekinil: »To je strašno. Te zgodbe nočem več poslušati, to sploh ni res.« Babica pa mu je odgovorila: »Počakaj, da slišiš konec.« Ko mu je potem povedala, da je Jezus tretji dan vstal od mrtvih, je želel potrditev: »Babica, saj je to res, da je Jezus vstal od mrtvih?« »Seveda je res in tudi mi bomo enkrat vstali, ker nas bo Jezus obudil.« »Tudi moj dedek?« »Seveda, vsi bomo umrli in vsi bomo vstali od mrtvih.« »To je čudovito, babica, tako lepo mi je sedaj živeti.«

Da, tako lepo nam je sedaj živeti, ker je Jezus vstal od mrtvih in so se izpolnile najgloblje želje, ki jih je položil v naša srca, ko nas je ustvaril.

Ključni stavek Markovega evangelija je povabilo vsem nam, naj gremo z Jezusom v Galilejo, v vsakdanje življenje, na začetek. To pomeni, da je treba z vidika velikonočne skrivnosti brati ves evangelij in vse življenje še enkrat. Z vidika velikonočne skrivnosti dobi življenje nov smisel. Velika noč vse osvetli z drugačno lučjo.

Še je na svetu trpljenje. Prav je, da ga poskušamo odpraviti. Vedno pa to ni mogoče. Človekova narava je po izvirnem grehu nepopolna, ranjena. Z velikim trudom ohranjamo našo bogopodobnost − človeško dostojanstvo. Ustvarjeni smo bili po Božji podobi, greh pa to podobo pači. Kristjani smo pri krstu postali Božji otroci, v nas prebiva Sveti Duh, pa tudi mi trpimo zaradi svojega greha ali nedolžno kot Jezus zaradi krivic, ki nam jih prizadenejo drugi, toda vse to nima zadnje besede. Je samo uvodni del velikonočne skrivnosti.

Za velikim petkom pride velika sobota, na katero včasih kar pozabimo. To je dan smrti, umika in nemoči, da lahko sploh pride do vstajenja. Kot se je Jezus umaknil s tega sveta, tako smo se tudi mi kdaj dolžni umakniti iz svojih ustaljenih tirov življenja. Oditi stran, proč, spremeniti svoje navade, se odpovedati, doživeti nemoč in svojo nepotrebnost, da bi od daleč lahko zavzeli pravo razmerje do življenja in da bi ga lahko začeli znova v velikonočnem jutru.

Ljudje, s katerimi živimo, nas zavračajo, izdajajo, nas pribijajo na križ. Radi bi takoj udarili nazaj, Jezus pa nas uči drugačno pot. Naj nam je ta pot všeč ali ne, je edina, ki nas pripelje v velikonočno jutro. Brez velikega petka in velike sobote tudi velike nedelje ni.

Zrno moramo spustiti v zemljo, da umrje. Mi ga bi tako radi zadržali. Mučijo nas dvomi. Kaj pa, če ga ne bomo dobili nazaj? Kaj bomo počeli brez njega? Ali ga bomo sploh dobili? Zato ga tiščimo zase. Ko potem vidimo druge, kako hodijo s polnimi snopi domov, smo žalostni in mislimo, da se nam godi krivica. »To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6).

Če sploh ne bomo sejali, nam bo zrno vseeno zgnilo. Naše življenje je minljivo. Tudi če ga nočemo darovati, nam bo ob določenem času odvzeto. V življenju trpimo. Tudi če bi se radi trpljenju izognili, nas bo doseglo. Ne moremo mu pobegniti. Raje se obrnimo in se s pomočjo ključa velikonočne skrivnosti zazrimo vanj. Soočimo se s svojimi mejami, strahovi, s svojim trpljenjem.

Tudi žene so hitele po svoji poti, ustaljeni in običajni poti tega sveta. Skrbele so, da bo Jezusovo truplo maziljeno; mučila jih je skrb, kdo jim bo odvalil kamen. Skrbele so za tisoč malenkosti, ki so spričo Jezusovega vstajenja postale brez pomena. Skrb za naše zunanjosti: hiša, avto, delo, zdravje, služba so spričo Jezusovega vstajenja brez pomena. So le kamen, ki preprečuje vhod v grob, kjer nas čaka presenečenje, kjer nas čaka vstajenjska skrivnost. Vse te stvari nas lahko ločujejo in vodijo proč od srečanja z vstalim Zveličarjem.

Dišav, ki so jih žene kupile že navsezgodaj, niso mogle uporabiti. Kamen, pred vhodom v grob, ki jih je najbolj skrbel, pa je bil že odvaljen. Bog je Jezusa obudil, osvobodil. To je tako imenovani čudež odprtja zaklenjenih vrat, ko v življenju ne vidimo nobenega izhoda več. Kamen, zavaljen na izhod, je po Božji moči odvaljen. Jezus je bil osvobojen iz hiše smrti. Prav to se dogaja tudi z nami. Velikonočno jutro nam pripravlja Bog. Ni vedno tako, kot bi ga radi ali kot smo si ga zamislili, ampak kakor nam ga je pripravil Bog, zato je neprimerno čudovitejše. Žene so postale oznanjevalke. Poslane so bile k apostolom s sporočilom, da bo Jezus svoje delo nadaljeval. Može, ki so se iz strahu in slepote izneverili Gospodu, ko je bil v najtežjem položaju, in ga zatajili, naj pokličejo nazaj na pot, po kateri je šel pred njimi.

Velikonočna skrivnost nam omogoča, da svoje življenje živimo naprej, četudi smo ga zapeljali v slepo ulico. Vsi smo poklicani, da drug drugega usmerjamo na pot Jezusove velikonočne skrivnosti. To je pot življenja, to je pot, ki vodi naprej in se nikoli ne konča. Amen.

 

Velika noč

Apd 10,34.37−43; Kol 3,1−4; Jn 20,1−9

 

Jezusovo vstajenje

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov.

 

En mrtev več ali manj?

 

Ruski kozak je imel na fronti prve svetovne vojne dva sina Petra in Gregorja. Nekega dne je s fronte prišlo pismo. Ker ni znal brati, ga je izročil svoji hčerki, da mu ga prebere. Gregorjev oficir mu je sporočal naslednje: »Žal mi je, a moram vas obvestiti, da je vaš sin Gregor padel v bojni akciji desetega julija. Gregorij je bil čudovit, pogumen vojak in umrl je kot junak. Imate veliko razlogov, da ste ponosni nanj itd.«

Novica je očeta v hipu potrla. Začel je bledeti, čez noč je osivel in v nekaj dneh se je vidno postaral. Njegov spomin se je začel mračiti, postajal je čuden in začel je piti.

Pismo je imel shranjeno za ikono v kuhinji in vsak dan ga je vzel v roke ter poprosil hčerko, da mu ga je začela brati. A vedno, ko je prišla do stavka: »Žal mi je, a moram vas obvestiti,…« ga ji je ponovno vzel iz rok in spravil nazaj za ikono. Ko je za njegovega sina domači župnik opravil mašo zadušnico, se je njegovo stanje nekoliko popravilo.

Po trinajstih dneh pa je s fronte prišlo drugo pismo, ki je sporočalo, da njegov sin sploh ni mrtev. Bil je samo hudo ranjen in misleč, da je mrtev, so ga pustili na bojišču. Čez nekaj dni pa je sam prišel sedem kilometrov daleč, podpirajoč še svojega ranjenega oficirja, nazaj v svoje bojne vrste. Zato bo sedaj dobil čin kapetana in odlikovan bo s križcem svetega Jurija. Prav sedaj si v bolnišnici zdravi rane in ga lahko kmalu pričakujete doma.

Ko je oče slišal to radostno novico, se mu je življenje v hipu vrnilo. Začel je skakati od veselja in kričati. Pograbil je pismo in z njim odhitel na vas. Vsakega, ki ga je srečal je prosil naj prebere radostno novico. Kričal je na ves glas: »Moj sin je živ! Odlikovan je bil s križcem svetega Jurija za hrabrost.«

Ta zgodba nam da vsaj malo slutiti kakšno veselje je prevevalo prve učence, ko so se začeli srečevati z vstalim Zveličarjem. Pri Jezusovem vstajenju je šlo za vse kaj drugega kot rešitev enega vojaka z bojišča. Za vselej je bilo premagano zlo in smrt sama. Dogodek velikonočnega jutra je spremenil življenja učencev, tek zgodovine in usodo vsega stvarstva. Človek v luči Jezusove zmage nad smrtjo vse doživlja in sprejema na drugačen način. Zaradi Jezusovega vstajenja ima vse življenje od tedaj naprej svoj smisel in cilj. Trpljenje in smrt nimata zadnje besede. Življenje je močnejše od smrti, ljubezen je močnejša od sovraštva. Vstajenje je zmagoslavje Boga in veselje odrešenega človeka.

Zdi se pa, da je to prvobitno velikonočno ve­selje tudi pri mnogih današnjih kristjanih, ne samo ateistih, zagrnil siv pajčolan dvoma in malovernosti. Ali je smrt res premagana, je trpljenje smiselno in je življenje lepo? Je vse to res, kar poročajo evan­geliji? Je Kristus resnično vstal? Neki nemški teolog je zapisal: »Ne predstavljam si, da bi se bilo z mrtvim Jezusom zares kaj zgodilo. A tudi če se je, kakšen pomen naj bi to imelo za nas? Komu naj bi koristil čudež, da neko truplo spet oživi? Kaj bi pomenilo spričo milijard in milijard mrtvih skozi vso zgodo­vino človeštva, če eden vstane od mrtvih?«

Ali je torej velika noč izgubila pomen? Po­stavimo vprašanje malo drugače: Kaj bi po­menilo, če Jezus ne bi bil vstal od mrtvih? Ali bi bil s tem samo en mrtev več? To bi pač za zgodovino sveta ne pomenilo nič. Če Jezus ne bi bil vstal, bi se njegova zgodba končala z velikim petkom in s trohnenjem v grobu, skratka: s popolnim porazom. To bi pome­nilo, da je Bog − če sploh obstaja − nemočen; da ne more ali pa noče zares poseči v našo zgodovino, v človeško življenje in umi­ranje. Potemtakem bi bila zaman vsaka žrtev, vsaka odpoved, zaman ljubezen vseh, ki se darujejo in živijo za druge. Zaman vse tr­pljenje. To bi pomenilo, da večnosti ni in da šteje samo ta trenutek. Uživajmo brez omejitev. Torej bi navsezadnje imeli edino prav tisti, ki so bolj zviti, pretkani in iznajdljivi. Če ni večnosti, ni nobene sod­be in zato tudi nobene poslednje pravice.

So tudi taki, ki v Božji sodbi vidijo drob­njakarsko obračunavanje, ker živijo zase in za ta trenutek, se Boga raje bojijo, kot bi mu v ljubezni zaupali. Jasno je, da zato želijo izbrisati veliko noč iz zgodo­vine.

Prav ob tem se pokaže, kaj v resnici pomeni velika noč: pomeni, da je Bog pose­gel v človeško zgodovino. Ta je s tem dobila svoj dokončni pomen in smisel. Pravičnost, ljubezen, resnica niso prazne besede, ampak so zadnja resničnost. Velika noč pomeni, da nas Bog ljubi in nam prihaja naproti kot gospodar življenja in smrti.

Poročilo o Jezusovem vstajenju ni lepa svetopisemska zgodbica za lahko noč. To ni pripoved o nekem davnem čudežu, ampak preobrat, ob katerem se odločata smisel in smer celotne človeške zgodovine. Vstajenje je kažipot našega življenja. Prvo naročilo, ki ga vstali Kristus daje za učence, se glasi: »Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel‹« (Mr 16,7). Vera v vstajenje je hoja za Kristusom, je iskanje njegovih sto­pinj v vsakdanjem življenju. Čim dosledneje gremo po njegovi poti, čim bolj se oklepamo njegove resnice, tem bolj je naše srce polno velikonočnega veselja.

Pri hoji za njim pa vemo, da ne hodimo za mrtvim, ampak za večno Živim. Marija Magdalena je na velikonočno jutro iskala Jezusovo truplo, našla pa je Živega. Za njim gremo tja, kamor sami po sebi nikoli ne bi mogli priti, sedaj pa moremo, ker je on sam šel pred nami. Jezusovo vstajenje ni takšno, kot je bila obuditev Lazarja od mrtvih, ko se mu je s tem le za nekaj let podaljšalo to minljivo življenje. Jezus se ni vrnil v zemelj­sko življenje, ampak je zdrobil vrata smrti in stopil skoznje, ter jih pustil odprta tudi za vse, ki vanj verujejo. Zato se kristjani ob nedeljah že 2000 let zbiramo okoli Živega, ne okoli mrtvega.

Kdor more to verovati, se mu odpirajo vrelci veselja in upanja. V tej veri si upamo tudi danes izrekati velikonočni pozdrav in voščilo, ki naj velja tudi vsem vam: Kristus je vstal, resnično je vstal, za vsakega izmed nas. Želim vam veselo alelujo! Amen.

 

 

Veliki četrtek

 

Jezus umije učencem noge

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.

Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal.Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

 

Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj

 

V današnjem evangeliju se Jezus ponižuje, da ne samo apostolom, ampak nam vsem umiva noge. V Janezovem evangeliju je potrebno vsako dejanje razumeti tudi v duhovnem ali prenesenem pomenu. To dejanje služenja, ki ga je Jezus pri zadnji večerji storil svojim učencem, je namreč tudi dejanje očiščevanja in priprave na sveto evharistijo − delež z Jezusom. To dejanje kaže na kalvarijsko daritev, ko je s svojo krvjo izmil naše grehe.

Ne moremo imeti deleža pri teh dogodkih, če nočemo sprejeti tudi njegove očiščujoče ljubezni, ki pa se ne deli samo pri zakramentu evharistije, ampak tudi pri drugih zakramentih, saj vsi zakramenti prejemajo svojo moč od Jezusove velikonočne daritve. »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi« (Jn 13,10). Skopani v pripravi na evharistijo smo postali pri krstu, vedno znova pa se očiščujemo v zakramentu svete spovedi. Umivanje nog pa kaže tudi na očiščevanje malih grehov pri evharistiji sami. Peter tega ni razumel, zato najprej ni pustil, da bi mu Jezus noge umival, potem pa je hotel, da bi mu umil celo telo. Jezus pa je hotel umiti njegovo dušo.

Že v stari zavezi so vedeli, da Bog izbrisuje pregrehe in so ga za to tudi prosili. Ps 51. pravi: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano« (Ps 3,3−5). Psalm 51. predstavlja Davidovo odkritosrčno priznanje grehov. Zakrivil je prešuštvo in umor. Bog je videl njegovo iskreno kesanje in mu je od­pustil. Če se nam zdi, da smo tako močno grešili, da se Bogu ne moremo več približati, smo v zmoti. Bog je pripravljen znova in znova odpuščati in nam bo odpustil še tako veliko napako.

Zgled velikodušnega odpuščanja nam je tudi egiptovski Jožef, ki je predpodoba Božjega Sina. Bratje so ga zavrgli in ga prodali v sužnost, vendar jim je odpustil in z njimi delil svoje premoženje. Njegov zgled nas vabi, da tudi mi odpuščamo, čeprav bi nas kdo do smrti priza­del. Maščevalnost ni po Božji volji. Bog lahko tudi hudobijo čudovito obrne v dobro. »In ko so se mu približali, je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življe­nju« (1 Mz 45,4−6). Jožef je predpodoba Jezusa, tudi njega so »njegovi« prodali v smrt, toda hudobijo Judov je Jezus na veliki petek obrnil v odrešenje vseh ljudi.

Jezus nas v Matejevem evangeliju v Očenašu uči takole: »Pri molitvi pa ne blebetajte kot pogani … Vi torej molite takole: … in odpústi nam naše dolge, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,7−15). Vračanje hudega s hudim ravno tako rani tebe kot tistega, ki mu je maščevanje namenjeno. Čeprav se tvoj nasprotnik ne spreobrne, ko mu odpustiš, se boš sam rešil grenkega bremena sovraštva.

Pregovor pravi: »Bog odpušča vedno, človek samo kdaj, narava pa nikoli.« Sveto pismo nam dokazuje, da Bog v resnici vedno in velikodušno odpušča, toda klub temu nam postavlja en pogoj, da tudi mi odpuščamo drug drugemu. Farizeji tega niso bili sposobni, zato so bili vsaj dvakrat v obsodbi: grešniki, ki obsojajo druge in ker niso odpuščali, tudi brez odpuščanja.

Če želimo, da nam bo odpuščeno, moramo tudi sami od­puščati. S tem pred Bogom priznamo, da smo tudi sami grešniki, ki potrebujemo odpuščanja. Prositi odpuščanja, kakor tudi odpuščati je lahko enako težko. Mero za odpuščanje imamo mi sami. »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). Kadar koli prosiš Boga naj ti odpusti, se vprašaj ali si tudi ti odpustil drugim. Bodi prvi, ki ponudi roko spra­ve! Kot je to storil Bog: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge« (Jn 13,14).

»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ›Gospod, koli­kokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat‹« (Mt 18,21−22). Nato mu je še, da bi osvetlil svoj nauk, povedal zgodbo kako se je neki kralj usmilil svojega služabnika in mu odpustil dolg, ta pa je bil nehvaležen in se ni hotel usmiliti svojega sohlapca, zato je bil hudo kaznovan.

Judovski učitelji so učili, da je treba odpustiti, toda le trikrat. Peter predlaga nekoliko večje število. Jezus pa uči, da ne smemo šteti, kolikokrat odpustimo. Tistim, ki se resnično pokesajo, moramo vedno odpuščati. Odpuščaj, da boš lahko sprejel Jezusov delež. »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23−24).

Jezus je vedno odpuščal in v svojo družbo in celo med svoje apostole je sprejemal grešnike. To so mu Judje tudi očitali, češ da se bolje počuti v družbi zavrženih, kot pa pri »poštenih Judih«, ki so spoštovali postavo. Daleč od tega, da bi Jezus njihovo početje odobraval. V njihovo družbo je šel, da bi se spreobrnili.

Apostoli, zgleda, da v začetku niso bili nič boljši od drugih. Tudi na poti v Jeruzalem, kamor je šel Jezus trpet, so se še prepirali kdo bo zasedel kakšen ministrski stolček v bodočem kraljestvu. Spomnimo se kako je Jezus svoje učence večkrat karal kot maloverne, ko so ob preizkušnjah začeli kolebati. Juda je Jezusa izdal, Peter zatajil, Tomaž je opisan kot neverni, ki hitro izgubi upanje in navdušenje. Simon Gorečnik je prišel iz gibanja gorečnikov, to je iz gverilskega gibanja za osvoboditev Judov izpod rimskega jarma. Matej je bil cestninar. Pavel kasneje pravi: »Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu« (1 Kor 1,26). In pove tudi razlog zakaj je tako. Le tako postane razvidno, da je Jezus sposoben očistiti in spremeniti vsakega človeka.

Kakor Bog nikogar ne odpiše, ampak poklekuje pred njegove noge in jih umiva v svoji ljubezni, tako tudi mi ne smemo nikogar odpisati ali nad njim obupati. Najmanj seveda nad seboj in svojim spreobrnjenjem, kakor je to storil Juda. Amen.

 

 

5 . postna nedelja

Jer 31,31−34; Heb 5,7−9; Jn 12,20−33

 

Grki želijo videti Jezusa

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«

 

Sin človekov mora biti povzdignjen

»Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

 

Vsejano seme

 

Grki so hoteli videti Jezusa vladarja, kralja, čudodelnika…, Jezus pa se jim predstavi kot seme, ki umira v zemlji.

»Ko je sejalec dokončal svoje delo, se je eno od pšeničnih zrn znašlo med grudami črne in vlažne prsti in postalo neizmerno žalostno. V svoji otožnosti je začelo obujati spomine na lepe, minule čase.

Najlepše je bilo seveda takrat, ko je bilo zrno v družbi drugih dozorevajočih zrn na toplem in varnem v klasu, ki ga je grelo sonce in zibal veter. A to je tako hitro, prehitro minilo.

Potem so se na njivi oglasili srpi. Žanjci so žito poželi, ga povezali v snope in odpeljali na skedenj. A prišli so še hujši časi. Mlatiči so se s svojimi neusmiljenimi cepci spravili nad ubogo klasje. Družine zrn, ki so od mladih dni rasle skupaj v klasu, so morale narazen, vsakega je vrglo drugam in nikoli več se niso srečali.

V vreči je bilo spet vsaj nekoliko mirneje. Imeli so družbo in lahko so malo poklepetali, čeprav se je bolj težko dihalo... Toda sedaj, v hladni in vlažni zemlji, si zrno ni moglo obetati nič drugega kot žalosten konec. Še huje je bilo, ko je naslednji dan brana razdrobila velike grude prsti in se je zrno znašlo še globlje v zemlji, v še gostejši temi. Neprijetna vlaga je vse bolj lezla vanj.

›Le čemu sem bilo ustvarjeno,‹ je vzdihovalo zrno, ›mar zato, da tu takole žalostno končam? Bolje bi bilo, da ne bi bilo nikoli ugledalo luči sveta!‹

Takrat se je iz globine zemlje zaslišal skrivnostni glas: ›Zaupaj vendar in ne boj se! Če sedaj umiraš, boš znova zaživelo v lepšem življenju.‹

›Kdo si?‹ je vprašalo ubogo zrno, ki so mu te besede zbujale ponos. Zdelo se je namreč, da glas govori vsej zemlji, še več, vsemu vesolju.

›Jaz sem tisti, ki te je ustvaril in te želi sedaj ponovno ustvariti.‹

Pšenično zrno se je pomirjeno povsem prepustilo volji svojega Stvarnika in mirno zaspalo. Nekega pomladnega jutra pa je zelen kalček radovedno pokukal iz zemlje in se oziral naokoli. Ta kalček ni bil nihče drug kot pšenično zrno, ki je znova oživelo. Z jasnega neba se je prijazno smehljalo sonce in nekje v višavah je žvrgolel škrjanček.

Zrno se je vrnilo v življenje. A ni bilo samo. Okoli sebe je ugledalo celo preprogo zelenih kalčkov, v katerih je prepoznalo svoje bratce in sestrice. Tedaj je to rastlinico prevzelo nepopisno veselje do življenja. Najraje bi se bila dvignila v nebo in ga pobožala s svojimi nežnimi lističi.«

(Bogdan Dolenc, Nedeljska misel na radiu Celovec leta 1991)

Zgodba se zdi pravljična, a vsi vemo, kako zelo je resnična. Ponavlja se vsako leto na vsaki njivi in vsakem vrtu. Tako resnična je, kakor so resnične Jezusove besede iz današnjega evangelija.

Skrivnosti življenja, ki vladajo v rastlinskem svetu, so prispodoba o našem življenju in našem poveličanju po smrti. O tem nam govori Sveto pismo na več mestih. Apostol Pavel v pismu Korinčanom pravi takole: »Pa bo kdo vprašal: ›Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo?‹ Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo« (1 Kor 15,35−38). Tudi stvarstvo samo je ustvarjeno tako, da naznačuje vstajensko skrivnost. Naše splošno prepričanje pa je, da je človeško življenje neprimerno več od življenja rastline. Če se že z rastlino dogajajo tako lepe in vzvišene reči, kako ne bi smeli upati in verovati v to, kar nam je obljubil Jezus, da se bo zgodilo z nami.

Jezus je bistvo svojega nauka gradil na svojem lastnem življenju. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje ostane samo. Če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Tisto zrno, ki je umrlo, je bil najprej on sam.
Za nas je Jezus že umrl na križu. S svojo pokorščino je premagal našo nepokorščino do Boga. S svojo smrtjo je izkusil in preobrazil našo smrt. Premagal je satana, Božjega in našega nasprotnika – nasprotnika življenja. Po njegovi smrti postajamo spet Božji otroci. Ali je Bog krut in maščevalen, ker hoče tako žrtev? Ne, ampak druge poti, po kateri bi lahko prišli do paradiža, ni bilo. Zato je Bog v svoji neskončni ljubezni sam prišel k nam trpet, da bi mi lahko prišli k njemu in spet postali njegovi prijatelji. V svoji smrti izrazi svojo vse presegajočo ljubezen do nas ljudi.

Tudi nam pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38). Odpoved samemu sebi se ne zgodi samodejno šele ob smrti, ampak jo je treba izvrševati zavestno in prostovoljno vse življenje. Umirati samemu sebi pomeni umirati svoji sebičnosti in grehu. To je naš križ in naše trpljenje. »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; »kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,29−30). Jarem je še vedno križ in breme so naši grehi, vendar z Božjo pomočjo postajajo lažji in znosnejši.

Jezus je že vstal kot nova rastlina k novemu in poveličanemu življenju.
To pomeni, da je šel po smrti na križu tudi kot človek v Božjo slavo. Njegovo telo pa je sedaj poveličano in vstali Jezus lahko živi za nas vse. Ostaja pri nas do konca sveta. Po zakramentih in Besedi v Cerkvi deluje kot križani in vstali tudi v današnjem času, še posebej v evharistiji. »Ko bom z zemlje povišan, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Jezus nas priteguje k sebi. On sam se nam daje in po njem dobivamo moč za življenje do končnega srečanja z njim. Za nas je Jezus razodetje Božje ljubezni do grešnikov. Jezusovo življenje, smrt in vstajenje je neovrgljiv dokaz, da nas čaka življenje po smrti.

Na prvem drevesu v raju je satan premagal človeka in tako je človekovo življenje postalo križ – trpljenje. Z Jezusovo smrtjo pa je drevo križa spet ozelenelo. Na njem je vzcvetelo novo poveličano življenje. Trpljenje in smrt sta od takrat naprej prehod v novo, popolnejše življenje. Amen.
 

 

 

4. postna nedelja

Krn 36,14−23; Ef 2,4−10; Jn 3,14−21

 

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.

 

Kakšen Bog

 

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Morda te svetopi­semske besede jemljemo kot nekaj samoumevnega. Vendar ni tako. Vse do danes obstajajo v krščanstvu in zunaj njega tudi drugačne predstave o Bogu in njegovem odnosu do sveta.

Nekateri trdijo, da se Bog sploh ne zanima za ta svet. Da ga je sicer ustvaril, ker iz nič ne more nastati nič, vendar pa je sedaj nekje daleč, morda na kaki čudoviti zvezdi, in se ne zanima za naše zdrahe in malenkosti. Pusti, da gredo stvari svojo pot po zakonitostih, ki jih je ob stvarjenju položil v vesolje, naravo in naše življenje. Bog je v nedosegljivi daljavi, kjer prestoluje; človek, ki ga išče, ostane pred njegovim ledenim molkom brez odgo­vora. Dogodke sveta vodi torej usoda, proti kateri smo nemočni. Vse je že določeno, zato nismo ne zaslužni ne krivi takšna je pač usoda.

Drugi bi si hoteli Boga predstavljati kot neiz­prosnega sodnika in maščevalca, ki išče samo to, da vsak prestopek brezobzirno kaznuje; ki sovražnike pokončuje, pobožnim pa vli­va strah, da bi spolnjevali njegove zapovedi. S takim Bogom policajem strašijo tudi svoje otroke: »Če ne boš priden, te bo Bog kaznoval.« Takega Boga se lahko bojimo, lahko ga celo spoštujemo in mu darujemo, da pomirimo njegovo jezo in poplačamo svoj dolg. Ne moremo pa ga ljubiti.

Milejša oblika te predstave je Bog trgovec, ki vsakemu po­šlje račun in ga poplača po njegovih delih. Da se pregovoriti, morda celo podkupiti. Zelo razširjena je med nami kristjani predstava o »ljubem«, »dobrem« Bogu, o dobrodušnem starem očku, ki včasih tudi zadremlje. Z njim se kar da pomeniti, saj ne jemlje vsega resno in natančno.

Potem je še Bog, ki bi ga radi uporabljali kot služabnika; ki nam postreže ob vsaki naši prošnji, na katerega se obrnemo ob vsaki naši najmanjši zagati (kontrolka) ali pa samo, ko vse drugo odpove (ob smrti).

Bog, ki ga oznanja Jezus, je povsem drugačen. Ni v skladu z nobeno izmed omenjenih predstav. Je pa Bog, ki se zanima za nas, še več, ki nas in svet ljubi kot Oče. Te ljubezni nam ni izkazal z besedami, ampak jo je pokazal tako, da je poslal svojega Sina, da bi svet rešil. Ne da bi rešil samo nekatere dobre, ki si to zaslužijo, ampak celo, da bi rešil ves svet, vse vesolje. Popolnoma se je izničil in za nas čisto zastonj daroval svoje življenje na križu. Sam je o sebi rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). To je storil, ne da bi od nas zahteval vnaprejšnje ali kasnejše povračilo, vse je naredil iz ljubezni. V Jezusu se nam je torej razodel Bog, ki nas ljubi bolj, kot nas lahko ljubi kdorkoli na tem svetu, ki je bolj zvest, kot je lahko zvest človek. Svetopisemski Bog − Emanuel − Bog z nami nas spremlja ob vsakem trenutku našega življenja. V notranjosti nam je bližje in nas ljubi bolj, kot sploh moremo zaznati in dojeti. Vsak trenutek nas drži v svojih rokah in podpira, da ne omahnemo v smrt.

Bog od nas ne zahteva povračila. Ne postavlja nam drugega pogoja kot to, da verujemo v tistega, ki ga je on poslal, in v njegovo oznanilo. To pa pomeni zanikanje povračilnega načela, poskusa, da bi si z lastno močjo zaslužili odrešenje. Nihče se ne more hvaliti, da se je rešil z lastnimi močmi. Kar je v porabniški družbi postalo edino vrednostno načelo, je pri Bogu brez sleherne vrednosti. Največja ovira odrešenju je prav želja in volja, da bi se hoteli sa­mi odrešiti, da se človek ne pusti obdarovati, da si hoče sam pripraviti odrešenje, prav zato pa osta­ja zaprt v krog lastne sebičnosti. Človeku je težko, da mora svoje rešenje pripisovati nekomu drugemu. Misli si nam­reč, da bo potem od tega odvisen in ne bo samostojen, da bo moral zato nekoč kaj plačevati ali da bo zaradi tega izgubil ugled in samozavest.

Tega občutka ga lahko reši le vera, ker ga vodi od njega samega k Bogu. Ne zaupa samemu sebi, da se lahko sam uresniči, osreči, osvobodi…, ampak sprejema zastonjski dar od nekoga, ki zanj daje življenje na križu. V veri v tega ljubečega Boga pride človek do resnice o samem sebi in do prave sa­mouresničitve. To je njegovo nekakšno drugo rojst­vo. Kakor se cvetlica odpre sončni svetlobi, da lahko raste, tako se zgodi s človekom, ki se v veri odpre Jezusu. Njegovo življenje bo vzcvetelo in se razvijalo. Zaradi greha napuha smo preponosni, da bi sprejemali darila od drugih. Tako se čutimo sposobne in dobre, da nam ni treba nikogar prosjačiti in biti od nikogar odvisni. Ta drža se ne obnese niti v odnosu do bližnjega, še manj v odnosu do Boga.

Kolikor bolj človek pusti, da v njem vladajo grešne strasti, toliko bolj se zapira Božji besedi, odklanja Božje poslance in Božje usmiljenje, ponareja resnico, duši glas vesti, dokler ni popolnoma sprt z Bogom, s samim seboj in z bližnjim. Od tod prihajajo nasprotovanja, razprtije in boji na vseh ravneh. Tak človek preprosto za Boga in vse dobro nima več posluha. Kot nemuzikalnemu človeku veličastni simfonični orkester ne pomeni nič, tako je grešniku simfonija Božje dobrote samo neprijetno piskanje na ušesa, od katere bo kar se le da hitro pobegnil stran. Tako se sam izloči od Božje dobrote.

Velika milost je, kadar ta človek pride do priznanja, da je vse gorje posledica njegovih grehov. »Jeza Gospodova«, o kateri govori Sveto pismo, je v prvi vrsti znamenje Božjega usmiljenja, ki človeka na ta način vzgaja zato, da bi se spreobrnil.

Nova zaveza uči, da Bog kaznuje človeka šele potem, ko izprazni vse zaklade svoje neskončne ljubezni. To je najvišje dejanje Božjega usmiljenja. Namesto da bi v nehvaležnem in trdovratnem člo­veku kaznoval njegove grehe, jih je kaznoval v svojem Edincu, da bi tako človek po veri v križanega Kristusa našel svojo rešitev. »Z milostjo ste rešeni po veri in to ne iz sebe, Božji dar je« (Ef2,8), vzklika sv. Pavel. Popolnoma nezaslužen dar, ki ga nobeno ustvarjeno bitje ne bi moglo upati in še manj zaslužiti. In vendar je človeštvo že pred dva tisoč leti dobilo ta dar. Da smo ga deležni, ni treba drugega, kot da verujemo v Kristusa, sprejmemo njegovo odrešenje in se oklenemo evangelija.

»Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet sodil, marveč da bi svet po njem zveličal« (Jn 3,17). Vendar pa neka sodba le bo, sodba, ko se bo človek sam sodil, zakaj kakor ta, ki veruje v Kristusa, »ne bo obsojen«, tako je ta, ki ne veruje vanj, »že v obsodbi«. Kdor odkloni Kristusa, prijatelja, zveličarja, se sam izloči od zveličanja. To lahko naredi zaradi nejasnega spoznanja ali tudi zaradi slabosti mesa. V večnosti pa takih nepopolnosti ne bo več. »Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je« (1 Jn 3,2). Takrat se bo »v Jezusovem imenu pripognilo vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in vsak jezik bo izpovedal, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« ( Flp 2,9−11). Kdor bo tudi takrat še naprej odklanjal Jezusa bo postal v svoji zakrknjenosti sam sebi kazen. Amen.

 

3. postna nedelja

2 Mz 20,1−17; 1 Kor 1,22−25; Jn 2,13−25

 

Jezus očisti tempelj

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

 

Jezus pozna vsakega človeka

Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

 

Tempelj srca

 

Veliki petek ima predstopnje. Sovraštvo ima predzgodovino. Nič se ne zgodi čez noč. Vse pa se začne v templju srca. Kaj sprejemamo vanj, kaj je v njem in kaj prihaja iz njega. V srcu se spočne vse dobro in vse slabo. »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,20−22). Ali prihaja iz našega srca ljubezen? Koliko smo zanjo pripravljeni storiti?

Srce farizejev in pismoukov zanjo ni bilo dojemljivo, čeprav so postavo, ki naj bi vodila k ljubezni, zaradi svoje službe in dobrega imena, obešali na veliki zvon. Ko so se srečali z Jezusom, bi se morali postaviti na njegovo stran. To pa bi bili sposobni narediti samo, če bi se spreobrnili. Naša narava zahteva od nas neprestano prečiščevanje in spreobračanje. Oni so izbrali drugačno pot, svoje srce so še bolj zaprli – zakrknili in začeli obtoževati Jezusa. Tako se je začelo sovraštvo.

Jezus sam jim ni bil toliko zoprn, bolj so jih boleli njegovi moralni očitki. Javne graje nihče ne sprejema rad. Jezus jo je uporabil šele takrat, ko je videl, da so se namesto spreobrnjenja začeli zavestno upirati njegovemu oznanilu in iskati priložnosti, da bi ga pogubili.

Morda tudi mi v srcu gojimo sovraštvo in se slepimo, da so misli proste carine, pa v bistvu to niso samo misli, ampak tudi čustva. Ob priložnosti je odpor v nas že tako razvit, da imamo pripravljeno celo pridigo, ki kar buta na dan. Žaljiva ali celo krivična beseda pa lahko boli še bolj kot dejanje. Vse skupaj podžiga maščevanje. Tako prehaja sovraštvo od misli, čustev in dejanj v življenje. Kdor zla ne zatre že v kali, mu daje priložnost, da se to v njem vedno bolj bohoti in ga usužnjuje. Tudi če ne pride do prelivanja krvi, tak človek mori sebe in bližnje, ki jih sovraži. »Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem« (1 Jn 3,15). Poleg telesne smrti namreč poznamo tudi duhovno smrt. Eno vodi v drugo. Judje so Jezusa v templju odklonili in zasovražili, na Kalvariji pa so ga ubili.

Jezus je v templju uporabil silo. Uporabil je besede in jih podkrepil z dejanji, tako so poslušalci videli, da misli zelo resno. V njem je gorela sveta jeza. Je jeza iz hudobije in jeza iz gorečnosti. Prva je greh, druga krepost. Kdor je priča teptanja tega, kar je sveto (človeka, duhovnih vrednot, Boga…), je dolžan povzdigniti glas in nekaj storiti. Ko se tepta sveto, ne moremo in ne smemo molčati in se delati »široki« in strpni. »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19), sta odgovorila Peter in Janez svojim preganjalcem ,ki so od niju zahtevali naj Jezusa ne oznanjata več. Starši bi hudo grešili, če bi videli otroke, kako so zavili na napačno pot, in jim tega ne bi preprečili. Pograbiti jih mora sveta jeza. Če v takem primeru ne pokažejo dovolj odločnosti, bo slabo zatemnilo podobo dobrega. Pozneje, ko bodo otroci dalj časa na tej poti ali ko bodo odrasli, bo vrnitev vse težja ali pa se bo zgodila, če se bo, skoraj po čudežu. Taka odločnost ni iz hudobije, ampak iz Boga. To je krik pred Božjo jezo. Gorje vsakemu, ki ne bi oznanjal Boga ali ne posvaril svojih otrok ali bratov. Vsak pa mora sebe presoditi, zakaj se je razjezil: zaradi neobvladljivosti, užaljenosti ali odločnosti v izpolnjevanju svoje poklicanosti. Naša prva dolžnost je, da naredimo red v templju svojega srca, šele potem ga bomo lahko delali tudi drugje.

Jezus se ni nikoli tako razjezil, da bi uporabil silo, razen, ko je šlo za tempelj. Vedel je: če ljudje poteptajo Boga, bodo poteptali tudi vse drugo. Morala, ki ni več utemeljena v Bogu, še nekaj časa životari zaradi vztrajnosti, potem pa propade, ker nima pravega temelja. Človekoljubje se spremeni v samoljubje, ker človek brez Boga nima ne moči ne volje ne pravega razloga, da bi vztrajal na težki poti. Sijaj resnice zbledi, če lahko vsak oznanja svojo resnico in se končno opira na svoje koristi.

Če je človek odgovoren samemu sebi, mu je na koncu dovoljeno vse, kar je sposoben uresničiti. Jezusovo zavzemanje za tempelj mora v nas zbuditi občutek za sveto. To je vedenje, čutenje in obnašanje do stvari, ki so nedotakljive. Današnji človek hoče vse videti, vse skrivnosti razgaliti, vse omejitve odpraviti. Vse naj bi bilo odvisno od njega. Če sam ne čuti v sebi ničesar, potem to prenaša tudi navzven. Za takega je posvečen kraj isto kot lokal ali dvorana. Posvečena posoda mu ne pomeni nič več kot jedilni pribor. Posvečena oseba je enaka kot vsak drug človek. Najhujše je, če se taka miselnost loteva tudi posvečenih ljudi. Kjer je vse enako in isto, je tudi vse »brez veze«.

Naše cerkve so vse kaj drugega, kot je bil judovski tempelj, katerega glavna vsebina je bila skrinja zaveze, v kateri sta bili Mojzesovi kamniti tabli z zapovedmi. Vendar niti Judom v templju ni bilo dovoljeno počenjati karkoli, niti v tistem prvem prostoru, v katerega so imeli pravico vstopati tudi pogani. V tem delu so trgovci barantali za živali, ki so jih potem verniki v templju darovali. Nato je bil drugi prostor, v katerega so lahko vstopile judovske žene; še naprej so lahko šli možje, do oltarja pa lahko samo duhovniki. V presveto, kjer sta bili v skrinji zaveze Mojzesovi tabli z desetimi zapovedmi, je duhovnik lahko vstopil enkrat na leto, če ga je zadel žreb, da je tam zažigal kadilo. Iz tega se vidi kako nedotakljive so bile za Jude Božje zapovedi.

Naše cerkve niso tako nedostopne, in vendar v njih prebiva Bog. Kraj, ki na njem stojimo in molimo, je sveta zemlja. Muslimani se iz spoštovanja do svetega kraja zunaj sezujejo in umijejo, pa v njihovih svetiščih ne prebiva evharistično navzoči Bog.

Prosimo Boga, da bo v nas prebudil občutek za sveto, da bomo v cerkve prihajali kot v tempelj Božji, ki je prebivališče svetega Boga. Jezus, ki je ljubezen sama in je z bičem branil svetost templja, naj nas nauči, da bomo spoštovali to, kar je Božje, in da ne bomo vsega profanirali – razvrednotili, ker bomo sicer s tem pokopali tudi sebe. Amen. 

 

2. postna nedelja

1 Mz 22,1−18; Rim 8,31−34; Mr 9,2−10

 

Jezusova spremenitev

Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.«

 

Dvom in Božje veličastvo

 

Vsi bi radi bili gotovi glede službe, zdravja, ljubezni in tudi glede Boga.

David je bil kot otrok popolnoma prepričan v obstoj in delovanje Boga, ko pa je odrasel, je začel dvomiti. Ponoči, ko je molil v postelji, se je odločil za drzen poskus. Vzel je roke izpod odeje, jih dvignil v zrak ter prosil Jezusa, naj se jih dotakne. Zadrževal je dih in čakal. Naenkrat je občutil, kot bi se v resnici nekaj dotaknilo njegovih rok, kot, da bi postale tople, toda ni bil čisto prepričan. Negotovost je torej kljub poskusu ostala in z njo je moral David živeti naprej.

Kot David tudi mi hrepenimo po gotovosti v veri, po Jezusovi božanskosti, ki bi jo radi videli, kot so jo videli Peter, Jakob in Janez. V nas je vsajena želja po Bogu. Radi bi ga srečali, videli ali otipali.

Neko dekle mi je pripovedovalo, da je na podstrešju zaupno in vdano molilo, da bi se ji Bog razodel, da bi premagala dvome v veri. Njene zadnje besede so bile: »O Bog, če si, mi daj znamenje, da bom lahko verovala.« V tistem trenutku se je tako silovito zadela v tram, da je padla po tleh. Zanjo je bilo to znamenje, da ji je Bog spregovoril. Seveda bi ga lahko ona in tudi mi drugače razumeli. Nekdo bi v takem primeru silovito zaklel, ker ne bi bil pripravljen, da mu Bog spregovori na tak način.

Bog ne govori samo s slavo, srečo in z blaginjo, ampak tudi s trpljenjem. Zdi se, da potrebujemo oboje. Prepustimo Bogu, katero zdravilo bo kdaj predpisal za našo duhovno rast. Apostoli, ki so bili z Jezusom na gori spremenjenja, so bili z njim tudi na Oljski gori trpljenja. Od vseh prvih učencev samo tisti, ki so stali pod križem niso umrli mučeniške smrti: njegova mati Marija in sestra njegove matere, Marija Klopajeva, Marija Magdalena in najmlajši apostol in evangelist Janez.

Peter je takoj po izkušnji Božje slave potreboval streznitev. Ko so šli z gore, jim je namreč Jezus začel govoriti, da »mora iti Sin človekov v Jeruzalem, kjer bo izdan po starešinah in pismoukih in bo veliko trpel, ter umrl, toda tretji dan bo vstal«. Peter pa ga je prepričeval, da se to ne sme zgoditi. Jezus ga je ostro zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa in to križanega« (1 Kor 1,22). Trpljenje Jezusa Kristusa in tudi naše lastno trpljenje nas prečiščuje, da lahko gledamo Boga. »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). »Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen Jonovega znamenja« (Mt 16,4). Trpeti je celo Božje, mi pa bi se seveda temu radi izognili, toda Jezus nam pravi: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj« (Jn 13,8).

Naše življenje in vera sta podobna cesti, ki pelje po naši pestri domovini. Zdaj se spušča, zdaj se dviga, je široka in ravna ali ozka in vijugasta. Če hočemo priti do cilja, moramo prevoziti tudi neprijetne odseke.

Naše težave pa niso nič v primeri s tem, kar je občutil Abraham, ko mu je Bog naročil: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1 Mz 22,2). Abrahamu je obljubljeni sin Izak, ki ga je po Božji obljubi dobil v svoji starosti, pomenil vse. Sedaj se je moral odločiti, kdo je na prvem mestu v njegovem življenju: Bog ali edini sin in z njim potomstvo; prihodnost na zemlji ali pri Bogu v nebesih. Poskušajmo se vživeti v njegovo vlogo. Ali bi bili mi sposobni darovati svojega sina zaradi svojega Boga? (Bog Oče je to storil. On ni niti lastnemu Sinu prizanesel, ampak ga je dal za nas vse, da bi nam z njim vse podaril.) Verjetno ne bi bil tega sposoben narediti nihče izmed nas, ker imamo vsi prej pred očmi zemeljsko stvarnost, zemeljsko bogastvo, zemeljsko življenje; le malokdo pa ima na prvem mestu Boga, od katerega smo te darove prejeli. On nam jih je dal, on nam jih ima pravico v vsakem trenutku vzeti in nam pri tem ne dela nobene krivice.

Vseh darov, ki smo jih v življenju po Božji volji prejeli, se dostikrat niti ne zavedamo. Še manj mislimo, da zanje dolgujemo zahvalo Bogu. Zavedati in ceniti jih začnemo šele, ko jih začnemo izgubljati in jih končno izgubimo.

Če gledamo na vse kot od Boga podarjeno, bomo na vse gledali v luči vere. Za svojo vero ne bomo potrebovali posebnih čudežev in znamenj, ker je življenje en sam čudež. Vse, kar je, je velik čudež, žal pa v svoji kratkovidnosti potrebujemo tudi trpljenje − izgube, da to razumemo ali da ta čudež vidimo.

Današnji evangelij nam predstavlja obratno pot. Učenci so videli čudež Jezusove slave in potrebovali so še trpljenje, kajti to dvoje je na tem svetu povezano. Ljubezen je v darovanju. V veri se nam odstira nebo, doživljamo pa tudi temo obupa, zapuščenosti in negotovosti. Tako je tudi zato, ker smo se z Bogom že srečali, zato ga lahko pogrešamo. V zapuščenosti in nemoči je večje hrepenenje po Bogu kot v sreči in radosti.

Dvomi in trpljenje so zato, da spodbujajo rast vere, upanja in ljubezni. »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?« (Rim 8,35) Nihče nas ne more ločiti od Kristusa, če sami tega nočemo. Amen.

 

1. postna nedelja

1 Mz 9,8−15; 1 Pet 3,18−22; Mr 1,12−15

 

Hudič skuša Jezusa

Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo.

 V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.

 

Začetek javnega delovanja

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij

 in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

 

Odpoved hudemu duhu

 

Nekdo je vprašal kakšna je razlika med Noetovo barko in Titanikom. Noetovo barko so delali amaterji, Titanik pa profesionalci. Noetova barka se kljub vesoljnemu potopu ni potopila, Titanik pa se je potopil v popolnoma mirnem morju. Noetova barka je bila narejena v skladu z Božjo voljo, Titanik pa je bil narejen v skladu s človeškim napuhom. Tam je bil strah pred Božjo jezo, tukaj pa brezskrbnost in zaupanje v svojo moč. Pretirano zaupanje v svoje zmožnosti in moči lahko postane za nas usodno.

Človek je že v raju z grehom pokvaril Božji stvariteljski načrt, ker je hotel biti kakor Bog. Ne glede na njegovo ravnanje, mu je Bog od vsega začetka poskušal od pomagati nazaj na pot sreče.

Vesoljni potop je bil poskus rešitve, kar se je rešiti dalo. Samo osmero ljudi je bilo rešenih in ti naj bi začeli na novo. Zanje je bila voda sredstvo rešenja, za druge, ki niso bili pripravljeni na poboljšanje, pa sredstvo pogube. Ker ni bilo več nobenega upanja, da bi se poboljšali, je bilo zanje boljše, da so bili pokončani, kot pa da bi se še naprej s svojimi grehi zadolževali za večnost. Takrat še niso imeli na voljo odrešenja, kot ga imamo mi kristjani v novi zavezi, zato je naša odgovornost večja. V drugem berilu smo slišali, da se je Jezus daroval tudi zanje. »V tem Duhu je šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi, tistim, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni, ko jih je Bog nadvse potrpežljivo čakal« (1 Pet 3,19−20). Torej jim je z oznanilom, dal še eno možnost za spreobrnjenje po smrti.

Bog je po vesoljnem potopu sklenil zavezo z Noetom in obljubil, da ne bo nikoli več pokončal človeštva kot celote. Vedel je, da bodo ljudje še grešili, zato je pripravljal načrt, da bo namesto ljudi daroval svojega Sina.

V tistih časih so si ljudje predstavljali, da ob nevihti in gromu Bog strelja z mavričnim lokom ognjene puščice. Svojega velikega loka po zavezi z Noetom ne uporablja več, da bi uničeval ljudi, čeprav ga še kdaj pokaže in ga mi z velikim veseljem občudujemo. Bog je takrat obljubil, da ne bo nikoli več obupal nad človeštvom. Pač pa lahko mi sami obupamo nad seboj in nad bližnjim.

Tako imenovana pop psihologija pravi, da je človek pod tako močnim vplivom raznih dejavnikov, da za svoja dejanja ni in ne more biti odgovoren. Na sodiščih so predstavniki te smeri poskušali rešiti in opravičiti tudi najhujšega zločinca. Vsak prestopek da je storil zato, ker je bil tako vzgojen, ker je doživljal take vplive v otroštvu, ker je imel take genske predispozicije, ker so bile take okoliščine … Nazadnje torej človek ni za nič kriv in si pač ne more pomagati, če se ne more poboljšati in pada v stare slabe navade in vedno nove grehe. (Ravno nasprotno je bilo v grški drami. Tam dejansko glavni junak ni bil nič kriv, pa je moral trpeti in nositi posledice, ker so si ga bogovi malo privoščili.) Oboje  je pogansko. Tako grška drama, kot psihologija, sta obupala nad človekom, nad njegovo svobodno voljo in močjo, da bi lahko živel svobodno in odgovorno, kakor se spodobi človekovemu dostojanstvu. Človek je odgovoren za svoja dejanja in se lahko in se celo mora poboljšati. Pred Bogom, pred bližnjim in samim seboj je dolžan delati dobro. Če se grehu ne upiramo že v začetku ali če se ga vsi skupaj tudi, kot družba, z vsemi sredstvi ne izogibamo že na daljavo, pa naša moč in volja, da bi se mu uprli, vedno bolj slabita.

Bog nam pošilja kot Noetu ladjo rešitve − Cerkev. Voda vesoljnega potopa je predpodoba krstne vode, ki nas rešuje greha. S to vodo smo bili že rešeni po zaslugi staršev, ki so nas povečini nesli h krstu kot otroke. Namesto nas so se odpovedali hudemu duhu in izpovedali vero. Toda tudi z nami se dogaja kot z Jezusom po krstu v reki Jordanu. Hudi duh nas skuša. Ni dovolj, da kot odraščajoči kristjani samo pred prvim svetim obhajilom ali birmo ali pri vsaki velikonočni vigiliji slovesno izpovemo, kar so starši namesto nas izpovedali pri krstu. Hudi duh nas poskuša kljub našim slovesnim obljubam, ali prav zaradi njih, odvrniti od te poti. Kjer se pojavi milost, zapoved, tam se pojavi tudi skušnjava. Kjer je vse dovoljeno in ni nobene milosti tudi skušnjave ni.

Zveri so podoba skušnjav. Vsako grešno nagnjenje je tudi na slikah svetnikov predstavljeno s točno določeno zverjo, da lahko vidimo proti kateri skušnjavi se je tisti svetnik boril. Kot Jezus živimo tudi mi med zvermi, ki so podoba vseh težav in nasprotovanj v puščavi našega življenja. Hvala Bogu, da tudi nam strežejo angeli: z različnimi zakramenti, z Božjo besedo… Lahko nam pomagajo tudi dobri ljudje, ki niso niti člani Cerkve, a v sebi prepoznavajo Božji glas in po njem živijo. Tudi mi sami pa gremo, kot je šel Jezus, skozi različne preizkušnje preden krstna milost v nas lahko resnično zaživi.

Tomas Piri je napisal knjigo z naslovom Dol po glavnih cestah. V njej opisuje svojo življenjsko pot od zasvojenca, poskusnega morilca in obsojenca do vzornega kristjana.

Središčna točka v knjigi je spreobrnjenje. Piri je ležal v ječi na svojem pogradu. Nenadoma ga je prešinilo: »Kaj si napravil s svojim življenjem?« Začutil je močno željo po molitvi. Toda celico je moral deliti z zapornikom, ki so ga imenovali Suhi dečko, zato je počakal. Ko je mislil, da je Suhi dečko zaspal, je vstal s pograda, pokleknil na mrzel beton in začel moliti. Svojo molitev opisuje takole:

»Povedal sem mu, kar je bilo v mojem srcu, govoril sem z njim odkrito, nobenih velikih besed, govoril sem mu o svojih željah in pomanjkljivostih, o upanjih in razočaranju. Počutil sem se, kot da bi lahko zajokal, česar nisem bil sposoben storiti že leta in leta.«

Ko je Piri končal svojo molitev, mu je tanki glas odgovoril: »Amen.« Bil je Suhi dečko. »No, zdaj smo pa tam,« je povzel Piri. Po daljšem premoru je Suhi dečko rekel: »Saj tudi jaz verujem v Boga.«

Dolgo v noč sta se potem pogovarjala o Bogu in obžalovala svoje stranpoti. Na koncu je Piri zlezel na pograd in rekel: »Mislim, da je bil Bog vedno z menoj, le jaz nisem bil vedno z njim.«

Ta zgodba nam lahko osvetli današnje Jezusove besede: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Spreobrnjenje je sad Božje milosti, ki pa smo si jo dolžni zaslužiti z molitvijo, s postom in z dobrimi deli, s soočenjem s svojimi grehi. Dolžni smo si priznati, da smo grešniki. Dolžni smo ugotoviti, kateri so naši grehi. Spreobrnjenje pomeni najprej soočenje z resničnim stanjem. Sem tak in tak, grešnik: napihnjen, lakomen, nečist, nevoščljiv, požrešen, jezljiv, len. Pot po kateri hodim, pelje v pogubo. Življenje je minljivo. Zavedajmo se, da bomo prah in pepel. Te besede nas hočejo opomniti, da s spreobrnjenjem ne smemo odlašati.

Nobenega spreobrnjenja ne bo, če si sedaj sami pri sebi mislimo, saj  nisem tak, moje slabosti niso tako velike in zanje nisem sam kriv, ampak drugi in svet, v katerem živim. Ne premišljujmo o napakah drugih, ampak o svojih lastnih. Če premišljujemo o drugih, premišljujmo o njihovih dobrih lastnostih in krepostih, da jih bomo lahko posnemali.

Še ena stvar nam pomaga k spreobrnjenju, to je premišljevanje Jezusovega trpljenja. Jezus je bil popoln, a se je do konca ponižal in zaradi nas postal ubog. Sprejel je mučenje, da bi nas odrešil. Po njegovih ranah bomo lahko ozdraveli. Amen.  

 

 

6. navadna nedelja

3 Mz 13,44−46; 1 Kor 10,11−31; Mr 1,40−45

 

Jezus očisti gobavca

K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

 

Nečist

 

Skoraj vsi ste verjetno gledali čudoviti film Ben Hur, ki med drugim prikaže tudi vso tragiko gobavca v Jezusovem času.

Gobavost, o kateri govori Božja beseda, je huda bolezen; kdor zboli, začne izgubljati lase in nohte, telo pa mu začnejo razjedati bledordečkaste gnojne rane, glas postane hripav, oči motne. Ker je bolezen nalezljiva, se bolnika vsi izogibajo. Oditi mora v karanteno, to je v ločeno in izolirano bivališče. Med Judi je za gobavce veljala stroga Mojzesova postava: »Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13,45−46). Če je gobavec ozdravel, se je smel vrniti med zdrave ljudi šele tedaj, ko ga je pregledal duhovnik in ga razglasil za čistega.

Zamislite si, da ste izgnani iz svoje družine in svojega prebivališča zaradi kakega takega izpuščaja. Pri teh zakonih je bila v ospredju varnost vse skupnosti, ne dobro posameznika. Taki bolniki niso umirali samo od gobavosti, ampak tudi od lakote, divjih zveri, samote in razočaranja.

Jezus je šel mimo vseh predpisov in se je gobavca, ki ga je prosil, dotaknil in ga ozdravil.  

Biblično opisan pojem gobavosti še vedno obstaja tudi med nami. Tudi danes je mnogo ljudi, ki so izločeni iz družbe, ki niso dobrodošli pri naših mizah ali v našem življenju. Lahko so to pripadniki drugih narodov, držav, verstev ali drugih slojev ali preprosto tako bolni, da se nam njihova bolezen gnusi. V človekovi naravi je, da težko sprejme drugačnost, ker ga ta izziva, ogroža in spravlja v negotovost. Ob drugačnosti smo prisiljenji globlje razmišljati, se bolj prilagajati in odpirati. Drugačnost je zahtevna, vendar nas tudi bogati.

Župnija v Korintu je delovala na podoben način, kot delujejo skoraj vse naše župnije, družine in druge skupnosti pa tudi država. Sestavljena je bila iz dveh vrst članov: iz prvorazrednih in drugorazrednih. Prvorazredni so bili povsod spoštovani in ugledni, vabili so jih na gostije in v razne odbore. Drugorazredni so morali pripravljati vse potrebno ter čistiti in pospravljati za njimi. Prvorazredni so se lahko pogovarjali pri mizi o pomembnih stvareh in o njih odločali, drugorazredni so jim morali streči in jih ubogati.

Te delitve potekajo na mnoge načine v svetu in pri nas doma. Nekateri jih imajo samo v glavi, drugi jih tudi kruto občutijo na svoji lastni koži. 

Ves družbeni sistem je narejen tako, da izloča tiste, ki mu ne ustrezajo, ki niso zanj primerni, ki se ne vključujejo v njegovo strukturo, ki  ga ne podpirajo, ki niso uspešni in zmagoviti. Ti postanejo tako ali drugače izločeni, zatirani in so potrebni pomoči. Jezus je rekel: »Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno« (Mr 14,7). Vedel je da tisti, ki se boje njega dotikati in mu izkazovati čast pozabljajo tudi na reveže.

Koliko je bolnikov po bolnišnicah in starih, ki so sami doma ali zaprti v domu za starejše. Koliko je otrok, ki jih starši zanemarjajo, ki jih sošolci izločajo; koliko mladostnikov, ki ne morejo slediti rednemu šolskemu programu. Koliko brezposelnih, koliko obsojenih… Še bi lahko naštevali.

Lahko si tudi ti, ki me poslušaš, med njimi. Jezus ti pravi: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal« (Mt 26,33). Peter, ki je to isto zagotavljal Jezusu, je učitelja v kritičnem trenutku zapustil, Jezus njega nikoli. Stegnil bo roko tudi proti tebi, če si ga sposoben prositi in verovati v njegovo moč. Bog deluje proti pravilom naše družbe in se dotika tistih, ki jih ima ta svet za okužene.

Mnoge velike umetnike je svet za časa njihovega življenja preziral in zavračal, slavni so postali šele po smrti. Tako lahko tudi zaradi Jezusovega evangelija rečemo za vse, ki so potisnjeni na rob družbe, da bodo povišani. Prav je, da to božje dejanje povišanja storimo z njimi že tudi mi tukaj in jim pomagamo. Prav ti izločeni zavrženi kamni so dragoceni v Božjih očeh, iz njih si Bog zida svoje svetišče.

»Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh« (Mt 21,42). »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35). »Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,52−53). Enako dela tudi danes. Bogatim in kulturnim narodom manjka otrok in prepuščajo svoje države priseljencem iz tako imenovanih nerazvitih držav. Bogate družine se odpovedujejo potomcem in hočejo še več bogastva in ugodnosti. Ubožnejši pa še vedno najdejo dovolj bogastva v svojem srcu, da se darujejo in podarijo življenje več otrokom.

Kaj storimo, ko se srečujemo z ljudmi, ki so porinjeni na rob družbe in potrebujejo pomoč? Ali se jih tudi mi izogibamo in jih obmetavamo s kamenjem, kot so to delali Izraelci? Težko se je dotakniti zanemarjenega in smrdljivega pijanca, težko je streči naveličanemu bolniku. Težko je spremeniti svoj način življenja in sprejeti otroka, čigar življenje je popolnoma odvisno od naše dobre volje.

Človek je sposoben ljubiti, ker je bil že prej ljubljen; sposoben je dajati, ker nenehno vse prejema od Boga. Sposoben je odpuščati, ker mu je Jezus že odpustil.

Nas kristjanov se Jezus najbolj dotakne po zakramentih. Lahko bi tudi on bežal od nas, kot je zapisano v postavi, da čisti ne sme priti v stik z nečistim, sicer se tudi sam okuži. Ne, njegovo nadnaravno življenje daje moč, da nečisti postane čist. Da postane naš in dragocen. Iz Jezusove polnosti ljubezni vsi prejemamo. Ne bojmo se bolezni, ne bojmo se sveta, ne bojmo se življenja. »V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,37−39).

Ne zapirajmo se v ozke kroge svojih malih družin in ugodnosti, ampak odprimo srce tudi za tiste, ki so zunaj in trkajo na naša vrata. Povabimo jih k sebi in jim prisluhnimo, poskušajmo jim pomagati ali olajšati njihovo stisko. Podelimo si z njimi srečo vstalega Kristusa, ki odrešuje in ozdravlja. Amen.  

 

5. navadna nedelja

Job 7,1−7; 1 Kor 9,16−23; Mr 1, 29−39

 

Jezus jih veliko ozdravi

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

 

Jezus potuje in uči

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.

 

Čudeži

 

Zakaj je Jezus delal čudeže? Čudeže je delal, da je pokazal, da je nastopila mesijanska doba. Prerok Izaija jo je napovedoval: »Tisti dan bodo gluhi zaslišali besede knjige in iz mraka in teme bodo spregledale oči slepih« (Iz 28,18). Janezovima poslancema, ki sta hotela vedeti, če je res on Mesija je odgovoril: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Lk 7,22). Delal jih je zato, da je lajšal bolezni in trpljenje. »Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Mr 1,41). S čudeži je utrjeval vero, ki pa jo je tudi pred čudežem predpostavljal. »Jezus mu je dejal: ›Glede tega ›če moreš‹ pa - vse je mogoče tistemu, ki veruje.‹ Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: ›Verujem, pomagaj moji neveri!‹« (Mr 9,23−24).

Nikoli jih ni delal zato, da bi sebi pomagal. »Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.« (Mr 15,32). Ni jih delal tudi ne zato, da bi tešil radovednost. »Tedaj so se nekateri izmed pismoukov in farizejev začeli pogovarjati z njim in so rekli: ›Učitelj, od tebe bi radi videli znamenje.‹ On pa je odgovoril in jim rekel: ›Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona‹« (Mt 12,38). Tudi jih ni hotel delati za zakrknjene farizeje, ki so hoteli videti znamenje, da bi ga ujeli in tožili. »Prišli so farizeji in saduceji. Da bi ga preizkušali, so ga prosili, naj jim pokaže kako znamenje z neba« (Mt 16,1). Jezusovi sovražniki so hoteli  izbrisati znamenja Jezusove Božje moči, če ne bo šlo drugače tudi z umorom. »Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa« (Jn 12,10−11).

Vseh opisanih čudežev je v evangelijih petintrideset. Veliko več pa jih je opisanih samo tako kot v današnjem evangeliju: »In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov« (Mr 1,34). Da je Jezus storil neprimerno več čudežev, kot jih je opisanih, nam dajo jasno vedeti naslednje grožnje. »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu« (Lk 10,13). V evangelijih ni opisan niti en čudež, ki bi se zgodil v Horazínu ali Betsajdi.

Jezusovi čudeži niso samo ilustracija Njegovih besed, ampak govorijo tudi sami zase, so govorica in dokaz nevidnega. Mrtvoudnemu je najprej odpustil grehe, navzoči pa so se nad tem pohujševali in niso verjeli, zato jim je rekel: »Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« (Mt 9,5−6). Slika ozdravljenega mrtvoudnega, ki nosi posteljo, je v katakombah predstavljala odpuščanje grehov pri krstu ali spovedi.

V Janezovem evangeliju je opisanih samo osem čudežev, ki pa imajo vsi globljo simboliko in ta je ob vsakem čudežu na dolgo razložena. Tako na primer predstavlja svatba v Kani Galilejski mašno daritev in večno gostijo. Pomnožitev kruha predstavlja evharistijo. Ozdravitev sleporojenega predstavlja očiščenje grehov pri spovedi in krstu. Obuditev Lazarja od mrtvih napoveduje Jezusovo vstajenje.

Zakramenti so nadaljevanje Jezusovih čudežev. Pri podeljevanju zakramentov je Jezusova čudežna moč še vedno prisotna. Še vedno pa se dogajajo tudi telesna ozdravljenja. Že več stoletij ni bil v Cerkvi noben razglašen za blaženega ali svetnika, če niso uspeli verodostojno dokazati vsaj dveh čudežev, ki sta se zgodila na njegovo priprošnjo.

Čudeži, znamenja, dela in moči, kakor se tudi imenujejo, niso nekaj izjemnega ali čudnega v Jezusovem javnem delovanju, ampak spadajo k samem bistvu Jezusove zgodbe. Čudeži so čudoviti, ker kažejo na čudovita Božja dela. Čudež Jezusovega vstajenja, s katerim se konča evangelij, ni nek poskus, kako bi na izreden, čuden način rešili Jezusovo zgodbo, ampak je bistven del Jezusove zgodbe. Vse oznanjevanje in vsi čudeži merijo na ta ključni dogodek vsega. V vseh evangelijih, ki so se kasneje nizali prav ob tem zadnjem dogodku Jezusovega trpljenja in vstajenja je močna želja dokazati poslušalcu, da je Jezus resnični gospodar vsega, kar je, da zmore vse, karkoli hoče in da to tudi dela iz ljubezni do nas, da je Bog z nami − Emanuel.  

Filozofa Spinoza in Hume sta zanikala čudeže z utemeljitvijo, da Bog ne bo deloval sam proti svojemu redu in zakonitostim, ki jih je položil v naravo. Bog lahko deluje kakor hoče. Newtonove zakonitosti niso vse kar danes poznamo. John Polkinghorn pravi: »Kvantni svet je radikalno slučajen.« S tem misli, da je nepredvidljiv, nenapovedljiv in nemehaničen. Pojavljajo se teorije slučaja in izračuni slučajnostnih verjetnosti. Torej tukaj, bi si lahko mislili, je prostor za čudeže. Pa ni tako. Bog ima prostor za čudeče kjerkoli in kadarkoli in vse skupaj je en sam in pravi čudež. Razlika je le v spoznavanju in predstavah Boga. Panteistični in Deistični Bog, ki naj bi sicer svet ustvaril, vanj položil zakonitosti in ga potem pustil iti svojo pot, je mrtvi bog. Naš Bog pa je Bog, ki ni samo vsega ustvaril, ampak še sedaj vse vzdržuje in vodi, da ne omahne v nič. »Mar ne veš, ali nisi slišal: GOSPOD je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša, njegova razumnost se ne da raziskati« (Iz 40,28).

Arnold Benz svojo knjigo Prihodnost vesolja, naključje, kaos, Bog konča s tole molitvijo: »Jezus pravi: Jaz sem pravo novo. Kdor zaupa vame, ima kljub razkroju in smrti delež ob smislu celote, tudi če Sonce zgori, tudi če Zemlja zablodi v prostorju in se vesolje razseje.

Čudež ni samo izredni Božji poseg v zakone narave, ampak je srečanje človeka z presežnim − Božjim in to se zgodi tudi ob čisto normalnih naravnih pojavih, ki pa posamezniku, ki je odprt za Boga, v danih okoliščinah, odkrijejo Božje delovanje. Amen.

 

4. navadna nedelja 

5 Mz 18,15−20; 1 Kor 1,32−35; Mr 1,21−28

 

Mož z nečistim duhom

Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

 

 

Boj proti temi duhov

 

Jezus je začel poučevati v sinagogi, ne pa v kakšnem skritem prostoru, kjer bi netil upor proti tedanji verski in politični ureditvi. Sinagoga je bila v vsakem kraju. V njej so Judje molili, brali, poučevali otroke in razlagali Sveto pismo. Božjo besedo je lahko razlagal vsak, kdor se je čutil od Boga nagovorjenega, da spregovori. Zato se je tudi Jezus priglasil k besedi. Kasneje, ko je prišel v spor z judovsko oblastjo, so mu vedno teže prisluhnili.

V zgodovini so se med Judi izoblikovali farizeji in pismouki, ki so se imeli za posebej poklicane, da razlagajo in določajo, kaj naj postava pomeni v vsakdanjem življenju. Pisali so številne zakone skoraj za vsako okoliščino in vsak primer. Vendar niso nikoli govorili v svojem imenu. Vedno so se sklicevali na pismo ter na uveljavljene zgodovinske in sodobne avtoritete. Skoraj vsak stavek so začeli z besedami: »V pismu piše…« ali »Slavni učitelj je rekel…« Potem pa pride Jezus in začne: »Rečeno je bilo…, jaz pa vam pravim.« Ne samo, da ni potreboval nobene avtoritete nad sabo, ampak jo je celo popravljal in dopolnjeval. Za ljudi je bilo vse tako novo in neposredno, kakor bi se srečali z izvorom Besede same, in to je Jezus v resnici bil: izvor vsega pisma in vseh navdihov pri razumevanju življenja.

Izjemna dobrota in milost pa vedno vznemirja tudi svoja nasprotja. V Nazaretu so mu začeli zavidati: »Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda?« (Mt 13,55) Za koga pa se ima? In so ga hoteli pahniti v prepad. Farizeji in pismouki so bili razočarani in osupli, da lahko nekdo tako pometa z njimi, zato so ga želeli ujeti v besedi, pa jim v vsem Jezusovem delovanju ni uspelo niti enkrat, ampak so vedno odhajali s prizorišča osramočeni.

Pravi in prvi njegov nasprotnik pa je bil hudobni duh. Takoj ko se je Jezus s krstom odločil, da bo nase sprejel grehe človeštva, je pristopil skušnjavec in ga v puščavi skušal, da bi ga odvrnil od tega sklepa. Jezus ga je takrat odločno zavrnil, ko mu je rekel: »Poberi se, satan!« (Mt 4,10) vendar satan je samo za nekaj časa odstopil. V njegovem javnem delovanju ga je poskušal stalno ovirati. Vztrajal je do Jezusove smrti in vztrajal bo do konca sveta dokler njegovo zemeljsko kraljestvo ne bo razpadlo.  

Tukaj v Kafarnaumu se je sam javil. Ob Jezusu in njegovem učenju se je počutil nelagodno. Jezusa hoče ustaviti s tem, da ga prizna za Božjega Sina. Kot bi hotel reči: »Nič več ne oznanjaj, saj vemo, kdo si.« Nekaj poznati je pomenilo takrat in tudi danes, zlasti v znanstvenih krogih, to tudi obvladati. Jezusa hoče tudi prestrašiti, ker govori v imenu vseh hudobnih duhov, ki bi radi samo to, da jih Jezus pusti pri miru. »Kaj imaš ti z nami? Si prišel, da nas pogubiš?« Kot bi hotel reči: Mi ne delamo zdrah, ampak ti, ki bi nas rad celo pokončal. Delo za resnico je boj proti laži, delo za dobro uničuje slabo.

Hudobni duh hoče, da bi se nam zasmilili ljudje, ki jih bosta naša odpoved slabemu in odločitev za dobro lahko tudi prizadeli. Na primer klapa, ki nas bo pogrešala in bo užaljena, če jo bomo zapustili. Žalosten bo tudi človek, s katerim hočemo končati grešno razmerje. Hoče tudi, da se smilimo sami sebi, ko se moramo nečemu grešnemu odpovedati. Kot pijanec, ki se premaga in gre mimo gostilne, ne da bi vstopil, potem pa se za krepostno dejanje nagradi z novo steklenico.

Jezus je odločen in hudobca takoj ustavi: »Utihni in pojdi iz njega!« Tudi nam svetuje: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jak 4,7). Jezusova beseda ima popolno oblast − kdo si ne bi želel imeti takega zaščitnika?

Hudobni duh je hotel Jezusu škodovati, pa ga je samo še bolj razglasil. Na koncu mu je hotel zadati smrtni udarec, ko je šel v Juda Iškarijota, da ga je izdal in da je moral umreti na križu, toda prav z Jezusovo smrtjo je hudobni duh sam dobil smrtni udarec. Zapletel se je v svojo lastno mrežo.

Vsi, ki so bili tako ali drugače vpleteni v zavračanje Jezusa in v njegovo trpljenje, so bili pod vplivom satana, zato je Jezus dejal: »To je vaša ura in oblast teme« (Lk 22,53). Toda z vstajenjem ga je Jezus pre­magal in ko je bil vzet v nebo, se je tam vnela silna bitka med Mihaelom in njegovimi angeli ter zmajem in njegovimi angeli. V njej je bil zmaj poražen in vržen s svojimi angeli vred na zemljo (prim. Raz 12,7−9), kjer zdaj »hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu močni v veri« (1 Pt 5,8). Čeprav nas zalezuje in zavaja, je v bistvu premagan. V bitki z Mihaelom mu je bil zadan smrtni udarec. Njega ni mogel premagati človek, niso ga mogli premagati potoki mučeniške krvi, ni ga pre­magal Mihael, ta je bil le izvršitelj sodbe, »temveč ga je premagala Jagnje­tova kri« (Raz 12,11). Nad ljudmi, ki so povezani z Bogom, je sedaj brez moči. Amen

 

* * *

 

V Jezusovem času so bili ljudje prepričani, da je v svetu zelo veliko duhov, ki človeka spremljajo in mu škodujejo. Ljudje so se čutili pred njimi nemočne. Da bi se osvobodili njihovega vpliva so se lotili tudi tako drznih operacij, kot je vrtanje lobanje pri živem človeku. To so naredili, da bi hudobni duh laže odšel iz človeka. Na nekaterih vzhodnjaških pokopališčih tistega časa so arheologi odkrili, da je zaradi tega vzroka navrtana vsaka deseta lobanja.

Danes vemo, da v vseh primerih ni šlo za pravo polastitev − posedenost, latinsko possessio, ko človek nima več svoje volje, ampak z njim razpolaga in iz njega govori hudobni duh. Zato tak posedenec nikoli ne bo šel sam k eksorcistu − izganjalcu hudiča, ampak ga lahko k njemu privedejo le drugi.

Lahko je šlo le za Satanovo obleganje − obsedenost, latinsko obssessio. To je zaradi zla in odvisnosti od njega močno zmanjšano moralno svobodo.

Največkrat pa je šlo za psihične bolezni, ki so jih takrat razlagali kot posledico delovanja zlih duhov. Ko se Jezus pogovarja s hudobnim duhom samim, imamo opravka s pravo polastitivjo, ko pa se pogovarja z bolnikom, gre verjetno za psihično bolezen, ali za odvisnost od grešene navade in s tem tudi za odvisnost od hudobnega duha.

Cerkev je vedno priznavala tudi resnično posedenost, ko hudobni duh človeka popolnoma oropa svobodne volje in ga podredi sebi za svoje interese. Jezus je svoje učence poslal oznanjat in jim obljubil tudi moč nad hudimi duhovi: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17−18). Z »rokami dvigali kače«, kar kaže na izpolnitev Izaijeve prerokbe (prim. Iz 11,8), moramo razumeti v duhovnem smislu: kača je tu simbol zla. Že prvi Jezusovi apostoli in učenci so izganjali hude duhove kakor jim je tudi Jezus naročil. Red eksorcistov pa je Cerkev ustanovila leta 340.

V evangeliju je Jezus samo izrekel svojo učinkovito besedo, ki je imela vso oblast, in hudobni duh mu je bil pokoren. V začetku je Bog samo rekel besedo in je nastalo, sedaj samo izreče besedo in največje sile se mu morajo podrediti. Judje so vedeli, da je človek proti tem silam brez moči, zato so si pismouki, ki Jezusu niso hoteli priznati njegove Božje narave, izmislili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone« (Mr 3,22). Jezus jim odgovarja, da se ne more Satan razdeliti in delati sam proti sebi, če je tako, bo njegovo kraljestvo hitro razpadlo samo od sebe. 

Tudi danes uporabljamo besedo obsedenost širše in vemo, da smo lahko obsedeni ne samo od hudobnega duha, ampak tudi od greha in razvad. Obsedni smo od sovraštva, spolnosti, televizije, dela, celo od človeka… Ko tako označimo svoje stanje ali opišemo stanje bližnjega, vemo, da gre za hudo nemoč, za razvade in zasužnjenje s stvarmi, od katerih se sami skoraj ne moremo osvoboditi.

Vsak greh nas počasi in vztrajno zasužnjuje. Hudobni duh nas zavaja v greh, da bi nas laže imel v oblasti. Ne smemo in ne moremo pa se izgovarjati, da je za vse kriv on. Mi smo kristjani. Po krstu smo postali Božji otroci in v nas prebiva Božji duh. Pri birmi smo postali Jezusovi vojaki in orodje Svetega Duha. Dolžni smo odločno stati na Jezusovi strani, tako nam sile zla ne bodo mogle škodovati.

Če pa kdaj pademo, se zavedajmo, da imajo po Jezusovi smrti na križu tudi Jezusovi učenci dar moči izganjati hudobne duhove in zdraviti posledice njihovega delovanja. To se najpogosteje dogaja pri spovedi. Tam se izgovarja beseda z oblastjo in močjo, ki dela čudeže.

Hudobni duh hoče vse zase: naše življenje, mišljenje, čustvovanje, služenje… Še mesu nismo nič dolžni, da bi mu morali hlapčevati. Toliko manj smo dolžni hlapčevati lažnemu oblastniku hudobnemu duhu. »Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli« (Rim 8,12). »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jak 4,7).

Naše služenje darujmo le Bogu samemu edinemu oblastniku, od katerega smo vse prejeli in kateremu bo ob koncu vse izročeno, tudi prestoli in oblasti. Amen. 

   

 

 

 

3. navadna nedelja

Jn 3,1−5; 1 Kor 7,29−31; Mr 1,14−20

 

Začetek javnega delovanja

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

 

Navdušiti se za Jezusa

 

Božja beseda nas danes navdušuje k spreobrnjenju in hoji za Jezusom. Apostoli so takoj vse zapustili in šli za njim. Če smo njegovi odposlanci premalo navdušujoči in nesposobni, glejte prek nas na Jezusa, ki opominja po nas. Jezus nas vse kliče, da hodimo za njim.

Septembra leta 1862 se je ameriška državljanska vojna začela nagibati v korist južnjakov. Če bi zmagali, bi bili črnci še naprej sužnji brez pravic.

Morala severnjaške vojske je bila na psu, veliko vojakov je dezertiralo, drugi so se razbiti umikali. Najslabše je bilo v Virginiji. Severnjaški strategi so se bali najhujšega. Nihče ni vedel, kako bi lahko obrnili sestradane, izmučene in naveličane vojake nazaj v boj.

Samo en general je bil, ki bi bil sposoben doseči tak preobrat, to je bil general Mc Clellan. Prav te vojake je namreč učil bojevanja, cenili so ga in spoštovali. Pri njih je užival velik ugled.

Vojni ataše in vladni kabinet tega nista opazila. Generala so imeli za odsluženega, posebno, ker je bil nagnjen k pijači.

Toda predsednik Abraham Lincoln je mislil drugače. Ni se zmenil za proteste svojih svetovalcev, da Mc Clellan ni primeren, ker pije, ker je samosvoj in neposlušen. Poslal ga je v Virginijo, da bi dal vojakom nekaj, česar jim nihče drug ni mogel dati: navdušenje, moč, upanje in samozavest.

Mc Clellan je ubogal ukaz, se zavihtel v sedlo svojega velikega črnega konja ter odpeketal po prašni virginijski cesti.

Tega, kar se je potem zgodilo, verjetno ne bi mogel nihče razložiti, ne vojaki ne ataše ne Mc Clellan sam. Mc Clellan je srečal umikajočo se armado. Snel je kapo, začel z njo mahati ter kričati spodbudne besede.

Ko so vojaki srečali priljubljenega učitelja, sta se jim povrnila srčnost, veselje in pogum. Začutili so, da bi se stvari mogle zasukati drugače. Tudi oni so mu začeli mahati v pozdrav in navdušenje se je širilo. Srca so igrala in usta so vpila od navdušenja. Vojaki so se obrnili in zmaga tudi.

General je imel v sebi tisto, česar drugi niso imeli in kar so vojaki pogrešali. Imel je karizmo, da je ljudi osvojil in pritegnil, imel je vero v uspeh ter prepričanje in samozavest, da ga bo tudi dosegel. To je nalezljivo. Ravno tako kot sreča, žalost in še kaj drugega.  

Voditelj, ki si ga želimo, je tisti, ki zmore z nami narediti velike reči. Vsi smo potencialni junaki in svetniki. Pravi voditelj nas do junaštva in svetništva tudi pripelje. Nam ne gre za vojne zmage, ampak za zmago nad temo in slabim, ki je v nas samih. Kdo je boljši voditelj, ki nam pri tem more pomagati, kot Jezus Kristus?

Sami ne zmoremo izkoristiti velikih sposobnosti, ki so v nas, če nam kdo pri tem ne pomaga. Večina nas je kot steklenica, ki jo je Aladin našel na obali. V njej je bil zaprt duh, ki ni mogel sam v svobodo. Tako je tudi z nami. V nas so čudovite možnosti, ki čakajo, da jih bo kdo izpustil na svobodo.

V naši zahodni družbi je človek tako osvobojen, da je že kot duh splaval iz steklenice, vendar se zdi, da je sedaj prepuščen samemu sebi. Nekateri se zaradi tega počutijo negotove in izgubljene. Zato prehitro nasedajo ljudem, ki jim lažno obljubljajo varnost, gotovost in lahko pot do sreče, na koncu pa ostanejo sami in razočarani. Človek je človeku lahko tudi volk. Drug ob drugem smo sposobni zaživeti in uresničiti Božje sanje in svoj poklic, lahko pa prebudimo v sebi in drugem hudiča. Obstaja tudi ta negativni vidik, ki ga moramo omeniti.

Fant lahko ob dekletu spozna svoj največji ideal, ki ga je sposoben z dekletovo in pozneje ženino pomočjo tudi zaživeti in ustvariti. Lahko pa se ta njuna zveza in »prijateljevanje« sprevrže v sebično iskanje pozemeljskega človeka, ki skrbi le zase in za svoj užitek.

Potrebujemo voditelja, prijatelja in pomočnika, ki nas bo oživil, navdušil, ki nam bo pomagal na svobodo. Otroci potrebujejo takega učitelja in take starše. Mož potrebuje tako ženo, žena potrebuje takega moža, prijatelj takega prijatelja, narod take voditelje, in še bi lahko naštevali. Zgodovina je tudi potrebovala takega človeka in tega ni mogla dobiti nikjer drugje kot v Jezusu Kristusu, ker ni nikogar drugega, ki bi bil človeka sposoben popolnoma osvoboditi in za večno odrešiti. Vse drugo je namreč polovičarstvo.

Res pa je, da se je treba za svoj ideal potruditi in ga iskati. Lahko nam je njegova cena previsoka in se raje odločimo za cenejše, hitrejše in lažje poti, ker pa ne prinesejo obljubljenih rezultatov, se razbiti umikamo. Zato več ne verujemo ne v ljubezen ne v dobroto ne v življenje ne v človeka ne v Boga. Do vsega smo oprezni, raje se umikamo v svoje privatno življenje, kot da bi se izpostavili za dobro.

In prav to je srčika današnjega problema. Vsega smo siti, vsega naveličani. Delavec, večkrat, ne dela z veseljem in ne tako, kot bi delal zase, ampak za plačilo. Učenec se ne uči zato, ker bi ga zanimalo ali ker bi to kdaj potreboval, ampak samo zato, da bo dobil dobro oceno.

Če ne delamo z veseljem in iz notranjih nagibov, bomo vedno jetniki in poraženci. Vzgib za resnično življenje, za popolno in pravo zmago nam daje Kristus, svet ga ne more dati. Na tem svetu so bolj v ospredju nižji interesi, in ti niso pravi. Zanje nismo bili ustvarjeni. Mnogi imajo ta svet za edino, kar je gotovo in na kar se lahko zanesemo, saj ga lahko otipamo, merimo in znanstveno preučujemo. Nadnaravni duhovni svet imajo za nedokazan privid. Današnja Božja beseda pa nam pravi ravno obratno. Apostol Pavel Korinčanom pravi, da je »podoba tega sveta minljiva« (2 Kor 7,31). Tisti, ki jokajo naj ne jokajo in tisti, ki se veselijo naj se ne veselijo, kajti vse bo kmalu prešlo, zato nima pomena ne eno ne drugo.

Marsikakšen demagog ali general, filmska zvezda ali pevec je že navdušil ljudi, a za koliko časa in za kakšne stvari ali ideale, če so sploh bili ideali? Ljudje so letali in begali sem ter tja in poslednje stanje je bilo hujše od prvega. Dolgost našega življenja je kratka, zato je treba čas dobro porabiti. »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« (Jon 3,4). »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Ne izgubljajmo dragocenega časa za prazne stvari, za navdušenja, ki nas pehajo v smrt. Spreobrnimo se od praznih malikov k živemu Bogu.    

Jezus izbira apostole in preroke, čas je, da mu začnemo tudi mi slediti, saj je tudi nas že izbral in nas povabil: »Hodi za menoj!« Amen.

 

2. navadna nedelja

1 Sam 3,3−10.19; 1 Kor 6,13−15.17−20; Jn 1,35−42

 

Prvi učenci

Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter).

 

Srečati se z Jezusom

 

Janez Krstnik je izpolnil svojo nalogo. Ljudi je usmeril od sebe k Jezusu. »Glejte Božje Jagnje.« Andrej je takoj zamenjal voditelja. Tudi druge je začel voditi k Jezusu. Privedel mu je Simona Petra, ki je bil potem prva violina med učenci. V Novi zavezi se omenja največkrat 154-krat, Andrej pa le 34-krat, čeprav je to drugo najpogostejše ime. Andrej je še potem dvakrat pripeljal k Jezusu ljudi. Prvič pogane, ki so želeli spoznati Jezusa, in drugič dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi za čudež v puščavi. Takšna, kot je bila Andrejeva naloga, je tudi naša: hoditi za Jezusom in voditi ljudi k njemu. 

Janezu Krstniku verjetno zaradi tega, ker je »odslužil«, ni bilo najteže pri srcu. Tudi ne zato, ker je zgubil učence in prijatelje. Verjetno tudi ne zaradi tega ne, ker ga Jezus ni poklical v svojo druščino. Tudi mu ni bilo tako zelo hudo, ker ga je Herod zaprl v ječo, saj je tak razplet že moral pričakovati. Najbolj ga je še kasneje tam v ječi mučil dvom: Ali je res Jezus tisti, ki ga je napovedoval, ali ne? Ali je izpolnil svojo nalogo? Jezus ga potolaži z dokazi: »slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5). To je bilo vse, kar je Janez lahko še dobil za tolažbo in nagrado na tem svetu.

Vsak dan se srečujemo na različne načine. Naša srečanja so lahko površna in bežna, a tudi taka, da nas zaznamujejo za vse življenje.

Bistveno pa je srečati se z Jezusom. To srečanje nas zaznamuje ne samo za vse življenje, ampak za večnost. Andrej je doživel to srečanje v hipu. Bilo je ob desetih, to je ob štirih popoldne. Zapomnil si je datum, uro in kraj in takoj je bil tako prepričan, da je lahko tudi druge povabil. Podobno tudi zakonci v svojih mislih leta in desetletja ostajajo pri srečanju, ko se je začela ljubezen. V pustih in težkih dneh jih ogreva ljubezen prvega srečanja.

Zakaj ni Jezus tudi Janeza Krstnika povabil, pridi in poglej? Ne vemo. Videti pa je, da se bomo lahko popolno veselili z Jezusom šele v večnosti. Apostoli so sicer takrat bili v Jezusovi bližini, toda njihova naloga in Kalvarija pred rajem jih je še čakala.

Živčno izčrpanemu bolniku je zdravnik zagotavljal: »Nobene organske napake nimate. Skrbite, da boste živeli na svežem zraku!« »Oprostite, doktor imam lep vikend in se veliko gibljem na prostem.« »Potem poskusite drugo. Veliko počivajte!« »Vsako leto preživim tri mesece na dopustu. Pozimi nekaj tednov v gorah, drugo poleti ob morju.« »Potem se poskusite raztresti. Pojdite večkrat v gledališče!« »Saj sem skoraj vsak dan v gledališču. Saj sem igralec Cardol. Vsak večer zabavam na tisoče ljudi, sam pa se ne morem umiriti. Življenje se mi zdi tako težko in žalostno.«

Povedal je veliko resnico. Če se človek ne more srečati z Resnico, Ljubeznijo, Smislom, je vse drugo še tako lepo in bogato življenje pusto in prazno in človeka peha v žalost in obup. Naša naloga na tem svetu je srečati se. Iz srečanja, kakor nam tudi sama beseda pove, prihaja sreča.

Poslušajmo, kako Pavle Zidar opisuje srečanje kaplana s starko in z njeno vero.

Kaplan je hotel preizkusiti vero starke.

»Hodite v cerkev?« je vprašal.

Korak ji je klecnil. Pogled ga je očitajoče zadel. »In zakaj naj bi ne hodila, gospod?«

»Ljudje so svobodni, ni nujno, da verujejo. Za to dobe danes, če ne verujete, različne koristi.« »Vem, gospod. Koristi pa so kakor ljudje: preminejo. In potem? Ni jih več. Dati vero za službo! Za lažnivo mnenje o sebi! Saj ne prodaš s tem samo vere, prodaš sebe, mineš pa kakor muha, ker si se spremenil v korist.«

»Vi je potemtakem ne bi dali za nič?« »Za nič, gospod!«

»Tudi če bi videli duhovnika grešiti?«

»Sem jih že videla in še jih bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhov­nik moja vera. Moja vera je Jezus.«

»In če Jezusa ni?«

»Gospod!« Ustavila se je, dvignila težko glavo, omotano v kockasto ruto. Njen pogled, vajen vsega, tudi tega vprašanja, je šel vanj in se vrnil. Nasmehnila se mu je.

»Jezus je,« mu je odgovorila, »samo vi ga niste še srečali. Prav srečali.«

Kaplana je zadelo.

»Ne razumem vas,« je odgovoril.

»Tudi če bi vam več povedala, ne bi. Človeka mora udariti v glavo tram, da ga vidi. Če pa mu ga pokažete in rečete: glejte, tram, ga ne bo videl.«

»Hočete reči, da je moj Jezus kot Bog različen od vašega?«

»Moj je trden, gospod kaplan, na njem je zraslo sedem otrok. Sedem otrok ni sedem knjig, ki jih prebereš in odložiš. Vaš je isti kakor moj, samo s to razliko, da ste ga vi okusili v sedmih knjigah, jaz pa v sedmih otrocih, ki so šli skozi sedem smrti.« »In so še živi?« »Vsi. Hvala Bogu!«

»To pa res ni isto,« je pritrdil. »Ni.«

»Moj je še ves knjižni.«

»Ves, zato je ves mehak. Dahne malce drugačna knjižna sapa, ga že ni več.« »Toda cerkev, glejte, le stoji!«

»Ne zaradi vaših prebranih knjig. Stoji zaradi tistih, ki so stanovitni in utrjeni v preizkušnji.« »Drži!«

»Ali mar mislite, da mi kmetje ne vemo, kaj vse je velo skozi papeževo palačo v stoletjih sem?«

»Vsi vemo.«

»Vse jih je zamajalo, ki se niso znali ponižati v duhovnika.«

»Res je, samo človek sem.«

»To bi morali najprej vedeti, gospod, drugo pa, da to tudi priznaš.«

»Res je,« se je sprostil, »prav nič ni važno, nič ...« (Kako je Beseda postala meso.)

»Lahko vemo vse, gospod, in vi veste zagotovo več, kakor vem jaz, vendar bi stavila, da bi z vsem tem, kar veste, komaj zredili enega otroka.«

»Prikimam vam.«

»Za sedem otrok je potrebna vera, gospod.« »Ljubezen,« jo je popravil.

»Saj, saj, vera je slepa ljubezen. Ljubezen, ki ne računa. Ampak zdaj pride šele tisto, ki te na­redi verno. Otroka poviti je najlažje. Zdaj, ko je tu, ga je treba ohraniti živega, ga narediti človeka. Nikoli nisi gotov, da je otrok res človek. Kaj pa, če je dahnilo vanj dejanje, ki ni človeško? Kaj pa, če bo zločinec?«

»Res je,« je rekel kaplan.

»Dokler si živ, trepetaš zanj, da bi ubijal ali da bi bil ubit. Zato mora imeti mati vero, kakršne nima noben papež, niti ne svetnik. Če ne veruje, da bo sin dober, če samo za hip pozabi na to, se ji že lahko sin spridi.«

»Materina vera je skala, na kateri stoji, kar stoji, gospod.«

»Čutim, da je res, kar ste mi rekli.«

»Jaz pa čutim, da je resnica, kar mi poveste v nedeljo kot duhovnik.«

»Hvala vam.«

Bil je pretresen od te volje, ki se je s svojim telesom v letih krivila zraven njega. Naletel je na vero, kakršne sam ni imel. Ni preskusil nje, ampak sebe. Spoznal se je, da je šibak, mehak. Da je živeti, živeti zares, prava in resnična cerkev, kjer srečuješ Kristusa kot Boga. Ostanek poti sta prehodila molče...

Pavle Zidar, Hokus pokus kaplan, str. 97.

 

Nedelja Jezusovega krsta

Iz 55,1−11; 1 Jn 5,1−9; Mr 1,7−11

 

Janez Krstnik je oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

 

Jezusov in naš krst

 

Katekizem Katoliške Cerkve pravi: »Vse predpodobe stare zaveze najdejo svojo izpolnitev v Jezu­su Kristusu.« Jezus začne svoje javno delovanje, potem ko se da krstiti Janezu Krstniku v Jordanu in po svojem vstajenju izroči apostolom tole poslanstvo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19−20)

Naš Gospod se je prostovoljno podredil krstu sv. Janeza, namenjenemu grešnikom, da je spolnil »vso pravico«. To Jezusovo dejanje je razkritje njegovega »izničenja«. Duh, ki je plaval nad vodami prvega stvarjenja, pride zdaj nad Kristusa kakor za predigro novega stvarjenja, in Oče razodene Jezusa kot svojega »ljubljenega Sina«.

Sveti Duh se je pojavil v obliki goloba. Samo še enkrat se pojavi golob v Svetem pismu, in to je, ko ga spusti Noe po vesoljnem potopu. Tam golob naznačuje novo življenje in mir, ki se bo začel. Podobno se bo zgodilo tudi sedaj po Jezusovem krstu.

V svoji velikonočni žrtvi je Kristus odprl vsem ljudem izvire krsta. Res je že prej govoril o svojem trpljenju, ki ga bo prestajal v Jeruzalemu, kot o »krstu«, s katerim mora biti krščen. Kri in voda, ki sta pritekli iz prebodene strani križanega Jezusa, sta podobi krsta in evharistije, zakramentov novega življenja. Od tedaj naprej se je mogoče roditi »iz vode in Duha« za vstop v Božje kraljestvo.

Sv. Ambrož pravi: »Poglej, kje si bil krščen, od kod prihaja krst, če ne s Kristusovega križa, iz Kristusove smrti. Tu je vsa skrivnost: on je trpel zate. V njem si odkupljen, v njem si odrešen.«

Od binkoštnega dne dalje je Cerkev obhajala in delila sveti krst. Tako izjavlja sv. apostol Peter množici, ki jo je njegova pridiga pretresla: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,38). Apostoli in njihovi sodelavci ponudijo krst vsakomur, ki veruje v Jezusa: Judom, bogaboječim in poganom. Krst vedno nastopa povezan z vero: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« pravi sv. Pavel svojemu ječarju v Filipih. In pripoved nadaljuje: »Ječar se je pri priči »dal krstiti z vso svojo družino« (Apd 16,31−33).

Po apostolu Pavlu se verujoči s krstom pridruži Kristusovi smrti; v odpovedi slabemu je z njim pokopan v smrt, v sprejetju novega življenja pa z njim vstaja: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja« (Rim 6,3−4).

Tisti, ki so krščeni, so »oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Po Sve­tem Duhu je krst kopel, ki očiščuje, posvečuje in opravičuje. Krst je torej vodna kopel, po kateri »neminljivo seme« Božje besede rodi svoj oživljajoči učinek. Sv. Avguštin pravi o krstu: »Beseda se pridruži prvini, in se uresniči zakrament.«

Postati kristjan − »to se že od apostolskih časov dalje dogaja po nekem postopku uvajanja. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje Božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu. To uvajanje se v teku stoletij in glede na okoliščine zelo spreminja­. V prvih stoletjih Cerkve je uvajanje v krščanstvo povezano z dolgim obdobjem katehumenata in z vrsto pripravljalnih obredov.« Tako Katekizem Katoliške Cerkve o zakramentu krsta.

Danes je krst otrok najpogostejša oblika podeljevanja tega zakramenta. Vse se zgodi v enem samem obredu, zato se zahteva vero in pripravo staršev, ki bodo otroka vzgajali. Ne gre samo za predkrstno in pokrstno poučevanje, ampak za živ zgled življenja iz vere, ki omogoča, da se krstna milost v otroku krščencu razraste.

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem pa pravi: »Krstna pastorala je temeljnega pomena za življenje in delovanje Cerkve, obenem pa je tudi vzorec pastorale ostalih zakramentov uvajanja. Osnovni cilj krstne pastorale je pomagati ljudem do osebne vere, ki se razodeva v poslušnosti Božji besedi, v stalni hoji za Kristusom in v živem čutu pripadnosti Cerkvi. Ob upoštevanju različnih okoliščin mora imeti krstna pastorala na Slovenskem enotna merila, saj jih zahtevajo verski čut vernikov, cerkveni dokumenti, zlasti pa sedanja kultura, v kateri je po zaslugi hitrih informacij celotni slovenski prostor postal enovitejši.

Krst otrok temelji na veri in odločitvi staršev in cerkvenega občestva. Družina, domača Cerkev, je nenadomestljiva za rast otrok v veri, zato je glavna nosilka uvajanja otrok v krščansko življenje. Družina uresničuje poslanstvo uvajanja otrok v krščanstvo predvsem z dobrim verskim in moralnim zgledom staršev in drugih članov, zato otrok ne krstimo, razen v smrtni nevarnosti, brez privolitve in sodelovanja vsaj enega od staršev.

Če starši, ki prosijo za krst majhnega otroka, odklanjajo celo sodelovanje pri pripravi na krst ali svojih starejših otrok ne pošiljajo k verouku, krst odložimo.«

Kristus se je na svojo poklicanost, ki jo je začel s krstom, pripravljal s štiridesetdnevnim postom v puščavi. Nase je vzel vse težave in poti, ki jih moramo prehoditi zlasti mi, ki nam je danes Jezusov krst namenjen. Krst je za nas sprejetje njegovega življenja, sprejetje kraljevega duhovništva, to je trojne službe: duhovniške – darovanja, preroške – oznanjevanja in vodstvene – zglednega krščanskega življenja. Naj nam bo v naših prizadevanjih zgled Kristus, ki se je ponižal in sprejel Janezov krst pokore in spreobrnjenja, čeprav ga sam sploh ni potreboval. Amen.

 

 

 

 

2. nedelja po božiču

Sir 24,1−4.8−12

Ef 1,3−6.15−18

Jn 1,1−18 

 

Beseda se je učlovečila

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime

in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.

Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

 

Izgubljeni Adam

 

Bog je prišel na svet, vendar se zdi, da se je izgubil. Ko je svet gledal od daleč mu je bilo vse jasno in je lahko vse videl in vnaprej predvidel. Ko pa je stopil na zemljo se je, zgleda, izgubil. Kot bi prišel v Minotavrusov labirint in ker ni gledal sveta več od zgoraj, je zašel v slepo ulico. Zašel je v nepomembno vas k revnim in nevplivnim staršem, ki morajo skupaj z njim bežati po svetu, da si rešijo življenje.

Politični veljaki nanj, potem ko mu uspe zbežati v Egipt, pozabijo in jih več ne zanima. Pravzaprav nihče, razen njegovih staršev, ne ve več, da je Bog med njimi. Ko trideset let star začne javno delovati: oznanjati, ozdravljati in zbirati ljudi, pa so ti zaradi njegovega nauka, še bolj pa zaradi njegove smrti, zmedeni. Njegovo življenje bi lahko opisali z njegovo priliko − Izgubljeni Bog. Sodobneje bi lahko ta Božji projekt imenovali Misija nemogoče.

Vendar to se samo zdi. Apostol Pavel v pismu Efežanom že vidi delovanje skrivnostnega Božjega načrta: »pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem« (Ef 1,4−6). V njem imamo torej izvolitev pred stvarjenjem sveta, po njegovi krvi imamo, odkupitev − odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti, Božje otroštvo in posledično tudi dediščino Njegovega neskončnega bogastva. Prihod Svetega Duha na binkoštni praznik potrdi pravilnost Božjih poti in izgubljenost človeka, ki ga ne sprejme. 

Po Jezusovem učlovečenju in odrešenju človeka bi se sodobnejša verzija prilike o Izgubljenem sinu lahko glasila nekako takole.

Tone je takoj, ko je prišel k pameti, naredil veliko neumnost. Oče se je upravičeno nanj razsrdil. Tone pa je iz kljubovalnosti, in zavedajoč se svoje krivde, odšel od doma. Njegov odhod je očeta še bolj potrl.

Tone je sprva mislil, da se bo čez nekaj časa lahko vrnil, toda ločen od vseh in vsega, kar je ljubil, je postajal vse slabši in slabši. Osamljenost in pomanjkanje sta naredili svoje. Vedno bolj je izgubljal dostojanstvo, pozabljal na družino, vero in vrednote, ki jih je živel doma. Zapadel je v slabo družbo in postal odvisnik.

Oče ga je po prijateljih hotel dobiti nazaj, vendar sin se ni dal pregovoriti. Denar, ki mu ga je pošiljal, je porabil za drogo. Odvisnik nikoli ne ozdravi sam sebe. Zato je k njemu poslal starejšega sina Janeza z naročilom naj ga ne pusti umreti samega. Janez je hotel brata odpeljati k Očetu, vendar ta ni hotel, zato je pustil službo in družino ter ostal pri njem v tujem kraju.

Tone se ga je izogibal, ker je vedel da njuna načina življenja ne spadata skupaj. Kasneje pa ga je Janez enkrat našel popolnoma na dnu in brez vsega. Ležal je v opuščeni kasarni v par smrdljivih capah na kupu smeti. Najprej je mislil, da je že mrtev, toda bil je še živ, čeprav tak bolan in zasvojen komaj prepoznaven. Odpeljal ga je v svoje najeto stanovanje, si nabavil zalogo hrane in dežural pri njem noč in dan.

Prvi teden je bil za oba pravi pekel, potem so se stvari začele malo umirjati. Pogovarjati sta se začela o njunem skupnem otroštvu in dogodivščinah, ki so ju vezale. Nazadnje je Tone privolil v zdravljenje. Temu pa so nasprotovali njegovi dotedanji prijatelji, ki so izsledili  stanovanje in ga hoteli zadržati v svojem zločinskem primežu, zato jih je Janez ovadil policiji.

Sedaj so bili ogroženi vsi. Preprodajalci so se bali policije, Tone se je bal »svojih prijateljev«. Janeza pa od dobrote in ljubezni do svojega brata ni mogla odvrniti nobena grožnja. Vedel je da dela prav, vedel je da gre za življenje in hotel ga je rešiti, pa naj se zgodi karkoli. V svetu kriminala eno življenje ne pomeni veliko. Na koncu je moral Janez svojo dobroto plačati s smrtjo. Tragična Janezova smrt je brata Toneta streznila in rešila. Ob bratovem grobu se je spravil z očetom in odšel v skupnost na zdravljenje.

Ta zgodba za naš čas ni samo zgodba ljubečega Očeta, ki potrpežljivo čaka svojega izgubljenega sina, ampak je tudi zgodba Jezusa Kristusa, ki mu pride naproti in ostane z izgubljenim človekom vse do smrti.

Danes imamo velik problem biti drug z drugim. Sodobni človek poveličuje samozadostnost, neodvisnost, neomejeno svobodo in nevezanost.

Zato niti prijatelji, niti mož in žena ne zdržijo veliko skupaj. Še manj zdržimo biti skupaj s tistimi, ki so potrebni naše bližine. Predstojniki so s svojimi oskrbovanci samo osem ur na dan, otroci, bolniki, ostareli, prestopniki pa bi potrebovali stalno spremstvo. Mladi potrebujejo prijatelja in prijateljevanja z njimi ne samo eno uro na teden, ko je mladinski verouk, ampak več časa, tudi pri delu in razvedrilu …

Bog je v Jezusu Kristusu našem bratu prišel, da bi bil z nami vsemi za vedno. Ker nas ni mogel rešiti po prerokih, ki nam jih je pošiljal, je prišel in ostal z nami On sam. To, kot vemo, ga je stalo tudi življenja, vendar njegove ljubezni in skrbi do nas ni ustavilo, temveč potrdilo za vse čase. Njegova kri za nas prelita je postala hrana za vse, ki ga spoznajo in hočejo biti Njegovi. Po Njegovi krvi stopamo v pravo krvno sorodstvo z Bogom samim.

Življenje, ki ga predstavlja v jaslih ležeči dojenček, potrebuje stalne nege in oskrbe. Potrebuje nekoga, ki bo z njim. Pravijo, da se nikar ne poroči dokler nisi sposoben skrbeti za rože. Ko se tega navadiš si kupi domačo žival, šele potem, če tudi ta preživi, poskušaj skrbeti za človeka. Tega, skrbeti za človeka, se učimo vse življenje. Starševstvo se ne konča ko gre sin od doma, ampak ko vsi pridemo k Očetu. Amen.

 

Sveta družina

1 Mz 15,1−6; 21,1−3; Heb 11,8.11−12.17−19; Lk 2,22−40

 

Jezusa darujejo v templju

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika

po svoji besedi v miru,

kajti moje oči so videle tvojo rešitev,

ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:

luč v razodetje poganom

in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.

 

Vrnitev v Nazaret

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

 

 

Za danes najprej tri zgodbe, ki govorijo same zase in skoraj ne potrebujejo komentarja. Prva govori o zakonu, druga o materi, tretja o očetu. Vse drugo lahko dodate sami.

 

Zakon

Srečna zakonca sta šla nakupovat za praznovanje svoje zlate poroke. Blagajničarka ju je prijazno pozdravila in ugotovila, da bo vse nakupljeno služilo za praznovanje.

»To pa bo veliko praznovanje. Vaju smem vprašati, kaj praznujeta?« »Zlato obletnico najine poroke,« sta ji srečna odvrnila.

»Veste, ne morem si predstavljati, da lahko toliko časa vztrajata skupaj. Jaz bi se tega že davno naveličala.«

Žena jo je takoj pametno poučila: »Veš kaj, punčka, dokler ne boš ugotovila, da lahko ostaneš z nekom vsaj tako dolgo, se nikar še ne poroči.«

 

Mati

Nekje med mladostno energijo pubertete in zlato dobo ženinega življenja leži čudovito obdobje žene, ki mu pravimo materinstvo.

Materinstvo je zanimiva mešanica potrpljenja, veselja, prijaznosti, razumevanja, odpovedovanja, čudenja, podjetnosti in ljubezni. Mati je lahko ljubeča svetovalka za bolno srce svoje hčerke in trener za svojega energičnega sina. Mati lahko vidi najmanjšo smet na maturitetni obleki in lahko pripravi hišo in praznovanje za vsako priložnost.

Mati je edino bitje na svetu, ki joče, ko je srečna, ki se smeje, ko ji zlomijo srce, in dela, ko je bolna. Mati je nežna kot jagnje in močna kot velikan. Mati se zdi tako šibka in nemočna, toda še oče ne more odpreti pokrova kozarca, ko mama vanj vloži sadje.

Mati je vsa nemočna, ko je zraven nje njen ljubeči mož, in izvor vse energije, ko je za vse sama.

Mati ima angelski glas, ko poje svojemu dojenčku uspavanko, in preglasi vse ojačevalce svojega pubertetnika, ko ga kliče h kosilu.

Mati ima čudežno sposobnost biti hkrati skoraj povsod in skoraj vsakemu povprečnemu dnevu zna vdihniti ogromno življenja.

Mati je za svoje pubertetnike staromodna, toda noben mladostniški idol je ne more izpodriniti. Vsem se nam že ob besedi sami »mama« nekaj zgane v srcu.

 

Oče

Deček je nestrpno pričakoval prijateljev rojstni dan in zabavo na katero ga je bil povabil. Toda, ko je nazadnje prišel težko pričakovani dan, je močno snežilo. Ceste so bile neprevozne, burja je delala zamete. Oče ni hotel, da bi šel sin sam v takem ven. »Toda, oče,« ga je prosil sin, »vse druge bodo starši pustili.« Oče je nekaj časa premišljeval, potem je odločil: »Dobro, lahko greš.«

Deček je planil k njemu, ga v zahvalo objel, se hitro zimsko odpravil in odšel v metež. Vidljivost je bila skoraj enaka ničli. Pol ure se je boril s kratko razdaljo do prijateljevega doma. Končno se je lahko naslonil na hišni zvonec. Pri tem se je prvič malo ozrl nazaj. Njegovo oko je ujelo senco odhajajoče očetove postave. V ozadju je nevidno spremljal vsak otrokov korak, da bi lahko varno prišel do cilja.

To je podoba očeta, ki v ozadju, skoraj nevidno spremlja vsak korak svojih otrok, da bi lahko prišli do cilja.

 

 

Naši starejši družinski člani

 

Ko govorimo o družini največkrat mislimo samo na starše in otroke. Na stare starše pa pozabljamo in jih niti več ne prištevamo k družinam. To ni dobro za našo duhovno rast in je do njih krivično.

Starost ima kakor tudi druge dobe življenja svoje radosti in svoje bolečine, svoje prednosti in slabosti.

Starost prinaša nemoč. Ko se naberejo mnoga leta se je potrebno marsičemu odreči in omejiti svoje bivanje na prostor in dejavnosti, ki jih lahko še, večkrat celo samo s pomočjo drugih, izvršujemo. Takrat nimamo več ne iste moči ne energije, pestijo nas lahko bolezni. Žalostni smo zaradi izločenosti od glavnega toka življenja in zato, ker ne moremo več pomagati ne družbi ne družini.

Toda starost ima tudi svoje dobre strani. Ima tudi svoje prednosti, udobnosti in svoje radosti. Po veliki naglici aktivnega življenja, v kateri danes skoraj vsi živimo in se ji skoraj ne moremo izogniti, je to lahko čas premišljevanja in sprostitve. Kako mirna postane reka, ki je prej tekla po gorskih soteskah, pred izlitjem v morje. Tudi v vrtu starosti rastejo in cvetijo kreposti različnih rož kot so: potrpežljivost, tolerantnost, premišljevanje, sočutje in druge. Takrat si lahko človek vzame čas za tisto, za kar si ga prej ni mogel privoščit. V cerkvah je bilo vedno, ne samo danes, največ starejših ljudi. V starosti, ko gledamo nazaj na prehojeno življenjsko pot, laže prepoznamo in vidimo Božje spremljanje in delovanje.

Danes gojimo kult mladosti in starost nima več tistega spoštovanja, ki ga je imela včasih in ki si ga zasluži. Občudujemo želod in mlado rastlino, ki poganja iz njega, in preziramo star grčav hrast, vendar ima vsako listje in celo trava najlepšo barvo takrat, ko neha rasti in začne odpadati.

Na ostarele, ki jih ne smatramo več za koristne člane družbe, radi pozabljamo in jih puščamo same, umaknjene na kakšnem stranskem tiru življenja, v bolnišnici ali domu za ostarele občane. Kot odpadlo listje ali pokošeno travo bi jih radi pograbili in pometli v kot. To ne kaže samo na našo krivičnost, ampak tudi na neumnost, kajti tudi ostareli so nam potrebni in spadajo nujno k pravi podobi družine in življenja. Ljudje, ki dočakajo veliko starost običajno posedujejo tudi veliko zrelosti in življenjske modrosti. Križi in težave življenja so jih skupaj z mnogimi leti oblikovale v osebnosti, ki nas lahko v mnogočem bogatijo. Čeprav ne morejo ničesar več narediti, ne v kuhinji ne pri varstvu otrok, nas lahko vzgajajo samo s svojo prisotnostjo. Vrednost življenja se ne meri samo po produktivnosti, ampak ima svojo vrednost samo v sebi.

Kdaj je tudi odhod v dom za ostarele prava odločitev. Od nas pa je odvisno, da se naše družinske vezi ne pretrgajo. Obiski v domovih za ostarele in bolnišnicah so koristni za vse. Po spoznavanju tudi te plati življenje, se lažje veselimo svoje mladosti, svojega zdravja in vsi naši problemi postanejo nekako manjši in obrobni. 

Za starejše pa velja, da tudi če bi jih sorodniki ali dobri ljudje pozabili, Bog jih ne bo nikoli. Tako nam pravi: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,29−31).

Če Bog skrbi za vrabce, in prešteva celo lasje na naših glavah, nas ne bo pozabil tudi ne v starosti in smrti. Če se je nekdo spravil z življenjem in ljudmi, se mu tudi ne bo težko spraviti s prihajajočim Gospodom, ki nas k sebi kliče, najprej po starosti in potem tudi po smrti.

Človekovo življenje se bliža koncu kakor morski val proti obali. Predstavljajte si, da stojite na obali in gledate velik val, ki je zaradi svoje penaste grive še mogočnejši. Poln moči in lepote je sposoben s seboj nositi in premetavati skoraj karkoli se usede nanj. V mladostni moči ni za človeka noben problem pretežak. Skoraj vsakega lahko prestavlja. Ko val gnan od vetra in morskih tokov privalovi do obale, se začne prekucavati, šumeti in vreti, dokler svoje vsebine ne izlije, vse do zadnje kaplje, po obali pred vaše noge. Popolnoma se tako izčrpa, izprazni in izniči. Popolnoma se je dal in potem, ko je nežno objemal in tudi s peskom božal in močil vaše noge, se je sramežljivo umaknil. Počasi se je zopet pridružil oceanu iz katerega je nastal. Nekoč, ali pa prav kmalu, se bo v kakšni novi kombinaciji zopet poskušal dotakniti obale.

Tako je tudi z našim življenjem. So obdobja, ko smo močni in zdravi in obteženi s skrbmi življenja in so obdobja, ko se moramo počasi umakniti in se končno popolnoma umiriti na obali večnosti, toda to ni nič tragičnega tako je ustvarjena naša narava. Pride čas, ko se moramo zopet popolnoma vrniti k Bogu od katerega smo izšli. Čeprav ne bomo več kot val božali obal tega sveta, ker se je naša moč in vsebina že iztrošila, pa smo lahko srečni, če vemo, da smo svoje delo dobro opravili in da smo vse svoje moči in vse svoje talente uporabili zato, da smo naredili nekaj lepega in dobrega za svet, za človeka in za Boga. Sedaj je pač prišel čas za druge, da bodo razkazovali svojo moč in vodili življenje.

Starejši ljudje ste kdaj vznemirjeni in zaskrbljeni, ker nimate več moči in ne morete več delati in skrbeti niti več sami zase. Jezus je molil takole: Oče »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim« (Jn 17,4). Tudi Jezusova duša je bila pred zadnjim trpljenjem vznemirjena in žalostna. »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro« (Jn 12,27). Apostol Pavel pa je, ko je videl, da se mu življenje bliža koncu, pisal prijatelju Timoteju takole: »Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev (− njegov prihod)« (2 Tim 4,6−8). Amen.

 

 

4. adventna nedelja

2 Sam 7,1−5.8−16; Rim 16,25−27; Lk 1,26−38

 

Napoved Jezusovega rojstva

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

 

Jaslice za Boga

 

Kakor si je Bog pred 2000 leti pripravljal bivališče v telesu Device Marije, tako si tudi v tem adventnem času pripravlja bivališča v naših srcih. Če mu jih seveda odpremo. Potrkal je že pri marsikom, mogoče tudi pri tebi. Pa si mu odprl svoje srce v premišljevanju teh skrivnosti, v molitvi, dobrodelnosti, v prejemanju zakramenta svete spovedi in svete evharistije? Če tega doslej nisi storil, imaš na voljo še nekaj dni.

Kralj David je dosegel vse, kar si lahko kralj želi. Razširil je svoje vladarstvo, utrdil kraljestvo in dosegel mir ter blaginjo. Zgradil si je mogočno palačo in zbral precej bogastva. Zato je prišel na pobožno misel, da bi sezidal tudi veličastno bivališče za Boga. Skrinja zaveze je bila namreč še vedno v šotoru kakor takrat, ko so Izraelci bivali v puščavi in se veliko selili.

Vsak bi si mislil, lepo in hvalevredno dejanje je graditi tempelj ali cerkev in tako mu je odgovoril tudi prerok Natan. Toda kasneje je Bog preroku sporočil, da noče, da bi mu David zidal hišo. Bog mu pravi nekako takole: Vse, kar si postal, si postal po moji zaslugi, zdaj pa se hočeš ponašati s svojo velikodušnostjo in pobožnostjo pred svojim Bogom, ki ti je dal vse in čigar last je vse vesolje. Nimaš pravega zadržanja, da bi bilo tvoje dejanje Bogu všeč. Poleg tega pa še ne moreš zgraditi hiše, ki bi bila resnično primerna za Boga, ki prebiva v vsem vesolju, Boga, ki si želi živeti v človeškem srcu, in ne v zgradbi, ki je narejena z rokami. Ni dovolj, da Bogu izročiš nekaj od svojega obilja, ki si ga prejel od Boga, svoje srce pa zapreš pred Njim.

Zato si bo Gospod sam izbral in naredil bivališče, kjer bo lahko prebival med človeškimi sinovi. To je bilo najprej Marijino srce in njeno telo, potem pa tudi naša srca in telesa pri prejemanju evharistije in drugih zakramentov. Bog ne potrebuje našega denarja, našega dela, naše hvaležnosti, ne naše molitve in vdanosti. Vsega tega potrebujemo mi. Bog želi naše srce, ker nas bo tako najlaže osrečil.

Bog je ostal zvest dani obljubi in je vedno iskal takih, pri katerih bi lahko prebival. To so bili preroki, sveti možje in žene, ki so jim bili bolj mar Božji načrti kot njihovi zemeljski. Nazadnje je Bog dobil popolno bivališče v Devici Mariji. Prva Eva v raju je hotela graditi po svojih načrtih, zato se ji je vse posulo. Devica Marija pa je sprejela Božji načrt, zato ji je Bog storil čudovite stvari.

Priznati moramo, da nam je ljubše lastno načrtovanje svojega življenja, kot da bi načrt zanj sprejemali od nekoga drugega. Še zlasti, če tega načrta popolnoma ne razumemo. Bližja nam je tudi težnja po ustvarjalnosti, dejavnosti, uspehu in samopotrjevanju. Pozabljamo pa na prvotnejše v življenju, na sprejemanje. Sprejemanje življenja, sprejemanje sebe, sveta okoli nas in bližnjih. Vse to nam je bilo podarjeno kot zastonjski Božji dar in naša prva naloga je bila, da ta dar sprejmemo in z njim živimo.

Človek ima v sebi po izvirnem grehu neko težnjo, da bi sam izdeloval postavke za svoje življenje. Da bi odločal o tem, kaj je prav in kaj ne; da bi odločal, kakšne naj bodo zakonitosti tega sveta; da bi odločal, kakšen naj bo njegov bližnji, in nazadnje, da bi določal, kakšen naj bo Bog. Ko hoče stopiti na mesto absolutnega vladarja in zakonodajalca, pa v njegovem srcu ugaša plamen sreče.

Neki vitez se je po zmagovitem boju na križarskem pohodu zaobljubil, da bo domov v Evropo prinesel svečo, prižgano ob Božjem grobu. Ta zaobljuba ga je popolnoma spremenila. Ko so ga na poti napadli razbojniki, se ni branil. Takoj jim je obljubil, da jim prepusti vse svoje bogastvo, če mu pustijo svečo, ki jo želi prinesti prižgano v svoje rodno mesto. Razbojniki so mu torej vzeli vse, pustili pa so mu svečo in staro kljuse. Na njem je jezdil s hrbtom obrnjen naprej, da bi zavaroval šibki plamen sveče. Ta način ježe je pri ljudeh vzbujal posmeh. Tudi otroci so se ga hoteli privoščit in se zabavat na račun čudnega viteza. Hoteli so mu ugasniti plamen. Skoraj po čudežu ga je rešil. Po mnogih in hudih preizkušnjah je prispel v rodno mesto in s plamenom prižgal sveče v stolni cerkvi.

Ko ga je nekdo, ki je nosil svečo, vprašal, kaj naj stori, da mu ta ne bo ugasnila, mu je odgovoril: »Plamen zahteva, da nehate misliti na kaj drugega. Niti za trenutek ne morete biti brez skrbi. Četudi ste plamen rešili iz mnogih nevarnosti, morate skrbeti, da vam ga že v istem hipu kdo ali kaj ne ugasne.«    

Zgodba nam hoče povedati, kako smo tudi mi dolžni za vsako ceno varovati v sebi plamen ljubezni, upanja in vere, pa čeprav je ta še tako majhen. Če je majhen, potrebuje še večjo skrbnost.

Marija je pozabila nase in na svoje načrte, da je lahko v celoti sprejela Boga. Bila je popolnoma čista, da je lahko sonce Božje milosti skoznjo zasvetilo kot skozi steklo. Ko je človek poln samega sebe, ko je svojeglav, ko je sam pri sebi moder, takrat se pojavi noč. To je noč greha in sebičnosti, krivice in zablodelosti. Takrat noben žarek veselja ne more posijati v njegovo notranjost.

Z Devico Marijo pa je ta noč postala blažena noč, sveta noč. S teboj, Gospod, ki si prišel med nas iz Device Marije, ta tema ne bo več temna, ampak bo noč svetila kakor dan.

Devica Marija nam s svojim privoljenjem Božjim načrtom napoveduje novo dobo človeške zgodovine, novo dobo Božjega odrešenja v zgodovini in v našem življenju.

Bog sam si tudi danes pripravlja bivališča v srcih tistih ljudi, ki ga hočejo sprejeti. Ob njegovem rojstvu mu ljudje niso pripravili prenočišča v svojih hišah, našel pa ga je v srcu Device Marije, svetega Jožefa in pastirjev ter mnogih drugih v zgodovini vse do danes.

Želim vam odprto srce, ki bo pripravljeno sprejeti novorojenega Zveličarja. Amen.

 

3. adventna nedelja

Iz 35,1−6a.10; Jak 5,7−10; Mt 11,2−11

 

Poslanci Janeza Krstnika

11,2 Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel:

3 »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

4 Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:

5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij;

6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?

8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah.

9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka.

10 Ta je tisti, o katerem je pisano:

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.

11 Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

 

Ogenj hrepenenja

 

Janez Krstnik je živel je v divjini, oblečen je bil v kameljo kožo in jedel je med divjih čebel. Živel je življenje divjaka in tak je bil tudi njegov nauk − strah vzbujajoča grožnja. Množice je preplašil, kot preplaši živali požar v savani. Suha trava gori zelo hitro in pred požarom začnejo bežati vse živali. Tako pridejo iz skrivališč tudi take, ki se običajno skrivajo človeškim pogledom: kuščarji, škorpijoni, kače, močeradi, pajki in druga golazen.

Janez je živel v puščavi, kjer dolgo časa ni bilo dežja, bil pa je nekoč davno in je omogočil, da je zraslo nekaj trave in grmičevja, sedaj pa se je vse posušilo in gori kot za stavo.

Primera nas spominja na staro zavezo, kateri je bilo v začetku dano nekaj življenja s postavo in preroki, potem pa se je vse posušilo. Ljudje so pozabili na postavo ali pa so jo izmaličili in z neskončnimi predpisi, okosteneli in posušili. Posebno farizeji in pismouki so jo začeli izkoriščati za skrivanje lastne grdobije in gnusobe.

Janez je prišel nadnje kot požar v savano. Nihče mu ni mogel uteči. Varne niso bile niti tako velike živine kot je bil kralj Herod. Mnogi so pribežali k reki Jordanu in so se mu dali krstiti. Janez ni zahteval od njih naj postanejo nekaj drugega, ampak samo naj bodo to kar so: vojaki, ampak nenasilni, cestninarji, ampak pošteni … Ni potrebno spremeniti poklica, zakonskega partnerja, bivališča …, ampak spreobrniti srce in se poboljšati. Ni potrebno, da bi bili vsi okrog nas idealni, da bi bili lahko tudi mi dobri. Dobri smo dolžni biti tam, kjer smo, s tistimi, ki so nepopolni kot mi. Nekaterim je težko živeti z nepopolnostjo drugih, nekatere peha v obup celo njihova lastna nepopolnost. Naši od izvirnega greha ranjeni naravi ne moremo ubežati, lahko pa jo izboljšujemo in posvečujemo in prav to smo dolžni storiti.  

Janez je s svojim nastopom dosegel velik uspeh in slavo. Ljudje so ga poslušali, vpraševali in se mu v znamenje spreobrnjenja dajali krstiti. Pred Jezusom je šel kot gre goreč ogenj in je použival grešnike, vendar ne vse. Farizeji in pismouki so ostali ob strani. Jezus jih je kasneje vprašal: »›Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?‹ Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: ›Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka‹« (Mt 21,25−26). Če Janezov krst ni bil od Boga, zakaj ste mu pustili, da je krščeval, če pa je bil od Boga, zakaj mu niste verjeli in se spreobrnili? Ker niso »obrodili sad, vreden spreobrnjenja,« (Mt 3,8) so prišli v zagato. Janezov krst ne zahteva samo pokore, ampak zahteva spreobrnjenje, to je »spremembo mišljenja«. To so zahtevali tudi drugi preroki − globinsko, bivanjsko zaobrnitev k Bogu ali proč od greha. Sad, vreden spreobrnjenja, je življenje, ki dejavno izraža takšno osebno spremembo in bivanjsko zaobrnitev.

Ogenj ima lahko veliko simbolike. Je lahko kot luč, ki sveti in nam kaže pravo pot. Janez je bil tudi svetilka ob kateri so se ljudje nekaj časa greli. Prava luč, popolna resnica in vse razodetje pa je nastopilo z Jezusom Kristusom in pravi ogenj s prihodom Svetega Duha. Jezus je bolj gorel z ognjem ljubezni, Janez pa z očiščujočimi plameni, ki očiščujejo v peči celo zlato. Očiščeval je, kot plamen očiščuje in razkužuje medicinsko iglo.  Oba Jezus in Janez pa sta doživela, da ogenj použiva tudi sam sebe. Ogenj za svojo svetlobo, toploto ter očiščevanje daruje sam sebe. Janez je to vedel in je to tudi napovedal. »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). Poleti leta 28. ga je kralj Herod, na željo svoje žene Herodijade, ki pa niti ni bila njegova in v tem je bil problem, zaprl v utrdbo Manreso ob Mrtvem morju. Človek vajen svobode in neskončne puščave je moral začeti svojo kalvarijo zaprt med štiri stene. Podgane in druga golazen ga niso niti toliko motile, niti slaba hrana, saj je bil tega vajen. Hujša je bila ozka kletka v kateri je bil ujet kot puščavski lev in skoraj gotova smrt v njej. Najhujša pa je bila negotovost glede vsega svojega življenja in svojega poslanstva. Ali bo njegov življenjski trud zaman? Ali je res Jezus tisti pravi, ki ga je napovedoval? Svoje učence je že poslal k njemu, saj jih ni več potreboval, le pripravil jih je za Jezusa. Vseeno pa jim naroči, naj mu pridejo povedat, če vse prav teče.

Jezus mu ne odgovarja z besedami. Tako malo nam povedo in tako težko nas prepričajo. Svoje delo opiše z mesjansko napovedjo, ki smo jo slišali v prvem berilu. Izaijeva napoved mesjanske dobe je: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). Jezus je s tem nakazal, da se vse mesijanske napovedi o njem uresničujejo. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite« (Jn 11,4).

Janezovo življenje se je izpelo v pričakovanju Jezusovega prihoda. Po eni strani tega, kar je oznanjeval in napovedoval, ni dočakal, saj je umrl pred sklenitvijo nove zaveze. Jezus ga je imenoval »največjega« v stari zavezi. Po drugi strani pa je to, za kar je pričeval, že nosil v svojem srcu. Karkoli si želiš že po željah in hrepenenjih prebiva v tebi in te že lahko osrečuje, bogati, vznemirja ali pa celo bega v obup. Jezus nam pravi: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo« (Mr 11,14). Če si nekaj iz vsega srca želiš in po tem dovolj dolgo in močno hrepeniš, ti celo stvarstvo pomaga pri uresničevanju tvoje želje. Bog je gospodar vsega in vse vodi. Uresničuje tudi naše najbolj drzne želje in molitve. Hrepenenje je namreč najlepša in najmočnejša molitev.

Tudi starši se ne morejo dolgo upirati upravičenim željam svojih otrok, če je v njihovi moči, da jim ustrežejo. Tako tudi Bog ne. Seveda moramo za vsako svojo željo in njeno uresničitev plačati tudi ceno.

Janez Krstnik je iskal obljubljenega odrešenika − Mesijo in ga je tudi našel. Po svojem darovanju življenja za resnico pa mu je postal tudi najbolj podoben. Nekateri bi rekli: »Kar je iskal, to je tudi našel. Kaj pa se je zaganjal v mogočnika, saj je vedel kaj ga čaka«. Isto bi lahko rekli tudi za Jezusa saj je tudi On vedel kaj ga čaka, pa je klub temu vztrajal na svoji poti in še toliko drugih, ki so jima bili podobni. Njihovo hrepenenje se s smrtjo ni ustavilo, ampak uresničilo. Pričakovali so nekaj več kot samo udobno in neproblematično življenje na tem svetu in to so tudi prejeli. Škoda, da se naše želje in hrepenenja prevečkrat ustavljajo samo v tem svetu. »Samo da bo zdravje in zadovoljstvo pa bo vse,« rečemo. To pa, vsaj za nas kristjane, še zdaleč ni vse.

Kaj iščemo in kaj pričakujemo v tem letošnjem adventnem času? Ali bi si upali sedaj stopiti pred Jezusa in mu reči, da je le On tisti, ki si ga potrebujemo? Najslabše bi bilo, če bi molili in hodili k maši, obenem pa bi mislili, da si z Jezusom ne moremo nič pomagati, da se ne moremo nič poboljšati in da nam Jezusovo rojstvo ne more letos prav nič prinesti. Potem bi za razliko od Janeza Krstnika, in tudi Jezusa, zaman umirali v svoji zemeljski ječi. Obudimo gorečo željo po Jezusovem prihodu. Amen.

 

* * *

 

Naša pričakovanja oblikujejo nas, ki pričakujemo in vplivajo na to, da se pričakovano uresniči. Bog nam pušča svobodo, zato nam ne prepreči niti naših negativnih želja. Zato lahko depresivni, pobiti ljudje zbirajo dokaze zato, da ni vredno živeti in da je življenje ena sama mora in trpljenje. Zato postajajo vedno bolj depresivni. Jezni zbirajo dokaze za svojo jezo. Tako si mislijo, da se upravičeno jezijo na vse in na vsakogar. »Pravičniki« zbirajo dokaze o grešnosti drugih, da bi njihova neomadeževanost lepše zasijala. Maščevalci nosijo v srcu dvorezen meč, ki najprej prereže njihovo lastno srce in šele potem mogoče tistega, ki jim je storil krivico …  Vsi nekaj iščemo in običajno to, kar iščemo, tudi najdemo in taki tudi postajamo. Če v srcu nimaš nobenega čustva: ne veselja, ne žalosti, ne stiske, ne zahvale, potem je tudi tvoja molitev samo na ustnicah in bo težko prihajala iz srca v katerem ni ničesar.

 

 

2. adventna nedelja

Iz 40,1−5.9−11; 2 Pt 3,8−14; Mr 1,1−8

 

Oznanjevanje Janeza Krstnika

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju:

Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,

ki bo pripravil tvojo pot.

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«

 

Spreobrnjenje

 

Jezus je prišel na svet, da bi svet spravil z Bogom in da bi razdvojenega človeka spravil z bližnjim ter s samim seboj. Spravo nam je zaslužil s svojo smrtjo na križu. Križ nam torej z navpičnim brunom kaže na spravo z Bogom, z vodoravnim pa na spravo z bližnjim.

Janezovo oznanjevanje je že začetek tega Jezusovega delovanja. Njegov krst že kaže na spreobrnjenje in na krst Duha, ki se bo zgodil po Jezusovi smrti v srcih vseh, ki mu bodo poslušni. Ko je Peter govoril na binkoštni praznik zbrani množici in jih je s svojo besedo »do srca pretresel«, so rekli Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,37−38).

Danes imamo torej na voljo mnogo učinkovitejša sredstva, kot jih je imel Janez Krstnik. To so zakramenti. Za očiščevanje grehov so pomembni zlasti: krst, spoved, bolniško maziljenje in sveta evharistija. Bolj se bomo ustavili pri zakramentu spovedi.

Izkustvo greha spremlja človeka na vsej njegovi poti, očitnejše pa postane ob srečanju z Božjo besedo, ki je »kakor dvorezen meč« in ločuje dobro od slabega. Jezusu pripraviti pot pomeni pustiti, da njegova milost deluje v nas, pustiti, da nas očisti grehov, ki so največja ovira na poti k Bogu in sreči. Greh je nered in pušča kvarne posledice v duši in v celotni osebnosti. Človeka spravlja v malodušje, potrtost, nezadovoljnost s samim seboj in na koncu lahko tudi v obup, kar je druga beseda za kapitulacijo pred zlom. To ni samo zaradi »prekletstva postave«, ker človeka žre prepad med življenjem in predpisi, ampak je tudi posledica njegove upravičene, toda neuresničene želje, da bi bil dober. Želja po dobrem je bila postavljena v našo naravo že ob stvarjenju. Breme greha na svoj način občutijo tudi tisti, ki izrecno ne poznajo krščanske morale.

Že takoj v začetku se je človeku ponesrečilo živeti v skladu s podobo, po kateri je bil ustvarjen, to je v skladu z Božjim stvariteljskim redom, zato ga je oblila rdečica sramu in se je skril. Ko človek greši, lahko ravna tako, kot sta ravnala Adam in Eva − da se skrije. To pomeni, da sebi in drugim prikriva svoj prestopek, poskuša spremeniti merila ali tako početje posploševati. Lahko se pred spreobrnjenjem zapre v samozadostnost in reče: Nobenega Boga ne potrebujem, znam poskrbeti zase, meni se ni treba nikomur opravičevati in priklanjati. Lahko se zapre v držo uživanja. Cerkev samo nekaj prepoveduje, ukazuje in omejuje človekovo srečo. Ljudje bi bili bolj srečni brez nje. Vsak poglavitni greh lahko zavijemo v lep celofan samoopravičevanja: napuh je le zdrav ponos, lakomnost je delavnost in podjetnost, nečistost je sproščena intimnost, nevoščljivost je le tekmovalnost, požrešnost je apetit, jeza so le napačno potlačena čustva in preobremenjenost, lenoba pa je pravica do počitka. Toda vest je neizprosen sodnik, ki se ne da pretentati.

Adam in Eva sta se skrila, toda Bog jima je prišel naproti. 1 Mz 3,21 pravi, da je »Gospod Bog naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kož in ju oblekel«. Tako jima je vrnil vsaj nekaj prvotnega dostojanstva. Jezusovi zakramenti ne samo zakrivajo napake starega človeka, ampak iz vode in Svetega Duha rojevajo novega. V zakramentu svete spovedi priznavamo svoje težave, da bi jih bili očiščeni in rešeni.

Nekateri se tolažijo, da »te stvari« lahko sami uredijo s svojim Bogom in zato ne potrebujejo nobenega posrednika. Priznanje napak, razgaljenje ran je za vsakogar boleče. Nekateri celo laže gredo k zobozdravniku, kot k spovedi. Toda: »Če te ne umijem nimaš deleža z menoj,« pravi Jezus Petru pri zadnji večerji, potem ko mu je ta rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« (Jn 13,8)

Priporočljive drže so ponižne drže blagrov. Spoved, če jo vzamemo resno, je seveda nekaj težkega. To je sila neprijetna, vendar koristna stvar. Ni zastarela, ampak je vedno sodobna in nova, saj nam omogoča nov začetek. Človek potrebuje soočenje s samim seboj v spraševanju vesti in duhovni pogovor, ko svoje težave izrazi − prelije v besede in jih tako že sam bolje spozna. Potrebuje tudi stalno duhovno osebno vodstvo, v katerem mu od Boga in Cerkve postavljen pomočnik pomaga bolje razumeti samega sebe in spoznati Božjo voljo. Najbolj pa potrebuje Božjega odpuščanja. To mu lahko zagotovi v Jezusovem imenu in v imenu Cerkve le duhovnik. 

V očeh vere ni na tem svetu večjega zla, kot je greh. Za odpuščanje grehov je moral Božji Sin trpeti in umreti na križu. Za vse druge čudeže, ki jih je Bog storil, je samo rekel besedo, in je nastalo, se zgodilo, za odpuščanje naših grehov pa je moral iti v smrt. Torej je to največji in najpotrebnejši čudež, ki se vedno znova ponavlja pri vsaki spovedi. Seveda se to ne dogaja samodejno, brez našega sodelovanja. Spovednica ni avtomat v katerega brezosebno povemo svoje grehe in v zameno dobimo odvezo. Pomembna je priprava, v kateri se nam pokaže boleča razlika med Božjim redom in našim grehom, to nas običajno vodi v obžalovanje in trdni sklep, da iz vsega svojega srca hočemo drugače živeti. Pri spovedi so mi grehi odpuščeni, toda grešne navade in grešna nagnjenja ostanejo. Zadoščevanje ali pokora je spreminjanje slabih navad ali razvad v dobre navade, ki jih imenujemo tudi kreposti.

Duhovni učinki spovedi so: sprava z Bogom, sprejetje Božjega odrešenja, sprava s Cerkvijo in vključitev v krog milosti, ki ga Cerkev upravlja, odpustitev večnih kazni, ki jih za svoje grehe zaslužimo, mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba, povečanje duhovnih moči za krščanski boj.  

Človek prihaja od spovedi lahek kot angelček. V ozadju pa ga že spremlja hudič, ki ga kmalu spet prelisiči. Temu zapeljevanju in temu boju se v tem življenju ne bomo mogli izogniti, ob koncu sveta pa bo Kristus kot poslednji zmagovalec vse prenovil. Amen.

 

1. adventna nedelja

Iz 63,16−17.19; 64,2−7; 1 Kor 1,3−9; Mr 13,32−37

 

Nihče ne ve ne dneva ne ure

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar − zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori − , da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«

 

Človek, zbudi se!

 

Ali ste že kdaj imeli hude sanje, ali vas je tlačila mora? Preganjali so vas hudobneži, tekli ste, kolikor ste mogli. Vse ste poskušali, da bi se jih znebili, vendar jim niste mogli pobegniti. Nekaj časa ste se uspešno skrivali in bežali pred njimi, potem pa so bili vedno bliže in bliže. Zanka se je zatiskala. Vedno manj možnosti ste imeli, da bi jim pobegnili. Končno so vas stisnili v kot. Radi bi bili drugje, radi bi našli poslednji izhod, ki ste ga že tolikokrat, a sedaj ga ni bilo. Radi bi prebili zid in se znašli v drugem prostoru, toda nič niste mogli. Vse, kar ste lahko junaškega naredili, je bilo to, da ste dvignili glavo in pogledali svojemu koncu naravnost v oči. Kaj so vam hoteli narediti? Kaj ste naredili vi? Ste odreveneli ali kričali?

Mogoče ste hoteli pobegniti pred kako drugo nevarnostjo. Bili ste privezani na železniške tire in iz daljave se je približeval vlak. Slišali ste njegov žvižg in občutili lahno potresavanje in brnenje tirov. Hoteli ste se izmuzniti iz primeža, a ni šlo. Zvezane roke in noge so vas bolele, vlak pa je bil vedno bliže. Bili ste popolnoma nemočni. Svojih udov niste mogli niti premakniti. Ostalo vam je le še nekaj sekund življenja. Kot da vas vlakovodja ni opazil. Postali ste histerični, kričali ste, da bi se vlak ustavil, ta pa je vozil, vozil. Pred vami se je pojavil kot gora, ki vas bo v trenutku prerezala in zmlela.

Kaj se je v prvem in drugem primeru zgodilo na koncu? Premetavali ste se na ležišču. Bili ste preznojeni. Kričali ste in klicali na pomoč. Končno ste se zbudili. Samo to vas je lahko rešilo nočne more. Prav to naj bi se zgodilo v letošnjem adventnem času. Zbuditi bi se morali iz zasanjanosti v ta svet. Iz mišljenja, da je ta svet pravi svet. Življenje na tem svetu neizbežno pelje v konec, v smrt, v uničenje. »O da bi predrl nebo in stopil dol,« (Iz 63,19a) lahko molimo samo v spoznanju, da so upi v ta svet blodne sanje. Če bomo spali, nas bo Gospodov ob svojem prihodu našel nepripravljene. Prišel bo takrat, ko ne bomo mislili in ko ga ne bomo mogli sprejeti; ko bi mu radi ušli, pa to ne bo mogoče. Zaključek evangelija se glasi: »Bodite budni!« Prejšnji prevod se je glasil: »Čujte!« To besedo še vedno narečno uporabljajo Kraševci namesto besede slišati. Čuti pomeni biti pozoren − poslušati. 

Bog prihaja kot naš oče, ki ga ljubimo in katerega prihoda se veselimo, po drugi strani pa se ga tudi bojimo, če nismo delali, kar nam je naročil. Kako žalostno bo, če bo ob Jezusovem prihodu tako, kakor pravi prvo berilo: »Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš, kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena« (Iz 63,19b). Če kristjani ne bomo pozorni na Božji prihod, kdo nam bo vladal, kdo se bo prebudil, da bi se držal Gospoda, kdo bo klical Gospodovo ime?

Morda nas današnja Božja beseda nekako vseeno uspava, ko nam pravi, naj stražimo in naj se pustimo Bogu in njegovi milosti oblikovati kot glina v lončarjevih rokah. Mislimo si, da Bog zahteva, da smo pasivni, da samo sedimo in čakamo. Vendar ni tako. Božja beseda nam samo pravi, da čas Gospodovega prihoda ni odvisen od našega truda. Uspešnost našega dela tudi ni odvisna samo od naše iznajdljivosti, prizadevnosti in sposobnosti, ampak od Boga. Dolžni smo se dati Bogu na voljo in delati, kar nam je naročil. Pripravljeni bomo, če bomo vztrajali v tistem, kar nam je bilo naročeno; če bomo posnemali Kristusa, ki je vedno isti, vendar vedno nov. Verjetno imamo tudi mi svoje načrte, kot so jih imeli že mnogi revolucionarji in humanisti pred nami, kako bi prihod Božjega kraljestva pospešili, vendar se je vedno pokazalo, da smo ga, ko smo delali mimo Boga, samo podaljšali.

Kot glina v lončarjevih rokah smo zlasti takrat ko smo popolnoma nemočni in nas Bog − lončar tudi s trpljenjem preoblikuje po svojih zamislih. Z vdanim prenašanjem trpljenja lahko naredimo več, kot bi s spreminjanjem sveta po svojih zamislih.

Mlajši glasbenik je prinesel Rossiniju partituro svoje opere, ki jo je sam zložil. Prosil ga je, da bi jo pregledal in ocenil. Maestro mu je čez nekaj dni odgovoril: »V vaši operi je marsikaj novega in tudi veliko dobrega.« »To me pa zelo veseli,« je bil mladi avtor ves srečen. »Je pa v njej tudi velika pomanjkljivost,« je nadaljeval Rossini. »Kaj pa?« »Tisto, kar je novo, ni dobro in tisto, kar je dobro, ni novo.« Dobro je bilo torej tisto, kar je bilo prepisano. Drugo je bilo sicer novo, vendar zanič. Tako je tudi v našem življenju. Mislimo si kaj bomo lepega in novega odkrili ali naredili, vendar vse skupaj ni nič in nas dostikrat pelje nazaj, nas ponižuje in onesrečuje. Dobro je samo tisto, kar je v skladu z Božjo voljo. »Nihče ni dober kakor samo Bog,« pravi Jezus bogatemu mladeniču. Spati pomeni pozabiti na Boga in misliti, da sami zmoremo bolje, kot nam predlaga Jezus. Sodoben človek je zasanjan v svoje uspeha in sposobnosti. Človek, zbudi se! Poglej, kam te bo to pripeljalo!

Rečeno nam je bilo po Feuerbachu, Marxsu in drugih sodobnih učiteljih, ki še vedno ponavljajo njune neumnosti, da je vera opij za ljudstvo, da človeka uspava in ga pušča neprebujenega na voljo vsem mogočim izkoriščevalcem. Res je ravno nasprotno. Človek, ki je zasidran v Bogu, se lahko najuspešneje upira vsem mogočim populizmom.

Napredek znanosti in tehnike in razvoj vseh mogočih sposobnosti človeka uspava v misli, da se bo sam odrešil in si pomagal, da za svojo srečo ne potrebuje Boga. Zmotno se je zasanjal v svoje zemeljske uspehe, ki da bodo rešili vse trpljenje, zlo in skrivnosti bivanja. Ali nimamo zaradi tega vsak dan več nočnih mor? Ne bežimo od problemov, kot da jih ni; kot da imata znanost in razvoj tehnike nesluteno prihodnost, da nam bo vedno šlo samo navzgor kot posameznikom, narodu in civilizaciji v bleščečo prihodnost na tem svetu. Prej ali slej bomo stisnjeni v kot.   

Človek je šel od doma in zapustil oskrbo hiše svojim služabnikom. Vsak naj bi imel svoje delo in odgovornost. Zamislite si, da greste na počitnice in skrb za hišo zaupate prijateljem. Eden naj bi skrbel za pošto in varnost, drugi za rože in vrt, tretji za domače živali. Pa bi vsi ob svojem delu pozabili na hišo, rože in vrt ter na živali. Vse bi »pocrkalo« − verjetno tudi vaše prijateljstvo z njimi. Kaj pa naj bi naredil naš nebeški Oče z nami, če pozabimo, da smo na tem svetu samo varuhi in oskrbniki do Jezusovega prihoda? 

Bodimo torej budni! Pustimo se oblikovati in usmerjati Bogu, ne modi in mnenju tega sveta. Oblikujmo podobo tega sveta mi sami s svojo pokončno držo. S pomočjo Božje besede si ustvarjajmo kritično mnenje do vsega okrog sebe. Živimo v tem trenutku. Ne objokujmo zgodovine in ne sanjajmo o prihodnosti. Živimo v polnosti in odgovornosti svoj trenutek življenja do Gospodovega prihoda. Amen.   

 

 

34. nedelja, Kristus kralj

Ezk 34,11−12.15−17; 1 Kor 15,20−26.28; Mt 25,31−46

 

Sodba ob koncu časov

25,31 »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva.

32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov.

33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!

35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,

36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹

37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?

38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli?

39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹

40 Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

41 Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!

42 Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti,

43 tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹

44 Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹

45 Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹

46 Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

 

Božja podoba

 

Današnji evangelij, na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, nam govori o tem kdo bo zveličan, torej o najvažnejšem vprašanju, saj bo od odgovora nanj odvisna vsa naša večnost. Da ne bi stvari poenostavljali z rekom: »Dovolj je, da delaš dobro, drugo ni važno,« se moramo spolniti tudi na besede, s katerimi je Jezus po vstajenju poslal svoje učence oznanjat. Evangelist Marko je zapisal: »Rekel jim je: ›Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen‹« (Mr 16,15−16). In podobno pravi evangelist Janez: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza« (Jn 3,36). Torej potrebna je vera in dobrota ali vera v Dobro, da želim in hočem delati dobro, da se dobro splača, čeprav pravijo, da je dobrota sirota in ne bo nikoli ustrezno poplačana na tem svetu. Dobrote ne delamo zaradi plačila, ker potem sploh ne bi bila dobrota, zanjo je potrebna vera. Ni res da si lahko ravno tako dober tudi, če »ne greš k sveti maši«. Če bi bilo tako, potem se Jezusu ne bi bilo potrebno učlovečiti in umreti za nas na križu, ker bi bili brez njega lahko ravno tako dobri. Vera je tesno povezana z dobrimi deli, jih podpira in osmišlja. Dela so izraz vere in iz del se kaže vera.

Tisti na desnici niso delali dobrega zato, da bi bili kdaj poplačani, ampak zaradi človeka, ki je potreboval pomoč in to je najlepše in najboljše. Tisti na levi pa so mislili, da ne delajo ničesar slabega, zlasti ne Jezusu, če lepo skrbijo sami zase in vse druge pustijo pri miru.

Stara irska legenda pripoveduje o kralju, ki ni imel otrok. Sklenil je, da bo svoje kraljestvo dal tistemu, ki bo imel največjo ljubezen do bližnjega. Razglas je prišle tudi do mladeniča, ki je v resnici imel veliko ljubezen do bližnjega, toda bil je ubog, ker je vedno vse razdal revežem. Ni imel spodobne obleke in ni imel denarja, da bi si lahko nakupil živeža za dolgo pot do kraljevega gradu. Notranji glas pa mu je govoril naj se prijavi na kraljevo avdicijo.

V molitvi je zaupal stvar Bogu in ga prosil tudi za vse potrebno, kar bo potreboval za na pot. Res se je vse nekako našlo. Ko je bilo vse pripravljeno je odpotoval. Po dolgem potovanju, ko je ravno uzrl grad na hribčku je zagledal zraven sebe ubogega starega reveža. Berač je proseče iztezal svoje roke proti njemu govoreč: »Lačen sem in zebe me. Imaš kaj tople obleke in kaj hrane?« Mladenič je bil ganjen ob pogledu na berača. Dal mu je svojo novo toplo suknjo in hrano, ki jo je hranil za pot domov. Berač pa mu je dal svoj star raztrgan jopič. Nekako negotov je mladenič v razcapanem jopiču brez svoje cule prispel do gradu, da bi lahko vsaj videl kdo bo prejel krono. Ob vhodu v grad pa ga je pričakala straža in ga peljala v sobo za goste. Po dolgem čakanju so ga peljali na sprejem h kralju. Pred prestolom se je globoko priklonil, ko pa se je vzravnal je komaj verjel svojim očem. »Saj vi ste obcestni berač.« »Tako je,« je odgovoril kralj. »Zakaj ste mi to storili?« je vprašal mladenič. »Moral sem ugotoviti ali res ljubiš svojega bližnjega,« je odgovoril kralj in mu posadil krono na glavo.    

Čeprav je zgodba pravljica ima isto sporočilo, kot današnji evangelij. Ljubezen se pokaže takrat, ko ljubimo tiste, ki nam ne morejo povrniti ali celo tiste, ki so naši sovražniki. To so skoraj vedno tisti, za katere bi lahko rekli: »Saj bi si lahko pomagali, zakaj si ne?« So čudaki ali vsaj čudni, lahko celo smrdljivi, odvratni, lahkomiselni, omejeni, niso premislili, da se jim lahko kaj takega zgodi. Sodobna družba in državna uprava takih ljudi, kot sloj, ne ukinja, kakor nam zatrjuje, ampak proizvaja. Danes se je vedno težje pripraviti na življenje. Zahteve so vse večje na vseh področjih: za vožnjo z avtom, za službo. Podjetja potrebujejo vedno bolj visoko strokovno usposobljene delavce. Tudi kmetom ni več tako lahko kot včasih. Kmet mora biti danes kemik, biolog, veterinar, mehanik, birokrat, komercialist … Obenem pa so otroci prikrajšani za najosnovnejše, ljubezen, vzgojo, smisel, starše, zato ni čudno, da je vedno več ljudi izločenih, odpisanih, ker ostajajo zadaj in jih družba ne potrebuje. Ravno v teh smo dolžni prepoznavati Kristusa. »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« ( Mt 25,40). Ni dovolj, da poskrbimo za telo, ampak da s skrbjo za telo človeku vrnemo njegovo božje dostojanstvo, da se ob tem nasiti tudi z ljubeznijo, ker je s telesnim pomanjkanjem izgubil tudi to, da to naredimo, kot bi naredili Jezusu, da v njih prepoznamo božjo podobo – Jezusa. Dobrota je zmožna zopet vzpostavljati, zaradi greha porušeno ravnotežje v svetu in zmaličeno bogopodobnost človeka.

Lačne nasičevati pomeni Jezusa nasičevati. Isto velja tudi za druga dela usmiljenja: žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati, kakor jih naštevamo v katekizmu. Nikjer drugje v svetem pismu ni kakšna stvar bolj poudarjena kot ta, saj se na dolgo ponovi kar štirikrat, da bi si jo lažje zapomnili, pa tudi in še bolj, da bi Jezus poudaril njeno veljavo, saj je od njenega izvrševanja odvisna vsa večnost. Apostol Pavel zraven telesnih del usmiljenja našteva tudi duhovna dela usmiljenja. Po katekizmu se glasijo tako: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Tem naše pomoči potrebnim pomagajmo odkrivati njihovo božje dostojanstvo. Ustvarjeni smo bili po božji podobi, z učlovečenjem pa je Bog dobil še konkretnejšo podobo v vseh potrebnih. Videti potrebne pomeni videti Jezusa. Radi bi videli Jezusa, prezremo pa potrebne. Ni res, da bi radi videli Jezusa, če prezremo potrebne.

Še nekaj primerov iz Svetega pisma, kjer bomo lahko videli kako je vero in dobroto povezoval Jezus. Dvanajst let krvotočni ženi, ki se je dotaknila njegove obleke, rekel: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je rešila« (Mt 9,22). Slepa je vprašal: »›Ali verujeta, da morem to storiti?‹ ›Da, Gospod,‹ sta mu dejala. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: ›Zgôdi se vama po vajini veri!‹« (Mt 9,28−29). Hromemu je odpustil grehe. »In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ›Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!‹« (Mt 9,2). Potem pa ga je tudi telesno ozdravil, da bi vedeli − verovali, da ima Sin človekov na zemlji oblast odpuščati grehe.

Moža s suho roko je ozdravil v soboto in s tem pokazal, da je postava v službi ljubezni (prim. Mt 12,9−14).

Jezusa je stiska ljudi ganila do srca in je nanjo odgovarjal s svojo dobroto. »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Zato je tudi nas pritegnil k delu z naročilom naj prosimo za pastirje. Učencem je ukazal naj dajo množici jesti in jo je potem, z njihovo pomočjo, nasitil (prim. Mt 14,13−21). Ozdravil je bolnika, ki ni imel nikogar, v kopeli Betezdi. »Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: ›Bi rad ozdravel?‹« (Jn 5,6) in ga je ozdravil. Potolažil je vdovo iz Naima: »Ne jokaj!« (Lk 7,13) in ji potem obudil edinega sina. Podobno je tolažil Marto in obudil njenega brata Lazarja. Prej pa ji je utrdil vero v večno življenje in se pred grobom zjokal (prim. Jn 11,17−45). Učitelju postave, ki je hotel vedeti kaj naj dela, da doseže večno življenje, je odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu in mu rekel naj tudi on tako dela. V priliki sta oropanega in napol mrtvega popotnika videla najprej duhovnik in levit, vendar sta šla mimo. Samarijan pa ga je »zagledal in se mu je zasmilil« (prim. Lk 10,25−37). Primerov je še veliko. V vseh Jezus odgovarja na duhovno ali telesno stisko ljudi. Budi vero, ki jo delno že predpostavlja in lajša trpljenje. Jezus je sočuten, stiska ljudi ga gane, da pomaga. Bodimo taki tudi mi, da bomo dosegli večno življenje. Amen.

 

 

 

33. navadna nedelja

Prg 31,10−13.19−20.30−31; 1 Tes 5,1−6; Mt 25,14−30

 

Prilika o talentih

25,14 »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.

15 Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.

16 Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih.

17 Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga.

18 Oni pa, ki je prejel enega, je šel, kopal jamo in skril denar svojega gospodarja.

19 Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun.

20 Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹

21 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

22 Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹

23 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

24 Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.

25 Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹

26 Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul?

27 Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.

28 Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset;

29 kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.

30 Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

 

Tvegati?

 

Bog se nam danes predstavlja kot bogataš, ki razdeli svoje premoženje med tri borzne posrednike, vsakemu po njegovih sposobnostih in odpotuje v drugo deželo. Ob vrnitvi pa strogo kaznuje služabnika, ki se je bal tvegati in trgovati na borzi življenja. Kristjan brez poguma je brez življenja in možnosti za uspeh. Bog nas spodbuja, da se angažiramo in do kraja tvegamo, da imamo vse za izgubo zaradi njega, da izgubimo svoje življenje, da bi ga v Kristusu lahko spet našli. Vrstico 29 »kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima«,  kot povzetek evangelija, moremo razumeti v luči magnifikata, kjer Bog deluje ravno nasprotno. »Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,53). Razlika je v tem, da so prvi bogati za Boga, drugi pa za ta svet; prvi bogati za druge, drugi pa zase.

Danes je za mnoge, zlasti mlade, problem se angažirati, obvezati, odločiti za karkoli. Hočejo vse zadržati zase, nočejo tvegati ne s poklicem ne s poroko ne z otroki ne s kakšno obveznostjo v župniji … Živeti pomeni rasti, napredovati in dajati sadove. To pa vključuje tudi pogoste spremembe in tveganja. Tvegaš, če se izpostaviš za Kristusa, če ga preklinjajo, tvegaš, če se postaviš za bližnjega, če ga zatirajo, a če ne narediš nič je isto, kot da si zakopal svojo vero in ljubezen. Pri vseh krajah in malverzacijah o katerih vsak dan poslušamo, bi bilo morda varneje, da bi svoje bogastvo zakopavali kot včasih, toda to bi postal »mrtvi kapital«, ki ne bi prinašal nobene rasti. Kristus pa hoče, da tvegamo, trgujemo in božje kraljestvo širimo.

Gospodar Jezus Kristus je za nas dal vso ljubezen in tudi življenje. Tvegal je do zadnje kaplje krvi, brez rezerve in omejitev. Tretji služabnik je to spregledal. Hotel je sposobnosti, materialne dobrine, ljubezen in življenje zadržati zase, zato jih je v resnici izgubil. Hotel je, da bi bilo dovolj, da ničesar slabega ne naredi, to je, da ne izgubi ubogega talenta, toda Jezus ga imenuje malopridni služabnik, ki je vedel, da to ne bo dovolj, ker sam pravi, da njegov gospodar hoče tudi tisto, kar ni sejal. Bog hoče, da porabimo vse sile in talente, kolikor smo jih prejeli: pet, dva ali enega, za rast božjega kraljestva. Vse drugo je zanj malopridnost.

Človek ne išče dela in ne dela zgolj zaradi dela samega, ker bi ga to tako veselilo, ampak mu to Bog nalaga po vesti. Dela zato, ker bo na ta način lahko v ljubezni služil bližnjemu in Bogu in s tem izpolnjuje naročilo, ki ga je od Boga prejel že ob stvarjenju. »Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, … še ni bilo človeka, da bi polje obdeloval« (1 Mz 2,4−5). »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ›Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!‹« (1 Mz 1,26−28). Človek lahko dopolnjuje stvarstvo, ga upravlja in uresničuje svojo bogopodobnost z delom. Ne gre zgolj za zaposlenost, samo da dobimo denar, ampak za počlovečenje sebe in družbe. Statistika kaže, da najnižji sloj, ki ne more dobiti dela in najvišji sloj, ki ne dela, ker mu ni treba, najbolj telesno in duševno oboleva. Če človek ne uresničuje poslanstva, ki mu ga je Stvarnik namenil, mu tudi tisto, kar je prejel polzi skozi prste. Zato je resničen pregovor, da je lenoba vseh grdob grdoba. Apostol Pavel pa poudarja: »Kdor noče delati naj tudi ne je« (2 Tes 3,10). Kdor ne je pa umre, torej sv. Pavel obsoja lenuha na smrt.

Prva naloga, ki jo je Bog dal človeku in jo Slovenci slabše izvršujemo, pa je rojevati otroke. Koliko zakoncev bo lahko s ponosom reklo: »Glej Gospod, življenje si nama podaril, dva nova sva pridobila.« Koliko jih bo takih, ki bodo rekli življenje si mi dal in porabil sem ga sam zase, ker ga za drugo ni bilo vredno porabiti.

*      *      *

Mlada mati Ana je rodila prvega otroka Toneta, a le mesec dni po rojstvu je oče in njen mož Janez umrl v avtomobilski nesreči. Ljudje so z Ano in njenim sinom sočustvovali in so ji hoteli pokazati naklonjenost in privrženost tudi z različnimi darili. Star upokojen profesor, ki so ga ljudje klicali Doktor, pa je Ani zagotovil, da bo vse življenje molil za karkoli bo ona določila, da je potrebno. »Ali lahko malo premislim?« ga je prosila. »Seveda,« ji je odgovoril. Na dan krsta pa mu je na uho zašepetala svojo željo: »Želim, da molite zato, da bi mojega otroka vedno vsi imeli radi.« »Dobro.« In profesor je molil. Držal je obljubo in Bog jo je tudi, ker so dečka res vsi imeli radi. Vedno je bil med najpriljubljenejšimi. Tudi če ni bil najboljši, najpametnejši so mu vse oprostili in ga tako rekoč nosili po rokah. Prišel je čas, ko je šel na faks in mama se je zbala zanj. Kako bo v novem kraju, kako se bo znašel. Tukaj so ga vsi poznali in so mu pomagali, da mu je šlo vse kot po maslu, toda kako bo drugje. Božji blagoslov pa je deloval tudi v drugem kraju. Tone je dobil dobro štipendijo in bil je priljubljen pri učiteljih, dekleta so ga obletavala in sorodniki niso pozabili nanj. Tako se je domov vrnil celo s svojim avtom. Pohajkoval je s prijatelji in skoraj pozabil na osamljeno mamo, ki ga je pogrešala.

Njegovo srce je bilo vedno bolj prazno. Vse mu je postajalo vedno bolj odvratno in dolgočasno. Nekega večera, ko je bil že vsega sit in ni vedel več kaj bi, si je v kozarec natočil smrtonosno dozo omamne tekočine. Toda zgodilo se je, verjetno zaradi duhovnega sorodstva, da je ravno takrat na vrata potrkal Doktor.

»Že dolgo se nisva videla. Kako je s teboj? Nekam raztresen se mi zdiš. Kaj je s teboj?« ga je nagovoril.

»Vsega imam dovolj. Prijatelji in drugi ljudje so dobri z menoj, vendar sam v sebi nisem srečen. Sploh ne vem, če imam lahko koga rad. Najbrž še tega nisem sposoben.«

»Pred mnogimi leti, ob tvojem krstu, sem tvoji materi obljubil, da bom molil za njeno željo v zvezi s teboj in ta je bila, da bi te vsi imeli radi. Mogoče to ni bila najboljša ideja.« »Mogoče bi bilo boljše,« je nadaljeval Tone, »da bi molili, da bi lahko jaz imel koga rad.« »Ali naj spremenim moj namen molitve?« ga je zaskrbljeno vprašal Doktor. »Da, prosim vas, če lahko molite, da bi jaz lahko koga ljubil.« »Upam, da se bodo stvari na ta način izboljšale,« je odgovoril Doktor. »Jaz si tudi srčno želim,« je zaječal fant.

In res so se stvari začele izboljševati, toda ne takoj, najprej so se poslabšale. Fanta so, ker je izgubil svoj šarm, začeli zapuščati prijatelji, v bistvu za nobenega ni bil več zanimiv. Za vsako stvar se je moral boriti vsaj tako težko ali pa še bolj kot drugi. Mnogi so zahtevali proti usluge za tisto, kar so mu v preteklosti naredili zastonj. Ker ni mogel vsega poplačati so ga za tri mesece celo zaprli. V ječi ga ni obiskal nihče in zaporniki so bili do njega še posebej kruti. Ko so ga izpustili, je bil brez denarja, osamljen in bolan, toda prav takrat se je odločil, da bo začel skrbeti za svojo mamo. Prav takrat je mama prvič okusila njegovo ljubezen. Počasi je ozdravljal. Začel je delati v vrtcu in otroci katerim se je popolnoma posvetil, so ga vzljubili. Nekoč mu je nek otrok razlagal, da je njegova mama sama in potrebuje moža in tudi on, da potrebuje očeta, ker mu je oče umrl. Obiskal ju je in ugotovil, kako dobra sta in kako bi bili lahko vsi skupaj srečni. Fant jima je dal ljubezen, ki sta jo oba prav tako nujno potrebovala kot on sam. Iz fanta je postal mož in uspešen poslovnež v Jezusovem pomenu besede. Vse svoje talente je vložil na borzi življenja in že je vesel gledal kako so mu prinašali dobiček. Amen.

 

 

32. navadna nedelja

Mdr 6,12−16; 1 Tes 4,13−18; Mt 25,1−13

 

Prilika o desetih devicah

25,1 »Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.

2 Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.

3 Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.

4 Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.

5 Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

6 Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹

7 Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.

8 Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹

9 Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹

10 Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla.

11 Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹

12 On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹

13 Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

 

Nenapovedana inventura

 

Ste že kdaj zamudili kakšno pomembno stvar? Npr. letalo, ki vas bi peljalo na eksotične počitnice o katerih ste toliko časa sanjali in za katere ste tako varčevali. Če ste, ste bili podobni nespametnim devicam, ki niso imele nobenega rezervnega olja, vi pa ne nobenega rezervnega časa. Potem vam je bilo gotovo žal in ste se tolkli po glavi, zakaj niste šli prej od doma in zakaj niste upoštevali, da se na poti lahko zgodi tudi kakšen zastoj. Vedno se lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Lahko bi pozabili dokumente.

Predstavljate si, da bi prišli do steklenih vrat, ki so se ravno pred vašim nosom zaprla in vas ne pustijo več naprej. Na drugi strani bi nemočno opazovali potnike, ki se vkrcavajo na letalo, vi ste pa zaklenjeni zunaj. Vašega trkanja in kričanja noče slišati nihče. Pri potnikih zbuja posmeh, privablja pa tudi že organe reda. Morali se boste sprijazniti, da boste ostali zunaj, čeprav bi si še tako radi želeli na drugo stran. Življenja se ne da obrniti nazaj.

Na podoben način pride tudi zadnji trenutek življenja. Tudi takrat, bi radi ustavili čas, ga obrnili nazaj, pa to ni več mogoče, kar je narejeno je narejeno. Tako kot je nepredvidljivo naše življenje, je nepredvidljiva tudi naša smrti. Eno pa je matematično gotovo, če smo vedno pripravljeni nanjo, nas ta ne more presenetiti. Če nismo nikoli pripravljeni, nas bo gotovo presenetila. Če smo le polovico časa pripravljeni nanjo, je teoretično polovico možnosti, da nas preseneti. Skratka kakršno je življenje, takšna je tudi smrt in večnost. Z našim življenjem in našo večno usodo pa se ne splača in se tudi ne spodobi igrati rulete. Najpomembnejše ob smrti ne bo kakšni smo bili, ampak kakšni bomo v tistem zadnjem trenutku. Naš zadnji trenutek je sedaj. Kakšni smo sedaj? Smo pripravljeni?

Štirinajstega avgusta leta devetinsedemdeset je v Italiji nenadno in slovito izbruhnil vulkan Vezuf. Pod sabo je v šest metrski pepel pokopal starodavno mesto Pompeje. Mesto so začeli izkopavati leta 1860. Do trenutka izkopa je bilo vse nedotaknjeno, vse je bilo dva tisoč let kot zabetonirano v vulkanskem pepelu in lavi. Sadje je še imelo svoj vonj in hrana je bila še na istem mestu kot ob izbruhu vulkana.

Ob izkopavanju so se začeli pojavljati ganljivi prizori. Ljudje so v času nesreče obstali kot okameneli ujeti v pepelu. Arheologi so po 2000 letih njihova trupla odstranili, prazen prostor pa napolnili z mavcem. Tako so dobili točno podobo o njihovi velikosti in drži v trenutku nesreče. Mlada mati, ki k sebi privija otroka. Rimski vojak, ki je ostal pokončen na svojem stražarskem mestu v popolni vojaški opremi. Tretja podoba je mož z mečem, ki ima pod svojimi nogami zaklad, okrog sebe pa pobite tatove, ki so mu, v splošni zmedi zaradi nesreče, hoteli zaklad ukrasti. Kot bi ob predvajanju filma ustavili filmski trak. Vse je bilo končano, čeprav ni bilo še konec zgodbe. Gledalci bi lahko od kinooperaterja zahtevali denar nazaj, ker niso videli konca. Kako bi se šele pritožili igralci, če bi se mogli.

Življenje gre svojo pot in vendar ga tu in tam preseka »skok iz zasede« in zdaj izgine eden, zdaj drugi, lahko jih odide tudi več hkrati. Kaj narediti? Nenadnega prihoda smrti se ni mogoče ubraniti. Edino zdravilo je, da se nanjo pripravimo, da nas bo našla čuječe, da ne bomo odšli s sveta praznih rok.

Vsak dan imamo na voljo veliko bogastvo časa. Kaj naredimo z njim? Ga koristno uporabimo ali zapravimo?

Zamislite si, da bi vam nek ekscentrični bogati daljni sorodnik zapustil velikansko bogastvo. V oporoki pa so tudi omejitve. Vsak dan smete porabiti le 86.400 eur, toda če jih ne porabite, vam jih vseeno vzamejo od zneska dediščine. Za ves denar, ki ga porabite, ne glede kaj delate z njim, morate prinesti banki račune. Kako bi ga porabili? Če denarja ne morete prenesti na drug bančni račun, boste pametno storili, če boste zanj vsak dan kupovali karkoli koristnega.

Zgodba je podoba našega življenja. Vsak dan smo dobili od Boga podarjenih 86.400 sekund. Kaj delamo z njimi? Ali nam jih samo jemljejo od podarjene vsote ali pa zanje kupujemo trajne vrednote kot so: mir, pravičnost, dobrota, prijateljstvo, ljubezen …?

Nespametne device niso za zemeljske dobrine nakupile nebeških, zato so bile njihove posodice prazne. Ob koncu življenja pa ni mogoče bližnjemu posoditi ne časa, ne tistega, kar lahko nesemo na drugo stran.

Z nespametnimi devicami meri Jezus na tiste ljudi, ki živijo le za sedanji trenutek in nimajo pred očmi končnega cilja. Pomembno jim je, da sedaj svetilka gori. Na prihodnost ne mislijo. Mislijo si, sedaj mi gre dobro, s tistim, kar me spravlja v slabo voljo se ne bom vznemirjal.

Preudarne device pa so ljudje, ki mislijo na prihodnost, na svoj končni cilj. Zavedajo se, da je nebeška svatba odvisna od njihovega sedanjega življenja in že sedaj živijo pod vidikom večnosti. Svoje upanje stavijo na Gospoda ne nase in ta svet. Po svojih močeh pripravljajo pot Gospodu.

Prilika o desetih devicah postavlja vprašanje vsakemu izmed nas, kako je z oljem v naših svetilkah?

Kako hudo je, če nam sredi neznane in neobljudene dežele zmanjka bencina ali nafte v avtomobilu. Ali če nam sredi zime zmanjka kurilnega olja za centralno kurjavo in nimamo denarja, da bi si ga lahko kupili, hujše bi bilo, če ne bi mogli, tako kot mnogi starši v revnih deželah, kupiti hrane za svoje otroke. Najhuje pa je, če nam ob smrtni uri zmanjka posvečujoče milosti in olja dobrih del.

Olje v svetilkah imamo, če kljub krivicam ali razočaranju, ne obupamo. Če živimo iz moči vere in zato vztrajamo. Marsikdo si je življenje v zakonu, službi, državi, v župniji … drugače predstavljal. Potem ko se sreča s sebičnostjo, omejenostjo in celo z zlobo, žalosten ugotavlja, nisem mislil, da bo tako. Ni računal na greh. Če ima v svojem srcu Jezusa, bo kljub vsemu delal dobro. To olje milosti bo njemu in njegovi okolici razsvetljevalo pot v srečno večnost. Amen.