Preskoči na vsebino


1.11.2020

 

VSI SVETI

Raz 7,2−4.9−14; 1 Jan 3,1−3; Mt 5,1−12

 

GOVOR NA GORI

5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu.

2 Odprl je usta in jih učil:

 

Blagri

3 »Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

4 Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

5 Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

7 Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

8 Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

9 Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.

12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

 

Kakšni svetniki?

 

Kjerkoli na našem planetu, v kateremkoli zgodovinskem obdobju, ki ga zmoremo ugotoviti, srečujemo človeka, ki ga prevzema ena sama strastna misel spoznati svojo pot na zemlji. To vprašanje si še bolj živo zastavlja v življenjskih preizkušnjah, nesrečah in ob smrti. Kakšno bitje sem? Kaj delam na zemlji? Ali je s smrtjo vsega konec? Lahko bi celo rekli, da je človek, ki si teh vprašanj ne postavlja, nenormalen, saj so prvobitna človekova vprašanja.

Zamislite si človeka, ki mrzlično drvi po ogromnem trgu sodobnega velemesta, kjer mrgoli ljudi kot v mravljišču. Skozi množico surovo divja,  se preriva, suva levo desno, podira pred seboj. Končno ga s silo ustavijo in začudeni vprašajo: »Kaj pa počneš?« Presenečen jih pogleda, se malo zamisli in odgovori: »Ne vem.« »Kam hitiš?« »Ne vem.« »Od kot prihajaš?« »Ne vem.« Če bi se kaj takega zgodilo, bi verjetno človeka peljali v umobolnico. Žal pa se prav to dogaja z nami dan za dnem. Trudimo se, hitimo in si prizadevamo, pa ne vemo zakaj, za koga, čemu. Kakšen smisel ima naš trud? Kakšen je njegov zadnji cilj? Ali je sploh kakšen?

Ljudje poznamo na gore stvari. Preučujemo atome in vesolja, človeka, naravo in njene pojave, ne vemo pa kakšen je človekov smisel, ali njegova usoda. Ali smo si že našli odgovor na vprašanje, ki smo ga postavljali že kot otroci sedeči na kolenih svoje matere: »Mama, zakaj smo prišli na svet?« Se še spominjate kaj vam je odgovorila? Verjetno približno takole: »Na svet smo prišli, da bi spoznali Boga, da bi se imeli radi, da bi bili srečni in prišli po smrti v nebesa.« Na to najbistvenejše naročilo, ki nam je bilo dano z darom življenja − z nalogo živeti, pozabljamo.

Nekdo je zapisal: »Ljubim življenje, ker v njem lahko spoznavam Boga. Rad imam tudi smrt, ker bom takrat Boga tudi našel.« Končen smisel našega življenja je, da bi Boga uživali v polnosti.

Ni naključje, da neverujoči praznik vseh svetih poimenujejo na način, ki je v svoji globini grozljiv: Dan mrtvih. Ali imajo mrtvi danes svoj žur? Ali bodo danes okostnjaki plesali po naši zemlji? Nas bo danes strašilo? Bomo celo poveličevali in častili smrt? Ne, prav gotovo ne. Vsi se bomo vedli dostojanstveno, umirjeno in zamišljeno, kajti na poseben način bomo komunicirali z vsemi, ki smo jih poznali in so skupaj z nami hodili skozi življenje, pa tudi s tistimi, ki jih nismo poznali. Na drugačen poseben način so nam sedaj, kot pokojni, blizu. Ne bomo se jih bali, saj se vsako leto prav na ta praznik mnogi zadržujejo na pokopališčih celo ponoči. Ne bomo klicali duhov, kajti božja volja je bila, da so odšli k njemu in za njih je to dobro. Klicali pa bomo: »Gospod daj jim večni pokoj in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.« Naj bodo v Večni luči veselja, sreče in miru.

Če pa si mislimo, da so naši pokojni mrtvi, je to zato, ker smo mi sami, ki veljamo za žive, duhovno mrtvi, ker ne čutimo duha, ki deluje v nas in nas oživlja. Nazadnje postaneš to in si to, kar je tvoja trajna lastnost. Potem postane tudi naše življenje en sam privid.

Če pa je naše pravo življenje pri Bogu je vmesno vprašanje: »Kako naj ga dosežemo?« Vsi sveti nam sporočajo: »Posvetite svoje življenje z Jezusovo krvjo!«

Novelist Graham Green v romanu Moč in slava opisuje duhovnika, ki je opravljal svojo službo v času verskega preganjanja v Mehiki. Nevarnost, da bo ujet in služenje ljudem v težkih razmerah, so zahtevale svoj davek. Duhovnik je postal alkoholik. Dejansko so ga prijeli in obsodili na smrt. V svoji celici je čakal na izvršitev smrtne obsodbe. Ko se je na dan svoje smrti zbudil s prazno steklenico v roki, je hotel moliti kesanje, toda bil je tako zmeden, da se ga ni mogel spomniti. Zagledal se je v svojo senco na zidu in si mislil: »Prav to sem postal. Senca svojega življenja. Kako neumen sem bil, da sem mislil, da sem dovolj močan in sem ostal s temi ljudmi. Popolnoma sem propadel. Strašno napako sem naredil.« Začele so mu teči solze. Ni jokal zato, ker bi se bal umreti, ampak zato, ker bo odšel k Bogu tako praznih rok. Kako lahko bi mu bilo v tem trenutku, če bi bil svetnik. Počutil se je kot človek, ki je za trenutek zamudil srečo na dogovorjenem mestu. Sedaj na koncu se je zavedel, da je edina stvar, ki šteje, in to je biti svetnik.

In kaj je to biti svetnik? Biti svetnik je živeti preprosto življenje obrobnih ljudi. Življenje ljudi, ki so ponižni, žalostni, krotki, lačni pravice, usmiljeni, čisti v srcu, ki delajo za mir, ki so preganjani in zasramovani zaradi pravičnosti in vere. Življenje ljudi, ki se trudijo za prihod božjega kraljestva v tem svetu s tem, da živijo blagre. In kaj je posebnega v tem? Posebno je to, da se trudijo biti dobri z Jezusovo pomočjo, ker tudi sami potrebujejo božjo pomoč, da lahko vztrajajo kljub neuspehom. Lahko bi tudi rekli, da je posebno to, da ni nič posebnega v očeh tega sveta, biti zvest v majhnih stvareh, čeprav pozabljen in poražen do smrti, ni nič posebnega.

Končno se je duhovnik spolnil Jezusovih besed: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). In še drugih besed se je spolnil, ko je razmišljal, da se bodo lahko ljudje nad njegovim življenjem pohujševali: »V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru« (Modr 3,2). Bile so kakor balzam za njegovo trpljenje in stisko. Potolažile so ga v njegovih težkih trenutkih življenja, kakor so tolažile tolike rodove naših prednikov. Oni sami o sebi ali mi o njih lahko mislimo, da jih je »življenje povozilo«. Mislimo si, da so od svojega življenja dobili premalo, da so ga zavozili, da niso imeli možnosti, da niso znali, da so se trudili v areni življenja in izgubili. Mislimo kakor neumni v knjigi modrosti, vendar to je bil samo njihov način kako so živeli blagre in kako so umirali za Boga.

Verujemo, da je svoje življenje ta duhovnik, ki ga je zaradi Kristusa izgubil, našel v večnosti. Podobno so ga našli tudi naši dragi rajni, ki so odšli pred nami v večnost. Morda pomilujemo njihovo skromno življenje, ki so ga živeli in njihove neuspehe in trpljenje, ki so jih prestali, toda njihove duše počivajo v božjem miru. Tudi mi kdaj blodimo v labirintu življenja in se nam zdi, da smo izgubljeni. Vera v Jezusa Kristusa od mrtvih vstalega in zgled tolikih svetnikov naših prednikov naj nam daje tolažbo in pravo smer našemu potovanju. Bodimo Bogu hvaležni zanje in izpovejmo vero v njihovo in naše večno življenje. Amen. 

 

 

30. navadna nedelja

2 Mz 22,20−26; 1 Tes 1,5−10; Mt 22,34−40

 

Največja zapoved

22,34 Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju.

35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem:

36 »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«

37 Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

38 To je največja in prva zapoved.

39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

 

Največja zapoved

 

Če bi starše vprašali katerega otroka imajo najrajši, bi se začudili in bi odgovorili: »Kako katerega? Mi imamo vse svoje otroke enako radi. Saj ne moremo delati ned njimi razlik?«

Za Jude v Kristusovem času so bile tudi vse zapovedi, skupaj s predpisi, ki jih je bilo kar 613, enako važne. Farizeji so Jezusu z vprašanjem: »Katera je največja zapoved v postavi?« nastavili past. Če bo imenoval le eno, ga bodo obtožili, da je kršil postavo. Jezusov odgovor je ljubezen do Boga in bližnjega. Kaj je Jezus s tem povedal novega?

1. Na ta način je združil obe Mojzesovi tabli. Prva tabla ureja in uzakonja naš odnos do Boga, druga pa naš odnos do bližnjega. Tudi danes jih radi razdvajamo. Eni bi radi samo molili, hodili v cerkev in na romanja, debatirali v mnogih skupinah, za pomoč bližnjemu pa se ne zmenijo, drugi pa se ne zmenijo za bogoslužje in hočejo biti samo humanisti, to je, hočejo v ospredje vseh prizadevanj postaviti človeka pred Boga, mimo Boga, ali celo proti Bogu. Kakor da bi bil Bog ovira za človekovo srečo. Prvim manjka delovanje, drugim pa moč za delovanje.

Pravijo, da je nekdo, ko je videl sestro matere Tereze kako bolniku okuženim z AIDS−com izpirala krvavo rano, dejal: »Jaz ne bi počel tega, za vse na svetu ne.« Sestra mu je odgovorila: »Jaz tudi ne. Jaz to počnem zaradi Boga.« Sestra je bila sposobna tako ljubiti bližnjega zaradi ljubezni do Boga. Ljubezen do človeka je lahko zmagovito učinkovita šele, ko je prežeta tudi z ljubeznijo do Boga in obratno.

2. Na ti dve zapovedi je Jezus prvič postavil vse zapovedi in vse preroke, torej vse Sveto pismo. Bistvo vsega je ljubezen. Vse druge zapovedi in predpisi samo razlagajo največjo zapoved. Apostol Pavel v svojem pismu Korinčanom na koncu slavospeva ljubezni pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,1−13). Tako čudovito nadaljuje Jezusovo misel in iz predpisov postave odrine na kreposti, ki so postale že tedaj ustaljen in trden temelj nravne vzgoje. Verjetno smo kasneje spet večkrat zapadli v starozavezno miselnost, ki je imela prej v ospredju izpolnjevanje zapovedi, kot pa Boga in človeka. 

3. Na drugi tabli so vse zapovedi, razen četrte, napisane v negativni obliki, torej nam prepovedujejo kaj ne smemo delati bližnjemu. Jezus pa v eni zapovedi pove kaj mu moramo delati in tega je neprimerno več. Ob zapovedi ljubezni postanejo vse druge zapovedi, tudi s prve table, nekako nepotrebne, obrobne saj zapovedujejo le nek minimum.

4. Judom je povedal, da morajo ljubiti tudi pogane, kakor same sebe. »In kdo je moj bližnji?« so ga ob drugi priliki vprašali. Odgovor s priliko o usmiljenem Samarjanu nam pove, da tisti, ki je naše pomoči najbolj potreben, pa naj bo sosed ali tujec – pogan, prijatelj ali sovražnik.

Farizeji so bili osupli nad odgovorom. Zopet so odšli od Jezusa kot šolarčki, ki jih profesorjevi odgovori vedno zmedejo. Neprestano spraševanje učitelja, katerega bi ga radi ujeli v nepravilnostih, je samo vedno bolj potrjevalo, da so prav oni, čeprav učitelji postave, tisti ki nimajo pojma.

Tudi mi se lahko zamislimo nad Jezusovimi besedami. Tudi danes, čeprav smo neprimerno bolj izobraženi kot naši predniki, živimo v velikih zmotah. Beseda ljubezen je razvrednotena in zlorabljena. Skoraj bi lahko rekli, da vlada pri nas inflacija besede »ljubezen«.

Kaj nam hoče Jezus povedati s to zapovedjo? Poziva nas, da se Bogu in potem tudi bližnjemu popolnoma predamo z vsem srcem − čustvom, z vso dušo − voljo in z vsem mišljenjem − z vso osebo. Izraza »z vsem mišljenjem« v peti Mojzesovi knjigi (5 Mz 6,5) ni, ampak je namesto njega »z vso močjo«. Verjetno ga je Jezus uporabil pod vplivom takrat sodobne miselnosti. Marko in Luka pa sta v vzporednem mestu zapisala vse štiri izraze. Že Mojzes sam je te besede postavil na prvo mesto: »Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi!« (5 Mz 6,6−8). Jezus zahteva, da se zanj in tudi za bližnjega darujemo z vsemi silami, brez pogojev in omejitev, ne glede na predpise, kakor se nam tudi On daruje za nas. Jezus ni poudarjal zapovedi, ampak se je osredotočil na smisel in duha le teh.

Kristus ne govori o zanikanju sebe, ampak: »ljubi svojega bližnjega kot sam sebe«. Prava ljubezen do bližnjega je možna le takrat, ko človek sprejema samega sebe − se zaveda svojih sposobnosti in moči, pa tudi omejenosti. Samo, če rečemo »da« sebi, smo sposobni reči »da« bližnjemu. Če sebe ne cenimo, kot velik božji dar, se ne bomo mogli darovati bližnjemu. Nobeden ne more darovati bližnjemu tistega, kar sam ne ceni.

Bog nas je take ustvaril, da smo vredni božje in človeške ljubezni. Kot otroci smo to spoznali od svojih ljubečih staršev, ki so se nas razveselili, čeprav jim nismo mogli takrat še dati skoraj ničesar drugega kot delo in skrbi. Mladostniki pogosto spoznajo, da so ljubljeni in vredni ljubezni šele, ko začnejo delati za druge. Ko pozabijo nase in mislijo na potrebe in dobro bližnjega, so sposobni spoznati in ovrednotiti sami sebe. V praksi je to takrat, ko se razdajajo kot animatorji mlajšim od sebe, ko obiskujejo bolnike in potrebne, ko prevzemajo različne odgovornosti v Cerkvi in družbi.

Ljubezen do Boga in bližnjega je ena in ista ljubezen. Zaradi tega, ker nas je Bog ljubil, nas je ustvaril, dal za nas življenje na križu in še sedaj za nas prijateljsko skrbi, smo tudi mi sposobni ljubiti bližnjega. Torej smo že od vsega začetka mi dolžniki. Naše računanje se nam v odnosu do Njega ne bo nikoli izšlo, zato pustimo, da Bog vse beleži in računa. Nepreračunljiva ljubezen bližnjega nikdar ne bo ponižala v sredstvo. Nikdar ga ne bo želela zadržati v odvisnosti, ampak bo v njem spoštovala osebo, ki prav v svoji posebnosti odstira del božje podobe. Poskuša se vživeti v položaj drugega, poskuša z njim čutiti in trpeti, z njim skupaj nositi težo življenja in skupaj hoditi po poti Kristusa k Očetu.

Pot ljubezni in darovanja ne gre samo enosmerno npr. od staršev na otroke, ampak za svoje delo ogreva in navdušuje vse, ki jih sreča. Zgodba pravi, da je majhen otrok, po imenu Matic, izgubil svoje starše, ko je bil star šest let. Zanj je začel skrbeti njegov bogati stric, ki pa je bil zloben egoist. Vendar naiven, ljubezni in zaščite potreben Matic tega ni vedel in je svojega strica občudoval v njegovi moči, bogastvu, sposobnostih, pa tudi dobroti in ljubezni, kot pač radi delajo vsi otroci teh let, ko v svojih predstojnikih vidijo skoraj bogove. Mama je najboljša na svetu, oče najmočnejši in sposobnejši, tovarišica pa vse najboljše ve in predstojnikom ne preostane nič drugega, kot da taki tudi postanejo. Tako je tudi Matic občudoval svojega strica na vsakem koraku. Ko so prišli po pomoč prostovoljci dobrodelnih ustanov, se je že v naprej hvalil, da bo stric veliko dal in stric se ni hotel izneveriti otrokovem prepričanju in je tako tudi storil. Ko je otrok slišal za težave z delavci je bil tudi prepričan, da jih bo dobronamerno rešil in tako se je tudi zgodilo. Stric ni hotel razočarati in pokvariti svojega nečaka. Tako je mladi Matic vzgojil svojega strica. Ljubezen je sposobna delati čudeže. To je zgled kako naj tudi mi delamo.

Seveda je ljubezen zahtevna. Potrebuje realizma, da ne bi bila na koncu razočarana in idealizma, da ne bi izgubila upanja, ko bi rekla saj se ne splača, saj ni možno.

Nikoli ne pozabimo, da nam je Jezus, ki nam je dal zapoved, dal s svojim življenjem in smrtjo na križu tudi zgled in pomoč, da jo lahko živimo. Jezusov zgled nam bo v pomoč, da bomo mogli uresničiti ljubezen v popolni predaji Bogu, v darovanju bližnjemu in v sprejemanju lastnega življenja.

Samo na televiziji ljubezen, ki dela dobro ne trpi, v resničnem življenju pa človek, ki ljubi tudi trpi, kot je trpel Jezus na križu. Pravniki, ki se v filmih borijo za pravico, so skoraj vedno zmagovalci brez izgub. Detektivi ostanejo živi, lopovi pa mrtvi ali za rešetkami. Doktorji se ne okužijo ali poškodujejo sami. Mogoče si kdaj umažejo svoj srebrni oklep, nikoli pa jih ne stre, kot je ljubezen strla Jezusa samega.

Jezus je premagal zlo, potem ko je bil pribit na križu in mrtev v grobu. Ni se zgodilo nič prej, v zadnjem nemogočem trenutku, ampak šele tri dni pozneje. Takrat je zmagala ljubezen, takrat je vstal od mrtvih. Od takrat imamo tudi mi zmagovito možnost. Amen.

 

29. navadna nedelja

Iz 45,4−6; 1Tes 1,1−5; Mt 22,15−21

 

Davek cesarju

22,15 Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi.

16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo.

17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?«

18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci?

19 Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij.

20 Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?«

21 Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.

 

Čigava naj bo podoba?

 

Farizeji so poslali k Jezusu svoje učence in herodovce, to je privržence vladajoče Herodove rodovine, ki je bila Rimu naklonjena. Čeprav so si bili med seboj nasprotniki, so se v boju zoper Jezusa zedinili, da bi ga lažje ujeli v besedi in uničili.

Najprej so diplomatsko priznali, da je objektiven. »Učitelj vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš božjo pot.« Vedeli so, da uči božjo pot, pa mu kljub temu niso verjeli. Niso iskali resnice, ampak le svoje interese.

Priznajo mu tudi, da »se ne ozira na nikogar in ne gleda na osebo«. Jezus se v resnici ni oziral na zemeljske veljake, oziral in menil pa se je za reveže, bolnike, iskalce resnice in odrešenja. Prva skrb mu je bilo božje kraljestvo in Očetova volja.

Jezus jih je poznal, zato jim reče »hinavci«. Hinavci so sedaj tukaj in pozneje, ko ga bodo tožili Ponciju Pilatu: »Tega smo zalotili, da hujska naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija kralj« (Lk 23,2). Hinavec si lahko pred ljudmi, pred Bogom in pred svojo vestjo pa ne, zato je bilo njihovo početje obsojeno na polom.

Človeka preveč zavede zunanjost. Neodvisno od zunanjosti si skoraj ne znamo predstavljati človekove notranjosti, njegove osebnosti.

Ko sem pred leti spomladi razvažal gnoj po vrtu, sem dobil obisk. Gospa, ki me ni poznala, me je vprašala kje bi lahko dobila gospoda župnika. Rekel sem ji, da sem jaz. »Ali ste res vi župnik?« me je vprašala. »Da, zakaj pa ne bi bil?« sem ji odgovoril. »Ker ste tako mlad, tako oblečen in delate tako delo. Ne znam se vas predstavljati kot župnika.« »Ali se moram iti preobleči, da se boste lahko z mano pogovorila, veste dolgo bo trajalo.« »Ne, ne ni treba.« Ker je še kar čakala z besedo sem v šali nadaljeval. »Lahko greste gor v župnišče k gospodinji in vam bo potrdila, da sem res gospod, čeprav v gnoju. Lahko vam bo pokazala celo talar, če vam bo to kaj pomagalo. Nazadnje sem ji lahko vseeno pomagal ne da bi moral prej poskrbeti za svoj drugačen zunanji izgled. Kristjanov in duhovnikov ne more od drugih ljudi ločevati samo zunanja podoba, ampak notranja drža in posnemanje Kristusa, ki je bil po zunanjosti kot vsak človek. Ni nosil nobenega talarja in kolarja.

Jezus ni samo farizeje imenoval hinavci, ampak tudi nas, ki »znamo presojati obličje zemlje in neba, ne znamo pa presojati kaj je prav.« Če nas resnica boli si jo bomo radi prikrivali. Če imamo radi laskanje, bomo uživali z laskači. Če hočemo samo lep videz, bomo varani. Zato da bomo imeli mirno življenje ni dovolj, da probleme pometemo pod preprogo in okostnjake skrijemo v omare. Prej ali slej bo njihov smrad udaril na dan. Če hočemo samo kruha in iger se bo naše življenje poplitvilo v egoističnem zadovoljevanju potreb današnjega dne. Jezus nam hoče pomagati, da bi bili sposobni za Resnico (tu ne gre za neko teorijo, ampak za Ljubezen) darovati življenje.

Mogoče bi ljudje hoteli tudi drugačnega Jezusa, drugačno Cerkev, drugačne duhovnike. Za zadnje kdaj tudi upravičeno, kdaj pa tudi ne. Znati moramo razlikovati kdaj je potrebno spremeniti sebe in kdaj je potrebno spreminjati družbo in svet. Ne samo na zunaj, kakor nam je najbolj prijetno, ampak tudi na znotraj in tako kot je prav.

Komarji prej brenčijo in potem pičijo. Hinavci prej laskajo, potem pa zahrbtno udarijo. Grškega modreca Biasa so vprašali katera zver je najbolj nevarna. Ta jim je odgovoril. Med divjimi zvermi je to tiran, med domačimi pa hinavec. Hinavec ima dva obraza. Enega kaže javnosti in svojim predpostavljenim, drugega svojim domačim in sebi podrejenim. Prvi je navidezen obraz, drugi resničen.

Farizeji niso služili Resnici, ampak hudobiji, ki so jo usmerili v Resnico samo − v Jezusa. Vprašali so ga, če smejo Judje plačevati davek Cesarju. Če bi Jezus odgovoril, »da smejo«, bi se zameril Judom, če bi pa odgovoril, »da ne smejo«, bi se zameril rimski oblasti.

»Pokažite mi davčni novec!« Bil je to denarij, rimski srebrni kovanec plačilo enodnevnega dela delavca. Jezus je o njem že govoril, ko nas je učil ljubezni in velikodušnosti: v priliki o usmiljenem Samarjanu (Lk 10,25−37), ki je dal gostilničarju dva denarja, da bi poskrbel za človeka, ki je padel med razbojnike, v priliki o delavcih v vinogradu so dobili po en denar tudi tisti, ki so delali samo eno uro in ga še niso zaslužili (Mt 20,1−16).

Denar sploh ni naša popolna last, ampak je cesarjev, saj je na njem on upodobljen. Kakor tudi cesar ne bi imel nobene oblasti, če bi mu ne bi bila dana od zgoraj (prim. Jn 19,11). Torej je vse konec koncev božja last, saj je Bog vse ustvaril in vse z ljubeznijo vzdržuje pri življenju. V interesu božje ljubezni pa je, da skrbimo tudi za zemeljsko blaginjo. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega.« Kaj je Jezus še hotel povedati s tem odgovorom?

Cesar ni Bog ima pa dejansko oblast v deželi, to dokazuje tudi njegov denar, ki je v obtoku, zato ima tudi določene pravice. Država, kjer vladata red in blaginja, je del podobe tega sveta, ki jo hoče Bog. Že cesarju moramo dati, kar mu po pravici gre, koliko bolj moramo dati Bogu to, kar je njegovega in to je vse, ne le vsega svojega bogastva, ampak tudi samega sebe. Absolutna oblast gre samo Bogu. Kristjan mora braniti svojo svobodo, da lahko daje čast Bogu ne glede na kakršenkoli zakon, ali kakršnokoli oblast. Da lahko kljub zemeljskim zakonom, vedno spoštuje božje zakone. Da lahko kljub zemeljskim poklicem, vedno živi poklic kristjana. Peter in Janez sta oblastnikom odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19).

Naravne zakonitosti, po katerih obstaja narava, človek odkriva s pomočjo znanosti. Nravne ali duhovne zakonitosti pa se nanašajo na človeka in njegovo Bogopodobnost. Človek jih spoznava in odkriva s pomočjo vesti in razodetja. Ko se kršijo nravne vrednote: pravičnost, resnicoljubnost, pravna država, spoštovanja človekovih pravic … ima Cerkev vso pravico in dolžnost, da brani in uveljavlja nravni red. Na ta način postaja sol zemlje in luč sveta ter preoblikuje podobo tega sveta. Kristjani ne moremo zbežati iz tega sveta, ampak moremo le skupaj s tem svetom priti k Bogu ali pa skupaj z njim propasti. 

Kristus nikakor ne ločuje Cerkve od države, ampak ravno nasprotno. Od nas zahteva, da naredimo to državo in ta svet bolj božji, bolj srečen, bolj pravičen. Cerkev in kristjani torej ne moremo in ne smemo biti apolitični, to je nepolitični. Tudi Jezus sam je bil politično dejaven, zato je tudi umrl na križu, drugače bi verjetno umrl kot ugleden in spoštovan učitelj pri kakšnih uglednih bogataših.

Zgodba pravi, da je prišel pred nebeška vrata človek, ki v življenju ni naredil nobenega greha. Svoje čiste roke je pokazal Petru in mu rekel: »Spusti me naprej! Poglej, moje roke so čiste.« »Da čiste so,« mu je odvrnil Peter, »toda tudi prazne.«

Včasih so nekateri bežali iz sveta v votline, danes lahko v samostane, da bi se ne omadeževali s svetom in bi lahko ohranjali svojo svetost. Toda če so šli in gredo v samoto samo zato, da zbežijo od svojih dolžnosti, so zbežali tudi od Boga. Samota in molitev je potrebna zato, da lahko temu svetu prinesemo Boga. Leta 1971 so škofje rimske sinode zapisali, da je prizadevanje za pravičnost in za preoblikovanje sveta temeljna razsežnost v oznanjevanju evangelija. Torej oznanjevanje, ki ne spreminja sveta na boljše, je prazno.

Pri tem pa se moramo zavedati, da ima svetna oblast skupaj s civilno družbo in njenimi ustanovami svoje zakonitosti in pravila, ki jih moramo, v kolikor niso proti človeku in božji volji, spoštovati in se jim pokoravati.

Cerkvena in svetna oblast imata vsaka svoje področje v življenju enega in istega človeka in ene in iste družbe, zato ju ne moremo in ne smemo, nikoli ne, popolnoma ločiti, ne popolnoma združiti. Med njima se mora ustvarjati dinamični dialog v obojestransko korist. Prevlada enega nad drugim, kot se je skozi zgodovino neštetokrat dokazalo, vodi v stranpoti in osiromašenje družbe in človeka. Molimo in prosimo, da bi znali tukaj in sedaj zavzeti do vsega in vsakogar pravo in pravično držo in bi po božji volji upodabljali Kristusa v nas in tem svetu. Amen.

 

28. navadna nedelja

Iz 25,6−10; Flp 4,12−14; Mt 22,1−14

 

Prilika o svatbi

22,1 Jezus jim je spet spregovoril v prilikah.

2 »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.

3 Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti.

4 Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹

5 Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; 6 ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili.

7 Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

8 Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni.

9 Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹

10 Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.

11 Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke.

12 Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal.

13 Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v naj zunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹

14 Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«

 

Povabljeni smo na svatbo

 

V prvem berilu Bog obljublja po Izaiju sijajno gostijo, v evangeliju pa Jezus nebeško kraljestvo primerja svatbi. Čeprav danes ne gremo več na svatbo predvsem zaradi hrane in pijače, ampak zaradi prijateljev in zabave, sta hrana in pijača še vedno nepogrešljivi sestavini praznovanja. Normalno je, da imamo kakšno hrano rajši od druge in da se nam kakšna hrana upira. Zdravilo za izbirčnost je lahko samo malo lakote ali strogosti pri starših v odnosu do otrok. Huje pa je, in za naše življenje lahko celo usodno, če bi imeli anoreksijo, to je da bi za ohranitev normalne teže pojedli premalo hrane, ali da bi imeli bulimijo, to je da bi se občasno bolezensko basali s hrano. Taki bi potrebovali zdravniško pomoč. Brez redne in zdrave prehrane namreč človek zboli, in če se način prehranjevanja ne popravi, tudi umre.

Tudi v odnou do nebeške hrane velja nekaj podobnega. Tudi hrana na nebeški gostiji nekaterim ni všeč, drugim se upira, tretji pa so nanjo prav bolezensko alergični in poslance pobijejo. Nekatere, lahko poslanci ali Bog po dogodkih življenja, še primorajo, za druge pa je odklanjanje nebeške hrane usodno (prim. Lk 14,15−24).

Naš okus je odvisen od kulture in okolja v katerem živimo. Na nekatere hrane in okuse se moremo navaditi. Hrana, ki je za orientalce ali vzhodnjake normalna, je lahko za nas ogabna, ker nismo rasli v njihovem okolju in se nanjo še nismo privadili. Pa tudi če ne bomo nikoli jedli polžev, kač, podgan, kuščarjev in kar je še podobne golazni za nas ne bo usodno. Usodno pa bo, če si ne bomo razvili okusa in potrebe po nadnaravni hrani za našo dušo. Tudi nanjo se je potrebno privajati in si zanjo vzgajati okus. Žal nekateri starši svojim otrokom niso privzgojili okusa in potrebe po nebeški hrani. Potreba po nadnaravnem − po Bogu spada, kot potreba po hrani in pijači, po družbi, po varnosti in sprejetosti …, k bistvenim človekovim potrebam.

Bog kliče vse ljudi, da se udeležijo Sinove poroke s človeško naravo. Ta poroka, ki se je začela z učlovečenjem, se je preizkusila na Kalvariji, in je slavila zmago na veliko noč ter rodila prve otroke na binkošti, je največji razlog za praznovanje. Bog nas vabi na svatbo, da bi nas pogostil z nadnaravnimi darovi.

Zakaj nočemo sprejeti zastonjskega darila? Mogoče zato, ker mislimo, da smo neodvisni in samostojni, da ne potrebujemo nikogar in ničesar. Mogoče, ker se vabilo ne ujema z našimi načrti. Hočemo ostati samo pri svojem zemeljskem. Že v odnosu do bližnjega je taka drža izolacije zgrešena. Še bolj pa je zgrešena v odnosu do Boga. Kaže na našo ozkost, egoizem, napuh, nesocialnost. Potrebno je znati dajati in sprejemati. Tudi za sprejetje darila je potrebno odprto srce. 

Božje »svatbe«, o kateri govori prilika, ljudje ne moremo preprečiti. Lahko zavrnemo povabilo in se je ne udeležimo, vendar Bog svoj načrt vedno uresniči. V današnjem času je prav, da se tega še posebej zavedamo, saj smo nagnjeni k malodušju. Dvomimo o Božjih obljubah. Zakaj bi se še trudili in vztrajali v skupnostih v katere smo povabljeni: v družini, v prijateljstvu, v Cerkvi. Zdijo se nam nesmiselne, saj pred našimi očmi propadajo.

Da se manj ljudi poroča, da je manj ljudi zvestih dani obljubi, da je manj otrok, da je manj ljudi v Cerkvi … je samo trenutno in krajevno res. Če pa gledamo globalno to ne drži. Pa tudi pri nas lahko opazimo, da tisti, ki vztrajate, živite svoje krščanstvo bolj poglobljeno in iz lastnega prepričanja. Sposobni ste vztrajati kljub drugačnemu javnemu mnenju. Vera vam danes ne služi za opozicijo vladajočemu sistemu, kot je bilo to v preteklosti, ampak prej za alternativo sodobni porabniški družbi. Hodite na svatbo, čeprav vam ne gre tako slabo, čeprav imate doma sami vsega dovolj in niste v nobeni stiski ali potrebi … Iščete nekaj več.

Zaradi naših trenutnih razpoloženj in potreb božja svatba ni preklicana. Novi gostje prihajajo od vseh koncev. Vsem je skupno, da se pustijo obdarovati, da hrepenijo po nadnaravni hrani.

Stvari in opravila s katerimi se ubadamo so lahko tako okupirajoče, da ne slišimo nevsiljivega božjega vabila in zanemarimo najvažnejše. Eni imajo pred očmi le svoj poklic in kariero, pa čeprav razpada družina? Vidijo le sebe in nimajo časa za druge. Sprijaznili so se s svetom, ki hlepi le po moči in denarju. Vidijo le svoje ugodnosti in jih ne peče vest, da živijo na račun drugih. Celo takšni so, ki služabnike pomorijo, da bi le imeli mir pred njimi. Kdo bi lahko bili ti pomorjeni služabniki. Morda nerojeni otroci, ki so egoistične starše povabili k darovanju. Morda je to brat, ki je v potrebi. Morda Cerkev, ki je glasnica Jezusovega sporočila in nas vabi na nebeško gostijo in jo, ker se nočejo odzvati njenemu vabilu, blatijo in diskreditirajo. Morda je to njihova vest, ki jo hočejo utišati.

Kralj je nehvaležne povabljence hudo pokončal. Odklonilna drža se mi lahko kruto maščuje. Če se ne odzovem bližnjemu, ki me je prijateljsko povabil, sem lahko izgubil prijatelja in zamudil neko novo doživetje. Prikrajšan sem lahko tudi za nova spoznanja, ki bi jih bil na takem srečanju deležen. Če zavrnemo Kristusovo vabilo, zavrnemo tisto največ, kar bi lahko sploh kje dobili.

Nekateri pridejo v na svatbo pa nimajo svatovskega belega oblačila, to pomeni, da na zunaj sicer pripadajo skupnosti verujočih nimajo pa posvečujoče milosti. Nadnaravno življenje so sami v sebi z grehom posekali. Pomeni pa tudi, da bomo vsi enkrat prišli pred gostitelja, ki nam bo pregledal oblačila in nas postavil ali za mizo ali v naj zunanjejšo temo.

V Jezusovem času so o tem kako so kralji vabili na svatbo krožile dve zgodbi.

Prva nam govori o pripravljenosti. Kralj je obvestil vse povabljene, da pripravlja svatbo. Ni pa še povedal kdaj bo svatba. Ko pa je bilo vse nared, so njegovi glasniki šli in pripeljali povabljene. Na svatbo pa so lahko šli le tisti, ki so bili takrat pripravljeni. Zgodba nam hoče povedati, da moramo biti za dobro povabilo vedno pripravljeni. Pripravljeni pa moramo biti tudi, da nas Bog pokliče s tega sveta k sebi na večno gostijo.

Druga zgodba pa govori o svatovskih oblačilih, ki so jih kralji dobrotno razdelili med povabljene. Svatovsko oblačilo je bila vstopnica za povabljene. Ko je bilo vse pripravljeno, je kralj poslal po svate. Toda eni so svoja svatovska oblačila med tem že uničili. Tudi mi smo od Boga prejeli svatovsko oblačilo, to je posvečujočo milost – nadnaravno življenje, ki je pogoj za vstop na večno gostijo. Svoje svatovsko oblačilo bi najraje postavili v omaro, da bi čisto počakalo na gostijo, sami pa bi brez oblačila lahko le legli v posteljo, toda v spanju nas bi božje povabilo tudi presenetilo. Potrebno ga je torej uporabljati, če se nam pa kaj ponesreči imamo na voljo sveto spoved, ki nas očiščuje grehov. Tako bomo lahko pripravljeni z dobrimi deli in čistim oblačilom odšli na svatbo, ko nas bo naš kralj poklical. Amen.

 

27. navadna nedelja

Iz 5,1−7; Flp 4,6−9; Mt 21,33−43

 

Prilika o vinogradu in viničarjih

21,33 »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval.

34 Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek.

35 Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali.

36 Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako.

37 Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹

38 Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹

39 Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili.

40 Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?«

41 Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.«

42 Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih:

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.

Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.

43 Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«

44 In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal. 

45 Ko so véliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih.

46 Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka.

 

 

 

 

 

Obračun poslovanja

 

Pravijo, da če hočeš izgubiti prijatelja, mu posodi denar. Ne vem če to popolnoma drži, vem pa, da se ljudje v odnosu do dobrote, ki jo prejemamo, zelo nerazumno obnašamo. Vse, kar se da, bi radi izkoristili zase. Svet in ljudi delimo na naše in vaše, na moje in tvoje. Med tema dvema poloma ustvarjamo nasprotje in boj. Nobeden noče biti od nikogar odvisen in nikomur podrejen. Tako postaja človek človeku volk.

V Bogu pa smo vsi ena družina. Vsi smo otroci istega Očeta. Če ne priznamo istega skupnega Očeta, verjetno tudi ne priznavamo Resnice same na sebi, potem si lahko vsak oblikuje svoje standarde glede na njegove trenutne potrebe. Televizija in video igrice prikazujejo nasilje kot vir zabave in pot do uspeha. Fakultete gojijo skepso do vsega. Vse je potrebno postaviti pod vprašaj, od vsega se distancirati. Čustva, vera in vrednote nimajo kaj početi v znanosti. Človek tako postane objekt s katerim se borim za premoč v areni življenja.

Narodni voditelji so se tudi tako obnašali do Jezusa, zato jim je le nekaj dni pred smrtjo hotel odpreti oči s priliko o vinogradnikih. To je bil tako nazoren pouk o odnosu najemnikov do gospodarja, da Jezusu sploh ni bilo potrebno prilike končati. Na vprašanje, kaj bo storil gospodar z najemniki, ki so po vrsti odgnali in pobili njegove služabnike s sinom vred, so narodni voditelji sami odgovorili: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (Mt 21,41).

Sami so si podpisali smrtno obsodbo, kot si jo je David, ko mu je prerok Natan povedal zgodbo o ubožčevi edini ovčki, ki jo je bogatin pripravil za svojega gosta. »David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: ›Kakor živi Gospod, mož, ki je to storil, mora umreti! Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!‹ Natan je rekel Davidu: ›Ti si ta mož!‹« (1 Sam 12,5). Prilika lahko odseva tudi kruto smrt Nabota, ki mu je Kralj Ahab vzel vinograd in njega posul s kamenjem, da je umrl.

Farizeji so kasneje sami sebe v priliki prepozna­li, zato bi ga zgrabili, če se ne bi bali ljud­stva, kajti ljudstvo ga je imelo za preroka.

Zgodba bi se lahko začela čisto na začetku, ko je »Gospod Bog vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Gen 2,15). Človek pa ni izpolnjeval božjih naročil, ampak se je Bogu uprl in se hotel postaviti na mesto Boga − lastnika vrta in življenja. Zato mu je bil vrt odvzet in je moral za svoj greh delati pokoro.

V priliki je zajeta vsa izraelska zgodovina, vendar tako, da so prav ti, ki Jezusa poslušajo, največ krivi za Izraelovo odklonilno stališče do Boga. Prav ti bodo ubili ljubljenega Sina. Tako je Jezus dopolnil Izaijevo priliko o vinogradu iz stare zaveze, ki smo jo slišali v prvem berilu (Iz 5,1−7) in jo do konca zaostril. Bog je skozi vso zgodovino pošiljal svoje­mu ljudstvu preroke, toda »ljudstvo jih ni poslušalo; hodilo je po svojih sklepih v temi hudobnega srca in Bogu kazalo hrbet, ne oblič­je« (Jer 7,24). Nekatere od njih so kamnali, druge pa kako drugače onesposobili (prim. 2 Kron 24,21).

Čeprav prilika navadno jemlje primere iz resničnega vsakdanjega življenja, ta prikazuje razmere, ki so skoraj neverjetne. Najemniki presegajo vse mere brutalnosti. Prilika je zelo krvava. Če bi iz nje naredili film, bi bil neprimeren za otroke in bi ga označili za pretirano nasilnega. Viničarji, namesto, da bi dali božjim poslancem pridelek, te sramotijo, mučijo in pobijajo. Gospodar vinograda pa naj jih bi potem, po mnenju poslušalcev, ne samo pokončal, ampak kruto pokončal, to je pred smrtjo tudi mučil. Ljudje smo v odnosu do Boga lahko celo bolj kruti, kot v odnosu do sočloveka in upravičeno bi lahko bil Bog tak tudi do nas. Najbrž se ne bi noben najemnik tako obnašal do svojega gospodarja, kot se obnašajo narodni vodite­lji do Boga, ki se je razodel v Jezusu. Zavračati Jezusa pomeni upi­rati se Bogu. Človek pa Boga ne more ustaviti. Največji nesmisel je zaletavati se proti Bogu in božjim načrtom. Bog more tudi brez nas doseči svoj cilj. Zato brezboštvo, če poznamo Boga, ni samo stvar nepokorščine in gre­ha, ampak tudi največji nesmisel. Božje kraljestvo se bo v svetu za­nesljivo uveljavilo. Če ne bodo vanj stopili narodni voditelji, »se jim bo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo sadove«. Če od­padem od vere jaz, zato ne bo razpadla Cerkev, če nazaduje Cerkev v Evropi, lahko raste in se krepi kje drugje. Ker Izrael, Gospodov vinograd, ni prinašal nobenih sadov, je bil zrel za božjo sodbo. Namesto njega je stopil »novi Izrael«, Cerkev. »Drugo ljudstvo« so najprej Izraelci, ki so se na binkošti spreobrnili in krstili. Če­prav so bili Judje, niso bili več starozavezno, ampak novozavezno božje ljudstvo, v Duhu prerojeno ljudstvo.

Prilika pokaže, da je Bog zelo potrpežljiv in usmiljen, človek pa je omejen. Na koncu bo sodba. Vinogradniki »se požvižgajo« na preroke in na samega božjega Sina. Ne gre za osamljen spodrsljaj, ampak za zavestno vztrajanje v hudobiji tudi do dobrote same, to je do Božjega Sina. Gospodar pa bo zahteval pravico za svojega Sina. Če jim je svoje umorjene preroke še pripravljen odpustiti, je pa jasno, da bo za Sina terjal kazen, ker jim več kot njega ni mogel dati.

Strokovnjaki se strinjajo, da je Bog v Svetem pismu opisan kot vzgojitelj. Vzgaja s pomočjo »korenčka in palice«, če mu je korenčka zmanjkalo in se ljudje niso spreobrnili je sedaj na vrsti palica. Vinogradniki niso pomislili kaj se bo zgodilo na koncu.

Zgodba se nadaljuje v naš čas. Tudi danes so mnogi brezbrižni do Boga in do njegovega Sina. Ni jim mar za svoje početje. Mislijo, da imajo do vsega vse pravice. Pa ni res. Bog bo zahteval odgovor za njihovo početje.

Vsi krščeni smo Gospodov vinograd in smo dolžni prinašati svoje sadove.

Prilika hoče usmeriti naš pogled na konec življenja. Bomo imeli takrat kaj sadov ali nič? Ali bo tako naše početje, ali tako naše življenje, ki ga živimo danes, imelo srečen konec ali ne? Najprej se zamislimo sami nad sabo, potem pa tudi nad vso družbo, njenimi vrednotami in usmeritvami. Latinski pregovor pravi: Karkoli delaš, delaj pošteno in glej na konec. Če nam kdo pokaže resnico, ki je za nas boleča ni naša naloga, da ga kakorkoli onemogočimo, ampak da resnico sprejmemo, se spreobrnemo in poboljšamo. Amen.

 

Zgodilo se je, da sta dva pijana mladoletnika divjala po cesti in se zabila v nasproti vozeči avto. V avtu je bila mlada žena, ki je zaradi nesreče pozneje veliko trpela po bolnišnicah, nazadnje pa je za vse življenje ostala napol hroma. Družina jo je izgubila, ko bi jo najbolj potrebovala. Čez leta pa se je tudi s pomočjo svoje družine usposobila za nujne potrebe življenja. Ko je lahko vozila avto, se je odpravila k mladeničema, da bi jima pokazala rezultat njunega brezvestnega početja. Poskušala jima je malo ponazoriti gorje, ki sta ji ga prizadejala. Mladoletnika za svoje početje nista bila kaznovana, ker sta bila premlada. Tudi zdaj se nista počutila kriva, ampak sta ji zabrusila, da tam nima kaj početi in da so njene težave njem problem. Na bolečino sta se odzvala s posmehom, prekinila pogovor in odšla proč, kot da to ni njun problem. Pred zakonom sta bila lahko res nedolžna, ne pa pred človekom in Bogom. Vsak bo namreč prišel pred pravo sodbo ob koncu sveta, zato se ne more samo posmehniti nad svojimi zlobnimi početji in oditi proč.

 

 

 

 

 

26. navadna nedelja

Ezk 18,25−28; Flp 2,1−11; Mt 21,28−32

 

Prilika o dveh sinovih

21,28 »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹

29 Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel.

30 Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel.

31 Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.

32 Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.«

 

Govoriti in delati

 

Smo v času trgatve, ko marsikateri oče tako kot oče v priliki, pošilja otroka v svoj vinograd. Noben od niju ni samo dober in noben samo slab, vendar pa je slabši tisti, ki samo govori in ne dela. Jezus ni imel opravka z idealnimi ljudmi, ampak z nepopolnimi, s takšnimi kot smo mi danes. Tudi danes ne smemo gledati in presojati samo črno belo.

Prvi sin je rekel: »›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel.« Verjetno mu je bilo težko iti delat, zato si ni hotel takoj naprtiti na glavo obveznosti, ki je ne bi izpolnil. Kar je čutil v srcu je takoj brez premisleka in dlake na jeziku tudi povedal. Ta sin gotovo ne bi bil primeren za diplomata ali politika, lahko pa bi bil dober prijatelj, sodelavec in družabnik. Kar bi obljubil bi tudi izpolnil. Lahko bi ga opisali kot robateža, neuglajenega obnašanja, ki ne zna laskati, ki dostikrat pove še slabše kot v srcu čuti. Verjetno ni niti tako mislil, kot je povedal, drugače se ne bi tako hitro premislil. Po srcu je v resnici dober, toda te dobrote ga je skoraj sram, zato jo je nerad pokazal navzven.

Starše, ki so zmedeni in zaskrbljeni glede poučevanja otrok v veri, tolažim ali pa spravljam v še večjo zadrego z odgovorom, da ni tako pomembno kaj jih učijo, ampak kaj delajo in s kakšnimi čustvi in vero to delajo. Če je njihova vera pristna − osvobajajoča, jo bodo hoteli prevzeti tudi otroci, če je samo v besedah in zapovedih pa ne. V začetku bodo obljubljali in mogoče celo zaradi poslušnosti in ljubega miru izvrševali, kasneje pa bodo raje namesto v cerkev zavili kam drugam. Otroci imajo izredne sposobnosti posnemanja in spoznavanja človekovega srca, za to jim niso potrebne besede in razumska presojanja. To so sposobni narediti na bolj neposredni osnovi, saj dobesedno ležijo in počivajo na srcih svojih staršev.

Kljub temu, da je srce važnejše od zunanjosti, pa se mora naša dobrota kazati tudi na zunaj. Jezus nam pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Dolžni smo kazati in izpovedovati svojo odločenost za dobro, drugače lahko zavajamo v slabo, dolžni smo Boga priznavati pred ljudmi: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32). Kdor noče priznati svoje vere pred ljudmi, dela Bogu, Cerkvi in vsem ljudem krivico. Obveznost oznanjevanja in priznavanja vere tudi na zunaj smo kristjani v različnih zgodovinskih obdobjih in situacijah lažje ali težje izvrševali. Vera pa ima vedno tudi pravico javnosti. Če je ne izpovemo jo v nas samih maličimo. Če ne izpovemo svojih notranjih doživetji, izkustev, spoznanj, čustev postajamo bolni.

Človek je bitje komunikacije, tudi beseda mu veliko pomeni. Z besedo lahko ubijamo, čeprav v srcu mislimo drugače. Mož bi delal ženi krivico, če ji ne bi hotel nikoli povedati, da jo ljubi. Žene to rade slišijo celo večkrat na dan. Moški pa se takih izpovedi prevečkrat sramujejo. Razkošni venci po smrti so največkrat namenjeni prav zamujeni izpovedi pred smrtjo. Toda takrat je prepozno.

Zadržanje prvega sina je kljub vsemu boljše kot zadržanje drugega, ker so naša dela sama najbolj zgovorno oznanjevanje evangelija. Iz del lahko pokažemo vero. Vera brez del pa je mrtva. Naše življenje naj bo takšno, da nas bodo ljudje hoteli posnemati, da jih bomo navdušili za krščanstvo.

Drugi sin je bil zelo prijazen: »›Grem, gospod,‹ vendar ni šel.« Ne piše, da se je pozneje premislil kot prvi sin. Verjetno je očetu lagal v obraz. Jezus je s prvim sinom pokazal na pogane, ki niso izpovedovali vere, pa so se kasneje spreobrnili in sprejeli Jezusa. Z drugim sinom pa je pokazal na farizeje. Na zunaj so bili cvet izraelske vernosti, na znotraj in po dejanjih pa so bili polni gnusobe in ropa.

Evangelist Matej, katerega evangelij letos premišljujemo, je pisal svoj evangelij za Jude. Bolelo ga je, da so prav oni, njegovi rojaki, ki so bili nosilci obljub, bili bolj podobni drugemu sinu, torej verniki na zunaj in so Jezusa odklonili, seveda ne vsi. Prvi kristjani, ki so bili najbolj zaslužni za razširitev vere po vsem svetu, so bili prav Judje. Pravijo, da jih je okrog 7 do 10% sprejelo krščanstvo. Kakor med njimi, tako se tudi med nami, ob božjem povabilu, oblikujeta dva tabora. Oni so bili prvi, ki so se ob Jezusu opredelili. Prvi zaslužni in tudi prvi odgovorni. Ko Jezus biča njihove napake, biča tudi naše. Zato ne recimo ubogi Judje, spet tolče po njih, ampak ubogi mi, ki smo jim spet podobni.

Zgodilo se je, da se je član nekega župnijskega občestva ponesrečil in  obležal na bolniški postelji. Dobri farani so ga hitro prišli obiskat. Pobožna vernica mu je zagotovila: »Ne skrbite! Molili bomo za vas.« Ponesrečenec ji je odgovoril: »Molim lahko tudi sam. Toda če resnično želite pomagati mi odnesite smeti in pomijte posodo.« Nekako tako je Jezus k dejanjem povabil  farizeje. Morda je bila tudi pobožna vernica, ob tako direktni prošnji, užaljena, kot so bili farizeji, in je osramočena odšla, ne da bi pomila posodo.

Konec koncev bo važen rezultat. Po svojih delih bomo sojeni. Ali smo kaj dobrega naredili ali ne. Vse zastonj, če živimo lepo in uglajeno, kulturno in versko, če pa ni nobenega rezultata. Če iz vseh talentov in potencialov, ki jih imamo, nobenega ne duhovno ne telesno ne nasitimo ali odžejamo … Če skrbimo samo zase, potem gre naše življenje v prazno.

Naše življenje je podobno tekmi. Lahko igramo lep nogomet in imamo večino časa v posesti žogo, toda če ne damo nobenega gola, nam nič ne pomaga. Rezultat je tisti, ki šteje. Seveda so mnogi rezultati našega življenja, ki niso vidni na zunaj in jih pozna samo Bog, zato ni naša naloga, da bi druge presojali. Toda rezultat je kljub temu tisti, ki šteje, zunanjost ni pomembna.

Lepa beseda in lepa zunanjost nas lahko zavajajo. Ko gremo na tržnico bomo raje dali več in kupili lepo zelenjavo in brezhibno sadje ter prezrli tisto, ki je malo slabšega videza. Čeprav vemo, da je bila ta lepa zelenjava več škropljena in mogoče celo umetno obarvana in je zato celo strupena in lahko zdravju škodljiva. Kako se nam je danes notranjost zavila v neprepoznavne celofane bleščeče zunanjosti, ki bolj prikrivajo kot odkrivajo vsebino, se niti ne zavedamo dovolj. Izdelke kupujemo, ker so nam lepi in privlačni na zunaj. Največkrat samo enkrat. Tudi, če nam je kakšna notranjost všeč in jo pozneje iščemo po policah, da bi jo zopet kupili, jo več ni, ker ima že novo obliko in podobo. Tržišče to zahteva. Politike volimo, zato ker so privlačni, uglajenega govora in ker jih televizija dobro predstavi. Še celo zakonca lahko izberemo zaradi njegovega videza in lepih obljub.

Vsak se lahko potrudi za lep videz s svojim govorjenjem, obnašanjem, oblačenjem …, kar je tudi dobro, vendar so dejanja tista, ki nekaj štejejo. Jezus bo »povrnil vsakemu pšo njegovih delih« (Rim 2,6).

Tudi kristjani smo lahko »samo lepi na zunaj.« Govorimo, pa ne delamo. Starši pri poroki, pri krstu otroka, mladi pri birmi, duhovnik pri posvečenju obljubljamo, da bomo šli v Jezusov vinograd, dostikrat pa potem ne gremo. Hvala Bogu, da zato nismo že odpisani, saj nam je dal tudi sveto spoved, ki je namenjena prav nam, ki obljubljamo, potem pa ne delamo. Veselimo se, da smo božji otroci in da nas Jezus ne neha vabiti. Še imamo možnost, da se povabilu odzovemo. Amen.

 

25. navadna nedelja

Iz 55,6−9; Fil 1,20.24.27; Mt 20,1−16

 

Delavci v vinogradu

20,1 »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.

2 Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd.

3 Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela.

4 Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹

5 In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako.

6 In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹

7 ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹

8 Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹

9 Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij.

10 Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij.

11 In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem,

12 češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹

13 Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij?

14 Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi.

15 Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹

16 Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

 

 

Pravičen ali krivičen gospodar

 

Ko nam je avtocesta vzela naša polja smo bili povečini kar zadovoljni, ker so nam pravično plačali. Nekateri so si celo želeli, da bi avtocesto speljali po njihovih parcelah. Seveda ne tisti, ki jim je prišla avtocesta v bližino hiš in tistih nekaj kmetov, ki svoje polje potrebujejo za lastno preživetje. Nekateri so na svojo zemljo kakor svetopisemski vinogradnik Nabot tudi močno čustveno navezani, zato z odkupom niso bili zadovoljni, čeprav bi lahko za tisti denar kupili nekaj več in boljše zemlje. Največje težave pa so se pojavile takrat, ko je nekdo izvedel, da so drugemu plačali več kot njemu. Takrat ni bilo več miru. Nekaj podobnega se je zgodilo v današnjem evangeliju.

Še en primer za otroke. Otroci so, ko so popoldne prihajali iz šole pomagali v trgatvi. Bili so pridni in oče jim je na koncu obljubil, da jih bo peljal v cirkus. »Saj bom lahko šel tudi jaz z vami?« se je vprašujoče oglasil Tinče, ki ni bil v trgatvi niti enkrat, ker se je moral popoldne v šoli učiti. »Seveda,« je odgovoril njegov oče. »Ne, to ni pošteno,« so protestirali njegovi bratje in sestre. »Mi smo delali in se trudili, on pa ne.« »On se je trudil v šoli,« je pojasnjeval oče. »Vi imate srečo, da se lažje učite kot on. Saj ni sam kriv.«

»Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal domov, so šle žene iz vseh Izraelovih mest kralju Savlu naproti, pele so in rajale, z bobni, z radostnim vzklikanjem in s cimbalami. Žene, ki so plesale, so si odgovarjale in govorile: ›Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče!‹ Savel se je zelo razsrdil in ta beseda je bila slaba v njegovih očeh. Rekel je: ›Davidu so jih prisodile desettisoče, meni pa so jih prisodile tisoče! Samo kraljestvo mu še manjka!‹ Od tega dne dalje je Savel Davida gledal postrani. Drugi dan je Božji zli duh planil na Savla, da je besnel po hiši. David je kakor dan za dnem brenkal s svojo roko, v Savlovi roki pa je bila sulica. Tedaj je Savel zalučal sulico; rekel si je: ›Pribil bom Davida k steni.‹ David pa se mu je dvakrat umaknil« (1 Sam 18,5-11). Savel je hotel svojega najboljšo vojskovodjo, ki mu je bil tudi v moralno podporo in ga je spravljal v dobro voljo, iz nevoščljivosti ubiti. V ozadju mnogih zločinov v zgodovini stoji zavist. Judje so Jezusa izdali in umorili »iz zavisti« (Mt 27,18).

Kitajska modrost pravi, da se veličina človeka meri po številu in moči tistih, ki mu zavidajo. Torej več, kot je tistih, ki so nam nevoščljivi in nas opravljajo, pomembnejši smo. V današnji priliki nas Jezus uči, da v človeških odnosih ne morejo veljati zakoni džungle ali vojne, kjer je rečeno tvoja smrt moja rešitev. Za Jezusovo kraljestvo taki zakoni ne veljajo. Če kdo ni srečen, naj se začne učiti veseliti sreče drugih pa bo tudi sam srečen. Starejši sin se ni znal veseliti vrnitve mlajšega izgubljenega sina in je bil ob njegovem poboljšanju celo žalosten. Bolj vzvišeno in svetniško bi se počutil ob propadlem bratu, da bi lahko molil kot farizej: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar« (Lk 18,11).

Mnogokrat sem že slišal ljudi, ki so premišljevali današnji svetopisemski odlomek, reči, da je bil gospodar krivičen. Nekateri so na ta način spraševali po razlagi za tako početje. Gospodar ni bil pred zakonom krivičen, ker je delavcem dal toliko kolikor so zaslužili in kolikor so se z njim pogodili. Toda zakaj je prekrižal našo logiko s tem, da je dal samo nekaterim več kot so zaslužili? Na ta način jih je nekako spravil v preizkušnjo, da bi se celo sprli med seboj.

Morda bi si tak podjetnik nakopal na hrbet davčno inšpekcijo ali kakšno drugo kontrolo, vendar mu ne bi mogli ničesar očitati. Slabše bi bilo, če bi se na nanj spravil delavski sindikat. Za delavce, ki so delali več, bi zahteval večjo plačo ali pa bi gospodarju grozil s stavko.

V zgodbi nas moti, gospodarjeva radodarnost samo do nekaterih. Zakaj je nekaterim plača več drugim manj? Seveda lahko nekdo nekomu plača storitev, drugemu pa, ki je njegov prijatelj ali sorodnik, denar preprosto pokloni. Težko pa razumemo, da nismo vsi otroci enakopravni pred svojim nebeškim Očetom. Otroci ne marajo, da delajo starši med njimi razlike. Ne gre jim toliko za denar, ali dediščino, ki jo komu zapustijo in drugemu ne, ampak za razliko v ljubezni do njih. To pa otroci staršem zamerijo in ne morejo nikoli pozabiti. Toda, ali nam ni Jezus obljubil, da nam bo vsako izgubo stokrat poplačal.

Kaj nam torej hoče s to nenavadno zgodbo povedati? Morda to, da je nebeški Oče krivičen? Gotovo ne, ampak, da je bolj pravičen kot mi zmoremo razumeti. V zgodbi so vsi delavci prišli zjutraj in vsi bi bili radi že zjutraj najeti, pa niso imeli te sreče. Kaj je bilo za delavca boljše delati cel dan v gotovosti, da bo lahko družina dobila hrano, ali pa žalosten cel dan stati sredi trga in upati, da se jih bo morda kdo vseeno usmilil. Če jim ne bi šlo za nohte gotovo ne bi cel dan stali sredi trga, ampak bi odšli domov, ali pohajkovat.

Ti delavci niso že zjutraj odšli na delo, ker ga zanje ni bilo. Ko sem bil v Rusiji smo na avtobusnih postajah ob vhodu v Moskvo videli stati veliko število skromno oblečenih delavcev. Ruski vodič nam je pojasnil, da so to delavci iz revnih zakavkaških držav, ki iščejo delo za vsak dan sproti. Bilo je že sredi dneva in oni so še vedno tam stali in čakali, da bi jih kdo najel za minimalno plačilo, vendar niti tega niso bili deležni. Ob takih prizorih in ob prizorih lakote, ki jo največkrat vidimo samo na televiziji nas mora prevevati samo hvaležnost zato, da lahko delamo in zaslužimo za preživetje. Obenem pomislimo tudi na tiste, ki ne morejo delati, ker jih ni noben usposobil za delo, ki so v deželah, kjer je velika brezposelnost, ali ki so telesno ali umsko prizadeti in ne morejo opravljati skoraj nobenega dela. Njim bi morali posvečati posebno skrb, da nas bodo lahko sprejeli v nebeško kraljestvo. »Mali« so bili vedno Jezusova prva skrb. Tudi danes morajo biti oddaljeni, tisti ki Kristusa ne poznajo, prizadeti, izkoriščani, zlorabljeni, brezdomci, nezaposleni, kakorkoli prizadeti in potrebni …, deležni največje pozornosti s strani Cerkve.

Nobena velika stvar ni zaslužena, vse največje stvari so nam bile podarjene skupaj z našim življenjem: ljubeči starši, zdravje, različni talenti, družba v kateri smo lahko rasli, ljubezen, vera. Ali ni tudi to krivično? Eni prejmejo veliko, drugi malo, eni skoraj nič. Pri maši prejmemo vsi, nezasluženo, največ, kar je sploh mogoče dobiti − Jezusa. Zakaj potem še vedno tako računamo? Podobni smo beraču, ki stalno prešteva svoj drobiž in misli, kako bi lahko obogatel. Kristus nam pravi zastonj ste prejeli zastonj dajajte. Če se bomo zavedli, da je vse dar, se bomo vsega veselili in z vsem služili nebesa. Amen.  

 

24. navadna nedelja

Sir 27,30−28; Rim 14,7−9; Mt 18,21−35

 

Prilika o služabniku, ki ni maral odpustiti

18,21 Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

22 Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.

24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov.

25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg.

26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹

27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil.

28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹

29 Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹

30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga.

31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil.

33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹

34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga.

35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

 

 

 

Odpuščanje 14. 9. Povišanje svetega Križa

 

Jezusov križ je središče vesolja in vsega kar je. Zgodovina človeštva in tudi svetega pisma je zgodovina človekovega odpada od Boga in Božjega odrešenja. Jezus je prišel, da bi  za človeka in vse vesolje zaslužil spravo, da bi zopet povezal človeka z Bogom kar nakazuje navpično bruno njegovega križa in da bi zaslužil spravo me nami ljudmi, kar nakazuje vodoravno bruno. Hudi duh diablos – delitelj je vnesel in vnaša razdor, Jezus pa je pontifeks maksimus − veliki most. On je oba dela združil, ko je »izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ« (kol 2,14).

10 000 talentov je 30 − 50 ton zlata

Na več mestih nam Božja beseda govori o odpuščanju. Odpuščanje edino lahko odstrani vsak greh, zaceli vsako razpoko in izgladi vsako nesoglasje. Človek sam iz sebe ni vedno zmožen odpuščanja. Moč zato mu daje Kristusova smrt na križu, ki jo je prestal za odpuščanje naših grehov.

Mi lahko odpuščamo zato, ker nam je On odpustil. Dolžni smo odpuščati, da nam bo odpuščeno. Moč Kristusovega odpuščanja je neskončna. Merila koliko ga bomo dosegli, pa si postavljamo sami, ko molimo v Očenašu: in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Lahko pa bi tudi molili: naj mi odpuščamo kakor nam Ti odpuščaš. Bog je nas postavil v ospredje, ker hoče našo aktivno držo odpuščanja. Toliko bomo prejeli, kolikor smo sposobni sprejeti.

Kako lepo bi bilo na svetu, če bi si odpuščali. Tudi bolezni bi bilo manj. Čir na želodcu bi skoraj izginil. Glavoboli in migrene bi bili redkejši. Proizvajalci aspirinov bi izgubili zaslužek. Zakonci bi se zopet pobotali. Pravosodje ne bi imelo več kaj početi.

Pripovedujejo o fantku, ki je doživel bolečo krivico. Ko ga je zvečer pred spanjem mamica pripravljala, da bi prijatelju odpustil, je popustil šele, ko mu je dejala, da bi mogel prijatelj ponoči umreti. Potem naj bi se fantič le omehčal in izrekel stavek odpuščanja: »Dobro odpuščam mu. Toda, če bo noč preživel, bom jutri iz njega naredil pašteto.«

Kolikokrat smo podobni takemu otroku. Naše odpuščanje je pogojno in ne celostno. Zato smo še vedno zablokirani v zagrenjenost, užaljenost in nepristopnost. Kdo ve iz kakšnih razlogov ne moremo sprejeti, ali kakor rečemo prebaviti tega, kar smo mogoče doživeli s strani bližnjega, Cerkve …, družbe, staršev…, prijateljev, sozakonca …  Ločeni porabijo neprimerno več energije, denarja, čustev in časa, da lahko shajajo drug brez drugega, kot so prej porabili, da bi shajali drug z drugim.

Morda celo prinašamo na oltar vsake nedeljske maše najrazličnejše darove, vendar z neko prikrito željo, da bi potisnili v podzavest neke nikdar odpuščene krivice: iz otroštva, iz časa vojne, iz mladosti, iz šole, službe, iz tega ali onega usodnega dogodka. Darujemo zato, da bi se izognili popolnemu odpuščanju. V zameno zato, da nam ne bi bilo potrebno popolnoma odpustiti.

Jezus pa nam pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23−24).

Da se ne spravimo s svojim bratom je morda kriva želja po maščevanju. Mislimo si: »Ne bo jo kar tako lahko odnesel s tem, kar mi je storil.« Hočemo, da se nam krivica poplača. Toda Pavel Rimljanom pravi: »Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod« (Rim 12,19).

Naslednja ovira, da težko odpustimo je materializem in pohlep. Nekdo nas prizadene, ko nam vzame kakšno stvar ali duhovno dobrino, npr. ugled ali dobro ime. Če ne odpustimo smo preveč navezani na dobrine, ki niso naša popolna last, ko jih položimo v božje roke, od katerih smo jih tudi prejeli, bomo lažje odpustili.

Če je maščevanje in zamera sedla na tvojo suknjo, jo sleci in pusti tam. Bolje je, da odideš svoboden in brez suknje, kot da bi jo ohranil in postal suženj. Morda ti bo dano v zameno tudi prijateljstvo. Kjer se je pomnožil greh se je še bolj pomnožila milost. Kristjan Gostečnik pravi, da je Bog dal njihovemu kraju veliko duhovnih poklicev kot dar, ker so morali med drugo svetovno vojno veliko prestati, da bi na ta način lažje odpustili.

Zavedajmo se, da je smrt vedno pred našimi vrati. Ko bo prišla se bomo pojavili pred božjim sodnim prestolom. Ali ne bo čudovito, če bomo lahko rekli: »Oče jaz sem vsem odpustil, vem, da boš tudi ti meni tako odpustil, kakor si obljubil.« Redovnik, ki ga je v življenju zelo lomil je bil lahko na smrtni postelji miren, ker je vsem odpustil. »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« Jeza je koristna, če druge rešuje in nam daje moč da se borimo za pravico, ko pa postane orodje maščevanja in zmagoslavja je uničujoča.

(Ef 4,26). Naj torej nikoli ne zaspimo ne da bi se poprej spravili z Bogom in s svojim bratom.

Zavedajmo se, da je nepripravljenost, da bi odpustili resnične ali namišljene krivice bližnjega, strup, ki globoko načenja naše zdravje: biološko, čustveno in duhovno. Sovraštvo, ki ga nosimo v svojem srcu uničuje najprej nas same in potem tudi druge okrog nas. V svojem srcu bi morali imeti ljubezen.

Ljubezni pa ni in je ne more biti, če ni odpuščanja. Ne moremo ljubiti, če ne odpuščamo. Ne moremo hkrati enega sovražiti in drugega ljubiti. Ljubiti ženo in sovražiti soseda. V istem srcu ne moreta biti dve tekočini sovraštvo, strup ali solna kislina kri in ljubezen– zdrava, ampak se bosta obe pomešali v strup.

Res nam je lahko kdo prizadejal velike krivice in trpljenje, toda to še ni vzrok in ne sme biti vzrok, da mu ne odpustimo. Ne pustimo si, da nam vzame še ljubezen, notranji mir in celo zdravje. Tudi če so drugi še tako hudobni, nas to še ne odvezuje, da ne bi bili mi z njimi dobri.

Če nismo bližnjemu pripravljeni odpustiti zaradi njega, mu odpustimo zaradi Boga, ki nam vsem odpušča. Če nismo bližnjemu pripravljeni odpustiti niti zaradi Boga, ker nismo tako verni, mu odpustimo zaradi nas samih, da ne bo nas same sovraštvo uničilo. Če bližnji ni vreden, da bi mu odpustili, imejmo vsaj sebe tako radi in si privoščimo življenje brez sovraštva in maščevalnosti.

Strinjam se, da je odpustiti izredno težko, dostikrat celo nemogoče. Zato pa se je Kristus božji sin učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil. Prišel je zato, da bi nam zaslužil spravo. Prva maša se je darovala za sovražnike. Zdaj pa se darujejo skoraj samo za pokojne. Nisem še doživel, da bi kdo naročil mašo za svojega sovražnike. Obračajmo se k njemu po pomoč.

Če ne moreš odpustiti prosi Jezusa v molitvi naj ti pomaga. Prvi korak na poti odpuščanja je moč, da lahko molimo. Drugi pa, ki je s prvim povezan, da lahko molimo za tistega, ki nas je prizadel in mu v molitvi kljub temu želimo dobro.

Če boš imel v srcu odpuščanje, boš lahko molil, ljubil, se veselil življenja in daroval skupaj z Jezusom pri sveti maši. Amen.

                                       

*      *      *

O posledicah sovraštva govori tudi Finžgarjeva zgodba Veriga.

»Marko in Mejač sta dobra soseda. Njuna otroka Janez in Micka se rada vidita; manjša dva, Janče in Cene, se najrajši držita starega očeta Primoža, pravičnega in dobrega starčka. Nekoč Marko najde verigo, ki jo je že deset let pogrešal, pri Mejačevem vozu. Nič hudega sluteč pove to Mejaču. Beseda da besedo in zaradi verige se začne med sosedoma strašno sovraštvo.

Mejač je užaljen, da se mu tako rekoč podtika tatvina; noče pri­znati, da je veriga res Markova. Zadeva gre pred sodišče. Iz obeh družin izgine ljubezen, mir, veselje do dela in življenja. Sovraštvo se še poveča, ko Cene ubije Markovega petelina. Marko nato od­seka veje na Mejačevi hruški, ki so segale na njegovo stran. V hiši ni več zdržati. Dekla Alena zapusti Markove. Tudi hči Micka gre raje služit, kakor da bi živela v tem peklu. Ded Primož neizmerno trpi. Ves čas opominja k slogi in ljubezni, a naleti na gluha ušesa.

Ljubezen, ljubezen − ljudje božji! O Bog, greh se je začel in greh bo rodil greh, o−o−o! Sin, na ta način ne boš užival pokoja Gospodovega! Marko, ne delaj v jezi! O sin! Greh rodi greh … tukaj greh, tamkaj jeza − tukaj jeza, po vsej vasi jeza! O Bog! … Glej, molijo in postijo se, pa se zraven pravdajo in prepirajo in bijejo s pestmi neusmiljeno! O Izaija! Zaradi petelina: pomota, ljudje božji, pomota, oh in toliko greha!«

Ded Primož se odloči: »Sam naredim konec; pri Bogu, da ga naredim! Tamle doli v krnici, v vrtincu bo pokončana veriga!« Gre v hišo in s težavo privleče verigo na rob prepada. Obrne se proti podrti ograji in hropeč izgovarja: »Konec, konec … Tamle boš pokopana, ti kača − ti začetek − ti izvirni greh vsega greha!« Zavihti verigo, pri tem pa izgubi raovotežje in pade z njo vred v prepad …

Njegova žrtev je naredila konec sovraštvu. Ob njegovem mrtvem truplu sta si soseda zopet postala dobra.« Amen.

 

 

23. navadna nedelja

Ez 33,7−9; Rim 13,8−10; Mt 18,15−20

 

Brat, ki greši

18,15 »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata.

16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.

17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

18 Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

 

Skupna molitev

19 »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.

20 Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

 

Bratsko svarjenje

 

Najljubši in najlepši konj kitajskega cesarja Fu-Ti-ja je poginil zaradi malomarnosti brezbrižnega konjarja. Ko so to sporočili cesarju, ga je prijela taka jeza, da je hotel pri priči z mečem odsekati konjarju glavo. Višji cesarski uradnik mandarin Jem-se se je postavil pred obsojenega in preprečil zamah z mečem z besedami: »Moj gospod, ta človek še ni prepričan o zločinu, zaradi katerega mora umreti.«

»Razloži mu in ga prepričaj!« mu je rekel cesar. »Poslušaj konjar,« mu je začel razlagati mandarin »in spoznaj zločin, ki si ga naredil. Najprej si pustil, da ti je poginil konj, ki ti ga je tvoj gospodar izročil v oskrbo. Potem si zakrivil, da se je naš gospodar tako razsrdil, da bi te kmalu z mečem umoril. Končno je le malo manjkalo, da se ni zaradi tvoje krivde onečastil pred ljudmi s tem, da bi zaradi konja ubil še človeka. Glej vsega tega si ti kriv.«

»Ne bom te kaznoval,« je rekel cesar. »Odpustim ti pojdi!« Madarinova graja konjarju je bila obenem opomin in svarilo cesarju. Upal se je postaviti za malomarnega konjarja, ker je življenje več kot konj in upal si je taktno opomniti tudi samega cesarja. Zastavil je sebe in svojo službo in dosegel rešitev življenja, priljubljenost pri ljudeh in tudi pri cesarju. Pravijo, da znajo tako svariti samo Kitajci, ki so znani po svoji vljudnosti v med osebnih odnosih.

V drugem berilu smo slišali: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen« (Rim 13,8a). To je največji dolg s katerim smo se rodili. Življenje je sad milosti in dolgujemo ga Bogu, staršem in družbi. Dolžni smo ga čim prej poravnati; dolg, ker medsebojno ljubezen terja človeška narava in ker je Bog sam hotel zavarovati to terjatev z nadvse važno zapovedjo, v ka­teri je strnjena vsa postava: »kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo« (Rim 13,8b). Vse zapovedi, ki urejajo odnose med ljudmi, imajo dejansko svoj višek v ljubezni, v ljubezni, ki se zavzema ne samo za telesni, temveč tudi za duhovni in večni blagor bratov. Kakor vsakdo želi, da doseže zveličanje, tako mora želeti, da ga dosežejo tudi drugi, to je pogoj za lastno zveličanje. Nihče se ne bo sam zveličal in ne pogubil, ampak s tistimi, ki jih je spravil na dobro ali slabo pot.

V prvem berilu Bog postavi Ezekijela za čuvaja svojega ljudstva in mu pravi: »Če porečem krivičnežu: ›Krivičnež, zagotovo umreš!‹ pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok« (Ezk 33,8). Res, velika je odgovornost tistih, ki imamo po­dobno nalogo, kakor jo je imel prerok. To smo pastirji božjega ljudstva, družinski očetje in matere, vzgo­jitelji … Naše zveličanje je odvisno od vneme, s katero skrbimo za svojo čredo, pa naj bo velika ali majhna. Pustiti, da zabrede v greh sin ali brat, ne da bi ga zadržali, je izdajstvo, strahopet­nost, sebičnost, ki bo zanjo Bog zahteval strog obračun. Strah, da nas zavrnejo, da zapravimo priljubljenost, da nas ožigosajo kot nestrpne, nazadnjaške, ne zadostuje, da bi »si umili roke« ali bi rekli: »Kaj me briga!« Kot se je že v začetku Kajn izgovarjal, ko mu je GOSPOD rekel: »›Kje je tvoj brat Abel?‹ Odvrnil je: ›Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?‹« (1 Mz 3,9). Bog njemu in skozi vso zgodovino odrešenja, ki je zapisana v Svetem pismu, posebej pa še po naši vesti, vsem nam neprestano ponavlja: »Da, ti si njegov varuh.« Vsak dan, ko se srečujemo s svojim bratom, ali ko spoznavamo njegovo stisko in njegove potrebe, nam ponavlja: »Odgovoren si za svojega brata.«

Evangelij nagovarja vse, ki ga slišijo in berejo, ne samo vernike, vsakega, ki vidi brata kako se vdaja greš­nemu življenju. »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata« ( Mt 18,15).

Predvsem mora opomin biti tajen, da se tako obva­ruje dobro ime krivca. Na žalost se v vsakdanjem življenju rado zgodi nasprotno. Govorijo in mrmrajo z drugimi in tako razodenejo, kar je bilo skrito, medtem ko jih je prav malo, ki bi imeli pogum, da bi opozorili prizadetega. Kaj pomaga razpravljati o bolniku in o njegovi bolezni, če se nihče ne zavzame zanj? Treba je poskrbeti, da brata »pridobiš«; če se izgubi, je škoda zanj in za skupnost, a če ga pridobiš, je »pridobitev« za vse.

Jezus nas pušča v dilemi, ko nam naroča naj ne sodimo, po drugi strani pa nam naroča naj brata posvarimo, če dela narobe. Kako ga bomo posvarili, ne da bi ga prej sodili. Rešitev je v tem, da ne smemo soditi njega samega, njegove notranjosti, to je pridržano samo Bogu, ampak samo njegova dela. »Modrost je bila opravičena po svojih delih« (Mt 11,19). Dela kažejo na modrost tistega, ki jih izvršuje.

Svariti brata na štiri oči, kot prijatelji je težko, ko pa vemo, da smo sami grešniki in da nam bo lahko ta človek vse to takoj vrgel v obraz. Kaj boš ti meni govoril, saj vem kakšen si ali kakšna je tvoja rodovina … Svariti je možno z zgledom, ki pa ga kvari naš greh. Zato je bolje, da mu to tudi mi takoj priznamo, da smo grešniki. Vendar, če brata ne bi posvarili bi bili še mnogo večji.

Jezus je posvaril Petra svojega najbolj zagnanega prijatelja: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). Prijatelj je dolžan posvariti svojega prijatelja, mož ženo, državljan državljana … Od tega nas ne odveže nobena taktnost ali humanizem, ki pušča bližnjemu svobodo. Če bližnjega v resnici ljubimo in ljubiti smo ga dolžni, ga bomo tudi posvarili. Svoboda ni v tem, da sebi in bližnjemu vse dopuščamo, ampak da svoje življenje in življenja drugih vzamemo z vso odgovornostjo.

Če osebno svarilo ne uspe, ga je treba ponoviti, uči Jezus, pred dvema ali tremi pričami; in če tudi to ne poma­ga, je treba obvestiti Cerkev. To pa ne sme biti ovadba ali ob­sodba, ampak poizkus, da pripravimo krivca k poboljšanju in da zavarujemo skupno blaginjo. Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, je posebej deležna razsvetljenja in moči; zato je njeno opominjanje posebno učinkovito in končno ima njena odločitev, izvršena na podlagi oblasti »zavezovanja in razvezovanja«, tako veljavo, da jo priznajo tudi v nebesih.

Pred svarjenjem se moramo še vprašati: Komu smo prijatelji? Če nekomu nismo prijatelji, ga tudi nimamo pravice svariti. Če nismo pri človeku priljubljeni, spoštovani … ne bomo s svarjenjem dosegli ničesar. Tudi v sami Cerkveni skupnosti se vedno znova preverjajo naši pristni odnosi. Nobenemu ne koristi, če svoje napake pometamo pod preprogo in kažemo na napake drugih. Bolje je, da si sami peremo svoje umazano perilo, kot da nam ga drugi. Cerkev ima zato čudovit zakrament – sveto spoved.   

Če svarjenje ne uspe imamo kristjani na voljo še eno učinkovito možnost o kateri pravi evangelij, da bo gotovo uspela, če se bomo v njej zedinili, to je molitev. Kakor se morajo verniki, ena ali dve priči ­dogovoriti, kako bi spravili na pravo pot zabredlega brata, tako se morajo sporazumeti tudi za skupno molitev. Dovolj je, da se samo dva zedinita v prošnji k Bogu in se povežeta v Jezuso­vem imenu, pa bo njuna molitev uslišana. Prav gotovo bo usli­šana, če bosta prosila za spreobrnjenje grešnikov. Amen.

 

 

 

 

22. navadna nedelja

Jer 20,7−9; Rim 12,1−2; Mt 16,21−27

 

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

16,21 Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen.

22 Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«

23 On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

24 Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.

25 Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

26 Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?

27 Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.

 

»Goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh«

 

Z otožnostjo ugotavljamo, da so se počitnice končale. Žal nam je za vse lepe trenutke radosti, ki smo jih doživeli drug z drugim, za trenutke sreče v naravi, ko smo lahko lepoto božjega stvarstva okušali na svojem telesu in v svojem srcu. Ob lepih doživetjih smo se lažje Bogu zahvaljevali za svoje življenje in razmišljali o njegovem smislu. Sedaj bomo spet vpeti v urnike naših vsakdanjih obveznosti: delo, šola in domača opravila …

Mogoče pa je kdo prav med počitnicami doživljal največjo osamljenost in samoto s katero ni vedel kaj početi, zato se že veseli, da se bo srečal s sošolci, sodelavci in obveznostmi, ki mu bodo napolnile sicer prazno življenje. Ne, da bi se vdajali čustvom žalosti, toda v našem življenju je tudi žalost nekaj normalnega, je sestavni del življenja. Radi bi jo odgnali toda je »kot ogenj zaprta v naših kosteh«, kot pravi prerok Jeremija. Ste si že kdaj priznali: sem žalosten, razočaran, naveličan, osamljen? Ste kdaj to rano odkrili svojemu najbližjemu ali v molitvi Bogu? Če ste, potem imate možnost, da ozdravite.

Jeremija pravi: »Če rečem: ›Ne bom ga več omenjal, ne več govoril v njegovem imenu,‹ je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem« (Jer 20,9). Tudi mi ne moremo te plati našega življenja obiti, pozabiti, preslišati, utišati. Potrebno se je soočiti tudi z neprijetnim. Poskušajmo problem razrešiti, ali odpraviti, če pa to ni mogoče, ga je potrebno sprejeti in z njim živeti. Peter je tudi hotel obiti Jezusovo trpljenje, doživel pa je hude Jezusove očitke. »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). Po božji volji je sprejeti celotno življenje, celotno resnico našega življenja tudi trpljenje. Tudi naše čustvovanje, kakršnokoli že je, spada k pomembnim sestavinam našega življenja. V preteklosti se o čustvovanju v Cerkvi ni kaj dosti govorilo, kot da spada med neugledne dele našega bivanja. Če pa bolj pozorno beremo evangelij, bomo videli, da je v celoti napolnjen z močnim čustvenim nabojem. Vse Jezusove prilike nas najprej ganejo in zadenejo naravnost v srce, šele potem začnemo o njih razumsko razmišljati.

Jezus je imel čuteče, nežno srce. Večkrat se je zjokal: nad Lazarjevim grobom, nad Jeruzalemom, v vrtu Getsemaniju nad svojim trpljenjem … Večkrat je pokazal tudi čustvo jeze. Danes smo slišali v evangeliju, da je rekel Petru satan. Prepiral se je s farizeji in jih imenoval gadja zalega, to je hudičevi sinovi. Z bičem je pretepal trgovce v templju in jim prevračal stojnice. Bil pa je blag in sočuten z bolniki, grešniki, otroci in ženami. Nežen je bil, ko je otroke jemal v naročje in jih blagoslavljal. Apostol Janez mu je pri zadnji večerji slonel na njegovih prsih. Žene so ga objemale. Marija Magdalena mu je kot javna grešnica mazilila in poljubljala noge, ter jih brisala s svojimi lasmi. Po vstajenju se ji je prvi prikazal in ji rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu‹« (Jn 20,17).

Nikoli torej ne moremo za Jezusa reči, da je svoja čustva skrival. Njegove prilike so polne raznovrstnih občutij. Kdaj so tudi smešne. Znal se je tudi veseliti v Kani galilejski. Od učencev ni zahteval, da se postijo, ker je bil on kot ženin pri njih. Pustil je, da so ga slavili in pozdravljali, ko je slovesno jezdil kot kralj na žrebetu oslice v Jeruzalem. Veliko duhovniška molitev pri zadnji večerji je ena sama izpoved ljubezni.

Ves način njegovega življenja in mišljenja je bil gojitev in krepitev pozitivnih čustev. Apostol Pavel svetuje Filipljanom: »Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih« (Flp 4,8). To občudujmo, to posnemajmo, to premišljujmo, to delajmo in tega se veselimo. Tako se bo tudi naše srce ogrelo. Vanj se bo naselila ljubezen. Kdor ima v srcu ljubezen ima vedno nekaj lepega, kar lahko da tudi drugim. To mu sije iz oči, to se nehote kaže tudi v njegovih besedah in dejanjih. Pavel Efežanom svetuje: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).

Naše življenje in naši odnosi brez čustev niso možni. Ne nosimo oklepa okoli svojih src in ne bojmo se svojih doživljanj in občutij, ampak jih izpovejmo najbližjim, prijateljem ali tistim, ki so vredni zaupanja in bodo cenili našo bližino. Ne stavimo maske na svoja srca, da bi bližnjega prevarali. Bodimo zvesti svetilki svojega telesa, četudi je potrebno iti v Jeruzalem in trpeti, kajti to ni zadnja postaja.

Kaj pa če kljub vsemu v srcu nosimo negativna čustva jeze, sovraštva ... Tudi ta je potrebno izpovedati, vendar na kulturen in človeka vreden način. Ne tako, da bližnjega obtožujemo, žalimo in ponižujemo. Negativna čustva ne smejo nikoli nekontrolirano udariti iz nas. Počakati je potrebno pravi trenutek, pokazati bližnjemu, da nam veliko pomeni in da ga nočemo prizadeti, da lahko sploh on zato ni kriv in šele potem mu lahko povemo kako mi čutimo in doživljamo in se o tem pogovorimo. V molitvi pa se o tem pogovarjajmo z Bogom. Molimo in prosimo ne samo, da bi se problemi rešili, ampak tudi za tistega, ki nam je naredil krivico. Tako bomo lažje našli mir v svojem srcu.

Odpoved samemu sebi ne pomeni dati bližnjemu ali Bogu karkoli, ampak mu dati svoje srce. Dolžni smo bližnjemu in Bogu povedati, da ga imamo radi, da smo veseli, da smo žalostni, da nam je mar zanj. Ne samo bližnjemu, tudi Bogu se je težko odpreti in mu isto v molitvi povedati. Prava molitev je izroča Bogu srce, življenje in usodo. Molitev brez srca, brez ljubezni je brbranje in žlobudranje. Praznih besed je preveč. Brez ljubezni so naše besede brneč bron ali zveneče cimbale. Bog bi rad naše srce, šele potem mu bomo lahko dali tudi svoje misli. Že Izaija se je pritoževal nad golo zunanjo pobožnostjo: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene« (Mt 15,8). Srce odloča ali bomo zbrano molili ali ne. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21).

Ne bomo mogli Bogu dati svoje zbrane molitve – svojih misli, če mu ne damo prej srca. Ne upirajmo se božji ljubezni ne bodimo v strahu za svoje srce, ampak ga skupaj z Jezusovo daritvijo položimo Bogu na oltar. Amen.

 

 

21. navadna nedelja

Iz 22,19−23; Rim 11,33−36; Mt 14,13−20

 

Peter izpove vero

14,13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«

14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«

15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«

17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.

18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.

19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«

20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

 

Kdo si Kristus?

 

Kristus je vedno isti. Odgovore na to kakšen je ali kdo je za nas, pa daje vsaka doba, vsaka dežela in vsak človek svoje. V prvih časih preganjanj so ga slikali kot pastirja z izgubljeno ovčko na ramah. V času bizantinskega cesarstva je bil Kristus mogočen Pantokrator – vse obvladujoči Gospod. V srednjem veku so ga, kakor Giotto, najraje upodabljali na križu. V renesansi ga je Michelangelo na steni sikstinske kapele v vesoljni sodbi upodobil kot mišičastega atleta. V novejši zgodovini so ga upodabljali kot delavca ali kot trpina pod vsemogočimi režimi.

Kako bi ga mi danes upodobili? Kakšen je Kristus za povprečnega Evropejca, Slovenca; drugačen za otroka, za očeta, ženo, bolnika … Kakšen je za njega, tebe in zlasti ne samo kakšen je zame, ampak kdo je zame? Kakšna čustva se v nas prebudijo, ko zaslišimo besedo Kristus?

Papež Janez Pavel II. je dejal v Postojni, da si mora vsaka generacija sama ponovno odgovoriti na to vprašanje.  

Na Jezusovo vprašanje, kaj pravijo ljudje o njem, so učenci dali različne odgovore. Vsi so se strinjali, da je nekaj posebnega. Njegove besede in dela so vzbujala pozornost. Morda je eden izmed velikih prerokov?

Tako tudi danes po 2000 letih Jezus zbuja pozornost. Ogromno je o njem napisanega in izrečenega. Za nekatere je religiozni genij, vir navdiha, za druge idealist in utopist. Spet drugi vidijo v njem borca za pravice ponižanih in razžaljenih. Mnogi se nanj požvižgajo. Mnogi ga navajajo, včasih v popolnoma nasprotnih smislih. Nekateri se borijo proti njemu. Še več se jih bori proti njegovi Cerkvi, ki je njegovo skrivnostno telo, ker v njej na duhovni obenem pa na najbolj otipljiv način prebiva.

Jezus je tudi današnjim ljudem zgled. Njegove besede o ljubezni do bližnjega sredi sveta, kjer sta egoizem in sovraštvo še kako živa, tudi danes odmevajo. Vendar to ni celotni Jezus. Nismo ga razumeli, če nas njegov lik le očara, če le občudujemo njegov nauk in njegovo življenje, sicer pa živimo svoje življenje. Če se z njim osebno ne srečamo je vse zaman. Šele osebno srečanje vodi v spreobrnjenje ali spremenitev življenjskih navad in načel, kar se na koncu pokaže v drugačnih sadovih.

Zelo verna stara mama je spodbujala mlado Katjo, da bi hodila k verouku. Tudi starši Katje so bili končno zato. Tudi zato, da bi ustregli stari mami. Ko je prišla Katja od verouka jo je stara mama vprašala kako je bilo pri verouku. Katja je odgovorila, da slabo. Po drugi in tretji uri ji je vnukinja odgovorila isto. Stara mama pa ji je rekla, počakaj, čez čas ti bo gotovo všeč. Čez mesec jo je zopet vprašala: »No ti je sedaj že všeč pri verouku?« Katja pa je odgovorila: »Kako naj mi bo všeč, če pa se vedno pogovarjamo in učimo o nekem Kristusu, vse: kje je živel, kaj je delal, kaj je učil, kako je umrl …, jaz pa ga ne poznam, ker ga še nisem srečala.« Mala Katja bi ga rada srečala kot živo osebo. Te izkušnje pa ji žal njena družina ni omogočila.

To je naš današnji problem v zvezi z Kristusom. V resnici ga ne poznamo, ker se še nismo z njim srečali, ker ga ne čutimo ne vemo, da je živ. Zato ni pomembna oseba našega življenja, zaradi katere smo pripravljeni drugače živeti, spremeniti svoje načrte svoje navade, delo, počitek, svoj odnos do vsega. Dokler samo odgovarjamo kaj pravijo drugi, Jezus še ni postal naš prijatelj.

Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« To je bil eden od njegovih redkih pravilnih odgovorov in še ta ni bil njegov, ampak mu ga je razodel Sveti Duh. In prav ta odgovor, ki še ni bil njegov, mu je zagotovil prvenstvo v Cerkvi. Če bi takrat Peter vedel kako pomembna bo ta služba, bi verjetno kar sam povedal Jezusu, da ni niti sam vedel kaj je rekel. Ta odgovor pa mu je dal še eno pomembnejšo pravico in ta je določati kaj je prav in kaj ne. Iz tega sledi, da ta pravica niti ne pripada njemu, ampak tistemu, ki mu ju ta odgovor prišepnil to je Svetemu Duhu. Dokler bo torej poslušen njemu bo njegovo prvenstvo in zakonodaja upravičena, drugače ne. Zakonov dobrega in slabega namreč ne določa on, ampak jih samo na glas oznanja po navdihu Duha.  

Odgovor na to Jezusovo vprašanje določa tudi naš status in službo. Tako sprašuje Kristus tudi nas, ki se imenujemo kristjani. Naš odgovor na to vprašanje odloča o tem ali smo kristjani in kakšni smo. Odgovor na to vprašanje odloča o naši večnosti. Kdo je Jezus zame? Le idealen človek ali Božji Sin − razodeti Bog? Stoji sredi ali na robu mojega življenja? Kaj vem o njem? Izvira moje znanje o Jezusu iz evangelijev, učenja Cerkve in lastnih izkustev ali me o njem poučujejo sredstva družbenega obveščanja in javno mnenje? Samo če ga vedno znova iščem, se z njim pogovarjam in živim po njegovem nauku, se smem imenovati kristjan.

Če bi prišli k raznim našim skupnostim znani in ugledni ljudje bi jih različno sprejeli. Enim bi vstali in zaploskali, drugim bi se smejali, tretjim bi zažvižgali in jih morda obsuli z jajci in paradižnikom. Kako bi jaz sam in skupnosti v katerih živim sprejeli Jezusa: doma v družini, šoli, službi, ali tukaj v cerkvi? Kaj bi sedaj naredili, če bi v cerkev vstopil Jezus? Bi vstali in zaploskali, bi pokleknili in ga počastili, bi se začeli počasi umikati, ali bi začeli siliti vanj s prošnjami in vprašanji …?

Kristus me sprašuje tudi, kaj menim o njegovi Cerkvi, ki jo je ustanovil in postavil na Petru − Skali? Iz tega odgovora se lahko razbere tudi odnos do Kristusa, ki je Cerkev ustanovil. Nesprejemanje Cerkve pomeni tudi nesprejemanje celotnega Kristusa.

Danes so mnogi navdušeni za Jezusa, vendar ne za Cerkev! Taki v resnici Jezusa sploh prav ne poznajo. Prepričani so, da se je Cerkev izneverila Kristusovemu nauku. Menijo, da se zanima le za svoje koristi in premalo za ljudi. Smatrajo, da kristjani lahko shajajo brez Cerkve, ki vedno le sitnari in greni ljudem življenje. Od drugih zahtevajo idealno krščansko življenje, sami pa živijo »po svoje«.

So tudi taki, ki sprejemajo Cerkev brez Kristusa, vendar tudi Cerkve ni brez Kristusa, je lahko samo interesna skupnost. Toda ne gre za to, kaj človek smatra za pravilno, ampak kaj hoče Bog. Kdor išče Jezusa, se ne more izogniti Cerkvi in kdor išče Cerkev− skupnost, ki mu bo pomagala rešiti življenje, je ne bo našel brez Kristusa.

Nikdar ni bilo popolne Cerkve. Vedno je bila tudi grešna, ker smo njeni člani grešniki. Je pa tudi sveta, ker v njej živi Kristus. Po dejavnostih Cerkve − oznanjevanju božje besede, po delitvi zakramentov in medsebojni ljubezni postaja vedno znova živ med nami. Zato verovati v Jezusa pomeni ne samo sprejemati Cerkev, ampak jo tudi graditi. Amen.

 

 

20. navadna nedelja

Iz 56,1.6−7; Rim 11,13−15.29−32; Mt 15,21−28

 

Vera kánaanske žene

15,21 Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino.

22 In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.«

23 Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.«

24 Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«

25 Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!«

26 Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.«  Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«

28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

 

 

Tečna stranka

 

Jezus se je umaknil v sirske in sidonske kra­je blizu Sredozemskega morja. Učencem pa je preden jih je poslal v misijonsko prakso, naročil, »naj ne hodijo na pot k nevernikom« (Mt 10,5). Pomislimo, kdaj se je to zgodilo, da bomo mogoče bolj razumeli Jezusov umik v poganske kraje. To se je zgodilo, ko so ga rojaki v Nazaretu odklonili in so ga hoteli kamenjati, ko je Herod dal Janeza Krstnika v ječi obglaviti in ko se je celo njegov najožji sodelavec Peter izkazal kot malovernež. Že prej je hotel iti na samo in moliti, pa mu množice niso pustile, ker so prišle na samoten kraj pred njim, sedaj pa se je Jezus za nekaj časa umaknil med pogane, kakor da bi danes odšel v tujino na počitnice, da bi mu ljudje dali mir. Torej kakor je ukazal apostolom tudi sam ni šel med pogane oznanjat, ampak na počitnice, da nihče ne bi vedel kje je. Telefoni bi danes zvonili v prazno in stranke bi na vratih brale sem na dopustu do konec avgusta. Toda tudi tu na dopustu ga najde tečna stranka, ki ni niti iz »njegove župnije«. Jezus jo najprej ozmerja s psom, nazadnje pa ji ugodi in ji ozdravi hčerko. S tem dejanjem je hotel povedati Judom, ki so zavračali pogane in jih v resnici imeli za pse, ravno tako pa so ravnali tudi s preroki in samim božjim Sinom, da se jim bo kraljestvo vzelo in dalo drugim. V priliki o vinogradu so mu sami rekli kaj bo storil s hudobnimi viničarji: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (Mt 21,41). Triindvajseto poglavje Matejevega evangelija je v celoti ena sama obtožba farizejev in pismoukov. Sedemkrat, skoraj v začetku vsakega odlomka, jim Jezus izreče »gorje vam«. Konča pa se: »da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod« (Mt 23,35−36). Hudobija se kot prekletstvo širi tudi na ves narod. V naslednjem poglavju Jezus napove razdejanje templja in Jeruzalema, ter trpljenje tudi svojih učencev.

Medtem ko so rojaki (Judje) Jezusa odklonili, so se ga pogani v veri oklenili. Matej, ki je svoj evangelij pisal za Jude, je to nakazal že v začetku s prihodom modrih. Modri, predstavniki poganov, pridejo od daleč in v Jezusu prepoznajo božjega Sina, Judje, ki so bili izvoljen narod, ki so poznali in imeli pisma, pa ga pa ga zavržejo. Tudi v tem dogodku je nasprotje med Judi in pogani močneje podčrtano, kot v vzporednem Markovem poročilu (Mr 7,24−30). Matej imenuje ženo Kananej­ka, medtem ko uporablja Marko milejši izraz Sirofeničanka. Kanaanci so bili Judom kar simbol za malikovalce, zato so jih imeli za brezbož­ne in nečiste. O njihovem predniku Kamu je tudi sramoten zapis v Svetem pismu. Noe je imel tri sinove: Sema, Kama in Jafeta. Ko se je upijanil in je nag ležal, ga je Kam zasmehoval namesto, da bi ga pokril, zato je oče preklel njega in njegove potomce (prim. 1 Mz 1,21−25). Sedaj pa Jezus med njimi najde vero, kakršne ni našel med rojaki. Žena je morala že veliko slišati o Jezusu, saj ga nago­vori s tipičnim mesijanskim izrazom »Davidov sin«. Preseneča nas nje­na vera in njeno versko znanje. Njena vera ni samo pričakovanje čudeža, ampak je občudovanje Jezusove božanskosti. Čudež pričakuje, ker ve, da Je­zus ni navaden človek. V njega veruje. Jezus je ob neki priliki de­jal: »Vse, kar koli boste v molitvi prosili in verovali, bo­ste prejeli« (Mt 21,22). Bila pa je tudi zelo trezna in bistra. Ko se Jezus sprva zanjo ne zmeni, je to ne zbega in ko ji odgovori: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom,« mu v isti sapi odgovori: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Ne oporeka mu, če jo ponižuje s psom, ampak mu celo pritrdi, da tako Judje govorijo o njih, samo da bo lahko za svojo hčerko izprosila rešitev. Za mater ni nobeno ponižanje in nobeno trpljenje preveliko, če lahko z njim pomaga svojim otrokom.

Jezusovo ravnanje se zdi trdo, celo trše od ravnanja učencev. Ti so posredovali zanjo, čeprav verjetno ne iz usmilje­nja, ampak da bi se je znebili. Jezus se sklicuje na svoje poslanstvo. Poslan je le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Četudi se mu srce krči od sočutja, ne mara prestopiti pooblastil svojega Oče­ta. Pokorščina Očetu mu je vedno pred očmi. Do konca gre po poti »pravovernega Juda«, vendar končno zaradi močne vere popusti pred pogansko ženo. Vera je tista, ki odloča o izbranosti ali zavrženosti ne pripadnost narodu. Ker je bila v Kananejki vera kakršne ni bilo niti v Izraelu, je v resnici ona bila izvoljen Izrael, zato jo je Jezus uslišal. Izprosila je, da je predčasno začel svoje poslanstvo tudi za pogane in to celo na »počitnicah«, kot je že prej v začetku njegovega javnega delovanja, tudi po nevljudni opazki, »kaj je tebi žena zato,« izprosila njegova mati Marija začetek delovanja za Jude.

Judje so v svoji oholosti pogane radi imenovali pse. Jezus je v očeh svojih rojakov veljal za narodnega izdajalca, ker je na tir­skem storil čudež, kajti judovski zgodovinar Jožef Flavij piše, da so bili Tirci od vseh Feničanov Judom naj­bolj sovražni. Žena se ni na te judovske predsodke prav nič ozirala, ni je zanimalo kaj Judje mislijo o njej ali o njenem narodu, ampak ji je bistveno kaj ona misli o Jezusu, samo da bo lahko rešila svojo hčer. Uprla se je napačnemu javnemu mnenju tudi za ceno velikega ponižanja. Tega je bila sposobna, ker je bila sama v svoji veri trdna.

Kolikokrat sem že slišal: »Prenehal(la) sem hoditi k maši, verouku, ker me je gospod ali kakšen kristjan, užalil ali mi naredil krivico … Pa kaj če te je užalil, saj se v naših človeških odnosih to vedno dogaja, saj se isto dogaja tudi v zakonu in povsod, kjer smo ljudje, saj ne veruješ v duhovnika, človeka, ampak v Jezusa, pa tudi Jezus, kot smo videli, ni bil vedno vljuden. Judje so imeli do Jezusa ene pomisleke, pogani druge, mi mu lahko spet očitamo, da je krivičen do nas ali do drugih, ki trpijo … Vera se preizkuša. Upanje proti upanju je sestavni del prave vere. Ker je vera Kananejke prestala tudi preizkus, se je zgodilo nekaj, za kar Jezus sicer še ni imel naročila od Očeta, vendar je bilo vključeno v odrešenjski načrt, namreč zveli­čanje vsega človeštva, tudi poganov.

Mlad fantiček je šel na počitnice k sorodnikom, ki niso bili tako verni. Pred jedjo niso molili in fantek je protestiral: »Tukaj jeste kot psi, kar brez molitve.« Vse prisotne je tak odgovor na nemolitev osupnil. Gostitelji mu grdih in krutih besed niso zamerili, otrok jih je ponovil za svojimi starši, raje so občudovali otrokovo samozavest in se zamislili nad svojim opuščanjem molitve. Če v življenju pozabimo na nadnaravno postanem kot živali. Tudi Jezusa je odgovor in vera žene prijetno presenetil in ni mogel drugače kot da jo je uslišal.

Hudobni do bližnjih bi znali biti tudi mi. Sicer Jezus ni bil hudoben, ampak je samo hotel preizkusiti ženino vero in pokazati, da je vera tista, ki je pomembna. Ne to ali si Jud ali pogan, ali si krščen ali ne, ampak ali resnično veruješ. Pa bi znali biti potem, ko smo bližnjemu kaj očitali še toliko bolj dobri. Če ne moreš ali nočeš pomagati, bodi vsaj prijazen, če ne moreš biti prijazen, pa umolkni in pojdi proč po pomoč k Jezusu. Amen.

 

 

 

 

19. navadna nedelja

1 Kor 19,9.11−13; Rim 9,1−5; Mt 14,22−33

 

Jezus hodi po vodi

14,22 In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice.

23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam.

24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter.

25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim.

26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili.

27 Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«

28 Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.«

29 On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu.

30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!«

31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.

33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

 

Hoditi po vodi

 

Smo v času počitnic in dopustov. Morda si želimo nekaj novega: potovati v eksotične kraje in spoznati nenavadne kulture ali se preizkusiti v izjemnih podvigih. Elija je šel v planine in je tam doživel strašen veter, potres in požar. Tisti, ki živimo v vipavski dolini vsaj nekajkrat na leto doživim tako burjo. Morda bi morali izkusiti še tajfun ali orkan. Tresenje tal ob potresu smo verjetno že vsi občutili. Upam, da nam ne bo nikoli potrebno izkusiti še njegove rušilne moči. V času poletne vročine marsikje, divjajo uničujoči požari. Vsake toliko se lahko čudimo izbruhu vulkana. Najbolj grozljivo se nam je vtisnil v spomin požar Newyorških dvojčkov. Vendar še tako mogočna in strašna doživetja nujno ne pripeljejo do višje kvalitete izkustev. Elija je izkusil božjo bližino v rahlem vetriču.

Peter je šel z ostalimi učenci s čolnom na jezero in se tam boril z nasprotnim vetrom ter mogočnimi valovi. Čeprav niso šli v kino so videli celo prikazen, ki hodi po vodi, za katero se je kasneje izkazalo, da je Jezus. Običajno ni hodil po vodi ali po zraku, tu je hotel učencem pokazati, da je vedno z njimi, ko ga potrebujejo. Potem je po vodi poskušal hoditi tudi Peter. Poskušal je posnemati Jezusa. Nekaj podobnega smo lahko že videli na televiziji, kako so nekateri smučali na vodni gladini celo samo po svojih podplatih, toda Peter ni imel vleke motornega čolna in tudi v rokah ni držal nobenega jadra. Jezus mu je svetoval naj uporabi vero. Ni mu uspelo in bi kmalu celo utonil.

Morda ste tudi vi v letošnjem poletju doživeli kaj podobnega in o tem že pripovedujete svojim domačim, prijateljem, sodelavcem, ali sploh vsakemu, ki vas hoče poslušati in vam verjame. Ne pozabite pa na bistvo pripovedi, oziroma vseh doživetij in celega življenja. To je doživetje ali izkustvo Boga.

Zaradi pretiranih tekanj za senzacijami in močnimi doživetji, lahko spregledamo in preslišimo najpomembnejše. Elija ni srečal Boga v spektakularnih naravnih dogodkih, ampak v tišini lahnega vetriča. Šele takrat ga je postalo strah in si ni upal več gledati, zato si je pokril obraz. Prišel je namreč tisti, ki je Gospodar vseh mogočnih in čudovitih pojavov.

Vsa naša početja niso sama sebi namen, ampak imajo smisel v srečevanju z Njim.

V Svetem pismu imamo zato čudovite primere. Po pomnožitvi kruha je Jezus apostole poslal na drugo stran jezera. Pustil jih je, bila je noč, učenci so se počutili neugodno − bili so sami brez učitelja. V čoln so butali valovi in veter jim je bil nasproten. Tako je tudi z našim življenjskim čolnom. Mučijo nas skrbi v službi, v šoli, neozdravljiva bolezen, trpljenje, življenjski načrti se nam razbijajo, morda nas plaši misel na smrt. Kako, da bom moral že umreti. Na koncu vidimo, da je življenje je krajše, kot si mislimo in tukaj je le naše začasno prebivališče.

Vso sodobno tehniko zabave in prostega časa potrebujemo, da odženemo misli od problemov, težav in smrti. Vero pa potrebujemo, da se z njimi soočimo. Močna in neprestana bučna doživetja so lahko beg od srečanja z Bogom, človekom in samim seboj. Samo »gas« in divjanje se ne obnese. Enkrat se je potrebno ustaviti. Že Prešeren je zapisal: »Ko brez miru okrog divjam, prijatlji vprašajo me kam?« Koliko bolj lahko okrog divjamo danes kot so takrat. Kdo so danes tisti naši »prijatlji«, ki nas bodo ustavili?

Lep sončen dopustniški dan in že nas več ni. Kilometri brzijo. Nekdo ustavlja, kot bi bila vsa cesta njegova, kaj hoče ta mulo, saj bi ga skoraj povozil. Takrat pa po avtu zaropota kamenje. Avto se hitro ustavi in zavije s ceste. Šofer teče za dečkom, ki ne beži, ampak se v strahu le malo umika. Šofer ga zgrabi in hoče pretepsti. »Kaj ti je mulo nesramni? Kaj si nor, da mečeš kamenje po avtih? Sedaj bom poklicali policijo in boš zato plačal.« Otrok v strahu izdavi: »Moj brat leži na cesti.« »Kaj!? Kje?« »Saj me bi lahko drugače ustavil, kot s kamenjem.« »Saj sem poskušal, pa ni šlo.«

Bratec je peljal svojega starejšega brata na sprehod. Starejši brat je bil namreč na vozičku. Skupaj sta počela marsikaj dokler se ni voziček sredi ceste prevrnil. Šoferja je postalo sram, da je tako brezobzirno divjal, ko je spoznal otrokovo ljubezen in skrbnost. Pomagal je pobrati nemočnega s ceste, odpustil škodo na avtu in se odpeljal naprej.

Kaj je potrebno, da se ustavimo. Ali je potrebno, da se popolnoma potopimo? Ali samo kakšen kamen na glavo? Ali ima vera kakšno vlogo v našem življenju? Ali jo potrebujemo samo v težkih preizkušnjah? Mogoče verujemo, pa vseeno čutimo stisko in skrbi. Dogodek s Petrom nam je v tolažbo. Jezus Petra pokliče naj pride po vodi k njemu. Enkrat ga je že poklical, ko ga je pozval naj mu sledi. Takrat je Peter pustil ribiški poklic in šel na negotovo pot za popotnim učiteljem. Že takrat je mnogo tvegal. Toda sedaj, ko je stopil iz čolna in šel po vodi k njemu, je tvegal svoje življenje. Tega koraka ni storil, ker bi se hotel postaviti pred tovariši. Hotel je le biti tam, kjer je Jezus. Dokler je gledal v Jezusa, mu je vera še pomagala ostati na vodi, ko pa je pogledal v strašne vodne globine je zdvomil in se začel potapljati.

Mladi fant se je pridružil izkušenim pomorščakom. Za vsako delo je moral takoj poprijeti. Marsikaj se je hitro naučil. Toda najbolj ga je bilo strah dneva, ko bo moral plezati na jambor odvezovat in privezovat jadra. Vsi so slutili njegovo težavo in so se mu posmehovali. Stari mornar pa ga je bodril. »Ne boj se, to ni nič posebnega. Vse delaš, kot bi bil na tleh.« »Ja, ko bi bil na tleh in ne bi bilo tistih trideset metrov pod menoj, bi bilo vse enostavno.« »Poslušaj me! Tistih metrov pod teboj ne bo, če ne boš gledal dol. Samo gor glej in bo vse v redu,« mu je zagotovil stari mornar. Deček se je pogumno pognal po jamboru navzgor. Bil je že skoraj na vrhu, ko se je ustavil in pogledal pod seboj strašno globino. Obstal je kot odrevenel in ni mogel več naprej. Mornarji so se mu začeli smejati, on bi začel najraje jokati. Stari mornar pa mu je zaklical: »Samo gor glej in misli na delo, ki ga moraš opraviti in na nič drugega.« Deček se je zbral in uspešno opravil svojo nalogo.

Tako Jezus kliče tudi nam. »Samo name glej in ni se ti treba ničesar bati.« Ko pogled upiramo sami vase in k stvarem, ki nas obdajajo nas lahko upravičeno postane strah. Stvari se začnejo vrteti in skupaj z vso zemljo tudi mi, dokler se vsi skupaj z njo ne razletimo. Ko pa pogledamo na Jezusa in sledimo njemu smo rešeni. Amen. 

    

 

18. navadna nedelja

Iz 55,1−3; Rim 8,35−39; Mt 14,13−21

 

Jezus nasiti pet tisoč mož

14,13 Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim.

14 Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

15 Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.«

16 Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«

17 Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.«

18 Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!«

19 In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam.

20 Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar.

21 Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

 

Malo ni premalo

 

Kristus vedno preseneča naša pričakovanja, naše mišljenje in poglede na svet. Vedno ima njegovo sporočilo, če se vanj poglobimo, veliko radikalnih novosti. Ljudje mislimo, da je dobrota sirota, da svet vrti naprej kapital, užitek in slava. Vse to ima za posledico vedno večji razkorak med bogatimi, srečnimi, tistimi, ki so v ospredju in tistimi, ki to niso. Mislimo, da se proti temu nič ne da narediti, da ko delamo dobro ostajamo sami, zasmehovani in izkoriščani. V resnici pa ni tako.  

Današnji evangelij se začne z žalostno novico, ki jih tudi v našem življenju ne manjka. Herod je dal Janeza v ječi obglaviti. Pravičnika, asketa, ki je bil neustrašen pridigar, nepodkupljiv in ki je pritegoval množice je doletela žalostna usoda. Nekaj podobnega se je zgodilo pri nas s predsedniškim kandidatom Francem Krambergerjem dobrim možem iz Negove, ki je bil velik dobrotnik in je v ljudeh budil novo upanje na boljše čase. Ubil naj bi ga nek nerazsodnež. Lahko bi na hitro sklepali: Tako se ti zgodi, če si dober. Jezus je vedel, da se bo tako zgodilo tudi z njim, zato ga je gotovo ta smrt še toliko bolj pretresla. Še en svetopisemski odlomek pred tem govori, da Jezusa v njegovem rojstnem kraju Nazaretu niso sprejeli in so ga hoteli kamnati. Jezus je potreboval mir in samoto, da bi lahko žaloval in da bi dobil novo moč za svoje delo. Množice pa mu tega razkošja niso dovolile. Prišle so peš na drugo stran pred njim. Kaj bo sedaj storil? Jih bo odslovil in rekel, da je utrujen, da ima že vsega dovolj ali celo na njih stresel svoj gnev in razočaranje? Ne, Jezus tega ne stori, ampak sam potreben usmiljenja, se zmore vživeti v ljudi, ki so tudi potrebni usmiljenja in jih začne takoj učiti. Kdor trpi ima lahko sočutje s trpečimi. Jezusovo učenje ni suhoparna znanost, ampak veselo oznanilo, da smo odrešeni, da bo dobrota zmagala, da je potrebno ljubiti vse ljudi … Sam potreben teh duhovnih dobrot, jih je takoj začeti deliti drugim. Tako se dostikrat zgodi nam vsem. Radi bi od drugih vsaj kdaj prejemali tolažbo, pa smo poklicani, da jo dajemo drugim. Vsem je delil dobrote, tako da je popolnoma pozabil nase in tudi na čas. Učenci ga zvečer opozorijo, da je že čas, da odpusti množice, da gredo domov. Torej njegovo delo bo za danes končano. Vendar ne, ljubezen do bližnjega nima urnika in nima mere. »Ni jim treba odhajati. Dajte jim vi jesti.« »Kaj, zdaj še to? Saj je nemogoče. Saj nimamo skoraj nič. Tu je le deček, ki ima pet hlebov in dve ribi.« Ubogemu fantku − revežu bodo vzeli. Jezus ni pomnožil svoje hrane, niti hrane svojih apostolov, niti hrane bogatih in premožnih, ampak Jezus je pomnožil dar ubogega dečka.

Malo v rokah ubogega človeka lahko postane veliko. To je Jezusova logika. Naša pa je: Veliko v rokah bogatega in spretnega bo postalo še večje. To je zakon kapitala, tam pa je zakon ljubezni.

Zgodbe o gorčičnem zrnu, o kvasu in o soli, pa tudi o semenu, ki umrje, nam govorijo, da iz malega zraste veliko. Ne bodimo v skrbeh, če imamo malo. Ne tiščimo tega zase in ne mislimo, da bi morali dati drugi, ki imajo veliko. Ti ne bodo nikoli dali, v njih rokah jim bo zgnilo. Če imamo  eno samo zrnje si nimamo z njim kaj pomagati, bolje da ga damo v zemljo, da jih bo zraslo sto.

Ali je mogoče svet spremeniti na bolje? Hitro nas lahko zanese in začnemo kot otroci pri verouku krojiti in spreminjati svetovno politiko. Težko pa sami naredimo en korak v tej smeri, da smo dobri z bližnjim in mu damo vsaj tisto malo dobrote in ljubezni, ki jo imamo. Jezus v današnjem evangeliju je bil tudi na dnu svojih človeških moči, vendar je dajal kljub temu, da bi sam najbolj potreboval. Malo lahko Bog spremeni v velikanski čudež.

Ali se da spremeniti velemesto? Kaj še, boste rekli. Moral bi biti bogat, da bi plačal drago in veliko kampanjo. Reklame na televiziji, radiu, v časopisih in na velikih stenčasih. Povabiti bi moral filmske zvezde in vplivne politike. Prirejati bi moral okrogle mize in koncerte za mlade, potem bi se mogoče kaj spremenilo. Pa se bi res kaj spremenilo, saj to že počnejo, življenje pa se ni ne vem kako spremenilo.

Poznate koga, ki ga imajo vsi radi, ki deli dobroto levo in desno. Iz takega malega zrna raste veliko.

V taksiju reče šoferju, da čudovito vozi. »Le kako se lahko tako dobro znajdete v tem nemogočem prometu? Poleg tega ste še pozorni in strpni, zares vas občudujem.« »Kaj pa je tebi, me izzivaš?« mu odvrne taksist. »Ne, nasprotno, zares vas občudujem.« »Zakaj pa ljudem tako laskaš?« ga vpraša njegov spremljevalec. »Poskušam spremeniti velemesto na bolje,« mu v šali odvrne. »Poglej ta šofer bo mogoče zaradi tega cel dan dobre volje. Z vsemi, ki jih bo danes vozil bo bolj prijazen in oni bodo bolj veseli prišli na kraje kamor potujejo in tam bo zaradi tega tudi več veselja. Pa prijazen ne bom danes samo z njim, ampak sploh z vsemi, ki jih bom srečal. Ali si upaš izračunati koliko ljudi bom danes osrečil, 5000?« »Utihni blefer!« mu je odvrnil. »Počakaj boš videl.« In res je videl. Ko je srečal delavce na cesti, jih je prijazno ogovoril in spodbudil k delu. »Vi ne veste kako potrebno je bilo to, kar delate. Jaz se že veselim kako bo potem lepo, ko boste končali delo. Zares ste pridni, ko lahko cel dan v tej vročini in tem prometu to počnete.« Delavci sprva niso vedeli ali išče zdraho, ali pozornost, vendar na koncu si niso imeli kaj, da bi se ne nasmejali. Gotovo je tudi njim polepšal dan. Pričakovali bi, da tak tip moti sodelavce na svojem delavnem mestu, pa je ravno nasprotno. Njegovi sodelavci ga imajo radi, okrog njega se širi prijetno vzdušje in vsi lažje in z večjim veseljem delajo.

Čudež dobrote je v tem, da bolj kot jo deliš, več jo imaš. Vse, kar je potrebno je to, da damo Jezusu na voljo tisto malo, kar imamo. Vsaj malo vere do Boga, vsaj malo ljubezni do sozakonca, vsaj malo dobrote in pomoči do bližnjega. Ne recimo, da je to, kar imamo, premalo in da ne bo zadostovalo. Ne mislimo, da je učinkovitost odvisna od našega preobilja, moči in spretnosti. Učinki so sad božje milosti. Naj imamo še take sposobnosti. Naj se še tako trudimo, brez božjega blagoslova ne bo nič. Bog od nas ne pričakuje, da sami vse naredimo, ampak sodelovanje in zaupanje. Če zaupamo sami vase Boga ne potrebujemo in mu preprečimo, da bi delal čudeže.

Naj končam s šalo. Bilo je po drugi svetovni vojni, ko je vsega primanjkovalo. Duhovnika so poklicali k bolni materi, da bi jo »dal v sveto olje«, kot so takrat rekli. Ko je duhovnik prišel mu je prišla naproti zaskrbljena nevesta in mu rekla: »Gospod župnik sami veste kakšni časi so. Imamo samo liter in pol olja, pomagajte si kakor veste in znate.« Mislila je, da bo zakrament maziljenja učinkovit, če bodo celo babico namakali v olju. Kot da bodo babici izbrisani grehi ali da bo ozdravela zaradi učinkovitosti naravnega zdravila olja, ne pa božje milosti. Vemo, da je za bolniško maziljenje dovolj, če duhovnik bolnika mazili s križem na čelu in na dlaneh. Bog ne potrebuje, da vse naredimo sami, ampak da z njim sodelujemo s tistim, kar smo in kar imamo. Amen.

 

17. navadna nedelja

1 Kr 3,5.7−12; Rim 8,28−30; Mt 13,44−52

 

Tri prilike

13,44 »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

45 Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere.

46 Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

47 Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst.

48 Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč.

49 Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih.

50 Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«

Novi in stari zaklad

51 »Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.«

52 Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

 

Naš biser

 

Vsak od nas ima svoj biser za katerega je pripravljeni storiti vse, da ga dobi. Eni garajo cele dneva za materialne dobrine, drugi se potegujejo za akademske naslove, mogoče celo iz istega vzroka torej, da bi čim več zaslužili ali da bi nekaj veljali, ali pa zato, ker jih to zanima in imajo talent in veselje do znanosti in ga hočejo razviti. Nekaterim je edini smisel življenja in dela uživanje in zabava (just to have a fun ali per divertirsi). Taki bodo pometani proč kot neuporabne ribe. Nekateri vse sile posvetijo športu.

Od leta 1999 do leta 2005 je na Elizejskih poljanah v Tour de France zmagoval ameriški kolesar Lance Armstrong. Ta športnik je bil par let pred temi uspehi na tem, da umrje. Rak se mu je že razširil po vsem telesu in zdravniki so mu dajali samo eno tretjino možnosti, da preživi. In preživel je in sedemkrat zmagal na najtežji kolesarski preizkušnji na svetu, kar ni uspelo še nobenemu doslej. Tisti, ki ga bolje poznajo, pravijo, da ima železno voljo in tisto, kar si zastavi, tudi uresniči, pa naj stane, karkoli hoče. Pravijo mu «strong head« − močna ali trda glava, kar pa kaže na njegovo voljo. Zakaj je ta pomemben tekmovalec svetovne športne scene zanimiv? Zato, ker se od njega lahko marsikaj naučimo. Tudi apostol Pavel večkrat primerja naše prizadevanje za večno življenje športnikom. »Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega« (1 Kor 9,25)

Kaj vse storijo športniki, da ga dosežejo venljiv venec slave. Koliko sto kilometrov prevozijo vsak dan in le eden zmaga. Primer Lanceja Armstronga kaže na to, da nam je vse mogoče, če le z vsem srcem in z vso voljo in vero hočemo. Če nam je nekaj res zaklad, smo zanj pripravljeni vse storiti, da ga bomo tudi dosegli. In to velja za vsa področja življenja. Pomislimo, kaj nam je nam trenutno največji zaklad, za katerega smo pripravljeni vse storiti.

Nekje sem prebral, da če si nekaj res močno in dovolj dolgo želimo, nam vse stvarstvo pomaga k uresničitvi te želje. Kristjani vemo, da je taka želja, če je seveda dobra, molitev in da nam pomaga k njeni uresničitvi Bog, ker ni druge sile poleg njega, ki bi vodila vesolje in naša življenja.

Ali nam je večno življenje največji zaklad? Ali pa nam je bolj neki dodatek, duhovna tolažba za težke dni, blagohoten spomin na dobre stare čase, ko smo še nekaj lepega doživljali, ali samo neki kompas, ki ga lahko upoštevamo, lahko pa tudi ne.      

Že stoletna evropska tradicija je, da krščujemo dojenčke, ti pa naj bi kasneje v svojih družinah in krščanskem okolju spoznali in zavestno sprejeli vero staršev. Vendar danes vedno znova ugotavljamo, da to ni več možno. Krščanskega okolja je vedno manj, tako da mnogi otroci v odraščajoči dobi zavržejo krščanstvo in ga kasneje morda spet odkrivajo po letih razočaranj in iskanj. Biser ali zaklad zavržejo, ker se ne zavedajo njegove velike vrednosti. Kot otrok, ki je dobil v roke stričevo oporoko na kateri mu je stric izročal svoje veliko bogastvo, ker pa ni znal brati in ni vedel kaj pomeni, jo je počečkal, zmečkal, uporabljal za dudko in nazadnje raztrgal. Tako mladostniki nevede ali zaradi svoje malomarnosti ali malomarnosti staršev izgubljajo vero, to največje bogastvo, ki so ga še imeli njihovi predniki.

V času ekonomskih emigracij, po prvi svetovni vojni, je ubogi materi njen edini sin odšel v Ameriko s trebuhom za kruhom. Sama se je le s težavo preživljala, zato so ji pomagali dobri ljudje. Nekega dne, ko jo je obiskal duhovnik, jo je vprašal kako je s sinom, če ji kaj piše in kaj pomaga. Odgovorila mu je, da ji piše vsak mesec in ji vedno pošilja tudi slike. »Mi jih lahko pokažete?« »Z veseljem. Vse jih imam spravljene v mojem molitveniku,« mu je odgovorila ženica. Izkazalo se je, da so bile te slikice takrat zelo veliko vredni sto dolarski bankovci. Ženica ni vedela, kaj so, ker jih ni poznala. Lahko bi jih tudi izgubila, k sreči jih ni.

Tako se lahko dogaja tudi z našimi zakladi, ki jih imamo, pa jih ne poznamo ali jih ne znamo dovolj ceniti, ker jih tudi današnja družba ne ceni. Ti zakladi so lahko ljubezen, družina, bližnji, ali, kot smo slišali Jezusa, vera. Z vsemi se lahko igramo, dokler jih ne izgubimo.    

Kaj pomeni kruh, ve le tisti, ki je bil kdaj že pošteno lačen. Kaj voda, se zaveda, kdor je res trpel žejo. Kaj je zdravje, ve le tisti, ki je bil ali je bolan. Enako velja za odrešenje po Kristusu. Le kdor je začutil v naši civilizaciji pomanjkanje smisla in ljubezni, bo začel iskati.

Antonie de Saint − Exupery je zapisal: »Človek ne more več živeti samo od vsebine, ki mu jo nudi hladilnik − od politike, tekem in reševanja križank...« Lahko bi še nadaljevali: Ne more živeti le od pehanja za dobičkom in od vseh užitkov, ki mu jih prinaša. Ne, človek si želi še nekaj več. Žal si nekateri, to velja tudi za cele narode, ne morejo privoščiti niti najosnovnejšega, ker živijo na robu revščine. Ostane jim razočaranje, zavist in obup, da nekateri uspejo, oni pa ne.

Tudi kar ponuja Cerkev se mnogim zdi preveč megleno in neoprijemljivo. Zatekajo se v razne sekte in iščejo pomoči v vzhodnih religijah. Morda bo potrebno še več razočaranj, da bodo tudi ti religiozni iskalci na novo slišali evangelij. In ali bodo takrat imeli še dovolj volje in moči, da mu bodo sledili?

Vse ima svojo ceno, tudi Božje kraljestvo. Vere v Kristusa ne moremo prišteti k drugim dobrinam in živeti kot doslej. Vse ostalo se mora pomakniti na drugo mesto. Včasih pa moramo zaradi Kristusa vse zapustiti. Seveda ni treba, da bi se vsak spreobrnjenec vsega odrekel, kot sv. Frančišek Asiški. Toda srce je ustvarjeno za svobodo. Le v svobodi od pohlepa po imetju, želji po uveljavljanju in delanju kariere za vsako ceno… lahko ljubi. Kristjan sproščeno pričakuje, kaj mu bo prinesel jutri. Kajti vemo, da smo poklicani po Božjem načrtu. Bog nas spremlja na naši poti ter nas že v naprej opravičuje. Sodobnikom naj bi bil kristjan izziv in vprašanje: Kako je mogoče, da je ta žena, mož tako sproščen in vesel? Vera se vžge ob veri. Veselje verujočega, ki je odkril zaklad evangelija, je nalezljivo. Veselimo se, da imamo ta največji zaklad življenja. Očistimo ga in spoznajmo njegovo veliko vrednost, občudujmo ga in ga z velikim veseljem prinašajmo tudi drugim. Amen.

 

16. navadna nedelja

Mdr 12,13−19; Rim 8,26−27; Mt 13, 24−43

 

Prilika o ljuljki med pšenico

13,24 Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi.

25 Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.

26 Ko je setev zrasla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka.

27 Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹

28 Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil. ‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹

29 ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice.

30 Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

 

Ločevanje pšenice in ljulke

 

Če bi sklepali iz Jezusovih prilik, bi o njem mislili, da sploh ni bil mizar, kot njegov oče, ampak da je bil kmet ali pastir, ki je večino časa preživel v naravi. Njegovi apostoli so bili pretežno ribiči in tudi to se odraža v njegovem nauku. Mnogo je tudi prilik iz vsakdanjega hišnega življenja. Nikjer v njegovem nauku pa ne zasledimo nič, kar bi ga povezovalo z njegovim poklicem mizarja. Ali se mu je tridesetletno delo priskutilo, da ga ni prav nikjer vključil v svoj nauk, ali je imel večje veselje z obdelovanjem vrta kot z obrtjo? Ne vemo. Morda ni hotel biti učitelj samo za mizarje ali obrtnike. Raje je uporabljal tiste primere, ki so nam vsem blizu. Danes ne živimo več toliko z naravo kot včasih, prilike iz narave pa nas še vedno, vsaj večino, najbolj očarajo in nagovorijo. Narava je odsev svojega stvarnika. Vsem nam je skupna in še danes nam vsem daje hrano, čeprav nas jo večina ne obdeluje več.

V tem času gledamo kako kombajni žanjejo žito in morda ugotavljamo zakaj ni boljše obrodilo, ali zakaj je med žitom toliko plevela. Morda pa gre za bio kmetovanje kot v Jezusovem času. Plevel ima namreč vedno prednost pred kulturo, ker skrbi samo zase, da se razrašča in razmnožuje. Kultura pa daje hrano človeku in tudi drugim živalim. Tako je tudi grešnik, ki egoistično skrbi sam zase, v tem pogledu, v prednosti pred tistim, ki daruje, ustvarja in gradi.

V priliki je gospodar vsejal dobro seme na svoji njivi. Včasih so zemljo pripravljali hlapci sejal pa je gospodar. V priliki je sejalec Bog, njiva pa je svet. Semena predstavljajo nas same. Bog je ustvaril svet dober. Slabo seme pa je vsejal hudič.

Seme raste skupaj z ljulko. Ta plevel ima neko čudno ime. Po eni razlagi je ljuljka tu skupno ime za več poljedelstvu škodljivih rastlin: robido, trnje, plevel itd. (prim. Iz 34,13; Oz 9,6), po drugi pa gre za t. i. »omamno ljuljko« (lat. lolium temulentum), ki je na videz podobna pšenici, a povzroča grenak okus in celo zastrupitev, nekakšno pijanost; ta plevel so Judje sušili in žgali kot kurivo. V začetku je na las podoben pšenici. Ko zraste, pa ga ni mogoče več izruvati, ker se korenine pšenice in plevela med seboj prepletejo in bi uničili oboje.

Ali bi se žena strinjala, da Bog že sedaj kaznuje njenega nevernega, hudobnega in še zapitega moža. Verjetno vseeno ne, ampak bi mu prizanesla. Koliko bolj bo to storil Bog. Če bi vsakega takoj kaznoval, bi s tem hudo prizadel tudi njegove nič krive bližnje. Bog pa daje tudi grešniku čas, da se spreobrne in živi. Zato gospodar svetuje, da se počaka do žetve. Takrat so ločevali rastlino od rastline. Vendar so, kljub temu, morali tudi še pozneje iz pšeničnih zrn odstranjevati temnejša zrna ljulke. Kako težko in zamudno opravilo, koliko časa in potrpežljivosti jim je vzelo. Mi pa bi radi kot gospodarjevi hlapci že tukaj in to kar sami ločili dobro od slabega. Če smo prepričani, da smo mi pšenica in drugi, da so ljulka, smo v veliki zmoti.

Njiva našega življenja ni tako črno bela, kot bi si jo ob priliki lahko, na hitro, predstavljali. Oboje ljulka in pšenica je namreč tudi v nas samih. Oboje smo mi sami in oboje bo raslo do žetve. Dokončno namreč ne moremo izkoreniniti vsega slabega niti iz nas samih ne. Lahko bi naredili samo veliko škode. Bližnje bi presojali in prezirali. Kot frarizeji bi se ukvarjali z odstranjevanjem ljulke, pozabili pa bi, da smo dolžni obroditi zrna dobrote in ljubezni.

Včasih naredi več škode skrb za pravico, kot krivica sama.

Nekoč je nekdo imel velik vrt, ki ga je obdeloval z veliko ljubeznijo in skrbnostjo. Na njem je imel vsakovrstno cvetje in vsakovrstne pridelke. Koleraba, artičoke, paradižnik, buče, fižol, jagode, jajčevci, čebula, česen  …, vse je bilo čudovito in je slovelo daleč naokoli.

Nekega strašnega dne pa se je v vrt priplazil zajec in pojedel nekaj čudovitega pridelka. Vrtnar je poskušal vse, da bi zajca izsledil, vendar zaman. Zato je poprosil kralja za pomoč. »Ne sme se delati škoda in krivca, moje kraljestvo tega ne trpi,« je zarohnel kralj. Takoj naslednjega dne je prihrumel s svojo vojsko. Naprej je vsak vojak dobil pečeno piško in kos šunke. Lov pa se je začel takoj po pojedini. Armada je uspešno, vsaj za tisti dan, pregnala zajca. Škoda, ki jo je pri tem napravila, pa je bila tolikšna, kot je ne bi napravilo sto zajcev v tisoč letih.

Sveto pismo nas uči, da moramo počakati do žetve, da ne bi slučajno s predčasnim pobiranjem ljulke izruvali in prizadeli tudi pšenice. Naša naloga ni ruvanje ljulke, ampak obroditi čim več dobrih sadov. Ne glede na to, če bližnji ni vedno takšen kot mi mislimo, da bi moral biti. Otroci mi pri verouku rečejo: »Gospod kaj pa on? Zakaj pa je on takšen in takšen, zakaj ni storil tega in onega, zakaj on ne bere berila, zakaj njemu ni potrebno streči, hoditi k maši ob delavnikih, k pevskemu zboru …?« »Kaj te briga on. Ti skrbi sam zase, ker boš moral ti sam zase Bogu dajati odgovor zakaj ti nisi boljši.« Če merilo za presojo iščeš pri drugih, boš vedno lahko našel nekoga, ki bo vsaj v kakšni stvari, slabši od tebe. Poboljšanju pa se boš izmikali z izgovorom, naj se najprej on poboljša potem se bom tudi jaz. 

Bližnjega lahko sodimo samo po njegovi zunanjosti. Ne vemo kaj je v bližnjem. Ne koliko so v resnici težki njegovi grehi in niti tega ne vemo, če ne bi bili mi na njegovem mestu, s tako vzgojo in takimi skušnjavami, še slabši.

Na parniku je bila profesorju dodeljena soba z nekim čudnim tipom. Iz nezaupljivosti je prinesel vse svoje dragocenosti v varstvo kapitanu parnika. »Popolnoma vas razumem,« mu je rekel kapitan. »Saj je tudi vaš sostanovalec prinesel svoj denar meni.« Drug drugega sta nezaupljivo in obsojajoče gledala, zato sta si ostala tujca. V nezaupanju ali sumničenju je težko biti z nekom v isti sobi.

Nekoč so v raj sprejeli trgovca, ki je v življenju precej goljufal in kvantal. Po dolgem prigovarjanju ga je Peter vseeno spustil k sebi. Ker je trgovec vedel, da je bil v življenju hudoben, je v raju hotel dokazati, da sovraži hudobneže. Ko je videl, da kdo na zemlji ne dela prav, mu je takoj kaj vrgel na glavo. Ljudje so se Jezusu pritožili in Jezus je trgovcu pojasnil, da od svojega tridesetega leta pohištva ne izdeluje več. Živeti bo moral z opremo, ki mu je še ostala. Bog ima namreč drugačno taktiko. On sovraži hudobijo in ljubi hudobneže. Tudi nam ne preostane drugo, kot da gremo po Jezusovi poti. Z obsojanjem drugih si sami sebi sodimo.

Človeške sodbe so nepopolne, zato jih tudi zgodovina večkrat prevrednoti. Za mnoge velike ljudi so ob njihovi smrti mislili, da so bili hudodelci, kasneje pa so jih razglasili za svetnike in heroje in obratno. Nekatere pokopljemo z največjimi državniškimi častmi, počasi pa po njihovi smrti vedno bolj ugotavljamo kakšni tirani so bili in kako so v resnici narod pahnili v nesrečo. Kaj je v resnici dobro in kaj slabo, se bo pokazalo ob vesoljni sodbi. Sedaj še ne vidimo kaj je v človeku, ker hodimo v veri v Jezusa Kristusa, ki je dal svoje življenje za nas grešnike. Kaj je v človeku dobro in kaj ne prepuščajmo Bogu. On daje tudi slabim čas in svojo ljubezen, da se spreobrnejo in obrodijo dober sad. Poskušajmo tudi mi obroditi zrna dobrote, ljubezni in usmiljenja.

Pristopimo k oltarju z mislijo, da je edina prava in čista pšenica Jezus Kristus, ki se je dal za nas zmleti, da bi tudi mi lahko rasli do polnosti zrelega kristjana. Amen.

14. navadna nedelja

Zah 9,9−10; Rim 8,9.11−13; Mt 11,25−30

 

Pridite k meni in se odpočijte

11,25 Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.

26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.

27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.

29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;

30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

 

Hlapčevanje mesu

 

V zgodovinskem romanu poljskega pisatelja Boleslava Prusa z naslovom Faraon beremo pomenljiv pogovor med egipčanskim princem in duhovnikom. Ves pogovor poteka v času okrog leta 1100 pred našim štetjem, potem, ko je Keopsova piramida stala vsaj že 2000 let.

»Ko zasedem prestol,« je rekel princ, »sezidam še kaj večjega kot je Keopsova piramida«. »Ne zavidaj Keopsi zaradi tega,« je odgovoril duhovnik. »Drugi faraoni so pustili boljša dela: jezera, prekope, ceste, svetišča in šole.« »Ali je mogoče te stvari primerjati s piramidami?« »Gotovo ne,« je hitro odgovoril duhovnik. V mojih očeh in v očeh vsega ljudstva je vsaka piramida velik greh in Keopsova je največji.« »Razvnemaš se,« ga je zavrnil princ. »Nikakor ne. Svoj veliki grob je faraon zidal nad trideset let in sto tisoč ljudi je delalo vsako leto po tri mesece. Kakšna je bila korist tega dela in koga je nasitilo, ozdravilo, obleklo? Vsako leto je zahtevalo deset do dvajset tisoč žrtev. Na Keopsovem grobu leži do pol milijona trupel. In koliko krvi solza in bolečin, kdo jih prešteje? Zato se nikar ne čudi princ, da egiptovski kmet še danes z žalostjo gleda proti zahodu, kjer na obzorju krvave, ali mrakotne stoje trikotne postave piramid. To so priče njegovega jalovega dela in njegovih muk. Pomisli, da bo vedno tako dokler se priče človeškega napuha ne zdrobe v prah. In kdaj bo to? Že dva tisoč let nas strašijo s svojo podobo in še vedno so njihove stene gladke in ogromne napise še vedno lahko dobro beremo.«

Tudi Cerkev je kdaj zidala ogromne stavbe, zanemarjala pa potrebe ubogih. Skrbela le za lastni ugled in dobro počutje, zanemarjala pa duhovne potrebe ljudi h katerim je bila poslana in zaradi katerih je bila  ustanovljena. Cerkev ne more biti večja od svojega ustanovitelja, če nam je On služil, noge umival in dal za nas svoje življenje, smo tudi mi dolžni drug drugemu služiti in se drug drugemu darovati.

Keopsova piramida je bila zidana iz znoja, solza in krvi sužnjev. Cerkev pa se zida na svobodnem vključevanju in darovanju za bližnjega. To pomeni zidati na kamnu, ki je Kristus. Njega so zidarji zavrgli, pa je postal vogelni kamen. Zavrgli so ga zato, ker so hoteli drugačnega kralja. Kralja, ki bo zidal na zatiranju izkoriščanju in trpljenju drugih, ne pa na lastni žrtvi. Iskali so velikega vladarja, ki bo s silo osvobodil njihovo deželo in prinesel blagostanje brez truda. On pa nam je prinesel križ ter to človeško hotenje postavil na glavo. S križem je zakoličil vertikalo in horizontalo našega dela in prizadevanja. Samo v odnosu do te točke vesolja dobi vse naše delo pravo vrednost, pomen in pravi smisel, ali pa ne. Vse delo se pravilno presoja v odnosu do koordinat Kristusovega križa.

Pogovor med princem in duhovnikom se dogaja tudi v naši notranjosti, med našim zemeljskim človekom in našo vestjo. Tudi v našem osebnem življenju se zidajo jalovi spomeniki našega napuha in egoizma. Tudi mi bi raje zidali piramide, kot pa služili bližnjemu. Te piramide so lahko hiše, podjetja, ali pa užitki in strasti. Tudi duhovnik laže obnovi cerkev ali župnišče, kot pa spreobrača in navdušuje za Kristusa. Pri prvem se hitreje nekaj pozna in vidi. Raje se ponašamo z materialnimi dosežki, kot pa v ponižnosti služimo bližnjemu.

Tudi kristjani mislimo, da se je nujno vpreči v jarem tega sveta, da bi nekaj dosegli. Kot da bi bili to dolžni. Apostol Pavel nam pravi, da mesu nismo ničesar dolžni, da je Duh tisti, ki bo obudil tudi naša umrljiva telesa. Telo in vsa dela telesa bodo umrla, ali se bodo uničila. Zato je prav, da dela telesa že sedaj z duhom morimo, da bomo lahko živeli.

Zgodba pravi, da je ob reki živel menih, ki je mladega fanta uvajal v meniško življenje. Ko je mislil, da je fant v svojem poklicu dovolj dozorel, ga je pustil samega in šel dalje.

Mladi menih je imel le eno preprosto meniško oblačilo, ki pa so mu ga neke noči razžrle podgane. Od vaščanov si je izprosil drugega, toda podjetne podgane so mu razžrle tudi tega. Vaščani so mu ponudili mačko. Sedaj pa je moral od vaščanov prositi poleg hrane zase, tudi mleko za mačko. Da bi rešil zadrego si je nabavil kravo. Toda sedaj je moral prositi hrano zase in za kravo, zato je začel kositi travo okrog svoje ute. Pri vsem delu mu skoraj ni imel več časa za molitev, zato je najel delavca. Da bi se delo splačalo, je nabavil še več krav in potem tudi več delavcev ter tudi ženo, da bi vse stvari urejala.

Na koncu, ko je postal najbogatejši in najzaposlenejši človek v vasi, se je vrnil njegov učitelj. Na začudeno vprašanje: »Kaj dela?« je menih odgovoril: »Sveti menih, morda mi ne boš verjel, ampak to je bil edini način, da zadržim svojo obleko.«

Zemlja nas vleče s svojo silo težnosti. Hoče nas vpreči v svoj jarem hlapčevanja. Ste že kdaj tudi vi slišali kakšnega privatnika reči: »Zakonitostim podjetništva se ne da pobegniti, če stalno ne rasteš, te povozijo. Ne morem si pri vsem mojem podjetju privoščiti niti enega dne prosto, niti prostih večerov za svojo družino.« 

Nekoč, ko sem iskal rezervni del za avto v nekem uvoznem podjetju, me je videl znanec in mi hotel pomagati. Vzel si je nekaj časa zame in tudi nekaj časa za probleme mojega avta. Po petnajstih minutah iskanja in preverjanja pa je zaključil: »Sedaj sem zapravil že več časa, kot je vreden rezervni del.« Da mi ne bi zaračunal, sem se hitro zahvalil in odšel. Pomislil sem koliko le more zaslužiti v celem mesecu, če je že sedaj toliko, kot jaz v celem dnevu. Mogoče celo komu drugemu, po kratkem pogovoru, kar reče: »S teboj sem sedaj zapravil že dvajset evrov.« Koliko takega človeka stane žena in koliko ga stanejo otroci. Ni čudno, da si jih ne more privoščit.

Otroke imajo mali, ubogi in ponižni. Ti isti imajo tudi Jezusa in mir v svojih dušah. Drugi pa imajo piramide. Amen.

 

13. navadna nedelja

2 Kor 4,8−11.14−16; Rim 6,3−4.8−11; Mt 10,37−42

 

Kdor ne sprejme svojega križa, ni vreden Kristusa

10,37 Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden.

38 Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.

39 Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«

 

Plačilo

40 »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.

41 Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega.

42 Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«

 

Sprejeti preroka

 

Včasih so rekli kakršni starši, takšni tudi otroci. Največ prestopnikov dejansko izvira iz neurejenih družin. Kljub temu pa to vedno popolnoma ne drži.  

Sposobnost ljudi za ljubezen ni le posledica ljubezni, ki so jo v otroštvu dobivali od svojih staršev, ampak tudi njihovega življe­nja v božji bližini ali v milosti. To je močna sila zunaj njihove zavesti, ki deluje z njihovim sodelovanjem, pa tudi s sodelovanjem drugih ljubečih ljudi, ki niso njihovi starši, in še na druge dodatne načine, ki jih ne razumemo. Mi­lost omogoča ljudem, da prebrodijo travme zaradi ne ljubečih staršev, ali kakršnegakoli greha in se sami dvignejo visoko nad svoje starše.

»Postava pa je nastopila zato, da bi se prestopek pomnožil. Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Težava, ovira ali križ preizkušenemu pomagajo, da se boljše in lepše oblikuje kot drugi, ki je imel vedno vsega v izobilju in mu je bilo vse dovoljeno.

Zakaj se torej le nekateri ljudje duhovno razvijajo in rastejo ne glede na to, kakšne starše so imeli? Mi­lost je na voljo vsem. Seveda nismo vsi za vse enako pripravni, vendar smo vsi pomembni in ljubljeni. Edini odgo­vor, ki ga lahko ponudimo je ta, da se nas večina noče odzvati klicu milo­sti in da raje zavrnemo njeno pomoč. Kristusovo zagotovilo: »Veliko je poklicanih, a malo izbranih,« pove, da Bog kliče skoraj vse, pove pa tudi, da nas je malo, ki smo pripravljeni prisluhniti in slediti temu klicu. Človek postane to po čemer teži in to za kar je odprto njegovo srce. Če sprejmemo preroka, bomo dobili plačilo preroka. Najprej je potrebno sprejeti preroka v nas samih. Kako bomo resnično sprejeli preroka, ki prihaja k nam, če pa ne sprejemamo milosti istega izvora, ki je bila podeljena nam samim. 

Vprašanje se glasi: Zakaj se nas tako malo odloči odzvati se kli­cu milosti? Zakaj se nas večina v resnici upira milosti? Gre za našo lenobo, izvirni greh vztrajanja na mestu, s katerim smo vsi prekleti. Tako kot je milost tisti najvišji vir moči, ki nas potiska, da bi se povzpeli kvišku, pa nas lenoba sili k temu, da se upiramo tej sili, da udobno ostajamo na mestu, kjer smo ali pa, da se celo spustimo k vse manj zahtevnim oblikam življenja. Težko se obvladamo, iskreno ljubimo, du­hovno rastemo, ker je to povezano z umiranjem samemu sebi. Povsem naravno je, da se skušamo izogniti križu.

Večina delavcev se že od vsega začetka svoje službe upira napredovanju. Veliko uslužbencev z nižjimi odgovornostmi si ne želi napredovati na višja mesta. Veliko je inteligentnih, ki kar naprej zavračajo ponudbe, da bi se vpisali v šole, pa čeprav se zdi, da jim njihove intelektualne sposobnosti zagotavljajo uspeh. Če se človek klicu milosti ne odzove je tako, kot bi ostal doma v varnem in udobnem naslanjaču. V začetku misli, da mu bo tam bolje, potem pa se vsega naveliča, začne se dolgočasiti in življenje mu postane vedno bolj prazno. Tako je tudi s človekom, ki se upira božji milosti. Nujno zapade v krizo.

Poziv k milosti je poziv k napredovanju, je poziv k položaju z večjo močjo in od­govornostjo, pa tudi k življenju z večjo odpovedjo.

Zavedaš se božje bližine in čutiš notra­nji mir, ki ga občuti le malo ljudi. Občutiš pa tudi obvezo, da si posrednik božje moči in ljubezni. Poziv k milosti pomeni življenje, polno naporov, skrbi za druge ljudi in služenje le tem. To je poziv iz našega duhovnega otroštva v odraslost, klic naj bomo starši človeštvu.

Tu gre za mnoge naše poklicanosti k delu za božje kraljestvo. Ne samo služenje Cerkvi s petjem, branjem beril, vodenjem raznih skupin, izražanjem svojih doživetji in izpostavljanjem svojih stališč javni presoji in tudi kritiki …, ampak tudi za izpostavljanje kritiki in mučeništvu vsega našega življenja in delovanja.

Hvala Bogu za take ljudi, ki so tega sposobni in Bog nam pomagaj, da bi jim bili podobni, da bi stali na njihovi strani, da bi jih sprejemali in zanje molili. Pri tem naj nam pomaga tudi naslednja molitev nekega laika, ki nas uči kako naj sprejemamo preroke: 

»Gospod, najprej se Ti zahvalim, da so ti možje sprejeli tvoj klic, vzeli popotno palico in šli na pot za teboj v dušno pastirstvo. Če bi bili slučajno raje izbrali copate, eno sopotnico in eno ognjišče; kaj bi bilo z nami?

Zahvalim se ti, Gospod, da si jim dal toliko poguma in požrtvovalnosti. Samo po njiho­vi zaslugi se moremo hraniti s Kruhom življenja, si ustvarjati trdna domača ognjišča, si očiščevati duše in zaspati v božjem miru.

Hvala Ti, Gospod, tudi za napake naših duhovnikov. Popolni ljudje težko prenašajo sla­bosti drugih. Ljudje, ki so zmeraj zdravi zaničujejo tiste, ki so šibkega zdravja in bolehni. Ti, Gospod, vidiš več kot mi.

In sedaj te prosim ,Gospod, za službo naših duhovnikov, posebno za tiste, ki so v dušnem pastirstvu. Daj, Gospod, da bodo imeli tudi uspehe, kakšnih zmagoslavij pa ne. Če bodo imeli neuspehe, naj ne obupajo. Tvoje kraljestvo ni v uspešnosti, niti v ne­uspehih, marveč v ljubezni. Ohrani naše duhovnike v svoji ljubezni.

Naši duhovniki so pravo čudo. Morajo biti pedagogi za otroke, izvedenci za družinska vprašanja, izkušeni psihologi mladih, prave skrinje znanosti in izkušenj v spovednici. Pozabil sem, da morajo na cesti pozdravljati vse brez razlike. Pozabil sem, da se mora­jo vedno smehljati, ko koga sprejmejo, tudi če v njih srcu besni vihar in so utrujeni. Pozabil sem, da morajo biti vsako nedeljo odlični govorniki, pevci, včasih tudi orga­nisti, med tednom pa večkrat še električisti, mizarji, slikarji, mehaniki in še drugo. Daj nam, Gospod, da bomo te »specialiste za vse« sodili vsaj z malo dobrohotnosti. Daj nam, da bomo vendarle razumeli, da je dobro če naš župnik obvlada od 14 specialnosti vsaj 7 ali tudi 3. Ostale smo namreč dolžni opraviti mi.

Gospod, še to sem te hotel prositi, daj, da bi imeli malo več usmiljenja do naših duhov­nikov v mislih, posebno pa v besedah.

Če je moj župnik zelo dober vzgojitelj otrok, daj, da ne bom iz tega sklepal, da je nje­gova vera otročja.

Daj mi, Gospod, da bom znal odpuščati njegovo nepotrpežljivost in napake. Da bi razumel, da imam jaz samo enega župnika s katerim moram potrpeti, on pa ima na plečih vse župljane.

Daj ,Gospod še to, da bi naš župnik kdaj doživel tolažbo, da ni sam in da ga ne obdaja samo brezbrižnost in sovraštvo.

In končno, Gospod, daj mi, da bom v molitvi za duhovnike vztrajal. Brez dvoma bo to zame največja milost in za duhovnike najbolj koristna stvar. Amen.«

 

 

12. navadna nedelja

Jer 20,10−3; Rim 5,12−15; Mt 10,26−33

 

Koga se moramo bati

10,26 »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.

27 Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah.

28 Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!

29 Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta.

30 Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.

31 Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«

 

Priznajmo Kristusa pred ljudmi

32 »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.

33 Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

 

Ljubezen prežene strah

 

Ali ste že koga slišali reči: »Ko sem bil mlad je bilo življenje lepo, logično, zdravo in srečno …« Ob poslušanju današnje božje besede bi lahko rekli, da je bilo tudi varno. Človek se je v varstvu družine, ki je obsegala tudi strice, tete, dedka, babico, lahko tudi celo vas, pa še koga, počutil člana velike in močne ustanove, ki mu bo lahko vedno pomagala.

Danes je drugače. Sodobni človek je rahlo zavezan, največkrat samo eni osebi, ali pa je celo sam. V ozadju te zveze ni družbe, sorodnikov pogosto tudi ne Boga. Povezujejo ga samo čustva in praktične koristi, ki se seveda spreminjajo. Tudi moralni zakoni brez Boga mu ne morejo pomagati, ker se jih ne drži. Za nekoga so sprejemljivi, za drugega pa ne, lahko jih danes sprejeme, jutri pa, ko ga začno ovirati, jih zavrže in nihče se nima pravice vznemirjati in pritoževati, to je namreč pridobitev sodobne družbe.

Bojimo se, tudi danes, svojega krščanskega prepričanja in življenja v skladu z njim. Mislimo, da je vera intimna stvar in z njo nočemo sebe in drugih spravljati v zadrego. Prav zato je Jezus rekel: »Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33). Tudi če imamo dobro službo in veliko plačo smo ob stečaju lahko že jutri na cesti in brez vsega. Nevarnosti, ki se jih bojimo pa so tudi na cesti, doma pred tatovi, boleznimi in končno bo prišla starost … Koliko strahov imamo, če zaupamo sami vase. Nobena zavarovalnica nam jih ne more odpraviti. Nobeno premoženje ni dovolj veliko, da ga ne bi mogli izgubiti. Na nič in na nobenega se ne moreš popolnoma zanesti. Današnji človek je človek strahov. Še nikoli v zgodovini jih ni doživljal tako od blizu kot danes. Sodobni, uspešen človek se počuti nebogljenega in nemočnega, kot poje pesem Beathlesov Help. To ni otroški strah, ampak je strah odraslega človeka, ki je prevzel vse stvari v svoje roke, pa jim ni kos. Stvari ga ogrožajo, onesrečujejo, osamljajo in gredo, kljub vsemu, svojo pot. Sedaj človek prosi pomoči.

Poslušajmo kaj pravi pesem: »Ko sem bil mlajši, mnogo mlajši kot danes, nisem nikoli in nikjer potreboval nikogaršnjo pomoč. Toda ti dnevi so minili in sedaj nisem več tako samozavesten. Sedaj sem si premislil odprl sem svoja vrata. Pomagaj mi, če moreš, strašno se počutim potrtega. Cenil bi tvojo bližino. Moje življenje se je tako spremenilo. Moja neodvisnost je izginila, počutim se tako negotovega. Vem, da te potrebujem bolj kot kdajkoli prej. Pomagaj mi, če moreš, potrtega se počutim in cenil bi tvojo bližino. Pomagaj mi, postavi me zopet na trdna tla.« Ta pesem lahko govori o potrebi po bližnjem, lahko pa bi tudi o potrebi po Bogu.

Človeka je strah, ker se je odtujil Bogu in bližnjemu. V zadnjem času nismo zavrgli samo morale in Cerkve kot zadnje ustanove na katero bi se lahko zanesli, ampak tudi vsako politično, pravno in ekonomsko ureditev. Vse je samo stvar dogovora in se lahko glede na trenutno večino in interese, tudi mimo naše volje, spremeni. Človek ne gleda več na dobro zunaj sebe, torej na dobro samo na sebi, na Boga, na Resnico, ampak ga zanima samo to, kar je dobro zanj. Tako se je v zadnjem času še bolj izoblikovala vladavina osebnih interesov, to pa je konec koncev vladavina denarja. Sveto pismo ga imenuje mamon in je postavljen v direktno nasprotje z Bogom. »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24). Sodobni človek poskuša živeti to dvojnost, da zaupa malo Bogu, malo človeku, malo pa denarju, vendar to ne gre. Potem zaupa samo še sebi in denarju, nazadnje nikomur več. Če nikomur ne zaupaš, te nihče ne more prevarati in razočarati. Toda, če nikomur ne zaupaš, te to neizogibno pripelje v osamo in strah. Ta pa vodi celo v fizične bolezni.

Dr. Marilyn iz Clevelanda in dr. Hirsch iz Cincinnatija v ZDA sta dokazala, da v enajstih primerih od petnajstih, močan strah povzroči smrt, čeprav ni nobene fizične osnove za tak izid. Močan strah povzroči umiranje srčnih celic, zdravniki to imenujejo miofibrilska degradacija in je poznana iz živalskega sveta, ko se živali žrtve ne morejo izogniti gotove smrti pred svojimi plenilci. Jezus nam pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« (Mt 10,28).

Strah lahko uničuje naše telo in našo dušo. Ljudje, ki se bojijo niso srečni in prej umrjejo, ker je človek ustvarjen za vero, upanje in ljubezen, ne za strah. Strahov je toliko, kolikor je situacij in ljudi. Lahko se bojimo izgubiti denar, lahko zdravje, lahko sočloveka, lahko Boga. Ta zadnji strah pa je malo drugačen.

Nekega duhovnika so opozorili: »Gospod pazite, pazite, kaj boste rekli, kajti kralj je tukaj.« Duhovnik pa jim je odgovoril: »Gospod pazi, pazi, pazi, kaj boš rekel, kajti Bog je tukaj.« Če človek živi pošteno z Bogom in v Bogu se nima česa bati. In o tem strahu nasproti Bogu govori tudi sveto pismo ko pravi: »Strah GOSPODOV je začetek znanja, modrost in vzgojo zaničujejo bedaki« (Prg 1,7). Tudi zadnji dar Svetega Duha je strah božji. To ni strah, da bi se nam samim kaj ne zgodilo, ampak da bi izgubili Boga, da bi se proti njemu ne pregrešili. To ni strah zaradi kazni, ampak zaradi ljubezni do Boga. Popolna ljubezen prežene strah, zato se tudi ta strah pred izgubo zaradi ljubezni, spreminja v zaupanje.

Kaj pa, če bom vseeno vse izgubil? Evangelij je vesela novica, ki nam pravi, da bomo prav takrat vse dobili. »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). Isto nam govorijo tudi blagri in današnji evangelij. Življenje je možno zato, ker je Bog nad nami. On pozna in usmerja, klub naši svobodi, vsako malenkost našega življenja. Zato ni nič brez veze, za manj, ali brez izhoda. Na Boga se lahko vedno v vsaki najmanjši stvari popolnoma zanesemo. On bo storil tako, da bo za nas najbolje.

Brez Boga, ki nas bi spremljal in vodil skozi življenje smo prepuščeni na milost in nemilost črnim scenarijem. Malenkosti ne pomenijo več nič, zato je večino življenja brez veze, lahko bi ga zanemarili in ga prav zaradi tega zanemarjamo. Stalno pa smo v strahu pred tisto usodno in enkratno kombinacijo, ki nam bo prinesla srečo ali pa nas bo usodno pokopala.

Jezus nam pravi, da je z nami in da spremlja vsak naš še tako nepomemben trenutek življenja. Kako prijeten je občutek, če se lahko kot otrok prepustiš njegovi ljubeči skrbnosti in previdnosti, da te objame kot topel vetrič ali kot osvežujoči morski val, da lahko pozabiš na vse strahove in skrbi. V očenašu bomo molili: »Zgodi se tvoja volja.« Bodimo prepričani, da je to za nas najboljše. Amen.

11. navadna nedelja

2 Mz 19,2−6; Rim 5,6−11; Mt 9,36−38; 10,1−8

 

Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere

9,36 Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.

37 Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.

38 Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

 

Jezus pošlje dvanajstere

10,1 Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.

2 Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez;

3 Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; 4 Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

 

Naročila dvanajsterim

5 Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto!

6 Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.

7 Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹

8 Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.

 

Čas žetve

 

Jezus je rekel: »Žetev je velika delavcev pa je malo.« Tisti, ki imate vrtove in pridelujete »bio« hrano, kot so jo v Jezusovem času, bi verjetno to povedali ravno obratno: »Plevela je veliko, žetve – sadov pa je malo.« Danes se nam v resnici zdi, da ni nobenih duhovnih sadov. Jezus pa pravi, da je bogata žetev, ker hoče povedati, da je sedaj ugoden čas, ko je samo potrebno pobrati bogate sadove. Velika žetev je žetev njegovih milosti, ki jih je zaslužil s svojo smrtjo na križu. Zato pravi: »Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud«( Jn 4,38). On se je trudil vse do smrti na križu. Kako žalostno je, če je človek tako len in nezainteresiran, da se mu ne ljubi pobrati niti sadov. Tako se je včasih dogajalo na državnih posestvih. Medtem, ko smo mi vsak klas ali celo košček klasa pobrali s tal, so jih tam pustili za hrano raznim živalim: podganam, mišim, voluharjem, vranam, ki so se zato do onemoglosti razmnoževali. Ostalo zrnje pa je v zemlji zgnilo. Ko smo hodili mimo nam je oče rekel: »Poglejte kaj delajo s hrano, po svetu pa toliko ljudi umira od lakote.«

Če ne oznanjamo Jezusa in ne delimo ljudem njegovih zakramentov smo podobni malomarnim delavcem, ki ne poberejo pridelka, ampak ga pustijo gniti na polju.

V Jezusovem času je bilo veliko ljudi brez dela, v času žetve pa jih je primanjkovalo. Žetev so opravljali povsem ročno in so potrebovali veliko delavcev, da so lahko dovolj hitro spravili zrnje na varno pred vetrovi in nevihtami, ki bi ga lahko razsuli po tleh. Ves čas po Jezusovi smrti na križu je čas žetve in ves čas primanjkuje delavcev. Vsi ljudje vseh časov bi lahko bili deležni Jezusovih milosti, ker pa ga še ne poznajo, milosti ostanejo neizkoriščene in ne morejo oplemenititi njihovih življenj. Živijo in umirajo ne da bi se srečali z Jezusom. Ne moremo samo gledati in stati križem rok. Dostikrat se celo od kristjanov sliši: »Zakaj je Cerkev taka in taka, zakaj ne stori tega in onega?« Ti, ki tako govorijo, pa ne vedo, da so prav oni Cerkev in da so tudi oni sami dolžni to delati. Jezus je rekel: »Zastonj ste prejeli in zastonj dajajte.« In zopet: »Komur so veliko dali, bodo od njega še več terjali.« Mi kristjani smo veliko prejeli in dolžni smo to posredovati naprej, sicer postanemo gnila in smrdeča mlakuža, ki samo sprejema čisto in žuborečo vodo, sama pa jo nikomur več ne posreduje naprej.  

Bog je zaupal Izraelu duhovniško poslanstvo, po­sredniško nalogo, ko je določil, da naj bi po njem prišla vera in zveličanje za vse človeštvo. V Novi zavezi je ta naloga prešla na Cerkev, na novo božje ljudstvo. To je dolžnost vsakega krist­jana, kajti s krstom se zaveže ne samo, da bo živel po veri in po milosti, ki jo je prejel, ampak da jo bo tudi širil okoli sebe in z njo bogatil svet. »Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, ljudstvo, določeno za božjo last, da bi oznanjali slavna dela« (1 Pt 2,9), piše Peter prvim kristjanom in skoraj dobesedno ponavlja, kar je Bog govoril Izraelcem v stari zavezi.

Slovenska sinoda je leta 2001. poskušala pravilno ovrednotiti vlogo laikov. Že člane sinodalnega zbora, vsaj na drugem zasedanju, smo izbirali tako, da je bilo med njimi vsaj pol laikov in tudi ustrezno število žensk. Končno besedilo pa izraža prav to, kar je poudarjal apostol Peter, da smo vsi odgovorni za rast božjega kraljestva med nami. Vsi smo poklicani, da se po Jezusovem zgledu in njegovi pomoči darujemo za bližnje z oznanjevanjem in dobrodelnostjo.

Poleg tega kraljevega duhovstva, ki obvezuje vse kristjane, je Kristus ustanovil še drugo službeno duhovstvo, kateremu je še na prav poseben način zaupal učiteljsko in zakramentalno službo. Prvi korak v tej smeri je storil, ko je izbral in razposlal dvanajstere. »Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 10,1). Jezus jim izroči svoje poslanstvo in svojo oblast. Kakor On mo­rajo oznanjati, da »se je približalo nebeško kraljestvo«. Kakor On naj resničnost svojih besed podpirajo s čudeži, to je, s spreminjanjem življenja na boljše. Kakor On morajo oznanjati odrešenje »izgubljenim ovcam hiše Izraelo­ve«. To ne pomeni, da so drugi narodi izključeni, ampak izraža, kako je Bog zvest svoji izbiri. Ker je Izraela izvolil za svoje posebno duhovsko ljudstvo, mu zdaj ponuja prvine svojega odrešenja; če jih Izrael ne bo sprejel, bo to zgolj njegova krivda. Apostoli in prvi kristjani so bili Judje, ko pa je oznanjevanje med njimi zašlo v slepo ulico, so se oznanjevalci obrnili k poganom. Spomnili so se tudi Jezusovih besed: »Pojdite in učite vse narode …!«

Nad tem se velja zamisliti. Vsaka izvolitev je vedno sad božje pobude. Ne Izraelci ne dvanajsteri niso bili izvoljeni zaradi oseb­nega zasluženja, ampak ker je Bog tako hotel. »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil« (Jn 15,16). Taka nezaslužena izbira prinaša s seboj veliko odgovornost. Srce nas boli, ko beremo seznam dvanajsterih, ki se konča z: »in Juda Iškarijot, ki ga je izdal«.  Samo za apostola Janeza se iz evangelijev ne da razbrati, da bi ga kaj polomil. Pri vseh drugih so opisani tudi njihovi grehi. Mogoče jih Janez res ni imel, mogoče pa jih niso zapisali, ker je Janez po Jezusovi smrti še dolgo živel, kot živa priča in bi bilo nespoštljivo o njem pisati in pripovedovati kaj slabega. Vsi drugi so svoje učenje že prej oprali z mučeniško krvjo.

Če je Bog zvest svoji izbiri tako, da je Izrael navzlic vsej svoji krivdi, ostal za zmeraj izvoljeni narod in da Juda kljub svojim izdajalskim naklepom ni bil izključen z apostolskega zbora, je več kot jasno, da božji klic terja skrajno zvestobo. Tisti, ki so danes poklicani, so še veliko bolj odgovorni, kakor pa nekdanji Izrael, kajti njihovo duhovništvo temelji na duhovništvu Jezusa Kristusa, edinega pravega duhovnika, ki je žrtvoval samega sebe za zveličanje sveta. V drugem berilu smo slišali: »Če smo se z Bogom spravili po smrti njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, bomo mnogo bolj, odkar smo se spravili, rešeni po njegovem življenju« (Rim 5,10). Torej če smo bili izbrani in opravičeni, ko smo bili še grešniki, smemo upati, da bomo še mnogo bolj sedaj, ko se trudimo, da mu sledimo, dosegli opravičenje. Kristus je edini pravi duhovnik, on je izvor milosti in moči za vsakega, ki hoče delati na njegovi žetvi. Amen.

Nedelja Svete Trojice

2 Mz 34,4−9; 2 Kor 13,11−13; Jn 3,16−21

 

3,16 Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.

18 Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega     Božjega Sina.

19 Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna.

20 Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela.

21 Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

 

Obsijani z lučjo ljubezni

 

Sveta Trojica, katere praznik danes obhajamo, je prevelik zalogaj za človeško logiko. Ob tem prazniku smo dolžni na eni strani priznati, da ne zmoremo vsega razumeti, po drugi strani pa smo dolžni iskati in se poglabljati. Če že imamo ta praznik v cerkvenem letu, potem ima tudi svoje sporočilo. In kaj je njegovo sporočilo? Praznik Svete Trojice je praznik treh oseb v popolni edinosti. Bog ni nek samotar, ki sam prebiva in sam sebi zadostuje. Ne, Bog je razodevajoča ljubezen in najprej se ta uresničuje v njem samem in potem prehaja na ljudi, ki smo ustvarjeni po njegovi podobi.

Neka učiteljica je poskušal s pozitivno motivacijo otroke spodbuditi k delavnosti. Vsakega posebej je poklicala pred tablo in namesto, da bi ga spraševala, mu je povedala kako nekaj posebnega je. Najprej je naštela njegove dobre lastnosti, nato pa mu je na prsi pripela trak z napisom: Sem nekaj posebnega. Ko je videla kako pozitiven učinek je imelo to na njen razred, je vsakemu učencu dala tri trakove, ki jih je moral z obrazložitvijo razdeliti naprej in si pri tem skrbno zapisovati odzive. Eden od fantov je nesel svoje tri trakove uslužbencu v bližnjem podjetju, ki ga je navdušil za poklic na katerega se je sedaj pripravljal. Povedal mu je kako mu je hvaležen in ga odlikoval s trakom posebnosti. Uslužbenec je s trakom odlikoval svojega šefa in mu priznal, da ga v resnici občuduje v njegovi ustvarjalnosti. En trak mu je pripel na prsi, drugega mu je dal v roko, da ga izroči nekomu, ki mu veliko pomeni. Šef je bil presrečen in je razmišljal koga naj odlikuje, komu bi moral povedati, da je nekaj posebnega. Domov grede se je spolnil na svojega štirinajstletnega sina. Razložil mu je dogodek v službi in mu rekel, da hoče s tem trakom posebnosti odlikovati prav njega. »Moji dnevi so polni zmešnjave in ko se vrnem domov se ti ne posvečam dovolj. Včasih vpijem nate, da imaš slabe ocene, da ne pospravljaš sobe, nocoj pa ti želim povedati, da mi veliko pomeniš. Poleg tvoje matere si v mojem življenju najpomembnejši. Krasen otrok si in rad te imam!«

Presenečeni deček je začel hlipati in ni mogel nehati. Tresel se je po vsem telesu. Pogledal je očeta in skozi solze izjavil: »Nameraval sem narediti samomor, ker nisem vedel, da me imaš rad. Zdaj mi tega ne bo treba.«

Zgodba govori o razširjanju ljubezni med ljudmi. To razraščanje ljubezni pa je samo nadaljevanje tistega, kar se od vekomaj dogaja v Bogu in kar se je razodelo v zgodovin. Bog Oče je svet ustvaril – nam podaril življenje, Sin ga je odrešil – nam podaril odrešenje, Sveti Duh nas navdihuje, da tudi nam pridejo na misel podobna dejanja, ki v svetu širijo občestvo ljubezni. 

Človek je ustvarjen po božji podobi in Bog mu je že pred grehom rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomočnico, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18). Človeška oseba se oblikuje v odnosu do drugega. Ne predvsem, ko v odnosu z drugimi zadovoljujemo svoje potrebe, ampak ko bližnjemu omogočimo izpolnitev njegovih. V odnosu je potrebno prostovoljno, sporazumno; kdaj se zgodi lahko tudi celo prisiljeno; preraščati lastne predstave, cilje, ugodnosti … v korist bližnjega. To v praksi pomeni drugemu prisluhniti, drugega sprejeti, kot osebo, mu pomagati k polnejšem življenju in mu pustiti, da tudi nas same preoblikuje. Skupaj z njim iskati ljubezen in resnico.

Osnova za naše preoblikovanje pa ni samo drugi, niti nisem potem še jaz sam ali moje vizije, ampak je še Bog, ki je nad nami in nas vodi. »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ›... saj smo po rodu iz Njega‹« (Apd 17,28). On je tista osnova, skupni imenovalec nas vseh, ki omogoča medsebojno srečevanje in nam pomaga, da v srečevanju ne pride do konflikta, ampak do sreče. Srečevanje oseb naj bi vodilo v srečo.

Osebni nagovor in sprejetje osebe v njenih resničnih potrebah je v Jezusovem evangeliju vedno pred postavo (pred zakoni, teorijami, pravili). Zato je vsak poklican, da naredi mnogo več, kot od njega zahteva ta svet (to je postava, država, bližnji …).

Stara zaveza prikazuje Boga kot nespremenljivega in večnega. On je središče in stabilna točka vsega vesolja. Evangelist Janez pa postavlja poudarek na notranjo energijo Boga, ki prihaja k človeku in se mu želi razodeti in mu želi služiti. Problem resnice v Janezovem evangeliju zavzema osrednje mesto. Lepo se nam razgrne v prizoru s Pilatom, ki predstavlja moč in zakone tega sveta, ko leta vpraša Jezusa: »Kaj je resnica?« (Jn 18,38). Jezus stalno ponavlja, da je Bog resnica. Nikoli noče reči, da je Bog resničen, iskren, dober …, ampak da je izvor vsega tega. Zato pošilja svojega Sina, da bi tudi človek to Resnico dosegel. Človek se je namreč v vsej svoji zgodovini od Boga oddaljeval, Bog pa hoče zablodele ljudi po Jezusu Kristusu pripeljati nazaj k sebi. To božje dejanje ni bilo posledica pravičnosti, kot jo običajno mi pojmujemo, ampak zastonjskega božjega usmiljenja in ljubezni. Božja pravičnost (usmiljenje in dobrota) ni dirigirana ali zaukazana od Boga višjega bitja ali pravila, ampak je izraz Boga samega. Bog pravičnost daleč prekaša in prehiteva z ljubeznijo.

Človeški zakoni ne morejo biti nikoli popolnoma pravični in zato tudi ne resnični, toda božja ljubezen, ki jo lahko človek posnema in ji prisluhne v konkretni poklicanosti prekaša tako človeške zakone kot iz njih izvirajočo pravičnost.

Evangelist Janez se pridružuje grškemu mnenju, da je resnica, v današnjem evangeliju imenovana tudi luč, v nasprotju s svetom, ki je pod vplivom hudiča. Od njega pa se razlikuje, ker je grška resnica samo pojem − merilo, ki ne učinkuje, kvečjemu presoja in človek s pomočjo nega še obsoja, Bog pa po smrti svojega Sina svet rešuje. »Janezov Bog« je Bog živih, ker je izvor stvaritelj življenja in ker v njem vsi živimo in smo. V njem lahko najdemo pravo in tudi večno življenje.

Običajno po naravi iščemo ljubezen, dobroto in resnico. Vse to pa je v Bogu, zato svojih želja na zemlji ne moremo nikoli potešiti, to nam je obljubljeno za večnost. »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,12 −13).

In kaj je tisto zrcalo v katerem lahko gledamo, vsaj nejasno, v božje obličje? To ni neka slika, kip, ali pojem, ampak je, poleg razodetega Boga, naš bližnji. Tukaj nam je dan v pomoč, da nas počlovečuje in nam s svojo drugačnostjo pomaga v osebni rasti. Bližnji s svojo prisotnostjo omejuje našo svobodo. Tako nas postavi pred odločitev ali naj ga sprejmemo ali zavržemo. Oboje lahko storimo ne glede na zakone in naše potrebe. Dolžni pa smo storiti ali eno ali drugo, ker smo od Boga poklicani k ljubezni. Merilo za odločitev torej ne prihaja od nas samih ali od zunaj, od sveta, ampak od zgoraj od Boga.

Skušnjave imamo, da bližnjega in božji glas zavržemo, ker smo po izvirnem grehu ranjeni. Nihče ni imun na temo sveta. Čeprav so lahko tudi naša dela hudobna pa kljub temu in ravno zaradi tega prihajamo k luči, k evharističnemu Jezusu, da nas razsvetli in ožari s svojim ognjem ljubezni, da bomo po njegovem zgledu in njegovem naročilu luč sveta. Amen.

 

 

Binkošti

Apd 2,1−11; 1 Kor 12,3−7.12−13 Jn 20,19−23

 

Jezus se prikaže učencem

20,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!

23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

 

Binkošti

 

Leta 361 je v Rimu zavladal cesar Julijan Odpadnik. Takrat je bil star dobrih devetindvajset let. Čeprav so ga vzgajali krščansko, je bil prežet s poganstvom in navdušen nad klasično izobrazbo. Kakor hitro je prigrabil oblast, se je odpovedal krščanstvu in ga začel preganjati. Napisal je »Tri knjige zoper Galilejca«, kot je porogljivo imenoval Kristusa.

Za svoj trideseti rojstni dan je priredil velike slovesnosti in zabave v Efezu. Povabil je tudi znamenitega igralca Porfirija, da bi ga razveseljeval z zasmehovanjem krščanskih obredov. Najprej je oponašal kristjane, kako molijo. Spakoval se je, zvijal in izbuljenih oči izgovarjal nerazumljive besede. Ker je cesarju in njegovim prilizoval­cem to ugajalo, je pokazal, kako kristjani berejo svete knjige. Vzel je nekakšno zmečkano cunjo, jo zvil v zvitek ter odvijal govoreč: »Huk, muk, luk; bugus, dugus, ludus, dudus ...« in podobne nesmiselne besede. Drhal je pokala od smeha.

Sedaj bo Porfirij pokazal, kako se kristjani krščujejo je vzkliknil cesar in štirje krepki hlapci ter nekaj sužnjev so prinesli na oder široko kamnito krstilnico v obliki križa in jo napolnili z vodo. Porfirij se je odel z nekakšnim belim platnom, stopil na oder in se začel z zahodne strani potapljati v vodo. Slovesno je izgovoril: »Iz mraka neznanja in praznoverja vstopa v blagoslovljeno vodo pogan Porfirij in umira staremu življenju in svetu.« Igralec se je potopil v vodo in ostal v njej kake pol minute. Ko se je vzdigoval iz vode je izgovarjal, tokrat čisto resno: »Krščuje se božji hlapec Porfirij v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!« Izstopil je na vzhodni strani bazena in dejal: »Amen.«

Navzoči so naenkrat obmolknili. Dojeli so, da to ni več šala, ampak resnica. »Presvetli Julijan, gospodar rimskega cesarstva,« ogovori cesarja, »z božjo pomočjo sem se krstil pred tvojimi očmi.« »Kaj bledeš, Porfirij? Kje imaš duhovnike?« je začudeno in nejevoljno vpraša cesar.

»Kristjani pravijo, da Duh veje, koder hoče. On me je razsvetlil, ko sem hodil skozi to vodo. Izšel sem kot drug človek. Nikoli več se ne bom posmehoval Bogu ali žalil človeka, ker zdaj živim življenje Odrešenika sveta. On mi je odpustil grehe in me zveličal. On tudi tebe cesar in vse vas poziva: Zapustite staro življenje in se spreobrnite h Kristusu! On je resnično Vsemogočni.«

Po teh nepričakovanih besedah je cesar začel spreminjati barve in jezno ukazal hlapcem, naj vklenejo Porfirija in ga vržejo v ječo. Porfirija so dolgo in kruto mučili. Zahtevali so od njega, da se odpove Kristusu in krščanski veri. Obljubljali so mu velike nagrade, če se bo še nadalje posmehoval kristjanom, toda mož je pogumno odgovarjal: »Nisem jaz pristopil h Kristusu. On je pristopil k meni v tisti krstilnici pred cesarjem. Predrugačil me je sredi norčevanja. Ne morem se vrniti k temu življenju.« Mučili so ga, na koncu pa so mu z mečem odsekali glavo. To se je zgodilo 28. septembra 361. Leta 363 pa se je odpadnik Julijan vojskoval zoper Perzijce, kjer je bil smrtno ranjen. Umirajoč se je spomnil Kristusa, zgrabil kri, ki mu je vrela iz srčne rane, in jo vrgel proti nebu rekoč: »Zmagal si, Galilejec!« (A. Birviš, Kako je Porfirije obmanuo Julijana, Ilustrovana politika 2. X. 1990).

Sveti Duh deluje nepričakovano. Preseneti nas lahko tam, kjer najmanj mislimo in nam podeli svoje darove popolnoma nezasluženo. Po drugi strani pa moramo, kakor nam naroča božja beseda, zanj prosti in ne samo čakati, da se nas bo usmilil.

Delati v skladu z navdihi Svetega Duha ni samo stvar izbire ali ne izbire, ampak je celo nuja zaradi več razlogov:

  1. Delovanje v skladu s Svetim Duhom je potrebno celo za naše telesno zdravje. Duh je, ki oživlja naše telo. Če je nekaj narobe na duhovnem področju se to odraža tudi na našem telesu in obratno.
  2. Če bomo delali v skladu z navdihi Svetega Duha bo svet okoli nas postajal vedno boljši. Vsi skupaj bomo postajali oaze novega življenja. V nasprotnem primeru pa nas čaka trpljenje in samouničenje. Zahodno evropska kultura je danes, bolj kot kdajkoli prej, postavljena prav pred to izbiro. Ali bo v skladu z božjim duhom služila novemu življenju ali pa bo propadla.
  3. Delovati v skladu z navdihi Svetega Duha je potrebno tudi zaradi naše večne sreče. Greh proti Svetemu duhu se ne bo odpustil ne na tem ne na onem svetu.

John Davison Rockefeller se je s svojo pridnostjo dokopal do velikanskega bogastva in postal multi milijo­nar. Triinštirideset leten je postal lastnik največjega trgovskega podjetja na svetu in prvi dolarski milijarder. Toda bogastvo mu je ugonobilo srečo in ga oropalo zdravja. Zgledal je kot mumija. Njegovi tedenski dohodki so presegali milijon dolarjev, vendar je bilo njegovo zdravje tako slabo, da je lahko užival le suh prepečenec in mleko. Večkrat se je pripetilo, da je iz hlepenja po večjem dobičku posameznike neusmiljeno porinil v revščino. Mnogi so ga sovražili, zato so njegovo sliko obesili na vislice. Čeprav so ga telesni stražarji obdajali noč in dan, ga je vseeno mučila nespečnost. Triinpetdeset leten je dajal na zunaj videz bednega starca. Neke noči mu je Sveti Duh navdihnil izredno spoznanje. Dojel je, da niti enega dolarja ne bo mogel odnesti na drugi svet. Prvič v svojem življenju je zdaj razumel, da namen denarja ni v tem, da bi si ga posamezniki kopičili. Začenši z naslednjim dnem je začel svoje velikansko premoženje uporabljati v korist drugih.

Leta 1901 je ustanovil ROCKEFELLERJEV SKLAD za zdravstvene in naravo­slovne raziskave v New Yorku. Svoje velikansko bogastvo je začel uporabljati v prid vseučilišč, bolnic, misijonskih družb in sto tisočev revnih ljudi. Njegovi gmotni podpori se imamo zahvaliti za odkritje penicilina. Toda njegova dobrodelna dejavnost ni koristila le mnogim drugim, najprej je John Rockefeller, ta najbogatejši človek na svetu, opazil blagodejno delovanje dobrodelnosti na svoji koži. Kar nekam pomladil se je in v miru in zadovoljnosti dočakal kar 98 let. Ljubezen je osmislila njegovo življenje.

Do resnice se je Rockefeller dokopal šele čez pol stoletja življenja, ko je že skoraj postal žrtev malikovanja gmotnih dobrin. Zato je znal izgovoriti prekrasne besede, ko se mu je poslanstvo nekega mesta prišlo zahvalit za njegovo darilo. »Pečajmo se z zadevami višjega življenjskega reda. Prizadevajmo si pomagati soljudem tam, kjer moremo, kjer je potrebno. Obrodimo sadove Duha in življenje bo postalo lepše.«

Sveti Duh spodbuja ljudi k dobremu s svojimi zveličavnimi navdihi. Na prihod Svetega Duha so se apostoli pripravljali z molitvijo. Drugi se trudijo z dobrimi deli v istem duhu in na ta način prejemajo dar Svetega Duha. Zopet nekateri se trudijo z oznanjevanjem in se na ta način posvečujejo. Vsaka zgodba, s srečnim koncem, je zgodba Svetega Duha. Pustimo Svetemu Duhu, da jo napiše tudi v našem življenju. Amen.

7. velikonočna nedelja

Apd 1,12−14; 1 Pt 4,13−16; Jn 17,1−11

 

Jezusova velikoduhovniška molitev

17,1 Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe,

2 kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal.

3 Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.

4 Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.

5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.

6 Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede.

7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe;

8 kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal.

9 Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji;

10 in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih.

11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva

 

Molitev

 

Mlada žena je s sodišča prejela priporočeno pismo. Odpirala ga je, ne da bi mogla ugotoviti za kakšno zadevo gre. »Poziv na sodišče zaradi ločitve,« je začudeno prebrala. Verjetno so se zmotili. Ne, zahtevek je vložil moj mož. Ali gre za kakšno šalo ali kaj? »Ne, za nobeno šalo ali nesporazum ne gre,« ji je zagotovil mož. »Res sem vložil zahtevek za ločitev. Večkrat sem se mislil tudi o tem s teboj pogovoriti, pa nikoli nisi imela časa zame. Prva ti je služba. Nikoli nimaš časa niti za čisto navaden prijateljski klepet ne zato, da bi imela skupaj otroke in da bi ustanovila družino, kar je, kot so nam v pripravi na zakon povedali, tudi smisel in namen zakona.«

Predstavljajmo si, da bi se komu izmed nas prikazal Kristus in da bi mu povedal isto. »Najina veza je propadla. Tvoje krščanstvo je propadlo.« In bi ga presenečen vprašal: »Zakaj?« in Jezus bi mu odgovoril: »Do mene si postal indiferenten. Nimaš več časa zame, ne moliš − ne pogovarjaš se z mano, ko si z menoj misliš na druge stvari. Svoje življenje in delo načrtuješ kot da me ni. Ne razmišljaš o meni in mojem učenju. Celo za zemeljske stvari, na katere si tako navezan, me več ne prosiš, ker nimaš več nobenega zaupanja vame.«

Kako bi bili osramočeni pred ljudmi, s katerimi hodimo skupaj k sveti maši, če bi lahko v merskih enotah izmerili našo molitev: Koliko časa smo bili s srcem in z vero pri Jezusu. Kako bi se počutili, če bi se sedaj tukaj v cerkvi nad našimi glavami pojavile merske enote naše vere in naše molitve. Kako bi bili šele osramočeni pred Jezusom. Koliko pravih trenutkov molitve smo sposobni za Boga v enem dnevu?

Jezus se je velikokrat umikal v samoto in je noči prečul v molitvi. Molil je skupaj z apostoli, molil je v sinagogi. Molil je s svojimi besedami, kot smo ga slišali danes v evangeliju, molil je s svetopisemskimi odlomki, molil je v tišini, ko so ustnice in misli molčale in je govorilo le srce. Molil je v veselju in čudenju nad lepoto narave, ki skupaj z nami slavi Boga. Molil je tudi v trpljenju v Getsemaniju in na križu …

Največkrat je molil za edinost in ljubezen svojih apostolov, pa tudi za stanovitnost in vero svojih učencev … Apostolom je naročil moliti za prejem Svetega Duha in apostoli so vztrajali v molitvi skupaj z njegovo materjo Marijo.

Naš Bog je usmiljen Bog, ki rad uslišuje molitve. Ne bo nas pustil samih kot sirot, ampak bo ostal z nami, če ga bomo prosili.

Kaj zmore zaupno živa zveza med otrokom in očetom nam je lepo opisal Viktor Hugo v svoji knjigi Državljanska vojna:

»Na turobno zvonenje zvonov je zamolklo odmevalo grmenje topov. Po ulici je hrumela podivjana množica ljudi in vpila: »Smrt, na vešala z njim!« Vlekli so na morišče moža, ki ga je naglo ljudsko sodišče obsodilo na smrt. Otrok se ni hotel ločiti od moža, ki je bil njegov oče, čeprav so mu nekatere ženske prigovarjale: »Pojdi domov, mali!« »Ne storite nič hudega mojemu očetu,« je prosil otrok. »Pojdi k svoji materi!« so kričali z vseh strani.

»Njegova mati je mrtva,« je pojasnjeval obsojenec. »Je mrtva? Torej otrok nima nikogar razen tebe?« »Nikogar,« je odgovarjal obsojenec in stisnil otrokovo roko. »Pojdi k sosedi Magdaleni! Razumeš? Pojdi k njej …« »Brez tebe, oče, ne grem nikamor,« je bil otrokov odgovor. »Jaz pridem pozneje. Le pojdi sinko,« je hotel oče pomiriti otroka. Nato se je obrnil k poveljniku čete: »Držite me za roko. Otrok bo mislil, da ste moji prijatelji in mi bo verjel. Potem me boste lahko usmrtili.«

»Naj bo,« je rekel poveljnik, »toda nikar ne poskušajte pobegniti.«

Oče: »Vidiš sinko, da smo prijatelji. Grem samo nekaj časa skupaj z njimi. Bodi priden in pojdi k sosedi Magdaleni.« Otrok je nastavil lice za zadnji poljub in se oddaljil. »Sedaj smo se rešili otroka,« je rekel mož okoli stoječim. »Povejte kam naj grem.«

Množica je utihnila in se zdrznila. Spreletelo jo je nekaj hladnega. V neodločni tišini je nekdo zavpil: »Pojdi k otroku!« »Da, pojdi k otroku!« so dodali še drugi.

Kdo bi bil sposoben ustaviti pobesnelo množico pri izvrševanju sodbe naglega vojaškega sodišča? Otrok je s svojo nedolžno ljubeznijo rešil očeta in ustavil podivjano množico. Koliko bolj bo uslišana naša preprosta otroška molitev k našemu Očetu, ki je v nebesih.

Molitev ni vedno tako uslišana kot bi mi hoteli, vedno pa nam pomaga.

Februarja leta 1942 se je vlak za Amsterdam ustavil na postaji Amersfoord. V nekem vagonu so sedele bolniške sestre in videle, da je iz vagona stopilo šest duhovnikov. Spremljali so jih nemški policisti v zelenih uniformah. Med temi duhovniki so sestre spoznale tudi Arnheimskega župnika Overduina, o katerem so vedele, da se je sprl z gestapom zaradi krščanske šole. Jasno jim je bilo za kaj gre. Župnika so skupaj z drugimi duhovniki peljali v koncentracijsko taborišče v Amersfoord, ki je bilo pravi pekel. Sestre so ogovorile sopotnike. Ker je vlak moral čakati tri četrt ure, jih je mnogo izstopilo. Obkolili so jetnike, ki so jih stražili gestapovci. Naenkrat se je zaslišalo petje cerkvene pesmi, ki je uglasben dvainštirideseti psalm: »Zakaj hodim žalosten, ko se mi rogajo moji nasprotniki in mi govore vsak dan: Kje je tvoj Bog tvoje upanje? Zakaj si potrta moja duša, zakaj se vznemirjaš v meni?  Zaupaj v Boga zakaj še ga bom hvalil svojega rešitelja in svojega Boga.« Tako so sestre pele jetnikom, med katerimi je bilo tudi nekaj Judov. »Tega trenutka,« je pripovedoval pozneje župnik, »ne bom nikoli pozabil. Bilo je kot bi v temi zagledal luč.« Molitev jih ni rešila trpljenja, dajala pa jim je moč za premagovanje le tega. Svetila jim je vse dolge in strašne dni, ki so jih preživeli v taborišču in mnoge je spremljala tudi na poti v večnost k Bogu. Amen.    

 

6. velikonočna nedelja

Apd 8,5−8.14−17; 1 Pt 3,15−18; Jn 14,15−21

 

Jezus obljubi Svetega Duha

14,15 »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;

16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj:

17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.

18 Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.

19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.

20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas.

21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

 

Duh veje kjer hoče

 

V današnjem berilu smo slišali kako so se Samarjani množično odločili za krščanstvo. Najprej so po Filipu prejeli sveti krst, potem sta jih Peter in Janez s polaganjem rok še birmala.

Judje so Samarjane obsojali. Imeli so jih za pogane, za nečiste, za krivoverce. Asirci so namreč leta 722 pred Kristusom zavzeli Samarijo prestolnico severnega izraelskega kraljestva. Podjarmljeni Judje so se začeli z njimi poročati in prevzemati njihove navade, zato so jih ostali Judje zasovražili in jih odpisali od deležnosti pri božjih obljubah. Modri Sirah pravi: »Nad dvema narodoma se huduje moja duša, tretji pa sploh ni narod: nad prebivalci pogorja Seir (ki leži vzhodno od Mrtvega morja), nad Filistejci (ki so prebivali zahodno) in nad nespametnim ljudstvom, ki prebiva v Sihemu (to je nad Samarjani na severu)« (Sir 50,25−26). Samarjani so se v odgovor na to tako zaprli sami vase in se samo medsebojno poročali, da je danes samo še kakih tristo tisoč »genetsko čistih Samarjanov« in so prav zaradi tega obsojeni na izumrtje. Judje so jih torej sovražili. Oni pa so se večkrat pojavljali kot junaki Jezusovih zgodb: Usmiljeni Samarjan, Samarjanka ob vodnjaku, tisti, ki bodo prišli od severa in juga in zasedli nebesa, eden izmed desetih gobavcev, ki se mu je prišel zahvalit je bil tujec … No enkrat so tudi Samarjani odpovedali in to je bilo takrat, ko Jezusa niso hoteli sprejeti zato, ker je potoval v Jeruzalem. Takrat pa sta Jakob in Janez hotela nanje poslati ogenj z neba. Apostoli, ki so bili Judje, bi radi hitro izkoristili priliko in z Jezusovo pomočjo pokončali krivoverce. Kako lahko je obsojati, za zlo kriviti druge, sebe pa imeti vedno za izbrane.

Judje so se imeli in se še imajo za izvoljeno ljudstvo. Bog jih je v resnici izbral izmed drugih narodov, da mu bodo posebna lastnina. Ali so potem nekaj več in smo drugi manj vredni od njih? Gotovo ne. Vsi smo pred Bogom enaki. Celo več, z državo, narodom in človekom, ki je v sporu z vsemi sosedi in se nad vse povzdiguje, nekaj ni v redu in taki so bili in so še danes Judje. Imamo samo različne poklicanosti, različne darove in tudi dolžnosti s katerimi služimo Bogu in bližnjemu. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48).

Kakor si je Bog v stari zavezi izbiral preroke in kralje, tako si je na poseben način izbral tudi svoje ljudstvo, da bi po njem lahko svetu poslal Odrešenika. Nekateri kralji npr. Savel svoje službe niso bili vredni, zato jih je Bog zavrgel in postavil nove, v tem primeru Davida. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v novi zavezi. Judje se niso imeli za vredne božjih obljub, zato so se oznanjevalci obrnili k poganom.

Tudi danes so med nami taki, ki so drugačni od nas. So druge vere, narodnosti, drugačnega mišljenja. Lahko jih imamo za sovražnike evangelija, ali celo človeštva, pa so mogoče boljši od nas. Ali smo jim že poskušali oznanjat evangelij ali pa smo jih samo obsojali in kritizirali in to celo takrat, ko so prišli v cerkev? Ne bodimo tako prepričani, da smo mi od Boga izvoljeni, oni pa zavrženi. Zna biti ravno obratno. 

V drugem berilu smo slišali, da je velika razlika, če trpimo po nedolžnem ali po pravici. Za vse, kar pretrpimo, niso vedno krivi drugi: grešni svet, hudobni duh, nepopolna narava … Veliko, celo največ trpljenja prihaja v naše življenje zaradi naše neumnosti, trdoglavosti, zaverovanosti vase, zaradi naših slabosti, čeprav si to neradi priznamo. Majhni grehi opustitve, majhni prestopki, lahko sprožijo velike celo usodne težave. Kot je, na primer, bilo potrebnih, kakor je nekdo izračunal, 13554 snežink, da se je zlomila veja. Kritično maso, da se je zlomila veja, pa je dosegla samo ena − zadnja snežinka. Zaradi zadnje snežinke, za katero si mislimo, kot za naše grehe, da nima nobene teže, bi se lahko sprožil velikanski rušilni plaz in pokopal pod seboj celo vas. Tudi naše zablode in grehi se kopičijo dokler ne izbijejo sodu dno.

Živeti iz resnice je težko, ker jo težko spoznamo in ji še težje sledimo. Duh resnice nam je bil poslan, da nas bo spolnil vsega in poučil o vsem, kar nam je potrebno in nam bo dajal moč, da bomo resnici lahko tudi sledili. Duh nas vedno vodi na nova pota, k drugačnosti, k spreobrnjenju, k svetosti …

Nek ameriški psiholog je zapisal, da Američani sprejemajo vse novosti, ali neobičajnosti. Tudi še tako velike neumnosti dobijo mesto v njihovi družbi, le resnice nočejo sprejeti, ker bi to zahtevalo spremembo njihovega življenja, ker bi to zahtevalo trpljenje in odpoved. Zato rajši nekaj časa živijo v sladki prevari − iluziji. Dokler pač to gre, potem ko se pojavijo težave, travme, pa se odpravijo k psihologu, da jih popolnoma razgali v njihovih najbolj bolečih in intimnih delih, mu dobro plačajo in začnejo znova, morda v kakšni drugi prevari, ker kot da brez prevare ne morejo živeti.

Zadnje čase se je veliko govorilo o superprevodnikih. Če bi jih bili sposobni uspešno razviti, bi spremenili vso tehnologijo, od majhnih do velikih motorjev. Na velikih magnetnih poljih bi se vlaki lahko vozili kot na leteči preprogi. Za superprevodnike je značilno, da prevajajo tok brez kakršnegakoli upora, tako se energija ne izgublja v segrevanje žic.

Taki superprevodniki za resnico, ki prihaja od Boga smo po svoji nalogi  mi kristjani. Brez rezerve naj bi jo sprejemali od Svetega Duha in jo nepopačeno, nezmanjšano posredovali tistim, ki jo potrebujejo. Za tako prevodnost se je potrebno truditi. Za resnico se bomo morali in se moramo v tem svetu stalno boriti. Resnica se širi z uporom, ki je sorazmeren z velikostjo greha. Več kot je greha težje je resnici slediti ali jo zagovarjati.

Grški mislec Diogenes je hodil sredi belega dne po mestu z laterno. Ko so ga vprašali: »Kaj pa delaš sredi belega dne s prižgano laterno?« jim je odgovoril: »Iščem resnico.« Mi jo lahko iščemo s pomočjo Svetega pisma, s pomočjo cerkvenega učiteljstva, pa tudi s pomočjo Svetega Duha Tolažnika, ki smo ga prejeli. To so naše svetilke s pomočjo katerih jo bomo gotovo našli, če ne bo naša upornost porabila preveč energije.

Laži se hitreje širijo kot resnica. Resnica in tisti, ki delajo zanjo, trpijo silo. A le resnica nas bo osvobodila in resnica bo gotovo vedno zmagala. Sveti Duh tolažnik grško Parakletos pomeni tudi odvetnik. On je naš odvetnik in zagovornik. On nam bo dal zgovornost, kateri se ne bodo mogla ustavljati nobena poglavarstva tega sveta. Amen.

5. velikonočna nedelja

Apd 6,1−7; 1 Pt 2,4−9; Jn 14,1−12

 

Jezus je pot k Očetu

14,1 »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?

3 Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.

4 In kamor jaz grem, poznate pot.«

5 Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«

6 Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.

7 Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.«

8 Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

9 Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹

10 Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela.

11 Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.

12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.

 

Različne podobe Boga

 

Lahko si mislimo kakšen bi bil spektakel, če bi lahko videli in posneli samega Boga. Kaj več kot to ni mogoče ne videti ne posneti. Vse bi se spremenilo. Različne resnice, različne vere, vse bi bilo rešeno. Vsa iskanja končana, vse zablode in zavajanja pozabljena.

Kolikokrat slišimo koga reči: »Kristjani govorite, da je Bog takšen, Judje pravijo, da je drugačen.« Potem so še muslimani, hindujci, budisti in še toliko drugih in prav toliko je podob enega in istega Boga. V sodobnem svetu je postalo moderno, da si tudi vsak posameznik izdela svojo lastno podobo Boga, ki pa najpogosteje ni nekaj izvirnega, ampak je samo odraz sodobne brezbrižne in hedonistične družbe.

Ali je res po vseh poteh možno priti do iste resnice? Ko sem bil nekoč v Franciji sem po podeželskih poteh iskal neko ledeno jamo. Na nekem križišču, sredi polja, sem raje vprašal. Prvi voznik mi je z vso gotovostjo pokazal na levo. Ker se mi je zdelo malo čudno, sem, kljub nasprotovanju sopotnikov, raje še enkrat vprašal. Drugi mi je pokazal na desno in mi zagotovil, da je to edina pot in da ni dveh možnosti. »No spremstvo ste videli in slišali,« sem bil kar zadovoljen. »Vprašajmo še enkrat, gotovo nam bodo sedaj pokazali naravnost.«

»Ali ne vejo, ali nas vlečejo za nos, ali se nismo dobro razumeli?« Vse je možno, kot pri našem iskanju Boga. No slovito jamo smo vseeno našli. Res je bilo v njej hladno, vendar kljub temu ne dovolj, da se ne bi vsi ledeni kapniki že stopili. Vodič pa je tudi razložil, da je že pred nekaj leti jamo zalila voda in uničila vse čudovite kapnike. Torej je bil ves trud zaman. Kakšna »luknja« je bila to v primeri z našo postojnsko jamo. Ledenih jam, ki imajo led tudi poleti, s katerim so naši predniki oskrbovali celo Trst, pa imamo v našem trnovskem gozdu tudi kar nekaj.

Mogoče je v tem tudi nekaj podobnosti z našim iskanjem resnice. Vse sosedovo je boljše in zanimivejše, na koncu pa zazeva prazna luknja.

Nekaj podobnega je opisanega tudi v svetem pismu stare zaveze, ko Bog iskalcem drugačnih religij pravi: »Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce,

razpokane kapníce, ki ne držijo vode« (Jer 2,13).

Nekateri »sodobni pluralisti in demokrati« bi radi različne poti in spoznanja združili in dobili »verodostojnejšo« podobo Boga. Vsi gledamo eno in isto stvar, toda vsak z druge strani in zato jo vsak vidi drugačno in vsi imajo prav, čeprav ima vsak svojo resnico. Vzemimo od vsakega nekaj »najboljšega« in bomo dobili »pravo stvar«. Tako pravijo, vendar ali bo to res »prava stvar«, ali neužitna mineštra?

Slepe otroke je njihova učiteljica peljala v živalski vrt, da bi videli slona. Z upraviteljem se je dogovorila, da ga bodo lahko potipali. Lahko bi kdo zlobno pripomnil: »Še dobro, da se niso dogovorili tudi za ogled leva, ali krokodila.« Prvi je otipaval slonov bok in je izjavil: »Slon je kakor zid.« Drugi je držal slona za okel in je rekel: »Slon je kot meč.« Tretji ga je držal za rilec in slon mu je bil kot kača. Četrti je potipal uhelj in slon mu je bil kot senčnik, ali pahljača. Peti ga je držal za rep in slon mu je bil kot vrv. Kdo je torej imel prav? Vsi in nobeden. Vsak je v resnici slona tako spoznaval, kot je tudi povedal, toda slon je vseeno precej drugačnejši. Če gledamo samo človeško, je res več resnic in le naš medsebojni dialog nam bo omogočil globlje spoznanje in tudi preprečil, da se zaradi »različnih resnic« ne bomo pobili.

Toda tega ne bi govoril (pisal), če ne bi vedel za rešitev. Če ne bi vedel za Resnico z veliko začetnico, ki je ena sama, večna in nespremenljiva. Ne bi bil niti kristjan, tudi veroval ne bi. Komu pa, če so take razlike? Ne bi mogel biti fundamentalist, ki se ni sposoben soočiti z drugačnostjo, to je tudi v tem delu sveta kaj malo verjetno.

Ljudje smo bili sami nezmožni priti do Resnice vse do učlovečenja Jezusa Kristusa. Spektakel Boga samega pa nas še danes kar nemalo preseneča.

Bog, da je tako človeški, krhek, ranljiv, ponižan in ubog.

Ko smo šli z mladinsko skupino na Triglav in potem na Triglavska jezera je neka mladinka izjavila: »A to, da so ta slovita Triglavska sedmera jezera?« »Da, zakaj?« sem odgovoril. »Tako so ničeva. Saj so samo luže, ne mlake so.«

Tako »ničev« se nam je razodel in se nam razodeva Kristus. Pusti, da ga teptajo in pljuvajo. Vendar pravi: »Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal« (Jn 12,45). Vidi Boga samega. »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30).

Svoje učenje je potrdil z neovrgljivimi čudeži in življenjem do smrti na križu in zlasti z vstajenjem. Ta mladinka, ki je dala to izjavo, pa je potem prva od naše dvajset članske skupine naredila vso slovensko planinsko transverzalo. Čeprav se ji je zdelo v začetku ničevo, je potem večino svojega prostega časa posvetila planinarjenju. Poročila pa se je v majhni visokogorski planinski kapelici.

Nekaj podobnega se nam dogaja v odnosu do Kristusa. Čeprav se nam v začetku morda ne zdi kaj posebnega nas, ko se mu približamo, tako očara, da spremeni naše življenje.

Mohamed je priznaval, da je grešnik. Kristus ni bil. Buda je zavračal osebno češčenje. Mojzes, Pavel in Barnaba bi rajši umrli, kot da bi jih po božje častili. Kristus pa je potrjeval vero vseh, ki so v njem prepoznavali in častili Božjega Sina. Hotel je, da so ga po božje častili.

Jezus ni samo filozofska ali verska resnica. On je naš prijatelj in brat. On je pot, resnica in življenje. Obsega vsa področja, vse stanove, vse napore in sposobnosti. Vsem nam je blizu bolj kot si mislimo, obenem nas preseneča kot milijardne galaksije. Ni čudno, da so ga mnogi sodobniki in tudi številni nasledniki, vse do danes, zavrgli. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh« (Mt 21,42). Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen«, pa tudi, »kamen spotike in skala pohujšanja.«

Iskanje se nadaljuje. Izziv pa je nepreklicen. Ali vogelni kamen, ali kamen spotike? Da, ali ne? Danes, jutri, vse življenje, večni izziv. Ne moreš ga videti, kot bi ga rad in ne moreš ga spregledati. Ni teorija, ampak praksa. Moreš ga srečati, se z Njim pogovarjati, ga uživati in mu služiti v trpečih bratih in sestrah. Vse to je mogoče le v Cerkvi in samo v Cerkvi, ki je Kristusovo slabotno telo. Še ena spotika. Toliko časa je že med nami, pa mogoče še nismo v njej prepoznali Kristusa. Cerkev je kamen spotike, je pa lahko tudi skala rešitve. V njej kot v Kristusu lahko vidiš samo zemeljsko, lahko pa srečaš tudi Boga, ki po njej deluje. Amen.

 

4. velikonočna nedelja

Apd 2,14.36−41; 1 Pt 2,20−25; Jn 10,1−10

 

Dobri pastir

10,1 »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar.

2 Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc.

3 Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven.

4 Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.

5 Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

6 Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril.

Jezus dobri pastir

7 Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam.

8 Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale.

9 Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.

10 Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju

 

 

Dobri pastir

 

Podoba pastirja je za današnjega človeka malo manj poznana. Seveda tudi pri nas še obstajajo pastirji, vendar pasejo ovce na drugačen način kot v Jezusovem času, so pa še mnoge dežele, kjer pastirje lahko srečujemo prav v taki vlogi, kot jih je Jezus.

V Jezusovem času še niso poznali mrež za zagraditev pašnikov, niti ne električnih pastirjev, kot jih poznamo danes. Na prostem so se morale ovce držati skupaj in poslušati pastirjev glas. Ponoči pa so jih zgnali v stajo. Staja je bila s kamnitim zidom ograjen prostor. Zid je bil dovolj visok, da ga ni bilo mogoče z lahkoto preskočiti, preplezati pa ga ni bilo mogoče, ker bi se zgornji kamni posuli in tako opozorili pastirja, da se dogaja nekaj čudnega. Na vhodu v ta prostor pogosto ni bilo vrat, zato se je tam usedel pastir in je s svojim telesom varoval svoje ovce, da niso pobegnile in tudi, da se k njim niso prikradli tatovi, ali divji volkovi. Zato lahko Jezu rekel: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« Pravi pastir je svoje ovce varoval s svojim telesom in pogosto tudi s svojim življenjem, saj je bilo od njegovih ovc odvisno preživetje njega in njegove družine. Vsak, ki je imel čiste namene, je prišel k ovcam in pastirju skozi vrata.

Jezus je prispodobo o pastirju do konca zaostril. »Vsi, ki so prišli pred menoj so tatovi in roparji in ovce jih niso poslušale.« Torej ni bilo in ne bo drugega pravega pastirja kot je Jezus. On sam pa kliče v svojo službo katere sam hoče. Kdor vodi ovce v ljubezni in zaradi njihovega zveličanja, je samo v Jezusovi službi. Ali dela v njegovem imenu in zanj ali pa je ropar in tat, ki dela s podlimi nameni sam zase − za svoje koristi in ga ne zanima kaj bo z ovcami. Vsaka voditeljska služba naj bi bila izpolnjevanje Jezusove naloge: darovati se za ovce, tudi do nespameti križa.

V svojo čredo in tudi v svojo službo nas Jezus kliče po vesti. Če hočemo biti Njegovi bomo v svoji notranjosti prepoznavali Njegov glas in mu sledili. Jezus je vrata k ovcam, On je ljubezen, resnica in življenje. Drugače, kot po Jezusovi poti, se do duše in srca človeka ne da priti. Jezus je tisti vhod, ki nam omogoča, da lahko pridemo do resničnih potreb in teženj, ki jih ima človek v sebi. On je tudi tisti izhod, ki v resnici pelje v pravo svobodo, do pravih pašnikov in pravega življenja v izobilju.

V Jezusovem času je bil pastirski poklic cenjen in ugleden. Pastirje so odlikovale mnoge vrline in taki naj bi bili tudi pastirji, Jezusovi namestniki, danes.

Pri svojih čredah so bili budni in pozorni noč in dan. Bili so neustrašeni. Na čredo so prežale divje zveri, tatovi in roparji. Tudi same ovce so lahko šle po svoje in se izgubile. K čredi jih je vabila, pogosto pa tudi iskala, pastirjeva ljubezen. Ljubili so naravo in zaradi načina svojega dela, so lahko tudi veliko premišljevali.

Legenda pravi, da je Mojzes pasel drobnico svojega tasta Jetra. Kar naenkrat mu je ena ovčka pobegnila. Klical jo je in tekal za njo, vendar se ni hotela vstaviti, dokler ni prispela do studenca. Ko jo je videl piti, je spoznal, da je on kriv, ne ovčka. Ljubeznivo jo je dal na svoje rame in odnesel nazaj k svoji čredi. Ko je Bog videl kako je lepo ravnal z neposlušno ovčko, ga je postavil za pastirja Izraela.

Vseh potrebnih kvalitet duhovniki gotovo nimamo. Tudi Mojzes jih ni imel vseh. V govoru je bil tako slab, da je namesto njega ljudstvu govoril Aron. Manjkala mu je torej ne najvažnejša, gotovo pa lahko rečemo, za njegovo službo, pomembna sposobnost.

Včeraj mi nekdo rekel: »Zakaj duhovniki danes ne ozdravljate več, kot so v prvih časih?« »Saj dar duha ozdravljanja ne spada k duhovniškemu poklicu,« sem mu odgovoril. »To so različni darovi, ki jih Bog daje vsej Cerkvi. Raje bom jaz tebe vprašal zakaj ni med vernim ljudstvom več takih in podobnih darov in vse pričakujete samo od duhovnika? Pa tudi kateheza in priprava na birmo … ni samo duhovnikova naloga, ampak kakor piše tudi v sinodalnem dokumentu »je to naloga vsega božjega ljudstva«. Zaradi lastne brezbrižnosti se vse delo in vse odgovornosti najlažje prenese na duhovnika. Duhovnik je tako preobremenjen in zlasti sam in vse postane zato samo slabše.

Današnji evangelij ga lahko glede krivde razbremeni, saj pravi, da je edini pravi pastir Kristus, mi vsi, tudi verniki, ki so s krstom prejeli kraljevo duhovništvo, pa smo v njegovi službi.    

Tudi v stari zavezi Bog sebe večkrat primerja pastirju in svoje ljudstvo čredi: »Gospod je moj pastir nič mi ne manjka. Ti si vodil svoje ljudstvo kot čredo po Mojzesovi in Aronovi roki. Mi smo tvoje ljudstvo in ovce tvoje paše in tebi se bomo zahvaljevali vekomaj. Prisluhni Gospod, ki vodiš svoje ljudstvo kakor čredo.«

»Bog – Mesija bo hranil svoje ljudstvo kakor čredo. S svojo roko bo zbral svoje ovce in jih nosil v svojem naročju, doječe pa bo rahlo vodil. On bo pasel Gospodovo čredo zvesto in pravično in nobena izmed njih se ne izgubi.«

So sicer tudi voditelji narodov opisani kot pastirji ljudstva, toda največkrat v negativnem pomenu. »Gorje pastirjem, ki uničujejo in razpršujejo ovce moje paše. Gorje izraelskim pastirjem, ki pasejo sami sebe. Ali naj pastir pase sam sebe in ne svojih ovc?«

V novi zavezi je Jezus dobri pastir, ki za svoje ovce da življenje: »Ljudje so se mu zasmilili, ker so bili izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja.« Njegovi učenci so mala čreda. »Ne boj se mala čreda. Bog je sklenil, da vam da v posest narode.«

»Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.« To se je zgodilo na veliki četrtek in petek. Vendar zopet pravi. »Zopet bom zbral svoje ovce iz vseh krajev kamor so se razkropile oblačnega in temnega dne.« Peter v svojem pismu pravi, da je Jezus pastir naših duš, čeprav je prav njemu Jezus trikrat rekel pasi moje ovce. Peter in tudi drugi in njihovi nasledniki samo nadaljujemo, v Jezusovem imenu, njegovo službo.

Mi smo ovce. Biti ovca pomeni biti poslušen in ubogljiv. Za nas kristjane to pomeni, da smo po glasu vesti poslušni našemu pastirju, ki je Bog sam. Samo njemu je lahko človek popolnoma poslušen, kot ovca pastirju, ne da bi bil ponižan na čredništvo, ki ga lahko tudi predstavlja ovca. In obratno, če nismo poslušni Bogu, potem smo poslušni svojim nagonom in ljudem, ki tega niso vredni. Ta poslušnost nas vodi v izgubo svoje osebne identitete in posledično v sužnost in čredništvo, to je slepo, zavajajočo, pomasovljeno, ubogljivost. Poslušnost Bogu pa nas vedno vodi v svobodo. Napravi nas osebnosti s svojo hrbtenico. Osvobaja nas vsake sužnosti svojim strastem, javnemu mnenju in tiranskim voditeljem. Bog je naš pravi pastir, ki nam lahko edini da pravo hrano in življenje v izobilju. Amen.  

 

3. velikonočna nedelja

Apd 2,14.22−33; 1 Pt 1,17−21; Lk 24,13−35

 

Pot v Emavs

24,13 In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema.

14 Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo.

15 In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.

16 Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.

17 Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala.

18 in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«

19 »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom;

20 kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali.

21 Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

22 Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu

23 in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi.

24 Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

25 In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki!

26 Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?«

27 Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

28 Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje.

29 Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju.

30 Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal.

31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.

32 In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?«

33 Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi.

34 Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu.

35 Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

 

Beg iz Jeruzalema

 

Ste morda že opazovali otroke kako se igrajo, kako se popolnoma posvetijo svoji igri? V svoje vloge se tako vživijo, da pozabijo na vse okli sebe, na nevarnost in na avto, na čas in na mamo, ki jih pričakuje na večerji. Za njih, takrat poleg njihove igre, ne obstaja nič drugega.

Morda si mislimo, ko jih gledamo: O brezskrbna mladost, kako da sem te izgubil. Pa kljub starosti poskušamo tudi mi, kot otroci, pozabiti na stvarnost in na kakšen način zbežati od problemov, ki jih imamo. Tudi učenca v evangeliju sta hotela zbežati od zanju brezupnih velikonočnih dogodkov.

Za otroke je naravno, da se igrajo. Zanje je igra delo, če pa mi odrasli poskušamo z igro pobegniti od svojega dela in svojih problemov pride do težav.

Koliko takih različnih pobegov imamo? Verjetno ima vsak svojega. Nekateri igrajo na srečo. Ali samo loto in trikrat tri, ali pa strastno zahajajo tudi v igralnice. Ta njihov pobeg od realnosti, od problemov, jim lahko pobere vse prihranke in tudi vse premoženje.

Nekateri se posvetijo delu. Garajo od jutra do večera, da bi se dokopali do svojih sanj. Ko pa na primer zgradijo hišo, ni več kaj postaviti vanjo. Zgradili so hišo, porušili so dom. Morda jim je bilo delo samo izgovor za beg iz družine.

Nekateri se zapletajo v ljubezenske romance, ne zato, ker bi nekoga resnično ljubili, ampak ker jim ta čudovit občutek biti zaljubljen pomaga ustaviti čas in živeti v nekem drugem »romantičnem svetu«. Nekateri uporabljajo pornografijo, da bi si ustvarili isto izkušnjo. Ko so v svojem fantazijskem svetu lahko pozabijo na svoje nemoči, neuspehe, na svoje obveznosti. Vsaj za nekaj trenutkov, ko jih preplavijo strasti in čustva, hočejo pobegniti v drug svet.

Pobege iz našega Jeruzalema bi lahko še dolgo naštevali. Lahko so to razne droge, televizija, računalnik, hobiji, ki v našem življenju zavzemajo najpomembnejše mesto. Lahko so to čisto dobre stvari, vendar nas neprimerno uporabljene, odvračajo od resnično pomembnega: od samih sebe, od našega bližnjega, za katerega smo mi odgovorni in od vstalega Kristusa.

Vstalega Kristusa se ne da takoj spoznati. Učenca na poti v Emavs sta bila veliko časa z Jezusom, pa ga kljub temu nista spoznala, ko se jima je pridružil. Ne gre samo zato, da sta bila prepričana, da je mrtev. Vstali  Zveličar je bil tako spremenjen, da ga je bilo mogoče videti samo v veri.

Marija Magdalena je šla zgodaj zjutraj k grobu in je jokala. Zaradi svojih solz, svoje bolečine, ni mogla videti Vstalega. Mislila je da je vrtnar, zato mu je rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, ga bom jaz vzela« (Jn 20,15). Magdalena bi rada še naprej pestovala svojo bolečino. Tako stalno pestovanje bolečine bi lahko bil zanjo tudi beg, ki bi jo oviral, da ne bi več polno živela naprej. Ko pa je spoznala Vstalega Jezusa, ga je hotela objeti in zadržati, kot učenca v Emavsu. »Jezus ji je rekel: ›Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu‹« (Jn 20,17a). To bi bil zopet beg v drugo smer. Samo biti z Jezusom in ne narediti tega, kar smo dolžni, je prav tako narobe. Namesto tega ji da Jezus točno določeno nalogo: »Pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu‹« (Jn 20,17b).

Pojdi k mojim učencem in jim reci, da grem k Očetu. Tvoja naloga je oznanjati. Sedaj je nastopil čas za oznanjevanje. Ne moreš celo življenje samo prejemati, sedaj bo to potrebno dajati drugim naprej.

Apostoli so bili iz strahu pred Jeruzalemčani zaklenjeni v zgornji izbi. Koga so se bali? Bali so se pričevati, da so njegovi učenci. Bali so se soočiti s trpljenjem, pa tudi s smrtjo, ki bi jih lahko doletela in seveda tudi vstajenjem, za katerega pa v začetku še niso vedeli. Bali so se velikonočne skrivnosti. Vsak, kdor nekam beži, se boji iste poti, ki jo je prehodil Jezus, ki pa edina pelje v življenje. 

Pozneje so apostoli po vsem, kar so doživeli z Jezusom, šli zopet ribarit v Galilejo. Jezus pa jih ni poslal tja ribarit, ampak oznanjat. Spet delo kot beg od naloge, ki so jo imeli. Vendar poti nazaj več ni. Lovili so brez pravega uspeha. Videli so celo Jezusa samega in ga niso spoznali. Spoznali so ga šele po čudežu, ko jim je rekel vrzite mreže na desno in boste ujeli. Vstalega Kristusa ni mogoče spoznati drugače kot po milosti.

Apostol Pavel je bežal iz Jeruzalema v Damask, da bi polovil kristjane. Ko je preganjal kristjane je mislil, da služi Bogu, v resnici pa je bežal od Kristusa. Tudi njega je pojav Jezusa Kristusa zbegal, dokler ga ni spoznal. Grešil je v svoji nevednosti. Tudi v naših primerih je lahko tako. Jezusa, ki ga je srečal na poti in ga vrgel s konja, je vprašal: »›Kdo si, Gospod?‹ Glas pa je odgovoril: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš‹« (Apd 9,5). Potem, ko se je srečal z Jezusom, pa je šel oznanjat nazaj v Jeruzalem in po vsem svetu. »Božja milost do njega ni bila prazna,« kakor je sam rekel.

Kdaj nam Jezus daje to milost, srečati se z njim? Gotovo tudi nepričakovano in zastonj, vendar pa iz evangelijev lahko izluščimo tri gotove načine, kako se lahko srečamo z njim.

Prvi je skupnost Jezusovih učencev, ki moli. Apostol Tomaž je tudi zbežal iz skupnosti in zato se ni srečal z Jezusom že prvo nedeljo, ampak šele naslednjo. Jezus nam je rekel: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19). In zopet: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Drugi je božja beseda. Učenca sta sicer zbežala od skupnosti, zato pa sta se pogovarjala o dogodku Jezus Kristus. Spoznala sta ga po božji besedi. Jezus jima je po božji besedi odpiral srce, da ga spoznala.

Dokončno in to je tretjič, pa sta ga spoznala po lomljenju kruha. Čeprav večina eksegetov trdi da tu ni šlo za pravo mašo, pa je z lomljenjem kruha Jezus učencema dokončno odprl oči in pokazal na mašo. Z lomljenjem kruha, je hotel  povedati, da ga bomo srečevali pri mašni daritvi.

Srečanje z Jezusom je v vseh primerih spremenilo potek in smisel življenja vseh, ki so ga spoznali in srečali. Niso več bežali iz Jeruzalema, ampak so se vrnili in oznanjali v Jeruzalemu in po vsem svetu. Storimo to tudi mi. Amen.   

 

 

Bela nedelja

Apd 2,42−47; 1 Pet 1,3−9; Jn 20,19−31

 

Jezus se prikaže učencem

20,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!

23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

 

Jezus in Tomaž

24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus.

25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«

28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«

29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

 

Namen knjige

30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi;

31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

 

Srečanje z Vstalim

Smo v velikonočni osmini, ko se Jezusovega vstajenja veselimo prav tako močno kot na samo velikonočno jutro. Zato, da tako šokantna in radostna novica pride do globine našega srca, je potrebno veliko časa. Vse kristjanovo življenje bi moralo odmevati od srečanja z vstalim Kristusom, kakor že odmeva vsa zgodovina in bo še bolj vsa večnost. 

Vsakdanja poročila nam sicer govorijo, da še vedno živimo v neodrešenem svetu. Svet in tudi mi sami doživljamo stisko. Smrt in življenje se še vedno bojujeta v prečudnem dvoboju. Osebne tragedije, družbeni spori in stiske se dogajajo tudi med nami. V takih trenutkih bi lahko izgubili vero v dobroto in v Jezusovo zmago nad vsem slabim, vendar ne mislimo, da je to kaj novega, ali posebnega. Tudi prvi učenci so se po Jezusovem vstajenju srečevali s strašnimi preganjanji, še prej z bojem za osebno vero.

Osmi dan po vstajenje, torej na današnji dan, so bili učenci iz strahu pred Judi zaklenjeni v dvorani zadnje večerje. Judov so se bali, ne zato, ker bi se jim oni kaj zamerili, ampak zaradi Jezusovega spora z njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih − zanj več ni ovir in jih trikrat pozdravi z »Mir vam bodi!« Kakor bi hotel reči: Ne bojte se, jaz sem, poglejte, da sem jaz in ne kakšna prikazen. Podeli jim Svetega Duha in jih pošlje oznanjat prav tisto, zaradi česar so bili zaklenjeni − Jezusovo velikonočno skrivnost. 

Boga nam lahko drugi predstavijo tako, da nas ne bo niti najmanj zamikalo, da bi mu sledili, pa tudi če so oznanjevalci brezgrajni, vera avtomatično ne sledi oznanilu. Tomaž se je najprej oddaljil od skupnosti, potem pa ni hotel verjeti, kar so mu o Jezusovem vstajenju govorili drugi. Za vero ni dovolj to kar nam povejo starši duhovniki ali kdo drugi. Potrebno je lastno, osebno izkustvo. Vstajenja ni mogoče ne znanstveno dokazati niti ne zanikati. Jezusovo vstajenje se izmika našim običajnim izkustvom. Jezus je prihajal pri zaprtih vratih in kljub temu so ga lahko potipali in je z njimi jedel in pil. Marija Magdalena, ki se ji je prvi prikazal, ga najprej ni prepoznala − mislila je, da je vrtnar, potem pa ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu« (Jn 20,17). Možen je tudi prejšnji prevod: »Ne dotikaj se me več!« Ko bo šel k Očetu bo poslal Svetega Duha in takrat se ga bo mogoče spet okleniti in dotakniti, vendar le v veri. Mnogi tudi danes vidijo očitna znamenja toda, ker nimajo vere, zaključijo samo, da svari, dogodki, spremembe niso dokazljive.

V filmu Sedmi pečat si v nekem prizoru smrt nadene človeško podobo in se prikaže kralju. Pogovor se odvija nekako takole:

Kralj pravi: »Zakaj se Bog skriva? Zakaj se ne razodene? Zakaj ne iztegne svoje roke in se nas ne dotakne? Zakaj nam vsaj česa ne spregovori?

Smrt: »Toda Bog tega ne stori. Ne dotakne se nas. Ne spregovori nam in ostaja molčeč.«

Kralj: »Da, točno! Nič ne spregovori, nič ne stori, nič se nas ne dotakne. Včasih se sprašujem, če sploh obstaja.«   

Smrt: »Da mogoče ga sploh ni. Mogoče tam sploh ni nikogar in smo mi prav sami tukaj. Si kdaj pomislil na to?«

Gotovo je že vsak izmed nas kdaj pomislil tudi na to. Vera ni sama po sebi umevna. Vera je božji dar. Lahko pa si jo tudi priborimo ali izmolimo. Vera nas tudi ne rešuje vseh težav, ampak nam pomaga, da jih premagujemo. Vstali Kristus prihaja, da bi nas spodbudil: »Ne bojte se! Jaz sem svet premagal.« Jezus je vstal od mrtvih kot prvi. Njegovo trpljenje je dokaz, da je z nami tudi v najtežjih trenutkih našega življenja. Njegovo vstajenje je dokaz, da bo dobro slavilo zmago nad slabim.

V božji besedi poslušamo kakšna znamenja so se dogajala po učencih potem, ko je Jezus vstal od mrtvih in jim poslal Svetega Duha. Lahko se sprašujemo zakaj danes ni več take gorečnosti. Morda zato, ker mi zamenjujemo vrstni red. Radi bi doživeli veliko noč brez predhodnega velikega petka. Radi bi vstali v novo življenje, ne da bi prej umrli staremu. Radi bi prejeli velike nadnaravne darove, ne da bi prej zmogli darovati zemeljske. Radi bi imeli trdno vero, ne da bi jo prej prečistili v dvomu.   

Jezus je prišel na svet, da bi nam pomagal nositi težki križ. Pomaga nam prehoditi pot velikonočne skrivnosti. Z nami trpi in nas duhovno spodbuja, da ne omagamo na poti življenja.

Če vero živimo, bomo postajali duhovno vedno močnejši. Kot mišice, ki jih uporabljamo postajajo vedno močnejše, tako je tudi z našo vero. 

Vero hranimo z vstajensko skrivnostjo, to je s sveto mašo. Tu se srečujemo z vstalim Kristusom, kot se je lahko z njim srečal neverni Tomaž na belo nedeljo. 

Mladi mož je bil na počitnicah v hribih sam v svoji kabinski žičnici. Z njegovim življenjem je bilo vse narobe. Zapustila ga je žena z otrokoma. Začela ga je zapuščati tudi vera. Počutil se je strašno osamljenega. Tedaj se je prvič zavedel groze, kaj bo, ko bo brez vsega. V obupu se je zatekel k Bogu v molitvi takole: »Bog vrni mi nazaj mir srca, mir vesti, mir duše, veselje nad življenjem. Zato sem pripravljen storiti karkoli hočeš.« 

In Bog mu je spregovoril: »Začni živeti evangelij. Začni živeti tako, kot te je učil živeti Jezus, čeprav tega zdaj še ne verjameš in ne razumeš, razumel in veroval boš kasneje.«

V tem trenutku je mož naredil veliko odločitev. Sklenil je živeti popolnoma v skladu z evangelijem. Prvič, po dolgih letih, je spet opravil dobro sveto spoved. Jezusovo usmiljenje mu je pomagalo začenjati znova in znova, saj se spreobrnjenje ni zgodilo avtomatično in hipoma. Večkrat je padal nazaj na stare poti. Kasneje pa se mu je življenje povrnilo in postal je nov človek. Srečen, vesel, veren. V tej kabinski žičnici je bil postavljen, kakor rečemo, pred zid od kjer ni mogel več pobegniti pred božjim usmiljenjem in je kakor Tomaž padel na kolena pred Gospoda. Začel poslušati Boga in živeti po njegovih navdihih. To je pomenilo zanj vstajenje k novemu življenju. Amen.

 

Apostol Tomaž v Indiji

Kaj se je pozneje zgodilo z apostolom Tomažem nam govori apokrifni spis Dela apostola Tomaža. Čeprav spada med legende, vsebuje vsaj nekaj zgodovinskih dejstev, poleg tega pa nam še bolj osvetli Tomažev značaj in nam da kakšno spodbudo za naše odločitve.

Na kratko pravi nekako takole: Po Jezusovem vnebohodu in binkoštih so si apostoli z žrebom razdeli območja svojega apostolskega delovanja. Tomaž naj bi šel oznanjat v Indijo, toda izgovori se, da je preslaboten za tako dolgo pot. Ponoči se mu prikaže Kristus in ga spodbuja naj le sprejme svojo nalogo, vendar Tomaž se še naprej brani in Jezusu zatrjuje, da ga lahko pošlje kamorkoli, le v Indijo ne.

Zgodilo pa se je, da je prav takrat iz Indije v Jeruzalem prišel trgovec Abas, ki je za svojega kralja Gundaforosa kupoval sužnje vešče mizarske in gradbene obrti. Jezus je trgovcu ponudil Tomaža in naredila sta kupčijo. Ko se je trgovec približal Tomažu je pokazal na Jezusa in ga vprašal, če je to njegov gospodar. Tomaž mu je pritrdil in trgovec mu je rekel, da ga je Jezus njemu prodal in da bo sedaj odšel v Indijo.

Tomaž je bil vedno počasen za sprejemanje, vendar ko se je prepričal, da drugače ne more biti, se je za vsako stvar odločil z vsem srcem, tako je bilo tudi takrat. Sprejel je Jezusov načrt in odšel v Indijo.

Kralj Gundaforos mu je ukazal naj sezida veliko palačo in Tomaž mu je obljubil, da ne bo težav. Vendar denar, ki ga je dobil od kralja, ni porabil za zidavo, ampak za reveže. Ko je kralj hotel videti kako napredujejo dela, mu je po dolgem zavlačevanju Tomaž pokazal reveže in mu rekel: »Tu so vaše palače, ki nikoli ne bodo propadle.« Kralj bil v začetku besen, potem pa se je spreobrnil v krščansko vero in tako je Tomaž prinesel vero v Indijo.    

 

 

 

 

 

 

Velikonočni ponedeljek

Pesem slednica

 

Bogati kraljevski družini v Indiji se je rodil otrok. Hoteli so ga vzgajati tako, da nikoli ne bo okusil trpljenja, zato so z njim skrajno lepo ravnali. Nobeden mu ni smel storiti nikakršne krivice. Nudili so mu vse, kar se sploh lahko otroku nudi. Da ga ne bi prizadelo trpljenje zunanjega sveta, so ga zaprli v prekrasen vrt, ki je bil pravi raj na zemlji. Toda začuda, otrok se ni nikoli smejal. Nikoli ga tudi ni mogel nihče pripraviti do tega, da bi se zasmejal. Klicali so razne zdravnike in vsevede, da bi ga pripravili do smeha, vendar brez uspeha.

Nekoč pa je prišel v vas neki menih − guru, ki se je veliko pokoril, vendar je bil kljub temu vedno vesel in razigran. Starša sta zaprosila še njega, če lahko ozdravi njunega otroka te nenavadne bolezni. Menih je zahteval, da ga za leto dni vzame s seboj in starša sta mu morala to dovoliti.

Otroka je odpeljal s seboj v puščavo in tam z njim trdo ravnal. Nalagal mu je težka opravila in ga strogo kaznoval, če jih ni izvršil. Pomagati je moral pastirjem, ki so živeli v tisti neobljudeni deželi. Z menihom sta skrbela za lastno preživetje in za preživetje vseh, ki so potrebovali njuno pomoč. Zjutraj, opoldne in zvečer sta molila. Ob večernem mraku mu je menih v soju in toploti ognja pripovedoval o Bogu, o lepoti narave in smislu življenja. Po letu dni je bil otrok spremenjen, postal je novi človek. Znal se je veseliti vetra in sonca, cvetlice in metulja, najbolj pa svojega življenja. Starši niso nikoli razumeli, kako je mogel menih storiti kaj takega.

Težko življenje in trpljenje je dečka rešilo. Nas je rešilo trpljenje Božjega Sina. Na veliko noč prepevamo:

»Žrtvi velikonočni

naj hvalnice pojo kristjani.

Jagnje je rešilo ovce:

Kristus nedolžni

je z Očetom spravil grešnike.«

Če spoznavamo trpljenje tega sveta, če nas trpljenje tega sveta boli, se bomo tudi mi znali veseliti z vstalim Kristusom, ki je to trpljenje premagal. Samo en dan je v letu, ko ni svete maše, to je veliki petek. Vse druge dni, tudi v postnem času, pa kristjani slavimo Kristusovo vstajenje. Jezus je edini, ki v resnici premaga vsako trpljenje. Zaradi njegove žrtve in zmage nad smrtjo lahko tudi mi premagujemo ali prenašamo vsako trpljenje tako, da nam je v rešenje.

»Smrt in življenje

sta se borila v prečudnem dvoboju:

Gospod življenja je umrl,

zdaj kraljuje živ.«

Kolikokrat se na tem svetu bori življenje s smrtjo. Že takoj od rojstva dalje napadajo telo razni mikrobi, bacili in vsakovrstne bolezni. V začetku jih telo premaguje in se ob njih krepi, v starosti pa postanejo bolezni in tegobe prehude in boji pretežki za onemoglo telo. Koliko ljudi se bori s smrtjo po več let in na koncu je vedno zmagovalka smrt. Ta boj pa je postal čisto nekaj drugega, odkar se je s smrtjo spopadel Jezus Kristus. Kot pravi človek je bil tudi On podvržen smrti in trpljenju, kot pravi Bog pa je bil nepremagljiv. Ta boj je tako postal najpomembnejši in najsilovitejši, kar jih je kdaj bilo. To ni bil dvoboj stoletja ali tisočletja. To je bil dvoboj, ki presega zgodovino in vesolje. Kaj takega se še ni zgodilo in se tudi zgoditi več ne more. Zmaga je bila popolna. Jezus je vzel nase naše grehe in največje zlo − smrt. Za trenutek se ji je Gospod prepustil, da jo je lahko potem siloviteje in temeljiteje porazil. 

»Povej nam, Marija,

kaj si videla na poti!«

Poročajte novinarji, ki ste bili najbliže temu dogodku. Povej nam Marija, kaj se je v resnici zgodilo z Gospodom! Kaj si videla? Moramo zvedeti vso resnico o tem tako pomembnem dogodku. Marija nam odgovarja:

»Grob Kristusa živega

in slavo sem videla vstalega,

angelske priče, prtič in povoje,«

ki dokazujejo, da je Kristus živ. To izpričujejo tudi priče angelov in Jezusov prazen grob. Videla je Jezusa samega, ki živi.

Kristus pa ni samo živ, ampak je tudi poveličan v slavi. Ni samo vstal od mrtvih, ampak je tudi smrt premagal.

»Vstal je Kristus, upanje moje,

pred vami pojde v Galilejo.

Vemo: Kristus je res vstal od mrtvih!

Ti o Kralj zmagoslavni, se nas usmili.«

Galileja je naše vsakdanje življenje. Apostoli so morali iti domov nadaljevati tisto, kar so že začeli delati v Galileji kot Jezusovi učenci. Grob je prazen, v njem ni Kristusa. Našli ga bomo v vsakdanjem življenju, ki pa ga bomo sedaj lahko živeli na drugačen način. Zaradi vstajenja mora postati življenje drugačno. Tudi mi vemo, da je Kristus vstal od mrtvih, ne samo, ker nam je Marija to povedala, ampak ker tudi sami okušamo v svojih srcih njegovo vstajensko moč. Če v resnici verujemo, da je Kristus vstal od mrtvih, potem upravičeno smemo upati, da se bo tudi nas usmilil.

Jezusovo vstajenje ponovno doživljamo pri vsaki sveti maši. To se bo zgodilo tudi danes, če bomo pristopili k daritvi z vero zbranostjo in pobožnostjo. Amen.

 

Velika noč

Apd 10,34.37−43; Kol 3,1−4; Jn 20,1−9 ali Lk 24,13−35

 

Jezusovo vstajenje

20,1 Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.

2 Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

3 Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu.

4 Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu.

5 Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil.

6 Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam,

7 in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu.

8 Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.

9 Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

 

Pričevanje vstajenja

 

Kakor gre sonce zvečer za goro, tako je Kristus umrl in bil položen v grob. Ko sonce zaide se začne temniti, zemlja se začne ohlajevati, rastline se pripravijo na noč, cvetovi se zaprejo, pokažejo se zvezde … začnejo veljati zakoni noči.

Ko je Jezus umrl in je šlo njegovo življenje v zaton, se je tudi stemnilo, začele pa so se dogajati še hujše reči: bil je potres, skale so začele pokati, zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi, grobovi so se odpirali in mnogi mrtvi so vstali iz njih. Res impozantno in strašno je bilo, ko je Bog ugašal. No saj se spodobi še kaj večjega ob smrti Stvarnika nebes in zemlje, samo mi večjih znamenj skoraj ne bi prenesli. Še dobro, da je Bog ostal samo pri tem, dobro da nas ni vse pokončal. Toda to ni niti bilo v njegovem načrtu ljubezni.

Pa bo Bog in človek Jezus Kristus tudi vstal od mrtvih, kot vstane nov dan iz noči?

 

»Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu  Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom obujen.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ›Obujen je bil od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!« In oni so šli s stražo in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili« (Mt27,62−66).

Jezus je mrtev v grobu, na grob pa je zavaljena težka skala. To skalo so veliki duhovniki tudi prevezali z vrvmi in zapečatili. Na pečatu je bil grb velikega zbora – judovskega sinedrija. Na njem pa bi najraje videli, da bi pisalo: Jezus je mrtev in nikoli več ne oživi. Straža je bila rimska. Judje so imeli pravico uporabiti nekaj rimskih vojakov za svoje potrebe in tukaj so jim še kako prav prišli. Toda nič niso pomagali, kot tudi ne bi cela rimska armada. Življenja se ne da vstaviti. Še asfalt in beton ne moreta ustaviti enega navadnega regrata, pa bi skala na grobu vstavila božje življenje. 

Toda ali je res Kristus vstal? Kaj pa če to ni bilo res, kaj če je šlo za kakšno prevaro, ali pomoto? Običajno se človek v zemlji razkroji in nikoli več ne vstane v življenje. Zakaj bi bilo sedaj drugače? Če Kristus ni vstal potem je vse brez pomena.

V dobi razsvetljenstva in racionalizma so poskušali razumarji vstajenje zanikati, kot tudi vsako drugo stvar, ki je presegala razumska spoznanja, ali pa za dogodek najti kakšno drugo razumu bolj domačo razlago. Bili so prepričani, da so si vstajenje izmislili ljudje, kot tudi vsako religijo. Taka razlaga jih je pripeljala do še bolj nerazumnih sklepov in še zdaleč ni mogla vsega pojasniti.

Vse vere gojijo vero v posmrtno življenje. Nobena, razen krščanstva, pa nima človeka, ki bi resnično vstal od mrtvih. To je naš Jezus Kristus prvina njih, ki so zaspali. Ali bi bili lahko zadovoljni z nečem manjšim, samo z lepšim modernim naukom, samo z vero, ki bi vse dovoljevala in ničesar ne zahtevala. Kaj vse to pomaga, če pa ni vstajenja mrtvih.

Človek išče neko gotovo nespremenljivo točko na katero bi lahko obesil svoje življenje. Ta točka je Jezusovo vstajenje. Noben drug dogodek v svetovni zgodovini ni tako bogato izpričan in dokazan, kot je Jezusovo vstajenje. Presega dokaze vseh znanosti. Zanje je namreč značilno, da se jih da ovreči. Znanost se spreminja in napreduje, Jezusovo vstajenje pa ostane. Poglejmo nekatere dokaze, ki pričajo o Jezusovem vstajenju.

  1. Za Jezusovo vstajenje priča najprej smrt na križu. Če Jezus ne bi umrl tudi vstati ne bi mogel. Rimljani so obsojencem na križu pospešili smrt s tem, da so jim strli kosti. Jezus pa je bil takrat že kot prvi izmed obsojencev mrtev, ker je že prej doživljal strahotno mučenje, zlasti bičanje, pri katerem so marsikateri obsojenci tudi izdihnili. Vseeno pa se je vojak s sulico prepričal tako, da mu je odprl stran in je pritekle kri in voda, torej Jezusu je odtekla vsa kri in še limfna tekočina iz kapilar. Rana je bila tako velika, da je lahko po vstajenju Tomaž dal roko vanjo. Zato govorjenje, da se je Jezus na križu samo onesvestil in da se je potem v hladnem grobu zbudil in pobegnil ne pride v poštev.
  2. Prazen grob Pobožne žene so našle grob prazen. Po poti so se spraševale: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3) Kamen pa je bil odvaljen. Skala, ki je bila tako težka, da je vse skupaj ne bi mogle odvaliti, je bila odvaljena. Kdo je skalo odvalil, če je bil grob zastražen in če so se učenci, tako bali, da so Jezusa zatajili in se razbežali in da so se še več dni po vstajenju skrivali v zgornji izbi? 
  3. Prtič in povoji Če bi truplo ukradli bi truplo odnesli z prtičem in povoji, če pa bi že Jezusovo truplo razvezali, bi bili prtič in povoji razmetani in ne na tistem mestu in na tak način zviti, kot da bi še Jezusovo telo ovijali v resnici pa niso ovijali ničesar. Telo kot da bi izhlapelo iz njih. Jezusovo poveličano telo je bilo tako, da je lahko šlo tudi skozi zaprta vrata.
  4. Vojaki, ki so spali in potem zbežali s svojega mesta, so bili dezerterji in bi takrat zaslužili smrt. Veliki duhovniki pa so jim namesto tega dali nagrado − podkupnino in jim rekli naj rečejo, da so prišli njegovi učenci in ga ukradli. Boječi učenci naj bi torej napadli rimske vojake, odvalili kamen, vzeli Jezusovo telo in zopet zavili povoje tako kot prej in potem drugi dan pritekli gledat kaj se je zgodilo.
  5. Dokaz Jezusovega vstajenja so očividci: žene, apostoli, neverni Tomaž, ki je Jezusa celo potipal po njegovih ranah, petsto bratov, ki so se lahko hkrati srečali z vstalim Jezusom. Pavel je v svojem pismu zapisal, da je še sedaj večina živih, torej to novico so lahko njegovi poslušalci in tedanji bralci tudi preverili. »Nazadnje za vsemi,« pravi, »pa se je kot negodniku prikazal tudi meni« (1 Kor 15,8) in to je bilo že kasneje po vnebohodu in binkoštih.
  6. Petrov govor, ki je prvič spreobrnil prvič pet tisoč ljudi in drugič dva tisoč. Čemu lahko pripišemo tak uspeh, če ne prihodu Svetega Duha, ki pa ni bil možen brez Jezusovega vstajenja in vnebohoda. Prej boječi apostoli so potem, vsi razen Janeza, dali življenje za Jezusa in njegovo vstajenje. Odkod tak preobrat, če ne zaradi nekega velikega nadnaravnega dogodka – Jezusovega vstajenja.
  7. Dokaz za Jezusovo vstajenje smo tudi mi tukaj zbrani. V dobi francoske republike, ki je prva v sodobnem svetu sistematično preganjala Cerkev je nekdo Napoleonu predlagal, da bi za novo državo ustanovili tudi novo religijo. Napoleon mu je odgovoril: »Lahko, samo pod pogojem, da se daste najprej pribiti na križ in umoriti in da tretji dan vstanete od mrtvih, potem bo nova religija zaživela.« Naša vera je bila živa in je še vedno živa. Vsi ljudje vseh krajev in časov, ki živimo iz Jezusovega vstajenja, se lažje spopadamo s težavami. Vera v Jezusovo vstajenje nam daje duhovnih moči in notranjo tolažbo, ki je ne bi bilo če Jezus ne bi vstal. Če Jezus ne bi vstal tega ne bi bilo in tudi nas ne bi bilo tukaj. Amen.

 

 

 

 

 

CVETNA NEDELJA

Iz 50,4−7; Flp 2,6−11; Mt 26,14−75; 27,1−66

 

TRPLJENJE, SMRT IN VSTAJENJE

 

Zarota proti Jezusu

26,14 Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom

15 in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov.

16 Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil.

Velikonočna večerja z učenci

17 Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?«

18 Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹«

19 In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje.

20 Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi.

21 Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.«

22 Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?«

23 On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal.

24 Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.«

25 Izdajalec Juda je odgovoril: »Učitelj, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

 

Postavitev Gospodove večerje

26 Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.«

27 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi.

28 To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.

29 A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.«

30 In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

 

Jezus napove, da ga bo Peter zatajil

31 Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.

32 Ko pa bom obujen, pojdem pred vami v Galilejo.«

33 Peter mu je odgovoril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.«

34 Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.«

35 Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil.« Tako so rekli tudi vsi drugi učenci.

 

Jezus na vrtu Getsemani

36 Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.«

37 S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati.

38 Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!«

39 In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«

40 Nato je šel k učencem in ugotovil, da spijo. Rekel je Petru: »Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj?

41 Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«

42 Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!«

43 Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke.

44 Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami.

45 Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Zdaj spite in počivajte! Glejte, približala se je ura, in Sin človekov je izročen v roke grešnikov.

46 Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izročil, se je približal.«

 

Jezusa primejo

47 Medtem ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva.

48 Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!«

49 In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, rabi!« in ga poljubil.

50 Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, čemu si prišel?« Tedaj so pristopili, iztegnili roke po Jezusu in ga prijeli.

51 In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho.

52 Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.

53 Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov,

54 toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?«

55 Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedel v templju in učil, pa me niste prijeli.«

56 Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali.

 

Jezus pred vélikim zborom

57 Ti, ki so prijeli Jezusa, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine.

58 Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Stopil je noter in sédel med služabnike, da bi videl konec.

59 Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali lažno pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili,

60 vendar ga niso našli, čeprav je pristopilo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopili dve

61 in rekli: »Ta je dejal: ›Božji tempelj morem podreti in ga v treh dneh postaviti.‹«

62 Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar ta dva pričata proti tebi?«

63 Jezus pa je molčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.«

64 Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam:

Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.«

65 Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoje oblačilo in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje.

66 Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!«

67 Tedaj so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali

68 in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«

 

Peter zataji Jezusa

69 Peter pa je sedel zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.«

70 On pa je vpričo vseh tajil: »Ne vem, kaj praviš.«

71 Ko je šel v vežo, ga je na pragu zagledala druga in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazarečanom.«

72 Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!«

73 Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.«

74 Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel.

75 Peter se je spomnil Jezusove besede, ki mu jo je rekel: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal.

 

Jezusa odvedejo pred Pilata

27 1 Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva zoper Jezusa sklenili, da ga bodo usmrtili.

2 Nato so ga zvezali in odpeljali. Izročili so ga upravitelju Pilatu.

 

Smrt Juda Iškarijota

3 Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in

4 rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!«

5 Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil.

6 Véliki duhovniki so vzeli srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.«

7 Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev,

8 zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi.

9 Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: Vzeli so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili nekateri Izraelovi sinovi.

10 Zanje so kupili lončarjevo njivo, kakor mi je naročil Gospod.

 

Jezus pred Pilatom

11 Jezusa so postavili pred upravitelja, in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš.«

12 Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovoril. Tedaj mu je Pilat rekel:

13 »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?«

14 Toda ni mu odgovoril niti na eno besedo, tako da se je upravitelj zelo čudil.

 

Jezusa obsodijo na smrt

15 Ob prazniku pa je upravitelj po navadi izpustil ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli.

16 Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Jezus Baraba.

17 Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Katerega hočete, da vam izpustim: Jezusa Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?«

18 Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti.

19 Ko pa je sedel na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.«

20 Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti.

21 Upravitelj jim je odgovoril: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Baraba,« so rekli.

22 »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Mesija?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!«

23 Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!«

24 Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!«

25 Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!«

26 Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan.

 

Vojaki zasmehujejo Jezusa

27 Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo.

28 Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem.

29 Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!«

30 In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi.

31 Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.

 

Jezusa križajo

32 Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ.

33 Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹,

34 so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti.

35 Ko so ga križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali.

36 Sedeli so in ga tam stražili.

37 Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: »Ta je Jezus, judovski kralj.«

38 Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desnici in eden na levici.

39 Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami

40 in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!«

41 Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili:

42 »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj.

43 Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹«

44 Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

 

Jezusova smrt

45 Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure.

46 Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

47 Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.«

48 Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napojil s kisom, nataknil na trst in mu ponujal piti.

49 Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!«

50 Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha.

51 In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.

52 Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih.

53 Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim.

54 Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«

55 Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje sëm so hodile za Jezusom in mu stregle.

56 Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedejevih sinov.

 

Jezusov pogreb

57 Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec.

58 Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo.

59 Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna

60 in položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel.

61 Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.

 

Straža pri grobu

62 Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu

63 rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom obujen.‹

64 Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ›Obujen je bil od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.«

65 Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!«

66 In oni so šli s stražo in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili.

 

5. postna nedelja

Ezk 37,12−14; Rim 8,8−11; Jn 11,1−45

 

Lazarjeva smrt

11,1 Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte

2 Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan.

3 Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«

4 Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

5 Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.

6 Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil.

7 Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«

8 Učenci so mu dejali: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« 

9 Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta;

10 če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

11 To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.«

12 Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.«

13 Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.

14 Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl.

15 Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!«

16 Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

 

Jezus je vstajenje in življenje

17 Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu.

18 Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega.

19 Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata.

20 Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

21 Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;

22 a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.«

23 Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.«

24 Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.«

25 Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre;

26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« 27 Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

 

Jezus joka

28 In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.«

29 Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

30 Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta.

31 Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala.

32 Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.«

33 Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril.

34 In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!«

35 Jezus se je zjokal. 36 Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.«

37 Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

 

Lazar oživi

38 Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen.

39 Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.«  Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?«

41 Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.

42 Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

43 In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!«

44 In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«

 

Razvidnost in gotovost vere

 

Zgodilo se je, da so v sosednji vasi pokopali nekega klošarja Franca. Hodil je od hiše do hiše in od vasi do vasi. Rad je pri dobrih ljudeh kaj pojedel, še rajši kaj popil. Kdaj, če je bila družba prava in delo primerno, je za lasno zabavo in za zabavo delavcev, prijel tudi za kakšno delo. Večkrat ga ni bilo naokoli tudi po mesec ali dva.

Sedaj pa ga niso videli že več kot leto. Ljudje so ga imeli za svojega in že so pogrešali njegov obisk in njegov smisel za humor. »Najbrž ga ne bo več naokoli,« so ugotavljali. Verjetno se ga je kje preveč napil in je potem ponoči pod kakšnim drevesom zmrznil, ali pa je težko zbolel in ni imel nikogar, ki bi mu lahko pomagal.

Končno so ga našli v nekem gozdu mrtvega. Ker ni imel svojcev, so ga vaščani dali na pare v mrliško vežico. Pobožne žene so ob njem molile, pomilovale njegovo smrt in končno so ga, kot se za človeka in kristjana spodobi, pokopali.

Na vasi imajo vsi pogrebi dobro udeležbo. Ko se je sprevod iz cerkve pomikal proti pokopališču, se je vrsti pridružil tudi sam klošar Franc in skušal od prvega soseda ugotoviti kdo je umrl. Namesto tega pa se je sosed zdrznil in do konca razpotegnil svoj obraz. Takih razpotegnjenih obrazov je bilo vedno več in več. V procesiji je završalo, kot bi se zgodilo nekaj strašnega. Nekdo je verjetno zadet od kapi padel skupaj. Ali je začela goreti vas? Ne, Franc je živ, pa bi moral biti mrtev.

Procesija se je ustavila in neznanega mrtveca so odnesli nazaj v mrliško vežico. Na Franca so bili pa kar nekako besni. Ta njegova potegavščina je presegla vsako mejo okusa. Čeprav on ni bil zato nič kriv, ampak pristojne službe, ki so napol opravile svoje delo.

Pomislimo pa kako so bili zaprepaščeni Betanci in Jeruzalemčani, ko so zagledali mrtvega Lazarja pred njihovimi očmi živega, povitega v mrtvaške povoje. Kaj če Jezus ne bi rekel samo: »Lazar, pridi ven!« ampak: »Mrtvi, pridite ven!« Gotovo bi kakšnega zadela kap.

V primeru Franc, pristojni niso dovolj natančno pregledali mrtveca, ampak so kar na slepo sklepali, kakor se jim je zdelo, da bi moralo biti, zato jih je resničnost presenetila. V primeru Lazar, pa Judje niso hoteli sprejeti očitnega dejstva obujejnja od mrtvih, zato so hoteli zadrego rešiti s tem, da bi umorili Jezusa in Lazarja. V primeru Franc je šlo za pomoto. V primeru Lazar pa ni šlo za nobeno pomoto, čeprav smo se mogoče tudi mi že kdaj spraševali, kako bi lahko to obujenje drugače razložili. Jezusovi sodobniki sami niso mogli zanikati očitnega čudeža, zato so hoteli z dvema umoroma uničiti vse dokazno gradivo. 

Jezus je posegel v človekovo najbolj šibko točko, v njegovo smrt. Kaj se lahko človeku bolj studi kot zadah razkroja njegove ljubljene osebe. Jezus je v tem primeru prekoračil vsako mejo. Naredil je nekaj, kar je vrglo na glavo in spremenilo ves pomen in ves smisel stare zaveze, judovske vere in našega življenja. Z Judovstvom je bilo konec. Prišel je nekdo, ki je z vsem tem pometel. Pometel pa je še z večjo oviro to je s smrtjo.

Človek si misli, da iz groba ni več poti nazaj v pravo življenje, zato se smrti boji. Preseneti ga tako življenje kot smrt. Na teh področjih ne moremo zaupati sebi, ampak samo Bogu, ki življenje daje in ga tudi jemlje. Brez vere, brez zaupanja Bogu, smo brez moči.

Marta je rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« Vedela je, da nas Bog duhovno spremlja vsepovsod, vendar tudi to, da bi šele njegova fizična prisotnost preprečila Lazarjevo smrt. Verovala je v posmrtno življenje in v bratovo vstajenje poslednji dan in v Jezusovo vsemogočnost, vendar bi rada videla, da bi bil Jezus tam telesno navzoč in da bi bil tako, po njegovem čudežu, prisoten tudi njen brat Lazar. Jezus pa hoče, da ona in mi vsi z njo sperejmemo božjo voljo. Bog nas bi rad vse skupaj popeljal iz tega nepopolnega zemeljskega življenja v novo, večno, poveličano življenje. Za to pa Jezus zahteva vero, le v veri smo lahko, na tem svetu, z njim. Brez vere Jezus ne stori nobenega čudeža. Čudež naredi, če je vsaj malo vere, zato da bi to majhno vero pomnožil. 

Vera je sprejemanje resnice, da je Bog gospodar življenja in smrti. Vera je sprejemanje božje pomoči pri usmerjanju in reševanju našega življenja. V življenju so nerešljive uganke na katere zmore odgovoriti samo Bog. Vera je sprejetje dogodkov, proti katerim ne moremo nič, ki se večkrat odvijajo mimo naše volje, ali celo proti njej, lahko jih le sprejmemo. Obuditev Lazarja od mrtvi v zemeljsko življenje je bila le velika izjema. Ena izmed štirih opisanih v evangelijih. Mladenič iz Naima, Talita, Lazar in Jezus sam, ki pa je  premagal smrt in greh ter vstal z lastno močjo v novo poveličano življenje in ne nazaj v zemeljsko. Ti čudeži so se zgodili zato, da bi Jezus poudaril in dokazal pravilo, da bomo vsi, ki bomo Vanj verovali, obujeni v novo življenje. To nam polaga na srce danes na peto – tiho postno nedeljo, kajti prihodnjo, cvetno nedeljo bo že sam stopil na to pot proti večnemu življenju. Amen.

 

4. postna nedelja

1 Sam 16,1−13; Ef 5,8−14; Jn 9, 1−41;

 

Jezus ozdravi sleporojenega

9,1 Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. 2 Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«

3 Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.

4 Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.

5 Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

6 Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči

7 in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

8 Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?«

9 Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.«

10 Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?«

11 On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem tja, se umil in spregledal.«

12 Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Farizeji zaslišujejo ozdravljenega

13 Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem.

14 Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota.

15 In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.«

16 Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi.

17 Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

18 Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal.

19 Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?«

20 Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep;

21 kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.«

22 To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice.

23 Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«

24 Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.«

25 On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.«

26 Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?«

27 Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

28 In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci.

29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.«

30 Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči.

31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši.

32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči.

33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.«

34 Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Duhovna slepota

35 Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?«

36 In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?«

37 Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.«

38 Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.

39 In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

40 To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?«

41 Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.«

 

Z resnico dajemo čast Bogu

 

Prejšnjo nedeljo smo razmišljali o vodi (Samarjanka), danes o luči in resnici (sleporojeni), prihodnjo nedeljo bomo razmišljali o življenju (obujenje Lazarja).

Mlad fant, ki ga je razganjalo od življenja, je šel v vojsko. Tam ga je eksplozija granate popolnoma oslepila. Vrnil se je domov in poskušal živeti naprej, toda vse je bilo spremenjeno, vse je bilo drugače. Življenje ga je teplo in ni mu bilo lahko. Prej je mislil, da bo osvojil cel svet, sedaj pa se je njegov svet osredotočil na njega samega. Vse, kar je bilo zunaj  je postalo tuje in negotovo, zato pa je poglobil svoj duhovni svet. Uspelo mu je postati mož in oče dveh otrok. Nekega dne pa, ko se je sprehajal blizu domače hiše, se je pred njegovimi očmi pojavil kot »rdeči pesek« in čez nekaj trenutkov je popolnoma dobro videl. Očesni specialist mu je kasneje razložil, da se je krvni strdek, ki mu ga je povzročila eksplozija in je pritiskal na očesni živec, sam odstranil. »Ne morete verjeti kaj je za moža, da lahko prvič vidi svojo ženo in svoja otroka, bili so lepši, kot sem si jih prej predstavljal. Življenje je po ozdravitvi zame postalo drugačno, prejelo je novo luč, nov zagon veselja in hvaležnosti. Po drugi strani pa mi je tudi slepota pomagala, da sem uvidel in spoznal stvari, ki jih drugače nikoli ne bi mogel spoznati, če bi vedno gledal samo z telesnimi očmi.« Tako je svojo izjemno izkušnjo razlagal novinarju, ki ga je obiskal.

V življenju nikoli ne smemo ostati samo pri tem kar vidimo. Vsak se je dolžan potruditi priti v ozadje stvarem, ki jih gleda, posluša in so mu pomujene, kot edino možne in veljavne. Gledati in videti sta dve različni stvari. Jezus je rekel za farizeje: »V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali - a ne boste doumeli, gledali boste, gledali - a ne boste videli« (Mt 13,14). V blagrih pa za odkritje Boga postavlja pogoj čistost srca, ko pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Naša notranjost edina lahko razlaga in določi pomen tega, kar zaznajo naši čuti.

Videti božje delovanje v prostoru in času našega življenja je predmet našega duhovnega gledanja. Takega gledanja se lahko človek navzame že v svojem otroštvu, če odrašča v primernem okolju. Lahko pa mu njegovi vzgojitelji takega uvida ne omogočijo in po tej plati ostane slepec celo življenje.

Pomislimo na Jezusa iz Nazareta. Koliko in kakšnih uvidov je bil sposoben v svojem preprostem okolju. Ne moremo reči, da so vse te sposobnosti izvirale iz njegove božanske narave, če pa je zato naravna razlaga in to sta njegova svetniška vzgojitelja Marija in Jožef. Jezus se je z njima pogovarjal doma in na poti. Z njima je delal na polju in v delavnici skoraj vse svoje življenje. Jožef je moral biti globok človek, ki ni videl samo dela, ampak tudi njegov smisel. Ni videl samo narave, ampak tudi njen pomen. Ni videl samo človeka, ampak tudi njegovo srce. Ni videl samo sebe in svojih interesov, ampak tudi vse ostalo, kar ga je obdajalo.

Še avto na cesti nas lahko povozi, če smo zatopljeni samo v svoj svet. Judje so bili osredotočeni samo na svojo resnico, na svojo soboto in na svoj prav, zato so bili slepci in v Jezusu niso prepoznali obljubljenega Mesija in Božjega Sina. Stvari so lahko tudi drugačne kot si jih predstavljamo, ali kot si želimo, da bi bile. Ko je nek otrok iz objestnosti, z brcami sploščil novo bakreno odtočno cev na cerkvi, je njegova mati povedala: »Nobenemu ne bi mogla verjeti, da je to res naredil moj otrok, dokler mi ni sam priznal.« Kolikokrat si zatiskamo oči pred tem, kar drugi že dolgo vedo o nas: da je naš otrok zabredel na stran pota, da je mož ali žena povsod, samo pri družini ne, da smo začeli kričati drug na drugega, da postajamo odvisni od pijače ali česa drugega …

Zaradi izvirnega greha se rodimo duhovno slepi. V Jezusu Kristusu pa lahko prepoznavamo pravo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Naša življenjska naloga je spoznati resnico. Kristus je zdravilo za naše ozdravljenje. Nekateri se rodijo tudi telesno slepi ali kakorkoli drugače prizadeti in po nedolžnem trpijo. Jezus hoče s svojim delovanjem in odrešenjem odpraviti vse posledice izvirnega greha, tako telesne kot duhovne. Človek je celota in potrebuje telesno in duhovno ozdravljenje. Popolna svoboda pa bo možna šele v novem stvarstvu, kjer bomo telesno in duhovno odrešeni.

Preden je Jezus ozdravil mrtvoudnega, mu je odpustil njegove grehe in v obrazložitvi povedal, da je duhovno ozdravljenje neprimerno važnejše. V današnjem evangeliju je povedal isto in to je, da je duhovna slepota hujša od telesne.

Vse posledice greha na tem svetu ne bodo nikoli dokončno odpravljene. Nekatere težave in prizadetosti ostajajo, da se lahko tudi na ta, nam težak način, »razodenejo božja dela«.  V svetopisemski zgodbi so učenci vprašali Jezusa: »Kdo je kriv, da se je ta rodil slep?« Farizeji pa so se na dolgo spraševali: »Kdo je kriv, da je slepec spregledal?« V svoji duhovni zaslepljenosti niso bili pripravljeni sprejeti očitne resnice, ki jim jo je ponujal Jezus. 

Od ozdravljenca, ki je spoznal in sprejel resnico so zahtevali: »Daj čast Bogu!« kar je pomenilo: Povej resnico! Resnica je največja božja slava. Sami pa je niso sprejeli. Naša naloga v tem postnem času ni zahtevati od drugih, da bi sprejeli to, kar mi mislimo, da je prav, ampak se brez pridržkov okleniti Jezusa, ki je Resnica sama. Z njim, ki je tudi Luč od Luči bomo sami lažje videli svoje nedoslednosti in jih popravili. Na ta način bomo najlepše dali čast Bogu in se dobro pripravili na prihajajoče praznike. Amen.

3. postna nedelja

2 Mz 17,3−7; Rim 5,1−2.5−8; Jn 4,5−42

 

Jezus in Samarjanka

4,5 Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu.

6 Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

7 Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!«

8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano.

9 Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.)

10 Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«

11 Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?

12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?«

13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.

14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

15 Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«

16 Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!«

17 Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹;

18 kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.«

19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok.

20 Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.«

21 Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.

22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov.

23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.

24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

25 Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.«

26 Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

27 Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?«

28 Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem:

29 »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?«

30 Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.

31 Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!«

32 On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.«

33 Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?«

34 Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.

35 Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev.

36 Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.

37 V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹.

38 Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

39 Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.«

40 Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni.

41 Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati.

42 Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo ga namreč slišali in vemo, da je on zares zveličar sveta.«

 

Voda sredi puščave

 

Izraelci so se izoblikovali v narod sredi puščave. Po puščavi so romali iz dežele sužnosti proti obljubljeni deželi. Na marsikatero težavo so naleteli. Zdelo se jim je, da je najhujša tragedija, ki jih lahko zadene, če jim zmanjka vode. Mojzes pa je vedel, da je še huje, če jim zmanjka vere, zaupanja v božje varstvo, žive vode, o kateri govori evangelij.

Judje so ne glede na okoliščine zahtevali vodo. Sredi puščave na begu v svobodo jih ni brigal Bog, njemu niso zaupali. Ni jih zanimala svoboda ne obljubljena dežela, ampak voda, hrana in zabava. Zato ker niso videli dalj od svojega telesa, ni čudno, da so vsi ti pomrli v puščavi.

Človekova resnična in največja žeja, je žeja po Bogu. Zato nas tudi nobena zemeljska stvar ne more dokončno potešiti. Samarjanka je mislila, da ima vodo, vendar jo tista voda, ki jo je imela ni mogla odžejati, kakor je ni moglo potešiti njenih šest mož. Zato je svojega zadnjega moža kar zatajila. Pravo živo vodo ji je lahko dal šele Jezus, sedmi mož. Sedem je število popolnosti.

Večja kot je stiska in trpljenje, večje je hrepenenje po rešitvi. Ne da pa se rešiti problemov tako, da praznino, ki se v nas pojavlja napolnimo z zemeljskimi stvarmi. Puščava nas osvobaja zemeljskosti, da bi bili čisti in odprti za božje delovanje. Nikoli tako ne zahrepenimo po vodi, kot prav sredi puščave, ko gre za naše življenje, in nikoli slajše ne pijemo kot takrat, ko smo se do kraja izčrpali v njenem iskanju in hrepenenju po njej.

Mojzes je po božjem naročilu peljal Izraelce v puščavo, da bi jim Bog spregovoril na srce, da bi jih vzgojil v narod z zakoni in svojo vero. Vendar ljudem, normalno, puščava ni bila prijetna.

Za našo rast pa je potrebna tudi puščava. V življenju jo lahko predstavljajo: trpljenje, uboštvo, preizkušnja, napor … Ustvarjeni smo tako, da rastemo in dobivamo moč v naporu. Športnik mora trenirati, da je sposoben doseči dober rezultat. Kristjan se mora premagovati, da ima sebe v oblasti in se lahko upira skušnjavi. Učenec se mora učiti, glasbenik vaditi itd. Otrok, ki ni izkusil nobenega trpljenja in pomanjkanja, ki je vse dobil takoj servirano na krožniku bo slabič, razvajenček in egoist. Ne bo se znal veseliti božjih darov, svojega zdravja in življenja. Postal bo velik kandidat za prestopništvo.

Tudi Jezus je bil poten in utrujen od dela, ko je do svojega tridesetega leta delal v očetovi mizarski delavnici. V današnjem evangeliju pa od potovanja, zato se je opoldne kar usedel k vodnjaku in čakal, da bi mu kdo pomagal do vode. Pride Samarjanka, da bi natočila vode. Bog prosi človeka naj mu da piti. On, ki je ustvaril brezmejne oceane, potrebuje človekovo pomoč za nekaj požirkov vode. Človekovo pomoč potrebuje, da bi lahko človeku pomagal, da bi mu lahko dal vodo tekočo v večno življenje.

Ljubezen gre preko vseh predsodkov. Govoril je z ženo tujko in Samarjanko, šestkrat poročeno, kar se ni spodobilo za Jude. To ni bilo prvič, da se je družil z grešniki. Končno je za vse nas grešnike umrl na križu. »Bog (pa) izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (Rim 5,8−9). Če hočemo koga pridobiti ali spreobrniti glejmo na to kaj bi lahko kdo postal in ne kaj je. Bog izliva svojo vodo na vse, ne samo na tiste, ki jo zaslužijo.

Bog je duh in ga je potrebno častiti v duhu in resnici. Bog ni vezan ne na Gerasim v Samariji ne na Jeruzalem v Izraelu ne na grški ne latinski ne katerikoli drugi jezik ne na oltar proti ljudstvu ne na oltar od ljudstva ne na kvašen ali nekvašen kruh ne na tako ali drugačno držo pri molitvi …, tudi ne na »pravičnike«. Otresimo se predsodkov in pristopimo k svojim bližnjim ne glede na njihovo zunanjost. V svoji odprtosti posnemajmo Jezusa.

Lahko se postavimo v vlogo Samarjanke, ki je Jezusu postregla, čeprav so  Samarjani Jude prezirali. Sovraštvo je največkrat obojestransko. Kakor je postala tudi ljubezen. Prišla je samo po vodo, odnesla pa je tudi živo vodo. Samarjanka je podoba Cerkve. Kot Samarjanka je tudi Cerkev poganskega ne judovskega rodu, vendar je od Jezusa prejela in še vedno prejema živo vodo.  

Postavimo se v vlogo starozaveznih Izraelcev sredi puščave. Kaj mi storimo, ko smo v neizhodni situaciji, brez vode in hrane, brez zdravja in sreče …? Ali se tudi mi jezimo na Boga, zakaj nam je to ali ono storil, ko pa smo njegovo ljudstvo?

Kako moremo godrnjati proti Bogu, ki visi pribit na lesu križa. Jezus je pribit na križ, da bi nam dal žive vode v izobilju. Jezus je tista skala po kateri je udaril Mojzes, da je pritekla voda. V Jezusovo stran je udaril vojak s sulico in je pritekla voda milosti. Iz njegove strani tečejo sedmeri studenci, to so sedmeri zakramenti. K tej skali po živo vodo se z vero zatekamo tudi mi. Amen.

 

 

2. postna nedelja

1 Mz 12,1−4; 2 Tim 1,8−10; Mt 17,1−9

 

Jezusova spremenitev

17,1 Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo.

2 Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.

3 In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim.

4 Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«

5 Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«

6 Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

7 In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!«

8 Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.

9 In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

 

Potovanje v novo deželo

 

Berili današnje nedelje nam govorita o poklicanosti. Abraham je živel leta 1850 pred Kristusom v tedaj najbolj razviti civilizaciji na svetu v Uru na Kaldejskem. Bog ga je poklical v tujo deželo. Abraham je sledil božjemu klicu in odšel v zanj neznano divjino. Svoje dežele ni zapustil zaradi zemeljskih razlogov, ampak zaradi božjega klica. V tujino ni šel, ker bi rad videl še druge kraje, ali ker bi rad preskrbel svoji čredi boljšo pašo, ali zaradi česa podobnega, ampak zaradi božjega klica, zaradi Boga.

V postnem času smo tudi mi kot Abraham poklicani, da zapustimo svoj način življenja, da se poboljšamo, da se spreobrnemo, ne zaradi zemeljskih koristi, ampak zaradi duhovnih. Postimo se lahko zato, da bi bili bolj vitki in zdravi, da bi imeli več uspeha v družbi … Verski motivi tega početja pa so: obvladovanje samega sebe, lažje upiranje skušnjavam in odprtost za duhovne vrednote. Jezus nam pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).

Spreobrnjenje je sprejetje božjega klica in božje ljubezni. Lahko še naprej opravljamo isto službo, vendar kot od Boga poklicani jo bomo opravljali drugače kot prej. Lahko živimo v isti družini, toda življenje po spreobrnjenju bo drugačno. Ni potrebno iti v tujo deželo, ampak iz dežele greha in egoizma v deželo milosti in ljubezni.     

Grki so trdili, da je človek središče vesolja in mera za vse drugo okrog njega. V svoji nevednosti so se pač motili, ker drugega večjega niso poznali. Toda Bog je slepemu človeku na gori Sinaj po Mojzesu dal deset božjih zapovedi in od takrat naprej človek ne more biti več merilo vsega.

Človek ne more več sam odločati kaj je dobro in kaj je slabo, ampak je dolžan poslušati svojega Očeta. To se je zgodilo, že približno 1200 let pred Kristusom, to je pred grško civilizacijo. Bog pa se je vsem narodom razodel šele po Kristusu. Danes, lahko rečemo, so božje zapovedi vzeli, vsaj teoretično, za svoje že vsi narodi, čeprav popolnega božjega razodetja, ki se je zgodilo s Kristusom, še niso sprejeli. 

Kristjani postavljamo Kristusa za merilo vsega. Jezus Kristus je zakonodajalec in zakon sam. Jezus je dopolnitev postave – Mojzesa in prerokov – Elija. Božji glas je rekel iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Jezus je pot naše rasti k svetosti. Kakor je On živel, tako se trudimo živeti tudi mi. Jezus je resnica, ki jo iščemo. On je povedal in razodel vse, kar človek sam zaman išče.  Jezus je ljubezen, ki jo je najbolj razodel, ko je po nedolžnem za naše grehe umrl na križu. Jezus nas kliče naj hodimo za njim.

V evangeliju smo slišali, da se je Jezus spremenil in trem apostolom pokazal nekaj svoje nadnaravne veličine, kolikor so jo bili sposobni videti. To je storil potem, ko je učencem povedal, da bo šel v Jeruzalem, kjer bo izdan nevernikom v roke in bo moral trpeti in umreti. V naprej je dal okušati nekaj svoje poveličanosti, da se ne bi učenci v uri trpljenja pohujšali. Isti trije apostoli Peter, Jakob in Janez, ki so bili namreč z Jezusom na gori poveličanja, bodo potem na Oljski gori trpljenja.

Vsi očaki in preroki so imeli na začetku svoje poklicanosti podobna videnja. Abraham je videl kadečo se peč, Jakob je videl božjo lestev z angeli, Mojzes je videl goreč grm, Izaija je videl šest perutne serafe in eden izmed serafov se je z žerjavico dotaknil njegovih ustnic, Jeremiju se je Bog z roko dotaknil njegovih ustnic, Pavla je Jezus oslepel in vrgel s konja. Vsi apostoli, pa tudi drugi učenci, so se lahko srečali z vstalim in poveličanim Jezusom.

Tudi mi srečujemo poveličanega Jezusa. Vsa srečanja z Bogom niso tako spektakularna. V njih pa, kljub vsemu, doživljamo božjo bližino, božjo zmagoslavnost nad temo življenja. Vsakemu Bog daje, kar je potrebno za izvrševanje njegovega poklica. Vprašanje je, če to epifanijo – razodetje Boga hočemo videti, se ga spominjati in iz njega živeti. Lahko raje začnemo sami sebi in drugim dopovedovati, da je potrebno na vso stvar pozabiti ali jo bolj razumsko razložiti.

Trenutkom uspeha sledijo trenutki razočaranja. Nimamo vedno uspehov pri svojem delu, ne popolne sprejetosti v ljubezni, niti pri naših najbližjih ne, popolne in stalne gotovosti v veri … V dnevih trpljenja in razočaranja potrebujemo doživetja z gore spremenjenja. Spomin na take dogodke nam bo vlival moči, da bomo kljub preizkušnjam lahko vztrajali. Blaise Pascal pravi: »Dovolj je teme v svetu za tistega, ki hoče gledati temo in dovolj je svetlobe za tistega, ki hoče gledati svetlobo.« Tudi mi imamo dovolj razlogov, da vsaj kdaj rečemo kot apostoli: »Dobro je da smo tukaj« in tudi, da smo to, kar smo. Bog gotovo dela vedno najbolje, čeprav nam Njegova volja vedno ni pri srcu. Dobro je, da On vse vodi, kajti gotovo dela boljše kot bi mi.

Tudi v molitvi nismo vedno uslišani, ko prosimo za zemeljske dobrine. Le kdaj pa kdaj nam Bog da videti svojo veličino, da lahko vztrajamo. Krize in težave dopušča, da bi se lažje odpovedali vsemu zemeljskemu in bi laže hodili kot Abraham proti obljubljeni deželi. Abraham je videl kadečo se peč in slišal božji glas. V stari zavezi kaj več kot to ni bilo mogoče. Apostoli pa so videli Boga samega. To se je zgodilo zato, da bi laže hodili tudi po poti Kalvarije proti nebeški domovini, ki je naša obljubljena dežela. Nobene bližnjice, mimo trpljenja, ni do tja. So pa tudi na tej isti poti kraji veselja, počitka in moči.

Pot v obljubljeno deželo je pot k svetosti. Srečevanje z Jezusom nam je najbolj mogoče po zakramentih. Pri krstu smo postali božji otroci. Iz navadnih umrljivih ljudi smo postali dediči nebes. Pri sveti spovedi iz grešnikov, ki služijo nagonom in posvetnosti, nanovo postajamo otroci milosti. Pri sveti evharistiji se kruh spreminja v Jezusovo telo. Naša narava pa se po uživanju evharistije spreminja v božjo naravo. Jezusov vzorec poti je naslednji: delo, molitev, trpljenje in smrt. Z Jezusom v trpljenju, z Jezusom v vstajenju. Z Jezusom v življenju, z Jezusom v večnosti. Amen.

1. postna nedelja

1 Mz 2,7−9; 3,1−7; Rim 5,12−19; Mt 4,1−11

 

Hudič skuša Jezusa

4,1 Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal.

2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen.

3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.«

4 On pa je odgovoril: »Pisano je:

Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«

5 Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja

6 ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

7 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«

8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo,

9 ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«

10 Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«

11 Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

 

Ne daj, da v skušnjavah omagamo

 

Na tem svetu smo tudi zato, da bi bili preizkušeni in da bi se izkazali vredne darov, ki nam jih obljublja in pripravlja Bog. Tako sta bila preizkušena tudi Adam in Eva in preizkušnje nista zdržala. »Spomniti se morate, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah in preizkušnjah postal božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge stiske in ostali zvesti« (Jdt 8,22−23). Tako je bil preskušen tudi sam božji Sin.

Nov prevod Očenaša pravi: »Ne daj, da pademo v skušnjavo.« Kar bi pomenilo: Ne daj, da pademo v slabo, da nas skušnjava odtrga od Boga. Kar bolj izraža položaj v katerem se lahko znajdemo, če začnemo slediti hudobiji. Po tej različici Jezusov učenec ne prosi Boga, da ne bi bil skušan, saj so morali biti vsi božji možje in sploh vsi ljudje skušani in celo sam božji Sin, ampak da ne bi bil preizkušen čez mero, ki jo ne bi prenesel. Prosimo, da nas Bog ne bi pustil dokončno pasti, da nas ne bi skušnjava za večno odtrgala od Boga.

Skušnjava pomaga človeku utrjevati njegovo vero in ljubezen do Boga. Obenem pa ga osvobaja napuha, samozadostnosti in misli o lastni pravičnosti. Kljub temu pa mora človek od skušnjave bežati, čeprav bi se morda čutil dovolj močnega, da bi jo lahko premagal. Pregovor pravi: »Kdor nevarnost ljubi se v njej pogubi.« Tisti, ki sam išče skušnjavo nima pravega odnosa do nje. Človek mora iskati dobro in premagovati skušnjave na poti k temu cilju. Kdor išče skušnjavo v bistvu išče slabo, čeprav si še noče sam sebi in drugim to priznati.

Skušnjave so neizbežne. Slabo in skušnjave, ki v slabo vodijo, so prišle po hudičevi nevoščljivosti in človekovi nepokornosti. Rešimo se jih tako, da se jim upremo, da v skušnjavi z božjo pomočjo zmagamo. Bog skušnjave dopušča po svoji presoji, da bi lahko z njegovo pomočjo prehodili obratno pot, ki sta jo prehodila Adam in Eva, ko sta v skušnjavi padla. Tudi apostol Pavel jih je imel in jih je imenoval trn satanov, ki mu je bil dan v meso, da ga bije, da se zaradi velikih božjih del ne bi prevzel. Prosil je Boga, da bi mu jih odvzel, vendar mu je ta rekel: »›Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.‹ Zato (pravi) se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9).

Tudi železo se, prej preden se uporabi za kakšen koristen namen, v ognju preizkuša. Preizkusi za železo so dandanes še strožji, ker so tudi njegovi nameni mnogo bolj vzvišeni, kot so bili včasih. Še železo se mora pokazati vredno zaupanja, koliko bolj to velja za človeka. Bog človeka ne preizkuša, da bi ga zdrobil, ampak da bi ga utrdil in napravil pripravnega za službe in darove, ki mu jih je namenil.

Jezus se je postil kar štirideset dni in noči. To navidez pretirano dolgo obdobje bi lahko izražalo dobo polnosti, ki se večkrat pojavlja v Svetem pismu. Možno pa je ta čas vzeti tudi dobesedno, saj so znani tudi taki primeri, ko so se ljudje tako dolgo postili in preživeli. Na primer pri gladovnih stavkah. Lahko občudujemo Jezusovo trdno voljo in vztrajnost. On je vse delal zares in ne samo napol.

Ko hočemo narediti nekaj dobrega, težkega, koristnega se takoj pojavijo tudi razlogi proti. Odpoved in prepoved skušnjave še povečuje. Če ni zapovedi in prepovedi in naše odločitve za postavo, tudi ni skušnjave. Postava grešne strasti še bolj prebuja. Kjer je vse dovoljeno, kjer ni nobena stvar greh, tudi skušnjav več ni.

Jezusove skušnjave so tudi naše skušnjave. Prva skušnjava, ki mu jo je satan zastavil je bila: »Če si Božji Sin, reci naj ti kamni postanejo kruh.« Satan je Hotel je, da bi izbral lažjo pot, da bi skrbel sam zase in za svoj trebuh. Vendar Jezus se ni posluževal svoje božanske moči zato, da bi stregel sam sebi in s tem tudi nam naroča naj ne prosimo samo zato, da bi nam bilo življenje lažje. Da bi ga iskali, kot so ga množice, samo zaradi kruha. Da bi skrbeli samo za telo. Da bi vse namesto nas naredil Bog, da bi bil za vse krivice na svetu kriv Bog in ne mi. Mnogokrat slišimo: Zakaj mi Bog ne pomaga? Zakaj me ne usliši? Ali zakaj Bog dopušča, da se dogajajo take stvari? Zakaj ne kaznuje? Kako lepo bi bilo, če bi vse Bog naredil namesto nas. Vendar Bog je že vse naredil, kar je lahko, saj je celo umrl za nas na križu. Ne more pa namesto nas prehoditi poti iz sužnosti v svobodo. Lahko jo samo z nami. Na lahko se ne da iti skozi življenje. Tudi v duhovni rasti na tak način ne pridemo nikamor.

V drugi skušnjavi: »Če si Božji Sin, se vrzi dol,« satan hoče, da bi Jezus gradil svoje poslanstvo s slavo. Izvedel bi atraktiven skok, veliko ljudi bi ga videlo in takoj bi si pridobil velike množice. Saj ne bi šlo za nobeno pretvarjanje. Jezus bi samo pokazal svoje resnične sposobnosti. Toda s šovi in atrakcijami se ne da graditi božjega kraljestva. Ljudem bi bilo vse to nekaj časa zanimivo, potem bi se naveličali. Pa tudi če bi Jezus bil sposoben biti vedno zanimiv in vedno nov, bi ga množice iskale le zaradi zemeljskega kraljestva, ne zaradi nebeškega. Ker bi videli čudeže ali zato, da bi jih videli. Takim v Nazaretu ni hotel narediti niti enega.

Tudi danes večkrat slišimo, da bi morale biti maše bolj zanimive, potem bi bolj hodili k maši. Da bi morala biti Cerkev in župnik bolj sodobna, da bi moral kaplan ali katehet bolj znati z mladimi …, pa bi prihajali. Pa bi res?  Slabo nas bolj privlači kot dobro. Nikoli ne bomo mogli biti tako zanimivi, da bi samo zaradi tega želi pastoralne uspehe. Trajno nas more privlačiti samo Jezus s svojo resnico in svojo milostjo. 

V tretji skušnjavi satan dvakrat laže Jezusu: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Vse to je že Jezusovo, saj je On Bog, ki je vse ustvaril in vzdržuje pri življenju in hkrati je tudi že naše saj smo Njegovi otroci. Satan mu ne bo ničesar dal, ker ni njegovo, ampak bi mu rad vse vzel. Satan je oče laži. Tako je uspel že v raju, tako uspeva tudi danes. Skušnjava s katero se tudi danes spopadamo je, da bi zamenjali resnico za laž in laž za resnico. Kako lahko bi bilo, ko nam bi bilo vse jasno in vse znano, pa ni tako. Cel svet je en sam izziv našemu iskanju. Svet ni to kar iščemo. Satan nam bi raje dal svet kot Resnico, vendar je samo Resnica vredna, da pred njo pademo na kolena. Resnica za katero smo si v iskanju že prej ožulili podplate.

Skušnjave, ki nas hočejo odtrgati od dobrega in od Boga so poseben križ, ki bi se mu, običajno, radi izognili. Toda na tem svetu ni druge poti v življenje, kot preko skušnjav. Z njimi se je spopadel tudi Jezus in nam dal zgled kako naj jih tudi mi premagujemo. V evharistiji, ki jo bomo sedaj obhajali, pa nam bo dal tudi svojo pomoč. Amen.

 

 

Danes bomo premišljevali o govorjenju. Druga božja zapoved se glasi: »Ne skruni božjega imena!« Ta zapoved ne prepoveduje samo božjim imenom, imenom svetnikov in svetim stvarem dodajati grdih besed, ampak od nas zahteva lepo govorjenje. Tudi lepe besede ne smejo biti samo zunanji izraz naše jezikovne kulture, ampak morajo izhajati iz dobrote srca.

V spovednici se duhovniki lahko prepričamo, da imamo ljudje veliko težav z govorjenjem. »Mi kar uide, ne morem se premagati,«  slišimo. Zdravilo za to ni samo vaja v samoobvladovanju in molčečnosti, ampak tudi prizadevanje, da bi v našem srcu prebivala ljubezen, mir, dobrota in božja Beseda. Človek je bitje komunikacije in pri tem mu najbolj lahko pomagajo, ali pa ga tudi ovirajo, besede. Besede pa v resnici neizogibno, čeprav samo ob posebnih prilikah, ko je morje naše notranjosti razburkano, ali med vrsticami, ko kaj pricurlja, sporočajo kaj je v resnici v naši notranjosti.

Bog sam, ki je hotel stopiti z učlovečenjem s človekom v globlji osebni odnos, se po evangelistu Janezu imenuje Beseda. »Beseda se je učlovečila in se naselila med nami,« nam pravi. Ne gre samo za učlovečenje zvoka ali črke, ampak za popolno vseobsegajočo konkretizacijo Boga, da bi človeška narava lahko dosegla celostno pobožanstvenje.

V življenju ugotavljamo, da se med nami ne učlovečuje božja beseda, ki je beseda vere, upanja, ljubezni in resnice, ampak človekova beseda, ki izhaja iz njegove z izvirnim grehom ranjene narave.

Kako smrtno važno je častiti Boga tudi z besedo in ga ne sramotiti so se zavedali v stari zavezi, ko so preklinjevalce božjega imena kamenjali do smrti. To počnejo muslimani še danes. V stari zavezi je bila za vse največje grehe določena smrtna kazen. Smrtni greh ubije božje življenje v človeku. Mojzesova postava pa je ukazovala zob za zob, življenje za življenje. Na ta način so temeljito izkoreninili preklinjanje iz svoje srede. Zaradi spoštovanja božjega imena ga tudi niso smeli niti izgovarjati. Zato so besedo Jahve − ­Bog zamenjali z besedo Adonai − Gospod. Potem so se še pri vsaki besedi Gospod iz spoštovanja priklonili. Danes, ko molijo, se v pretirani skrbi, da ne bi naredili česa premalo, kar stalno priklanjajo in še besedo Gospod izpuščajo.  

Danes se nam zdi tako početje Izraelcev pretiravanje. Lahko pa sami padamo v drugo skrajnost, da nam je vseeno kako govorimo in da se skoraj bojimo uporabljati božje besede. Ne iz spoštovanja do Boga, ampak iz spoštovanja do neverne družbe. Ne zato, ker bi se bali Boga, ampak zato, ker se bojimo človeka. Kaj bo rekel? Kaj si bo mislil? Nočemo ga posiljevati s svojo vero. On pa nas lahko s svojim ateizmom. Nekatere besede, ki so del naše kulture in nam pomagajo ohranjati božjo bližino v našem življenju so: Bog žegnaj − Bog lonaj, dober dan − Bog daj, Bog daj srečo − Bog daj, Bog varuj, Bog pomagaj, z Bogom, ... Takih in podobnih besed se kristjani ne bi smeli sramovati uporabljati in bi jih celo morali uporabljati.

Slovenski pregovor pravi: »To kar usta govore, tega je polno srce.« Človek ne more in ne sme soditi po videzu lahko pa po govorjenju. Če iz ust prihaja sama grdobija upravičeno smemo sklepati, da je ta človek tak tudi na znotraj. S tem ko človek prečiščuje svoje besede, prečiščuje tudi svoje srce, svoje misli, saj se tam spočnejajo naše besede. Ta trud nam počasi postane dobra navada − krepost in nas tudi v trenutkih neprisebnosti varuje, da ne govorimo grdo.

Nekateri mislijo, da tudi duhovnik zakolne, ko se s kladivom udari po prstu. Pa ni res. Zakolne samo tisti, ki še ni popolnoma izkoreninil te razvade. Človek je svobodno bitje in je odgovoren za svoje besede. Prav nič nam ne pomaga izgovor, da smo se tako udarili, ali da nas je kdo tako razjezil, da že imamo pravico preklinjati. Prav nikoli nimamo pravice delati slabo, tudi če je bližnji storil karkoli, smo za naše preklinjanje odgovorni mi sami. Nekateri rečejo: »Saj delam samo iz navade in pri tem ne mislim nič slabega.« Toliko slabše, če iz navade preklinjaš svojega Stvarnika in Odrešenika. »Saj ne mislim nič slabega.« »Mogoče je že res, da nič ne misliš, povedal pa si.« Kaj bi rekel nekomu, ki bi ti dejal, da iz navade, ne iz hudobije, pretepa svojo ženo. Beseda ne samo boli, ampak celo ubija. Junak ubija z mečem slabič z besedo. Ko človeku zmanjkuje vere, energije in učinkovitosti želi svoje govorjenje podkrepiti z negativnostjo. Po načelu: »Če že ne morem zgraditi, pa vsaj lahko poderem.« Za to je treba manj truda.

Naše besede se spočnejo v srcu. Če so se že spočele slabe, jim ne smemo pustiti, da se rodijo. V negativnih čustvih, jeze, nepotrpežljivosti in sovraštva se ne bo nič pametnega rodilo, zato s takimi rečmi v srcu nimamo pravice govoriti. Šele ko bo srce zopet postalo tempelj ljubezni tudi do sovražnikov, takrat šele imamo pravico govoriti.

Kako naj v srcu pridobimo ljubezen in mir? Z molitvijo in prejemanjem zakramentov, s premišljevanjem božjih besed kakor Marija. Ne vračajmo slabo s slabim. »Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami« ( Lk 6,27−38). Poskušajmo videti v vseh stvareh in v sočloveku tisto, kar je dobro in lepo in se zato zahvaljujmo in bodimo tega veseli. Ne pustimo, da nam sredstva javnega obveščanja, ali kdo drug usmeri pogled k slabemu. Besede so sad družbe v kateri se zadržujemo. Nas kristjane boli, če nam kdo sramoti Cerkev, ali če nam kdo preklinja Boga, zato smo se dolžni za svojega Očeta postaviti. Npr., da rečemo: »Če veruješ v Boga, zakaj ga preklinjaš, če pa ne veruješ, ga pusti pri miru!« Če to ni primerno zapustimo tako družbo ali pa zmolimo po tihem kesanje. Če ne bomo ničesar naredili, bomo sokrivi njihovega greha in ne bo dolgo, ko bomo na svoje veliko presenečenje, sami začeli uporabljati iste besede.

Apostol Pavel pravi: »Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: ›Jezus naj bo preklet,‹ in nihče ne more reči: ›Jezus je Gospod,‹ razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3). Lahko rečemo, da je preklinjanje velika želja hudobnega duha. Drugače si tudi ne znamo razlagati kako lahko prav kristjani, ali zapeljani kristjani, preklinjajo svojega Odrešenika, ki iz ljubezni za njih umira na križu. Pogani, ki ga ne poznajo, tega ne počnejo.

Opice ne govorijo, ker nimajo kaj povedati. Mnogi jim postajajo podobni, ko ponavljajo, kar so slišali od sosede, ali televizije, ali kar je še slabše, vedno isto grdo besedo. Človek se tudi ne more pogovarjati samo o temah tega življenja: šport, vreme, denar, politika, ali kar je nekdo drugi slabega naredil. O tem se pogovarjajo tisti, ki imajo sami nezanimivo ali prazno življenje. Vse te teme potrebujejo še nekaj duhovnega. Te besede so že zaspane in naveličane, v njih ni nobene iskrivosti duha in nobene presežnosti: vere, upanja in ljubezni. Ob njih se ne more nihče odžejati, ali nasiti, lahko pa se skrega ali zagreni, ker so to besede starega zemeljskega človeka Adama. Novi človek Kristus pa nam daje piti novega vina, da bomo lahko širili kulturo in veselje božje ljubezni. Amen.

 

 

6. navadna nedelja

Sir 15,15−20; 1 Kor 2,6−10; Mt 5,17−37

 

O postavi

5,17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.

18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.

19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.

20 Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

 

O jezi

21 »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.

22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi,

24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.

25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo.

26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

 

O prešuštvu

27 »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj!

28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.

29 Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino.

30 In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«

 

O ločitvi

31 »Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.

32 Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«

 

O prisegi

33 »Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege!

34 Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol,

35 ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja.

36 Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.

37 Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

 

Grešno poželenje

 

Jezus v evangeliju citira kaj so farizeji ljudi učili v sinagogah in templju. Pri vsakem nauku skoraj protivno z vso svojo avtoriteto doda še svojo zahtevo: »Jaz pa vam pravim«. Čeprav pravi, da ni prišel razveljavit postavo, jo je, po mnenju farizejev, v teoriji in praksi večkrat prekršil. Ni si obredno umival rok, ozdravljal je na soboto, govoril je proti templju in da je božji Sin … Zaradi tega so ga tudi obsodili na smrt. Mnogi so imeli veliko proti Njemu in tudi On se ni mogel v življenju spraviti z njimi, kakor naroča nam, ampak so oni Njega pospravili. Sprave ni zmogel doseči s svojim učenjem in dobroto, ampak z darovanjem zanje s smrtjo na križu. Ob njej nam postane še bolj razumljivo navodilo: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe,« ker je milost več kot življenje.

Jezus je prišel postavo samo dopolnit, to je, uresničevat in izpostavit prvotne zamisli. Nekatere zapovedi so Judje prilagodili zgrešenemu življenju. Njegove zahteve niso milejše kot v stari zavezi, ampak ostrejše. Pri vsaki zapovedi najprej pove kako je bilo rečeno, potem pa ji doda še nekaj svojega zahtevnejšega. Novost je prepoved greha že v srcu. Iz srca, to je iz volje, misli in čustev se namreč spočenja greh. »Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Mt 15,18−19).

Seveda je grešno poželenje opredeljeno kot greh že od vsega začetka. »Gospod je rekel Kajnu: ›Zakaj se jeziš in ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!‹« (1 Mz 4,6−7). Bog nagovarja Kajna kot glas vesti: opozarja ga na nevarnost, da bi ga nerazpoloženje − negativno čustvo v srcu, zaneslo v izvršitev umora. Vendar greh se je že spočel in Kajn ima že »upadel obraz«.

Tudi na koncu desetih božjih zapovedi najdemo še prepoved poželenja. »Ne žěli hiše svojega bližnjega! Ne žěli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« (2 Mz 20,17).

Lepo hudobijo poželenja opiše Pridigar, ki pravi: »Ne poželi (tuje žene ali tujke) njene lepote v svojem srcu, naj te ne ujame s svojimi trepalnicami, kajti samski vlačugi zadostuje kos kruha, poročena žena pa ugrabi dragoceno življenje. Mar lahko kdo nastrga žerjavice v svoje naročje, ne da bi mu zgorela obleka? Mar lahko kdo hodi po žerjavici,

ne da bi si ožgal noge?« (Prg 6,25−28). Mar torej lahko nosiš v sebi grešno poželenje ne da bi te to ne pogubilo kot je Holoferna in njegovo vojsko pogubilo poželenje po Juditi. Zaradi poželenja je ostal pred njo brez moči in mu je lahko odsekala glavo (prim. Jdt 12,16).

Lepota je zapeljala in poželenje je pokvarilo srce tudi lažnivima sodnikoma, ki sta hotela zapeljati in potem pogubiti Suzano, tudi niju je doletela pravična smrt (prim. Dan 3,1−64).

»Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt« (Jak 1,14−15).

Kdor se mu ne ustavi že v začetku, je že v grehu, njegove kvarne posledice že učinkujejo. Tak človek postane razdvojena osebnost. V srcu nosi neuresničene grešne želje, ki čakajo ugodne priložnosti, da bodo lahko prišle na dan in razodele pravo človekovo podobo. Ideal ni samo zunanja pravičnost, ampak tudi notranja. To kar na zunaj izpovedujemo mora imeti notranje pokritje. »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹«.

Seveda je mislim težko gospodovati, ker so svobodne. Če jim bomo ukazovali naj ne silijo v greh bodo prav tam hotele biti. Najlažje jih usmerjamo, če jih zaposlimo s svojim življenjem in delom.

Anthony de Mello ima v knjižici Ptičja pesem tole zgodbo. Dva budistična meniha sta bila na poti v samostan. Na bregu reke sta srečala izredno lepo žensko, ki je kakor onadva želela priti čez, a voda je bila zanjo pregloboka. Zato si jo je eden od menihov zadel na hrbet in jo odnesel prek reke.

Njegov tovariš se je strašno zgražal. Dve celi uri ga je grajal zaradi kršenja svetih predpisov: ali je pozabil, da je menih? Kako se je le drznil dotakniti ženske? In še več − jo celo prenesti čez reko? Kaj bodo rekli ljudje? Ali ni spravil njihove svete vere na slab glas? In tako naprej in tako naprej.

Menih, ki je prestopil pravila, je potrpežljivo poslušal neskončno pridigo. Nazadnje je vpadel v besedo, rekoč: »Brat, tisto žensko sem že zdavnaj odložil ob reki. Ali jo ti še vedno neseš?«

Arabski mistik Abu Hasan Bušanja pravi: »Samo dejanje greha je mnogo manj škodljivo, kot želja po njem in misel nanj. Eno je, ko se telo za trenutek prepusti užitku, čisto nekaj drugega pa, ko se duh in srce ne nehata naslajati nad njim.«

Kadar verni ljudje nenehno premlevajo grehe, ki so jih zagrešili drugi, človek posumi, da jim to premlevanje prinaša več užitka, kot ga sam   greh prinese grešniku. Amen.

 

 

5. navadna nedelja

Iz 58,7−10; 1 Kor 2,1−15; Mt 5,13−16

 

Prispodoba o soli in luči

5,13 »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.

14 Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.

15 Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.

16 Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

 

Vi ste sol zemlje

 

Naš Gospod nam je v življenju zaupal težko in odgovorno nalogo, biti drugim luč in biti za druge sol. Mi pa raje pričakujemo od drugih, da nam bodo kazali pravo pot in da bodo dajali smisel − sol, našemu življenju.

Težko se izpostavimo in drugi težko po nas spoznajo Kristusa. Naše krščanstvo ne spreminja sveta, ampak svet spreminja in »srka vase« nas.

Ko je Jezus pri zadnji večerji molil veliko duhovniško molitev, je za svoje učence rekel: »Niso od tega sveta, kot tudi jaz nisem od tega sveta« (Jn 17,19). Danes nam pravi: »Vi ste sol zemlje.« Kaj to pomeni? Ali res nismo kristjani enaki z drugimi? Nekateri ljudje, tudi kristjani, preprosto ne zdržijo ali pa jim je zelo hudo biti drugačni od drugih. Težko jim je drugače misliti, se odločati, delati, … Drugačnost svet kaznuje. Nad njo se pohujšuje. »Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,« (Mt 24,9) nam je tudi že Jezus napovedal. Najbolj pa nas kristjane prizadene očitek, da nismo nič boljši od drugih, čeprav se delamo, da smo nekaj posebnega. To lahko včasih, žal, celo drži. Vendar pa ni samo to, da bi morali biti kristjani kar po pravilu in to še po pravilu, ki ga postavljajo pogani, boljši od drugih.

Ali imamo kristjani kaj posebnega, bistvenega, kar nas spreminja in ločuje od drugih ljudi? Da, in to ni nič drugega kot božje otroštvo. Kot je Jezus Božji Sin, tako smo tudi mi otroci istega skupnega Nebeškega Očeta. Jezus ločuje svoje učence od tega sveta z ločnico s katero je tudi sam ločen od njega. On in njegovi učenci so na isti strani. Pri krstu smo postali deležni njegove narave, njegovega življenja in njegove dediščine.

Za sol je značilno, da se ne more pokvariti. Lahko se porabi, lahko se stopi v vodi ali kakšni hrani, lahko se pomeša s kakšno drugo snovjo, toda pokvariti se ne more. Tako se tudi kristjan ne more izbrisati svojega krstnega dostojanstva, svojega božjega življenja. Edino, kar se lahko zgodi je, da soli zmanjka, da zaradi greha preneha nadnaravno življenje, da izgubiš posvečujočo milost. Torej, da mrkneš − ugasneš, ne moreš pa se skriti. Ali smo drugim sol in luč ali pa jih zavajamo v zmoto in temo. Kristjan ne more zbrisati svojega krščanstva, lahko ga samo zataji. »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Mt 5,14).

Toda poglejmo, kaj se lahko zgodi. Tudi odpadli angel Lucifer (njegovo ime pomeni lux – luč, ferro – nositi) je bil »luč sveta« ali nosilec luči za svet. Ko jo ni več prinašal svetu, ampak samemu sebi, se je spreobrnil, v tem primeru spridil, v svoje nasprotje, zato je bil zavržen.

Da bi bili sol zemlje in luč sveta ni potrebno narediti nekaj izjemnega in medijsko opaznega. Dovolj je, da smo to, kar smo. Da ostanemo tam, kjer smo v Gospodu. On nam daje slanost in gorivo za naše svetilke. Ljudje namreč opazujejo naše življenje. Kako se obnašamo in odločamo v moralnih in temeljnih vprašanjih našega življenja? Nekateri nas gledajo z žalostjo, ko ugotavljajo, da kristjani nismo nič boljši od drugih, ki to niso. Res je, da je v Cerkvi tudi marsikaj slabega in nekaterim, ki bolj ljubijo temo kot luč, to ustreza za opravičevanje svojega početja. Toda vsi ugovori niso na mestu. V Cerkvi je tudi veliko lepega in dobrega. Veliko svetnikov, ki vse verujoče in neverujoče vabijo k posnemanju. Jezus pravi, da se na svetilnik postavlja luč. Da je potrebno posnemati prav svetnike in vse tisto, karkoli je kjerkoli dobrega.

Jezus verjetno niti ni imel namena, da bi prav vsi ljudje postali kristjani. Ne morejo biti vsi sol. Vseeno je danes na svetu več kot milijarda kristjanov in zgleda, da tudi vsi ti nimajo, zaradi svojih slabosti, namena biti luč. Jezus je govoril o mali čredi. »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32). Malo soli lahko daje pravi okus vsej hrani in mala čreda lahko daje pomen in smisel vsemu svetu. Malo dobrih kristjanov bo gotovo privabilo veliko novih članov. Veliko povprečnih kristjanov pa se bo spojilo s tem svetom tako, da ne bo skoraj nobene razlike med kristjani in temi, ki to niso. Ko ni več razlike ni več luči ni več soli. Nekateri kristjani, ki se imajo za moderne se trudijo narediti prav to. Uničiti, zabrisati razliko med kristjani in nekristjani. S tem ne delajo usluge ne krščanstvu ne svetu.

Med tem svetom in kristjani je povezanost, je pa tudi napetost in prav je tako. Nismo od tega sveta. Pismo Diognjetu, ki je bilo napisano v prvih začetkih krščanstva, pravi takole:

»Kristjanov ne loči od drugih ljudi: ne dežela, ne govorica, ne običaji. Nikjer ne prebivajo v lastnih mestih, ne govorijo posebnega narečja in ne živijo posebnega življenja. Prilagajajo se krajevnim običajem glede obleke, hrane, in drugega življenja. Živijo pa vzorno  in čudovito, da vse preseneča. Ženijo se kakor vsi drugi, vendar otrok ne izpostavljajo. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonom in postavam, a s svojim življenjem  prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih, a jih vendar obsojajo. Ubogi so a bogate mnoge. Vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo. Ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, pa jih kaznujejo kot hudodelce. Celo smrtne kazni s veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Kristjani prebivajo v tem svetu, pa niso od tega sveta. Kristjani ljubijo svoje sovražnike. V tem svetu so kot duša v telesu.«

Drugim prinašati luč in osoliti njihovo življenje pomeni narediti nekaj dobrega za njih, da jim bo lepše, pomeni tako osvetliti njihovo življenje, da bo dobilo smisel. Komu smo bili ta teden sol ali luč? Komu nameravamo biti naslednji teden? Ali z druge strani kdo je nam pokazal ta teden luč in nam pomagal biti boljši, vedrejši, bolj vnet za vse dobro?

Blažena mati Terezija, sestra v sariju − oblačilu revnih indijskih žena, je nekega dne šla na obisk med uboge v predmestju Melbourna. Pretreslo jo je, ko je videla bivališče človeka med škatlami iz lepenke in pločevine.

Rekla mu je: »Daj, da počistim tvoje bivali­šče in ti popravim ležišče.

Ubožec je odklonil: »Je že dobro tako!« Ona pa je vztrajala: »Še boljše pa bo, če mi boš pustil nekoliko urediti.« Med pospravljanjem je v kotu opazila veliko svetilko, pokrito s prahom. Že dolgo je ni nihče vzel v roke.

»Kako lepa svetilka! Ali je nisi nikoli priž­gal?« »Le komu bi jo mogel prižgati?« je vzdihnil starec. »Že leta ni nihče prišel k meni. Ni je bilo treba prižgati.« »Ali bi prižgal luč, če bi ti poslala naše sestre?« je vprašala Mati Terezija. »Seveda bi jo.«

Poslala mu je svoje sestre in življenje tega nezaupljivega moža se je spremenilo. Dve leti pozneje je sestram, ki so mu stregle, naročil: »Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še gori.«

Za kaj smo se odločili v življenju? Za kaj se odločamo zdaj in v tem tednu, ki je pred nami? Bomo sebi in drugim prižgali luč, bomo življenje osmišljali z ljubeznijo ali pa bomo na vse to pozabili. Jezus nam kliče: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Amen.

 

4. navadna nedelja

Sof 2,3; 3,12−13; 1 Kor 1,26−31; Mt 5,1−12a

 

GOVOR NA GORI

5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2 Odprl je usta in jih učil:

 

Blagri

3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.

5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.

6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.

7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.

8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.

10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.

12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

 

Ubogi v duhu so v prednosti

 

Jezus nas danes uči prav tistega, čemur bi se mi radi po svoji naravi izognili. Uči nas skromnosti, ponižnosti, zmernosti, obvladovanja svojih nagonov, zadovoljnosti v majhnih materialnih stvareh … Hkrati pa nas bodri, če smo žalostni, če doživljamo neuspehe, ko si prizadevamo za boljši svet, za mir, pravico in Resnico.

Malo se ustavimo kar pri prvem blagru, ki je tudi tematika prvega in drugega berila. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

Poznamo veliko pregovorov o napuhu: Prazen sod bolj bobni in poskakuje kot poln. Poln žitni klas bolj sklanja glavo kot prazna slamnata bilka. Prazna glava se nosi višje …

Novo imenovani škof se je potožil papežu Janezu 23., da zaradi novih odgovornosti sploh ne more spati. Papež mu je odgovoril: »V prvih dneh papeževanja sem se počutil prav tako kot vi. Nekega dne sem pa z odprtimi očmi sanjal, da se je moj angel varuh sklonil k meni in mi rekel: »Janez ne imej se za tako pomembnega.« »Od takrat spet dobro spim.«

Lahko se smejemo tistim, ki se na vse pretege trudijo, da bi nekaj veljali ali imeli nekaj več kot drugi, s čimer bi se lahko postavljali. Ali pa mogoče samemu sebi, ko kasneje premišljujemo zakaj smo potrošili večino svojega življenja. Zato je potrebno hoditi na pogrebe in se učiti misliti na minljivost našega življenja. Opazovati naravo, ptice in svoje življenje kot nam tudi svetuje Jezus. Učiti se moramo, da nimamo nič od tega, kar smo zbrali. Vse to ni naše, saj bomo kmalu zapustili drugim. Kdor postavlja svoje zaupanje sam vase ali v svoje bogastvo, bo vedno v strahu in nemiru, saj dobro ve, da lahko tudi odpove, da se lahko vedno kaj zalomi in vse izgubi. Nasprotno pa bo tisti, ki zaupa v Boga, lahko upal celo proti upanju. Bog namreč lahko vse obrne na dobro.

Današnja božja beseda govori o naših zadržanjih in navadah v našem življenju. Za ponižne in majhne je to beseda upanja in veselja, za samozadostne in uspešne pa je čudna in težka. Če imamo velike težave pri sprejemanju blagrov verjetno spadamo v to drugo skupino. Nasproti Bogu je na mestu samo ponižnost.

Napuh je ovira tudi za naše med-osebne odnose. Napuhnjeni presojajo druge s svojo lažno mero, ki jo imajo o sebi, zato si niso sposobni ustvariti prave podobe tudi ne o svojih bližnjih. Še manj pa se znajo bližnjemu prilagajati, potrpeti z njim in mu odpuščati, zato niso sposobni ne pravega prijateljstva ne prave ljubezni. K temu jih ne morejo prisiliti niti zapovedi.

Zapovedi in predpisov se naučimo. Starši zahtevajo, da jih otroci izpolnjujejo. Država zahteva, da se spolnjujejo državni predpisi. Človek jih največkrat izpolnjuje iz zahteve, dolžnosti, ne pa iz ljubezni. Zanima ga samo kako malo lahko naredi, da bo še zadostil predpisom in da ne bo kaznovan, ali do kje lahko še naredim kaj narobe, da ne bom grešil. Blagre pa izpolnjujemo iz ljubezni. Blagri ne zahtevajo, ampak priporočajo. Kdor ima ljubezen jih bo izpolnjeval brez ukaza. Celo tudi, če jih ne bi poznal, saj ga ljubezen sama pripelje na njihovo pot.

Bogati mladenič se je naučil deset božjih zapovedi in jih je tudi izpolnjeval. Spolnjeval pa jih je le po črki. Vseeno so mu pomagale, da se je lahko srečal z Jezusom. Jezus mu je pokazal pravi pomen zapovedi – ljubiti Boga nad vse. Poklical ga je na pot blagrov, kot kliče ženin svojo nevesto, da pusti vse in gre za Njim. Bogati mladenič pa tega ni sprejel, ker je bolj ljubil bogastvo.

Dokler bolj ljubimo ta svet kot Boga, nas bo Bog samo oviral na naši poti in v naši svobodi. Skupaj s Sartom bomo vzklikali: »Boga ne sme biti, umorimo ga, da bomo lahko svobodni, da nam ne bo potrebno nikomur služiti.« Če ljubimo ta svet bolj, kot Boga, nas bodo zapovedi vedno samo mučile, mi pa se bomo imeli za zaslužne mučenike. Taki so bili farizeji.

Zapovedi lahko spolnjujemo tudi samo zaradi plačila, blagre pa le lahko  zaradi ljubezni. Ko gre za plačilo so naši odnosi hladni preračunljivi, tekmovalni ali partnerski, samo za ljubezen ni prostora v ekonomiji. Ljubezni se ne da kupiti, ampak nam je podarjena. Razumevanje blagrov in življenje po njih nam je tudi podarjeno. To je dar Svetega Duha. Komur je dano razumeti bo razumel. Za ta dar je potrebno pozabiti na svojo računsko knjigo in dati svoje srce.

Zapovedi spadajo v staro zavezo, blagri pa v novo. Z blagri je Jezus pokazal novo pravičnost, novo mnogo odličnejšo pot. Obenem pa je to preprostejša pot, ki poenostavi naše življenje.

V svet, ki je zahteven, v svet, kjer divja neizprosna konkurenca, kdo bo koga, katero podjetje bo preživelo, v svet, kjer so ljudje živčni in razdražljivi, v ta svet, ki je še bolj zahteven in zapleten, kot je bil v Jezusovem času, v ta svet prihajajo blagri kot pomirjevalno zdravilo na razbolelo rano. Ne skrbite za ta svet, ker ni tako pomemben. Boljše je, da te ta svet zavrže in da te lahko sprejme Jezus. Boljše je, da izgubiš ta svet in najdeš srečo in blagor v Bogu.

Vsak izmed nas vsaj kdaj živi blagre. Ne ustrašimo se, če smo taki: ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti, miroljubni, preganjani, ampak se razveselimo, saj nas Jezus blagoslavlja in osrečuje. Amen.  

3. navadna nedelja

Iz 8,23; 9,1−3; 1 Kor 1,10−13.17; Mt 4,12−23

 

Jezus začne delovati v Galileji

4,12 Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo.

13 Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini,

14 da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:

15 Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva,

ob poti k morju, onkraj Jordana, 16 Ljudstvo, ki je sedelo v temi,

je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence,

je zasvetila luč.

17 Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

 

Jezus pokliče štiri ribiče

18 Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča.

19 Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«

20 Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

21 In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je

22 in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

 

Jezus uči in ozdravlja

23 Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

 

Jezusovi apostoli

Kakšni so bili apostoli, ki si jih je Jezus izbral za svoje sodelavce? Gotovo so bili uspešni in vsak pameten kapitalist bi jih zaposlil pod vsakršnimi pogoji in jim nakazoval bajne plače, saj bi mu lahko, če bi bili tako uspešni, kot so bili pri širjenju krščanstva, v nekaj letih ustvarili multinacionalko. 

Vsak, ki hoče narediti kako veliko delo, si mora zanj pridobiti somišljenike, sodelavce. To je še toliko bolj potrebno, če hoče, da se bo njegovo delo nadaljevalo tudi po smrti. Eno izmed pravil kako uspeti je, Izberi si dobre sodelavce. Jezusovi apostoli so bili gotovo dobri in sposobni, saj so opravili ogromno delo. Toda ali so bili takšni že prej, preden jih je Jezus poklical? Zdi se, da prej niso bili nič posebnega. Največ izmed njih jih je bilo navadnih ribičev.

Kot ribiči pa so se navadili biti potrpežljivi in vztrajni v čakanju na dobro priložnost za ulov in ko so se borili z vremenskimi neprilikami. Bili so pogumni, ko so se z borno opremo podajali na nevarno jezero, ki so ga lahko v trenutku prekrili nevihtni oblaki.

Ribič je tudi človek pravega trenutka. Prava prilika se ne pojavi vsak dan, ko pa se pojavi in kjer se pojavi, jo je potrebno izkoristiti, drugače lahko skupaj s svojo družino ostaneš lačen. Tudi pozneje kot oznanjevalci so se morali znati prilagajati trenutnim priložnostim, da so lahko oznanjali. Ribič mora znati izbrati tudi pravo vabo za pravo ribo. Kar poslušalec potrebuje tistemu bo prisluhnil in tisto ga bo nasitilo in odžejalo, zato je dajal apostol Pavel: »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete« (1 Kor 3,2). »Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo« (1 Kor 9,20).

Pravi ribič tudi ne sili v ospredje, ker lahko preplaši ribe. Pravi oznanjevalec bo ostajal v ozadju, saj ne oznanja sebe, ampak Kristusa.

Veliko dni in noči so prebili v čolnih na odprtem morju. Pogovarjali so se o marsičem, gotovo tudi o pričakovanem Mesiju in o smislu življenja. Ustvarjali so skupnost, ki je potem skoraj kot celota odšla za Jezusom ljudi lovit.

Lahko da v prejšnjem poklicu še niso pokazali vseh svojih sposobnosti? Kakšne kvalitete so še imeli? Niso bili naivni, bili so pa pripravljeni na nove izzive. Niso bili tako navezani na svoj poklic, na svoje imetje in življenje, da bi ga ne mogli zapustiti. Pustili pa so se voditi Resnici in Ljubezni. Delo, ki so ga opravili niso pripisati sebi, ampak delovanju Svetega Duha, ki jim ga je Jezus poslal. Za vse je veljalo to, kar je izpovedal sv. Pavel, ki je bil eden izmed najbolj uglednih, gorečih in izobraženih pred vstopom v Jezusovo službo: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj« (1 Kor 15,10).

V evangeliju imamo tudi primer bogatega mladeniča, ki se Jezusovemu klicu ni odzval. Njegovo ime se je izgubilo v zgodovini. Imena apostolov pa so zapisana v knjigi življenja. Človek sam se lahko odloča ali bo božje povabilo sprejel ali ne. Izbira in kliče pa le Bog sam.

Apostoli so bili izbrani izmed učencev. Pri Jezusu so se učili življenja po veri. Najboljši so bili sposobni, primerni in povabljeni v službo apostolov. Ne najboljši po znanju iz verouka ali teologije, niti ne najboljši pred ljudmi. Pomislimo samo na Mateja osovraženega izterjevalca davkov. Najboljši so bili po Jezusovem izboru.

Bili so vseh stanov in poklicev, značajev, sposobnosti in ideoloških usmeritev. Simon (ne Simon Peter) je bil zelot − terorist. Zeloti so bili tajna organizacija, ki se je z nasiljem, tudi za ceno lastnega življenja, borila za osvoboditev izpod rimske okupacije. Cestninar Matej pa je Rimljanom pomagal tako, da je zanje pobiral davke. Lahko si mislimo kako sta se oba spogledala, ko sta se skupaj znašla v Jezusovi druščini. Vse je združevala božja ljubezen in božja poklicanost.

Jezus jih je izbral, da bi bili z Njim. Če hočeš oznanjati Kristusa moraš najprej biti z Njim. Apostoli so bili z Njim tri leta dan in noč. Po njegovem odhodu s tega sveta pa so bili z Njim tako, kot smo lahko tudi mi − v premišljevanju božje besede, molitvi in prejemanju zakramentov.

Jezus je vedel, da ne bo na tem svetu večno, da ne bo mogel obiskati in se srečati z vsemi ljudmi vseh krajev in časov, zato si je za to delo izbral ljudi. Lahko bi namesto tega napisal knjigo, toda ni nam napisal ni niti ene besede, razen nekaj čačk v pesek, ob zasačeni grešnici, za katere še danes ne vemo kaj so pomenile. Znal je brati in pisati, toda vedel je, da se božje kraljestvo ne razširja predvsem s knjigami, ampak z ljudmi. Ljudmi, ki so navdušeni in ki jih lahko osebno srečamo in nam postanejo prijatelji. Ljudmi s katerimi lahko ustvarjamo skupnost – Cerkev.

Tega se še toliko bolj zavedamo danes, ko imamo pravo poplavo besed (samo v Sloveniji izide vsak dan deset knjig), slik in reklam vseh vrst, izgublja pa se prijateljstvo in skupnost. Tudi božja beseda sama nima in ne bo imela uspeha, če jo ne bodo oznanjevali prepričljivi apostoli. Apostoli, ki bodo živeli iz prijateljstva z Bogom, saj so njegovi poslanci, in ki bodo sposobni biti prijatelji s sočlovekom.

Apostole je Jezus pri zadnji večerji imenoval prijatelje, ker jim je povedal vse, kar mu je izročil Njegov Oče. »Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta« (Jn 17,14). »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet in zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni z resnico« (Jn 17,18). Jezus je zanje trpel, da jim je lahko poslal Svetega Duha, ki jih je poučil v vsem in spolnil vsega, kar jih je učil. Z njegovo pomočjo so lahko delali še večje čudeže, kot jih je delal Jezus, kakor jim je tudi napovedal, ko je odhajal k Očetu. S svojim oznanjevanjem so spreobrnili ves tedaj znani svet in tudi nam oznanili veselo oznanilo. Amen. 

 

2. navadna nedelja

Iz 49,3.5−6; 1 Kor 1,1−3; Jn 1,29−34

 

Jezusov krst

1,29 Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.

30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.

31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.«

32 In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.

33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹

34 In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

 

Jagnje božje

 

V moči svojega poslanstva in duha, ki ga je prejel, je bil Janez sposoben prepoznati v Jezusu Božjega Sina. Ko ga je videl tako ponižnega v jordanski vodi nad njim pa odprto nebo: »Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ›Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje,‹« (Lk 3,22) se je spolnil mnogih starozaveznih napovedi.

Ko je Janez Krstnik pokazal na Jezusa z besedami: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta,« se verjetno spolnil na ovčke, ki so jih dan za dnem, tudi v časih najhujše lakote, darovali v templju. Kakor je Bog naročil Mojzesu in piše v drugi Mojzesovi knjigi: »Tole pa pripravi na oltarju: vsak dan dve enoletni jagnjeti, vedno! Eno jagnje pripravi zjutraj, drugo pa proti večeru; Vsak dan do konca časov darujte na oltarju dve enoletni ovčki. Eno darujte zjutraj drugo zvečer« (2 Mz 39,38−39). Ovčki so darovali v spravo za grehe ljudi. Janez pa je  hotel reči. Mi darujemo ovčki v spravo za naše grehe. Pravo Jagnje, ki nas v resnici more odrešiti naših grehov pa je Jezus Kristus, tudi Njega vsak dan darujemo na oltarjih naših cerkva v vseh župnijah, kjer smo duhovniki.

V drugi Samuelovi knjigi prerok Natan pove kralju Davidu naslednjo zgodbo: Dva človeka sta živela v nekem mestu. Eden je bil bogat, drugi je bil ubog. Ubožec ni imel ničesar, razen uboge ovčke, ki jo je kupil in vzredil. Zrasla je pri njem z njegovimi otroki vred. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. Spala mu je v naročju in bila mu je kakor hči.

Ko je prišel popotnik k bogatinu mu ni hotel postreči od svoje govedi ali drobnice, ampak je vzel reveževo edino ovčko in mu jo pripravil (prim. 2 Sam 12,1−13).

Ta ganljiva zgodba o bogataševi krutosti in pokvarjenosti je bila verjetno tudi v Janezovih mislih, ko je s kazalcem pokazal na Jezusa in rekel svojim učencem: »Glejte, Božje Jagnje!«

Natanova zgodba o ubožščevi ljubljeni ovčki se gotovo prilega Jezusu. Tudi On je bil edini Sin in tudi Njega je Oče globoko ljubil in tudi Njega so hudobneži kruto umorili. 

Janez Krstnik pa je imel lahko v mislih še drugo sliko, ko je s prstom pokazal na Jezusa in rekel: »Glejte, Božje Jagnje!« Že mnogo časa pred Janezom je o božjem služabniku, ki bo kot nedolžno jagnje dal življenje za Boga, govoril prerok Izaija: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust« (Iz 53,7−8).

Tudi besede preroka Jeremija se enako dobro prilegajo Jezusu: »Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol. Nisem vedel, da so kovali naklepe proti meni: ›Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred

in iztrebimo ga iz dežele živih, da njegovo ime ne bo več ostalo v spominu‹« (Jer 11,19).

Knjiga Razodetja, ki je zadnja knjiga Svetega pisma govori o Jezusu z izrazom Jagnje Božje kar 28 krat. V tem izrazu ohrani ljubezen in naklonjenost, kot jo je opisal prerok Natan. Govori tudi o trpljenju in žrtvi, kot pri Izaiju in Jeremiju. Tem vidikom pa doda še nov vidik, to je vidik zmagoslavja: »Vredno si, da vzameš knjigo in odtrgaš njene pečate, ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda ter si jih napravilo našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in kraljevali bodo na zemlji« (Raz 5,9−10).

Tako kot Janez Krstnik smo tudi mi dolžni odkrivati Duha in kazati na Božjega Sina. Kazati na Jezusa z ljubeznijo in naklonjenostjo, kot je to storil prerok Natan. Uboščeva ljubezen do ovčke naj nam bo zgled za našo ljubezen ne samo do Jezusa, ampak do vseh, ki so potrebni naše ljubezni, prav s temi se je Jezus najbolj poistovetil: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Opozarjati smo dolžni na trpljenje v svetu, kakor tudi na Jezusovo nedolžno trpljenje na križu s katerim nas je odrešil. Pokazati pa moramo tu na Jezusovo zmagoslavje. Jezus je smrt, trpljenje in vse slabo premagal. Po njegovem zgledu in z Njegovo pomočjo lajšajmo trpljenje na tem svetu pričakujoč dokončno zmago dobrote v večnosti.

Sodobni preroki s pomočjo reklam usmerjajo ljudi k sebi k svojim proizvodom, k svoji resnici in svojim dobičkom. Janez Krstnik pa jih je nesebično usmerjal, lahko bi rekli, k svoji konkurenci. Bil je kot plakat, ki kaže na nekoga drugega: »Poglejte Njega, On je tisti, ki si ga želite in po katerem hrepenite.« »Glejte!« pomeni v tem pozivu več kot samo gledanje televizije. Pomeni občudujte, premišljujte, posnemajte. Za Janezove učence je bil to poziv pojdite za Njim. Jagnje je bila judovska obredna hrana, zato ta poziv pomeni tudi združujte se z Njim in celo uživajte – jejte, kar pa se je dalo razumeti šele iz vseh naslednjih besed, ki jih je Jezus izrekel in dejanj, ki jih je storil.

Pred obhajilom duhovnik pokaže na Jezusa z Janezovimi besedami: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). V tistem trenutku vsi z veliko ljubeznijo in spoštovanjem zremo v Jezusa, ki je razlomljen, to je  trpi za naše odrešenje, za odpuščanje naših grehov. Povabljeni smo na zmagoslavno gostijo dobrega nad slabim in na večno gostijo v nebesih. Kaj naj drugega odgovorimo na to, kot da pademo na kolena in s Stotnikom rečemo: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8) − moja duša bo ozdravljena. Amen.

 

2. nedelja po božiču

1. navadna nedelja, Jezusov krst

Iz 42,1−4.6−7; Apd 10,34−38; Mt 3,13−17

 

Jezusov krst

3,13 Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti.

14 Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.«

15 Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil.

16 Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj.

17 In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

 

Ali se s krstom kaj spremeni?

Ali bodo po krstu otroci kaj bolj pridni? Ali bodo kaj bolj zdravi, bodo imeli več sreče …? Verjetno se od vsega tega ne bo nič avtomatično spremenilo na boljše, imeli pa bodo nekaj, kar je neskončno več kot so naša zemeljska pričakovanja in to je nadnaravno − večno življenje.

Krst je kot seme, ki ga posadimo v zemljo in če nima pravih pogojev, če ni prave vzgoje, če ni življenja iz krstne milosti, seme v zemlji zgnije. Starši, ki bi otroka samo krstili in potem zanj ne bi storili ničesar več, bi njemu in sebi samo škodovali, saj pri krstu obljubijo, da ga bodo krščansko vzgajali. Krščenec s krstom prejme pravice žjega otroka, pa tudi dolžnosti, da bo živel življenje kristjana, kar pa mu je onemogočeno,  če nima krščanske vzgoje.

Morda se sprašujete, zakaj je moral biti Jezus krščen v odpuščanje grehov, ko pa ni imel nobenega? Ali pa tudi zakaj morajo biti krščeni že dojenčki, ko pa še niso grešili? Podobno se je za Jezusa spraševal Janez Krstnik. Vedel je, da je Jezus Božji Sin, zato si ga ni upal krstiti, ampak Ga je prosil naj ga On krsti. Toda Jezus je hotel izpolniti vso postavo. Želel nam je biti v vsem enak, razen v grehu. S tem ponižanjem je povzdignil in potrdil Janezovo delovanje in spreobrnjenje vseh tistih, ki so se mu dajali krstiti. Pokazal pa je tudi vsem prihodnjim rodovom, ki mislijo, da Cerkve in njenih zakramentov ne potrebujejo, kako naj ravnajo. 

Izaijev preroški opis »Božjega služabnika« se je zgodovinsko uresničil v evangelj­skem dogodku Jezusovega krsta. Jezusov krst sam ni niti opisan, pač pa je opisan njegov učinek. Konkretna voda Jordana se umakne neskončnim vodam milosti, ki jih predstavlja. Pomembno postane to, kar Jezus in vsi prisotni vidijo in slišijo. Nebo je dolgo časa molčalo in Judje niso imeli nobenega preroka do tedaj. Sedaj pa se je nebo odprlo in tu ni več prerok, ki bi govoril v Božjem imenu, ampak Bog sam in to kar najslovesneje. Vsa Presveta Trojica sodeluje pri tem izrednem razglašenju ob Jordanu: Oče daje s svojim glasom pričevanje Sinu, Sin je navzoč v Jordanu in Sveti Duh na viden način prihaja nadenj. Resnica, ki je bila v Izaijevi prerokbi napovedana dokaj megleno, se zdaj blešči v vsem svojem mesijanskem pomenu. Izraz »moj služabnik« je zamenjan z drugim »moj ljubljeni Sin«, ki neposredno označuje Kristusovo Božjo naravo. Sveti Duh, s katerim je Kristus do vrha napolnjen, ker je pač Božji Sin, se prikaže nad njim tudi v vidni podobi. Bog sam osebno in javno spregovori in vsi navzoči slišijo njegov glas.

S krstom je Jezus tako rekoč uradno umeščen v svojo odre­šeniško službo. Oče in Sveti Duh sta poroka, da je res božji Sin, in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo. Tako se zgodovina odrešenja uresničuje v Kristusu s sodelova­njem vse Presvete Trojice.

Tudi sv. Pavel predstavlja Jezusa kot napolnjenega − »ma­ziljenega« s Svetim Duhom. Kakor se je njegovo zemeljsko življenje začelo po sodelovanju Svetega Duha, tako se tudi nje­govo apostolsko življenje začne s posebnim posegom istega Sve­tega Duha. Sveti Duh ga ima popolnoma v oblasti in ga vodi pri izvrševanju njegovega poslanstva.

Vsako veliko Božje delo se začne z izlitjem Svetega Duha. Božji duh je vel nad vodami pred stvarjenjem in sveti Duh je na binkoštni dan napolnil apostole ter omogočil rast Kristusove Cerkve.

Podobno je tudi s kristjanom. S krstom se rodi za življenje v Kristusu po sodelovanju Svetega Duha, ki ga opraviči in ob­novi v vsem njegovem bitju. Ne samo, da je izbrisan izvirni greh, krščenec je po krstu dvignjen na višjo stopnjo, kot je bil v raju pred prvim grehom. Sveti Duh ga naredi za božjega otroka. Pozneje, ko doraste, ko je čas, da se zavestno in odgovorno oklene dolžnosti krščanskega življenja, Sveti Duh znova poseže vmes ter ga po zakramentu sv. birme potrdi v veri in ga naredi zmožnega pričevati za Kristusa. Vse kristjanovo življenje se odvija pod vplivom Svetega Duha.

Če kristjan hoče, da bo krstna milost rodila sadove in da ga bo vodil Sveti Duh, je nujno potrebno, da je ponižen. Poniž­nost mu pomaga, da v vsaki stvari išče Božjo voljo, mimo vsake osebne koristi. Krst pomeni novo življenje. Kristus je s krstom končal življenje v Nazaretu. Tam je mirno delal in jedel svoj kruh. Nobenih posebnih pretresov ni poznal in lahko bi rekli, da je bil popolnoma zadovoljen. Človeško gledano ga ni vleklo v poklic velikega duhvnika. Posebno še, ker je vedel kaj ga bo kmalu doletelo. Čez tri leta bo že moral umreti strašne smrti na križu.

Kdo od nas bi si upal stopiti na tako pot, če bi poznal tak konec. In vendar je prav to naša naloga. Tudi mi smo po krstu dolžni zamenjati svoj poklic. Krščenec ne živi več zase, za ta svet, za to življenje, ampak za Boga. Čeprav mi v glavnem, razen duhovno poklicanih, ne zamenjamo svojih poklicev s katerimi se preživljamo, pa se naše naloge spremenijo, naš način življenja se mora spremeniti. To običajno ne gre brez trpljenja. Vzemimo vsak svoj križ in hodimo za Njim, saj z nami hodi sam Božji Sin. Bodimo mu hvaležni, da smo bili krščeni ne samo z vodo v odpuščanje grehov, ampak tudi z ognjem in Svetim Duhom in razplamtimo Njegovo milost. Amen.

Sir 24,1−12; Ef 1,3−18; Jn 1,1−18

 

Beseda se je učlovečila

1,1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.

2 Ta je bila v začetku pri Bogu.

3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.

5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

6 Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.

7 Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.

8 Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

9 Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

10 Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.

11 V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.

12 Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime

13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

14 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

15 Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«

16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.

17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.

18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

 

Gospodov dan

 

Prvi dan stvarjenja je Bog rekel: »›Bodi svetloba!‹ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3). Z Jezusovim učlovečenjem v novi zavezi nastaja nova svetloba, ki ima temelj v Jezusovi zmagi nad temo. To je prvi dan novega stvarjenja.

Nedelja je tedenska velika noč. Obhajanje Kristusove zmage nad smrtjo. Že pred Kristusovim vstajenjem, ob samem začetku sveta, je bil sedmi dan, dan zmage življenja nad ničem. Takrat je namreč sam Bog praznoval veličino stvarjenja. Bog se je veselil stvarjenja, ker je bilo stvarjenje sad božje ljubezni človeku. Bog se je veselil stvarjenja, da bi dal tudi človeku, ki je ustvarjen po njegovi podobi, zgled, kdaj in kako naj praznuje. Sedmi dan je Gospodov dan, ker se je ta dan razodela in uresničila božja stvariteljska moč.

Bog praznuje sadove svojega dela in človeku naroča, da dela enako. »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, počivaj tudi ob času oranja in ob času žetve« (2 Mz 34,21). Človeku je ukazano šest dni delati. Dopolnjevati božje stvarstvo. Kdor zaradi svoje krivde ne dela je lenuh in grešnik. Apostol Pavel pravi: »Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé« (2 Tes 3,10). Kdor ne dela tudi ne more in ne sme praznovati. Na praznovanje ne pride v belem oblačilu, ki ga je s svojim lenuharjenjem na račun drugih umazal. Zato bo vržen ven, kjer bo jok in škripanje z zobmi.

Po drugi strani pa je počitek v soboto ukazan tudi takrat, ko so nujna dela: oranje, žetev – trgatev. Kajti človek bi lahko začel imeti celo leto nujna opravila. Počitek za Gospoda se namreč ne sme pomešati z drugimi dnevi. »Šest dni naj se opravljajo dela, sedmi dan pa vam bodi svet, sobota dan počitka, za Gospoda. Kdorkoli bi ta dan delal mora umreti« (2 Mz 35,2). Kako lahko danes po novi zavezi razumemo te starozavezne vrstice. Sveto pismo se namreč ne bo nikoli ovrglo. Niti ena črka ali pičica postave. Ne smemo biti pikolovski, to je gotovo, drugače bi bili podobni farizejem. Sobota je namreč ustvarjena za človeka in ne človek za soboto.

Nespoštovanje nedelje človeka duhovno ubija, dela ga mrtvega. Kdor tak ostane ne bo videl večnega življenja. Kakor pravi pregovor: Kakršna nedelja, takšno življenje, kakršno življenje, takšna smrt in taka večnost. Učinek božjih zapovedi ne velja samo za večnost, ampak tudi za ta svet. Tudi tukaj tistemu, ki ne spoštuje nedelje, življenje polzi skozi prste.        

V novi zavezi je Jezus Kristus Božji Sin, ki nadaljuje Očetovo delo, izbral nedeljo, da je vstal od mrtvih. Praznovanje je sam, hote, prestavil na dan kasneje, da bi poudaril novost odrešenosti. To ni stopicanje na mestu, ampak je korak naprej, je nov dan. Je začetek novega stvarjenja. Kot je prvi dan Oče ustvaril luč, tako je Jezusovo vstajenje začetek nove luči, ki jo je ustvaril Jezus Kristus s svojim odrešenjem. Zato tudi ime nedelje: angleško Sunday, ali nemško Sontak, to je dan sonca.

Sedmi dan je začetek novega poveličanega stvarstva, ki se bo razodelo poslednji dan ob koncu sveta. Število sedem je namreč število polnosti in popolnosti, ki se bo uresničila ob Gospodovem dnevu ob koncu sveta. Takrat bo prišel Gospod, da bo vse prenovil in povrnil vsakemu po njegovih delih. »Kakor živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11). To bo zares Gospodov dan, kajti takrat bo Bog slavil popolno zmago.

Sobotna zapoved, ki v času prve zaveze pripravlja nedeljo v novi zavezi in novo poveličano stvarstvo, odseva globok božji stvariteljski načrt. Vpisana je v naravo stvarstva in ni le nek liturgični predpis. V francoski revoluciji so hoteli imeti dekadni sistem. To se pravi, da bi imeli prosto vsakih deset dni, pa se ni obneslo. Sedemdnevni teden ne upošteva samo kroženje lune, ampak tudi luna upošteva božji stvariteljski načrt.

Posvečevanje nedelje spada k desetim božjim zapovedim, ki izražajo naravne zakone našega sveta. Z njimi daje Bog vsem stvarem pravo vlogo in pravo mesto. Z njimi nas rešuje hlapčevanja delu, oziroma temu svetu. Kot je na veliko noč, sobotnega dne rešil Izraelce egiptovske sužnosti, tako nas Bog z Gospodovim dnem rešuje sužnosti in ujetosti v ta svet, katerega logična posledica je smrt.

Zavedajmo se, da je nedelja naš dan, dan kristjanov. Skozi dvatisočletno zgodovino smo uspeli dobiti svoj dan, dela prost dan. Tako smo po božjem zgledu vtisnili pečat vsemu svetu in njegovim aktivnostim.

Vse do nedavnega je udeležba pri nedeljski maši in nedeljskem počitku narekovala organiziranost civilne družbe. Danes ta čas ljudje razumevajo kot tedenski oddih, kot beg od vsega, kar jih bremeni. Pogosto ga napolnjujejo z udeležbo pri zabavnih, kulturnih, političnih in športnih dejavnostih, ki jih navadno prirejajo ravno na praznične dni, ko smo prosti in imamo več časa. Tako praznovanje lahko tudi prispeva človekovemu kulturnemu, socialnemu in duhovnemu razvoju. Nujno je, tudi zaradi potrebe po počitku, sprostitvi in zaradi notranje zahteve po praznovanju, ki je človeku prirojena.

Kjer pa nedelja izgubi svoj izvirni pomen in se ozko pojmuje le kot konec tedna − vikend, se utegne zgoditi, da človek ne more več videti prvotnega in pristnega pomena nedelje. Takrat je človek notranje nesposoben zares praznovati, čeprav se praznično obleče. Čeprav si vzame čas in bi rad nekaj doživel in žel sadove svojega celotedenskega dela, ostaja prazen in nepotešen. Vikend mu začne prazno zveneti in malo po malo se ga začenja bati. Tej praznini moramo tudi pripisati vse poskuse, da bi ob koncu tedna našli srečo in potešitev v omamah muzike, pijače, droge, ali celo v delomaniji, ki nam ni potrebna, bežanju od svojih najbližjih, zamenjavi noči za dan in kot posledico vsega tega tudi opuščanje nedeljske maše, ali obratno, če ne gremo k maši moramo početi nekaj drugega.

Nedelje ni brez evharistične daritve. Kristusovi učenci ne moremo pomešati med seboj obhajanja nedelje, ki mora biti resnično posvečevanje Gospodovega dne, in konca tedna, ki se v glavnem razume le kot čas oddiha in razvedrila. Kristjani se zavedamo, da je nedelja središče krščanskega življenja. Prvi kristjani so raje šli v smrt, kot bi opustili nedeljsko sveto mašo. Papež Janez Pavel II. nam je ponavljal: »Ne bojte se Kristusa, odprite mu vrata, dajte mu na voljo svoj čas!« Nedelja je Gospodov dan. On čigar so časi in vekovi jo je ustvaril, vendar jo je dal človeku, ker je dober, da bi blagoslavljala, ves njegov teden, vse njegovo delo in življenje. Amen.

Nedelja Svete Družine

Sir 3,2−4; Kol 3,12−21; Mt 2,13−23

 

Beg v Egipt

2,13 Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.«

14 Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egip.

15 Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina.

 

Herod da pomoriti otroke

16 Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.

17 Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju:

18 Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.

 

Vrnitev iz Egipta

19 Ko je Herod umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah

20 in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.«

21 Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo.

22 Ko je slišal, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo.

23 Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan.

 

Družina in Herod

 

Podoba družine se spreminja, kot se spreminja tudi podoba družbe. Danes je družina v krizi. Veliko je ločenih družin, otrok, ki imajo samo enega od staršev in staršev, ki imajo samo enega otroka; zakoncev, ki nimajo nobenega otroka. Otroci so razpeti med starša, ki sta v stalnem konfliktu ali živijo s starši, ki nimajo časa zanje. Mladi težje najdejo pravo zvezo tudi zato, ker se po nasvetu sodobnega javnega mnenja igrajo z ljubeznijo, zato se tudi težje sploh odločijo za zakon.

Kljub vsemu temu ostaja družina najlepša in najpotrebnejša skupnost ljudi. Človek jo ne potrebuje več toliko, kot nekdaj, kot pomoč pri telesnem preživetju, kot jo potrebuje za zdrav duhovni razvoj. Fantje in dekleta, ki po smrti matere ostajajo sami, težko najdejo svojo socialno vlogo v družbi. Človek ne more namreč živeti sam zase. »Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi« (Rim 14,8), pravi apostol Pavel Rimljanom. »Živeti za Gospoda« pomeni živeti za drugega.

Mož in žena skupaj z otroci posnemata Boga, ki biva kot eden v treh osebah (prim. 1 Mz 1,26). Družina je bila že ob stvarjenju človeka postavljena kot njegov nujno potreben prostor bivanja. Človek je ustvarjen kot mož in žena, da bi bil duhovno in telesno rodoviten. V medosebnem odnosu moža in žene se v polnosti uresničuje njegova osebnost. Zaradi žene bo tudi mož zapustil svoje starše, ne samo žena, in bosta oba eno telo. Poklicana sta, da ustvarita novo skupnost. »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28). Že ob stvarjenju jima je bila namenjena trojna naloga: da se med seboj ljubita, imata otroke in da si z delom podvržeta zemljo in ji gospodujeta. 

Danes bi lahko rekli, da se ta prostor družine uničuje, ali vsaj zožuje. Moderno je ne se poročati in moderno je, če se že poročiš, ne imeti otrok ali jih vsaj ne imeti veliko.

V evangeliju je bilo rečeno, da bo Herod dete iskal, da bi ga umoril. Tudi  po več kot 2000 letih živijo med nami Herodi, ki iščejo še tiste zdrave družine, ki imajo otroke, ki živijo skupaj v ljubezni in zvestobi, da bi jih pogubile.

Družino ogroža liberalna miselnost, ki preprečuje človeku, da bi se za karkoli odločil ali za karkoli obvezal, da bi komu pripadal za vse življenje, ali da bi za nekoga vse življenje živel.

Družino ogroža uživaška miselnost, ki v družini vidi omejitev. Ko bom poročen ne bom mogel več hoditi od zabave do zabave in zapravljati denarja, časa in mladosti samo zase, zato se raje ne poročim. Če pa me bo začel, že poročenega, zakon preveč utesnjevati, bom šel na razen.

Družino ogroža želja po višjem standardu. »Najprej je potrebno imeti štalco potem kravco.« Da, ampak rečeno je imeti štalco, kot sta jo imela Jožef in Marija in ne, stanovanje ali celo novo hišo. Pa tudi pozneje, ko vse to imamo, rečemo, da otroci preveč stanejo. Služba zahteva celega človeka in za družino ni časa. Kot da se z ljubeznijo in družino začnemo ukvarjati šele takrat, ko nimamo kaj bolj pametnega početi. Za tisto, kar nam je najvažnejše bomo najprej našli čas ne glede na karkoli. Vprašanje je: »Kaj nam je najvažnejše?«

Mnogoštevilni so sodobni Herodi, ki skušajo umoriti dete in družino. Najnevarnejši je tisti, ki živi znotraj nas samih. To je naš egoizem in naš greh. 

Ko nas Bog pokliče v svojo službo, nam daje tudi sposobnosti, da jo dobro opravimo. Daje nam tudi milosti in moči, da lahko vse križe prenesemo. Vse to nam daje za našo duhovno rast. Otroci so za zakonca velika obogatitev in velik blagoslov. Lahko nas bo Jezus vprašal, kot je že spraševal: »Ko ste imeli veliko otrok, ali ste česa bolj pogrešali kot tisti, ki jih niso imeli?«  In morali mu bomo odgovoriti: »Ne.« Gotovo pa nam bo bolj jasno, da smo veliko več prejeli. Amen.

 

4. adventna nedelja

Iz 7,10−14; Rim 1,1−7; Mt 1,18−24

 

Jezusovo rojstvo

1,18 Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča - bila pa je noseča od Svetega Duha.

19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.

20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«

22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

23 Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.

24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.

 

Sprejemanje Boga

 

Najprej se zazdi, da sta glavni osebi današnjega evangelija Jožef in Marija. Toda v Svetem pismu je vedno, čeprav samo posredno, glavna oseba Bog. Danes se o Njegovem sprejetju bije bitka pri njegovih najbližjih. Če se sami težko pripravljamo na božič in če je naša vera še šibka, bomo morda potolaženi, ko bomo videli s kakšnimi težavami sta se v pripravi na Njegovo rojstvo srečevala Jožef in Marija. 

Kjerkoli v našem življenju se pojavi Bog, se pojavijo tudi težave z našimi načrti, našo logiko, načinom življenja. Marija se je že dala na voljo Bogu, ko jo je obiskal angel Gabriel. Toda tudi zanjo s tem še težav ni konec. Jožefu so se sedaj, ko je opazil, da je Marija noseča, sesuli vsi načrti. Ustrašil se je novega življenja, ki je raslo v Marijinem telesu mimo njega.

Jožef je bil zaročen z Devico Marijo, kateri je popolnoma zaupal. Njeno nedolžnost bi bil pripravljen braniti tudi s svojim življenjem. In kljub temu je sedaj noseča. Njena nedolžnost in njena nosečnost ne gresta skupaj. To je proti vsaki logiki. Kaj naj stori, kakšna čustva in načrte naj sedaj goji? Če bi bila Marija posiljena, bi mu gotovo povedala, če ne, kaj je počela?

Marija je videla Jožefovo stisko in bolečino, toda kaj naj stori. Ni si ustvarjala iluzij, da ji bo Jožef verjel, če mu bo rekla, da je spočela od Svetega Duha. Naši socialni in javni delavci bi ji verjetno še preden bi Jožef opazil, da je noseča, svetovali naj naredi splav. Tako bi bili rešeni vsi njeni in njegovi problemi. Jožef in Marija, ki sta se zelo ljubila, bi se tako srečno poročila, imela svoje otroke in srečen zakon, toda Jezusa ne bi bilo.

Poleg tega, zakaj ni Bog svojih načrtov Jožefu že prej razodel? Zakaj ni njemu in tudi Mariji prihranil vseh teh stisk? Božji mlini meljejo počasi. »Spoznal boš kasneje,« pravi Jezus svojemu zaletavemu apostolu Petru. Bog ne odlaša, ampak čaka, da bi mi spoznali, da mu je potrebno slediti tudi takrat, ko je to nerazumljivo in težko.

Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato jo je skleni skrivaj odsloviti. Če bi bil Jožef pravičen samo pred postavo, bi Marijo odslovil in tudi javno osramotil, če jo že ne bi izročil kamenjanju, saj je postava naročala naj se prešuštniki kamnajo. Marija je bila pred judovsko postavo, na zunaj, prešuštnica, saj je bila noseča in otrok, ki ga je nosila, ni bil Jožefov s katerim je bila zaročena. Zaroka je tisti čas v zvestobi pomenila toliko kot poroka. Marija je takrat že pripadala Jožefu, čeprav ji je zaroka še vedno nalagala vzdržnost do zakona.

Jožef se ni hotel Mariji maščevati, ker jo je ljubil, zato jo je sklenil skrivaj odsloviti. Pravičnost pred Bogom ni isto, kot pravičnost pred postavo. To je tudi Jezus mislil, ko je rekel svojim učencem: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20).

Farizeji in pismouki so mislili, da so pravični. Pred postavo so mogoče bili, ne pa pred Bogom in ljudmi. Čeprav so spolnjevali vse predpise postave, so zgrešili duh postave, to pa je ljubezen do Boga in do bližnjega. To kar je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič, ko je rekel: »Ne kar mora, ampak kar more, to mož je storiti dolžan.«

Jožef je že bil pravičnejši kot je zahtevala postava saj je poslušal glas ljubezni in je sklenil Marijo skrivaj odsloviti, toda lahko bi bil še boljši. Kakšna ljubezen pa je to, da Marijo, ki ga ima rada in ki jo ima rad tudi on, sedaj v kritičnem trenutku, zapusti. Tudi če bi Marija naredila napako, ljubezen je tako velika, kot je zmožna odpuščati. Jožef je o vsem tem v spanju premišljeval in Bog ga je po svojem angelu popeljal na mnogo odličnejšo pot. Spoznal je božjo voljo in jo je sprejel ter začel služiti Bogu pri uresničevanju Njegovih načrtov, ne svojih. Pravičen je lahko samo Bog in bolj kot se trudimo izpolnjevati njegovo voljo, bolj smo lahko pravični tudi mi. Njegova volja se je pridružila božji in v temi je zasijala luč. »Ko je globok molk objemal vse in je bila noč na pol poti,« (Mdr 18,14) se je rodil Jezus. V Jožefovem srcu se je rodila luč prave ljubezni in prave odločitve, ki je brezizhodno in temno situacijo spremenila v dan veselja. Zakaj ravno takrat? Ker se Bog pojavi ravno takrat, ko človek odpove. Ko je človekova veličina zaradi trpljenja, negotovosti, izgube, nemoči … pribita na križ, takrat se človekova duša reši vse nesnage človeške grešnosti in samozadostnosti in je sposobna v čistosti sprejeti Jezusa. Amen.

 

 

3. adventna nedelja

Iz 11,1−10; Rim 15,4−9; Mt 3,1−12

 

Janez Krstnik oznanja

3,1 Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!

3 To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

4 Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.

5 Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu.

6 Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.

7 Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?

8 Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.

9 Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. 10 Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.

11 Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.

12 Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

 

Sedaj gledamo nejasno kot v zrcalu

 

Danes se oznanja vesela novica: »V deželi se bo zgodil preobrat. Dežele ne bodo več vodili kot lepotno tekmovanje, kjer tista, ki je lepa in se zna prikupno predstaviti – koketirati, dobi vse nagrade in vse občudovanje. Kjer tisti, ki se zna pokazati lepega na zunaj, ki lahko lobira in podkupuje vse doseže. Pravičnost, resnica, pridnost, skromnost, poštenost pa ostajajo v senci. Zanje se ne dobi prvega mesta na prizorišču tega sveta, saj je te kreposti silno težko promovirat, propagirat in prodajat. Toda odslej bo drugače.«

Kolikokrat smo že slišali podobna zagotovila. V privatnem in javnem življenju. Zjutraj, ko se mož strezni, obljubi ženi, da bo odslej drugače, da se ne bo več napil. Žena, ko ji zaradi klepetanja ne uspe skuhati, obljubi možu, da bo, od zdaj naprej, kosilo vedno točno na mizi. Otrok staršem, ko dobi slabo oceno. Politik volivcem, ko so pred vrati nove volitve.  

Dogaja pa se po starem. Zakaj bi bilo sedaj drugače? To ni v naši naravi. Samo z obljubo in lepimi željami se ne da proti naši naravi. Plenilec in plen ne moreta živeti skupaj: volk in jagnje, panter in kozliček, medvedka in krava skupaj, lev in tele skupaj in majhen deček, ki jih goni (prim. Iz 6,6−8). To je še za cirkus prenevarno. Slepar in poštenjak skupaj. Nekdo jo bo skupil. Vemo kdo. Delomrznež in delavec skupaj, ne bo enake pravice za oba.

Uresničitev te prerokbe je utopija. Mogel bi jo izvršiti le nekdo, ki ni našega rodu. Tega je sposoben samo nekdo, ki je božje narave. Mi sodimo po svojih čutih. Po čem drugem pa naj sodimo? On pa »ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes« (Iz 11,4). Jezus Kristus odloča po pravici, ker pozna skrite misli in namene srca. V njem smo tudi mi obogateli v vsakem spoznanju, ki ne prihaja od zunaj, ampak po navdihih Svetega Duha.

To je vesela novica. Razen seveda, če se hočete okoriščati z neodrešenim stanjem sveta. Razen seveda, če si slepar, potem potrebuješ naivneža, če si ribič potrebuješ kalno vodo, da boš v njej lažje ribaril.

Farizejem in pismoukom, ki jih je bila sama zunanjost, je Janez Krstnik rekel, da so pobeljeni grobovi. Na zunaj, pred svetom, pred javnostjo, pred tiskom in televizijo se delajo lepi, na znotraj pa so polni gnusobe. Ali ni tudi življenje, ki se prikazuje v filmih s takim bliščem in hoče vzbujati poželenje, da bi si želeli biti del njega, v resnici polno studa in gnusobe? Gadja zalega se hoče okoristiti z neodrešenim stanjem sveta. Všeč jim je, da je brezpravnost, všeč jim je, da ljudje letajo za lažnivimi preroki, ki so kakor prividi. Vse obljubljajo in nič ne dajo. So samo navidezni, ker se v njih še ni učlovečila božja beseda, ker v njih ni postala meso, ker jo niti nočejo sprejeti, kot tudi farizeji niso hoteli sprejeti ne Janeza ne Jezusa, ker sta razkrinkavala njih krinko in njih skrivališče.

»Na njem bo počival Gospodov duh« (Iz 11,2). Ali počiva Gospodov duh tudi nad nami? Ali delamo v Gospodovem duhu, po njegovi volji, z njegovim blagoslovom? Ali bi lahko ostali mirni, če bi Janez Krstnik sedaj zopet prišel na zemljo in začel tukaj v naši cerkvi razkrinkavati našo hinavščino? Ali je Jezusovo učlovečenje spremenilo naše obnašanje in presojanje dogodkov sveta?

Mogoče bi se izogibali z izgovori: »Tako sem čutil. Tako sem videl, slišal, tako sem doživljal.« Občutja so le podatki, informacije, ki jih je potrebno obdelati in ovrednotiti. Tega je zmožen samo človek, ki ima svojo identiteto. Človek, ki se lahko oddalji od posvetnosti, ki lahko presoja svoje občutke, ki lahko kroti svoje nagone, ki lahko obvladuje svoje strahove in bojazni. Človek, ki je lahko svoboden od svojega ugodja in svojih koristi. In tak je bil Janez Krstnik. Množic ni privlačeval s svojo zunanjostjo, saj je živel skoraj kot jamski človek oblečen v kameljo dlako in prehranjeval se je s kobilicami. Ni bil oblečen v lepa oblačila in vendar so ga ljudje hodili gledat. Zato jih Jezus sprašuje: »Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah« (Mt 11,8). Množice je privlačeval s svojo duhovno podobo. Z neizkrivljeno resnico, ki jo je oznanjal. Ljudje so bili siti zakonov močnejšega in pravice moči. Siti so bili mehkužnežev, ki so prodajali svojo duše za bežna ugodja. Siti so bili duhovnih spak in duhovnih razvalin v lepih oblačilih. Zato jih je Janez Krstnik privlačeval.

Človek živi v tem svetu, a ni od tega sveta. Živi v telesu, a njegovo telo ni vsa njegova oseba, zato mora z enim očesom vedno gledati proti Bogu. Čustva in čutila nas lahko, kakor divji valovi, premetavajo zdaj sem, zdaj tja. Pravi mornar pa bo znal ladjo varno usmerjati cilju naproti. Če si v nekaterih terapevtskih skupinah prizadevajo izražati svoja čustva je to zato, da bi se jih zavedali in da bi jih lahko z razumom usmerjali. Šele tako lahko postane naša volja bolj svobodna.

Pravih dobrin ne moremo čutiti s telesnimi čutili, ampak jih doživljamo v Gospodovem duhu, v notranjosti, po vesti. Za njih vemo, ker nam vest pravi, da je tako. Bog nam pravi, da je tako.

Kar kdo seje, to bo tudi žel. Če se zanašamo le na naše telesne občutke, bomo imeli le minljive zemeljske rezultate. Gledali bomo le na zaslon našega življenja. Resničnega življenja ne bomo nikoli zaživeli. Če pa sledimo božjemu klicu nas bo vodil do trajnih resničnih dobrin.

 

Satanovo ogledalo

Satan, ki je imel posebno veselje s tem, da je vse zmešal in zbegal, je nekoč naredil ogledalo, ki ga je vedno spravljalo v dobro voljo. To ogledalo je kazalo dobre in lepe stvari čisto majhne in zmaličene, vse slabo pa je kazalo v nadnaravni velikosti. Ogledalo je nosil po svetu in na njem ni bilo več niti ene dežele in niti enega člove­ka, ki ne bi bil v ogledalu zmaličen.

Nekega dne se je satan nad podobo v ogledalu tako smejal, da mu je ogledalo padlo iz rok in se razbilo na milijon drobnih koščkov. Orkan jih je raznesel po vsej zemlji. Nekateri med njimi so biti tako majhni kot zrna peska in ti so se zari­li marsikateremu človeku naravnost v oči. Tak človek je videl na drugem samo to, kar je bilo slabega. Nekateri koščki so bili dokaj veliki in marsikdo jih je uporabil za očala. Toda, kdor je gledal skoznje, je videl na drugih samo napake.

Ko je Bog videl, kaj se je zgodilo, je postal žalosten. Sklenil je, da bo ljudem po­magal. Rekel je: »Na svet bom poslal svojega Sina. On je prava podoba mene, moje ogledalo. On je neizkrivljena resnica, dobrota, pravičnost, usmiljenje, milina.«

Božji sin je postal ljudem ogledalo. Vedno je kazal na dobro, ki je v ljudeh. Ce­lo na prevarantih, roparjih in zaničevanja vrednih je odkril nekaj dobrega. Mnogi so ljubili to božje ogledalo in so mu z veseljem sledili. Drugi so se

jezili ter zgrabili božje ogledalo in ga razbili, božjega sina so namreč ubili. V tem trenutku pa je čez svet zavel dober veter Sveti Duh. Ta je milijone drobcev ogleda­la razpihal po vsem svetu. Kdor dobi v svoje oko samo majčken delček tega ogleda­la, je sposoben videti resnično podobo sveta. Svet in ljudi vidi takšne, kakršne jih vidi Bog. Najprej opazi dobro in lepo. Vidi tudi, kar je slabo in hudobno, vendar ve, da se tudi to da spreme

 

1. adventna nedelja

Iz 2,1−5; Rim 13,11−14; Mt 24,37−44

 

Prihod Sina človekovega

24,37 Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.

38 Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo,

39 in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.

40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen.

41 Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.

42 Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!

43 Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.

44 Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

 

 

Ali Bog krade?

 

Da krade Cerkev smo že večkrat slišali. V današnjem evangeliju pa je kot tat predstavljen celo Bog. Ob uri, ko ne mislimo, ko ne bomo budni, nam bo zahrbtno okradel najdragocenejše: naše načrte, imetje, zdravje in na koncu tudi življenje.

Mogoče smo že doživeli kaj podobnega. Bližnje srečanje z roparjem nas prestraši in spremeni. Ob njegovi predrznosti in premetenosti s katero vstopi v naš dom in nam vzame to, na kar smo se prej zanašali, nas spreleti srh. Nikoli več se ne počutimo tako brezskrbno kot prej. S strahom zaklepamo in odklepamo hišna vrata. V strahu premišljujemo kje bi lahko naslednjič vlomil. Kdor je doživel, da so ga okradli, težko prometno ali kakšno drugo nesrečo, ali so mu v telesu odkrili kako sumljivo temno tvorbo, pozna ta občutek. Namesto, da bi užival na primer v vožnji, razmišlja o črnih scenarijih.

Od takrat naprej se ne počuti več tako varnega in samozavestnega. Noben varnostni sistem, nobena zdravstvena kura mu več ne more zagotoviti miru. Vedno je pozoren, previden in skrben, da bi preprečil najhujše.

Božja beseda današnje prve adventne nedelje nam pravi, da bi morala biti naša pričakovanja in naš strah usmerjen v drugo smer. Edino pomembna stvar, za katero je vredno biti v skrbeh in strahu, je naše večno zveličanje. Jezus prihaja nepričakovano in nas lahko najde nepripravljene. Ob vesoljnem potopu je bila največja napaka ljudi, da so se obnašali brezskrbno in brezbrižno glede Jezusovega prihoda. Na Boga in na njegov prihod sploh niso pomislili, kaj šele, da bi ga s strahom pričakovali. Ukvarjali so se sami s seboj. Mislili so samo nase, delali samo zase in za ta trenutek. Jedli so in pili, se možili in se ženile, dokler ni bila mera polna in je Bog poslal potop. Njihov smrtni greh je bil materializem. Če bi jim kdo kaj očital, bi mu odgovorili: »Saj ne delamo nič slabega, če brezskrbno uživamo življenje.« Vendar Bog jim je odgovoril s potopom. V trenutku jih je okradel vsega, za kar so mislili, da je njihovo, da jim pripada, da imajo do tega pravico.

Preden nadaljujemo moramo povedati, da ni Bog tisti, ki krade, ampak mi. Življenje in vse, kar imamo, ni naše, ampak Božje. Bog nam je nezasluženo posodil in nepričakovano nam bo tudi vzel nazaj. Največkrat rečemo, da nam je Bog dal ali podaril, pa ni res. Samo posodil nam je, ker nam bo gotovo, in to kmalu, vzel nazaj. Vzel pa nam bo zato, da nam bo lahko dal novo, večno, poveličano življenje. Če se obnašamo kakor, da je vse, za vedno, samo naše, smo veliki naivneži in kradljivci.

Adventni čas je čas pričakovanja Jezusa. Adventno živimo in se obnašamo, če pričakujemo in si celo želimo, da bo Jezus vsak čas prišel. V bistvu moramo biti pozorni na tri Jezusove prihode:

Na zgodovinski Jezusov prihod na svet pred dva tisoč leti. Ta nam je približan zlasti po razodetju. Na ta prihod smo pozorni, če beremo, premišljujemo in izpolnjujemo božjo besedo. Obenem tudi, če spoštujemo cerkveno učiteljstvo in izročilo Cerkve.

Drugič moramo biti pozorni na današnji Jezusov mistični prihod v naša srca. Sedaj prihaja Jezus v naša srca po zakramentih in molitvi. Srečujemo pa ga tudi v najmanjših bratih in sestrah, ki so potrebni naše pomoči.

In tretji Jezusov prihod bo ob naši smrti in ob sodbi ob koncu sveta.

Premislimo kako ga pričakujemo: z veseljem in hkrati s strahom; ali pa nas njegov prihod niti ne zanima, ker smo zaposleni z drugimi stvarmi?

Judovska zgodba pravi, da je Mesija neskončno dolgo čakal, da bo lahko prišel na zemljo. Nekoč pa se je usmilil pobožnega Juda in mu rekel: »Pridi tukaj imaš vrečo. Če kaj potrebuješ, kar sezi z roko v to majhno črno vrečo in boš našel. Če pa pride sovražnik mu pokaži notranjost vreče in bo vanjo izginil.« Jud pa si ni želel prihoda Božjega Sina, ampak ko je s pomočjo vreče postal bogat in brez težav, je pozabil na Boga, zato mu Bog pošlje angela smrti, toda človek ga je spravil v črno vrečo. Ko tudi to ni pomagalo, je Bog poslal kar svojega Sina. Človek pa je pograbil tudi njega in ga stlačil v svojo vrečo. Zato Judje še sedaj pričakujejo Jezusov prihod.

To bi bil lahko odgovor tudi za nas kristjane zakaj še vedno pričakujemo Jezusov prihod. Zato ker smo vse, kar nam je Bog že dal, pokradli. Mislimo, da je naše in da nam pripada za vedno. Zato ker smo Jezusa in vse, kar je verskega, stlačili v vrečo pozabe in nepomembnosti. Izničili smo vse verske vrednote in verske resnice. Ker živimo mimo moralnih predpisov se tolažimo, da je danes pač tak čas, da se danes tako živi in tako dela. Danes je tak čas, da se ne more imeti veliko otrok, če se jih sploh lahko ima, da se nima časa za molitev, da se ne hodi k spovedi … V blagostanju človek pozabi na Boga in ga ne potrebuje. Brezbrižni pa nismo samo do vere, ampak ker nam gre predobro, tudi do vsega družbenega življenja. Vseeno nam je kako je z družbo in njenimi vrednotami, samo da mi nimamo težav.

Naše krščansko poslanstvo je vplivati in spreminjati življenje in družbo v kateri živimo. Ne moremo samo sprejemati in krasti ter tlačiti v svojo vrečo, dolžni smo tudi dajati. Dolžni smo v novem času, ki nam ga je dal Bog na voljo, obroditi sad molitve, pokore in dobrih del. Amen.

 

34. navadna nedelja

Kristus Kralj

2 Sam 5,1–3; Kol 1,12–20; Lk 23,35−43

 

23,35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.«

36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa.

37 Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.«

38 Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.«

39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«

40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?

41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.«

42 In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

43 In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

 

Sijaj kraljevanja

 

Ko slišimo besedo kralj, pomislimo na pravljice in na srednji vek. Ali pa, če je to v evangeliju, mislimo, da je to primera, ki jo je uporabil Jezus, da bi nam z njo osvetlil neko drugo nadnaravno, duhovno resničnost.

Ko poslušamo današnji evangelij, bi si lahko celo mislili, da gre za paradoks. Da Jezus, pribit na križ, svojo vlogo kralja v svoji največji ponižnosti in trpljenju samo igra in v resnici ni bil kralj ali pa, da takrat sploh ni trpel, da je bil v svoji božanskosti vzvišen nad človeško bolečino. Nekako nam trpeči kralj ne gre v račun, razen, če je njegovo kraljestvo ravnokar uničeno. Pa ni tako. Prav takrat, ko je bil najbolj ponižan in ko je v svoji nemoči najbolj trpel, je bil najmočnejši in je pokazal svojo največjo veličino.

Jezusovo kraljestvo je že tudi na tem svetu, vendar še ne pozna nobenega sijaja ali zmagoslavja, kot smo ga navajeni pri kraljih, ampak je podobno majhnemu gorčičnemu semenu, ki umira in ga niti ne opazimo.

Mlada študentka se je prijavila med prostovoljce, ki so pomagali pri učenju otrokom po bolnišnicah. Prvič se je odločila za tako delo in dodelili so ji hudo bolnega otroka, ki je bil po vsem telesu opečen in je zelo počasi okreval. Zdrznila se je, ko ga je zagledala, vendar je stisnila zobe in začela jemati in razlagati snov, ki so ji jo določili. Ker jo je pogled na iznakažen obraz motil, ga ni gledala, ampak je samo predavala, kakor je vedela in znala. Z otrokom ni bila sposobna skleniti pravega odnosa, zato je po določenem času žalostna in razočarana odšla domov.

To je bil zanjo veliki petek. Toda nastopila je še velika sobota in velika nedelja. Čez dva dni jo je poklicala otrokova mati in jo prosila, ali bi lahko prišla k njenemu otroku prej, kot je bilo dogovorjeno. Študentka se je začela opravičevati, ker ni dobro opravila svoje naloge, da pač še nima izkušenj in da se je trudila, kakor je vedela in znala. Da lahko izberejo drugo prostovoljko, če hočejo.

Ne, ne, ji je odgovorila mati. Niste me dobro razumeli. Po vašem prihodu v bolnišnico se je za našega otroka začelo novo življenje. Sedaj je čisto spremenjen. Prej ni hotel jesti, sedaj je. Prej ni hotel sodelovati v terapijah, sedaj sodeluje. Prej se ni hotel pogovarjati in je želel čimprej umreti, sedaj se pogovarja in se bori za zdravje. Ko sem ga vprašala, zakaj se je tako spremenil, mi je odgovoril, da sedaj, ko so ga začeli učiti, ve, da ni odpisan in da bo ozdravel. Prej je mislil, da so že vsi dvignili roke od njega in da bo prej ali slej umrl.

Jezusova smrt na križu za nas grešnike kaže na to, da Bog še ni dvignil rok od nas in da jih tudi nikoli ne bo.

Jezusovo kraljestvo je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni (današnji hvalospev). Te vrednote so na tem svetu teptane, vendar spadajo k neminljivemu in zmagovitemu božjemu kraljestvu, zato ne bodo nikoli uničene.

Boste rekli, da so to tudi vrednote zemeljskih kraljestev in sodobnih držav. Je že res, da kralji in državniki veliko o teh vrednotah govorijo, da si na neki način zanje prizadevajo in da so tudi prisotne v njihovih vladarstvih, vendar niso postavljene kot najvišje in absolutne, ampak so še vedno v službi zemeljske sreče, blaginje in osebnih koristi. Vladar tega sveta pa je hudobni duh (prim. Jn 14,30). Prej ali slej se je potrebno odločiti ali za enega ali za drugega gospodarja. Vladar tega sveta nam ponuja vsa kraljestva in vso srečo tega sveta, čeprav sploh ni njegova. Jezus pa nas vabi, naj hodimo po njegovi poti križa, ki na prvi pogled ni nič kaj privlačna. 

On ne kraljuje kot zemeljski vladarji z vzvišenostjo, s sijajem in z gospodovalnostjo, ampak s ponižnim služenjem. Darovanje za druge naroča tudi nam. »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,25−27). Ko je pri zadnji večerji učencem umil noge, jim je rekel: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15).

V božjem kraljestvu, ki ni od tega sveta, ki pa je že na tem svetu, kot je duša v telesu, bodo prejeli nagrado tisti, ki so vrednosti zemeljskih kraljestev zastavili za božje kraljestvo. To postane za kristjana mogoče in celo na neki način logično, ker smo vse od njega prejeli. Največji dar, ki nam ga je v svoji neskončni ljubezni podaril za naše zveličanje, je Jezusova smrt na križu. Takrat nam je dal vse. Takrat se je najbolj razodela božja neskončna ljubezen do nas. Takrat nam je pokazal vso svojo veličino. Križ je sijaj božjega kraljestva.

Pred nekaj leti so ob irski obali potapljači odkrili štiristo let staro potopljeno ladjo. Med zakladi, ki so jih našli na ladji, je bil tudi zlat poročni prstan. Ko so ga očistili, se je na njegovem širšem delu pokazala intarzija. Roki sta držali srce in zraven je pisalo: »Več ti ne morem dati.« Tudi Bog nam v svoji ljubezni ni mogel več dati, kot je bila smrt njegovega Sina. 

Kot nas po eni strani križ in trpljenje odbijata, nas po drugi strani priteguje neskončna božja ljubezen, ki je sposobna takih dejanj. »Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7−8), pravi apostol Pavel.

Tukaj Kristusu še ne bomo mogli slediti v sijaju zmagoslavja, ampak samo v senci križa. Čeprav bi radi, da bi že tukaj na zemlji resnica, ljubezen in mir slavili zmago, se to vedno ne zgodi. Velikonočne zmage ne doživimo vedno čez tri dni, kot jo je Jezus ali pa na svoj način tudi študentka prostovoljka. Pogosto je potrebno čakati dalj časa, mogoče celo do večnosti. S pogledom obrnjenim v prihodnost pa praznujemo in občudujemo sijaj njegovega kraljevanja, ker se na tem svetu še ni v polnosti razodelo in uresničilo. Tukaj še trpi silo in kot celotno stvarstvo zdihuje v porodnih bolečinah. Kot Kristus, ki je prvenec vsega stvarstva, pa tudi mi poskušajmo zastaviti svoje življenje za to kraljestvo. Amen.

33. navadna nedelja

Mal 3,19–20, 2 Tes 3,7–12, Lk 21,5−19

 

Jezus napove razdejanje templja

21,5 Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel:

6 »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

7 Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?«

8 Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!

9 Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

10 Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu.

11 Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba.

12 Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike.

13 Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje.

14 Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali.

15 Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati.

16 Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili.

17 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,

18 toda niti las z vaše glave ne bo propadel.

19 S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

 

Dan potem

 

Mlad študent je prišel k svetemu Filipu Neriju in mu povedal, da bo študiral pravo. »Srečen človek sem. Študiral bom in postal učen mož.«

»Kaj pa potem?« ga je vprašal Filip Neri. »Potem bom postal velik pravnik in bom zelo znan.«

»In potem?«

»Postal bom zelo bogat in si postavil udobno hišo.«

»In potem?«

»Poročil se bom in mirno živel vse do svoje starosti.«

»Frančišek, kaj pa potem?«

Frančišek ni vedel odgovora. Po trenutku mučne tišine je rekel: »Potem bom, kot vsak človek, umrl.«

»In kaj potem, Frančišek?«

Mladenič je bil za trenutek zmeden, a je v zadregi odgovoril: »Potem bom čakal, kakšno sodbo bo Bog izrekel.«

Tu se je ustavil. Naprej ni mogel odgovarjati. Vprašanja svetega Flili­pa Nerija so mladeniču pomagala, da je spremenil svoje načrte za prihodnost. Postal je član njegove družbe in si izbral poklic duhovnika.

Mogoče še nekako načrtujemo svoje življenje do smrti, gotovo pa ga premalo načrtujemo tako, da bo uspešno tudi po smrti. In to je pomembno, saj gre za neomejeno prihodnost – večnost. 

Cerkveno leto se bliža koncu. Prihodnjo nedeljo bomo praznovali nedeljo Kristusa Kralja, ki bo zadnja v tem cerkvenem letu. Bogoslužje božje besede nas vabi, da premišljujemo o koncu sveta in o sodnem dnevu, ko se bo poveličani Kristus vrnil kot sodnik in kralj in bo vse obnovil.

Običajno si prihodnosti želimo in po njej hrepenimo. V prihodnosti iščemo novih doživetji, spoznaj … in seveda nove sreče. Nikoli pa se naše hrepenenje v polnosti ne uresniči. Zato upamo naprej in naprej. Čeprav vemo, da nas na koncu čaka smrt, tudi ta našega upanja ne more ustaviti.

Ljudje smo bitja prihodnosti, brez nje ne moremo živeti, vanjo upamo in verujemo, zanjo delamo in trpimo. Vse življenje živimo za prihodnost. Znanost jo preučuje, raziskuje in načrtuje, da jo bo lahko obvladovala. Kdor pozna prihodnost, ta je močan. Iz želje po spoznanju prihodnosti živijo mnogi resni znanstveni prognostiki, pa tudi razni vedeževalci, pisci horoskopov in drugi, ki želijo s fantaziranjem potešiti našo radovednost in pri tem zaslužiti.

Ko sem bil mlad, sem se posmihal tistim, ki so z veseljem odštevali leta in mesece do upokojitve. Zakaj se tako veselijo, ko pa vidijo, da se jim leta iztekajo? Zdi se, da je nekaj v naši podzavesti, v naši človeški naravi, da se z ničimer ne zadovoljimo in vedno znova težimo po boljšem, lepšem, popolnejšem. In tudi prav je tako.

Judje so občudovali novi jeruzalemski tempelj. Ustavljali so se pri zemeljskih čudesih, Jezus pa jim hoče usmeriti pogled na večnost. Ta svet in njegova slava bosta namreč prešla. Našega upanja ne moremo usmerjati samo v ta svet. Svet bo trpel veliko silo. Jezus našteva vse katastrofe, ki smo jih doživljali v zgodovini in s katerimi se srečujemo tudi danes. Vse to bodo doživljali tudi njegovi učenci, zraven pa še preganjanje, celo od domačih. Toda nič se jim ne bo zgodilo, ker svet lahko umori le telo, duši pa ne more nič. »Še las jim ne bo padel z glave.« Kar pa dobesedno ni bilo res, saj so jim padale tudi glave same, ne samo lasje. Jezus jim hoče povedati, da jim stiske ne bodo mogle do živega. Bodo le priložnost za njihovo pričevanje in za pridobivanje stanovitnosti. S stanovitnostjo si bodo pridobili pravo življenje. Nobena težava ne bo brez pomena.

Najrazličnejše stvari se nam dogajajo, so se dogajale in se bodo. Lepe in strašne, velike in male. Lahko nas tako prevzamejo, da mislimo samo nanje in pozabimo na pravi cilj življenja. Prava prihodnost je v večnosti, po smrti, za ta dan živimo, ga pričakujemo, si ga želimo in zaradi njega tudi trepetamo.

Neki kralj je imel v službi dvornega norčka, ki mu je napolnjeval dneve s šalami in z domislicami. Nekega dne mu je kralj izročil svoje žezlo, rekoč: »Obdrži ga, dokler ne najdeš koga bolj neumnega, kot si ti. Temu ga lahko podariš.«

Čez kakšno leto je kralj hudo zbolel. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je poklical norčka, ki ga je pravzaprav vzljubil, in mu rekel:

»Odpravljam se na dolgo pot.«

»Kdaj se vrneš, čez mesec?«

»Ne,« odgovori kralj, »nikoli več se ne vrnem.«

»In kaj si si pripravil za potovanje?« je vprašal norček.

»Nič,« se je glasil žalosten odgovor.

»Za vedno odpotuješ«, reče burkež, »pa nisi nič pripravil? Na, vzemi žezlo. Našel sem nekoga, ki je bolj neumen kot jaz!«

Koliko ljudi se ne pripravi na dolgo potova­nje − zadnje. Morda niti ne pomislijo nanj.

Film Dan potem odlično ilustrira človekova zemeljska pričakovanja. Dan potem, po veliki katastrofi, se ne ustavi v večnosti, ampak s svojim prikazovanjem ostane še vedno na tem, sicer uničenem svetu, in pri tistih, ki so katastrofo preživeli in v večnost − dan potem, še niso vstopili. Naša naloga pa je, da se poskušamo vživeti in upati v pravi dan potem, po naši smrti. Ne bodimo burkeži. Naj nas vsa burna dogajanja tega sveta ne zaposlujejo preveč. Ne pozabimo na pravi cilj našega upanja − na večno življenje in se nanj pripravimo. Amen.

 

32. navadna nedelja

2 Mkb 7,1−2.9−14; 2 Tes 2,16−3,5; Lk 20,27−38

 

Kako je z vstajenjem

20,27 Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga:

28 »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.

29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok.

30 Nato jo je vzel drugi,

31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok.

32 Za vsemi je umrla tudi žena.

33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«

34 Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo,

35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.

36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja.

37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹,

Bog pa ni bog mrtvih, ampak Bog živih, kajti v njemu vsi živijo.«

 

Kako bo po smrti?

 

Mojzesova postava je naročala: »Ako bratje prebivajo skupaj in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in naj ji spolni svaško dolžnost. Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj nosi ime umrlega brata, da se ne izbriše njegovo ime izmed Izraela« (5 Mz 25,5–6). Ta postava svaškega (leviratskega) prava se ni več strogo spolnjevala, saj bi v tem primeru bilo vseh šest bratov »porabljenih« v službi neplodne žene ali prehitro umrlega brata. Vsak pa bi raje vzel za ženo tisto, ki si jo on želi, in prvorojenca poimenoval po sebi.

Ta navada, ki je bila znana tudi pri Hetitih in Asircih, tudi ni imela več takega pomena, odkar so lahko dedovale premoženje tudi hčere. Zlasti pa, odkar je se je svetopisemsko razodetje dokopalo do resnice o posmrtnem življenju. Prej je bilo upanje človeka v prihodnost usmerjeno le v svoje potomce. Abraham je rekel Gospodu: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?« (1 Mz 15,2).

Sa­duceji (imenujejo se po velikem duhovniku Sadoku) so bili stranka bogatih judov­skih materialistov in oportunistov, ki so tajili vstajenje telesa. Priznavali so samo Mojzesove knjige in tudi vse njihove čudne predpise. Novejših knjig, ki so govorile o vstajenju mrtvih, pa niso priznavali. Jezusu so, v zasmeh sedmih makabejskih bratov, ki so dali življenje za svoje prepričanje in vero v posmrtno življenje, zastavili zvito vprašanje. »Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Nas je verjetno pretresla zgodba o mučeništvu sedmih makabejskih bratov, Jezusa pa je verjetno pretresla tudi nevera in ciničnost saducejev.

»Tam na onem sveti ne bo vinca v kleti, tam le suša bo,« poje slovenska pesem. Če sami fantaziramo o posmrtnosti, bodo res naše kleti prazne. Ostali bomo le pri svojih predstavah, željah in mogoče celo poželenjih. Vse to pa bo na koncu oslabilo našo vero. Kristjani sprejemamo božje razodetje, ker Bog edini ve, kako je tam in Njemu v veri zaupamo.

Preseneča nas veliko število kristjanov, ki ne verujejo v posmrtno življenje. Morda je to bolj znamenje odpora mo­dernega človeka proti čudnim predstavam o posmrtnem življenju kot pa izraz resni­čne nevere. Ko mislimo na slike vstajenja mrtvih, ki jih najdemo med veroučnimi pripomočki ali na stropih in stenah cerkva, tudi naše, ali celo Sikstinske kapele v Rimu, ki jo je poslikal slavni Michelangelo, kjer je prikazano, kako se grobovi odpirajo, ka­ko lezejo iz njih »od mrtvih vstali«, ali kako se v peklu cvrejo pogubljeni, se mi zdi odpor proti takim predstavam bolj ra­zumljiv. Verjetno je tudi odpor saducejev nekoliko izviral iz farizejskih predstav o vstajenju. Farizeji so razlagali življenje po vstajenju kot nekakšno podaljšanje to­stranskega življenja. Kakor si tudi mohamedanci predstavljajo nebesa, narejena v šestem stoletju po Kristusu: oaze, kamele, konji, haremi polni prelepih hurisk … Če bi koran pisali danes, bi verjetno vključili tudi avte, letala in še marsikaj. Človek lahko gradi svoje predstave in fantazije le v okviru svojega sveta, v katerem živi.

Večno življenje pa se od sedanjega bolj razlikuje. Tam bodo vsa človekova pričakovanja (po vseh mogočih užitkih) popolnoma izpolnjena na drugačen način. Človek za popolno srečo ne bo več potreboval ne takega telesa, kot ga imamo sedaj, ne telesnih užitkov.

Jezusov odgovor v današnjem evangeliju preseže vse fantazije. »Ne bodo se ženili in ne možile,« pravi. Tudi največja vrednota in sreča tega življenja, to je družina in zakonska ljubezen, v večnosti ne bo več potrebna. Poveličano telo ne bo takšno, kot je sedanje, ne bo podvrženo za­konom, ki veljajo v sedanji stvarnosti, na primer staranju, bolečini in raznim potrebam, ki jih imamo …

Jezus zavrne farizejsko fantazijsko gledanje na vstajenje, še bolj pa saducejsko ironično odklanjanje vsakega vstajenja. Njegov nauk je jasen: Umrli vstajajo. Njegovi učenci so »otroci vstajenja«. Kdor umrje v Bogu, že živi v vstajenju. Vstajenje se prične z zemeljsko smrtjo in se bo dovršilo v vsej polnosti ob koncu sveta. Tisti, ki so umrli v Bogu, živijo poveličano, spremenjeno življenje, podobno življenju angelov.

Bog je Bog živih. Saducejem lahko Jezus dokaže iz Mojzesovih knjig, da so Abraham, Izak in Jakob živi. Naš Bog je namreč »življenje ljubeči Gospod«, ki je izvor in gospodar življenja. Nikoli se Bog sam ne bi imenoval Bog mrtvih, saj v njem vsi živijo. Bog je Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov, ker ti že sedaj, pred poslednjo sodbo, živijo pri Bogu. Takrat pa se bo vsem ljudem pokazalo skrito življenje v Gospodu, ki vanj vstopijo kristjani po smrti. Gotovo bo zato drugi Gospodov prihod zelo pomembna dopolnitev.

Lazarjeva sestra Marta je verovala v posmrtno življenje, zato je Jezusu o svojem mrtvem bratu rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan. Jezus ji je rekel: ›Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl‹« (Jn 11,24−25). »Vsakdo, ki živi in vame veruje« tu je mišljeno duhovno življenje milosti in vera, kar je druga beseda za zaupanje Jezusu, »vekomaj ne bo umrl«. Saj je Jezus prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Mrtvi živijo. Kako ži­vijo, na kakšen način človek nadaljuje svoje življenje, pa ne vemo. Sv. Pavel pravi: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Vprašanje o tem, kako morejo vstati telesa mrtvih, je nesmiselno (prim. 1 Kor 15,35). Rast­lina, ki vzklije iz vsejanega semena, je sicer ista, vendar je nekaj popolnoma drugega kot zrno, ki smo ga položili v zemljo. Hudo pa je to, ker tisti, ki ne poznajo božje moči in se jim upirajo preveč snovne predstave o vstajenju, zavržejo misel na posmrtno življenje in žive kot ljudje, »ki nimajo upanja«.

Kristjani vero v posmrtno življenje neprestano poglabljamo, saj je ta bistvena za naš krščanski poklic. Bog bo v večnosti vse naše veselje, na način, ki nam zdaj ni do­stopen, ki silno presega vsa naša pričakovanja. Petnajstleten fant se smeje tistemu, kar je imel kot osemletnik za največjo srečo, pri tridesetih se smeje tistemu, kar mu je bilo največje pri petnajstih. Tako je vse zemeljsko nič v primeri z večno srečo. Je pa obenem vse zemeljsko, lepo in dobro, samo bleda podoba večne sreče. Amen.

 

31. navadna nedelja

Mdr 11,22−12,2; 2 Tes 1,11−12; Lk 19,1−10

 

Jezus in Zahej

19,1 Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto.

2 Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek.

3 Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave.

4 Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo.

5 Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.«

6 In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel.

7 Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!«

8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.«

9 Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin.

10 Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«

 

Kdo nam pije kri?

 

Zgodba

To je zgodba, kako je eskimski lovec ubil volka. Najprej je vzel ostre britvice za britje in jih zapičil v led tako, da je nanje vlival kri ubite živali. Led se je malo odtalil, takoj nato pa je zopet zmrznil in utrdil britvice, da so stale pokonci. Nanje je počasi vlil še več krvi, ki se je plast za plastjo počasi strjevala.

Ko je volk sledil svojemu občutljivemu vonju, je našel past. Kri ga je neznansko privlačila in ker je bil lačen, se ji ni mogel upirati. Ker je bila zmrznjena, jo je začel lizati. Bolj ko jo je lizal, hitreje se je topila in boljša in slastnejša je postajala. Njegov nagon ga je gnal naprej in naprej, saj je bil neznansko lačen in dolga arktična noč je bila hladna. Volk ni opazil, da so se iz ledu pokazala ostra rezila, ki so med njegovo pogoltnostjo začela rezati njegov lastni jezik. Tako je začel piti svojo lastno kri. Goltal je in goltal ter postajal slabotnejši in slabotnejši, dokler se ni zgrudil v sneg.

Zgodba je podoba našega življenja. Kot volk iščemo tudi mi potešitev naših nagonov in ne vemo, da nas lahko v zadovoljevanju le teh čaka past. Najprej si mislimo, da za srečo potrebujemo ravno to, potem pa ugotovimo, da smo vedno bolj zasužnjeni in slabotnejši. Radi bi se rešili, vendar se ne moremo. Iščemo in kličemo pomoč ali je še kdo, ki bi se zmenil za našo stisko in nam pomagal …

 

Zahej

Današnji evangelij nam govori o majhnem možu, Zaheju po imenu. Kot na vse majhne ljudi so tudi nanj ljudje gledali kot na otroka, čeprav je bil odrasel. In kot naredijo mnogi v takem položaju, je tudi Zahej začel iskati priložnosti, kako bi zagospodaril nad tistimi, ki so bili večji in močnejši od njega. Priložnost se mu je ponudila pri Rimljanih. Oni so imeli ogromno moč in oblast. Zapustil je svoj narod in tiste, ki so ga poniževali, se naučil dobro pisati in računati, stopil v njihovo službo ter napredoval do višjega cestninarja. Sedel je v veliki pisarni z lepo oblečenimi vojaki v ozadju. Veliki in močni so prihajali k njemu in ga prosili, naj ima z njimi usmiljenje in naj jim ne vzame še tistega malega, kar imajo. Zahej se jim je lahko maščeval, kolikor je hotel. Lahko jim je pobral več, kot so bili dolžni, in na njihov račun obogatel. Sedaj je bil on močan, oni pa slabotni in ubogi pred njim. Prej so oni njemu pili kri, sedaj je izžemal skupaj z Rimljani on njih. Toda začuda, to ga ni naredilo vedno bolj močnega, ampak vsak dan bolj negotovega.

Vsi so se ga bali, a spoštovali ga vseeno niso. Še bolj so ga prezirali in tudi on se je začel počasi studiti samemu sebi. Hotel je v sebi potešiti željo po tem, da bi postal bogat in močan, sedaj pa ga je ravno ta želja osamila in pahnila v še večje nezadovoljstvo. Iskal je nekoga, ki bi mu lahko pomagal.

Zaslišal je, da je v Jeriho prišel Jezus. Hotel ga je videti. Zaradi majhne postave in zaradi množice, ki se mu je lahko sedaj maščevala in ga ni hotela pustiti naprej, pa ga ni mogel. Vsi so ga odrivali in v množici mogoče celo brcali ter suvali s komolci, seveda tako, da ni opazil, kdo je kaj storil.

Domislil se je smokve, ki je košato raztezala svoje veje čez pot, po kateri je šel Jezus. Mislil je, da se bo lahko tam skril prezirajoči množici in Jezusovemu pogledu. Toda izdale ga niso noge, ki so bingljale izpod vej, saj nobeden ni niti gledal po drevesih, ko pa so imeli med seboj učenika, ampak Jezusov v njegovo dušo segajoči pogled.

 

Naše skrivanje

Pred množico, celo pred prijateljem, lahko blefiramo in prikrivamo, pred Jezusom ne moremo.

Kako se hočemo skriti pred drugimi in pred Jezusom? Tako, da raje kot svoje grehe opazujemo tuje, o njih potihoma razmišljamo in se glasno z drugimi pogovarjamo. Mislimo, da se za tujimi grehi lahko zakrijejo naši. Nasprotno pa, če najdemo pravega prijatelja, ki nas ima resnično rad in nas razume, mu bomo zaupali prav vse. 

V odnosu do Jezusa je podobno. Lahko mu ne zaupamo vseh problemov svojega življenja. Nekateri rečejo: V denarne zadeve, službo, naše intimno življenje … pa se Cerkev in Jezus nimata kaj vtikati. To je naše. Celo pri spovedi lahko tega ne povemo, če pa že, ne trpimo nobenega nadaljnjega razgaljanja. Radi bi se skrili za figove liste. Jezus pa je že naprej vedel, kje ga bo čakal Zahej. Čeprav so vsi tiščali vanj in jih je učil in ozdravljal, je prav na tistem kraju pogledal v krošnjo drevesa, kjer se je Zahej držal za vejo, da ne bi padel dol. In prav to je moral narediti priti dol iz kritja, na dan, pred ljudi. Jezus ga ni obsodil, ampak ga je sprejel za prijatelja in odšel v njegovo hišo. Zahej se je javno in odkritosrčno izpovedal. V Jezusu je začuti tistega, ki ga bo lahko osvobodil, rešil in osrečil, zato je bil pripravljen storiti karkoli, in v njegovo hišo je prišlo odrešenje. Ob Jezusu je tudi Zahej začutil, kje so in kaj so tiste britvice, ki mu pijejo kri. Začutil je, da je Jezus tisti, ki mu lahko vrne, kar je izgubil. Jezus se ne skriva za figovimi listi kot mi, ampak se izpostavlja vse do smrti na križu.

Ali tudi mi mislimo o sebi, da smo nad drugimi? Doma, v službi, na vasi delamo pravila, po katerih naj bi se ravnali drugi. Tako se počutimo močne in samozadostne. »Jaz sem oče ali mati, jaz sem gospodar v tej hiši in tukaj bo tako, kot jaz hočem. Tukaj sem jaz šef, to je moje in nihče mi nič ne more. Mu bom že pokazal, bo že videl, kako mu bo žal, ker se je z menoj igral …« Ne vidimo, da sta taka sreča in gospostvo le navidezna in začasna. Ob takem gospodovanju se nas bodo sicer drugi lahko bali, ne bodo pa nas spoštovali. Nenadna bolezen, naravna ali kakšna druga nesreča, in vse bo šlo.

Jezus sam se je za nas povzpel na drevo križa in za nas izkrvavel, da bi mi odmrli grehu in ozdraveli. Stopimo s svojega navideznega položaja moči in se spustimo na realna tla. Zahejeva zgodba je zgodba o majhnem človeku, ki je v resnici na koncu postal velik. Z Jezusom smo tega sposobni tudi mi. Amen.

30. navadna nedelja

Sir 35,12−14.16−18; 2 Tim 4,6−8.16−18; Lk 18,9−14

 

Prilika o farizeju in cestninarju

18,9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko:

10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar.

11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.

12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹

13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

 

Popolnost

 

V današnji božji besedi imamo predstavljena dva »sposobna« človeka: sv. Pavla v drugem berilu kot pozitiven primer in farizeja v evangeliju kot negativen primer.

Pavel je bil farizej, sin farizejev, obrezan sedmi dan, vzgojen v postavi pri takrat najslavnejšem učitelju Gamalijelu. Ko je bil še »v nevednosti«, je z vso gorečnostjo izvrševal svoj poklic farizeja in je zato preganjal kristjane. Ta madež, ki ni bil narejen iz hudobije, ampak iz nevedne gorečnosti, je ostal na njem vse življenje. Vsak »kristjan« mu je lahko to očital, kot to počno nekateri tudi danes s spreobrnjenci: »Prej si bil komunist in si nas preganjal, sedaj pa, ko hodiš v cerkev, že misliš, da nam boš lahko pamet solil.« Poleg tega pa pravi: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel« (2 Kor 12,7). Kaj je bil ta trn, si strokovnjaki še niso edini. Ali je bila kakšna telesna hiba ali kakšna slabost, kronična bolezen, ne vemo. Morda je bila govorna napaka, ker so mu v 2 Kor 10,10 očitali tole: »Pisma so ostra in krepka, telesna navzočnost pa je slabotna in njegova beseda zanič.« Res je imel največje misijonske uspehe med apostoli, vendar je moral zato veliko trpeti. Sam pravi o sebi takole: »Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti« (2 Kor 11,24−27).

Na koncu se je več kot štirideset Judov zaklelo in odšlo k vélikim duhovnikom in starešinam in reklo: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla na ubijemo. Vi v soglasju z vélikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj« (Apd 23,14−15).

Rimski poveljnik pa je zato zvedel in za Pavlovo varstvo odredil kar 470 vojakov, od tega 70 konjenikov. Tako ga je potem ponoči na skrivoma odpeljal v Cezarejo Filipovo in potem z ladjo v Rim, ker se je Pavel skliceval, da je rimski državljan in da ga mora soditi cesar! Tam je še dve leti oznanjal v hišnem priporu, dokler ni bil leta 64. obglavljen.

Božja milost do njega ni bila prazna, kajti bolj kot drugi je gorel za evangelij in Kristusa. Pavel se je s tem tudi pohvalil, vendar pravi, da gre prava hvala samo Bogu, ki je bil do njega velikodušen v milosti. Za tako delo, kot ga je opravil sv. Pavel, in za tako trpljenje in tudi mučeniško smrt, ki jo je prestal, je potrebna velika ljubezen. Do konca se je daroval za druge in v tem je njegova veličina.

Drugi primer je farizej, ki je bil pošten in ni goljufal. Upam, da smo tudi mi takšni. Postil se je dvakrat v tednu. Takrat so se postili tako, da niso ničesar jedli ne pili, niti vode ne. Jaz ne poznam nikogar, ki bi mu bil v tem dorasel. Desetino je dajal od vsega, kar je dobil. Tako radodarnih ljudi katoliška Cerkev skoraj ne pozna. Molil je petkrat na dan, kakor je bil predpis postave in kakor Judje in muslimani to še vedno počnejo. Večina nas gre enkrat na teden k maši in takrat moli. Med tednom pa bolj malo. Je nekaj bolnikov in starejših ljudi, ki redno molijo večkrat na dan, ne delajo pa vsega drugega.

Torej nas je farizej v bogočastju, postu ali premagovanju ter iz tega izvirajoči dobrodelnosti daleč prekašal.

Kaj pa je bilo z njim narobe, da je odšel neopravičen na svoj dom?

Častil je sebe namesto Boga. Zahvaljeval se je sebi, ne Bogu. Ker je bil tako popoln, tako napihnjen, tako poln samega sebe, je bil tudi samozadosten. Nikogar ni potreboval. Bog mu ni imel in mu ni mogel več kaj dati, ker v njem za to ni bilo več prostora. Kaj naj bi mu Bog dal? Naj bi bila to zahvala, slava in čast za vso njegovo popolnost. 

Nesrečnež ni vedel, da je kljub svoji »popolnosti« vse prejel in da Bogu vse dolguje. Tudi njegove kreposti so bile sad božje milosti. Vse to je prejel zato, da bi služil prav tistemu bližnjemu, ki ga je obsojal.

Lahko pa si mislimo, da so bližnji z njim težko shajali. Ker je bil »najpopolnejši«, mu ni smel nihče ničesar očitati. Ker je bil najboljši je lahko samo on drugim pamet solil. Drugi so ga lahko samo občudovali, hvalili in posnemali. V ozadju njegove drže je bila miselnost prvega človekovega greha. Biti več kot drugi, drugemu gospodovati in mu ne služiti.

Farizej ni dajal desetine zato, ker bi ljubil bližnjega in bi mu rad pomagal, ampak zato, ker je ljubil sebe in bi bil rad s tem sebe povzdignil. Ni bil sposoben prisluhniti ne bližnjemu ne Bogu. Od drugega prihaja motiv, prošnja, zahteva ali spodbuda za naše prizadevanje. Drugi je povod za naše delovanje in služenje. Zato pa farizej ni imel posluha. Bil je mrtev za dialog. Bil je »predober«, da bi se sploh ukvarjal ali omadeževal s tistimi, ki to niso bili. Z njimi se je ukvarjal Jezus.

Farizej ni bil sposoben ne dajati ne sprejemati. Cestninar pa je bil sposoben sprejemati božje usmiljenje in odpuščanje. Če bi moral enega izmed njiju prositi za pomoč, bi prosil cestninarja. Če bi moral enega izmed njiju izbirati za prijatelja, bi izbral cestninarja.

Lahko imamo tudi mi sami sebe za samozadostne in govorimo ali mislimo nekako takole: Hvala Bogu, da nismo kot afriški reveži, ki nimajo ničesar, ker nič ne delajo. Mi pa smo pridni, varčni in podjetni. Hvala Bogu, da nismo kot muslimanski fundamentalisti, ki so sprevrgli religijo in zdravo pamet in zasužnjujejo sebe, svoje žene, svoj narod in s terorističnimi napadi grozijo civiliziranemu svetu. Hvala Bogu, da nismo mamilaši, pijanci, da nismo zboleli za aidsom; da nismo kot drugi in imamo urejen zakon. Smo koristni člani družbe z dostojno službo in stanovanjem …

Ali ne bi bilo bolj modro vprašati se: Zakaj revnim ne pomagamo? Zakaj jih ne naučimo delati, jim ne damo možnosti, da bi se tudi oni razvili? Ali zakaj so postali revni ali telebanski? Ali ne morda tudi zato, ker smo jim posredovali le gorje zahodne kulture, vojno in izkoriščanje? Ali smo sposobni gledati Jezusa v tistih, ki so potisnjeni na rob, se ponižati in mu v njih streči? Ali pa smo morda tudi mi preveč visoki za tako delo? Velik je tisti človek, ki je zmožen poklekniti pred Bogom in mu služiti v potrebnih bratih in sestrah. Amen.

 

Vsi sveti

Raz 7,2−4.9−14; 1 Jn 3,1−3; Mt 5, 1−12

 

GOVOR NA GORI

5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu.

2 Odprl je usta in jih učil:

 

Blagri

3 »Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo. 4 Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

5 Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

7 Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

8 Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

9 Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.

12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

 

 

Smrt ali življenje?

 

V dobi materializma so se ljudje spraševali: »Ali verjameš v nadnaravno? Veruješ v duhovno, v obstoj duhov, svetnikov, angelov in Boga samega?

Danes je prišel materializem v krizo, zato so ta vprašanja drugačna. Ljudje verujemo v obstoj nadnaravnega. Zato ni več vprašanje, ali obstaja nadnaravno ali ne, ampak samo še: »Kakšno je to nadnaravno? Ali verjameš v raj, v reinkarnacijo? Naj kličemo duhove ali ne? Kako nadnaravno vpliva na naše življenje? Ali je ta vera prava ali ne?«

Nadnaravno torej danes ni več vprašljivo, sprašujemo se: »Kakšno je?«

Če sami sebe vprašujemo, bomo dobili skoraj toliko odgovorov, kolikor je ljudi in noben ne bo pravilen, ker še »nobeden ni prišel nazaj«, kakor pravimo. Zato bo tudi veliko resnic in nobeni ne bomo mogli zaupati tako, da bi se je lahko oklenili z vsem življenjem. Toda to v resnici niso resnice, če jih je veliko, če so različne in če smo jih sami določili. Resnica je že v svetu in v nas, ni je treba ustvarjati ali odkrivati kot znanstvene izsledke. Bolj jo je treba srečati kot človeka, jo sprejeti, priznati, se ji pokloniti in jo moliti. Resnica se je razodela v Jezusu Kristusu. Po njem je Bog Oče ustvaril svet in vse, kar je na njem. Vse nosi odsev njegove biti in vse je ustvarjeno od njega in zanj, on vse podpira, da se ne povrne v prah, kakor bi se zgodilo zaradi greha. Takoj po grehu je bila človeku naložena kazen za greh, to je trpljenje in smrt. »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet« (1 Mz 3,19). Psalmist pravi: »Skriješ svoje obličje, prestrašijo se, vzameš jim dih, preminejo, in se v svoj prah povrnejo« (Ps 104,29). V raju pa je bila dana tudi obljuba odrešenja (1 Mz 3,15), ki se je zgodila v Jezusu Kristusu. »On (Jezus) je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja« (Heb 1,3). »Za grehe je daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico. Odtlej pa čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, kajti vse je položil pod njegove noge« (1 Kor 15,26−27).

Jezus je premagal smrt, vstal od mrtvih, sedi na desnici Očetovi in čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. To »čakanje« ni pasivno, ampak je spremljanje človekovega potovanja s svojim življenjskim dihom in s svojo pomočjo − milostjo. On živi v nas in nas podpira v težavah, kot smo slišali v blagrih. Kadar nam je gorje, takrat nam kliče, blagor vam, takrat je najbolj z nami. On nam je povedal, kakšna je nadnarava in kakšna je naša prihodnost, zato je tudi prišel na svet. 

Včeraj mi je rekla neka žena, ki se je vračala s pokopališča s košaro zemlje, ki ji je ostala, ker so že drugi vse prej postorili: »Gospod, ali niso ti prazniki nekaj turobnega?« »Če nimaš vere, ne moreš gledati v grob drugače kot turobno,« sem ji odgovoril. »Nehajte že govoriti o tej veri, sita sem je!« mi je rekla. »O kateri veri pa naj govorim? O jehovski, budistični, o harakrišnovski ali scientistični?« »Katerikoli, samo te ne sprejemam.« »Ne sprejemate mogoče slabih kristjanov, ali slabih duhovnikov, toda Kristusa sprejemate.« »Vse je tako čudno.« »Mogoče se vam zdi prezahtevno?« sem naprej iskal razlog za turobnost. »Pogovarjajva se raje o čem drugem!« je končala.

Moram reči, da zame ti prazniki vseh svetih niso bili nikoli nekaj turobnega, ampak sem jih že iz otroštva sem doživljal z neko notranjo duhovno srečo. Veselil sem se skupaj z vsemi tistimi rajnimi, katerih se spominjamo pri bogoslužju, da so srečni pri Bogu v nebesih, in z vsemi živimi, ki so tedaj prišli k nam na obisk. Vsi smo danes ena skupnost in ena Cerkev v Jezusu Kristusu, Gospodu živih in mrtvih. Amen.

 

Vsi sveti

 

Danes ne praznujemo praznika mrtvih, kakor piše na poganskih koledarjih, ampak praznik vseh svetih. Zato tudi danes nismo prišli domov na obisk ali na izlet, ampak smo in še bomo poromali na  grobove naših prednikov in v domove, kjer so živeli. Svetnikov je veliko število sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih. Gotovo so med njimi tudi naši predniki. Vsi so prišli iz velike bridkosti in so svoja oblačila oprali v Jagnjetovi krvi. Oprali so jih torej v trpljenju, ki so ga doživljali, pa so ga znali pokončno prenašati, ker so svojo moč dobivali v Jezusovi evharistični daritvi. Zato so nam veliki vzorniki in priprošnjiki pri Bogu. Če pa kateri od njih to niso in imamo v spominu nanje še nezaceljene zamere in rane, jih tudi mi operimo v Jagnjetovi krvi ter zanje molimo, da bodo našli svoj pokoj v Bogu, da se bomo lahko nekoč vsi srečali pri njem.

Film Potovanje jugoslovanskega avtorja Bogdana Žižiča, prikazuje kako si je sedem potnikov v železniškem vagonu preganjalo čas. Zaljubljen parček se ljubeznivo pogovarja in si izkazuje nežnosti. Stara mama bere Sveto pismo. Lovec se krepča s požirki iz steklenice. Mlada dama se šminka. Naenkrat žvižg in vlak zapelje skozi predor. Ko je spet svetlo manjka eden izmed potnikov, njegova torbica govori, da je tam prej nekdo sedel in da ga sedaj ni več. Naslednji predor, in zopet izgine en potnik. Drugi so vznemirjeni. Začno iskati izginula potnika, toda brez uspeha. Zopet žvižg lokomotive in zopet eno mesto več prazno.

Na obrazih potnikov se zariše globoka skrb in strah. Stisnejo se skupaj. Lovec močno zgrabi svojo puško, vendar nič ne pomaga. Po naslednjem predoru sedijo v vagonu le še trije potniki. Nastane preplah. Eden potegne za zasilno zavoro, toda vlak vozi naprej. Zadnja dva se začneta prerivati po tleh. Malo pozneje pa je vagon prazen. Radi bi videli, da bi bil to samo film. Da bi kak detektiv ali kdor koli rešil uganko izginotja potnikov. Da bi jih našel nekje na strehi ali zvezane v sosednjem vagonu. Ali tudi, če bi bili že mrtvi, da bi vsaj onemogočil zločince, da se taka grozodejstva ne bi več ponavljala. Pa se to ne zgodi. Film zastavlja veliko in najpomembnejše življenjsko vprašanje, ki ga ne zna in ne more rešiti nihče. Vsi vemo, da je film podoba našega življenja. Ženemo za svojimi opravki, se ljubimo, zabavamo, sovražimo ... Vse se nam zdi v najboljšem redu z eno omejitvijo. In ta je, vedno znova mora eden iti. Danes ta, jutri oni, nekdaj tudi ti, moj najbližji, in jaz sam. Nihče ne pozna vrstnega reda, nihče se ne zna proti temu uspešno boriti. Kakor pride sreda in pride četrtek in tudi petek in sobota, tako gotovo pride dan, ko ne boš bral osmrtnice ti, ampak nekdo drug, ki bo še lahko odtrgal tvoj poslednji koledarski list.

Čeprav so dnevi, ko na smrt lahko pozabimo, je ta hočeš ali nočeš vedno med nami. Od časa do časa se zastrašujoče pojavi, da ne bi nanjo pozabili. Smrt je strašna in tudi kristjani se je bojimo, čeprav bi se je morali bati samo, kot se mati boji poroda ali kot se zaročenca bojita poročnega slavja. Smrt kot prehod nas skrbi, vendar pa se oziramo preko nje v srečno večnost, ki nas čaka po smrti. Tam ni samo Kristus, ki je vstal od mrtvih in šel v nebesa, ampak so tam tudi naši rajni bratje in sestre, ki jih danes slavimo kot svete, ker so pri Bogu. Nepregledna množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh jezikov in ljudstvev. Med njimi so, prav gotovo, tudi tisti, ki smo jih poznali in so sedaj srečni pri Bogu. Amen.

 

Toda kateri so tisti, ki so srečni pri Bogu?

Sveto pismo blagruje tiste, ki so izpolnjevali blagre.

BLAGOR UBOGIM V DUHU! To so tisti, ki so bili skromni, ki se niso poganjali za visokimi stvarmi, ampak so se držali nizkih. Sami so živeli skromno, da so lahko drugim pomagali, in vendar so bili duhovni velikani.

BLAGOR ŽALOSTNIM! S skrbjo in žalostjo so gledali, če so ljudje zavračali božjo postavo. Žalostila jih je krivica, žalostili smo jih tudi mi, ki nismo bili dobri z njimi. Srečo in veselje so našli v Bogu.

BLAGOR KROTKIM! Tako pomirjevalno so delovali na nas. Dokler so bili še živi, se še ni družina sprla, očitke so mirno prenašali brez zamer in vedno so okrog sebe razodevali ljubezen.

BLAGOR USMILJENIM! Imeli so čut za potrebe drugih in so jim pomagali, čeprav tudi sami niso imeli veliko. Vendar se niso imeli za nenadomestljive. Obnašanje ljudi so vedno razlagali dobronamerno. BLAGOR ČISTIM V SRCU! Zvesto so skrbeli in gojili ljubezen. Njihovi nameni so bili čisti in zvesti so bili dani besedi.

BLAGOR MIROLJUBNIM! Nikoli niso bili v sporu s sosedi, rajši so sami trpeli krivico in škodo.

BLAGOR LAČNIM IN ŽEJNIM PRAVICE! Veliko so pretrpeli, ker se niso hoteli ukloniti krivični oblasti. Niso dobili visokega položaja,

ker niso hoteli prodati svojega poštenja in svojega verskega prepričanja.

Za svoje delo niso prejeli zasluženega plačila. Poplačani so sedaj pri Bogu. Nekatere je preganjala oblast. Druge smo preganjali mi, ker nismo hoteli, da bi nam spraševali vest.

BLAGOR VAM, KAKDAR VAS BODO ZARADI MENE ZANIČEVALI! Ker so bili kristjani, so jih zasmehovali in zapostavljali, ker so ljubili življenje in so ga mnogim podarili, so jih imeli za naivne in primitivne.

Niso imeli veliko od življenja, toda sedaj so ga našli v Bogu, kjer se ga bodo veselili vse večne čase. Amen.

29. navadna nedelja

2 Mz 17,8−13;  2 Tim 3,14−4,2;

Lk 18,1−8;

 

Prilika o vdovi in sodniku

18,1 Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je:

2 »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka.

3 In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹

4 Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka,

5 bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹«

6 In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik!

7 Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal?

8 Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

 

Učinkovitost

 

Zgodba pravi, da je hudič svoje tri mlade hudičke, preden jih je poslal na zemljo, hotel preizkusiti, kako uspešno bodo z lažjo zapeljevali ljudi v greh. Hudobni duh ali hudič je oče laži. Zlagal se je že prvima človekoma v raju, da bosta postala kakor Bog, če posta pojedla prepovedani sad. S kakšno lažjo pa naj pride pred človeka danes, da bo čim bolj uspešen?

Prvi hudiček je rekel, da bo ljudem lagal, da ni Boga. »Ne vem, če ti bodo verjeli. Tudi neverni ljudje trdijo, da nekaj mora biti nad nami. S to lažjo ne boš ne vem kako uspešen,« mu je odgovoril oče hudič.

Drugi hudiček je rekel, da bo ljudem lagal, da ni pekla in sodbe, da naj ljudje delajo, kar hočejo, naj se izživljajo v slabem, saj jim zato ne bo treba nikoli odgovarjati nikomur. »Tudi ti ne boš imel velikega uspeha. Vsi ljudje se bojijo smrti in pekla. Vedo, da bodo morali nekoč za svoja dejanja nekomu odgovarjati,« mu je odgovoril.

Sedaj je prišel na vrsto še tretji. »No, povej mi še ti, kakšno taktiko si pa ti izbral?« ga je vprašal oče. »Ljudem bom lagal, da imajo za molitev in dobra dela še čas, da jim ni treba hiteti, ampak lahko to odložijo na jutri ali na še pozneje,« mu je odgovoril sin. Hudič je bil zadovoljen: »Dobro, na ta način jih boš res veliko prepričal.«

In res je za nas največja skušnjava to, da molitev, oznanjevanje in dobra dela, to triperesno deteljico naših verskih dejavnosti, prelagamo na pozneje in potem tega ne opravimo. Lažemo si tako, kot nam svetuje tretji hudiček: »Jutri bom imel čas za to, danes imam pomembnejša opravila. Jutri bom bolj pri denarju, jutri bom več daroval, danes ne morem. Naj darujejo tisti, ki imajo več kot jaz.«

Toda življenje na zemlji se zaradi tega za nas spreminja na slabše. Paradoks našega časa je, da imamo boljše hiše, a slabše domove, širše ceste, a ožje poglede. Potrošimo več, a imamo manj; kupujemo več, a uživamo manj. Imamo prostorne hiše, a manjše družine; več ugodnosti, a manj zadovoljstva. Imamo več diplom, a manj razuma; več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov in živčnosti. Več medicine, a manj zdravja. Smejemo se premalo, vozimo prehitro, jezimo se preveč, prepozno ležemo in utrujeni vstajamo; beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo premalo. Pomnožili smo svoje imetje, a zmanjšali svojo vrednost. Učimo se, kako živeti, a življenje nam uhaja v prazno. Dodali smo življenju leta, ne pa letom življenja. Prišli smo do lune in nazaj, a nam je težko iti k sosedu čez cesto.

Ustvarili smo si krivičen svet. Združeni narodi so naredili svetovno anketo z enim samim vprašanjem: »Bi, prosim, povedali svoje iskreno mnenje o rešitvah za pomanjkanje hrane po svetu?«

Anketa je bila popolna polomija. Afričani niso vedeli, kaj je to hrana, ker jim prave hrane primanjkuje. Vzhodnoevropejci niso vedeli, kaj je to iskreno, ker so živeli v laži in prevari. Zahodnoevropejci niso vedeli, kaj je to pomanjkanje, ker ga niso nikoli izkusili. Na Bližnjem vzhodu niso vedeli, kaj je to rešitev, ker njihove rešitve probleme samo povečujejo. Kitajci niso vedeli, kaj je to mnenje, ker svojega mnenja nikoli niso smeli imeti.

Južni Ameriki se ni sanjalo, kaj pomeni beseda prosim, ker je nikoli ne uporabljajo, ampak samo zahtevajo. Američani pa niso vedeli, kaj pomeni po svetu, saj mislijo, da je povsod Amerika.

Molitev je rešitev za ta zmedeni svet. Molitev razširja omejeni pogled. Molitev povezuje stvari s svojim izvorom. Postavlja jih na pravo mesto in v prave odnose. Molitev je red, ki spreminja svet na boljše. Je največja sila, ki jo je Bog dal človeku na voljo. Zato je molitev temelj za delovanje Cerkve in vsakega njenega člana.

Vojak si misli, kako je močan, ko ima v rokah uničevalno orožje; bankir, ko ima veliko denarja; delavec, ko zmore opraviti veliko dela; znanstvenik, ko razreši nov problem; igralec, ko predstava doživi velik uspeh …; toda vse to so samo sanje. V evangeliju je rečeno, da je krivični sodnik, ki se ni menil za nikogar, popustil ubogi vdovi, »da ga ne bi izmučila do konca«. Resnično močan je le tisti, ki moli. Zato molitev ni samo duhovnikovo najvažnejše in najmočnejše opravilo, ampak je najvažnejše in najmočnejše opravilo vsakega človeka.

V berilu smo videli, da molitev lahko spremeni izid bitke, vendar je potrebno v molitvi vztrajati, kakor je vztrajal Mojzes in kakor je vztrajala vdova v evangeliju. Ko je Mojzes v molitvi začel omagovati, so mu pomagali prijatelji. Študent mi je pripovedoval, da lahko v molitvi vztraja, ker mu pri tem pomaga skupina. Vsak dan se zbirajo pri molitvi večernic po študentskih sobah. Zdaj so pri enem zdaj pri drugem. Drugi zopet lahko vztrajajo v molitvi, ker jim pri tem pomagajo starši ali celo stari starši. Nekdo je pripovedoval, da zjutraj moli sam zase v svoji sobi; tega že zdavnaj ne bi več počel, če ne bi vedel, da tudi njegova mama, prav takrat pred službo, zmoli jutranjo molitev v svoji sobi. Potem zajtrkujeta in se skupaj peljeta z avtom v šolo oziroma službo. Nekaterim pomaga k molitvi skupna molitev rožnega venca pred mašo in seveda sveta maša, ki je najlepša in najvzvišenejša molitev, saj Jezus sam pri njej za nas prosi nebeškega Očeta in se mu daruje.

Poleg vztrajanja v dolžini molitve, kot je to delal Mojzes, moramo vztrajati tudi v vsakodnevnosti ali pogostnosti molitve, kot je to delala vdova v evangeliju. Molitev nam mora postati način življenja, kot so postala del našega življenja druga vsakdanja opravila: vstajanje, umivanje, prehranjevanje … Marsikdo moli med vožnjo ali na sprehodu, drugi ne more zaspati, če ne zmoli večerne molitve. Zato, da molitev postane del vsakdanjega življenja – dnevni urnik, pa je potrebna trdna volja. Zahteve sodobnega časa so takšne, da si moramo postaviti molitev v svoj dnevni urnik kot nujno potrebno opravilo za duhovno zdravje in preživetje, sicer verjetno sploh ne bomo več molili. Vdova je neprenehoma hodila k sodniku, ker s krivico ni mogla preživeti. Brez velike stiske teže veliko in iskreno molimo, slabo pa bi bilo, če bi bila naša molitev odvisna samo od stiske in potrebe. Molitev je sama na sebi, ne glede na potrebe, potrebna in vredna, da si zanjo vzamemo čas in jo sprejmemo v svoje bivanje kot dihanje. Amen.

 

28. navadna nedelja

2 Kr 5,14−17; 2 Tim 2,8−13; Lk 17,11−19

 

Jezus ozdravi deset gobavcev

17,11 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo.

12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili

13 in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«

14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni.

15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.

16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan.

17 Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«

19 In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

 

Outsider ali insider

 

V mnogih deželah Azije in Afrike gobavce še danes ločijo od prebivalstva in osamijo. Dogaja se celo, da jih zaprejo v taborišča, obdana z bodečo žico.

Eno takih taborišč je obiskal Raoul Follereau, veliki prijatelj in pomočnik gobavcev. Vedel je, da je goba­vost zelo nalezljiva. Skozi taborišče je Raoula in njegovo ženo spremljal upravnik ali direktor. Kot zanimiv primer so mu pred­stavili neko gobavko po imenu Stella. Raoul ji je ponudil roko, Stella pa je bliskovito skrila roke za hrbet in rekla:

»Prepovedano!« Direktorju je bilo nerodno. Nato je Raoul vprašal: »Ali je objeti gobavce tudi prepovedano?«

V zadregi je direktor odvrnil: »To ni predvideno v naših pravilih.«

»Torej je dovoljeno,« je ugotovil Raoul in prisrčno objel bolno ženo.

To je bil signal. Takoj so ga hoteli objemati vsi bolniki.

Raoul Follereau je venomer ponavljal: »Nisem zdrav­nik. Ne morem vas pozdraviti. Lahko vas le ljubim, kajti tudi vi ste božji otroci.«

Da bi obis­kal gobavce po vsem svetu ter jim pomagal, je prepotoval več kot milijon kilometrov. Sam tega ne bi bil zmogel. Ob zlati poroki leta 1975 je povedal: »Velika sreča v mojem življenju je moja žena. Brez nje se nisem podal na nobeno potovanje.« Če imaš res rad bližnjega, imaš rad vsakega človeka in v njem prepoznavaš Boga. Nekateri mislijo, da imajo radi ali, da bodo imeli radi ljudi, ki so daleč od njih, tistih pa, ki z njimi živijo, nikakor ne prenašajo. Tak humanizem je zelo vprašljiv.

Jezus je hodil med Samarijo in Galilejo. Po meji med Judi in pogani. In glej, kar mu pride naproti deset gobavcev. Eden med njimi, ki se je Jezusu prišel zahvalit, je bil gotovo tujec − Samarjan. Gobavci se niso menili za narodne verske in politične meje. Skupna nesreča jih je povezovala v eno prek vseh pregrad. Ko imamo vsega dovolj, nehote postajamo samozadostni, naduti, ošabni in se začenjamo oddaljevati od skupnosti. Težave in nesreče pa nas silijo, da se povezujemo in združujemo z drugimi. Huda naravna nesreča, velika poplava, strašna suša ali zima združi skupaj celo živali, ki so si drugače smrtne sovražnice. Skupna potreba jih povezuje.

Seveda ne sme biti samo potreba tista, ki nas povezuje, da prihajamo skupaj. Prav današnji evangelij nam hoče povedati, da je potrebna tudi zahvala. Ne samo sprejemanje, ampak tudi dajanje. Še tako velik revež lahko z zahvalo tudi vrača in s tem ohranja svoje dostojanstvo in tudi svojo enakovrednost.

V Jezusovem času za gobavost še niso poznali zdravila. Ta bolezen, ki bi jo lahko danes primerjali z aidsom, je ozdravljiva šele od leta 1960. Edino, kar so lahko takrat storili, je bilo, da so bolnika osamili od skupnosti, da se še drugi niso okužili z boleznijo. Gobavci so se morali izogibati drugih ljudi v razdalji petdesetih metrov. Če je bilo res nujno, ali če so si po naključju prišli z ljudmi bliže, so morali klicati »nečist, nečist«. Zdravi ljudje so jih od sebe odganjali s kamni. Tako so počasi umirali: sami, izločeni, na posebnem kraju, od bolezni, pa tudi od osamljenosti in lakote.

Med temi ubožci in obupanci se je razširila neverjetna novica o nekem galilejskem rabiju, ki da zmore ozdravljati vse bolezni. Nehote so ga začeli iskati in ko so ga našli, so že od daleč vpili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Upali so si priti k Jezusu in upali so si kričati na pomoč kot iz zadnjega obupa.

Ali se mi počutimo že dovolj bolne za tako prošnjo? Ne gre samo za telesne bolezni, ampak tudi za duhovne. Telesno je bilo ozdravljenih deset gobavcev, duhovno pa samo eden, ki se je bil sposoben zahvaliti. Taka nehvaležnost je užalostila tudi Jezusa. Gobavcem je hotel poleg zdravja dati tudi sebe, svoje prijateljstvo, oni pa so ostali daleč.

Ne vemo, zakaj. Mogoče so imeli svoje razloge. Mogoče so bili jezni, ker so toliko trpeli in že prej niso imeli tistega, kar jim je po njihovem mnenju pripadalo kot vsem drugim – zdravja. Takrat je veljalo, da je gobavost kazen za greh. Mogoče so si mislili, da so manjši grešniki kot tisti, ki niso zboleli, zato se niso čutili dolžne zahvaljevati. Mogoče so bili zaposleni z ustvarjanjem novega življenja. Mogoče so mislili, da bo Jezus zahteval v zahvalo nekaj, česar mu ne bodo mogli dati in bo zato zopet spremenil njihovo zdravje v sužnost. Bali so se svojega zdravnika.

Nekaj podobnega je z nami. Bojimo se svojega zdravnika, da nam ne bi predpisal kakšne diete, ki bi okrnila našo svobodo in srečo. Nasprotno pa Jezus ne zahteva ničesar, saj tudi ničesar ne potrebuje. Naroča nam tako lahke stvari, kot jih je prerok Elizej naročil Naamanu. Naj se sedemkrat umije v reki Jordanu. Jezus zahteva samo to, naj se gobavci pokažejo duhovniku, kakor je bilo predpisano v postavi, da bi duhovnik ugotovil njihovo ozdravljenje in bi bili lahko zopet pridruženi skupnosti. Njegove zahteve so samo pogoj za sprejetje še večjih darov. In kateri so ti darovi? Sedemkratno umivanje v Jordanu je napoved sedmerih zakramentov. Duhovnik, kateremu so se morali pokazati gobavci, pa je predstavnik Cerkve. Darovi za naše duhovno očiščenje so zakramenti in članstvo v Cerkvi.

Jezus nas napravlja za svoje prijatelje, iz outsiderjev nas napravlja insiderje. Ne samo normalne člane naše družbe, ampak člane Njegove skupnosti, deležne božjega občestva in božjih darov. Ali želimo biti Njegovi prijatelji? Ali želimo biti prijatelji bližnjemu? Ne bojmo se bližine. Amen.

27. navadna nedelja

Hab 1,2−3; 2,2−4; 2 Tim 1,6−8. 13−14; Lk 17,5−11

 

17,5 Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!«

6 Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.

7 Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹

8 Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹

9 Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano?

10 Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

 

Pričevati za vero

 

Današnje besedno bogoslužje nam govori o veri. Prerok Habakuk tarna pred Bogom zaradi obupnega po­ložaja svojega naroda. Na znotraj hudobija, ker je Izrael nezvest svojemu Bogu, na zunaj pa objestna nasilnost, ker deželo pustoši sovražnik. To je pravo pohujšanje, da hudobija zmaguje, zdi se, kakor bi hotela uničiti vse, kar je dobrega, tudi poštenim ljudem grozi propad. Ali je sploh Bog, če se dogajajo take stvari?

Kolikokrat tudi sami občutimo, da zmaguje slabo in da se Bog za to ne zmeni in nas ne reši. Zakaj morajo v terorističnih napadih, sodobnem nasilju in načinu bojevanja, trpeti popolnoma nedolžni? Ali Bog res prav vse dopušča? Da nedolžni krivično umirajo, je že stalnica. Včasih smo mislili, da Bog že ne bo dopustil, da bi bil ta svet uničen s kakšno atomsko ali ekološko bombo, ki jo bo sprožil kakšen fanatik. Pa bo res tako?

Krivica, trpljenje in tudi sovražnik, čeprav je sam grešnik, je lahko orodje v rokah božje pravičnosti. Na tak način se prečiščuje naša vera. Od Boga ne moremo pričakovati, da bo deloval po naši logiki, vedno ostajamo samo božji služabniki.

Bog odgovori preroku z videnjem, ki naj ga vreže na ploščo, da bo v pouk poznejšim rodovom. V prvi vrsti Bog spodbuja k stanovitnosti, ker bo pravica gotovo zmagala, toda šele ob pravem času: »Kajti še je videnje za določeni čas, bliža se svoji izpolnitvi in ne vara. Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 4,3−4).

Ta nauk velja tako za Izraelce kakor za kristjane in vernike vseh časov. Tudi takrat, ko se vse odvija, kakor da Bog ne bi videl ali da ga sploh ne bi bilo, moramo ostati trdni v veri. Bog sicer utegne čakati s svojim posredovanjem, vendar je gotovo, da bo poma­gal tistim, ki vanj verujejo in se mu zaupajo. »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Imeti vero pomeni zaupati kljub nerazvidnosti in vztrajati kljub božjemu odlašanju.

Drugo berilo razvija drugo stran vere, da je treba pogumno pričevati za Kristusa in evangelij. Sveti Pavel piše Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2 Tim 1,8). Pogumni apostol, ki se je za vero neštetokrat izpostavil bojem in tveganju ter si je štel v čast, da je jetnik za Kristusa, je imel pač pravico spodbujati svoje učence in sodelavce, naj z njim trpijo za evangelij.

Leta 1950 so Rusi gradili v Romuniji velikanski kanal, ki naj bi povezoval Donavo s Črnim morjem. Komunisti so bili nanj zelo ponosni. Gradilo je 200.000 ujetnikov. Vsak je moral z ročnim orodjem dnevno izkopati osem kubičnih me­trov zemlje. Nato so pod udarci paznikov odvažali polne samokolnice strmo navkreber. Pozimi se je tem­peratura spustila na minus 25 stopinj. In kljub temu se je v tem peklu zgodilo tudi kaj lepega.

Mladega katoliškega duhovnika patra Cristea je neki špicelj še posebej sovražil. Vprašal ga je: »Zakaj imaš tako pogosto zaprte oči? Moliš, kaj? Pozivam te, da poveš resnico. Ali še vedno veruješ v Boga?«

Če bi odgovoril »Da«, bi to pomenilo najmanj nekaj udarcev z bičem. Toda pater Cristea je brez obotavlja­nja rekel: »Da, verujem v Boga!«

Špicelj je tekel povedat poročniku. Ta je prišel tja in ukazal duhovniku, naj stopi naprej. Cristea je bil shujšan in na koncu moči. Tresel se je v razcapani obleki. Poročnik pa je bil dobro hranjen, zavit v plašč, z rusko kučmo na glavi. »Slišal sem, da verujete v Boga,« je rekel.

Cristea je odvrnil: »Že takrat, ko so me posvetili, sem vedel, da so morali mnogi duhovniki svojo vero plačati z življenjem. Kadar koli sem stopal k oltarju, sem ob­ljubil Bogu: Sedaj ti služim v lepih oblačilih, toda služil ti bom tudi, če bi me vrgli v ječo. Gospod poročnik, zapor ni ovira za vero. Verujem v Boga.«

V tišini, ki je nastala, se je slišal le šum vetra. Zdelo se je, da poročnik ne najde besed. Končno je vprašal: »Ali priznavate tudi papeža?« Odgovor se je glasil: »Od svetega Petra naprej so bili papeži in vedno tudi bodo, dokler vnovič ne pride Jezus. Da, priznavam papeža.«

Patra Cristea so za teden dni zaprli v samico, kjer jetnik lahko le stoji in ne more spati. Hudo so ga pretepali. Ko še vedno ni hotel zatajiti svoje vere, so ga odpeljali. Poslej ni nihče več slišal o njem.

Zgled njegovega pričevanja pa je med jetnike vnašal upanje in zavest, da je dobro močnejše od slabega.

Čeprav je naša vera danes drugače preizkušena, kot je bila vera patra Cristea, nam je lahko njegovo pričevanje tudi danes zgled in vir moči za krščansko življenje.

Kristjan, ki ni priprav­ljen trpeti za svojo vero, se ne bo mogel ustavljati napadom sovražnikov. Nič čudnega in hudega ni, če človeka včasih popade strah, dvom, nemoč … saj se lahko spopademo z vsem po moči Boga in s pomočjo Svetega Duha, ki v nas prebiva. Duh je bil namreč dan ver­nikom, da bi podpiral njihovo slabotnost.

Po tem razmišljanju sama po sebi privre iz srca molitev, ki jo beremo v današnjem evangeliju: Gospod, »pomnoži nam vero!«. Če hočemo verovati, ne da bi omahovali, če hočemo biti zvesti Bogu tudi v nasprotovanju in ob napa­dih na vero, nam je potrebna trdna, močna vera, kakršno more dati samo Bog.

Jezus ne zahteva veliko. Zahteva samo zrnce vere, podobno drobnemu gorčičnemu semenu, ki ni večje od bucikine glave, vendar pa, če je vera pristna, živa, prepričana, bo premogla velike, človeku nedoumljive in neslutene reči. Amen.

 

26. navadna nedelja

Am 6,1.4−7; 1 Tim 6,11−16; Lk 16,19−31

 

Bogataš in ubogi Lazar

16,19 »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil.

20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu.

21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane.

22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan.

23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju.

24 Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹

25 Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹

27 Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta.

28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹

29 Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹

30 Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹

31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

 

Glejmo na zveličanje

 

Prepad med revnimi in bogatimi se vedno bolj poglablja. Peščica bogatašev upravlja s skoraj vsem svetovnim bogastvom. Svetovna ekonomija in njene zakonitosti so pač take, da bo imel bogat, sposoben in delaven vedno več, in tisti, ki to ni, vedno manj. Kaj naj sedaj storimo, ko vidimo, da tako ne gre več naprej? Revni, bolni, sestradani se nam vedno manj smilijo, ko jih vidimo po televiziji. Svetovne ekonomije ne moremo spremeniti. Pa tudi če bi jo lahko, je vprašanje, ali bi problem lahko uspešno rešili. Komunisti so to poskušali s krvavo revolucijo in zgodovina je pokazala, da neuspešno. Revolucije so povzročile le veliko gorja in prinesle splošno revščino. Ali se sploh da kaj storiti?

Današnji evangelij nam pravi, da bodo bogataši šli v pekel − kraj trpljenja, kot je označen v evangeliju. Zakaj? Nič ni rečeno, da je bil bogataš kriv za Lazarjevo stisko. Celo pustil mu je, da je prebival v njegovi hiši in se hranil z drobtinami, ki so padale od mize. Ni poklical policije, kot bi lahko kdo to danes naredil, če ga bi kakšen berač predolgo vznemirjal. Kaj je bilo tisto narobe, kar je bilo vzrok za njegovo posmrtno trpljenje?

V začetku sv. maše molimo kesanje in naštevamo, kako lahko grešimo: »v mislih, besedah in dejanjih«, vendar nadaljujemo: »mnogo dobrega opustil in slabega storil«. Vsi ti grehi so najprej grehi opustitve in šele potem grehi zadolžitve.

Tudi na drugem mestu, ko Jezus opisuje sodbo, jasno pove, da ne bomo sojeni zato, kar smo slabega naredili, torej glede na naše grehe, ampak najprej za to, kar smo dobrega naredili ali opustili. Lačen sem bil in ste mi dali ali mi niste dali jesti, žejen, nag, popotnik, bolan, jetnik in ste mi pomagali ali ne. Od tega bo odvisen izid poslednje sodbe (prim. Mt 25,31−46).

Bogatin Lazarja še sploh ni videl, dokler se nista srečala v večnosti. Šele tam je povzdignil oči in ga pogledal. Na tem svetu je raje pogledal proč, kot da bi gledal njegovo nesnago, revščino in bolezen. Reveža je težko gledati v oči, ne da bi nas prizadelo, ne da bi mu hoteli pomagati. Bogatin je šel v kraj trpljenja, ker Lazarja ni hotel pogledati s sočutnim srcem.

Kakšen pa je bil Lazar, da je lahko šel po smrti kar v nebesa? Ali je bilo edino njegovo zasluženje to, da je bil revež, trpin in bolnik? Evangelij o njem ne napiše nič drugega.

Rešitev se skriva v imenu. Imena, zlasti v judovstvu, imajo svoj pomen, ki je skoraj vedno pozitiven. Zato negativni liki v evangeliju v glavnem nimajo niti imena, ker ga tudi niso vredni. S svojo negativnostjo bi onečastili ime in nihče več se ne bi hotel tako imenovati. Te osebe tudi niso vredne, da bi se jih spominjali z njihovim imenom. Tako je bogatin samo bogatin, bogati mladenič samo bogati mladenič, herodiada samo Herodova žena … Čeprav ima zlo tudi svoje ime in ni samo nekaj oddaljenega in neznanega, ampak biva prav v naši bližini, kot Juda Iškarjot. »Eden izmed tistih, ki z menoj je, me bo izdal.« Negativnost, njegovega dejanja je omadeževala ime tudi drugemu apostolu – svetniku in mučencu, ki se je tako imenoval, Judu Tadeju, in od takrat se to ime ne uporablja več. Ime Judita, ki pomeni isto kot Juda – judovski, to je Judinja, se nanaša na starozavezno junakinjo, ki je ubila asirskega poveljnika Holoferna in s tem rešila judovsko trdnjavo Betulijo, se tudi redko uporablja. Leta 1971  je bilo v Sloveniji le 581 takih imen. 

V priliki Jezus ubožca imenuje Lazar zato, da bi z imenom opisal, kakšen je bil. Lazar ali Eleazar hebrejsko pomeni: »Bog je moja pomoč.« Ker je zaupal v Boga, v Njegovo pomoč, ga je Bog rešil. Torej izid sodbe ne bo odvisen samo od naših del, saj jih nekateri sploh niso sposobni narediti, ampak tudi od našega zaupanja ali vere. »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9). »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16).

Sama revščina še ni krepost. Lahko je posledica lenobe, malomarnosti ali zapravljivosti in lahko vodi v hudobijo, zagrenjenost in kriminal. Kot tudi samo bogastvo še ni greh. Lahko je posledica pridnosti, varčnosti in sposobnosti. Greh postane, ko ne vidimo nič drugega kot svoje bogastvo, ko prezremo reveža, ko ne zaupamo več Bogu, ampak svojemu bogastvu. Ko pa smo sposobni razdajati, pokažemo, da zaupamo v nekaj višjega (v ljubezen, človeka, Boga …).

Na eni strani imamo bogataša, ki ni delal nič slabega, ki pa bi moral narediti kaj dobrega, ker je imel toliko možnosti, pa tega ni naredil. Na drugi strani imamo reveža, ki ni mogel narediti nič, ker ni imel ničesar in je bil bolan. Edino, kar je imel, je bilo zaupanje v Boga, in to ga je rešilo. Laže je namreč zaupati v Boga, če nimaš ničesar, kot če imaš veliko bogastvo. Zato Jezus večkrat pravi, gorje bogatinom. Po smrti se položaj obrne. Bogatin ne more narediti ničesar več, pa bi rad naredil. Lazar pa ne more naredi ničesar več, ker je že prepozno.

Nebesa ali pekel so odsev našega gledanja. Človeka obsodita duhovna slepota, indiferentnost za vse okrog sebe. Ne prepoznamo trpečega Kristusa v potrebnih in ne prepoznamo vstalega Kristusa v našem umiranju zanje. Mislimo, da bomo bolj srečni, če ves čas, vse prihodke … sami porabimo in smo žalostni, če moramo kaj dati bližnjemu, čeprav tega niti ne potrebujemo. Bojimo se, da nam bo nekaj, prav tisto, kar bomo dali, manjkalo za popolno srečo.

Gospod, kdaj smo te videli potrebnega in ti nismo postregli? (Prim Mt 25,37). Saj bogatin ni videl Lazarja − človeka, Bogu podobnega. Ne, on je videl le kup smrdljive nesreče, ki je morda kot ozadje še povečala njegov sijaj in njegovo srečo, ker on ni tak. Prav tako tisti na desnici niso videli Jezusa samega, videli pa so s sočutjem in ljubeznijo človeka, osebo, svojega prijatelja, ki trpi, in so mu pomagali. Zato so v resnici pomagali Jezusu in prišli k Njem

25. navadna nedelja

Am 8,4−7; 1 Tim 2,1−8; Lk 16,1−13

 

Prilika o krivičnem oskrbniku

16,1 Nato je govoril svojim učencem: »Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.‹

5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹

6 Ta je rekel: ›Sto čebrov olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹

7 Spet drugemu je rekel: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto kadi žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹

8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.

10 Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.

11 Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično?

12 In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše?

13 Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«

 

Oskrbniki dobrin

 

V prvem berilu smo slišali odlomek iz knjige preroka Amosa. Amosovo prerokovanje ni bilo po godu Amasiju, duhovniku v Betelu, zato je poslal kralju Jeroboamu naslednje sporočilo: »Amos snuje zoper tebe zaroto sredi Izraelove hiše; dežela ne more več prenašati vsega njegovega govorjenja.« Preroku samemu pa ukaže: »Ti videc izgubi se! Beži v deželo Judovo, tam jej svoj kruh« (Am 7,10−13). Amos odgovarja: »Nisem bil ne prerok ne sin preroka, bil sem pastir in sem gojil smokve. Bog pa me je poklical in mi rekel: ›Pojdi in prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu‹« (Am 7,14−15).

Poglavitno sporočilo Amosove knjige je pravica in pravičnost v medčloveških odnosih. Amos izreka hude grožnje bogatašem v Izraelu, ki stiskajo slabotne in tlačijo uboge, ki razkošno živijo in s prevarami povečujejo svoje bogastvo, pri tem pa male in uboge uporabljajo kot predmete in jih teptajo. To je krivica pred Bogom. Na zunaj so se sicer hoteli držati postave, zato niso trgovali v soboto, ki je bila določena za počitek, in tudi ne ob mlaju, ko so bili prazniki. Prikrito pa so iskali samo prevaro in krivico.

Kot je bilo v Amosovih časih 760 let pred Kristusom, je tudi danes. Jezus je  vse to napovedal, ko je rekel: »Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno« (Mr 14,7). Tudi danes se dogajajo krivce, izkoriščanja in zapravljanja. Na tem svetu ne bomo nikoli živeli v popolni družbi. To popolnost pričakujemo šele ob stvarjenju novega neba in nove zemlje. Kristjani pa se bolj kot drugi zavzemamo za boljši svet zaradi Boga, ki nas kliče v svojo službo. Iz ljubezni do Njega, ki je resnica, pravica in ljubezen sama. Pa tudi zaradi ljubezni do človeka, ki je božja podoba. Naše socialno udejstvovanje ni torej utemeljeno v tem svetu, ampak v Bogu. Čeprav naše delo in oznanjevanje, kakor Amosovo, kdaj ni po godu temu svetu, smo dolžni odvrniti tako, kot sta Peter in Janez odvrnila poglavarjem ljudstva in starešinam: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« (Apd 4,19).

Kdor dela zaradi notranjega klica, ki je od Boga, bo prav delal in bo delal z veseljem in tako delo bo prej ali slej rodilo blagoslov in uspeh. Moč poštenega poslovanja je utemeljena v Bogu in sadovi se pokažejo že na tem svetu.

Stvarstvo je lepo in dobro, toda po izvirnem grehu tudi stvarstvo samo zdihuje kot v porodnih bolečinah, ko pričakuje novo nebo in novo zemljo. Nič ne pomaga samo kritizirati ali celo preklinjati vse okoli sebe: predpostavljene, družbeno ureditev, vse, ki jim gre boljše kakor nam, vsako težavo, ki nas zadene, ali ves svet. Prav nič ni za slabo kriv Bog in ne ustvarjeni svet, ampak človekov greh.

Jezus Kristus, naša glava in naš vzor, je za odrešenje dal svoje življenje. Do konca, do smrti na križu, se je daroval, da bi nam grešnikom in ranjenemu svetu izprosil odpuščanje in rešitev. Zato smo tudi mi dolžni moliti za naše predpostavljene in delati dobro tistim, ki nam delajo krivico. Pavel nas tega uči v drugem berilu. Te besede je pisal v času Neronovega preganjanja kristjanov, ko je Cerkev silno trpela. »Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2,1−4). Usmiljenje, ljubezen in pravica bodo slavili zmago, zaradi Jezusove zmage nad smrtjo. Če se bomo postavili na Njegovo stran in v Njegovo službo, bomo tudi mi postali zmagovalci. Sicer bomo premagani in bomo izginili.

Zato nam mogoče še bolj ne gre v račun, kako lahko evangelij postavi za vzor  prevaranta.

Vendar si tudi v drugi priliki Jezus ne pomišlja postaviti za zgled krivičnega sodnika, ki pravi: »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ki mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.« Jasno je, da Jezus ne navaja na krivičnost in hudobijo. V priliki sodnika razločno označi kot krivičnega sodnika in nepoštenega oskrbnika kot nepoštenega. Za zgled ju postavlja le: enega v popustljivosti zaradi ljubega miru, drugega pa v njegovi premeteni skrbi za ta svet.

Gospodar je oskrbniku rekel: »Podaj obračun o svojem oskrbništvu, ker poslej ne boš več mogel biti moj oskrbnik!« Oskrbnik pa je na svojo roko sklenil, da bo vsem gospodarjevim dolžnikom znižal njihov dolg in si bo tako pridobil zasluge in prijateljstva za čas, ko bo odstavljen od svojega oskrbništva. 

Tako kot se je odpuščeni oskrbnik preskrbel za stara leta, naj bi se kristjani preskrbeti za večno življenje. Če skrbimo samo za ta svet, se ne menimo za zapovedi, če pa skrbimo za večnost, nas ne sme premamiti bogastvo. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Bogastvo, gmotne dobrine so samo sredstvo za življenje in pridobivanje zasluženja za nebesa.

»Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.« »Prodajte, kar imate, in dajte v vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, in zbirajte si večnih zakladov v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.« Miloščina in ljubezen do bližnjega sta kristjanovi priprošnjici pri Bogu in ga usposobita, da ga bo gledal iz obličja v obličje.

Zemeljske dobrine, ki jih je Bog zaupal človeku, niso največje dobrine. Nasprotno, najmanjše so in še naše niso. Prejeli smo jih od prednikov in jih bomo morali zapustiti zanamcem. Največje dobrine, na katere se človek lahko zanese, so večne ali duhovne dobrine. Te so resnično naše, saj so v naši notranjosti in jih bomo lahko odnesli s seboj v večnost. Z zemeljskimi dobrinami si moremo pridobivati nebeške. Samo tistemu, ki zna upravljati z najmanjšimi dobrinami, se zaupajo večje: »Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹« (Mt 25,23). Amen.

24. navadna nedelja

2 Mz 32, 7−11.13−14; 1 Tim 1,12−17; Lk 15,1−32

 

Prilika o izgubljeni ovci

15,1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«

3 Tedaj jim je povedal tole priliko:

4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?

5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame.

6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹

7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

 

Prilika o izgubljeni drahmi

8 »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde?

9 In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹

10 Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

 

Prilika o izgubljenem sinu

11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina.

12 Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.

14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje.

15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

17 Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.

18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.

21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!

24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.

26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹

27 Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹

28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal.

29 On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.

30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹

31 On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

 

Svinjski delodajalec

 

V zgodbi v o izgubljenem sinu se največkrat ustavljamo pri opisu dobrega in usmiljenega očeta. Sledimo grehu in spreobrnjenju mlajšega sina in farizejstvu starejšega. Pozabljamo pa na skrito osebnost, ki jo bomo imenovali svinjski delodajalec.

To je pretkan, zloben, neimenovan človek, ki se okorišča z bedo bližnjega. Vedel je, da je pred njim hebrejski fant, ki je ostal brez svojih,  brez prijateljev in brez denarja. Vedel je, da je fant v tuji deželi, da se ne bo mogel sam postaviti zase in da se tudi drugi ne bodo postavili zanj. Sprejeti bo moral, karkoli mu bo ponudil. Lahko ga kar vidimo, kako si je mel roke in se prikrito smejal, ko ga je videl: »Če si Hebrejec potem boš pasel svinje. Zate so svinje in nič drugega.« Hebrejci ali Judje imajo namreč svinje za nečiste živali. Ne smejo jih vzrejati, ne jesti, ne priti z njimi v stik. Izkoristil je fantovo nesrečo za svoj dobiček, pa tudi zato, da je fanta duhovno ponižal, da ga je lahko iztrgal od njegovega ljudstva, vere, kulture, domačih, oropal ga je tudi čuta dostojnosti. Hotel ga je ponižati celo pod svinje, saj mu ni dovolil jesti niti rožičev, s katerimi so krmili svinje. 

Sodobna velemesta imajo veliko takih ljudi, ki čakajo kot sokoli na svoj plen. Vidiš jih na avtobusnih in železniških postajah, v parkih pred šolami, v  večernih urah po zakotnih beznicah … Iščejo izgubljene sinove in hčere in jih preizkušajo, ali so že zapravili denar, ljubezen in dostojanstvo. Čakajo, da bodo dovolj na dnu, da jim bodo lahko ponudili svoje svinjske nadomestke: mamila, prostitucijo ali kakšno drugo ponižujoče delo … Kmalu bodo v stiski za stanovanje in hrano in ti smejoči se svinjski delodajalci jim bodo ponudili kupčijo. Prodaj nam svoje telo, svoje ideale, vrednote, svojo vero, svobodo in boš lahko preživel ali preživela. S takimi izgubljenimi sinovi lahko njihovi delodajalci delajo, kar hočejo, če jim ustreza jih spravijo v odvisnost od mamil, ali od svoje dobrote ali česa drugega, samo da so jim popolnoma na voljo. Zato ni čudno, da se starši bojijo za svoje otroke, ko jih pošiljajo v mestne šole ali ko odidejo v mesto delat.

Manj očitno, lahko pa prav tako usodno, zbirajo svoje člane razne sekte in društva. Ko je človek na dnu, ko je brez vsega, ko je osamljen in nima nikogar, sprejme, karkoli mu lahko kdo ponudi, in kogarkoli, ki je pripravljen biti z njim. S človeško bedo se znajo spretno okoriščati tudi razni trgovci, ki prodajajo lahko pot do denarja. Nazadnje revežu vzamejo še tisto malo, kar ima.

Dosti bolj očitno, čeprav prefinjeno, zapeljuje televizija. V filmih in tudi drugih oddajah se prodajajo moralne vrednote: poštenost, spodobnost, čistost, miroljubnost, usmiljenost … za ničvredne senzacije in užitke nasilja, seksa, zabave in brezvestnega življenja. Okoriščajo se televizijski in filmski ustvarjalci in lastniki podjetij; izkoriščani pa smo vsi, ki podpiramo in gledamo televizijo. Vedno bolj postajamo razosebljeni in duhovno prazni.

V treh prilikah petnajstega poglavja nam Luka pokaže izredno božjo ljubezen do tega, kar je izgubljeno. Bog ima ravno nasproten odnos do grešnika, kot ga je imel svinjski delodajalec. Bog se poniža in išče grešnika, da bi mu dal vse, do smrti na križu. V treh različnih prilikah se grešnik zaradi različnih vzrokov izgubi. Poišče pa ga neskončna božja ljubezen, zato imajo vse tri srečen konec.  

V prvi priliki se ovca izgubi zaradi skušnjave, zamikajo jo sočni divji pašniki. Kako lepo bi se bilo pasti za tistim bregom … Drahma v drugi priliki se izgubi zaradi nesrečnega slučaja. Kar naenkrat je ni bilo več tam, kjer bi morala biti. V tretji priliki pa gre sin od doma, ker se naveliča svojega očeta. Vse mu začne presedati. Rad bi se ločil od svojih, rad bi odšel stran, na svoje.

Na vse tri načine se tudi mi izgubljamo od Boga in izberemo greh. V dveh primerih nas poišče Bog: kot izgubljeno ovco in izgubljeno drahmo. Kot izgubljeni sin pa moramo iti sami vase in spoznati, da nas Bog išče in ljubi, šele nato se lahko vrnemo k Njemu.

V vseh treh prilikah ob srečnem koncu nastopi veliko veselje, večje od tistega, ki je bilo v začetku, ko se še ni nič izgubilo. Bog ni samo pozabil vse prestopke, ampak je zaradi človekovih prestopkov lahko dal človeku še več ljubezni. Zato lahko pesnik hvalnice velikonočni sveči vzklika: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega odrešenika. O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s takim in tako velikim Odrešenikom.«

Ne gre za načrtovanje zla, ampak za načrtovanje rešitve. Pastir ne načrtuje pobega, načrtuje pa, če je pameten, iskanje ovce, če bi se to zgodilo. V New Yorku v nebotičniških dvojčkih so bili tudi načrti, kako ravnati ob požaru. Napad z letali, polnimi kerozina, pa jih je popolnoma presenetil. Na to niso bili pripravljeni, tega niso načrtovali in veliko ljudi je to plačalo z življenjem. Tudi zakonca ne načrtujeta, da se bosta kregala. Če sta pametna, pa načrtujeta, kako si bosta odpuščala in kako bosta drug z drugim potrpela. Kako se bosta ljubila, pa naj se zgodi karkoli. Šele ko pridejo težave, se pokaže moč njune ljubezni. Če takrat v preizkušnji ljubezen zmaga, je njuna sreča in medsebojna pripadnost mnogo večja, kot je bila v začetku, ko še nista bila preizkušena.

Zablodo in izgubo je svinjski delodajalec izkoristil za še večje zlo in še večje gorje, Jezus pa za to, da nam izkaže še večjo ljubezen. Zaradi greha lahko zavoziš svoje življenje. Zaradi božjega usmiljenja pa ti lahko tudi odpuščeni grehi postanejo vir večje ljubezni, hvaležnosti in srče. Amen.

 

 

23. navadna nedelja

Mdr 9,13−18; Flm 10,9−17; Lk 14,25−33

 

Odpoved vsemu

14,25 Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel:

26 »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.

27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča?

29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati

30 in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹

31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?

32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.

33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

 

Ali res hočemo?

 

V Stari zavezi na koncu Jozuetove knjige, ko Jozue že umira, še enkrat zahteva od ljudi, da se izrečejo, komu bodo služili: »Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU.‹ Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: ›Daleč od nas bodi, da bi zapustili GOSPODA in služili drugim bogovom.‹ … Józue je rekel ljudstvu: ›Ne morete služiti GOSPODU, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših hudodelstev in vaših grehov. Če boste zapustili GOSPODA in služili tujim bogovom, se bo obrnil, vam storil húdo in vas pokončal, potem ko vam je storil dobro‹« (Joz 24,15–20). Ljudje so kljub temu obljubljali, da bodo služili Gospodu, potem pa so na obljubo pozabili. Tudi apostoli so Jezusu zagotavljali zvestobo. Peter mu je rekel, da bi šel zanj celo v smrt. Jezus pa, ki ga je poznal, mu je napovedal, da ga bo zatajil. V trenutkih trpljenja so se vsi razbežali, razen Janeza, ki je bil še mladenič. Po prejemu Svetega Duha pa so dobili pomoč, da so Jezusu ostali zvesti do smrti.

Tudi v današnjem evangeliju Jezus zahteva od svojih učencev in od nas, poslušalcev božje besede, da bolj premislimo, na kakšno pot se podajamo, ko mu sledimo. Ko za Jezusom hodijo velike množice, to lahko razvodeni radikalnost oznanila. Ni problematično samo, če ljudje nočejo hoditi v cerkev, problematično je lahko tudi, če hodijo vsi. Velike množice imajo svoje močne zakonitosti same v sebi in težko hodijo po ozki in strmi poti za Jezusom. Zato se ne ustrašimo, če smo kdaj sami na Jezusovi strani – to je na strani resnice, pravice, ljubezni …, to je bolj ali manj normalno.

Ljudje so se nad Jezusom navdušili, »ker so videli čudeže in jedli kruh,« kakor jim je že rekel v Kafarnaumu. Potem pa, ko jim je obljubil, da jim bo dal svoje meso jesti, ga je veliko učencev zapustilo; ostali so samo zmedeni apostoli in še njih poskuša odgnati. »Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: ›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji‹« (Jn 6,67−69).

Sedaj, ko gre v Jeruzalem, kjer bo trpel, ne more vleči s seboj tako velike množice ljudi, ki še vedno misli, da gre tja zato, da bo kraljeval, to je, da bo tam vzpostavil zemeljsko mesijansko kraljestvo. Taka množica bi ga samo ovirala pri njegovem oznanjevanju, pri zadnji večerji, ki jo še mora zapustiti samo apostolom. Mogoče bi se ob njegovem prijetju izcimil kakšen upor in bi se po nepotrebnem prelivala kri.

Zato jih opominja, naj še enkrat premislijo, komu dajejo prednost: Njemu ali svojemu bližnjemu. Celo naše življenje mora biti manj vredno od Kristusa, drugače ne bomo mogli hoditi za njim. Skozi vso zgodovino je bilo malo takih, ki so bolj cenili Kristusa kot vse drugo, tudi svoje življenje. Toda skozi vso zgodovino smo, hvala Bogu, imeli svetnike, da so tudi s svojo krvjo izpričali, da so Njega vredni.

Mogoče je namreč slediti Kristusu in ne biti njegov. Mogoče je vzklikati in govoriti, a ne delati in se ne boriti. John Newman je lepo zapisal: »Sovražiti svoje bližnje oziroma dajati prednost Jezusu pred vsem drugim pomeni preprosto to, da se ne zmeniš, kaj drugi ljudje o tebi mislijo, govorijo, ti storijo. Pomeni, da opravljaš vsakdanje delo, ker je to tvoja dolžnost. Tako kot gredo vojaki v boj, ne da bi se menili za posledice. Pomeni, da brez pomisleka žrtvuješ ugled, čast, ime, premoženje, udobnost in človeška nagnjenja, kadar verske dolžnosti to zahtevajo. Pomeni, da ravnaš ob takih priložnostih tako brezskrbno z življenjskimi dobrinami, kakor običajno brez misli razsipavamo z vodo ali z besedami, s katerimi ne varčujemo ne v pričo svojih prijateljev ne v pričo tujcev, ali kakor se branimo os, muh, mušic, če nas nadlegujejo, ne da bi nas vznemirjala vest, ne da bi prej oziroma pozneje o tem premišljevali. Edina misel in skrb nam mora biti Kristus.«

Na vse nepomembno lahko pozabiš tako, da začneš misliti na to, kar je pomembno. Če te Kristus, dobrota, delo za bližnjega prevzame v globini duše, potem spoznaš bistvo odpovedi in to je, da odpoved ni v tem, da nekaj izgubimo, ampak da se odpovemo manjši dobrini zato, da bi dobili višjo, popolnejšo. Težava odpovedi pa je v tem, da naša človeška narava bolj neposredno in z večjo močjo teži za stvarnimi, čutnimi dobrinami kot pa za duhovnimi, ki jih presegajo.

Le s težavo, preko padcev, trpljenja in preizkušen se človek odloča za Kristusa. »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12). Močnih in silnih je malo, duhovno močnih tudi, lahko pa postanemo mi. Jezus nam vsem daje možnost, da od njega prejmemo potrebno pomoč.

Premislite to sedaj in ugotovite, ali ste lahko vi tisti. Izberite smrt ali življenje, samo pazite, da ne boste podobni človeku, ki je zidal stolp, pa ni imel denarja, da bi ga dokončal. »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča?« (Lk 14,28). Tak stolp zidajo tisti kristjani, ki naredijo trdne sklepe, imenitne načrte, pa vse ostane le pri zamisli, ker Kristusa še ne ljubijo dovolj. Na duhovnih vajah nam je voditelj rekel, naj ne delamo sklepov za domov, ker ti trajajo pri močnih samo tri tedne, pri slabotnih pa samo tri dni. Raje naj se spominjamo tistega, kar nam je bilo všeč, kar smo vzljubili, šele tisto bo lahko obrodilo prave sadove. Ne drugi ne mi samih sebe ne moremo prisiliti za nobeno stvar. Človek bo namreč delal tisto, kar ljubi, kar mu je všeč.

Ko je potrebno izbirati med Kristusom in stvarmi, med ljudmi in svojim življenjem, bomo izbrali to, na kar smo čustveno navezani, kar je všeč našemu srcu.

Nekateri rečejo: »Čeprav je malo, če samo otroka krstimo, je boljše kot nič.« Božja beseda nam govori nasprotno. »Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati‹« (Lk 14,29−30). Če hiša ostane le pri temeljih, je slabše kot nič. Ko hodijo ljudje mimo, zmajujejo z glavo in se posmehujejo takemu krščanstvu. Poglejte, ta je kristjan, pa je slabši kot pogan, preklinja hujše kot drugi, briga ga samo denar, nobeni stvari se ne zna odpovedati. Poglejte, redno je hodila k verouku, potem pa je dobila nevernega fanta, se preselila v drug kraj, in njena vera je skopnela kot pomladanski sneg.

»Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?« (Lk 14,31). Tako tudi mi premislimo, ali se je pametno iti krščanstvo in ne biti kristjan. Ali je pametno pošiljati otroke k maši in verouku, sam pa se tega izogibati? Ali priti k maši, in ne sprejemati in ne darovati? Ali ne bo tako početje prej izguba kot dobiček? Za pravo odločitev in vztrajanje v njej je potreben dar od zgoraj. Prosimo zanj tudi pri tej sveti daritvi. Amen.

 

 

22. navadna nedelja

Sir 3,17−18.20.28−29; Heb 12,18−19.22−24; Lk 14,1.7−14

 

Pouk gostom in gostitelju

14,7 Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je:

8 »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe,

9 pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto.

10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi;

11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

12 Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.

13 Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe,

14 in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

 

 

Drža ponižnosti

 

Na gostiji pri enem izmed farizejskih prvakov je Jezus videl, kako si vsi želijo prve sedeže. Tudi njega so opazovali, kakšno mesto si bo izbral. Zbrana je bila prava snobovska družba in Jezus ni mogel drugače, kot da je zbrane poučil. To je storil, kot običajno, z zgodbo.

Naloga našega življenja je ljubiti, prepoznavati Jezusov obraz v najbolj potrebnih. Sebičnost naše delo usmerja v nas same. V sebi, po izvirnem grehu, nosimo sebičnost željo biti v ospredju, slavljen, občudovan, biti na prvem in najbolj udobnem mestu. Ko pa pozabljamo sami nase in smo pozorni − budni za potrebe bližnjega, smo tudi zvesti Jezusovi služabniki. »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel« (Lk12,37).

»Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).

Človek je velik takrat, ko zna pozabljati nase in zastonj drugim služiti.

Resnično veliki ljudje so bili in so skromni in ponižni. V odnosu do Boga, do ljudi in do svojega dela ali svojih uspehov. Pravi znanstvenik je vedno v stiku z mejami svoje znanosti, tipa za neznanim, novim in drugačnim. Svojih znanstvenih dosežkov se ne oklepa kot pijanec plota, ampak je pripravljen od njih tudi odstopiti, ker se zaveda, da niso popolni. Vedno je odprt še za kaj drugačnega in boljšega.

Zakaj se pijanec oklepa plota? Ker sam ne more hoditi. »Znanstvenik«, ki sam ni veliko iskal, ki pozna samo svojo teorijo, se je tako krčevito oklepa, ker ve, da bi takoj padel, kakor hitro bi ta svoj plot izpustil. Nekaj podobnega je tudi s fanatiki vseh vrst. Ti se niso sposobni soočiti z drugačnostjo, zato preprosto menijo, da se z njihovim »plotom« svet konča, ker se celo mora končati. 

Znano je, da je bil veliki in že za časa svojega življenja slavni angleški pisatelj Thomas Hardy ponižen in skromen. V uredništvo časopisa ali založniške hiše je vedno poslal s svojim člankom tudi ovojnico z znamko, da bi v primeru neobjave lahko dobil rokopis nazaj. Thomas se ni bal, da bi bil njegov članek ali knjiga neobjavljena, ampak je na to že računal. So pa nekateri, ki so samo enkrat poskusili in ker njihov prispevek ni bil objavljen, so bili že užaljeni in so obupali.

So ljudje, ki mislijo, da bodo družina, podjetje ali družba brez njih propadli, ko pa odidejo, je za vse boljše kot prej. Na pogrebnem govoru se je nekoč govorniku zareklo in je o direktorju, ki je mislil, da vse ve in da je prvi in zadnji v podjetju, rekel: »Dragi Tone! S teboj smo v našem podjetju izgubili veliko zgubo.« Sodelavec se je obrnil k sosedu in hudomušno pripomnil: »To je pa točno povedal.«

Kristjani imamo največji zgled ponižnosti v Jezusu Kristusu. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu« (Flp 2,6−8).

Največja božja odlika je ljubezen, ki se najbolj pokaže v neskončni ponižnosti Božjega Sina. Največji človekov greh pa je napuh, ki se je pokazal že v raju. Adam in Eva nista hotela služiti Bogu, ampak postati kot Bog (prim. 1 Mz 3,5). Ta greh tudi danes naredi v človeštvu največ škode. Razdvaja zakone in družine, sosede in vasi, narode in države. Koliko vojn je bilo zaradi tega greha: biti več kot drugi, imeti več kot drugi in si jih podrediti. Mislim, da prav vse, ki so bile.

Dolžni smo spoznavati Boga in ga posnemati v njegovi največji odliki, to je ponižnosti. Božja veličina je tako neizmerna, da je človekova ponižnost kot nič v primerjavi z njegovo, in vendar zahteva od nas napor.  

Tudi ko zavzamemo držo ponižnosti, bodimo vedno pozorni, zakaj smo to storili. Ali nimamo pri tem tudi kakšnih drugih interesov? Ali nismo morda zasedli zadnjega mesta zato, da bi se lahko potem presedli na prvo? Ali ne govorimo morda o svoji ničvrednosti in majhnosti zato, da bi nam potem ljudje rekli: »Saj nisi tako slab, celo zelo dober si, samo preskromen in ponižen, premalo ambiciozen.« Nekateri sebe pred drugimi ponižujejo le zato, da bi jih potem sogovorniki poveličevali. Poskusite reči takemu lažnemu ponižancu: »Ja, res si zguba in ničvrednež.« Boste videli ali bo še vaš prijatelj.

Nekateri zasedejo zadnja mesta v cerkvi ne zaradi ponižnosti do Boga, ampak zaradi boječnosti do ljudi. Kaj bodo ljudje rekli, če se postavim v prvo vrsto, če grem med vsako mašo k obhajilu? Raje se postavijo zadaj pri vratih in tudi s svojim zadržanjem pokažejo, da nočejo biti v prvih bojnih vrstah za Kristusa. Tam lahko pridejo pozneje in odidejo prej, lahko malo poklepetajo ali zaspijo, duhovnik jih tako ne bo opazil, drugim pa je vseeno.

Kristus je tisti stol, na katerega lahko vedno sedemo. Samo On je plot, na katerega se lahko vedno opiramo. Biti ponižen pomeni biti tak kot Kristus, ki je bil vsem hlapec. Trpel je za resnico, živel je skromno, pomagal lačnim in bolnim, odreševal je grešnike. Umiral je za vse nas. V tem sta Njegova, in če mu bomo sledili, tudi naša veličina in poveličanje. Amen.

 

21. navadna nedelja

Iz 66,18−21; Heb 12,5−7.11−13; Lk 13, 22−30

 

Ozka vrata

13,22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi.

23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal:

24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.

25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹

26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹

27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹

28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven.

29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu.

30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

 

 

Kakšen odstotek?

 

V današnjem evangeliju je nekdo vprašal Jezusa: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Pomembno vprašanje je postavil, saj je smisel našega življenja prav zveličanje. »Na tem svetu smo zato, da bi delali dobro in se zveličali,« piše v katekizmu.

Jezus je veliko govoril o koncu sveta, o sodbi. Govoril je o joku in škripanju z zobmi, o neugasljivem ognju in o črvu, ki ne umrje, o bogatinih, ki bodo težko prišli v nebeško kraljestvo. »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mr 10,25).

Tistim, ki so se imeli za pravične, je rekel. »Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?« (Mt 12,34).

»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti« (Mt 23,27). Jezus je strašno zahteven. Ne dovoljuje razveze. Človek greši že v mislih, že takrat se namreč odloči za greh. Ukazuje ljubezen tudi do sovražnikov (prim. Mt 5,31−43). V svojih blagrih se nam zdi kar nerazumljiv, ko pravi blagor: ubogim v duhu, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, lačnim in žejnim pravice, čistim, zaradi pravice in zaradi Jezusa preganjanim (prim. Mt 5,3−11). V odločitvah je neizprosen: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Apostolom, ki jih je poklical, niti ne dovoli, da bi pokopali svoje starše. Tu ni šlo za to, ali ljubimo bolj bogastvo ali Boga, ampak ali ljubimo bolj človeka ali Boga. Učenci so po takih in podobnih stavkih zaskrbljeno vprašali: »Kdo se more potem zveličati?« Po takih besedah so bili zmedeni, ker se je Jezus predstavljal tudi kot usmiljena dobrota, kot tisti, ki rešuje, in ne kot tisti, ki pogublja. Spomnimo se na prilike o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi (prim. Lk 15). Sam o sebi pravi, da je prišel reševat, kar je izgubljenega.

Zaradi takih besed je bilo vprašanje »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« še kako umestno in učenci so odprtih oči in ušes pričakovali odgovor. Vendar Jezus na to vprašanje sploh ne odgovori. Zakaj ne? Ali mogoče ni vedel? Jezus je pravi Bog, zato je vedel vse. Tudi to, ali bo prav ta človek, ki je spraševal, zveličan ali ne, kajti njega je gotovo to najbolj zanimalo, pa se je bal naravnost vprašati. Mogoče bi bilo to njegovo naslednje vprašanje, čeprav se je bal odgovora, kot bi se ga bali mi. Jezus nam tega, nobenemu izmed nas, ne more povedati, ker bi bila s tem uničena naša svoboda. Če bi bili zveličani, se ne bi več trudili, ker smo že zveličani; če bi bili pogubljeni, tudi ne, ker se tako in tako  nima več smisla truditi. Jezus nam torej preprosto tega ne more povedati, ker je to za nas odprto vprašanje, ki ga lahko s svojo prizadevnostjo rešimo sebi v zveličanje ali pa s samozadostno lenobo v pogubo. Kako pa lahko on ve za našo prihodnost, ki še ni določena? Kako smo lahko mi kljub temu svobodni? Tega ljudje ne moremo vedeti.

Jezus tudi ne more podarjati nekomu, da bo sedel na levici ali desnici, po zvezah, kot je hotela mati Zbedejevih sinov: »›Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.‹ Jezus je odgovoril in rekel: ›Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?‹ Dejala sta mu: ›Moreva.‹ Rekel jima je: ›Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče‹« (Mt 20,21−23). Torej si bo moral to vsak sam zaslužiti s trpljenjem (piti kelih), to je z nesebično ljubeznijo, kam ga bo postavila božja pravičnost, kar je edino logično in pravično. Prava prihodnost, to je večnost, je odvisna od našega prizadevanja, ne pa od naših zvez, položajev in spretnosti v manipuliranju.

Jezus mu torej ne pove, koliko jih bo in kdo bo zveličan, pač pa mu pove, kako naj živi, da bo zveličan. S svojim odgovorom mu dvom v njegovo in naše zveličanje še celo poveča, ko govori o ozkih vratih, svojih učencih, ki bodo ostali zunaj, o tem, da bodo v božje kraljestvo prišli od vsepovsod, člani njegove ali naše skupnosti, pa bodo ali bomo vrženi ven.

Nekemu alpinistu, ki se je hotel povzpeti na najvišji vrh sveta, a se je pri tem smrtno ponesrečil, so šerpe (to so domači nosači in vodniki) postavili nagrobni spomenik in na njem so vklesali: »He died climbing.« – Umrl je vzpenjajoč se. Tako umiramo tudi kristjani. Ne kot bi bili že na cilju, ampak se k njemu lahko vse življenje samo vzpenjamo. Misel, da je nekdo že dosegel cilj, je za naše življenje in za našo večnost lahko usodna. Judje so vse preveč mislili na svojo izvolitev in na svojo popolnost, zato so Jezusa in z njim svoje zveličanje zavrgli.

Jezus nam pravi, da bo prišlo v nebeškem kraljestvu do presenečenj. Pa saj kamorkoli gremo, pride do presenečenj, drugače ni niti zanimivo in novo.

Za konec še zgodba. Umrla je spoštovana, cenjena in častitljiva dama. Po smrti je šla v nebesa, pričakujoč velik sprejem s slavolokom. Z velikim ponosom je povedala Petru svoj častitljivi naziv. Peter pa se ni dosti brigal zanjo, ampak se je ukvarjal z neko zanjo nepomembno rajo. Še enkrat je zahtevala, naj ji pokažejo njen prostor in Peter je pomignil angelu, da je šel z njo. Šla sta mimo velikih in lepih vil, toda tam se ni ustavil. Dama je torej pričakovala še kaj več. Prišla sta pred bajte in kolibe. Nazadnje se je angel ustavil pri borni baraki: »Tu je vaš prostor, draga gospa.« »Pa saj to ne more biti res! Gotovo je pomota,« se je glasno pritoževala dama. Angel pa ji je odgovoril: »Pri nas ni pomot. Od vsega tistega, kar ste prejeli na zemlji, je prišel k nam tako skromen odstotek, da vam lahko ponudimo le to barako.« Dama torej ni vedela, da se obračunavajo odstotki. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Tako od Judov kot od nas kristjanov. Tako od bogatih kot od talentiranih in dobro vzgojenih. Zato ni čudno, da bodo v večnosti mnogi poslednji prvi in prvi poslednji. Amen.

20. navadna nedelja

Jer 38,4−6.8−10, Heb 12,1−4; Lk,12,49–53

 

Zaradi Jezusa se delijo duhovi

12,49 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!

50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.

51 Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.

52 Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem;

53 razdelili se bodo:

Oče proti sinu

in sin proti očetu;

mati proti hčeri

in hči proti materi;

tašča proti svoji snahi

in snaha proti tašči.«

 

Razdeljenost

 

Ob koncu poletnih počitnic je maturant sklical družinske člane, da bi jim povedal nekaj pomembnega. Odlično je maturiral in oče je pričakoval, da jim bo povedal, da bo šel študirat medicino in postal zdravnik kot on. Bil je priljubljen, zanimiv, dekleta so ga obletavala; brat in sestra sta pričakovala, da jim bo povedal, s kom se bo zaročil. Vsi pa so pričakovali tako kot njegova mama, da bo v življenju dosegel nekaj lepega in da bo srečen.

Z zanimanjem so pričakovali, kaj bo povedal; čeprav se je vsem zdelo, da to že vedo, so se obnašali trenutku primerno in so spoštljivo čakali.

Ne boste verjeli, na dan je prišel z noro idejo, da hoče postati duhovnik in da bo čez nekaj dni odpotoval v semenišče. Za nekaj trenutkov je zavlada smrtna tišina. Potem je spregovoril oče: »Noben moj sin ne bo nikoli postal duhovnik. Duhovniki so paraziti, izkoriščajo družbo. Če hočeš postati duhovnik, nisi več moj sin.« Zaloputnil je z vrati in odšel. Mama je zajokala: »Uničil si našo družino, nakopal nam boš sramoto.« Brat mu je zabrusil: »Peder!« in odšel iz sobe. Sestra je dodala: »Jaz pa sem te imela za moškega, na katerega bom lahko vedno ponosna.«     

Ali je res potrebno vse to? Ogenj, meč in sovraštvo v družini in še celo zaradi Jezusa. Saj ga je dovolj že zaradi drugega.

Krščansko oznanilo je od vseh religij najzahtevnejše. Ne gre za fanatičnost talibanov, šiitov in sunitov, ki v državi ne trpijo drugovercev in hočejo odstraniti vsako alternativo. Krščanstvo je osebna vera, ki razdeljuje tudi zgledne družine. Vsak družinski član se lahko odloči po svoje in Jezus je že napovedal, da bo to povzročalo spore. Nemalokrat se zgodi, da zaradi vere izgubiš vse prijatelje in ostaneš sam s svojim Jezusom. Božja milost nas kliče k popolnosti. Odločitev, da bomo sledili Jezusu in ga oznanjali, kljub naši nepopolnosti in grešnosti, kljub trpljenju, ni lahka.

Med vsemi možnostmi, ki jih ima človek na voljo, da bi uresničil klic po smislu, kulturi in duhovnosti, je krščanstvo najzahtevnejše, ker zahteva osebno odločitev, kljub zavrženosti pri najdražjih. To je bil delež našega učenika in to je tudi naša pot. »Učenec ni večji od učitelja.«

Kot prerokom se tudi sodobnim oznanjevalcem in našim bližnjim zdi, ne samo, da nas drugi ne razumejo in nas preganjajo, ampak da se je Jezus zmotil, ko nas je poklical, ali da se mi motimo, ko mu sledimo na tak način, da nas ljudje ne razumejo in zavračajo. V dvome pa prihajamo tudi glede vsebine oznanila. Ali je res vse tako mišljeno, ali ne bi bilo treba sporočilo malo spremeniti, malo posodobiti in prilagoditi?

Kako radi bi imeli malo prilagojeno krščanstvo, malo zvodenelega Jezusa, kot imamo hrano brez sladkorja in z malo kalorijami, mleko brez tolšče, pivo brez alkohola in kavo brez kofeina. Po taki hrani in pijači nas ne boli glava in nimamo nobenih težav.

Pa ali nam bi tako krščanstvo kaj pomagalo, ali bi nas odrešilo, ali bi nas kam pripeljalo? Ne, ostali bi tam, kjer smo. Sicer ne bi imeli nobenih težav in vse bi teklo samo od sebe; bili bi z večino, toda kje? Skrbeli bi za napihnjeno samozadostnost in gmotne dobrine in misli ter delali to, kar dela okolica. Postali bi izprijena sol. Za nobenega ne bi bili luč. Naredili bi si svojega boga − malika, ki od nas na bi zahteval ničesar. To je že apostol Pavel v drugem pismu Timoteju napovedal takole: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke« (2 Tim 4,3−4). Jezus nam svetuje, naj se takih vodnikov izogibljemo: »Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo« (Mt 15,14).

Torej, pazite, nam pravi, komu verujete. Zemeljski zakladi se hitro lahko izgubijo. »Uničujeta jih molj in rja.« Zemeljska vladarstva in resnice se hitro spreminjajo in minevajo. Če bi se prilagodili temu svetu, bi naše oznanilo skupaj z njim preminilo. Ljudem ne bi več prinašali ognja, ampak pepel. Pepel ostankov neke dobe, ki je ni več. Krščanstvo, ki je zgodovinski in tradicionalni ostanek, s katerim pa si nimamo več kaj pomagati. Ob njem se nihče ne bi mogel več ogreti ne navdušiti. Amen.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

19. navadna nedelja

Mdr 18,6−9; Heb 11,1−2.18−19; Lk 12,32−48

 

12,32 »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da  kraljestvo.

33 Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.

34 Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

 

Budni služabnik

35 »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane,

36 vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka.

37 Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.

38 In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!

39 Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.

40 Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

41 Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«

42 Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času?

43 Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela!

44 Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil.

45 Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati,

46 bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki.

47 Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen.

48 Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

 

Ne boj se!

 

Preden potniško letalo vzleti, nas nekdo od letalskega osebja nagovori nekako takole: »Prosimo vas za nekaj trenutkov pozornosti, da vas seznanimo z varnostnimi ukrepi, ki veljajo na tem letalu …« Potem vam pokažejo, kako se pripenjajo varnostni pasovi in kdaj jih morate imeti zapete, kako se namesti maska s kisikom v primeru izgube notranjega zračnega pritiska, kje so zasilni izhodi in kako se nameščajo rešilni jopiči v primeru zasilnega pristanka na vodi, potem še opozorilo, da na letalu ni dovoljeno kaditi in da brez posvetovanja z osebjem ni dovoljeno uporabljati mobilnih telefonov.

Vsa ta opozorila imajo namen pripraviti potnike tudi na nepričakovane težave, v bistvu pa mnogim, že tako boječim in prestrašenim potnikom strah samo še povečujejo. Pri vseh nesrečah, ki se dogajajo, ob vse pogostnejših terorističnih napadih in ob potovanju v tuje in neznane kraje se marsikomu ob začetku poleta naredi cmok v grlu. Nikogar pa ni, ki nam bi lahko sto odstotno jamčil, da bo z našim potovanjem zares vse v redu. 

Jezus nam pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti ničesar več« (Lk 12,4). »Vam pa so tudi celo vsi lasje na vaši glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kot veliko vrabcev« (Lk 12,7). »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?« (Lk 12,25).

Evangelij ni le veselo oznanilo za razum, temveč tudi za srce; ne preganja le teme nevednosti, temveč tudi strah in tesnobo srca.

Strah je neizogiben del našega življenja. Spremlja nas od rojstva do smrti, ker smo telesno in duševno ranljivi in živimo v sve­tu, kjer je veliko nasilja. Za naš čas so značilni vedno novi strahovi: strah pred terorističnimi napadi, strah pred izgubo dela, izgubo zdravja, izgubo najbližjih, strah pred prihodnostjo …

»Sadovi človekove dejavnosti se obračajo tudi proti njemu. Zato ga prevze­ma vsak dan večji strah. Boji se, da se ne bi ti sadovi njegovega uma in ustvarjalnosti spremenili v orodje in orožje samouničenja,« piše  papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Člo­vekov Odrešenik.

Jezus, kateremu edinemu moremo popolnoma zaupati in kateri edini nam more v vsakem položaju pomagati, pa nam pravi: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal.« Premagal je tudi smrt, to najglobljo korenino vseh strahov.

Nekoč je živel klovn, ki je vrsto let zabaval kralja in ves njegov dvor. Nekoč pa je izustil nepremišljene besede, zaradi katerih je bil obsojen na smrt. Pred izvršitvijo smrtne kazni ga je kralj, ki se je živo spominjal vseh njegovih norčij in začutil, da ga bo pogrešal, poklical k sebi. »Dovolim ti, da si sam izbereš način, kako bi rad umrl,« mu je rekel. »Ste prepričani?« ga je vprašal klovn. »Seveda,« je potrdil kralj. »To je najmanj, kar lahko storim.« »Veličanstvo, če pa je tako, bi rad umrl naravne smrti,« mu je predlagal klovn. Kralj je klovna pomilostil.

Narava ne odpušča nikoli, če se letalo zaleti v zemljo, ni več pomoči. Človek odpušča bolj težko; nekateri odpuščajo, drugi se maščujejo. Bog odpušča vedno in velikodušno, zato se nam ni treba ničesar bati.

Naše življenje bi bilo tudi podobno klovnovemu, če bi zaradi ene nepremišljenosti morali za večno umreti. Vendar nam je zagotovljeno, če v Boga zaupamo, božje varstvo v življenju in usmiljenje ob sodbi.

Na svetu smo kot romarji, ne kot gospodarji. Gospodar hoče sam imeti kontrolo in gotovost nad svojim življenjem. Načrtuje ga tako, da doseže svoje cilje in je po standardih družbe uspešen. Gospodar živi v zaupanju v svoje imetje in je neprestano v strahu zanj, da ga ne izgubi. Ker so ljudje nezanesljivi, si jih hoče podrediti in napraviti odvisne.

Romar svoje življenje sprejema kot dar iz božje roke. Družbene neuspehe sprejema kot priložnost za duhovno rast. Živi v veri in zaupanju v Boga in njegove vrednote. V ljudeh gleda in prepoznava božje obličje. Veseli se božjega varstva, sedanjega trenutka in tega, kar mu je podarjeno.

Kralju se je klovn priljubil in ga je pomilostil. Če so celo naduteži usmiljeni s svojimi služabniki, koliko bolj bo z nami usmiljen naš Bog, ki umrl na križu, da bi z nami napolnil nebesa. Amen.

18. navadna nedelja

Pr 2,21–23; Kol 3,1–5. 9–11; Lk 12,13−21

 

Prilika o nespametnem bogatašu

12,13 Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.«

14 On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?«

15 In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

16 Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo,

17 zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹

18 Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine.

19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹

20 Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹

21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

 

Neumni bogataši

 

V  čikaškem hotelu Chicago's Edgewather Beach Hotel so imeli na mizah pod steklom in po zidovih posebne papirusne listine, ki so jih izdelali prav za ta hotel. Če jih je gost poprosil, so mu dali tako listino tudi za domov. Lahko si jo je potem tudi uokviril in jo obesil na steno. 

Poglejmo, kaj je na teh papirusih pisalo. Besedilo se je glasilo takole: »Leta 1923  je bilo v Chicago' s Edgewather Beach hotelu pomembno srečanje vseh ameriških gospodarstvenikov. Tu so bili predsedniki in lastniki največjega jeklarskega podjetja, predsednik največje komercialne družbe, predsednik največje plinarske družbe, predsednik newyorške borze, predsednik največje banke, največji borzni posrednik, najbogatejši mož Wall Streeta, direktor največjega monopola in šef predsednikovega kabineta.« 

Zbran je bil torej vrh ekonomske elite. Samo mislite si lahko, kako samovšečni so si bili in kako so jih občudovali, ko so vstopali in izstopali iz svojih limuzin in hotela. Tudi hotel je bil na tako odlične goste še posebej ponosen.

In kje je bil ta vrh svetovne elite čez 25 let? Kaj so delali predsedniki in lastniki devetih največjih podjetji čez četrt stoletja?

Na papirusu je pisalo: »Predsednik največje jeklarske industrije Charles Schwab je bankrotiral in umrl v dolgovih. Predsednik največje komercialne družbe je umrl z omračenim umom. Predsedniku največje plinarske družbe Howardu Hobsonu se je zmešalo. Predsednika Newyorške borze Richarda Witneja so pravkar izpustili iz zapora. Predsednik največje banke Leon Fraser je naredil samomor. Največji borzni posrednik Artur Cutten je tudi umrl z omračenim umom. Najbogatejši človek Wall Streeta Jesse Livermore je naredil samomor. Tudi direktor največjega svetovnega monopola Ivar Krügar si je tudi sodil sam. Šef predsednikovega kabineta Albert Fall je bil tik pred smrtjo pomiloščen, da je lahko umrl doma.«

Podatki so znani, so zgodovina in jih je mogoče preveriti. Žalostni konec za ljudi, ki so imeli toliko bogastva. Dostikrat slišimo, da si ljudje želijo takoj za zdravjem veliko denarja. In kaj je bilo z ljudmi, ki so imeli veliko denarja? Niso mirno spali, niso imeli časa, da bi ga uživali, skrb za to bogastvo jim je uničila življenje in razbila tudi življenje njihovih družin. Mnogi so naredili samomor. Vsi so hoteli le njihov denar in ne njih kot osebe. Postali so sužnji svojega bogastva. In ker so imeli vse, kar ima lahko človek na tem svetu, srečni pa niso bili, niso več videli smisla svojega življenja.

Denar še bolj pokvari mladega kot starega človeka. Kako razvajen postane otrok, ki ima vse takoj pri roki. Kako bo lahko tak otrok kdaj dosegel kaj velikega, za kar se bo moral potruditi, če pa tega ni vajen? Mladenič, ki ima denar, misli, da je dosegel vse, v resnici pa nima še ničesar. Denar ga ovira, da bi v vsej ponižnosti neovirano iskal pravi zaklad svojega življenja, ki ni denar, ki niso užitki, ampak je Življenje in darovanje za druge. Starši, ki veliko zaslužijo, si kaj lahko mislijo, da je njihovo delo v podjetju pomembnejše od življenja v družini. Stari ljudje pa so kar znani po svojem zbirateljstvu in tudi, ko nekaj želijo podariti jim to vedno ne uspeva dobro. Koliko prepirov je že bilo po družinah zaradi dediščine. Koliko družin je razpadlo zaradi hlepenja po imetju. V temelju dobro nagnjenje po ustvarjanju in zbiranju nas lahko tako zasužnji, da pozabimo na to, da je bogastvo samo sredstvo za biti: biti človek, biti srečen, biti mož, oče, prijatelj, kristjan.

Jezus v današnjem evangeliju ne nasprotuje zbiranju bogastva ali zasebni lastnini. Jezus govori proti temu, da bi to postavili na prvo mesto, da bi nam to postalo vse, za kar se splača živeti.

Če bi nekdo vprašal vašega sina: »Zakaj živi tvoj oče, tvoja mati?« Kaj bi sin odgovoril? Ali bi odgovoril: »Največja skrb mojega očeta je naša družina.« Ali pa bi odgovoril: »Največja skrb mojega očeta je njegov denar ali njegov hobi.« In kaj je glavna skrb tvoje matere? »Ne vem točno, toda njena glavna skrb gotovo ni naša družina.« In kaj, če bi na isto vprašanje odgovorili starši in bi rekli: »Glavna skrb našega otroka je on sam. Prav nič ga ne briga, mar mu je samo zase.«    

Nekega dne je Alfred Nobel odprl jutranji časopis in se zgrozil: v njem je bila njegova osmrtnica. Neki nemaren francoski novinar se je zmotil in ga zamenjal z bratom, ki mu je umrl. Še bolj ga je pretreslo, kar je v osmrtnici pisalo o njem. Prvič se je videl takšnega, kot so ga videli drugi, in takšnega, kot bi ga videli po njegovi smrti. Opisan je bil kot kralj dinamita − izumitelj najbolj smrtonosnega orožja, ki je prav svinjsko zaslužil. To jutro je Nobel sklenil spremeniti svojo posmrtno podobo: vse svoje veliko bogastvo je sklenil darovati za redne letne nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in mir.

Današnji evangelij spodbuja tudi nas, da spremenimo svojo posmrtno podobo. Kaj bo imelo ceno po smrti? Vse malenkosti, ki so nam sedaj pred očmi, se bodo umaknile, kot minejo sanje, ko se zjutraj zbudimo. 

Še pred nekaj leti so misijonarji iz Kenije poročali o čudni navadi domorodcev, da pokopljejo svoje ljudi gole. Preden jih položijo v grob, jih popolnoma slečejo. Tako pokažejo, da človek zapusti svet prav tak, kot je nanj prišel: brez vsega. »Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel. Ničesar si ne bo vzel za svoj trud, ničesar ne bo v njegovi roki, ko bo odhajal. Gospod je dal in Gospod je vzel, dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi tudi hudega ne sprejeli?« pravi Pridigar (Prd 5,14). Pavel pa jev pismu Timoteju zapisal: »Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti« (1 Tim 6,7).

Kar šteje ob naši smrti, ni tisto, kar smo zaslužili ali zbrali, pridobili, ampak tisto, kar smo v življenju darovali in zato tudi sami postali dobri ljudje, kristjani, verniki, ljubeče osebe, ki premagujejo sebičnost tega sveta?

Jezus nam v priliki o bogatem ali neumnem kmetu pravi, da je pametno na prvo mesto postaviti duhovne dobrine, nič drugega. Nikoli si ne pridobivajmo bogastva z nepoštenostjo. Ne pridobivajmo si moči z brezobzirnostjo. Ne pridobivajmo si uspeha na račun svoje duše. Ne pridobivajmo si naklonjenosti družbe na račun svoje družine. Ne si torej pridobivati časnih dobrin na račun večnih. Amen.

 

 

 

17. navadna nedelja

2 Mz 18,20−32; Kol 2,12−14; Lk 11,1−13

 

O molitvi

11,1 Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.«

2 Rekel jim je: »Kadar molite, recite:

Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo. 

3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne

4 in odpústi nam naše grehe,

in ne vpelji nas v skušnjavo!«

5 In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha,

6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹

7 in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹

8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.

9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo?

12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce?

13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

 

 

Oče naš

 

Dva človeka sta šla v cerkev molit. Oba srednjih let, oba sredi dopoldneva, ko bi morala biti v službi. Prvi je bil velik poslovnež, čeprav  s svojo obleko tega ni kazal. Drugi je bil preprost družinski oče brez dela. Oba na kolenih molita, končno prvi vpraša drugega: »Zakaj ste prišli molit? Ali kaj potrebujete?« »Da, nujno potrebujem 100 dolarjev, da preživim svojo družino in plačam nujne  položnice,« mu odgovori. Poslovnež seže v žep in mu da 100 dolarjev, rekoč: »Vaša molitev je uslišana.« Mož se zahvali in vpraša: »Zakaj pa vi molite? Ali vam lahko kako pomagam?« »Ne, ne morete. Jaz prosim za milijon dolarjev, ki jih nujno potrebujem za posel. Meni lahko pomaga samo Bog.« Revež zazija od začudenja. V zadregi se še enkrat zahvali, se poslovi in odide iz cerkve.

Poslovnež nato nadaljuje molitev takole: »No, Gospod Bog, tole je za začetek, da vzbudim tvojo pozornost. Kaj je tebi milijon dolarjev? Laže bi mi ga poklonil, kot sem jaz dal temu revežu sto dolarjev. In če sem jaz to storil, koliko laže boš to naredil ti, ki si neskončno bogatejši in dobrotljivejši od mene.« Kako se je zgodba končala, prepuščam vaši fantaziji.

Današnja božja beseda nas uči prav moliti. Kristjani smo tako prepričani, da bomo uslišani, da prihajamo pred Gospoda s svojimi prošnjami. Bog sicer ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, pušča pa nam svobodno voljo, da se z njim pogovarjamo in postajamo njegovi sogovorniki.

Ne bomo uslišani zaradi mnogih in spretnih besed. Oče naš je kratka molitev, sestavljena iz še krajših prošenj. »Ne blebetajte kakor pogani,«  nam naroča Jezus. Pogani imajo tudi molitvene mlinčke. V škatlico, ki je obdana z vetrnico, položijo listek z molitvijo in jo postavijo na veter, da  se vrti noč in dan ter namesto njih moli.

Mogoče so njihovi bogovi gluhi, naš vsekakor ni. Če ponavljamo dolge molitve rožnega venca, molitvenega bogoslužja – brevirja, ali imamo dolge maše, to ni zaradi Boga, ki nas noče takoj uslišati, ampak zaradi nas, ki se počasi spreobračamo in navdušujemo za to, kar je božjega. Daljša molitev nas tudi bolj pomiri, da se laže spočijemo v Bogu.

Abraham je bil pravi Jud in glede tega so mu ostali njegovi potomci zvesti vso zgodovino. Kar zadeva barantanje ali »hendlanje«, še danes počenjajo isto. Ko greš v Izraelu nakupovat, moraš vsako ceno znižati vsaj za petkrat, drugače boš zelo drago kupil. Seveda moraš imeti za tako početje tudi dobre razloge, kot jih je imel Abraham. Če naivno hočeš kaj kar kupiti za izklicno ceno, te bo mogoče celo prodajalec opozoril, da je pošten in da se lahko tudi pogajaš.

Ali je ves ta cirkus potreben ali ne bi bilo boljše, da bi kar napisali končno in nespremenljivo ceno, kot imamo to pri nas? Za tistega, ki se noče pogovarjati, je boljše pri nas. Barantanje pa je priložnost za pogovor, za postavljanje argumentov in nasprotnih argumentov. Če na ta način kaj kupiš, imaš boljši občutek, da si kupil dobro in poceni. Torej znaš bolj ceniti tisto, kar si dobil.

V odnosu do Boga je podobno. Bog nam bi lahko vse dal in že prej, kot bi mi sploh opazili, da kaj potrebujemo, toda on hoče, da se z njim pogovarjamo, da se poglabljamo v njegovo voljo in da si njegovih darov zaželimo, ker se jih potem tudi bolj veselimo.

Molitev naj bo torej tudi logična. Seveda je logično, da Boga prosimo nemogoče stvari, saj je Bog, ni pa logično, da nismo dosledni.

Ne moremo reči »Oče naš«, če pa živimo samo zase in sami zase. Ne moremo reči »Oče«, če se mu ne bližamo kot otroci. Ne moremo reči, »ki si v nebesih«, če ga ne zaznavamo že tukaj na zemlji. Kako bomo potem vedeli, da je v nebesih! Ne moremo reči »posvečeno bodi tvoje ime«, če pa govorimo, kar nam pride na pamet. Ne moremo reči »pridi k nam tvoje kraljestvo«, če pa zato, da bi prišlo, ničesar ne naredimo. Ne moremo reči, »zgodi se tvoja volja«, če pa se jezimo, ko ni vse tako, kot bi mi hoteli. Ne moremo reči »kakor v nebesih tako na zemlji«, če ne delamo za boljši svet. Ne moremo reči »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, če živimo v pretirani skrbi za jutri. Ne moremo reči »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, če pa jim ne odpuščamo. Ne moremo reči »ne vpelji nas v skušnjavo«, če pa silimo vanje. Ne moremo reči »temveč reši nas hudega«, če pa nam je vseeno. Ne moremo moliti, če tudi ne delamo. Delajmo tako, kot bi bilo vse odvisno od nas, in molimo tako, kot bi bilo vse odvisno od Boga. Amen − tako bodi.  

 

 

16. navadna nedelja

1 Mz 18,1−10; Kol 1,24−28; Lk 10,38−42

 

Obisk pri Marti in Mariji

10,38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo.

39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede,

40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

To je bil Kristusov evangelij.

 

Kako služiti?

 

Jezus je prišel v Betanijo in se ustavil pri Lazarjevih sestrah Mariji in Marti. Torej to ni Marija Jezusova mati, ampak neka druga Marija, saj je bilo tudi v Jezusovem času veliko žena s tem imenom. Marija Magdalena, Marija Klopajeva, Marija, Jakobova mati, Marija, Lazarjeva sestra, so samo nekatere Marije, ki jih omenja Sveto pismo.

K Mariji, Marti in Lazarju je Jezus prišel večkrat na obisk. To so bili Jezusovi dobri osebni prijatelji. Pri njih se ni ustavil samo zato, da se je telesno okrepčal, ampak je prišel tudi na pogovor, torej po duhovno krepčilo. Jezus si je želel tudi duhovnega gostoljubja, prijateljskega pogovora in Marija je »prečitala« njegove želje ter mu je postregla prav s tem. Marta pa si je dala opraviti s postrežbo. Ni se toliko ubadala s tem, kaj Jezus želi, ampak je ravnala v skladu s pravili in z lepimi običaji gostoljubja, ki so bila takrat in so še sedaj v navadi. O tem nam govori tudi prvo nedeljsko berilo. Bog se je prikazal Abrahamu v podobi treh mož. Abraham jih je prosil, da bi jim lahko postregel in ti so mu dovolili. Med jedjo pa so mu obljubili bogato plačilo - dolgo pričakovanega sina. Kdor sprejme in postreže popotniku postreže Jezusu in ne bo ostal brez plačila.

Na oba načina lahko ljubimo Jezusa tako kot Marija in tako kot Marta. Lahko bi rekli, da ga je Marta celo bolj, ker se je tako trudila s postrežbo, Marija pa je samo sedela in poslušala.

Jezus pa pravi, da si je Marija izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet. Marija se je poskušala vživeti v Jezusove resnične potrebe in mu postreči s tistim, kar je želel in pričakoval.

Martin problem je bil v tem, da ni znala prav ljubiti. Jezusu je dajala tisto, česar ni tako potreboval, in v svoji zmoti je hotela iti še dlje. Iz Jezusove družbe je hotela iztrgati še Marijo, takrat pa je posredoval Jezus.

Martina ljubezen torej ni bila tako čista, kot bi lahko sklepali. Na hitro bi si mislili, da je bila bolj dejavna, bolj rodovitna. Pa ni bilo res. Njena ljubezen je bila slepa. Za Marto so bila pravila gostoljubja pomembnejša, kot pa človek sam, njegove potrebe in pričakovanja.

Bistvo prave ljubezni, ljubezni, ki ni slepa, je prav v tem, da se poskuša človeku približati in se ga dotakniti v njegovi človečnosti in duhovnosti. Zato je lahko Jezus rekel o Mariji, da si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet. Najboljši del svetega pisma in evangelijev še posebej, je ljubezen, boljšega dela ni.

Ljubezen ustreže bližnjemu in zna »prečitati« njegove potrebe, toda ne vedno. Človek je dolžan poslušati tudi razum in še bolj svojo vest, kristjan tudi razodetje in cerkveno učiteljstvo. Ko gre za moralna vprašanja, mora ustreči samo Bogu, sicer se služenje izrodi v nasprotje – sebičnost.

Neki družinski oče je bil zelo priden delavec. Garal je po dvanajst ur na dan, da bi dobro poskrbel za svojo družino. Nekega dne pa se je žena z otrokoma kar odselila. Že prej mu je očitala, da ga ni nič doma, da nimajo ona in otroci nič od njega. Toda on je mislil, da so pač to normalne težave in je še bolj delal, da bi njegova družina imela kaj od njega. Ni razumel, da ta ne potrebuje toliko njegovega dela, kot potrebuje njega. Ko je bilo že prepozno, je ugotovil, da žena in njegova otroka kar dobro shajajo tudi brez njegovega dela. Vsi pa so pogrešali medsebojne bližine in podpore.

Lahko smo tako zatopljeni v delo, da pozabimo, zakaj delamo. Lahko tudi tako zavzeto živimo, da pozabimo, zakaj živimo. Lahko tako hlepimo po stvareh, ki jih je mogoče kupiti, da pozabimo in zanemarimo tiste, ki so tako dragocene, da jih z denarjem ne moremo kupiti.

Pred petdesetimi leti in več, ko je bilo še pomanjkanje hrane, je bilo normalno, da so se morali domači potruditi, da so lahko gostu postregli. Danes se moramo bolj potruditi, da si zanj vzamemo čas, da ga poslušamo in poskušamo razumeti.

Isto velja v odnosu do Boga, tudi za ta odnos se je potrebno potruditi na dva načina. Z akcijo, tako kot Marta, da Jezusu postrežemo, ko postrežemo ljudem, ki so potrebni naše pomoči in tolažbe, pa tudi tako, da ga znamo v molitvi ne samo prositi, ampak še bolj poslušati.

Naše življenje potrebuje akcije – delovanja in kontemplacije − vsakodnevne umiritve v božjem naročju. Noben način ne sme manjkati. Naš notranji klic pa, glede na okoliščine in nas same, odloča, čemu bomo dali prednost. Poudarek in vztrajanje samo v enem je lahko beg od srečanja v delomanijo ali beg od dolžnosti v lenobo.

Smo v času dopustov. Občasno potrebujemo tudi daljša obdobja, da se lahko očistimo skrbi in razbistrimo življenje. Gotovo ste že kdaj zaplavali v tolmun ali morje, kjer je bila kristalno čista voda. Ko pa ste nekaj časa čofotali po vodi, je ta postala motna, da ni bilo skoznjo ničesar več videti. Zaradi pretiranega čofotanja v reki tega življenja postane tudi naše življenje motno in ne vemo več, kje je kaj. Zato potrebujemo umiritve v tišini in molitvi. Tudi maša, molitev ali poletni dopust so priložnost zato, da sedemo k nogam našega Stvarnika, ga poslušamo ter razbistrimo svoje bivanje. Amen.

15. navadna nedelja

5 Mz 30,10−14; Kol 1,15−20; Lk 10,25−37

 

Usmiljeni Samarijan

10,25 Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

26 On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?«

27 Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

28 »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.«

29 Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?«

30 Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli.

31 Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo.

32 Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo.

33 Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. 34 Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.

35 Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹

36 Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

37 Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

 

Kdo je moj bližnji?

 

Objokano dekle je stalo na križišču in čakalo na zeleno luč. Na nasprotni strani je bila žena, ki je tudi čakala, da bi prečkala cesto. Dekle je jokalo in žena tega ni mogla spregledati. V resnici je bila dekletova bolečina tako velika, da ni mogla skrivati ne solza ne hlipanja. Za trenutek sta se spogledali, in to je bilo dovolj, da je žena opazila, kako iz dekletovih oči vpije klic na pomoč. Potem se je odprla zelena luč in obe sta prečkali križišče. Žena je videla, da je dekle precej lepo in da tudi precej trpi. Še bolj jo je spreletelo, ko je ugotovila, da bi bila to lahko po letih njena hči. Njen materinski čut jo je naravnost silil, da bi dekle objela in potolažila, ko sta se srečali. 

Toda dekle je šlo mimo in ona ni storila ničesar, niti pozdravila je ni. Ure in dneve so jo preganjale dekletove oči, polne solza in bolečine. Nič ni storila, ko bi morala. Čutila je, da je bila poklicana na pomoč, pa ni naredila ničesar. Znova in znova si je ponavljala: »Zakaj se nisem obrnila k njej, stopila z njo v korak in je nagovorila: ›Ali ti lahko kaj pomagam?‹ Lahko bi me zavrnila in mi rekla: ›Kaj se vtikaš?‹ Pa kaj. Lahko bi izgubila samo nekaj sekund in tudi če bi me zavrnila bi vedela, da nekomu ni vseeno. Toda namesto tega sem šla mimo nje, kot da je ni,« je pojasnjevala duhovniku, h kateremu je prišla po tolažbo in odpuščanje. Sedaj je tolažbo, ker je ni delila, potrebovala sama.  

Ta zgodba iz današnjega časa čudovito osvetljuje zgodbo, ki jo je povedal Jezus v današnjem evangeliju. Judovski učitelji postave so bili izvedenci v Mojzesovi postavi, bolj pravniki kot učitelji. Eden izmed njih je nastavil Jezusu teološko past z vprašanjem, kaj naj dela, da bo prišel v nebesa.

Jezus mu je odgovoril z drugim vprašanjem: »Kaj pravi o tem postava?«

»Zapoveduje ljubezen do Boga in bližnjega,« mu je brž odgovoril učitelj.

Jezus je njegov odgovor potrdil, s tem pa nehote spravil učitelja v zadrego,

češ kaj sprašuješ, če sam poznaš odgovor?

Učitelj je pojasnil, da njegovo vprašanje le ni bilo tako nesmiselno, saj so se

o tem, kdo je človekov bližnji, odgovori judovskih učiteljev postave razhajali;

večina je imela za bližnje le rojake, z drugimi pa Judje niso smeli imeti nobenega opravka.

Vprašanje, kdo je človekov bližnji, je Jezus pojasnil z zgodbo o usmiljenem

Samarijanu, ki se najbrž ni nikdar dejansko zgodila, čeprav je Jezus vanjo

vpletel podatke iz tedanjega resničnega življenja.

Na poti iz Jeruzalema v Jeriho so roparji napadli neznanega Juda, ga okradli,

slekli, pretepli in na pol mrtvega pustili v cestnem jarku. Pot iz Jeruzalema v

Jeriho je dolga 27 km in se na tem odseku spusti za več kot tisoč metrov. Vodi

prek kamnite Judejske puščave, kjer v tistem času ni manjkalo roparjev.

Mimo sta prišla judovski rabin (učitelj) in levit (pevec), ki sta se vračala v Jeriho.

Jeriha je bila duhovniško in levitsko mesto. Ko so duhovniki in leviti končali

enotedensko službo v jeruzalemskem templju, so se vrnili domov v Jeriho.

Ta dva »sveta« moža sta se ranjencu previdno ognila na drugo stran ceste in

mirne vesti odkorakala naprej. Mogoče se nista hotela omadeževati z mrtvecem. Rečeno je bilo, da je bil napol mrtev.

Najslabša bi bila tista varianta, ki jo je pri verouku izustila neka deklica. Na duhovnikovo vprašanje: »Zakaj mu duhovnika nista pomagala?« je odgovorila:

»Ker sta videla, da je že oropan.«

V tem odgovoru, ki se nam zdi mogoče smešen, je tudi mnogo naših razlogov, zakaj kdaj ne pomagamo. Kaj pa bom imel od tega, si rečemo. Na ulici, ko nekoga pred množico oropajo, nihče ne posreduje. Lahko jo še skupim, ali to ni moja stvar, si mislimo. Ranjencu v prometni nesreči se bojimo pomagati, ker bomo zato lahko imeli težave. Lahko pa se bomo tudi dobro počutili, da smo nekomu pomagali in mu morda celo rešili življenje.

Potem se je približal Samarijan na osliču. Ko je opazil ranjenca, je razjahal in se

kljub temu da je bil tisti v jarku Jud, torej njegov narodni in verski sovražnik, lotil

prve pomoči. V skladu s tedanjo preprosto medicino mu je z oljem polajšal

bolečine, z vinom razkužil rane, jih obvezal, moža posadil na osliča in ga odpeljal

do gostišča, to je vzhodnjaškega kana, z zidom ograjenega, nepokritega

prostora, kjer so našli zavetje ljudje in živali. Plačal je dva denarja, dve delavčevi

dnevni plači, in obljubil, da bo nazaj grede povrnil še ostale stroške.

Ranjencu njegova rojaka, ki sta bila še posebej zavezana Bogu in s tem

ljubezni do ljudi, nista pomagala, pomagal pa mu je sovražni tujec, ki je bil pripravljen misliti na bližnjega. Pomoč ga je stala čas in denar. Jezus je vedel, kaj je hotel povedati, ko je napravil Samarijana za junaka zgodbe. Judom je hotel povedati, da ljubezen ne pozna meja. Če delaš dobro samo svojim, tvoja ljubezen še vedno ostaja pri tebi. Ljubezen doseže vsakogar, ki je v potrebi, in prav tistega, ki je v potrebi. Ne gre mimo, ampak se ustavi in se angažira − vključi, obveže, si vzame čas, ne glede, kdo je v potrebi. Žena je rekla: »Le nekaj sekund bi izgubila, toda bilo bi zadosti, da bi dekle vedelo, da nekomu ni vseeno in da ni samo.« In najpogosteje človek v stiski ne potrebuje veliko naše energije ne našega časa ne našega denarja, ampak morda znamenje, da nam ni vseeno, da ni sam.     

»In če nas bo zavrnil?« Žena v zgodbi je rekla: »Pa kaj. Bila bi ji bližnja.«

V začetku je učitelj postave Jezusa vprašal: »Kdo je človekov bližnji?« Na koncu

je Jezus učitelja vprašal: »Kdo je bil ranjencu bližnji?« Ženo v zgodbi je vprašal kar takoj, ko je šla mimo. Zakaj ni bila bližnja. In na koncu ob sodbi bo tudi nas vprašal, ali smo bili bližnjemu bližnji.

Vprašanje ni toliko: »Kdo je moj bližnji?« Ampak: »Komu sem jaz bližnji? Komu sem se že približal, da bi ga razumel, da bi mu bil prijatelj, da bi ga ljubil?« Amen.

 

14. navadna nedelja

Iz 66,10−14; Gal 6,14−18; Lk 10,1−12

 

Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev

10,1 Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti.

2 Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.

3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.

4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte!

5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹

6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam.

7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo.

8 V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo.

9 Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹

10 V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite:

11 ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹

12 Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

 

Gorje nespokorjenim mestom

13 »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu.

14 Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi laže kakor vama.

15 In ti, Kafarnáum!

Se boš mar do neba povzdignil?

Do podzemlja se boš pogreznil.

16 Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.«

 

Dvainsedemdeseteri se vrnejo

17 Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.«

18 In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba.

19 Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.

20 Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

 

 

Reke jeruzalemske

 

»Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite,

uživajte z njo veselje, vsi, ki žalujete nad njo« (Iz 66,10), smo slišali v prvem berilu. Kristjani se veselimo našega krščanstva. Božja volja je, da se ga veselimo. Jeruzalema ne ljubijo samo Judje in muslimani, ampak ga še bolj ljubimo mi kristjani, ker je tam deloval in umrl Jezus Kristus. Prav z Jezusom se je ta napoved veselja nad Jeruzalemom uresničila. Z vstajenjem Jezusa Kristusa je postal Jeruzalem središče vsega sveta.

Jeruzalem pomeni mesto miru, vendar danes, žal, ne zasluži svojega imena. Jeruzalem je stara razvalina, razkosana med mnoge narode in vere, stalno v prepiru, vojni in nenehnem strahu pred terorističnimi napadi. Iz tega Jeruzalema ne prihaja mir kakor reka, ravno nasprotno, iz njega prihaja vojna kakor reka.

Od njega se ne more nihče nasesati in nasiti, ampak on sam sesa in izžema judovsko, palestinsko in še mnoge druge skupnosti doma in po svetu.

Samo Jezusovo vstajenje je lahko izpolnitev te prerokbe in je izvor milosti za vse narode in vsa ljudstva. To je vzrok za naše veselje. Berilo nam torej kliče veselite se, radujte se, odrešeni ste. Kristus je vstal in iz njegove prebodene strani tečejo reke milosti, miru in veselja za vse narode. Zato so nekateri umetniki naslikali kako iz Jezusove prebodene strani na križu izvirajo sedmeri studenci − sedmeri zakramenti. 

Noben, ne samo Peter, se ne more hvaliti z drugimi stvarmi kot z Jezusom Kristusom, edino to je pomembno. Ni važno kdo si, ali si obrezan ali ne, ali si reven ali bogat, ampak ali si nova stvar v Kristusu. Samo to bo ob koncu našega življenja, na sodni dan, resnično pomembno. Vse drugo je neumnost. Bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo, je Bog rekel: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). Novi človek živi iz Kristusa in njegove milosti, zato se hvali, če lahko kaj potrpi za Kristusa, če nosi svoj križ v korist bratov in rast Cerkve. Pozemeljski ali stari človek pa skrbi sam zase in se zapleta v mrežo svojih slabosti in strasti, sebičnosti in greha.

Jezusova milost je bila zaslužena za vse ljudi, vendar je ne prejmemo vsi v enaki meri. Glede na službo, delo ali poslanstvo prejemamo tudi milost.  »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Kljub temu nas Jezus kliče v službo, ker bi rad prišel k vsem ljudem sveta. »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37−38).

Delavci, ki oznanjajo Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, so ta reka milosti, ki prihaja iz Jeruzalema na vse narode. Delavec se lahko zanaša samo na svojega učitelja. Na nobeno materialno moč, palico, obuvalo, denarnico se ne more zanašati. V svetu je nemočen kot jagnje pred volkovi. Tudi Kristus je bil kot jagnje, ki ga peljejo v zakol. Jagnje poslati pred volka je isto kot ga poslati v zakol. Učenci bodo tako kot Kristus zmagali s svojo odpovedjo temu svetu: s skromnostjo, s ponižnostjo, z ljubeznijo do sovražnikov, z darovanjem. Tako raste božje kraljestvo, ne s sposobnostjo oznanjevalca, da s silo in močjo premaga druge, ampak da jim služi. Ne najprej v zemeljskih vladavinah in mestih, ampak najprej v srcih ljudi.

Vendar se ni treba ničesar bati, ker je Kristus z nami. Z nami so tudi molitve vseh tistih, ki prosijo gospodarja žetve za delavce. Jezus na koncu pravi, da je videl pasti satana z neba kakor blisk. Ta neznatna čreda ovčic ima čudežno celo nadnaravno kozmično moč.

Jezus je poslal točno dvainsedemdeset učencev oznanjevat, ker so Judje mislili, da je točno toliko narodov na Zemlji. K vsakemu torej hoče Jezus poslati svoje oznanjevalce. Tudi oznanjevanje ni samo naloga apostolov, ampak nas vseh. Oznanjevalce naj spremlja molitev. Zanje je takrat prosil Jezus. Danes je to naloga vse Cerkve, saj Cerkev pošilja svoje poslance v Kristusovem imenu. Molitev in oznanjevanje sta povzročila, da je padel satan z neba kakor blisk.

Po molitvi daje Jezus svojim poslancem moč in oblast. Po njih uči, spreobrača in ozdravlja. Zato za apostole ni niti toliko pomembno ali jih sprejmejo ali ne, saj s tem ne sprejmejo ali zavržejo njih, ampak  tistega, ki jih je poslal. Bolj naj se veselijo tega, da izpolnjujejo božjo voljo in da so njihova imena zapisana v knjigi življenja. Amen.   

13. navadna nedelja

 

 

1 Kor 19,16−21; Gal 5,1.13−18; Lk 9,51−62

 

Samarijska vas noče sprejeti Jezusa

9,51 Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem.

52 Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj;

53 vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem.

54 Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?«

55 Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

56 Nato so odpotovali v drugo vas.

 

Rad bi hodil za Jezusom

57 Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.«

58 Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.«

59 Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.«

60 Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«

61 Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.«

62 Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

 

Slovo od doma

 

Nekega kardinala so vprašali: »Zakaj se katoliška Cerkev toliko trudi, da bi pomagala ljudem, ki niso katoličani?« In odgovoril jim je: »Naša skrb ni toliko za ljudi, ki niso katoličani, ampak skrbi nas za nas, ki smo.«  Hotel je povedati, da smo kot katoličani dolžni delati dobro vsem ljudem, ker nam to nalagata vera in poklic kristjana.

Jezus je rekel apostolom, ki so hoteli nekomu preprečiti izganjanje hudih duhov v njegovem imenu: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Potem je poslal učence skozi Samarijo, da mu pripravijo pot. Čeprav je bilo verjetno, da jih Samarijani ne bodo sprejeli, ker so bili v sporu z Judi, je to storil, da bi jim ponudil roko sprave. Učenci pa so iz tega dejanja hoteli narediti masaker.

Jezusom sledi svoji poklicanosti, ne glede na sprejetje ali odklon. V Jeruzalem gre trdno odločen, čeprav ve, da ga tam čaka trpljenje in smrt.

Sami dostikrat kolebamo, ko je treba stopiti v službo dobrega ali kaj žrtvovati. Takrat naj nam pomaga Jezus s svojo odločenostjo.

Tisti, ki nimajo vere, ki imajo šibko vero ali so jo opustili, nas, ki verujemo, napadajo ali izzivajo s svojimi pomisleki in dvomi. Od nas želijo dokaze in mi bi jim jih radi dali, toda vera se ne da dokazati. Če bi jo lahko dokazali to ne bi bila več vera. Vera zahteva korak prek razuma in je tudi dar milosti, ki ga ne dobijo vsi. Tako smo v neprijetnem položaju mi kristjani in tisti, ki živijo z nami. Neredko se spuščamo v razne polemike prek sredstev javnega obveščanja. Vsak ima v skladu s svojim nazorom o življenju tudi svoje mnenje. Ne smemo biti vsiljivi, zajedljivi in nesramni, četudi bi bili taki naši sogovorniki. Podajmo krotko in spoštljivo razloge svojega upanja, kolikor jih pač lahko. Ali pa samo povejmo: Jaz sem katoličan in v to verujem. Ne zahtevam, da tudi ti veruješ, ampak te samo prosim, da spoštuješ mojo vero in moje prepričanje. Tako ravnali imamo pravico in dolžnost.

Neprestano smo vero in poklicanost dolžni utrjevati v nas samih, v svojih otrocih, če jih imamo ali so nam zaupani v vzgojo in v družbi, v kateri živimo. Na zunaj lahko doživljamo sprejetost ali zavrženost. Na znotraj lahko načrtujemo počitnice ali se borimo s smrtonosno boleznijo. V vseh okoliščinah smo dolžni živeti krščanski poklic. Pot z Jezusom morda vodi v zavrženost od domačih, prekinitev s kulturo in z običaji ali celo na Kalvarijo, vendar pozneje tudi v poveličanje. Brez preizkušej ne moremo biti Bogu všeč. »Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus« (1Pet 1,6−7). Celo zlato se v ognju preizkuša, zato da dobi sijaj, koliko bolj velja to za vero.

Elizej je bil bogat človek. Imel je dvanajst parov volov, vendar je bil tudi sam kot njegovih štiriindvajset volov vprežen v delo; bil je tako rekoč petindvajseti vol. Ko je zaslišal klic po vzvišenejšem poklicu, je bil sposoben zaklati dva vola, ju razdeliti med ljudi, druge pa prepustiti delavcem in iti za Elijem.

Nekatere osebe ali narodi se radi enačijo z živalmi. ZDA z orlom, Anglija z levom, Rusija z medvedom, Kitajska z zmajem, Rimljani so se enačili z volkuljo, Amonce, katerih član je bil tudi Herod, so imenovali lisice. Jezus se na Herodovo grožnjo s smrtjo odzove z naslednjimi besedami: »Pojdite in recite temu lisjaku: Glejte, izganjam demone in ozdravljam še danes in jutri in tretji dan bom dosegel cilj« (Lk 13,32). Zato je rekel: »Jezus mu je dejal: ›Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil‹« (Mt 8,20). Hotel je reči, da imajo vladarji in prebivalci tega sveta svoje domove in posest in zato tudi oblast, Božji Sin pa nima ničesar. Če se pridružiš Jezusu, boš moral zapustiti ta svet in živeti v opoziciji z njim.

V drugem odgovoru je Jezus prekinil tudi z »takratno dobro tradicijo«, da so otroci morali skrbeti za svoje ostarele in bolne starše. Povabljeni je Jezusu odgovoril z »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta«. S tem je mislil: pa ja ne zahtevaš, da bom kar pustil svojega ostarelega očeta samega. In Jezus mu je odvrnil: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«(Lk 9,60). Kot bi hotel reči. Tvoja živa in prava izbira je božje kraljestvo, vse drugo, tudi dobri in humani običaji, so v primeru z njim mrtvi.

Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih« (Lk 9,61). Posloviti se od domačih bi bilo isto kot vprašati starše za blagoslov pri odhodu na nevarno pot s potujočim učiteljem in starši naj bi mu odgovorili: »Da, lahko greš, imaš mojo podporo in moj blagoslov.« Ali mu ne bi namesto tega rekli: »Fant, ali se ti je zmešalo? Kaj misliš, da smo te zato rodili in vzgajali, da nas boš sedaj zapustil in si uničil življenje s tem popotnim učiteljem, ki ga politične in verske oblasti iščejo, da bi ga umorile?«

Nekaj podobnega se dogaja tudi danes, ko se mladi odločajo za duhovniški poklic. Anketa med vernimi starši je pokazala, da ta poklic še vedno cenijo, ne bi pa hoteli, da bi njihov otrok postal duhovnik. Kako težko je potem poklicanemu izbrati med Bogom in tako imenovanimi »vernimi starši«. Pozam primer, ko je oče vsak dan zmolil desetko za nove duhovne poklice; ko se je njegov otrok odločil postati duhovnik, pa je postal žalosten. Nekateri starši z otrokom, ki se je odločil postati duhovnik, niso več govorili, drugemu je oče prepovedal vstop v hišo, tretjega pa je pretepel njegov brat.

V neki deželi je Cerkev doživljala preganjanje. Katoličani vasi so se zbirali pri evharistični daritvi po hišah. Nenadoma so se vrata hiše, v kateri so bili pri maši, na silo odprla. V sobo je stopil vojak z naperjeno brzostrelko in zakričal: »Če v resnici ne verjamete v svojega Boga, se pri priči poberite ven, da boste lahko rešili svoje življenje.« Številni ljudje so se začeli izgubljati skozi vrata na prostost. Vojak je zaloputnil vrata za njimi in tiho dejal: »Jaz tudi verujem v Jezusa. Mislim, da bomo bolje shajali brez njih.«

V katero skupino bi se uvrstili mi? Ali bi šli ven ali bi ostali notri? Ali bi Cerkev bolje shajala z nami ali brez nas? Ali gledamo nazaj ali naprej? Amen.

 

12. navadna nedelja

Zah 12,10−11; 13,1; Gal 3,26−29; Lk 9,18−24

 

Peter izpove vero

9,18 Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?«

19 Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.«

20 Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.«

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

21 Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali.

22 Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.«

23 Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.

24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.

 

»Kdo sem ?«

 

V prvem filmu o supermanu je to vlogo igral Christopher Reeve. Po uspešni predstavitvi so se intervjuji kar vrstili. Pogosto vprašanje je bilo: »Kdo je za vas superman − junak?« Zanj je bil junak tisti, ki izvaja drzna dejanja, ne glede na posledice. Vojak, ki reši ranjenega tovariša in pri tem izpostavi veliki nevarnosti svoje življenje. Zapornik, ki poskuša pobegniti, čeprav ve, da ga čaka smrt, če ga ujamejo. Heroj se ne boji smrti in ne trpljenja. Heroj se igra z življenjem in vedno zmaga.« Toda lahko je biti heroj v filmu, teže v življenju.

Maja leta 1995 je Christopher Reeve padel s konja in si zlomil vrat. Ostal je paraliziran od vratu navzdol. Sedaj razmišlja o junaku nekoliko drugače, bolj vsakdanje. Zanj je junak tisti, ki vztraja v življenju kljub nepremagljivim oviram, tisti, ki ljubi življenje in ohranja pozitivnost kljub nasprotovanjem.

Vsak človek si mora za časa svojega življenja odgovarjati na vprašanja, kot so: Kdo sem, kakšna je moja resnična podoba in kakšna vloga mi je namenjena v tem svetu? Kakšen smisel ima moje življenje? Ali je s smrtjo vsega konec? Kdo je zame Bog? Zakaj naj bom zvest sozakoncu? … Jezus ni postavil apostolom vprašanja: »Za koga me imajo, imate?« zato, da bi se seznanil z javnim mnenjem, ampak zato, da bi apostolom pomagal, da si oni odgovorijo na vprašanje, kdo je zanje Jezus. Kdor si ne odgovori na bistvena življenjska vprašanja, ne more nikoli odrasti.

V odnosu do Boga človek spoznava svojo pravo podobo. Moški prepoznava svojo moškost v odnosu do žene in svoje očetovstvo v odnosu do otrok. Ravno tako žena prepoznava svojo ženskost ob moškem in svojo materinskost ob otrocih. Človek pa prepoznava svojo človečnost ob Bogu oziroma v odnosu do Boga.

Če sami ne vemo, zakaj smo tu, kaj je smisel našega življenja in kakšna je naša pot, potem nas lahko drugi ali tudi naša nagnjenja vozijo sem ter tja, kamor hočejo.

Če si poskušamo na ta vprašanja odgovoriti sami ali s pomočjo odgovorov, ki jih daje ta svet, bomo zunaj vere. Odgovori bodo kvečjemu izraz religije, ne pa vere. Religija je namreč človekov poskus, da se spopade s skrivnostjo življenja. Vera pa je sprejetje božjega odgovora, ki nam je bil predložen z razodetjem in potrjen s Svetim Duhom, ki deluje v nas. Jezus je svoje učence v vasi Cezareje Filipove praševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (Mr 8,27). Apostoli so bili z Jezusom, ki je višek razodetja, seznanjeni, toda odgovor je bil Peter sposoben dati v moči Svetega Duha.

Naše spoznanje Boga je vedno okrnjeno. Težiti pa moramo, da bi v veri in v moči Svetega Duha sprejemali njegovo vedno bolj pristno podobo.

Za Boga laže rečemo, kakšen ni, kot pa, kakšen je.

Bog ni samo Stvarnik našega sveta, ampak ta svet in nas same še vedno vodi in vzdržuje, da ne omahnemo. Spremlja nas in ve za vsako našo malenkost, tudi za število las na naši glavi. Bog ni predvsem sodnik in maščevalec, ki bi se ga morali bati, ampak ljubeči Oče, ki ga ljubimo. »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).

Bog ne more biti samo naš služabnik, ki vedno brž ustreže vsaki naši izrečeni molitvi. Tudi ni prav, da je le zadnja rezerva v smrtni sili, na katero se spomnimo šele, ko vse drugo odpove in nam ne more več nihče pomagati.

Bog ne potrebuje naših navodil in prošenj, da bo pravilno ukrepal, »saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite« (Mt 5,8), ampak mi potrebujemo njegova. Molitev ni vsiljevanje Bogu naše volje, ampak sprejemanje njegove. »Zgodi se tvoja volja« (Mt 5,10).

Naša vera tudi ni sveženj navad ali proizvod tradicije, ampak je pristen, živ odnos z Bogom. Ne ustvarja tradicija vere, ampak ustvarja vera tradicijo. V pristni veri smo sposobni zaupati tudi, če ne razumemo. Ne moremo sprejemati samo tistega, kar nam je razumljivo in logično ali »kar zmoremo izpolnjevati«. Vera je upanje proti upanju. V razvidnosti in logičnosti nam vera ni potrebna.

Naša vera ni fanatizem. Dvom ima legitimno pravico. Pomaga nam vero poglabljati. Ne zatiskamo si oči ne pred razumom ne pred pomisleki drugače mislečih. Svoje vere jim ne vsiljujemo. Vemo, da je vera dar in milost. K veri nas Bog pokliče po imenu. K verovanju in jasnejšemu spoznavanju Boga in smisla našega življenja nas Bog kliče po različnih poteh, skoraj vedno tudi s trpljenjem. »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38).

Nekateri zgrešijo svojo poklicanost zato, ker se bojijo trpljenja. Hočejo iti skozi življenje po najlažji poti. Peter je ob Jezusovi napovedi trpljenja rekel: »Ne, ne sme se ti to zgoditi.« Isto je takrat mislil tudi zase: »Ne, ne smem trpeti,« pozneje pa je spoznal svojo zmoto in za Jezusa dal svoje življenje.

Nekateri so lačni potrditev. Lahko so odraščali z občutkom, da so zanemarjeni, podcenjevani in kritizirani. Zaradi take negativne izkušnje so morda začeli dvomiti o sebi, zato neprestano iščejo potrditve pri drugih. Nadvse pomembno se jim zdi vprašanje, kaj drugi mislijo o njih, kajti biti hočejo prav taki kot drugi, hočejo živeti in se obnašati in misliti tako, kot to počnejo drugi, namesto da bi v sebi odkrivali svojo podobo. Za samostojno življenje imajo premalo poguma.

Tudi apostoli so se v začetku izmikali v odgovore drugih, toda Jezus jih je naravnost vprašal: »Kaj pa vi pravite?« Kakšno je vaše, tvoje mnenje? Dokončen odgovor je nemogoče dati v začetku življenja, to je naloga celega življenja. Pri iskanju svoje podobe in smisla življenja nam pomaga tudi trpljenje. Ko želimo živeti v poštenosti in resnici, nam bo vse pomagalo k rasti. Junak je tisti, ki kljub tpljenju, ostaja zvest svoji notranji poklicanosti. Če bomo sledili božjemu glasu, ki je v nas, nam bo vseeno, kaj pravijo ljudje. Naše življenje ne bo slonelo na javnem mnenju, ampak bo imelo svoj lastni temelj. Energijo in samozavest, da lahko sledimo svoji poklicanosti kristjani, prejemamo v premišljevanju in molitvi, zlasti pa pri sveti maši. Amen.

 

Sveto Rešnje Telo Ivan Sajovic

Ko pride na obisk v kako glavno mesto tega sveta visok državnik, tedaj se lahko celo zgodi, da na novo asfaltirajo cesto, po kateri se bo peljal, večkrat celo zavarijo pokrove kanalizacije.  In tudi sicer se dogaja tukaj marsikaj: obvezna rdeča preproga, častna četa vojakov, igranje državnih himen in vsepovsod policijske zapore. Državniški obisk, to še zdaleč ni tako enostavno, kot če se kdaj mimogrede pri nas oglasi sosed na kozarec piva. Tu se odvija vsa stvar mnogo manj komplicirano: ta namreč enostavno pozvoni na vrata, in že stoji sredi kuhinje, že je tu, že klepetamo o tem ali onem. Poznamo se, domači smo. Obisk ni enak obisku.

Ali če pričakujejo na kakem letališču kako "zvezdo" ali "zvezdico" iz zabavnega sveta, tedaj je to vedno povezano z velikim medijskim dogajanjem: skozi kateri izhod bo prišel zvezdnik? Ali se bo dalo z njim spregovoriti kako besedo? Ali bo prominenten gost šel naravnost do svojega taksija, zavarovan s svojo telesno stražo? Obisk pač ni enak obisku.

Prav zaradi tega praznujemo današnji dan: Sveto Rešnje telo in kri, praznik božje bližine. Prav zato, ker se način, kako nas Bog srečuje, tako blagodejno razlikuje od načina, kako mnoge prominentne osebe vzpostavljajo odnos do svojih ljudi. Mogočneži na tej zemlji rabijo svoj oder in šov. Jezus potrebuje kruh in vino, čisto enostavni znamenji vsakdanjega življenja. Nobene rdeče preproge, nobene častne čete, nobene slovesne himne, nobenih zapor, da bi druge obdržali na distanci – prav nič od tega. Jezus potrebuje samo kruh in vino ter ljudi, ki z njim sedejo za mizo in z njim obedujejo – več ne potrebuje. In pri tem obedu vzame v roke kruh in kelih z vinom ter reče: To sem jaz, jaz pri vas, jaz v vaši sredi! Delajte to v moj spomin! Tako enostavno je to: v čisto vsakdanjih stvareh kot je kos kruha in požirek vina nas srečuje Bog, in mi srečujemo njega. V tako vsakdanjem dogajanju kot je obedovanje nam je Bog blizu in mi njemu. Tako preprost, nekomliciran je Bog! Praznik Rešnjega telesa in krvi: praznik nekomplicirane božje bližine v mnogokrat tako zakompliciranem svetu.

        Ali lahko to razumemo: Stvarnik sveta, Gospodar življenja in smrti, časa in večnosti, ta Bog je tako preprosto, tako enostavno v naši sredi! Kruh in vino – nič več? Ali je to logično? Ali lahko to dojamemo s svojim razumom? Komajda! »Skrivnost vere«, tako priznavamo pri obhajanju maše po povzdigovanju. To je res. Tu gre za vero – za nič več, pa tudi za nič manj. In gre za to, da pokleknemo pred tem Bogom in ga počastimo, pred Bogom, čigar ljubezni do mene ne morem pojasniti, ampak samo z začudenjem slutiti in občudovati. Skrivnost vere…

        Praznik Rešnjega telesa in krvi: praznik nekomplicirane božje bližine v mnogokrat tako kompliciranem svetu. Imamo Boga, ki ne potrebuje nobene rdeče preproge, ampak ljudi, ki z njim delijo kruh in vino ter to, zaradi česar so ta znamenja: namreč življenje samo. Ko Jezus vzame kruh in vino ter reče: To sem jaz!, tedaj reče s tem: Jaz sem navzoč v vašem življenju, in sicer sredi življenja, ne kjerkoli na robu življenja! Sredi življenja: vsak dan, ob vsakem času, na vsakem kraju lahko z menoj govorite! Kdor hoče imeti Boga samo za nek dodatek ob nekaterih prazničnih priložnostih, tako rekoč kot nadomestek za rdečo preprogo, ta je narobe razumel Boga. Bog ne prihaja na obisk kot kak tuj državnik, ampak prej kot bližnji sosed; zanj je to samoumevno, da je pri nas. Zato danes tudi ne praznujemo bogoslužja odmaknjeni sami zase za debele cerkvene zidove, ampak zunaj na cestah in krajih, tam, kjer so pisarne in trgovine, zdravniške ordinacije in gostilne, tam, kjer prebivamo in delamo, tam, kjer služimo denar in ga tudi spet zapravljamo, tam, ker se od časa do časa sprehajamo in srečujemo znance. Kajti prav tam, kjer se odigrava življenje, prav tam hoče biti tudi Bog.

        Praznik svetega Rešnjega telesa in krvi: praznik nekomplicirane božje bližine v mnogokrat tako kompliciranem svetu. Da, pogosto je svet kompliciran, bolj ali manj. »To ni vse tako enostavno!« pravimo, ko začenjamo govoriti o vsakdanjih problemih, pa naj bodo samo bolečine v križu, ki nam spet povzročajo težave, ali pa otroci, ki komu delajo skrbi. In ker mnogi ljudje doživljajo življenje kot komplicirano in naporno, mislijo, da bi moralo biti z vero tudi tako, in tako postane še breme vere življenjsko breme.

        Ali slutimo, kako je prijetno imeti Boga, ki ne komplicira vsega tako, ampak enostavno vzame kruh in vino ter z nami obeduje in reče: Tukaj sem pri vas!? Boga, ki čisto samoumevno hoče nam pripadati, tako kot kruh in vino spadata v življenje? Boga, ki pozna naše nagibe in skrbi. »Ali je lahko ta mali kruhek,

življenje zame, zate človek?« sprašuje neka sodobna duhovna pesem, in dalje: »Lahko v nebesa človek pride, če nekaj kapljic tega vina spije?« Da, lahko je tako! Tako je, ker je Bog na tako enostaven način pri nas: v kruhu in vino. Skrivnost vere! Amen.

Binkošti

Apd 2,1−11; 1 Kor 12,3−7.12−13; Jn 20,19−23

 

Jezus se prikaže učencem

20,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!

23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

 

Prejmite Svetega Duha

 

Binkošti so razlog za veselje. Danes nima nihče pravice biti žalosten. Danes smo lahko veseli in optimistični. Nismo pravi kristjani, če danes ne znamo vzklikati, jokati in poskakovati od veselja. Kdo naj nam še verjame, da se nam je daroval sam Bog? Da v obhajilu prihaja v naše srce. Da ga imamo v naših rokah, v naših ustih in v našem srcu, če ne bomo polni navdušenja? Ali je mogoče, da nas ob toliki božji bližini ne zajame božja strast? Posebno danes, ko slavimo prihod Svetega Duha. Ničesar se nam ni treba bati. Bog Sveti Duh je z nami, da nas tolaži, da nas vodi in navdihuje. 

Duh daje različne službe in po različnih ljudeh skrbi za vse svoje ljudstvo, ne samo za svojo Cerkev. Nekateri so učitelji, kateheti, pevci, bralci, strežniki, krasilci ... Vsi delamo dobra dela. Nekateri se angažirajo v javnem življenju za resnico in pravico, za napredek znanosti, gospodarstva, kulture … Vsi delamo v istem duhu. Sveti Duh vse prešinja in vodi. On poganja ta svet.

Na televiziji smo videli reklamo za naftno družbo. Vse, kar je na tem svetu, se je s pomočjo energije začelo premikati in gibati po zraku: avto, ladja, vlak, letalo, hiša, cesta … Z energijo se vse spravi v pogon, v gibanje, v delovanje in v rast.

Energija pa je le pogonsko sredstvo. V ozadju vsega, kar omogoča tudi smotrno rast in porabo energije, je človek in njegova ljubezen. To je tisto gibalo, ki spreminja svet. Božja ljubezen, izlita po Svetem Duhu v naša srca. Duh daje nove ideje in pobude, nova odkritja, pripravljenost na darovanje in tveganje. Ves napredek bi bil brez Duha lahko obrnjen v slabo. Duh ne vodi in navdihuje samo nas kristjane, ampak vse človeštvo in vso zgodovino, pa naj ga ljudje poznajo ali ne.

Od samega začetka, ko je božji duh vel nad vodami, da se je iz vode začelo življenje. Skozi vso staro zavezo, ko je Bog vodil ljudi, da so ohranjali smer proti novemu, popolnemu stvarstvu. Najbolj se je pokazalo njegovo delo ob Jezusovem učlovečenju, ko je obsenčil Devico Marijo in na binkoštni dan, ko je prešinil prvo Cerkev, da je lahko zaživela svoje življenje in začela rasti. Od tedaj se kljub padcem in mnogim zablodam po zaslugi Svetega Duha Cerkev neprestano širi in ohranja zvestobo resnici.

V svoji nadutosti je Napoleon Bonaparte rekel nekemu kardinalu, da bo uničil Cerkev. Kardinal se je zasmejal in mu odgovoril: »To mi duhovniki poskušamo že tisoč osemsto let, pa nam še ni uspelo.« Privzdignil je svojo rdečo kapico, ki predstavlja božjega Duha. Pa ne, da bi počastil imperatorja, ampak da bi počastil Duha, in je odšel. Napoleon je ostal z dolgim nosom. Resničnost teh besed je še bolj spoznal v svojem izgnanstvu na otoku Svete Helene, ko si je pobijal komarje in v samoti čakal na srečanje z Jezusom. Njegovo kraljestvo je že dolgo uničeno, Cerkev pa še vedno živi in bo živela do konca sveta. 

V ta veliki organizem smo vključeni tudi mi in imamo svoje naloge. Morda smo brez veselja, brez ognja in prepričanja. Morda si mislimo, da nam ne bo nikoli uspelo, da smo sami, da ni nobenega odziva, da ni nobenega sadu našega dela. To je samo videz. Neuspeh, polom in vse slabo je bolj očitno kot počasna rast in zvesto delo v Gospodovem vinogradu. Imejmo vsaj zaupanje v Svetega Duha, kot ga je imel kardinal. Vedel je, da je sam skupaj s svojimi sodelavci nemočen in betežen, toda zaupal je Svetemu Duhu, zato se je lahko v brk posmejal nadutemu Napoleonu. Še mnogo hujše preizkušnje so za Cerkev prišle pod komunizmom, a iz vseh je izšla kot zmagovalka, ker jo vodi Sveti Duh. Pustimo se mu voditi tudi mi in mu odprimo vrata svojega srca. Amen.

7. velikonočna nedelja

Apd 7,55−60; Raz 22,12−14.16−17.20; Jn 17,20−26

 

17,20 Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame:

21 da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.

22 In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:

23 jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.

24 Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.

25 Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.

26 In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

 

 

Eno

 

Ključna beseda današnjega evangelija je beseda eno. V smislu edinosti in enovitosti, kot je tu uporabljena, se pojavlja skozi vse Sveto pismo. Bog je ob stvarjenju človeka rekel: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Že svet je ustvaril enoten in lep, da bi skupaj s človekom, ki je ustvarjen po božji podobi, deloval v harmoniji in sozvočju. Hudobni duh (diablos − delitelj) pa je v stvariteljski red vnesel razdor. Zato Adam in Eva po grehu bežita od Gospodovega obličja in se skrijeta ter začneta obtoževati drug drugega in posredno še Boga, saj je On dal Adamu tako ženo: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala sad drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12). Nazadnje morata iz raja. »In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet« (1 Mz 3,23). Ravno tako, po grehu, beži stran po svetu Kajn, ki pravi: »Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil« (1 Mz 3,14). Ko začne človek iz napuha graditi babilonski stolp, začne Bog sam deliti njegovo moč in pravi: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili« (1 Mz 11,6). Zato jim Bog zmeša jezike, da ne bi naredili še kakšne večje neumnosti. »In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto« (1 Mz 11,8). Bog sam jih je razdelil in razkropil, da je tako oslabil njihovo negativno početje. Jezikovna in kulturna različnost je tudi danes varovalka proti svetovni hegemoniji različnih diktatur.

Edinosti ni mogoče doseči na silo. Posiljena Jakobova hči Dina ne more združiti dveh rodbin, kljub poznejšemu dogovoru: »Potem vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali bomo pri vas ter postali eno ljudstvo« (1 Mz 34,16)

Kljub izpolnjenemu pogoju, »da so možje pripravljeni privoliti, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo le s pogojem, da se med nami vsak moški da obrezati, kakor so obrezani oni« (1 Mz 34,22). Ko so se obrezali in jih je tretji dan bolelo, sta Dinina brata pobila vse moške in vse drugo zaplenila.

Tudi poželenje ne more ustvariti edinosti. Kakor pravimo, da odeja pokrije vse razprtije. Jih samo začasno pokrije, ne pa odpravi.

Vzrok za delitev je greh, ki ga človek sam, čeprav je njegov trud in doprinos k rešitvi nujen, ne more odpraviti. Zato Bog po preroku Ezekijelu napoveduje: »Dal jim bom eno srce in novega duha bom položil v njihovo notranjost. Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce« (Ezk 11,19). Tudi razdeljene Izraelove rodove bo sam Bog povezal: »Tako jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, vzel bom Jožefov kos lesa, ki je v Efrájimovi roki, in Izraelove rodove, ki so njegovi zavezniki, in jih pridel njemu, Judovemu kosu, ter naredil iz njiju en les, tako da bosta eno v moji roki« (Ezk 37,19).

Jezus, zlasti v Janezovem evangeliju, večkrat govori o edinosti med njim in Očetom: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30) in med ljudmi, za katere je tudi umrl: »… ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52).

Apostol Pavel pravi o njem: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo« (Ef 2,14). S steno pregrade tj. steno, ki je pregrada, ali steno, ki je del ograde, Pavel najbrž misli na ločilni zid v jeruzalemskem templju, ki je pod smrtno kaznijo prepovedoval poganom prehod iz dvora poganov v sveto. Kristjan je s krstom vključen v edinstveno telo, v katerem so združeni Izraelci in poganski narodi. In to Telo, Cerkev, je jedro za zedinjenje vesoljstva, dovršitev Kristusove skrivnosti, »združenje vsega pod eno glavo«.

Pismo Efežanom zato slavi Cerkev − Kristusovo mistično telo − kot vesoljno resničnost, zemeljsko in nebeško obenem, kot dejansko uresničenje božjega načrta novega stvarjenja, v katero pisec usmerja pogled vernikov. Zato smo lahko: »Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica« (Ef 4,4). Eno telo in en Duh: eno mistično Kristusovo telo, Cerkev, in en Sveti Duh, ki to telo prešinja in poživlja.

Pismo Hebrejcem od začetka do konca primerja obljube in njihovo uresničenje, stare podobe in njihovo izpolnitev. Z ostrim pogledom spremlja božji načrt, ki iz dveh zavez dela eno, hkrati pa se dobro zaveda novosti in končnega pomena razodetja, ki ga je prinesel Kristus.

Kako pa je danes? Sodobna družba sicer navzven postaja vedno bolj enovita, na znotraj pa še nosi razklanost izvirnega greha, ki je brez Boga ne bo mogla zaceliti. »Tudi v naši dobi, piše CS (25−26), se iz različnih vzrokov vse bolj množe medsebojni odnosi in oblike medsebojne odvisnosti … Medsebojna odvisnost postaja iz dneva v dan tesnejša in se polagoma razprostira na ves svet.« Ta medsebojna globalna odvisnost pomeni, da je zgodovina človeštva ena sama. Vsi smo ena sama družina, pa čeprav lahko tudi sprta med seboj. Zato nas morajo še toliko bolj boleti razlike in krivice, ki se v tej skupnosti pojavljajo. Kristjani smo dolžni najprej sami med seboj živeti, ne samo zemeljsko − globalno edinost, v katero smo kar nekako potisnjeni, ampak tudi duhovno edinost, ki izhaja iz Očeta in Sina po Svetem Duhu in naj se po nas razliva na ves svet. Amen.

 

6. Velikonočna nedelja

Apd 15,1−2.22−29; Raz 21,10−14.22−23; Jn 14,23−29

 

14,23 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

24 Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.

25 To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas.

26 Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

27 Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.

28 Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene.

29 In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.

30 Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič,

31 vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

 

 

 Zdaj odhajam

 

Šestletna Marija je vsak dan opoldne, ko je prišla njena mama na opoldansko  malico, skakala od navdušenja. Mama jo je spotoma, ko je šla domov, pobrala pri sosedih, ki so jo varovali. Potem sta bili eno uro skupaj. Igrali sta se, zabavali in pogovarjali. Hude težave pa so se pojavile, ko je bilo treba iti na razen. Marija je postala histerična in je uprizarjala neprijetne scene. Hotela je imeti vedno ob sebi svojo mamo.

Nekega dne je njena mama prenehala prihajati domov na opoldansko srečanje. To je Marijo zelo užalostilo. Spraševala se je, zakaj je ni in ali jo mama sploh še ljubi.  

Čez leta je Marija ugotovila, da je njena mama še vedno hodila domov, toda ni se ustavila pri sosedih, da bi pobrala tudi njo. Z okna svoje hiše jo je opazovala med opoldanskim kosilom, kako se je igrala na sosedovem dvorišču. Mama je hrepenela po srečanju s svojo hčerko, toda zaradi Marijinega dobrega si tega ni privoščila. Vedela je, da se mora deklica naučiti samostojnosti.

V resnici se je Marija začela bolj samostojno razvijati v zdravo deklico in njena histerija je izginila. Ko je bila starejša, je spoznala, da ji je tudi mamina odsotnost koristila. Spoznala je, da ni mogla imeti mame ves dan ob sebi, saj nikoli ne bi mogla postati samostojna.

S podobnimi primeri histerije in solza se ob začetku šolskega leta srečujemo kateheti in učitelji zlasti v nižjih razredih, ko se otroci tako težko ločijo od svojih staršev in gredo v njim neznani in novi svet. In vendar je tudi vse to potrebno.

Nekaj podobnega se je zgodilo v današnjem evangeliju. Učenci so bili žalostni, ker se je Jezus poslavljal od njih. On pa jim pravi: Za vas je dobro, da odidem. Odhajam, da vam prostor pripravim, če ne bom odšel, tolažnik Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, ne bo prišel. Sveti Duh, ki vam ga bo poslal moj Oče, vas bo učil vsega in spolnil vsega, kar sem vam povedal.  

Jezus da apostolom jasno vedeti, da je čas in da je dobro, da jih za nekaj časa zapusti. Začeti morajo namreč novo obdobje duhovne rasti. Začeti morajo na novo in na svoje. Kar je bilo potrebno Mariji in Jezusovim učencem, je potrebno tudi nam. Pridejo trenutki v življenju, ko se nam  zazdi, da nas je Jezus zapustil. Zazdi se nam, da nas je zapustila sreča, da so nas zapustili naši bližnji, da so nas zapustili uspehi, da nas je zapustilo zdravje, in še bi lahko naštevali. Zdravja se znamo veseliti in ga znamo ceniti šele, ko ga izgubimo. Tudi duhovnik, na katerega smo bili navajeni in navezani, nas lahko zapusti. Tudi to nam lahko pomaga k večji duhovni samostojnosti in večji odgovornosti za rast božjega kraljestva med nami.

Vzemimo rast vere. So trenutki, ko doživimo, da nas Bog ne usliši, da nas niti ne posluša. Toda ali je res pristna tista vera, ki vedno nekaj hoče in zahteva. Ali je res pristna tista ljubezen, ki vedno gleda le nase? Mogoče smo res kdaj imeli vero, ki bi lahko gore premikala, sedaj pa občutimo nemoč in zapuščenost in naša vera ne bi mogla premakniti niti mlina na veter. Mogoče smo doživljali veliko srečo, ko smo sodelovali v cerkvi kot strežniki, pevci, bralci, mladinci, ali ko smo bili še prvoobhajanci. Sedaj pa je vse to minilo. Mogoče smo bili tudi v komunističnem sistemu bolj gotovi, kaj je prav in kaj ne in kaj naj počnemo, kot smo sedaj. Ali naj jočemo za izgubljenim otroštvom v naši rasti? Ali nas je res Bog zapustil ali pa se je le umaknil od nas, da bi postala naša vera bolj zrela? Resnica je, da nas Bog še vedno ljubi in da nam je še zdaj blizu, toda zaradi našega dobrega nas ne more objeti tako kot bi si želeli, drugače ne bomo nikoli odrasli. Čas je, da začnemo novo obdobje v naši duhovni rasti.

Čas je, da spoznamo, da lahko molimo in tudi moramo moliti, tudi če nimamo pri tem ne vem kakšnih duhovnih doživetji. Čas je da začnemo hoditi k maši tudi, če nas ne vleče več neko čustvo, neko doživetje, ali mama ali tata ali tradicija. Čas je, da spoznamo, da vera ni čustvo, ampak predanost. Vera je naša predaja Bogu. Čas je tudi, da spoznamo, da naša predanost Bogu ne more biti odvisna od zadovoljstva, ki ga pri tem doživljamo. Sodobni človek se namreč vedno sprašuje: »Kaj bom imel od tega?« Če boš kaj od tega imel, potem to ni prava vera. Verujemo, ker nas je Jezus povabil, verujemo, ker nas je Jezus tako učil in smo tudi mi v moči njegovega duha spoznali, da je tako prav. Verujemo, ker Jezus veruje v nas, kot je veroval na križu, ko je za nas daroval svoje življenje.

Zbiratelj metuljev je v parku opazil čuden in redek kokon metulja, kako se je spuščal z veje. Odtrgal ga je in nesel domov, da bi ulovil metulja, ko se bi izlegel. Čez nekaj dni se je začel kokon premikati. Metulj si je začel utirati pot na prostost. Toda nič se ni zgodilo prvi dan in ne drugi dan. Tretji dan je zbiratelj sklenil metulju pomagati. Ko ga je previdno spravil na dan, je bil žalostno začuden. Metulj še ni bil popolnoma razvit in je kmalu poginil. Ko je zbiratelj o tem povprašal prijatelja biologa, mu je ta povedal, da je narava uredila to tako, da se mora metulj sam boriti za prostost. Ko je metulj sam sposoben predreti kokon, je sposoben preživeti. Metulj se mora nekaj časa sam truditi, da se utrdi za življenje.

Podobno smo narejeni tudi mi. Tudi mi se moramo boriti za svojo zrelost: naj si bo fizično ali psihično kakor tudi duhovno. Bog je v naše življenje programiral tudi napor, ki nam pomaga odrasti, ki nam pomaga utrditi ne samo naše mišice, ampak tudi našo vero. Trpljenje in preizkušnje nam pomagajo utrditi našo ljubezen. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši, saj je vse to potrebno. Bog nas spremlja in nam stoji ob strani, tudi ko ga mi ne vidimo. Še na poseben način je ob nas v sveti evharistiji. Čeprav ga ne vidimo, ga bomo lahko prejeli v svoje srce; čeprav ga ne bomo čutili, bo v nas in z nami. Amen.  

 

 

5. velikonočna nedelja

Apd 14,21−27; Raz 21,1−5; Jn 13,31−35

 

Nova zapoved

13,31 Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.

32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj.

33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti.

34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!

35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Moč ljubezni

 

Sreča, veselje, zmaga in uspeh je v tem, da premagamo privlačnost zemlje, to je, da premagamo žalost, obup, nesmisel in smrt. Moč, da premagamo te posledice izvirnega greha, ima ljubezen, ki se hrani iz Kristusove velikonočne skrivnosti. Vsaka prava ljubezen se hrani od zgoraj, iz duha. Užitek pa se hrani iz telesa, zato ne rešuje problemov pred katere je postavljen človek v tem življenju, ampak jih ustvarja. Ko užitek použije ves duh ga čaka smrt. Iger s smrtjo vidimo dovolj na televiziji. Čeprav so večinoma izmišljene, rodijo resnične sadove. Spoznajmo danes resnično zgodbo, kjer je ljubezen rodila zmago nad žalostjo in nemočjo.

Leta 1986 je 21 let staremu fantu Petru v prometni nesreči razbilo glavo. Možgani so bili zelo poškodovani in fant je padel v globoko komo. Zdravniki so družini sporočili, da fant verjetno ne bo preživel, če pa že bo, bo ostal v stalni komi.

Za to strašno novico je izvedela tudi Linda, dekle, s katero se je Peter nameraval poročiti. V nadaljnjih dneh žalosti je preživela ves svoj prosti čas v bolnišnici ob Petru. Gladila mu je lase, ga božala po licih, masirala obrvi in se z njim pogovarjala, kot bi bila na zmenku. Kljub vsemu je Peter ostajal v komi in ni dajal nobenega znamenja življenja. Tri mesece in pol je Linda hodila k Petru dan za dnem, se z njim pogovarjala, ga spodbujala, čeprav je bil navidezno mrtev.

Nato je nekega dne opazila, da je premaknil prst na roki. Čez nekaj dni so se mu premaknile veke. To je bilo toliko, kot je potrebovala. Proti nasvetom zdravnikov je pustila službo in bila ob Petru skoraj noč in dan. Ure in ure je masirala njegove roke in noge, ki so začele kazati znake, da spadajo k telesu. Končno je uredila, da so ga odpustili k njej domov. Vse prihranke je vložila v hišni bazen. Upala je, da bodo sonce, gibanje in voda predramili Petrove mrtve ude.

Potem je prišel dan, ko je Peter lahko spregovoril prvo besedo, ki pa je bila bolj brundanje kot kaj drugega. A ona jo je razumela in kmalu so se čudni glasovi spremenili v jasno govorjenje. Končno je prišel dan, ko je Peter zaprosil Lindinega očeta za roko njegove hčerke. Oče mu je odgovoril: »Ko boš lahko hodil po cerkveni ladji do oltarja, bo Linda tvoja.«

Dve leti kasneje je Peter hodil po ladji do oltarja. Pomagal si je sicer z berglami, toda hodil je in Linda je bila za vselej njegova.         

Dogodek in zgodba čudežnega ozdravljenja je pritegnil medijsko pozornost. Dobivala sta veliko čestitk in podpore. Ljudje, ki so imeli svojce v komi so ju klicali, naj jim svetujeta, kaj naj storijo.

Danes Peter govori počasi, toda jasno; hodi tudi počasi, toda brez bergel. Z Lindo imata otroke.

Zgodba čudovito osvetli današnji evangelij. Ko Jezus pravi: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,34−35). Če danes kaj potrebujemo, je to odkritje ljubezni, o kateri je govoril Jezus. Zgodba o Lindi in Petru nam kaže, da ima taka ljubezen velikansko celo čudežno moč. Ima moč človeka pripeljati iz smrti v življenje. Ima moč navduševati in buditi novo upanje in ustvarjati nov svet. Ljubezen je prebivališče Boga med ljudmi, pravi drugo berilo. »›In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.‹ Tisti, ki je sedel na prestolu, pa  je rekel: ›Glej vse delam novo!‹« (Raz 21,3−5).

V Indiji je mladi hindujec rekel začudenemu misijonarju: »Če bi vi res ljubili svoje bližnje, kot vas uči vaš evangelij, bi lahko spreobrnili in ustvarili novo Indijo v petih letih.«

V osemdesetih letih so vrteli film z naslovom Potreba po ognju. Francoskemu producentu so se s tem filmom uresničile sanje, da naredi film, ki bi prikazal to največje odkritje v zgodovini človeštva. Zgodba se odvija pred 80 000 leti, ko je človeštvu grozilo izumrtje zaradi vse večjega mraza, ki je nastopil z ledeno dobo.

Danes človeštvu na planetu Zemlja grozi izumrtje zaradi vse večje hladnosti v naših medosebnih odnosih. Ali zaradi premajhne topline ljubezni. Ne gre za temeljno potrebo človeštva po ognju, ampak za še bolj temeljno in prvobitnejšo potrebo po ljubezni do življenja. Po ljubezni, ki jo je Jezus oznanjal in ki jo je Linda izkazovala Petru.

To nam daje misliti in nam postavlja vprašanje. Ali bo človeštvo in ali bo slovenski narod odkril to ljubezen ob začetku tretjega tisočletja, ali pa bo izumrl? Ali bodo lahko naredili čez 80 000 let tudi film o tem, kaj je rešilo slovenski narod pred izumrtjem, ali pa bo za to že prepozno.

Končajmo z besedami Teilharda de Chardina:

»Nekega dne, ko bo človek obvladoval veter in morje, plimo in oseko, privlačnost in letenje, bo zahrepenel po Bogu, inženirju ljubezni. In takrat bo spet v svoji zgodovini odkril ogenj.« Amen.

              (Prim. Illustrated Sunday Homilies, Mark Link, str. 39.)

 

4. velikonočna nedelja, nedelja dobrega pastirja

Apd 13,14.43−52; Raz 7,9.14−17; Jn 10,27−30

 

10,27 »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.

28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.

29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.

30 Jaz in Oče sva eno.«

 

Vsi smo poklicani

 

Sveti oče Janez Pavel II. je za molitveni dan za duhovne poklice izdal poslanico z naslovom Življenje kot poklic. Vsi ljudje smo že ob stvarjenju dobili posebne sposobnosti in posebne naloge. Vsakega Bog kliče v posebno službo. Vsako življenje je poklicanost in vsak je poklican k sodelovanju pri graditvi boljšega sveta. Tudi tiste, ki Boga ne poznajo, kliče po darovih, ki jim jih je dal, po življenju, v katero jih je postavil, po vzgoji, ki so je deležni, in po vesti, po kateri jim govori. Vse te danosti lahko na različne načine uresničijo v svojem življenju. Najbolj pa v poklicu za katerega so poklicani, za katerega so sposobni ali primerni, kjer bodo najbolj lahko uresničili svoje sposobnosti in naredili največ dobrega.

Druga vrsta služb je služenje v krščanskem občestvu, kjer mora vsak kristjan odkriti svojo osebno poklicanost in nanjo velikodušno odgovoriti. Kristjani smo dolžni graditi in delati tudi za rast Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo v tem svetu in bi morala biti sol in kvas za ta svet.

Na svetovni molitveni dan za duhovne poklice pa je naša pozornost posebej usmerjena na potrebe in nujnosti po službenem duhovništvu in ljudeh, ki bodo pripravljeni slediti Kristusu v zahtevnem posvečenem življenju po evangeljskih svetih. Potrebujemo službene duhovnike, ki predstavljajo »neprestano garancijo zakramentalne navzočnosti Kristusa Odrešenika v različnih časih in na različnih krajih«. To delajo z oznanjevanjem božje besede, obhajanjem evharistije in drugih zakramentov, vodijo krščansko skupnost na poti v večno življenje.

Potrebujemo može in žene, ki s svojim pričevanjem ohranjajo v kristjanih živo zavest o temeljnih vrednotah evangelija.

Naj Sveti Duh prebudi obilo poklicev za posebne naloge, da bodo v božjem ljudstvu oznanjali evangelij in vsem olajševali razumevanje smisla bivanja kot odseva božje lepote in sreče.

Številni mladi so željni evangeljskih vrednot, pa pogosto ne morejo najti poti do njih. Ti potrebujejo dobrih pastirjev in vodnikov. Samo Kristus je pot, resnica in življenje. Zato je potrebno, da jim pastirji pomagamo do srečanja s Kristusom in do vzpostavitve globoke vezi z Njim.

Ne smemo pričakovati, da bo klic Gospoda, ki kliče, prišel na kakšen izreden način do ušes bodočega duhovnika. Vse bolj je treba ta klic spoznavati in presojati iz vsakdanjih znamenj, po katerih se vsak dan pametnim kristjanom razodeva božja volja.

Papež se obrača tudi na krščanske starše. Rad bi, da bi bili blizu svojim otrokom: »Ne pustite jih same pred velikimi najstniškimi in mladostnimi izbirami. Pomagajte jim, da jih ne bo premagala mrzlična težnja po materialnem in jih vodite k pristnemu veselju, veselju duha. Pomagajte, da bo v njihovem srcu, ki ga navdaja strah pred prihodnostjo, odmevalo osvobajajoče veselje vere. Vzgojite jih, da bodo »okušali raznovrstno človeško veselje, ki nam ga Bog pošilja na pot; veselje bivanja in življenja; veselje čiste in posvečene ljubezni; pomirjajoče veselje ob naravi in molku; včasih trpko veselje ob skrbnem delu; veselje in zadoščenje ob izpolnjeni dolžnosti, veselje čistosti, služenja, delitve z drugimi; veselje žrtve, ki spada k bistvu Kristusove velikonočne skrivnosti.«

Prizadevanje družine naj podpirajo kateheti in krščanski učitelji, ki so na poseben način poklicani, da v mladih oblikujejo čut za poklicanost. Njihova naloga je voditi nove generacije tako, da jim bodo pomagali odkriti, kakšen načrt ima Bog z njimi, in v njih gojiti pripravljenost, da sprejmejo življenjsko poslanstvo, ko jih bo Bog poklical k temu. To se bo zgodilo s postopnimi odločitvami, ki pripravljajo pot do popolnega »da«, v moči katerega je vse bivanje postavljeno v službo evangelija.

(Iz poslanice svetega očeta ob 38. svetovnem molitvenem dnevu za duhovne poklice)

3. velikonočna nedelja

Apd 5,27−32.40−41;Raz 5,11−14; Jn 21,1–9

 

Jezus se prikaže sedmim učencem

21,1 Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle:

2 Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj.

3 Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu:»Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.

4 Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.

5 Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.«

6 Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči.

7 Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero.

8 Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

9 Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh.

10 Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!«

11 Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala.

12 Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod.

13 Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

14 To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.

 

Jezus in Peter

15 Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!«

16 Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!«

17 Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce!

18 Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.«

19 To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

 

 

Vrzite mrežo na desno stran

 

Jezus je vstal od mrtvih in se prikazoval učencem. Ti pa še sedaj ne vedo, kaj naj delajo. Jezusovo podjetje so pustili na pol poti in začeli opravljati prejšnje poklice, ki so jih bili vajeni. Zopet so začeli loviti ribe, toda ribolov jim ne gre več tako dobro od rok. Čeprav ne vedo, kako naprej, poti nazaj, tako je videti, tudi več ni. Ali bi se, potem ko so z Jezusom doživeli tako velike reči in dobili tako odlične naloge, lahko zadovoljili samo z ribolovom?

Podobno se je zgodilo z nekim bogoslovcem, ki sem ga dobro poznal. Sredi študija teologije se je vsega naveličal in ni vedel, kako naprej. Vse se mu je zdelo prezahtevno, prezapleteno in negotovo. Odločil se je za navadno življenje delavca. Točno sem vedel, kaj se bo zgodilo. Poklic delavca za tekočim trakom ga ne bo zadovoljil. V njem se ne bodo mogli uresničiti vsi prebujeni duhovni potenciali. Ker je imel duhovniški poklic, se je, že čez leto, vrnil nazaj v bogoslovje. Če ne bi imel duhovniškega poklica, bi si verjetno izbral kaj drugega. Poti nazaj v naši duhovni rasti več ni. Ustvarjeni smo, da gremo naprej.

Psiholog Robert Johnson pravi: »Vsaka človekova psiha ima vgrajeno razvojno potrebo po rasti, da združi nezavedno vsebino svoje podzavesti in da skupaj sestavi manjkajoče dele svoje osebnosti. Sredi svojega življenja večina od nas konča beg pred samim seboj in poskuša biti to, kar so.«

Sredstva javnega obveščanja, pa tudi šola in javno mnenje, nas hočejo odvrniti od tega, da bi bili posebneži. Zato vse življenje poskušamo biti nekdo drug. Kopije uspešnežev, popularnežev ali ubogljivi kupci reklamnih izdelkov. Vsak, ki ima oblast, moč, denar, nas poskuša ukalupiti v svoje interese, in mi se na vse pretege trudimo, da bi mu ustregli. Mislimo, da bomo postali bolj mi, če bomo imeli dobre znamke: obleko, avto, sodobno opremljeno hišo, če se bomo obnašali in govorili v skladu z modo. Pa ravno takrat, ko to delamo, postajamo manj mi in bolj to, kar drugi hočejo, da smo.

Uspešen podjetnik mi je potožil: odkar je njegovo podjetje zaživelo, nima nobenega časa več za verske stvari in za družino. Povedal sem mu, da mora na neki način zmanjšati svoje obveznosti. Ali naj preuredi poslovanje, najame še enega delavca ali pa zmanjša obseg poslovanja. In kaj mi je odgovoril: »Vi, gospod, nič ne veste. To se preprosto ne da. Če to naredim, sem pogorel.« »Tako boste pa pogoreli duhovno, kar je še bolj žalostno. Izbrati boste morali, kaj je za vas več vredno, denar ali duhovne vrednote,« sem mu odgovoril. Malo me je otožno pogledal in odhitel po svojih opravilih.

Sam ne ve, da je prav na ta način, kot sedaj deluje, ujet v potrošniško modo ali mrzlico. Prav nič posebnega ni, je le stereotipni suženj sodobne družbe in materializma.

Vreči mreže na desno ali drugo stran pomeni upreti se toku te družbe in živeti drugače. Napredovanje v službi ali v večanju zasebnega poslovanja je lahko vztrajanje na isti strani v isti materialni mrzlici po pridobivanju in večanju. Cilji, za katere si prizadevamo, niso po kakovosti višji od tega, kar imamo sedaj, večji so lahko le količinsko. Večanje proizvodnje, dobička, pa tudi tehnološke zahtevnosti izdelkov ni duhovni razvoj, ampak gmotni, največkrat celo na škodo duhovnega razvoja ali na škodo družinskih odnosov in dobrega počutja.

Apostoli so poskusili, čeprav je bilo nelogično, da bi že blizu obale, potem, ko so vso noč lovili, na besedo nekega tujca, ki ga takrat še sploh niso poznali, kaj ujeli. Še večje dejanje pa je bilo to, da so potem dokončno pustili mreže in spremenili svoje življenje. Postali so ribiči ljudi, obrnili so svet na glavo, ali bolje: šele oni so ga postavili na pravo mesto, ker so ljubili Jezusa bolj kot vse drugo. Srečanje z Jezusom je spremenilo njihovo življenje. Naj srečanje z Njim spremeni tudi naše življenje, da bomo lahko prestopili na drugo, resnično uspešno stran. Amen.

2. velikonočna

Apd 5,12−16; Raz 1,9−13.17−19; Jn 20,19−31

 

Jezus se prikaže učencem

19,19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!

23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

 

Jezus in Tomaž

24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus.

25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«

28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«

29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi;

31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

 

Neverni Tomaž

 

Sinoptiki Tomaža omenjajo le takrat, ko naštevajo imena apostolov.

Četrti evangelij pa ga izrecno omenja kar štirikrat. Takrat, ko je umrl Lazar in je Jezus rekel: »Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu« (Jn 11,14–15). Tomaž je takrat rekel svojim tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!« Drugič je Tomaž omenjen pri zadnji večerji. Tudi takrat ne razume Jezusovih besed in se hoče takoj prepričati: »›In kam grem, veste in za pot veste.‹ Tomaž mu odgovori: ›Ne vemo, kam greš in kako bi mogli vedeti za pot‹« (Jn 14,4–5).

Tretjič je omenjen v današnjem evangeliju, četrtič pa v dodatnem enaindvajsetem poglavju le bežno, ko je šel skupaj z drugimi apostoli ribe lovit.

Pogovor med apostoli in Tomažem je vmesni člen med prvim in drugim Jezusovim prikazovanjem. Tomaž hoče videti znamenja. Hoče dokaz za svojo vero. Jezus je že prej obsojal take zahteve pri Judih, ki so hoteli videti znamenja. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete« (Jn 4,48). Razlika pa je v tem, da nekateri hočejo videti čudež, da bi lahko utrdili svojo vero. Tak je apostol Tomaž. Tem bo Jezus, če ga bodo prosili, ustregel. Drugi pa so hoteli videti čudeže, da bi lahko Jezusa ujeli, kot farizeji in pismouki, ali da bi se zabavali, kot Herod. Tem Jezus ni nikoli ustregel. Nekateri danes prosijo − ali prosimo − za čudež, da bi čudež nadomestil naš trud ali da bi nam dal kakšne ugodnosti, odvzel trpljenje. Jezus bo gotovo naredil tako, da bo za nas najboljše.

Tomaž apostolom samim ni hotel verjeti, ker jim ni zaupal. Zakaj bi jim le? Peter in Andrej sta bila neizobražena galilejska ribiča. Matej je bil pobiralec davkov. Jakob in Janez sta bila otročja povzpetnika. Njihov nadomestni voditelj Peter je svojega učitelja zatajil. Vsi apostoli, razen Janeza, ki je bil še premlad, da bi predstavljal kakšno grožnjo ali pomoč, pa so se v kritičnem trenutku razbežali.

Tudi danes mogoče koga bega nedoslednost oznanjevalcev Kristusovega vstajenja. Na vsakem oznanjevalcu lahko najdemo kaj mrzkega. Posebno kritični so mladi. Ne smemo se ustaviti pri oznanjevalcu, na njegovi zunanjosti ali načinu izražanja, ampak sprejmimo oznanilo, ki ga oznanja. Vsak popotnik, ki išče zaklad, bo bil pripravljen na marsikatero neprijetnost na poti, samo da bo prišel do zaklada. Največji zaklad našega življenja je naša vera in božje kraljestvo. Kot iskalci zakladov smo tudi mi dolžni, da zaradi tega zaklada, ki je naša vera, pretrpimo in prenesemo marsikatero neprijetnost, samo da ga dobimo.

Kako z lahkoto verujemo vsemu, kar pišejo časopisi in se, žal, niti ne sprašujemo, če je resnično ali ne. Ali če je tisti, ki je to pisal, vreden zaupanja ali ne. Slabe novice takoj sprejmemo in jim verjamemo.

Tudi Tomaž je hitro verjel, da je Jezus umrl na križu, čeprav ga ni bilo zraven. Res je imel že nekaj izkušenj, kako se končajo take avanture. Že prej je namreč slabo kazalo za Jezusa. Predober je bil, preveč naiven, premalo političen, če pa se je sam spravil v odprt boj z voditelji.

Tragičnim in slabim novicam je laže verjeti, bolj smo jih vajeni. Toda, da je vstal od mrtvih, to se ne dogaja nikoli, zakaj bi moral sedaj to verjeti. Njega ne bo naplahtal nobeden. Sam hoče priti stvari do konca.

Tomaž ni verjel ne učencem ne Jezusu. Jezus sam je napovedoval, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Toda on je verjetno vse to preslišal. Tukaj bi se lahko vprašali, kako mi beremo, poslušamo in premišljujemo božjo besedo. Lahko tudi mi, kot Tomaž, samo napol. Jezusovih besed ne vzamemo zares ali jih preslišimo.

Še eno napako je naredil Tomaž, in ta je bila, da se je v trenutkih krize oddaljil od skupnosti. Hitro je odšel po svoje, zato ga ni bilo v skupnosti, kjer se je Jezus prikazal in ko se je porajala vstajenjska vera. Ko se pojavijo težave, smo še toliko bolj potrebni skupnosti, še zlasti Jezusove, ki ji pravimo Cerkev. Tu v skupnosti v molitvi in prejemanju zakramentov prejemamo moč vstalega Jezusa.

Sinoptiki, ki so prvi pisali svoje evangelije, apostola Tomaža in njegovih dvomov ne omenjajo, ker bi bili za apostola nekako neugledni. Zanimivo pa je, da je Tomaževa nevera prišla prav že apostolu in evangelistu Janezu. Ta je namreč zadnji pisal svoj evangelij. Da je laže prepričal svoje bralce o resničnosti Jezusovega vstajenja, je dogodek dobro opisal. Verovati v Jezusovo vstajenje je bilo za kristjane vseh časov najteže. Tomaževa nevera zato tudi nam bolj pomaga, kot bi nam njegova takojšnja verska gotovost.

Obenem se moramo zavedati Tomaževih besed, da se moramo sami iz lastnih izkustev prepričati o vstalem Zveličarju, da bomo lahko tudi mi rekli: »Jezus je vstal, srečal sem se z njim.« Tudi danes lahko duhovno doživimo Jezusovo bližino, Jezusove čudeže, njegovo roko, ki nas spremlja skozi življenje. Vstali Zveličar namreč še vedno živi po Svetem Duhu med nami.

Tudi nam se razodeva zato, da bi nam utrdil vero. Verski dvom sam na sebi ni nekaj slabega, saj nas spodbuja, da iščemo odgovore in poglabljamo svojo vero. Najbolj je to očitno v letih odraščanja, čeprav je poglabljanje vere naloga celega življenja. Ko jo najdemo, jo tako lepo na kolenih izpovejmo, kot jo je izpovedal Tomaž: »Moj Gospod in moj Bog.«

V dvomih in preizkušnjah nas tolaži Jezusov posebni blagor, ki velja prav nam, ki ga nismo srečali tako kot njegovi sodobniki: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Amen.

 

Velikonočni ponedeljek

Apd 2,14−32; Lk 24,13−35

 

Pot v Emavs

24,13 In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema.

14 Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo.

15 In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.

16 Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.

17 Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala

18 in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«

19 »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom;

20 kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali.

21 Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

22 Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu

23 in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi.

24 Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

25 In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki!

26 Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?«

27 Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

28 Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje.

29 Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju.

30 Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal.

31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.

32 In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?«

33 Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi.

34 Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu.

35 Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

 

Emavs

 

Zgodba govori o navadnih ljudeh, ki niso ne svetniki ne apostoli. Nekaj časa so bili zasanjani, sedaj pa morajo nazaj v vsakdanje življenje. Na velikonočni ponedeljek bi morali že na delo, v službo, če se ne bi za tiste velikonočne praznike zgodilo nekaj posebnega.

Učenca sta hodila po prašni cesti in se pogovarjala običajne reči: kako težko je preživeti, kako nas življenje vedno razočara, kako je nepravično in kruto, kako politični in verski predstojniki skrbijo samo zase, lahko tudi, kako da Bog, če res obstaja, nič ne posreduje. Ali se sploh splača truditi ali pa je vse brez pomena in se naši ideali nikoli ne bodo mogli uresničiti? Razočaranje, ki sta ga doživela v Jeruzalemu, je zanesljivo velo tudi iz njunega pogovora.

Mislila sta, da je Bog na vse pozabil, On pa se jima je pridružil in hodil z njima, čeprav ga v začetku nista spoznala. Prepoznala ga nista zato, ker sta na vse gledala črnogledo.

Kolikokrat imamo tudi mi občutek, da je Bog na vse pozabil, da gre svet svojo pot, brez Boga. On pa hodi z nami, navdušuje naše srce in nam lajša pot. Težko ga opazimo tudi zato, ker je poveličan, in prav zato, ker je poveličan, nam bo lahko pomagal in bo lahko ostal z nami do konca sveta.

Hčerka očeta, ki je umiral za rakom, je povabila duhovnika na njegov dom. Prišel je dopoldne, ko je bil oče sam. Vrata so bila odprta in v sobi zraven hodnika se je oglasil bolnik, ležeč na postelji. Slonel je na blazinah, ki ju je imel pod vzglavjem. Zraven postelje je bil pripravljen stol. Duhovnik je pokazal nanj in rekel: »Ste me že čakali?« »Ne,« je bil odgovor, »kdo ste?« »Jaz sem vaš novi župnik,« je bil duhovnik malo v zadregi. »A ja, stol,« je zaječal na posteljo priklenjeni mož. »Ali lahko zaprete vrata?«

Duhovnik jih je zaprl. »Tega nisem povedal še nikomur, niti svoji hčerki ne. Vse življenje nisem znal moliti. Pridige o molitvi so šle mimo mene. Končno sem nekega dne šel k župniku in mu razočaran rekel: ›Z vašimi pridigami o molitvi si nimam kaj pomagati.‹ Duhovnik je stopil h knjižni polici in vzel z nje knjigo Hansa Ursa von Balthasarja: ›To je švicarski teolog, ki je napisal najboljše delo o molitvi v 20. stoletju.‹

Začel sem brati in že na prvih treh straneh sem moral dvajsetkrat pogledati v slovar tujk, zato sem nesel knjigo nazaj in se duhovniku lepo zahvalil. Pred štirimi leti pa sem se s prijateljem pogovarjal o teh stvareh in on mi je rekel: ›Francelj, molitev je bolj preprosta, kot si misliš. Taka je kot najin pogovor. Zamisli si, da bi na stolu tu pred teboj namesto mene sedel Jezus. Saj je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta. On te lahko bolj razume, kot te morem razumeti jaz. Samo govoriti moraš z Njim.‹ Tako, gospod, sem začel moliti tudi jaz. Vsakokrat sem si predse postavil prazen stol in se glasno pogovarjal z Jezusom. Molitev mi je postajala vedno bolj všeč. Tako se sedaj z Njim pogovarjam po več ur na dan. Malo se bojim, da me ne bi odkrila hčerka, ker bi me lahko še strpala v dom za duševno prizadete.«

Duhovnik je bil globoko ganjen ob tako živem izkustvu Jezusove navzočnosti. Bolnika je spovedal, mazilil in obhajal. Čez dva dni mu je prišla hčerka povedat, da je oče umrl. »Ali je mirno umrl?«  jo je vprašal duhovnik. »Da,« mu je odgovorila. »Zjutraj me je poklical k sebi, da sem ga malo popravila v postelji, potem mi je povedal še eno oguljeno staro zgodbo, nakar sem šla v trgovino. Ko sem se čez eno uro, vrnila, je bil že mrtev. Toda nekaj je pri tem čudnega in bo verjetno ostalo uganka. Našla sem ga mrtvega, sklonjenega nad praznim stolom, kot bi hotel z glavo počivati na njem.« 

Oče je hotel počivati v božjem naročju in gotovo je to tudi dosegel. Tudi učenca na poti v Emavs sta hotela ostati z Jezusom, počivati v njegovi družbi, toda njuna naloga je bila drugačna. Spoznala sta, da je Jezus vstal in da je z nami. To je bilo dovolj, da sta ga lahko oznanjala.

Za vsakega izmed nas ima Bog svojevrstno nalogo, nobenega pa ne pusti samega brez svoje pomoči. Kakor učencema v Emavsu nam razlaga pismo in lomi kruh, da bi ga lahko spoznali, da je vstal in da hodi z nami skozi življenje. Da bi ga lahko videli v svojih težavah in v preizkušenih bratih in sestrah. Ni nas zapustil sirot, ampak bo ostal z nami vse dni do konca sveta. Hodimo z njim, pogovarjamo se z njim, obedujmo z njim, naslonimo se nanj, oznanjujmo ga tudi mi in naše življenje bo lepše, smiselnejše, srečnejše in boljše. Amen.

 

Veliki četrtek

2 Mz 12,1−8.11−14; 1 Kor 11,23−26; Jn 13,1−15

 

Jezus umije učencem noge

13,1 Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.

2 Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.

3 Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu,

4 je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal.

5 Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.

6 Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?«

7 Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.«

8 Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.«

9 Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.«

10 Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.«

11 Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

12 Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil?

13 Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem.

14 Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.

15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«

 

Umivanje nog

 

Ali ste že kdaj koga glasno ali tiho obsodili, da smrdi? Bi temu človeku umili noge? Vam je že kdo, odraslemu, umival noge? Če ste to že izkusili, boste laže razumeli današnji evangelij. Če nam mora kdo umivati noge, to največkrat zahteva od njega ponižanje, nam pa je neprijetno. Lahko pa nam tako služenje povrne samospoštovanje in človeško dostojanstvo, da laže prenašamo bolezen in trpljenje. Umivanje nog lahko človeka krepča tudi na duši.

Danes ni dovolj le, da poslušamo evangelij, da bi se odprli njegovemu sporočilu, ampak se moramo nanj še posebej pripraviti. Kako? Z umivanjem nog. Lahko tudi, ni pa to potrebno. Kdor se je skopal v velikonočni spovedi, je že čist. Danes mu bo Gospod umil samo še noge in bo ves čist.

V obredu velikega četrtka bomo še posebej, na duhovni način, izkusili kako nam Jezus z evharistijo umiva naše napake. Jezus je dvanajsterim umil noge in s tem pokazal, da jih hoče umiti vsem nam. Vsi pa seveda v sebi občutimo Petrovo upiranje. Pustimo Jezusu, »da umije naše noge«, pustimo ga k sebi; pustimo, naj bo naš služabnik, da bomo lahko imeli njegov delež.

Najboljša priprava na evharistijo je, da v sebi odkrijemo in začutimo Petrovo upiranje. To je naše samozadostno mišljenje in delovanje. Ko sami sebi rečemo, lahko pa tudi glasno drugim: »Mi tega ne potrebujemo, za nas se ni treba nobenemu žrtvovati in poniževati. Jezus, ne potrebujem tvojega zdravljenja, reševanja, pomoči, trpljenja in odrešenja.« Petrovo upiranje v nas je tudi naša racionalizacija, ko mislimo, da moramo vse razumeti, da lahko sprejmemo.  

Pred evharistično daritvijo v srcu imenujmo in opišimo Jezusu svoje bolezni in rane, ki potrebujejo zdravljenja in očiščevanja. Predajmo se mu, da nas bo lahko opral s svojo očiščujočo ljubeznijo. Lahko bi danes, ali še enkrat pred prazniki, stopili pod tuš in se zamislili, kako nas očiščuje, greje in nežno boža božja milost, ki jo Bog siplje na nas. Med tem našim vsakdanjim higienskim dejanjem – tuširanjem, bi se lahko zamislili nad božjim umivanjem naše duše. 

Med tem ko uživamo njegov telo in pijemo njegovo kri, nam Jezus daje naročilo: »Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil!« Daje nam samega sebe, da bi bili tudi mi zmožni dati sebe drugim, ki potrebujejo našo ljubezen. Sprejemanje in dajanje ljubezni spada k bistvu našega življenja. Življenje, ki bi slonelo samo na ekonomskih zakonitostih, bi postalo nevzdržno. V naravi, in tudi v osnovnih človeških skupnostih, je dajanje in prejemanje nekaj normalnega. Povsod, kjer se imajo radi, kjer se čutijo ena sama družina, se ta proces laže odvija.

Kako težko je umivati noge, če smrdijo! In prav te je treba umiti.

Umazanci so čudni, zanemarjeni, nehvaležni in celo zlobni. Pomagati smo jim sposobni šele, ko Jezus umije noge nam samim. Evharistija deluje iz naše hvaležnosti Jezusu. Hvaležnost za veliko ljubezen, ki jo je On izkazal meni, izkazujem drugim, ki me potrebujejo.

Jezus s svojo daritvijo na križu ne umiva nog le apostolom ali nam kristjanom, ne, umiva jih vsemu svetu, za vse je umrl. Za tiste, ki ga poznamo, in za one, ki ga ne poznajo. Vsi smo njegovi ljubljeni otroci.

Kako lepe besede in želje imamo o ljubezni, v praksi pa se nam največkrat izjalovi. Drug drugega ujedamo in mučimo, da postajamo sami s sabo, in drugi z nami, nesrečni. Trpimo zaradi ujetosti v ta svet, ki je ranjen z izvirnim grehom in nas maliči, da se naša bogopodobnost spreobrača v pozemeljskost in umrljivost. Jezus sam jo je sprejel nase in jo doživel v vsej njeni tragiki smrti na križu. Spremljali ga bomo po tej poti, ki jo tudi sami v svojem življenju tako dobro poznamo in nam je še preveč blizu. Ne moremo ji uiti, sposobni pa smo jo prehoditi z evharističnim Jezusom. Amen.

 

 

 

5. postna nedelja

Iz 43,16−21; Flp 3,8−14; Jn 8,1−11

 

8,1 Jezus pa je krenil proti Oljski gori.

2 Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil.

3 Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo

4 in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju.

5 Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?«

6 To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh.

7 Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

8 Nato se je spet sklonil in pisal po tleh.

9 Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi.

10 Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?«

11 Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

 

Grešnik ne sodi grešnika !

 

Jeruzalem je bil središče judovskega bogočastja. Tu je bilo največ najvplivnejših farizejev in pismoukov. Tu pa je imel Jezus tudi največ sovražnikov in nasprotnikov, zato so mu apostoli in učenci odsvetovali, da bi hodil v Jeruzalem.

Jezus se ni izogibal soočenja z oblastmi in s svojimi nasprotniki. Farizejem in pismoukom je bil trn v peti, ker je javno, brez dlake na jeziku, bičal njihovo hinavščino in druge napake. Učil je nov nauk z oblastjo, z veliko priljubljenostjo pri ljudeh. Njegov nauk se ni ujemal z njihovimi željami in pričakovanji, zato so iskali priložnosti, da bi ga onesposobili in kasneje tudi pogubili.

Hoteli so ga ujeti v besedi, pa ni šlo, sedaj bi ga radi s pomočjo grešnice, ki so jo ujeli v prešuštvovanju. Ne vemo, ali so šli ponjo v javno hišo ali so jo kje zasačili; morda so jo za to nalogo celo plačali. Morda je moški pobegnil ali so ga sami izpustili, o tem evangelij ne poroča.  

Prešuštnica sama na sebi jih ni niti zanimala. Bila jim je samo sredstvo, da bi uničili Jezusa. Mojzesova postava je naročala take kamenjati. Če bo Jezus zahteval, da jo kamenjajo, bo odkrito pokazal, da grešnike smrtno sovraži. Na laž bo postavljena njegova ljubezen do grešnikov. Ljudem se bo pokazal kot okrutnež, ki se ga je treba bati. V nasprotje bo prišel celo z Rimljani, ki so sedaj, ko so imeli tu oblast, prepovedovali Judom izvajanje vsakršne smrtne kazni.

Če pa bo rekel, naj jo izpustijo, bo očitno prelomil Mojzesovo postavo in zagovarjal enega izmed najhujših grehov, za katerega je − poleg zatajitve vere, preklinjanja in uboja − veljala smrtna kazen.

Jezus ne izbere nobene nastavljene zanke, ampak se skloni in piše po tleh. Po tleh ni pisal zato, da bi pridobil čas, ker ne bi vedel, kaj naj naredi, ali da bi prosil nebeškega Očeta ali Svetega Duha za razsvetljenje. Kot Bog je sam dobro vedel, kaj bo storil. Morda je molil za sodnike. Po tleh je morda pisal zato, da bi lahko tožitelji v tistem času razmislili, kaj delajo, in bi spoznali svojo zmoto. Mogoče je pisal njihove grehe. V zemljo je bil obrnjen verjetno tudi zato, da ne bi gledal ljudem v oči in s tem ne v njihova umazana in trdosrčna srca. Na zemlji je čepel, da bi se pokazal bolj ranljivega. Da bi se množica nad njim še bolj razdivjala ali pa pomirila. Ob Jezusu se je treba odločiti.

Ker se farizeji niso pomirili in umaknili, se je Jezus vzravnal in v hipu razorožil vse svoje nasprotnike: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Najstarejšim se je nabralo že največ grehov, zato so začeli prvi odhajati. »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« Ob Jezusovi navzočnosti ni mogoče nobenega obsoditi.

Farizeji so imeli greh in grešnico za sredstvo, da bi naredili še večji greh, da bi onesposobili in obsodili pravičnega. Tudi danes se dogajajo take kupčije. Plačilno sredstvo so lahko grešni, nemočni in slabotni ljudje, ki so brez hrbtenice, brez morale, brez denarja ali še česa drugega. Taki lahko hitro postanejo žrtve pri uresničevanju interesov vplivnih ljudi.

Farizeji so se zapletli v svojo lastno mrežo. S prizorišča so odhajali osramočeni in obsojeni kot grešniki. Odstopiti so morali od sojenja drugih in s svojim odhodom priznati, da so sami grešniki. Ob Jezusovem nastopu jim ni preostalo nič drugega. Jezus je poznal njihova srca. Niso si upali tvegati še nadaljnjega boja z njim. Kaj če bi začel naštevati njihove skrivne grehe?

Grešnico so pripeljali, da jo bi javno osramotili. Kako nemočna se je morala počutiti v njihovih rokah, pred Jezusovim obličjem in pred množico, ki je ta linč in javno razgaljenje spremljala. Toda stvar se je obrnila. Ženi so naredili uslugo. Omogočili so ji srečanje z Jezusom in Jezus ji je odpustil grehe, vrnil ji je dostojanstvo in omogočil nov začetek.

Jezus grešnice ne obsoja, celo postavi se zanjo, obsoja pa njen greh. Tudi nam daje to navodilo: Greh je treba obsodi, grešnika pa ne. Če naredi naš bližnji nekaj narobe, to še ne pomeni, da je pokvarjen in nepoboljšljiv. Ali da je do globine svojega srca zloben. Ne to pomeni, da mu je spodletelo, da potrebuje še en poskus ali pomoč in spodbudo. Naš bližnji ne potrebuje obsodbe in sovraštva, ampak ljubezen in pomoč. Ljubezen, pomoč in razumevanje potrebujemo tudi mi sami.

S tem seveda ne trdimo, da greh ni veliko zlo. Jezus ne reče grešnici: »Ne sekiraj se, saj to ni nič, saj vsi tako delajo; tudi farizeji so grešniki, saj si videla, kako so hitro odšli. Saj vem, da je to tvoj vsakdanji kruh in da ne znaš in ne moreš drugače živeti. Veš, jaz te razumem in sprejemam takšno, kot si.« Ne, Jezus ji ne reče tega, ampak ji reče: »Pojdi in ne greši več, da se ti ne zgodi še kaj hujšega.« Hujše od smrti s kamenjanjem je večno pogubljenje. Jezus jo bo sodil ob koncu sveta, sedaj pa ji daje priložnost, da se poboljša. On edini bi jo lahko že sedaj kamenjal, ker je edini brez greha. On vse ve, vse vidi, On je gospodar našega življenja, ker nam ga je tudi sam podaril, On nam odpušča grehe in nas hoče rešiti, hoče, da bi živeli. Noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi, zato nam odpušča grehe in nam vrača naše dostojanstvo in našo bogopodobnost.

Kako bi se lahko mi danes srečevali z grešniki? Predvsem se ne smemo nasproti njim čutiti pravične, ker to nismo. Tako bi bili le podobni farizejem. V pogovoru z njimi smo dolžni najprej sami priznavati svoje napake in grehe, šele nato lahko začnemo gledati napake svojih bližnjih. Svojega bližnjega moramo imeti resnično radi, zato mu bomo dali priznanje in pohvalili njegove dobre strani. Rekli mu bomo nekako takole: »Veš, jaz te cenim in spoštujem. Mnoge stvari na tebi občudujem in so mi všeč …« Znati moramo videti tudi njegov trud, križe in težave. Njegovo zgodovinsko in situacijsko ujetost v izvirni greh. Tako bomo lahko nadaljevali: »Vem, da se veliko trudiš in prizadevaš in da zaradi marsičesa trpiš … in da ti, tudi zaradi tega, marsikaj spodleti. Tudi jaz grešim …« Tukaj lahko naštejemo svoje grehe. Potem šele ga bomo lahko opozorili na njegovo pomanjkljivost ali na njegov greh. Morda kar naravnost: »To, kar delaš sedaj, pa ni prav. V tem te ne bom nikoli podpiral.« Ali: »Dajva se o tem pogovoriti.« Če so bili prvi stavki iskreni in smo bližnjemu res pravi prijatelji, bo učinkovito sprejel tudi dobronamerno kritiko.

Kako preroško so farizeji, ki so bili razlagalci Mojzesove postave, prišli k Jezusu po nasvet, kaj naj sedaj storijo s to grešnico. Dobili so dober odgovor: »Grešniki ste in tudi s tem dejanjem grešite, spreobrnite se!«

Farizeji so v zavesti, da so pravični, iskali grešnike in jih pobijali s kamenjem. Jezus jih je iskal zato, da bi jih spravil na boljšo pot. Da bi lahko grešniki ob Njem izkusili, kaj je to nesebična in odpuščajoča  ljubezen. Kdor bo lahko med ljudmi okusil tako ljubezen, se bo lahko spreobrnil. Kdor pa živi med dlakocepskimi farizeji in milimetrskimi razlagalci pravičnosti, bo zasovražil take ljudi, njihov nauk in podobo Boga, ki ga oznanjajo. Amen.

 

4. postna nedelja

Joz 5,9−12; 2 Kor 5,17−21; Lk 15,1−3.11−32

 

15,1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«

3 Tedaj jim je povedal tole priliko:

 

Prilika o izgubljenem sinu

11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina.

12 Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

13 Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.

14 Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje.

15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

16 Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

17 Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.

18 Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

20 In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.

21 Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!

24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.

26 Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹

27 Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹

28 Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal.

29 On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.

30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹

31 On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

32 Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«


 

Starejši sin

 

Zgodba o usmiljenemu očetu in o spreobrnjenju mlajšega sina se konča z sovraštvom starejšega sina. Oče ki predstavlja Boga ga hoče pripraviti do odpuščanja, toda ne vemo ali je pri tem uspel ali ne. Judje, ki so že od nekdaj, vsaj na videz, služili Bogu in jih predstavlja starejši sin, na splošno, kot narod, Jezusa in njegove ljubezni do grešnikov niso sprejeli. 

Starejši sin je bil »pravičnež«. Ni mogel razumeti, kako je mogel oče celo

nagraditi početje njegovega brata. Kaj je potem dolžan šele njemu, ki

je vedno zanj garal, ga ubogal in ni poznal prestopka.

Mladi mož ni niti zaslutil, da je tudi sam odpotoval v daljno deželo in

je še vedno tam: daleč od srca svojega očeta, čigar ljubezen, skrbi in veselje ga puščajo hladnega. Zaposlen je le s svojimi dolžnostmi, da bo lahko v danem trenutku očetu izstavil račun, koliko je zaslužil. Ostal je kujavo zunaj, da bi s tem ponižal ne le grešnika, ampak tudi mehkega očeta.

Oče mu je poskušal razložiti svoje ravnanje: »Ti si ves čas pri meni. Ali ti moja ljubezen ni zadosti? Odpri se ji, pa mi ne boš izstavljal računov, ampak boš razumel, da je vse moje tudi tvoje. Tega sedaj še ne razumeš, ker si duhovno mrtev. Čeprav si vedno v moji hiši, si v svojem srcu izgubljeni sin. Tvoj brat pa živi, ker me ima rad − zato tudi to veliko veselje v hiši.«

Morda je imel starejši sin na neki način celo prav. Sodil je pač po

človeško. Jezus pa ravna po božje. Prav to odpira nam, ki verujemo v

večnost, veselo upanje. Upanje, da je v vsakem trenutku možno odpuščanje in sprava; tudi če je človek ni zmožen, jo je zmožen Bog. Bog nam vedno odpušča grehe in nam pomaga, da odpustimo drug drugemu. Bog ve, kako smo potrebni odpuščanja, zato se je za naše odrešenje dal pribiti na križ.

Pevca Marvina Gaya, ki je za svojo glasbo prejel gramija, je 1. aprila 1983 ubil njegov oče. Šlo je za sovraštvo, ki se je samo stopnjevalo in na nobeni strani ni bilo posluha za ljubezen, ki odpušča in dela dobro tudi tistim, ki ji delajo krivico. Če res ni bilo nobene druge možnosti za spravo, bi morala iti vsaj daleč narazen drug od drugega. Tako je svetovano tudi zakoncem, ki so izčrpali vse možnosti in ne morejo ali ne znajo več živeti skupaj, ampak se neprestano mučijo in trpinčijo. Seveda pa se taki zakonci ne morejo več cerkveno poročiti.

Marvin je v otroštvu zelo trpel zaradi očetove krutosti. Sam je verjel v Boga, toda nikoli ni skušal uresničiti njegovih besed odpuščanja v svojem življenju in v odnosu do očeta. Sovraštvo je pokopalo očeta in sina.

Prijatelj, ki ga je dobro poznal in je napisal njegov življenjepis, je knjigi dal naslov Razdeljena duša. Marvin je bil namreč delno umetnik, delno zabavljač, delno svetnik in delno grešnik, delno »mačo« in delno »gentelman«. Tako je tudi delno živel po Jezusovem nauku, delno pa se mu je upiral. Vedno pa se ne da živeti polovično. Če ne odpustiš nekomu, ki je daleč, se mogoče še da shajati, če ne odpustiš svojemu očetu, te to pokoplje. Tudi če te ne uniči strel iz pištole, te bo uničilo tvoje sovraštvo.

Sodobni človek veliko pretrpi zaradi ločitev. Polovica parov se namreč loči. Mnogi se zato ne poročajo. Zato pravijo, da se danes želijo poročat samo še istospolni partnerji.

Neka gospa, ki ni bila verna, me je prosila, da bi ji blagoslovil njeno stanovanje. Vprašal sem jo: »Zakaj, ko pa ne verujete?« Odgovorila mi je, da ne veruje tako, kot uči Cerkev, verjame pa, da je duh njenega nekdanjega moža še vedno v stanovanju. Rada bi se ga znebila, kakorkoli je že to mogoče. Odgovoril sem ji, da je to magija. Ne gre za to, da bi z molitvenimi obrazci silili, kaj naj delajo drugi ali Bog, ampak da bo morala ona svojemu možu vse odpustiti, če bo hotela najti notranji mir. Ni je mučil duh nekdanjega moža, ampak njena jeza, sovraštvo in nezmožnost odpuščanja.

V knjigi Kako odpustiti svojemu bivšemu možu Marcia Hootman pride do dveh spoznanj. Ženske, ki so se ločile, porabijo zastrašujoče veliko časa, energije, denarja in živcev za to, da bi lahko duhovno shajale s svojimi nekdanjimi možmi. Sedaj se s tem bolj mučijo, kot so se prej v slabi zakonski zvezi.

Zdravniki splošne prakse zatrjujejo, da ima le deset odstotkov bolnikov telesne zdravstvene težave, vsi drugi imajo duševne. Med temi po destruktivnosti prednjači sovraštvo.

Zdravnik Bruce Larson je zapisal: »Naša čustva o nas samih in o drugih ter kakovost naših medsebojnih odnosov imajo več opraviti s pogostnostjo naših obolenj kot genska zasnova, dieta in vpliv okolja skupaj.«

S sovraštvom do drugih pogosto bolj škodujemo sebi kot njim. Meč, ki ga uporabljamo, da bi ranili druge, mora iti najprej skozi naše srce. Morda mislimo nekako v stilu vica o zlati ribici, ki lahko izpolni vsako željo, vendar sosed dobi vsega dvojno mero. Slovenec si je baje zaželel, da bi mu pogorela stanovanjska hiša, zato da bi sosedu pogorelo poleg nje tudi gospodarsko poslopje.  

V filmu Karate Kid gospod Miyagi vpraša Daniela: »Ali imaš res dovolj velik razlog, da se hočeš naučiti karateja?« In Daniel odgovori: »Ali je sovraštvo dovolj velik razlog?« Gospod Miyagi mu odgovori: »Kdor sovraži, mora izkopati dva groba: enega za svojega sovražnika in enega zase.«

Sovraštvo nima drugega konca kot trpljenje in smrt. Samo če bomo ljubili, bomo imeli življenje v sebi. Nekateri sprašujejo, kako naj odpustijo, ko pa ne morejo? Jezus nam pravi: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44−45). Rešitev je torej molitev, to je iskanje Božje pomoči, in dobrodelnost tudi do sovražnikov.

V tem svetem postnem času pojdimo vase in se osvobodimo svojih lastnih sužnosti, pa tudi sužnosti, v katere so nas zapletli drugi. Mislimo si, da se ne da živeti drugače. Božja beseda pa nam govori, da se da, in zakramenti nam dajejo tudi potrebno moč, da se vrnemo k našemu Očetu. Amen.

3. postna nedelja

2 Mz 3,1−8.13−15; 1 Kor 10,1−6.10−12; Lk 13,1–9

 

Spreobrnjenje ali pogubljenje

13,1 Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami.

2 Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?

3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.

4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema?

5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

 

Prilika o nerodovitni smokvi

6 In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel.

7 Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹

8 Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim.

9 Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

 

Spreobrnjenje ali smrt

 

Kako znamo razlagati dogodke našega življenja? Ali prepoznamo v njih božjo govorico, ki nas kliče k spreobrnjenju, ali pa mislimo, da so opozorila namenjena le drugim? Jezus je z zgodbo o smokvinem drevesu v resnici najprej mislil na Jude, ki so prejemali največ milosti in niso obrodili sadu spreobrnjenja in dobrih del. Potem pa ta velja tudi za vse nas, ki prejemamo polnost milosti v Jezusu Kristusu.

Kakšni dogodki so pretresali Jeruzalem v času Jezusovega oznanjevanja? 

Mesto je potrebovalo boljšo oskrbo s pitno vodo. Pilat je sklenil za to dobro investicijo in za hvalevreden objekt uporabiti tempeljski denar. To je razkačilo nekatere Galilejce, da so se uprli. Pilat je med upornike poslal svoje vojake v civilu in ko je posredovala vojska, so se ji pridružili tudi ti vojaki med uporniki. Upor je bil krvavo zadušen in padlo je precej Galilejcev. Galilejci so prišli v Jeruzalem, da bi darovali, da bi se zavzeli za sveto stvar. Pilat je tako rekoč pomešal njihovo kri s krvjo darovanih živali. 

Morda je prišlo med Herodom in Pilatom prav zaradi tega do nesoglasja. Galilejci so bili namreč Herodovi ljudje. Da bi izkazal spoštovanje do njegove oblasti, je Pilat poslal Jezusa med sodnim postopkom k Herodu, ki je za praznike prišel v Jeruzalem. Jezus je bil Galilejec in naj bi bil Herodov primer. Takrat, pravi Sveto pismo, sta se Herod in Pilat pobotala.

Drugi primer verjetno izhaja iz prvega. Vodni sistem so začeli graditi in delavce so plačevali s tempeljskim denarjem. Ko se je zgodila nesreča in je stolp pokopal osemnajst delavcev, so ljudje hitro sklepali, da se je to zgodilo zato, ker so delali za tempeljski denar, ki je bil namenjen samo za bogoslužje.

Podobno okoliščinam, ki so botrovale Jezusovemu govoru, se tudi mi večkrat sprašujemo, zakaj koga doleti nesreča ali celo prezgodnja smrt. »Saj se je komaj poročil.« »Saj je še mlad ali mlada in ima majhne otroke.« Ali celo: »Zakaj Bog pokliče najboljše?« Kakšna nesreča je, ko umre mlada družinska mati ali oče. Vedno nas preseneti, ko umre nekdo, ki po naši logiki ne bi smel umreti.

Morda je smrt za pokojnega rešitev in pomeni veliko trpljenje samo za tiste, ki so ostali sami. Morda pa začnemo povezovati greh s kaznijo tako na hitro, kot so to počeli Judje. »Grešnik je bil, zato ga je Bog kaznoval.« Kjer pa je manj vere in zavesti grešnosti, rečejo, »da se je z njim divje ali žalostno poigrala kruta usoda«.

Kaj pa pravi Jezus? »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Dogodki, ki nas pretresajo, so opozorilo nam, da se spreobrnemo. »Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi.« Dejstvo je, da umirajo tisti, ki bi morali še živeti, in da trpijo tisti, ki niso nič krivi. Če kristjani vemo, da sveta ne vodi kruta usoda in da naše življenje ni posledica igre naključja, se taki dogodki dogajajo za naše streznjenje. Ti dogodki nas opozarjajo, da tudi nas lahko zadene nepričakovana smrt, zato moramo biti nanjo vedno pripravljeni. Če trpijo nedolžni, smo jim dolžni pomagati in lajšati njihovo bedo, da bomo lahko tudi mi, kot oni, deležni nagrade. Veselimo se vseh darov, ki smo jih prejeli, in jih velikodušno delimo naprej.

Posamezen grešnik lahko počaka kot ljulka do žetve. Ni pa tako z narodom. »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Grešnik, ki živi med pravičnimi, ima lepe možnosti za spreobrnjenje. Teže pa se to zgodi s celim mestom, narodom ali državo. Bog je pokončal Sodomo in Gomoro, ker je hudobija teh dveh mest tako narasla, da spreobrnjenje posameznika in družbe skoraj ni bilo več mogoče. Jezus svari Jude in nas, da se bo to lahko zgodilo tudi z njimi in nami, če se ne spreobrnemo. Judje se niso spreobrnili in so bili pokončani kmalu po Jezusovi smrti.

Uprli so se premočnim Rimljanom, namesto da bi se spreobrnili in še nekaj časa delali pokoro za svoje grehe. Namesto da bi iskali božje kraljestvo, so iskali zemeljsko. Vzrok za upor je bil isti kot v današnjem evangeliju. Leta 66 so Rimljani zaplenili tempeljske zaklade in s tem izvali splošen upor. Naslednje leto je najslavnejši rimski vojskovodja Vespazijan skupaj s svojim sinom Titom začel ofenzivo. Judje so se zatekli v Jeruzalem in se tam branili dve leti in pol. Ko je Tit zavzel mesto, se je pogumnim upornikom kruto maščeval. Jeruzalem je zravnal z zemljo. Od templja je ostal samo del zidu, ki je danes zid obžalovanja. Več deset tisoč Judov je križal ob poteh v mesto, druge pa zasužnjil ali izgnal. Od takrat Judje niso imeli svoje države do leta 1948.

Propadla pa je tudi rimska država. Kljub temu da je pozneje sprejela krščansko vero, je bilo to že prepozno. Glavni vzrok za njen propad je bila moralna izprijenost. Rimljani niso hoteli imeti otrok in niso znali živeti brez nasilja in sužnjev. Ni treba biti prerok, da bi videli, da bomo tudi Slovenci pokončani, če se ne spreobrnemo in ne vzljubimo življenja.

V zgodovini je propadlo že veliko držav. Številne zato, ker so temeljile na sebičnosti, krivici in zatiranju. Propadle pa so tudi tiste, ki so poskušale zgraditi utopično božje kraljestvo na zemlji, kot smo lahko videli v filmu Misijon. Spreobrnjenje je vstop v božje kraljestvo, je življenje za božje vrednote, ki edine jamčijo preživetje.

Niso vsi Judje Jezusa zavrgli, toda vsi so bili pokončani. Niso bili vsi Rimljani moralno izprijeni, toda vsi so propadli. Niso bili vsi nacisti rasisti, toda vsi so bili poraženi. Niso bili vsi državljani komunističnih držav slabi, nasprotno, med njimi je bilo veliko svetnikov, toda vsi še trpimo zaradi korupcije, propada ekonomije in pomanjkanja demokracije.

Propad posameznika je tudi propad skupnosti in obratno. Vsak naš greh ima tudi družbeno razsežnost. In vsako naše zasluženje dobro vpliva tudi na druge. Nihče se ne bo zveličal sam in nihče se ne bo pogubil sam.

Prilika o figovem drevesu pa nas uči, da smo lahko mi tisti, ki smo zasajeni v dobri zemlji, med dobrimi ljudmi, imamo krščansko vero, dobivamo več darov kot drugi, pa ne dajemo svojih sadov in bomo zato iztrebljeni. Nekoristnost kliče nesrečo. Tudi v procesu evolucije življenje izloča vse, kar ni koristno za nadaljnjo rast.

Vprašajmo se, ali tej družbi bolj dajemo ali bolj jemljemo. Ali bomo lahko zanamcem zapustili več, kot smo prejeli od prednikov? Zanimivo je, da se tudi človek, ki samo sprejema, pokvari oziroma je že pokvarjen. Simptomi te bolezni so: izguba veselja do življenja, izguba smisla, prijateljev, potreba po uničevanju in raznovrstnem omamljanju.

Kot je figovo drevo dobilo še eno možnost, tako smo tudi mi letos doživeli še en postni čas, ki je dobra priložnost za naše spreobrnjenje. Pa bomo to možnost izkoristili? Kdo ve, lahko je zadnja. Amen.

 

 

2. postna nedelja

1 Mz 15,5−12.17−18; Flp 3,17−4,1; Lk 9,28–36

 

Jezusova spremenitev

9,28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit.

29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala.

30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija.

31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.

32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem.

33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori.

34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.

35 Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!«

36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

 

Božja ogledala

 

Film z naslovom Maska temelji na resnični zgodbi šestnajstletnega dečka Rockyja Dennisa. Imel je redko in čudno bolezen, ki mu je iznakazila obraz tako, da mu ga je podaljšala. Deček je s svojim obrazom za mnoge sošolce postal grozljiv in bežali so proč od njega ali pa so se mu posmehovali. Čeprav je Rocky zaradi tega veliko trpel, se ni smilil sam sebi, ampak se je sprejel takšnega, kot je bil.

Nekega dne je s prijatelji obiskal zabaviščni park, v katerem je bila tudi hiša ogledal. Fantje so se zelo zabavali ob svojih podobah v ogledalih, ki so jih spreminjala v druga bitja: debeluhe, suhce, pritlikavce, velikane … Nenadoma je Rocky opazil nekaj še bolj zanimivega. Neko ogledalo je iznakazilo njegov obraz tako, da je bil videti popolnoma normalen, celo zelo lep. Prvič so bili tudi njegovi prijatelji začudeni nad njegovo lepoto. Prijatelja so lahko opazovali v čisto novi luči. Neka njegova prijateljica, ki se ni mogla sprijazniti z njegovo zunanjostjo, je izjavila: »Vedela sem, da je Rocky lep človek, čeprav njegova zunanjost ni tega izražala.« Od takrat sta postala dobra prijatelja. Njej in prijateljem so ogledala pomagala, da so na zunaj videli nekaj Rockyjeve notranje lepote in so potem laže sprejeli tudi njegov neprijetni zunanji videz.   

Nekaj podobnega se je zgodilo z Jezusom na gori spremenjenja. Njegovi učenci so ga zagledali v čisto novi luči. Prvič so tudi na zunaj videli nekaj njegove notranje veličine in lepote Boga.

Čudno se nam zdi, zakaj takoj, že drugo postno nedeljo, bogoslužje prekine resni postni čas z velikonočno temo Jezusove slave. Celo več, nikjer, niti po vstajenju, ni Jezus tako veličastno pokazal svoje božje veličine kot na gori spremenjenja.

Postni čas sam v sebi nima nobenega pomena, če ni usmerjen na veliko noč. Tudi vsaka nedelja, celo v postnem času, je mala velika noč, oziroma je praznovanje velike noči. Praznovanje Jezusove zmage nad smrtjo in trpljenjem.

Pred tem dogodkom je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt, s spremenjenjem na gori pa napoveduje svoje vstajenje. Resnici na ljubo moramo povedati, da je bil Jezus bolj spremenjen in drugačen od svojega božanstva takrat, ko je bil viden kot navaden človek, ali takrat, ko je trpel in umiral na križu, kot takrat, ko je pokazal nekaj svoje božanskosti na gori spremenjenja.

Kot Jezus imamo tudi mi v sebi dvojno razsežnost: človeško in božjo, Adamovo in Jezusovo. So trenutki v našem življenju, ko pokažemo predvsem prvo, in so trenutki, ko pokažemo drugo. V našem življenju se prepletajo greh in milost, trpljenje in veselje, uboštvo in blaginja. Za apostole je nastopilo uboštvo na Oljski gori, ko so se vsi razbežali. Tukaj na gori Tabor bi se radi kar utaborili z Jezusom, tam pa so ga kasneje pustili samega.

Ko doživljamo veselje in polnost življenja, nam je to dano tudi zato, da bi se lahko pozneje spopadli s preizkušnjo, z revščino, ki je v nas in okrog nas. »Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja« (Rim 6,5). Čeprav bi srečo radi zadržali in trpljenju ubežali, to ni vedno mogoče. S preizkušnjo se moramo spopasti.   

Neka študentka je imela hude in nenavadne sanje. V sanjah jo je preganjal pes doberman. Ko se ji je približal, je bil velik kot hiša in bi jo lahko pohrustal kot črička. Bolj kot je bežala pred njim, bliže je prihajal in večji je postajal. Če pa se je ustavila, se je tudi pes ustavil, se oddaljil in se zmanjšal. Hude sanje so postale nočna mora. Zaradi njih ni mogla spati ponoči ne mirno živeti čez dan.

Pri psihologu so sicer s pomočjo njene matere ugotovili, da jo je v ranem otroštvu močno prestrašil velik doberman, vendar zaradi tega mora ni prenehala. Končno so ugotovili, da njen pravi strah izvira iz strahu pred težkim izpitom. Pogumno se je torej spopadla z izpitom in bolj kot je obvladovala izpitno snov, bolj je tudi mora izginjala, dokler ni popolnoma izginila. 

Lepo je romati na razne kraje milosti. Doživljati lep razgled nad lepoto božje veličine. V dobri družbi pobegniti od skrbi in problemov vsakdanjega življenja. Toda to so le bežni trenutki našega življenja, ki ne morejo trajati in nas morajo le pripraviti na naše vsakdanje naloge.

Postni čas je kot nalašč, da pogledamo resnici v oči, da se spopademo s svojimi strahovi, težavami in slabostmi. Gotovo bi raje ostali z Jezusom na gori spremenjenja, a On nas kliče v Jeruzalem, v svet, kjer nas čaka delo, pričevanje in trpljenje, pa tudi vstajenje.

Dogodki tega sveta v luči božjega razodetja niso videti tako kruti in težki. S pomočjo božjega ogledala lahko v njih prepoznamo ljubečo božjo roko. Božja beseda nam daje ključ, da lahko v vsaki osebi vidimo tudi njeno nadnaravo − bogopodobnost. Vsak dogodek, vsako živo bitje, vsaka stvar je velik čudež, božji dar in nam lahko razodeva Boga.

Božje razodetje lahko najbolj doživljamo v cerkvi, ki je šotor Najvišjega. Tukaj so postavljeni trije šotori.

Mojzesov, ki je prižnica ali ambon. Na njej sta pogosto upodobljeni tabli z desetimi božjimi zapovedmi. Mojzes je postavil temelje božje postave. In tukaj se oznanja božja beseda.

Drugi Elijev šotor je spovednica. Nič omadeževanega ne more priti k Bogu. Prerok Elija je klical ljudi k pokori in spravi z Bogom. »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali,« nam pravi Jezus. Čeprav je spoved včasih velika žrtev, se mnogi vračajo od nje z žarečimi obrazi.

Tretji Jezusov šotor je oltar in tabernakelj, kjer se Jezus daruje in kjer prebiva. Kdor je njegovo meso in pije njegovo kri, ima večno življenje. Torej na ta način tudi mi dobivamo nadnaravno življenje. Tako tudi mi postajamo šotor Najvišjega. V nas prebiva Bog sam. V njegovi moči smo se sposobni spopasti s še tako težkimi križi in nasprotovanji v našem življenju. Tako se naše življenje spreminja v božjo veličino. Amen.   

1. postna nedelja

5 Mz 26,4−10; Rim 10,8−13; Lk 4,1−13;

Hudič skuša Jezusa

4,1 Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi,

2 hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen.

3 Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.«

4 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha

5 Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta

6 in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem.

7 Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.«

8 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«

9 Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol;

10 kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval,

da te obvarujejo

11 in: Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen

12 Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«

13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa

Zamegljevanje in razmegljevanje

 

Začeli smo postni čas, ki je čas milosti. Bog nam v tem času daje več priložnosti in pomoči, da se poboljšamo. Kliče nas z naše blodne poti k smislu življenja. Abrahamov oče je bil blodeč Aramejec. Hodil je sem ter tja s svojo čredo za boljšimi pašniki in edini smisel življenja mu je bil, da preživi. Živel je zato, da bi preživel.

Danes mnogi živijo zato, da bi uživali. Tudi to ni pravi smisel življenja. Ne ostanimo blodeči Aramejci, ki ne vedo, zakaj so tu in letajo sem ter tja za stvarmi tega sveta in za bežnimi radostmi, ki jih ponuja. Postavimo svoje življenje v harmonijo z božjim načrtom. Odpravimo nered in meglo, ki ju je v naše življenje prinesel greh. Odzovimo se božjemu klicu, ki nas kliče na potovanje v obljubljeno deželo.

Odkar je človek na svetu, je tudi skušan in preizkušen z grehom. Človek je namreč ustvarjen kot svobodno bitje in se svojemu Stvarniku lahko tudi upre. To svojo možnost, upreti se Bogu, je človek izkoristil že takoj v začetku in to tudi mi ponavljamo vedno znova. Radi bi vse poskusili, popolnoma bi bili radi srečni, radi bi bili gospodarji zemlje. Te želje, ki so v bistvu želje po neskončnosti, nam je v srce postavil Bog sam, ko nas je ustvaril po svoji podobi. Hudobni duh hoče uresničiti željo po neskončnem mimo Boga ali v kljubovanju Bogu ali na račun Boga. To pa ni mogoče. Hudobni duh se je že »opekel« ob svarjenju sveta, sedaj pa v isto napako zavaja tudi človeka.

Srečo lahko dosežemo le z božjo pomočjo, saj je Bog izvor življenja in sreče. Bog nas vodi k sreči in nam jo tudi želi dati v izobilju, zaradi hudičeve nevoščljivosti pa jo je težko doseči.

Hudič je tisti, ki naredi razdor. Grško ga evangelist Luka imenuje diablos, kar pride od besede dia – vmes in besede ballo – vreči, zagnati. Hudič je tisti, ki vrže nekaj vmes, da naredi razdor. V slovenščino bi lahko diablos prevajali tudi z besedo prepirljivec, klevetnik ali lažnik. Že takoj ob stvarjenju mu je s pomočjo laži uspelo ločiti človeka od Boga. Tukaj v puščavi ob Mrtvem morju se je lotil samega Božjega Sina. Njegov boj je premišljen in taktičen. Skušnjave, s katerimi skuša odvrniti Jezusa od Očeta izzivajo Jezusovo nadnaravno moč. Drugače pa so te skušnjave podobne tistim, ki jih hudobni duh uporablja za nas ljudi in imajo isti namen, v božjem stvarstvu napraviti disharmonijo, nered in potem upor.

Božjega Sina ne zapeljuje, da bi naredil kaj naravnost proti Bogu, ampak samo, da bi si svoje odrešenjsko delo s svojimi nadnaravnimi čudežnimi sposobnostmi olajšal. Zakaj stradati, če pa lahko iz kamnov narediš kruh?! Zakaj biti zavržen popoten učitelj, če pa lahko dobiš vso slavo in oblast tega sveta?! Zakaj se truditi za pridobivanje učencev, če pa lahko to dosežeš z nadnaravnimi vragolijami, saj ti je obljubljeno božje varstvo?!

Vse te skušnjave so končno usmerjene v odvrnitev Jezusa od poslanstva, zaradi katerega je prišel na svet. Jezus je prišel na svet, da bi za nas trpel in umrl na križu, da bi nas odrešil. Če bi hudobnemu duhu uspelo odvrniti Jezusa od njegovega poslanstva, bi mu ga uspelo odvrniti tudi od nebeškega Očeta.

Hudičevo logiko prevzema tudi človek, ki nima vere. Ker ne veruje Bogu, si nerazumljive stvari začne razlagati tako, kot bi sam rad, da bi bile. Vsemogočni Bog bi nas lahko odrešil na lažji način, brez trpljenja. Če je Bog vsemogočen, zakaj se mora za kakšno nalogo truditi in za odrešenje ljudi celo do smrti na križu? Bog bi človeka gotovo lahko odrešil tudi na drugačen, lažji način. Toda, ali bi nam lahko na drugačen način bolj pokazal, kako nas resnično ljubi? Ali bi nam lahko na drugačen način pokazal, da je vse storil za človeka? In to je moral storiti prav zaradi hudobnega duha, ki je vse, kar je bilo iz ljubezni ustvarjeno, pokvaril in za to obtožil Boga.

Kako nas hudobni duh skuša in zavaja: »Če je Bog neskončno pravičen, vsemogočen in dober − zakaj dopušča trpljenje?« Od Boga terja odgovornost za trpljenje, ki ga je sam povzročil. »Zakaj morajo trpeti tudi popolnoma nedolžni? Nelogično je, da Bog ne pomaga, ko pa bi lahko. Zakaj se moramo za vse dobro tako truditi? Saj so še druge poti. Ali nas ima Bog res tako rad, kot pravi?« Med nas hoče zasejati seme dvoma in nezaupanja.

Sodobni hudič bi lahko rekel, da je vse to govorjenje o izvoru zla čista laž, da je več kot samo pristransko, da je zavajajoče. Da ne more biti za vse zlo na svetu kriv samo tisti, ki hoče človeka osvoboditi božje sužnosti. To da je iskanje grešnega kozla in metanje megle med ljudi.

V splošni zmedi in z ranjeno dušo od izvirnega greha se nam lahko kaj hitro zabrišejo meje med dobrim in slabim.

Lahko se začnemo opravičevati: »Saj ne bomo obsojeni zaradi tega ali onega prestopka.« Tako začnemo izzivati božjo potrpežjivost in kot hudobni duh skušamo Boga. Jezus nam pravi: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Namesto da bi zaupali Bogu, hočemo z njim manipulirati. Preizkušamo meje kot otroci. Vedo, da česa ne smejo, pa kljub temu preizkušajo potrpežljivost svojih staršev. Če se nič ne zgodi, gredo še naprej prek meje dovoljenega. Če pride kazen, se jezijo in jokajo. 

Koliko je lepih in dobrih stvari je na tem svetu. Koliko zadovoljstva nam ponuja ta svet, če se mu predamo. Ko se tako predamo temu svetu, da začnemo zanemarjati duhovne vrednote, postajamo malikovalci. Služimo svetu in se mu klanjamo, za Boga, ki je svet ustvaril, nam ni mar. Kraljestva tega sveta nam zameglijo pogled na Boga. Začnemo si govoriti: »Ne smeš ocenjevati črno − belo. Povsod je nekaj dobrega in v vsaki popolnosti je tudi kaj slabega. Vsak ima svojo resnico in svoj prav.«

To za nas kristjane preprosto ni res, pa naj nas obsodijo za nestrpneže ali skrajneže. Pred Bogom je neko dejanje dobro ali slabo, vmesnih poti ni. Amoralnih dejanj ni, so ali moralna ali nemoralna. Ko se srečaš s Kristusom, te vodi skozi življenje. V vsakem trenutku življenja je s teboj in poznaš njegov glas in mu lahko slediš. »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, namreč beseda vere, ki jo oznanjamo,« pravi apostol Pavel Rimljanom. Prva stopnja vere je, da priznamo, da je samo Jezus Gospod in nihče drug. Druga stopnja je, da to oznanjamo s svojimi usti in svojim življenjem. 

Jezus je skušnjave premagal tako, da se je popolnoma naslonil na svojega Očeta in na njegovo besedo. Ljubezen, zaupanje, zvestoba Jezusu je tudi naša rešitev. Štiridesetdnevni post naj nas očisti pozemeljskosti. Ne potrebujemo samo zemeljskih ugodnosti in blaginje. To nas lahko celo zapelje proč od nebeškega kruha. Zato je prav, da se kdaj postimo ali stradamo zemeljskega kruha, da bi bili bolj odprti za »vsako besedo, ki prihaja iz božjih ust«. Post naj razjasni naš pogled, da bomo razločno videli resnico našega življenja. Utrdi naj našo voljo, da ji bomo lahko tudi sledili. Amen.

 

 

 

 

7. navadna nedelja

1 Sam 26,2.7−9.12−13.22−23; 1 Kor 15,45−49; Lk 6,27−38

 

6,27 »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.

28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.

29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani.

30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj.

31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.

32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo.

33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto.

34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako.

35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.

36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«

 

Ne sodite

37 »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.

38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

 

Kdo je kdo?

 

Med drugo svetovno vojno so se tudi nekateri ruski vojaki borili na nemški strani. To so delali v upanju, da se bodo na ta način rešili diktatorja Stalina in komunizma. Najslabše, kar se jim je lahko zgodilo je bilo, da so jih ujeli Rusi.

V decembru leta 1943 se je zgodilo zanimivo srečanje. Sneg je pobelil vse stvari, zato so vojaki obeh strani nosili bele kombinezone in kape, da bi jih sovražnik težje odkril. Ko so se vojaki podili sem in tja po gozdovih so se med sabo malo pomešali.

Dva vojaka, vsak z ene strani, sta se zatekla v kritje drug blizu drugega. Začela sta se pogovarjati in si potem tudi deliti, kar sta imela: strelivo, cigarete in čokolado. Čez nekaj časa sta, ker se je boj umiril, odložila svoji pokrivali. Na veliko začudenja sta ugotovila, da ima eden na svoji kapi nemškega orla, drugi pa rusko petokrako rdečo zvezdo. Takoj sta skočila na noge in zgrabila za pištoli, toda ti zaradi mraza nista delovali. Pograbila sta za njune cevi in začela kot z gorjačo udrihati drug po drugem. To ni bila stvar prepričanja, niti ljubezen do domovine, ampak želja po preživetju. Postala sta ujetnika uniforme in nezaupanja. Če jaz ne bom ubil njega, bo on ubil mene.

Solženicin, ki je napisal to zgodbo ni nakazal njenega konca. V njej pa nam je posredoval nauk za življenje. Pokazal nam je kako hitro lahko sovražniki postanejo prijatelji. V mojem sovražniku je vedno nekaj, kar bom lahko takoj vzljubil in v mojem prijatelju tudi nekaj, kar bom lahko takoj zasovražil.

Vojaka sta si bila v belih oblačilih blizu, bila sta prijatelja in brata, v uniformah pa narazen do smrti. Belo oblačilo je znak tudi našega krščanskega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali božji otroci in zato bratje in sestre med seboj. Belo oblačilo božjega dostojanstva zabriše naše egoistične interese. Ljubezen je to božje pokrivalo, ki je sposobno vsakega človeka odeti v dostojanstvo božjega otroštva. Pred Bogom smo vsi njegovi otroci. Delitve na naše in vaše, na moje in na tvoje uničujejo vsako življenje. Psevdo − Dionizij Areopagit pravi: »Bolj univerzalno, bolj božje.«

Jezusovo govorjenje o ljubezni v današnjem evangeliju se nam zdi blodnja. Nelogično se zdi nasilnežu nastavljati lice, dajati tistemu, ki te je že krivično oplenil; skratka ljubiti sovražnike. Če si pri zdravi naravni pameti tega ne boš storil. Takih dejanj si sposoben le, če ravnaš impulzivno − čustveno, po nagibih srca in ne razuma. Za tako početje − izkazovanje ljubezni sovražnikom − samo čustvo seveda ni dovolj, ampak je potrebna močna volja in božja pomoč. Bog ima v ozadju svojo logiko in računico. Zavezuje se, da bo On povrnil nepokrite račune. Torej se lahko zanesemo ne samo na srce, ampak tudi nanj.

Posebnost Jezusovega načela: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31), ni samo pozitivna oblika recipročnosti, ampak naša pobuda v dobroti in ljubezni. Kristjani smo dolžni biti korak pred drugimi. Jezus nas vprašuje koliko smo boljši od drugih ljudi. K temu smo poklicani zaradi božje ljubezni, ki jo bolj kot drugi prejemamo in okušamo v božji besedi in v zakramentih.

Čustva, ki jih imamo v svojem srcu, pa čeprav do sovražnika, so v nas in najprej vplivajo na nas same. V sovraštvu je nekaj satanskega, uničuje vse s čimer pride v stik. Vrednote, zdravje in gmotne dobrine se v njem topijo kot sneg na peči in vsi vpleteni si mislijo, da imajo prav. Če sovražnik ni vreden naše ljubezni in odpuščanja, pa je to dobro za naše mirno spanje in čisto dušo pred Bogom. Sovražniku v resnici nismo nič dolžni, dolžni pa smo sebi in svojemu zdravju in seveda neskončno pa smo dolžni Bogu od katerega smo vse zastonj prejeli in ki nam naroča, da nam bo tudi to ljubezen poplačal.

P. Calagno ugotavlja, da življenje s konkretnimi sovražniki ni tako težko, kot z umišljenimi. Zlasti tisti, ki so nagnjeni k melanholiji, se spominjajo vsake besede, ki jih je prizadela in iz vsake žalitve izvajajo kakšne sklepe, da se jim zdi kakor bi živeli v levjem brlogu. Če se kam preselijo, jim je nekaj časa dobro, potem pa spet najdejo nekoga, ki da jim želi slabo. Takšni ljudje seveda trpijo bolj zaradi sebe kot zaradi drugih.

Krščanska ljubezen zmore in mora preseči osebna, rasna, in državna sovraštva. Sovraštvo ima lahko skrivnosten izvor. Lahko se razvije iz čustvene antipatije, lahko ga povzroči telesna ali moralna nepopolnost bližnjega. Sprijazniti se moramo, da smo vsi nepopolni in da živimo v nepopolnem svetu, ki kot v porodnih bolečinah vzdihuje, ko pričakuje odrešenja. Na vse nas pa sije božje sonce ljubezni: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Psevdo − Makarij je to primerjavo razložil takole: stvari, na katere sije sonce, sonca ne spremenijo. Sonce se ne umaže, ko obseva močvirje. Tako tudi kristjan ne bi smel spreminjati izraza svojega obličja z ozirom na osebo, s katero govori; dobri moramo biti z verniki kot z nevernimi, s svetniki kot z grešniki. Apostol Pavel pravi: »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde« (Flp 2,14−15). Bog je model našega ravnanja in kdo smo mi, da bi bližnjega sodili. »Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37). Amen.

 

6. navadna nedelja

Jer 17,5−8; 1 Kor 15,12.16−20; Lk 6,17.20−26

 

Jezus služi veliki množici

6,17 Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja.

18 Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal.

19 Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse.

Blagri in gorje

20 Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril:

»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.

21 Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste.

Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste.

22 Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega!

23 Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki.

24 A gorje vam, bogataši,  kajti svojo tolažbo že imate.

25 Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste.

Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste.

26 Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Komu zaupati?

Leta 1990 smo med mladimi v koprski škofiji naredili anketo. Na vprašanja je odgovorilo 910 mladih. To so bili pretežno mladi, ki so obiskovali mladinski verouk ali vsaj nedeljsko mašo. V anketi je bilo tudi vprašanje: »Komu popolnoma zaupaš?« 31,2 % jih je popolnoma zaupalo materi, 25,9 % prijatelju, 18,4 % očetu, 13,1 % duhovniku. Profesorju je popolnoma zaupalo 1 % vernih mladih in Bogu tudi samo 1 %. Tudi pri vprašanju: »Komu delno zaupaš?« je bil Bog na dnu lestvice.

Ali res mladi prav nič ne zaupajo Bogu in ali ni tako tudi med odraslimi? Ali ni nekaj v naši vernosti hudo narobe, če se naše mišljenje, delovanje, v tem primeru zaupanje, tako razlikuje od božje besede? Tudi ankete, ki jih mnogo pogosteje delajo državne ustanove, in zajamejo tudi neverujoče, ne morejo biti danes, glede tega, nič boljše. V njih se nezaupanju pridruži še celo sovraštvo do Boga, vere in cerkve.   

Prerok Jeremija pa že 2633 let govori zelo odločno in strogo proti tistim, ki se zanašajo samo na človeka in pozabljajo na Boga. Kakor takrat tako tudi danes živi sam na robu družbe. Nerazumljen je in preganjan, še tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se ne zmenijo dosti zanj, ni ga pri njihovih svatbah in niti pri njihovem žalovanju.

On pa nam še naprej ponavlja: Če ne zaupaš Bogu, ki je edini vreden zaupanja, nimaš njegovega blagoslova in ne njegove pomoči v času suše. V času težav in stisk boš ovenel, kot drevo v puščavi brez vode.

Pričakovali bi, da nam bo prerok rekel, naj ne zaupamo gmotno bogastvo, v sposobnosti, v zdravje …, toda v človeka je po našem mnenju potrebno zaupati. Vsaj, če ga poznaš ali če ga imaš rad ali če moraš z njim živeti ali delati. Mož mora zaupati ženi in žena možu. Starši naj bi svojim otrokom zaupali vedno več v njihovi rasti k samostojnosti. Če nekomu ne moreš ali nočeš zaupati, si do skrajnosti otežiš življenje. Zveza ali prijateljevanje nima prihodnosti brez zaupanja.

Vse to drži, ko gre za majhna zaupanja ali za vsakdanje stvari našega življenja: za hrano, stanovanje, denar … Prehrano moram zaupati kuharici, če nočem vedno sam kuhati. Avto zaupam mehaniku, denar banki, zdravje zdravniku. Gotovo bom vse te ljudi, ki se ukvarjajo z menoj nadziral, a jim bom moral kljub temu zaupati.

Ko pa gre za večno srečo, ne morem in ne smem zaupati nikomur razen Bogu.

Je že res, da ljubezen med možem in ženo sloni za medsebojnem zaupanju. Toda ne popolnoma in ne vedno. Zato tudi poznamo izraz slepo zaupanje. Nobenemu človeku ne moremo popolnoma, brezpogojno zaupati. Človek je slaboten in nemočen. Imamo pridržke, ker vemo, da so že mnogi zaupanje izigrali, zato se bojimo. Pa tudi če se zaradi tega ne bi bali, se lahko zgodi nesreča in končno pride smrt. In kako nas bodo tolažili v naši smrtni uri, če ne bomo zaupali Bogu? Saj ni tako hudo − čeprav bo hudo; saj ne boš umrl − čeprav veš, da boš umrl.

Takrat se pokaže, kako prav je imel prerok Jeremija, ko je rekel: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od GOSPODA« (Jer 17,5). Zaupamo lahko samo Bogu. Ker je le On vsemogočen in lahko vedno pomaga, ker je neskončno dober in usmiljen in tudi bo vedno pomagal. Ne morda tako, kot smo si predstavljali, ampak tako, kot je za nas najbolj prav. Ne bo nas zapustil tudi v najtežjih trenutkih življenja. Zaradi nas je šel skozi vse preizkušnje trpljenja in smrti.

Da v Boga postavimo vse svoje upe, vse svoje zaupanje, vso svojo prihodnost, vse svoje načrte in bogastvo je potrebna močna vera. Vera v Jezusovo vstajenje. Samo kdor ima močno vero, bo lahko Jezusu popolnoma zaupal. Vera v živega in vstalega Jezusa pomeni, da smo prepričani in čutimo, da On ustvarja vodi in spremlja svet, zgodovino, mene in dogodke mojega življenja še posebej.  Da se vse dogaja v njegovi ljubeči roki. Da bedi nad nami, kot bedi mati nad svojim dojenčkom. »Ali pozabi mati otroka svojega telesa? Pa tudi, če bi te ona pozabila, jaz te ne pozabim.« Če se Bog primerja z materjo, smo mi v odnosu do njega kot otroci, ki zaupajo svoji mami. Naša mama je najbolj ljubeča in skrbna in nas ne bo nikoli zapustila. Vse bo dobro uredila. Vsega je sposobna in je najboljša na svetu.

Kakor otroku ne preostane drugega, kot da zaupa svojim staršem, tako odraslim kristjanom ne preostane drugega, kot da zaupamo svojemu Bogu.

Na morju se je nebo nenadoma stemnilo in parnik so začeli premetavati visoki valovi. Potniki so vznemirjeno begali sem ter tja in se plaho ozirali po z bliski razbičanem nebu in po neugnano razbesnelem morju.

Samo neki fantek je mirno vztrajal pri svojih igračah in ga neurje ni motilo. Nekdo ga je vprašal: »Kaj se nič ne bojiš viharja?« »Ne,« je odgovoril deček. »Saj je kapitan moj oče.«

Bog je bolj skrben, kot je lahko skrbna človeška mati. Bog je tudi močnejši in sposobnejši od človeškega očeta. Ali smo pripravljeni to priznati s svojim načinom življenja? Ko je na Genezareškem jezeru nastal vihar in so se apostoli zbali za svoje življenje, jih je Jezus pokaral: »Kaj se bojite, maloverni?«

Neki duhovnik je na oglasno desko v cerkvi napisal sporočilo: »Ne počutite se popolnoma, osebno, nepopravljivo odgovorni za vse. To je moja naloga. Podpis: Bog.«

Popolnoma zaupati Bogu pomeni, da tudi sebi povsem ne zaupamo, ampak da se pred odločitvami, pomembnimi še posebej, posvetujemo z Bogom. Kaj misli Bog o tej naši odločitvi, o tem nakupu, o tej službi, o našem življenju. Če nam gre dobro, verjetno nanj kar pozabljamo, ko pa se kaj zalomi, ga kličemo na pomoč ali se pritožujemo, da nam nič ne pomaga in da naše delo nima blagoslova in sreče.

Mnoge stvari se v svetu in v našem življenju korenito spreminjajo. Nič ni več stalnega in zanesljivega, na kar bi se lahko vedno in povsod zanesli. Službe se menjavajo, sistemi se spreminjajo, toda maček pade vedno na noge. Bogati se vedno znajdejo in ubogi so vedno ubogi. Kaže, da bolj veljajo Jezusove besede: »Kdor ima, se mu bo še dalo in kdor nima, se mu bo vzelo še tisto, kar misli, da ima.« Te spremembe torej niso prave spremembe. Niso nič v primeri s tem, kar se bo zgodilo v prihodnosti, ki jo napoveduje evangelij. Takrat bo blagor ubogim in gorje bogatinom. Blagor žalostnim in gorje veselim … Skratka, vse bo postavljeno na glavo. Ta prihodnost pa ni tako daleč. Zametke resničnosti teh besed čutimo že sedaj, tukaj v sebi in nas tolažijo v vsaki preizkušnji. Zaradi tega laže zaupamo Jezusu. Če bodo bogati vedno srečni, bi bilo bolje zaupati bogastvu. Če bodo žalostni vedno žalostni, bi bilo bolje, da si poiščemo zabavo za vsako ceno. Dokler gre, pač gre, potem je tako ali tako vsega konec …

Jezus sam je svojo obljubo živel do konca. Postal je zadnji. V vsem je obubožal, da bi mi obogateli. Zaradi Jezusove popolne žrtve za nas tudi mi bližnjemu laže zaupamo. Vsi ljudje imamo namreč svojega prijatelja, »asistenta« − »mentorja« in sodnika, ki bdi nad našim delom in življenjem. Kaže nam pot po kateri se lahko zveličamo in za naše zveličanje tudi danes pripravljen storiti vse. Amen.

 

5. navadna nedelja

Iz 6,1−8; 1 Kor 15,1−11; Lk 5,1−11

 

Jezus pokliče prve učence

5,1 Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže.

3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna.

4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!«

5 Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.«

6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati.

7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati.

8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!«

9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim,

10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.«

11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

 

Poklicani k življenju v izobilju

 

Bog nas kliče v svojo službo. V prvem berilu smo slišali, kako je poklical preroka Izaija, ki je mislil, da bo zaradi svoje grešnosti umrl, ker je prišel v stik z Bogom. Srečavanje z Bogom pa ni za gorje in smrt, ampak za očiščenje in življenje. Po očiščenju se je Izaija sam pomudil za preroka: »Tukaj sem, pošlji mene!« V drugem berilu pravi apostol narodov sv. Pavel, da se je Jezus »nazadnje kot negodniku prikazal tudi meni«. In na drugem mestu pravi, da »Njegova milost do njega ni bila prazna«. V evangeliju apostol Peter, ki je pozneje postal voditelj Cerkve, reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Vendar Bog vztraja in izbranemu pomaga, da lahko z njegovo pomočjo in tudi s svojo prizadevnostjo izvrši poklic, v katerega ga kliče.  

V Jezusovi službi smo lahko v vseh poklicih, ki jih opravljamo. Ni klical samo apostolov in današnji evangelij ne velja samo za »poklicno poklicane«: duhovnike, redovnike in misijonarje. Njihovo delo smo dolžni opravljati »nepoklicno« v svojem poklicu vsi. Nismo pa poklicani samo k duhovnemu delu. Vsi smo poklicani k življenju v polnosti: k ljubezni, veri, sreči. Tudi k zdravju, čeprav, žal, tega poklica, biti zdrav, vsi ne morejo uresničiti. Bog redkeje kliče ljudi, da mu služijo v nemoči in prikrajšanosti, kot si mi mislimo. Prikrajšanost se lahko zgodi in ostane zaradi naše lenobe, malomarnosti in greha. Ne vedno greha tistega, ki trpi. Ob sleporojenem je Jezus rekel: »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak, da se razodenejo božja dela, se je to zgodilo.« Bog iz prikrajšanosti in nemoči kliče k polnosti zdravja in duha. Že narava, ki jo je Bog ustvaril, kliče po zdravju in zmožnostih. Kako čudovito se telo brani pred boleznimi, pred nesrečami, vrezninami in zlomi ..., po popolnosti pa mora še bolj težiti naš duh.

Kaj se je dogajalo z našim največjim športnikom vseh časov Mirom Cerarjem? Kot otrok je bil zelo šibkega zdravja in šibkega telesa, zato mu je oče pomagal tako, da mu je doma napravil razna orodja za vadbo. Miro je pridno vadil in z leti ni samo postal zdrav, ampak je začel prav na teh orodjih tekmovati. Na konju z ročaji je postal največji virtuoz vseh časov. Na olimpijskih igrah, na evropskih in svetovnih prvenstvih je osvojil 28 odličij. Tudi danes, ko se ne ukvarja več s tekmovanji, nam je njegova osebnost še vedno vzor skrbnega, pridnega in marljivega delavca. 

Športnikovi uspehi lahko odlično osvetljujejo današnji evangelij. Evangelij je treba brati, razumeti, o njem premišljevati in ga resničevati. V Cerarjevem življenju se je božji klic k popolnosti odlično uresničil.      

Njegovo življenje, kakor tudi življenje vsakega vrhunskega športnika, nam govori o najpotrebnejši kvaliteti. To je vztrajnost. Vztrajnosti najbolj potrebujemo in vztrajnost dela čudeže. Vsi bi radi videli božji čudež. Kot na primer, da bi šel v Medžugorje in bi tam med mašo ali molitvijo vstal in bil ozdravljen. Ali da bi bili v trenutku učenjaki in bi začeli učiti svojega učitelja. Ali če ste starši, da bi vam kar naenkrat uspelo vzgojiti otroke ali zadeti na loteriji dovolj denarja za vse potrebe in še več. To so fantazije in sanje za lenobne duše.

Peter in apostoli so vso noč lovili in ponoči, ko je najprimernejši čas za ribolov, niso nič ujeli. Sedaj pa še enkrat na željo nekoga, ki sploh ni ribič, sredi dneva mečejo mreže na lov, namesto da bi odšli na zaslužen počitek. In rezultat je bil osupljiv. Tu je razlika med uspehom in polomijo. Za uspeh je potrebno vztrajanje kljub neuglednim rezultatom in pa vera v uspeh. To so tudi tiste desetinke in stotinke, ki na svetovnem prvenstvu odločajo o uspehu ali neuspehu. Vero v uspeh nam vliva Jezus Kristus, pa naj ga poznamo ali ne. Nekateri se ga bojijo imenovati in raje govorijo o energiji, o pozitivnem sevanju. Za utrditev vere se poslužujejo zdravilcev in »psihologov«. Za nas kristjane pa je Jezus Kristus tisti vodnik in učitelj, ki mu lahko popolnoma zaupamo, saj vemo, da vsak dober dar prihaja od zgoraj.

Če imamo vero, se nam ni treba bati; lahko mirno gledamo v prihodnost. Seveda pa ne moremo biti mirni glede naše odgovornosti za ta svet. Vemo, da je Bog nad nami, da nas neskončno ljubi, spremlja in vodi v našem življenju, in nas bo tudi sodil ob vstajenju mrtvih poslednji dan, zato se še posebej trudimo za boljši svet. Kakor se za boljši svet trudi Jezus, ki trpi v vseh revežih sveta in se pri vsaki sveti maši za nas daruje.

Človek lahko z njegovo pomočjo obvladuje materijo. Nobena težava, pa naj bo še tako velika, ni prevelika za človeka, ki je vztrajen in živi iz milosti. Če postavite ti dve stvari skupaj, bo prišlo do čudežev, ki presegajo naše najbolj drzne sanje.

Današnji evangelij nas vabi k dvema stvarema. Prvič: k vztrajnosti. Apostoli so vrgli mreže, čeprav so jih že tridesetkrat tisto noč in so bili utrujeni. Drugič: da povabimo Jezusa v svoja prizadevanja. Pravzaprav obrnjeno: Jezus nas vabi in kliče v svojo službo. Vklopimo se v Jezusova prizadevanja. Ne kličemo mi Jezusa v našo službo, da bi služil našim interesom in našim načrtom, ampak nas On kliče, kot je klical apostole. Kliče nas k velikim stvarem. Ustvaril nas je za neskončnost, za nebesa. Kaj je večjega kot to? To je zmaga, ki premaga ta svet, naša vera. Amen.

 

 

 

 

 

 

4. navadna nedelja

Jer 1,4−5.17−19; 1 Kor 12,31−13,13; Lk 4,21−30

 

4,21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?«

23 On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.«

24 In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.

25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi,

26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem.

27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.«

28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli.

29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.

30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

 

Naša poklicanost

 

Sodobna družba postaja vedno bolj pomasovljena. Izvirnost ni dovolj nagrajena in ne zaželena. Starši se težko sprijaznijo z drugačnim in samosvojim otrokom. Učitelji hočejo, da se učenci učijo le tisto, kar zahtevajo šolski programi, zato jih natrpajo z množico podatkov. Tako otroku onemogočijo lastno ustvarjalnost. Teže je otroke voditi in spremljati v njihovi izvirnosti kot v njihovi stereotipnosti.

Resnici na ljubo je treba povedati, da nekateri otroci mislijo, da so izvirni takrat, ko motijo pouk. Bog je izvirnost sama. On vse ustvarja in navdihuje. Bog ne dela masovnih izdelkov, ampak tako kot preroka Jeremija tudi nas oblikuje vsakega posamič, ne na slepo, ampak po načrtu, ki ga za vsakega izdela že pred njegovim spočetjem in ga v skladu s tem vodi in kliče po čisto svoji poti skozi življenje, ker ima za vsakega svojo službo in poslanstvo.

Kathleen O`Chonnell v knjigi z naslovom Zakaj je regrat plevel v zgodbi z istoimenskim naslovom opisuje, kako sta z možem urejala trato okoli hiše. Izkopavala sta vse, kar ne bi smelo rasti na trati, in to so bili tudi lepi rumeni regratovi cvetovi. Njun triletni Jon pa tega ni razumel, zato je pobiral cvetove, ki jih je oče izkopaval, in jokal: »Mami, ati bo izkopal vse rože!« »To niso rože, to je plevel,« mu je odgovarjala mama. »Zakaj je regrat plevel?« je hotel vedeti otrok. Ker mu mama ni vedela takoj prav odgovoriti, mu je rekla, naj se gre igrat. Kmalu je prišel nazaj jo prijel za nogo in ji rekel: »Mama, zdaj vem, zakaj je regrat plevel.« Ker mami še ni bilo jasno, ga je vprašala: »Zakaj?« »Zato, ker ne raste tam, kjer ti hočeš.«

Mi hočemo, da bi bilo vse v skladu z našimi nazori, merili, strukturami in predstavami. Kar od tega odstopa, nas moti in vznemirja. Življenje pa je najčudovitejše prav v svoji množini pestrosti in raznolikosti. Ta izhaja iz božjega stvariteljskega načrta. Bog hoče, da na svetu mrgoli življenje po njegovih vrstah in da je človek, kot njegova krona, ne samo bogat v svojih kulturah, jezikih, rasah in narodih, ampak tudi enkraten v svoji osebnosti.

Grešniki so vsi enaki, ker vsi strežejo svojim nagonom. Svetnik pa je vsak drugačen, ker izpolnjuje božji načrt. Nekdo je rekel, da je življenje lepo, ker ga vsak po svoje pokvari. Za nekoga je lahko izvirnost napaka. Bog, ki je velik, pa je tako hotel razliti bogastvo v naša življenja.

Naša enkratnost nam včasih boljše, včasih slabše uspeva. Pridejo dnevi, ko se imamo kar za enega izmed množice. Takrat tudi opravičujemo svoja dejanja z besedami: »Saj vsi tako delajo.« Delček množice smo, ker nam je težko izstopiti iz anonimne povprečnosti v samosvojo poklicanost in božansko posebnost. To so naši slabi časi. Bojimo se izpostaviti s svojo drugačno besedo, s svojim načinom življenja in obnašanja. Ko nam gre dobro, pa z veseljem pokažemo svojo posebnost, čeprav nas lahko zavrnejo in mučijo tako kot Jeremija in Jezusa.

Jeremija je živel v času, ko je v Izraelu vladala največja korupcija. Njej so zapadli tudi lažnivi preroki. Od zunaj so Izrael stiskale vojaške supersile. Vse to je Jeremija bolelo, ker je ljubil svoj narod in svojo državo. Verjetno ga je tudi zato Bog poklical za preroka. V času, ko je bilo najteže biti prerok, je bil ta poklic najpotrebnejši.

Jeremija je vedel, kaj ga čaka, zato se je poklicu naprej upiral, potem pa je začel oznanjati: »Edina rešitev je spreobrnjenje, drugače boste pokončani in odpeljani v sužnost.« Ljudem njegova pridiga ni bila prijetna: »Kdo pa misli, da je, ta Jeremija, da obsoja svoj lastni narod!« Zato so ga enkrat javno bičali, drugič so ga dali v klado, tretjič so ga vrgli v prazno vodno cisterno, da se je pogreznil v blato in bi tam umrl.

Tudi Jezusa so zavrgli njegovi domači in njegov narod.

Prava vera ni samo zaupanje kljub nerazvidnosti, ampak je delovanje kljub težavam. Delovanje v naši božanski enkratnosti je smisel naše vere, čeprav poraja spopad z družbo, ki ne mara izjem. Šele to delovanje nas lahko popelje v skrivnost našega osebnega odnosa z Bogom. Moramo imeti dovolj poguma, da smo enkratne osebnosti, kakršne je hotel Bog, ko nas je ustvaril in k čemur nas tudi danes kliče. Dolžni smo govoriti in delati po pravici, ne glede na to, kako se bo odzivala družba. Dolžni smo biti najbolj mi sami.

Ali to pomeni, da se moramo izogibati skupnosti? Ne, ravno nasprotno. Skupnost smo dolžni ustvarjati. Ustvarjati smo dolžni tako skupnost, v kateri bodo lahko posamezniki izražali in živeli svojo božansko enkratnost. To je imel v mislih apostol Pavel, ko je govoril o skupnosti kot o telesu, v katerem imajo različni člani različne naloge, vse pa povezuje ljubezen.

Kristjani se zbiramo v majhna občestva, ker želimo drug z drugim deliti svojo božansko enkratnost in ker želimo uživati božjo navzočnost. Te skupnosti ne vsrkavajo posameznikove posebnosti, ampak jo razvijajo.

Tudi sam ne maram biti kopija duhovnika, ki so jo ustvarili ljudje, ampak hočem in se trudim biti tak, kot me hoče Bog. Nočem biti tak duhovnik, kot ga prikazuje televizija. Nočem uresničevati predstav nekoga drugega, ampak samo Boga. Sovražim greh, kajti greh je kopija slabega, je kliše. Všeč mi je, ko imam pogum biti tak, kakršnega me je Bog ustvaril, in biti to, za kar me je ustvaril. Takrat najbolj uživam božjo bližino in veselje nad svojim življenjem.

Ali se zavedamo, da Bog še nikoli ni ustvaril takega človeka, kot smo mi, in ga tudi nikoli ne bo? Naše enkratno življenje je delček božanske popolnosti. Ljudje, ki so zmogli kljub velikim nasprotovanjem ohraniti svojo enkratno bogopodobnost in iz nje tudi delovat, so svetniki. Tudi mi smo poklicani, da v tem svetu teme svetimo kot zvezde za vso večnost. Amen.

3. navadna nedelja

Neh 8,2−10; 1 Kor 12,12−30; Lk 1,1−4; 4,14−21

 

Posvetilo Teófilu

1,1 Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami,

2 kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede,

3 sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati,

4 da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.

 

Jezus začne učiti

14 Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici.

15 Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.

 

Jezusa v Nazaretu zavrnejo

16 Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral,

17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

18 Duh Gospodov je nad menoj,

ker me je mazilil,

Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost

in slepim vid,

19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj.

21 In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

 

 

Beseda resnice

 

Neprestano poslušamo besede. Že takoj zjutraj, ko vstanemo, si prižgemo radio ali pa nas radio kar sam zbudi. Poslušamo glasbo, novice, vreme, zanimivosti, šale, črno kroniko, poslušamo svoje družinske člane, učitelje, šefe, prijatelje, lahko celo še beremo … Če drži, da bomo za vsako nepotrebno besedo dajali Bogu odgovor, potem odpade problem, kaj bomo delali vso večnost.

Koliko besed, koliko govorjenja. Ali z vso množino besed prihaja tudi do kakšne kakovosti, do duhovne rasti, do želje in volje po dobrem, po očiščenju …? Ali nas te besede osvobajajo? Ali so nas sposobne te besede potolažiti in odžejati? Priznati moramo, da smo največkrat še bolj nejevoljni kot prej, še bolj pobiti in razočarani in utesnjeni v ta svet.

Ko vedno znova poslušamo iste besede, postajajo del našega mišljenja, govorjenja in počasi tudi delovanja. Besede so kakor seme: kar sejemo, to bomo tudi želi. Kakršne besede vedno znova sprejemamo, taki bomo postali. Besede so kakor kruh. Dajejo nam duhovno moč in sposobnost, da živimo. Če smo pametni, ne bomo jedli pokvarjenega ali zastrupljenega kruha. Tako hrano smo dolžni odkloniti. Kot je odklonil učitelj pripovedovanje svojega učenca, ki je mislil, da mora vse povedati, kar je videl in slišal.

Učenec skoraj ni mogel dočakati, da pove učitelju govorice, ki jih je slišal na trgu. »Počakaj trenutek,« je rekel učitelj. »Ali je to, kar mi želiš povedati, tudi resnično?« »Mislim, da ne.«

»Ali je koristno?« »Ne, tudi to ni.«

»Ali je zabavno?« »Ne.«

»Zakaj bi potem to poslušal?«

Zakaj bi si obremenjevali »mnogo mislečega duha« z neumnostmi, neresnicami in slabostmi drugih?

Koliko besed za prazen nič. Ali kakor bi rekli po domače: »Dosti kokodakanja, malo jajc.«

Ko je prišel Jezus domov v nazareško sinagogo, se je o njem že povsod veliko govorilo, zato so od njega pričakovali veliko, toda njihovo pričakovanje je bilo pozemeljsko. Niso bili pripravljeni verjeti in sprejeti, da se bodo Izaijeve starozavezne napovedi odrešenja uresničile na Njem. Dokler so poslušali besede duha, so mu pritrjevali in strmeli nad radostnimi besedami, ko pa so se zagledali v ta svet, v njegove starše, so od njega zahtevali čudeže. Jezus pa ni nikoli delal čudežev zato, da bi ljudi zabaval, tešil njihovo radovednost ali vzpostavljal zemeljska kraljestva, ampak zato, da bi utrjeval vero, lajšal trpljenje in oznanjal nebeško kraljestvo. V nasprotju s sodobnimi mediji, ki se obnašajo po načelih tržne ekonomije, se Jezus ni obnašal tržno in Nazarečanom ni ponudil tistega, kar so prosili, čeprav bi lahko. Zavrnil je popularnost, slavnost, sprejetost in tvegal življenje ter ga nazadnje zaradi resnice in odrešenja tudi izgubil. »Resnica vas bo osvobodila,« nam pravi. Lahko bi taktiziral tako, da ne bi izgubil občinstva in bi ga postopoma pripeljal do resnice. Na ta način pa bi svoje oznanjevanje že v začetku postavil na trhle temelje. Poznejši popravki pa bi bili vedno težji.

Kristusova vesela novica osvoboditve se začne uresničevati že v prvem trenutku, ko se srečamo z njegovo besedo. Njegova beseda je učinkovita. »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Ob srečanju z Njim se moraš odločiti: za ali proti.

Njegova beseda nikoli ne postane votla, lažniva in usužnjujoča, ampak je, čeprav je lahko tudi do smrti boleča, vedno odrešujoča. Njegova vesela novica o osvoboditvi je občeveljavna, vseobsegajoča, večna. Naših resnic pa je mnogo, ker so le naše, ki se nam prilegajo in so v našem vidnem polju, zato smo, pa naj se še tako iskreno trudimo, vedno mi njihova omejitev.

Značilnost Jezusovega programa je v tem, da se zavzema za večno osvoboditev celotnega človekovega bitja. On je odrešenik duše in telesa. Ne začne spreminjati družbenega reda, kot so to delali v preteklosti revolucionarji, ampak hoče odrešiti, to je rešiti, vsakega človeka posebej. Tudi ne tako kot hoče sodobna svobodna družba človeka »odrešiti« (ga rešiti problemov in težav) s potešitvijo vseh njegovih potreb (celo religioznih). Odrešenje se izvaja tržno s prodajo. Prodaja se užitek, zabava, omama – navidezni − virtualni svet − navidezna rešitev. To je njena ponudba človekovega odrešenja. Odkrito zapletanje v smrtonosne mreže odvisnosti. Trgovanje s suženjstvom odvisnosti. Pojav je globalen in zdi se nam, da tako pač mora delovati sodobna družba. Pri vzpostavljanju in ohranjanju takega stanja ima odločilno vlogo beseda, ki mora za svoj namen postati lažniva, zavajajoča − manipulatorska. S sodobnimi sredstvi javnega obveščanja, ko besedo podkrepi še slika, na naš ukaz na tipki, lahko ta beseda dobi grozljive razsežnosti.

Suženjstvo je v nas samih in v našem svetu, kot posledica izvirnega greha. Za svobodo se odločamo, ko smo se sposobni upreti grehu. Odrešitev je osvoboditev od greha in vseh njegovih posledic. Kristus je prišel na svet, da bi nam pri tem pomagal. Njegov nastopni govor v Nazaretu je označil program njegovega poslanstva. »Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid.« Nazarečani niso hoteli priznati, da so jetniki in da so slepi. Mi, ki skušamo slediti Jezusovemu nauku in spoznavati njegovo voljo v naših konkretnih odločitvah, pa mu s tem priznavamo, da smo brez njegove besede resnice slepi in brez njegovih zakramentov jetniki. Naj se božje pismo, kakor smo ga slišali v evangeliju, tudi danes na nas uresniči. Amen.

2. navadna nedelja

Jezusov krst

21 Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo.

22 Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

 

Nov začetek

 

Ljudje v Jezusovem času so si vesolje predstavljali kot tri svetove, položene drugega na drugega kot palačinke.

Na vrhu je bil božji svet, kjer je živel Bog. V sredini je bil človekov svet, to je naša zemlja. Spodaj pa je bila dežela smrtnih senc ali podzemlje. Tja naj bi šel človek po smrti.

Po grehu Adama in Eve je človekov svet postajal iz leta v leto vedno bolj hudoben. Pobožni ljudje so molili, naj pride Bog dol in naj nekaj naredi v zmešnjavi, ki je nastala.

Tako prerok Izaija moli: »Zakaj ne predreš neba in že ne prideš?« (Iz 64,1). Psalmist pravi: »O Gospod, predri nebesa in pridi, nikar se več ne mudi« (Ps 144,5).

V tej luči moramo brati današnji evangelij in razumeti dogodke, ki so se zgodili ob Jezusovem krstu.

Nad Jezusom se je odprlo nebo. Kar so ljudje prosili Boga, se je začelo dogajati. Bog prihaja na zemljo, da bo nekaj naredil zaradi strašne zmede, trpljenja in krivic, ki so se začele dogajati na svetu kot posledica človekovega greha. Odprto nebo in krst Jezusa v reki Jordanu pomenita začetek nove dobe v človekovi zgodovini.

Sveti Duh v podobi goloba se spusti nad Jezusa in vodo. Začelo se je novo stvarjenje. Kot je pri prvem stvarjenju božji duh vel nad vodami, tako je tudi sedaj vel nad Jezusom in vodo. Takrat je Bog zapovedal: »›Bodi svetloba!‹ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3). Sedaj pa pravi: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.« Z Jezusom ustvarja novo dobo, ki je bodo deležni tisti, ki ga bodo poslušali.

Bog uresničuje prošnje in molitve stare zaveze. In tudi obljube, ki jo je že večkrat dal. Po preroku Izaiju je rekel: »Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin, ne bodo več prišle do srca. Da, veselite in radujete se na veke tega, kar bom ustvaril: kajti glej, ustvaril bom Jeruzalem za radost, njegovo ljudstvo za veselje« (Iz 65,17−18).

Jezus je božji ljubljenec. Jezus je Božji Sin. Jezus je novi Adam, Prvorojenec novega stvarstva. Pavel Korinčanom piše: »Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega« (1 Kor 15,47−49).

Po Jezusu smo torej državljani novega stvarstva in sodediči nove obljube, ki je bila dana po Jezusu Kristusu. Še vedno sicer nosimo v sebi starega mesenega človeka, ki nas pritiska k tlom, vendar, če se oklenemo Jezusa Kristusa, nas po Svetem Duhu preraja v božje otroke. Vanje, ki se niso rodili iz poželenja mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. V Kristusu smo torej nova stvar. Zato odložimo dela mesa. Kako je to težko, pravi sam apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). »Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,24). Jezus Kristus mu odgovarja: »Dovolj ti je moja milost, moč se v slabosti spopolnjuje.« Tako vidimo, da novo stvarstvo, ki se je začelo v Jezusu Kristusu, še ni dopolnjeno, ampak bo šele ob koncu sveta. Nova doba, ki se je začela pred 2000 leti, pa že traja. Traja tudi že v nas, ki smo se po krstu združili z Jezusom in postali božji otroci. Z njim se povezujemo v molitvi in prejemanju drugih zakramentov, zlasti evharistije. Bog hoče, da pri tem novem stvarjenju sodelujemo tudi mi. Jezus nam pri tem pomaga tudi s Svetim Duhom, ki smo ga prejeli pri krstu in birmi.

Kristjani smo bili po večini krščeni kot dojenčki, zato ni bilo v našem življenju opaziti kakšne bistvene spremembe. Sprememba lahko nastopi šele, ko smo sposobni z milostjo sodelovati in ko to tudi delamo. S sprejemom zakramentov, pa nanj bo krsta ali birme, se potovanje ne konča, ampak šele začne. V zakramentih smo obdarovani kot služabniki iz prilike s talenti. Nekateri so potem z njimi trgovali, eden pa, ki je prejel samo enega, to bi lahko pomenilo, da poleg zakramenta ni prejel nikakršne druge krščanske vzgoje, ga je zakopal.

Jezus je bil krščen v reki Jordanu, ki je bila takrat res reka, sedaj pa je, zaradi velikih potreb po vodi, bolj potok ali grapa. Reka Jordan se izliva v Mrtvo morje. Če je v njenem živem toku ne uporabimo, postane v Mrtvem morju zaradi preobilice soli neuporabna, niti ribe ne morejo v njej več živeti. Tako je tudi z milostjo krsta in drugih zakramentov: če z njo ne sodelujemo, gre brez koristi mimo nas.

Po prejemu zakramentov smo lahko tudi podobni človeku, ki se je učil igrati glasbilo. Naredil je osnovno, srednjo in visoko šolo. Ko je vse šole z velikim trudom končal, je instrument odložil v omaro na podstrešju in se ga ni nikoli več dotaknil. Koliko veselja bi lahko naredil s svojim znanjem in svojim glasbilom, sebi in drugim, tako pa je, na zaničevanja vreden način, uničil delo najlepših let svojega življenja. Ne živimo tako, kot bi hoteli uničiti najlepše delo božje milosti, ki je bilo položeno pri krstu in birmi v nas.

Kristus je s krstom začel svoje poslanstvo v reki Jordanu, nadaljeval ga je s učenjem, s čudeži in z darovanjem za rešenje vseh ljudi na križu. Njegova pot je tudi naša pot in njegova zmaga je tudi naša zmaga. Z zmago nad smrtjo je Jezus iztrgal zemlji in grehu vse njeno najmočnejše orožje. Premagal je privlačno silo drugega in tretjega sveta, ki nas nista pustila v božji svet. Ali če hočete, premagal je državo starega sveta in izbojeval zmago za novi svet. Končajmo s prošnjo očenaša: Pridi tvoje kraljestvo. Amen.

              (Prim. Illustrated Sunday Homilies, Mark Link, str. 49.)

 

Praznik je povezan z božičem, saj je kralje po svetopisemskem izročilu zvezda vodila do novorojenega Jezusa. Prinesli so mu darila in ga priznali za mesijanskega kralja ter glas o njem ponesli med svoje rojake.

V Svetem pismu število kraljev, imenovanih tudi modri, ki so obiskali novorojenega Jezusa, ni navedeno, Matejev evangelij navaja le, da so prinesli troje daril - zlato, kadilo in miro. Od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije, iz legend pa izhajajo njihova imena: Gašper, Miha in Boltežar.

Večer pred praznikom je v Katoliški cerkvi tretji sveti večer, prvi je pred božičem, drugi pa pred novim letom. Ob teh večerih sta na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše. Na vhodna vrata pa ob tem napišejo začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + 16.

Pogosto so v svete tri kralje preoblečeni koledniki, ki v času med božičem in svetimi tremi kralji obiskujejo domove, prepevajo voščilne pesmi in nad hiše kličejo blagoslov. Po treh kraljih kristjani po navadi pospravijo jaslice, ki so jih postavili pred božičem

Na svete tri kralje praznujemo sveti dan, ki je poveličan s tremi čudeži: modre je zvezda pripeljala k jaslicam, voda se je na svatbi spremenila v vino, Kristus se je dal Janezu krstiti, da bi nas odrešil.« Tako pravi odpev k hvalospevu Moja duša v drugih večernicah molitvenega bogoslužja današnjega praznika Gospodovega razglašenja. Grško ime zanj je epifania, pomeni pa razodetje Kristusovega mesijanskega veličastva. Modri so Otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Ob čudežu spremenitve vode v vino na svatbi v Kani Galilejski, poroča evangelist Janez, je Jezus »začel delati znamenja in razodel svoje veličastvo«. Pri Jezusovem krstu v reki Jordanu pa ga je nebeški Oče sam razglasil za svojega Sina.

 Vzhodne krščanske Cerkve praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največjih praznikov že od najstarejše dobe. Posvečen je Jezusovemu krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so evangeljsko oznanilo sprejeli iz Rima, pa se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje Razglašenje Gospodovo, ampak praznik Svetih treh kraljev. Izraza »razglašenje« in »trije kralji« si nista nasprotna, temveč se med seboj dopolnjujeta. Modri, o katerih piše na začetku drugega poglavja svojega evangelija sveti Matej, so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«: v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje.

Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude - Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca - črnca... Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec...« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v "Kelmorajn".

Na današnji praznik godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Boltežar (Bolte, Boltež), Gašper in Melhior (Miha). Imenoslovec Janez Keber pravi, da so vsa ta tri imena na Slovenskem zelo redka.

 

 

 

Sveta družina

1 Sam 1,20−22.24−28; 1 Jn 3,1−2.21−24; Lk 2,41−52

 

Deček Jezus v templju

2,41 Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem.

42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi.

43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili.

44 Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci.

45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali.

46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedel med učitelji, jih poslušal in vpraševal.

47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori.

48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.«

49 Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?«

50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel.

51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.

52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

 

Prebivališče Boga med človeškimi sinovi

 

V nekem kraljestvu sta živela prijatelja, ki sta se zaobljubila, da si bosta zvesta do smrti. »Nič naju ne bo ločilo,« sta si obljubila. Velike besede, pogumne besede so to, toda laže je govoriti kot izpolniti. Ali sta resno mislila, kar sta obljubila, in če sta resno mislila, ali se ne bosta pozneje, v drugih okoliščinah, premislila?

No, obljube so bile kmalu na hudi preizkušnji. Enega izmed prijateljev so obtožili, da neti upor proti kralju. Prijeli so ga in zaprli. Kaj je storil drugi? Brez odlašanja mu je prišel na pomoč in prevzel krivdo nase, da bi bil zaprt namesto prijatelja. Rezultat pa je bil ta, da so zaprli oba in obema tudi sodili. Na sodnem procesu sta oba obtoževala sama sebe, tako da so bili sodniki zmedeni. Proces je vzbudil širše javno zanimanje. Končno je stvar prišla na uho samemu kralju. Ukazal je poklicati moža k sebi. »No, zdaj pa sva v kaši,« sta rekla drug drugemu, toda čakalo ju je presenečenje. Kralj ju je toplo sprejel in ju potolažil, naj ne skrbita, »saj vaju bom oba oprostil in osvobodil. Toda najprej vaju bi prosil za uslugo.« »Uslugo? Kakšno uslugo neki bi lahko naredila kralju dva uboga moža?« »Rad bi bil tretji v vajinem prijateljstvu,« jima je odgovoril kralj. Bila sta presrečna in mu nista mogla odreči prijateljstva.

Dva prijatelja sta se drug drugemu zaobljubila s svečano prisego. Nihče ju ni silil. Ideja je prišla spontano sama od sebe, zaradi njune velike medsebojne povezanosti in pripadnosti. Obljuba ni bila samo v besedah, ampak sta jo bila pripravljena podpreti z svojimi dejanji, celo z življenjem.

Kaj predstavlja zgodba? Prijatelja sta lahko samo prijatelja, lahko pa sta to ženin in nevesta. Kralj lahko predstavlja ljubezen, ki pride takrat v naše odnose, ko pozabimo nase in bolj mislimo na dobro in koristi bližnjega. Kralj pa predstavlja tudi Boga. Tudi on pride na poseben način med vse nas in posebej med zakonca, ko z obljubami mislimo resno in ko jih, za vsako ceno, tudi hočemo v življenju uresničiti. Takrat z njegovim posredovanjem nemogoče postane mogoče in čudovito v naših očeh.

Ste že kdaj pomislili, kaj je tisto, kar drži svet pokonci? To je ljubezen. In katera je tista ustanova, ki je ključnega pomena za razcvet in ohranjanje ljubezni? Družina. Od nje smo vse prejeli: življenje, vzgojo, izobrazbo, ljubezen, vero, gmotne dobrine … Družina je ključna celica, brez nje bi vse propadlo. Družina je trdnjava ljubezni, ki preprečuje sovražniku življenja, ljubezni, dobrote, da bi zmagal in postal absolutni vladar tega sveta. Potem bi se svet zaradi zla sesul v nič.

Tradicionalna podoba družine, ko so bili njeni družinski člani skoraj cel dan skupaj tako pri delu kot pri praznovanju in molitvi, se spreminja. Danes gredo starši v službo za ves dan. Otroci tudi zato v vrtec in šolo za ves dan. Družina je začela razpadati. Seveda najprej na škodo njenih članov in potem na škodo vse družbe in njenih resničnih vrednot. Človek je postal odtujen. Nikjer ne more biti več tako osebno sprejet in ljubljen. Povsod je tujec. V njem narašča nezadovoljstvo in osamljenost. Počuti se kot kolešček v velikem stroju, ki ga uporablja kot sredstvo. Zaradi občutka nepomembnosti in zaradi izgube vrednot, ki jih hrani, vzgaja in krepi družina, se človek brez njene zaslombe izgublja. Družba postaja masa brezobličnih oseb, brez hrbtenice, brez ponosa, brez vrednot in zato tudi brez sreče.

Cerkev se trudi za zaščito družine in človeka. Zato ne dovoljuje ločitve zakona. Zato ne dovoljuje igračkanja z ljubeznijo, ker to pomeni igranje s človekom. Zato opozarja na pravice staršev, da od družbe zahtevajo takšno vzgojo za svoje otroke, kot jim jo želijo dati sami.

Mnoge sodobne družine so že spoznale, da je od obstoja družine odvisno vse dobro v njihovem življenju, zato jo branijo za vsako ceno. Tudi pri mladostnikih je opazen pozitiven premik proti večjemu zaupanju do staršev in družinskih vrednot.  

Bistvenega pomena za rešitev družine je, da zakonci sami ne prenehajo verjeti v čudežno moč ljubezni in njene ustanove družine. Da se trudijo tako urejati svoje družinsko, poklicno in družbeno življenje, da lahko ostajajo zvesti svoji obljubi. Na ta način Bog sam želi prebivati v njihovih družinah in v naši celotni družbi. Amen.

 

 

 

 

 

 

4. adventna nedelja

Mih 5,1−4; Heb 10,5−10; Lk 1,39−45

 

Marija obišče Elizabeto

1,39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.

40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto.

41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha

42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!

43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?

44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo.

45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Služenje

 

Kratko se vstavimo pri vseh treh svetopisemskih odlomkih.

Prerokbe o Jezusovem rojstvu so vedno bolj določene. Jezus bo rojen v Betlehemu, kjer je bil rojen tudi kralj David. »A ti Efratov Betlehem,« Evfratov zato, ker je tu prebival Efraimov rod, ki pa je bil samo majhen tisoči del Judovega rodu, »majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Izraelu« (Mih 5,1). Za Betlehem nobeden izmed nas ne bi niti slišal, če se ne bi tam rodil Jezus. Nekaj podobnega velja za Nazaret. »Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti?« se sprašujejo tudi apostoli. In vendar so ti kraji sedaj verska središča sveta, ker se je v njih rodil Jezus Kristus. Jezus je cenil majhnost, preprostost, skromnost in uboštvo. Na tak način se je rodil, živel, govoril, delal in umrl. Mi, ki smo majhni in malovredni cenimo moč in zemeljsko veličino On pa, ki je v resnici velik, ceni majhnost in neznatnost.

Te prerokbe o Jezusovem rojstvu so veliki duhovniki prebrali kralju Herodu, ko je poizvedoval kje naj bi se rodil novi kralj.

Kakor Izaija tudi prerok Mihej govori o porodnici, ki porodi. Tudi v drugih prerokbah se nič ne omenja očeta, kar je čudno saj so Izraelci preučevali rodovnike po moški liniji. Tu se že da slutiti, da gre za neobičajnega kralja.

Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Ni bil rojen iz volje moža, niti ni bil spočet na naraven način, vendar to izvemo šele kasneje.

Njegova naloga bo, da bo svetu prinesel mir. Mir, ki so ga angeli oznanjali v betlhemski noči je Jezus prinesel na zemljo takrat, ko je umrl na križu in nas grešnike spravil z Bogom. Svoje oblasti formalno še ni raztegnil do kraja zemlje, čeprav že cel svet pozna njegovo oznanilo, ga bo moral priznati vsak jezik in se pred njim upogniti vsako koleno šele ob koncu sveta.

Sveti Pavel pravi, da nekdanje daritve, kri kozlov in ovnov, niso mogle zadostiti za grehe ljudi in ne dati Bogu dolžnega češčenja. Zato Jezus pravi: »Glej prihajam …, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 7,7). Vse Jezusovo življenje je bilo izpolnjevanje božje volje. Kakor tudi Marija vzklika: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Jezus in Marija sta prototipa pokorščine in služenja Bogu in božjim načrtom. Božji načrti pa so v službi odrešenja človeštva.

V neki svoji povesti opisuje Albert Camus življenje nekega pariškega odvetnika. Življenjski ideal tega človeka je biti popoln, neoporečen. Doseči vrh človekove popolnosti, kjer postanejo kreposti same sebi namen. Torej krepost ne zato, da bi drugim pomagali, druge ljubili, drugim služili, ampak zato, da bi bili mi popolni, neoporečni in zadovoljni sami s seboj.

Ta pravnik si skupaj s svojo osebo zgradi poslopje pravičnosti, kip naravne velikosti. Živi življenje, ki bi ga lahko na zunaj označili kot primer tipičnega svetnika. V resnici pa je daleč od tega.

Svoje delo dela vzorno. Ne brani samo vdov, sirot, revežev, nedolžno obsojenih, ampak je tudi skrajno nepodkupljiv. Tudi vsakdanjih vljudnosti ne pozablja. Pomaga starki čez cesto, daje denar za Cerkev in dobrodelne ustanove, z vsemi je prijazen in za vsakega si najde čas, ter pozornost.

Toda to vse samo do tistega trenutka, ko gre za njegovo popolnost ali do tiste noči, ko ga je človek potreboval, on pa njega za svojo popolnost ni (potreboval).

Pozno ponoči se je iz svoje službe vračal preko mostu čez Seno. Tam je srečal mlado v črno oblečeno ženo, ki se je hlipaje sklanjala čez mostno ograjo. Nekaj ga je sililo, da bi jo nagovoril, vendar tega ni storil. Ko je šel naprej je zaslišal pljusk na vodni gladini. Ustavil se je, a obrnil se ni. Nato je zaslišal klice na pomoč. Kriki so prihajali iz vode in iz ust tiste žene, ki jo je srečal na mostu. Ostal je negiben. Hotel je steči na pomoč, toda ni se premaknil. Klici so utihnili in on je šel dalje. Nikogar ni obvestil, nikogar ni poklical. Ostal je sam s svojo pravičnostjo in svojo ženo v črnem, katere koncu je bil le on priča. Ostala mu je kot madež v njegovem spominu za vse življenje.

Dokler temu odvetniku ni bilo potrebno izvrševati drugega, kot svoja lastna načela, je bil sijajen. Počutil se je udobno v hiši svoje lastne pravičnosti. Toda ko ga je življenje ali božja volja postavila pred novo zahtevo po večji in boljši popolnosti, je odpovedal. Ko ga je življenje postavilo pred izbiro resnične ljubezni se je ustrašil. Njegova načela so ga pustila na cedilu.

Pojdimo ven iz svojega egoizma in se nehajmo spraševati koga ali kaj jaz potrebujem, ampak se kot Marija, ki je hitro vstala in odšla pomagat porodnici Elizabeti, vprašajmo kdo mene potrebuje. Marijinega obiska in pomoči se je razveselil celo še nerojeni Janez Krstnik. Podobno veselje, skorja vsakokrat, doživljamo tudi mi, ko se odpravimo iz sebe in gremo na pomoč bližnjemu. 

Mož lahko reče ženi, žena možu, ne potrebujem te, boljše bi živel brez tebe. Oba skupaj si mislita, da ne potrebujeta otrok, Cerkve, državnih ustanov, … pa vendar vse to, za pravilno rast ali pa morebiti samo za težke trenutke, potrebujeta. Apostol Pavel v priliki o telesu pravi: »Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vaju.«  Še več, telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni … (1 Kor 12,21−22). Kakor bi mi danes rekli: »Invalidi in ostareli nam niso potrebni. Pa so nam, za pristnost naše ljubezni, potrebni. 

Tudi meni duhovniku kdo ponosno izjavi: »Veste gospod, jaz nikogar in ničesar ne potrebujem.« Kako neumna izjava. Potreboval si mamo, ko si bil pokakan dojenček. Potreboval boš medicinsko pomoč, ko boš bolan in nemočen starček. Potrebuješ družbo in njene mnogotere usluge. Pravo vprašanje je: »Ali mene in moje življenje kdo potrebuje.« Če nisi nikomur potreben, poišči nekoga, da mu boš potreben, tako boš našel smisel svojemu življenja. Pravo vprašanje je: »Kdo mene potrebuje in ali sem sposoben tem potrebam ustreči.«

Končajmo z  mislijo drugega berila: Telo in življenje si mi pripravil. Zato sem tudi pripravljen o Bog izpolnjevati tvojo voljo. Amen.

 

 

 

3. adventna nedelja

Sof 3,14−18; Flp 4,4−7; Lk 3,10−18

 

Janez Krstnik krščuje

3,10 Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?«

11 Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

12 Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?«

13 Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.«

14 Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«

15 Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija,

16 je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.

17 Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

18 Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.

 

Veselo pričakovanje

 

Še pred stoletjem smo govorili o veselem poganstvu in žalostnem krščanstvu. Nase smo naobračali svetopisemske besede, namenjene bogatinom, ki se okoriščajo s trpljenjem revežev: »Gorje vam, ki se sedaj smejete, kajti jokali in žalovali boste« (Lk 6,25). Toda te besede niso namenjene kristjanom, ampak poganom oziroma tistim, ki pogansko živijo.

V skladu z današnjo božjo besedo in izročilom iz prvih časov krščanstva pa lahko rečemo, da je naša vera vera veselja. V začetku se je krščanstvo tako hitro širilo, ker je prinašalo ubogim, izkoriščanim, … veselo sporočilo, da je zlo, pred katerim so bili do tedaj nemočni, premagano. Krivica, žalost, usoda, smrt nimajo zadnje besede, ampak božja ljubezen, izlita v naša srca po Jezusu Kristusu.

Evangelij je veselo oznanilo, vesela novica, vesela blagovest. Angelov pozdrav Devici Mariji so prevedli »zdrava, milosti polna«. V grščini pa pomeni dobesedno »razveseli se«. Haris ali milost pomeni še prej veselje. Sveto pismo nas spodbuja k veselju: »Vriskajte, nebesa, in raduj se, zemlja, gore, zaženite vrisk! Kajti GOSPOD tolaži svoje ljudstvo

in se usmili svojih ubogih« (Iz 49,13). »Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu! Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala« (Iz 26,19). »Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu« (Ps 32,11). Marija se vzraduje, dete Janez, pozneje eden najbolj trdih asketov, poskoči od veselja že v materinem telesu.

Božični prazniki se nezadržno bližajo. Kaj bomo naredili zato, da bomo lahko praznovali, to je se veselili ali imeli blagoslovljene praznike − polne milosti? Temeljiteje bomo pospravili hišo, napekli veliko dobrot, pripravili dovolj druge hrane, pogrnili mizo s prazničnim prtom, naredili jaslice, okrasili drevesce, kupili darila, nove obleke. Tudi v cerkvi je potrebno pripraviti veliko stvari …

Kako čudno bi bilo, če bi dobili v goste izjemne ljudi ali tiste, ki jih imamo radi in se na njihov prihod ne bi prav nič pripravili. Za nebeškega gosta, ki prihaja, pa je potrebno storiti vse kaj drugega. Za Jezusa je potrebna duhovna priprava. Čiščenje duhovnega stanovanja je spoved. Priprava daril so dobra dela, praznična obleka so naše molitve, praznična miza je evharistija. Za Jezusa, edinega gosta, ki so mu namenjeni božični prazniki, je potrebna duhovna priprava, vse drugo je namenjeno nam, ljudem.

Že začenjamo božično devetdnevnico in zadnji čas je, da pomislimo na adventno spoved. Ali smo dovolj ogreti? Čeprav nam je Janezov krst skoraj vedno predpodoba našega krsta, pa je bil po svojem bistvu bolj predpodoba svete spovedi. Janez Krstnik je »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3) in ljudje so drli k njemu. Mi pa bi radi na vse načine obšli prav spreobrnjenje. Iz zagate da nas bo rešila neka drugačna človeška terapija.

Ko brez razloga opuščamo to, kar je božjega, nas hitro zajame črnogledost, naveličanost, utrujenost. Izgubljamo veselje, voljo, moč in veselo pričakovanje. Postanemo kot reka, ki ji ni več treba preskakovati skal in se v brzicah prebijati skozi soteske tolmunov; ampak, ko ji je dovoljeno iti kamorkoli, ne more več nikamor. Trudna se ulega v blatno ravnino. Tako se mi ulegamo v foteljsko lenobo ali ekransko bleščobo.

Kaj drugega nas lahko predrami iz spanja kot božja beseda? Zatirani nismo več kot pred desetletji ali kot so bili Izraelci pod tujo nadoblastjo v različnih služnostih, zato nas beseda politične osvoboditve ne predrami več. Mora pa nas predramiti Jezusov klic k spreobrnjenju in poboljšanju. To je klic veselja, saj nas kliče izpod oblasti greha. Že misel na spreobrnjenje je poleg stiske, da bo potrebno iti v spovednico, tudi vzrok za duhovno veselje in veselo upanje. Če hočemo krščansko praznovati božič, moramo v pripravo vključiti tudi adventno spoved.

Največji vzrok za apatičnost, ki je danes zavladala v nas, je v tem, ker mislimo, da mora božje kraljestvo priti po zemeljskih stvareh. Država, Cerkev, oseba ali gmotne dobrine bi nam po našem mnenju morali omogočiti doživetje božjega kraljestva. In ker ga ne dosežemo, smo nad vsemi razočarani.

Tista oseba, ki nam je sposobna pričarati srečo, smo mi sami. Kako? Tako, kot nam svetuje božja beseda in kot nam s svojim življenjem kaže Janez Krstnik. Janez Krstnik je zgled drugačnosti za ta svet. Oznanja v puščavi, ne na prižnici v Jeruzalemu, kot bi bilo normalno. Kot bi mi oglaševali na oglasni deski v zakristiji namesto na televiziji v Ljubljani. Živel je preprosto in asketsko življenje do sebe, do drugih pa ni bil zahteven: »Kdor ima več, naj da ubogim.« Ni se udinjal cerkveni gosposki, saj jo je imenoval »gadja zalega«, ne svetnim vladarjem, saj je bil sposoben izpraševati vest samemu Herodu, ki je bil tiran ter zato strah in trepet dežele. Zasidran je bil v Bogu, zato ga ni nič vrglo iz tira. Ni se obračal po ljudeh, ampak so se oni obračali po njem. Prihajali so k njemu od vsepovsod in se mu dajali krstiti.

Janez je zahteval od vsakega stanu, da naredi korak naproti Jezusu. Da tudi mi po svojih zmožnostih spremenimo vsaj eno stvar. To je tudi spovednikova modrost, da vsakemu spokorniku svetuje toliko, kolikor je ta sposoben narediti. Vsak naj naredi korak naproti Bogu. Smo ljudje, ki vse življenje hodimo, ne kenguruji, ki skačejo. Vojakom ne ukaže, naj pustijo svoj poklic, ampak naj ga opravljajo pravično. Janez Krstnik in pozneje Jezus ne zahtevata revolucije, ampak evolucijo.

Bog nikogar ne sili, vsakega pa vabi. Kakor tudi mi ne moremo nikogar prisiliti, naj bo naš prijatelj. Nikogar ni mogoče prisiliti, da se nam da. Mogoče pa je biti tak, da nas bo bližnji iskal in hodil z nami. Mi naredimo en korak, drugo bo naredil Bog ali kdo drugi. Pri rasti je potrebno znati tudi sprejemati.

Indijski menih ali guru je imel po prihodu misijonarjev priložnost od blizu spoznati kristjane in naš nauk. Ko mu je misijonar razlagal največjo zapoved, mu je guru dejal: »Neverjetno, kaj vse storite kristjani, da bi ljubili. Prepotujete svet, zapustite vse, sposobni ste velikih dejanj. Za ljubezen pa je potrebno tudi, da se pustite ljubiti, da se pustite osrečiti. To pa za vas ni častno ali se vam zdi, da bo brez zasluženja.« Guru je imel prav. Pustimo bližnjemu, da nam popravi kravato, in bodimo srečni, če želi to storiti. Pojdimo v cerkev, da se bo lahko Jezus za nas daroval. Pristopimo k trpečemu revežu in mu pustimo, da nam pokaže Jezusovo podobo. Amen.

 

2. adventna nedelja

Bar 5,1−9; Flp 1,4−6.8−11; Lk 3,1−6

 

Janez Krstnik oznanja

3,1 V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene

2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu.

3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,

4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

5 Vsaka dolina naj se napolni

in vsaka gora in hrib naj se zniža.

Kar je krivo, naj bo ravno

in razkopana pota naj bodo gladka.

6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.

 

Divji sivi volk

 

V 13. stoletju je v Italiji ob vznožju Apeninov ležalo mestece Gubbio. Imelo je lepe cerkve, lep trg in tudi lepa civilna poslopja. Ljudje so bili zelo ponosni na svoje mesto. Kot je bilo takrat v navadi, so imeli tudi bogato lastno nošo. Kamorkoli so šli so s ponosom, ki je mejil že na ošabnost, poudarjali, da so iz Gubbia.

Neke noči pa se je iz gozda bližala mestu zlovešča črna senca. Utirala si je pot po trgih in njegovih ulicah. Naslednje jutro so meščani odkrili strašen prizor − razmesarjenega starejšega moškega z zdrobljenimi kostmi. Vsi so bili iz sebe. »Kdo je mogel priti v naše mesto in storiti ta strašni zločin?« so se spraševali. Naslednjo noč so prvič vsi spali pri trdno zapahnjenih vratih. Vsi so bili doma na varnem razen nekega dekleta. Zjutraj so jo našli enako razmesarjeno kot starčka. Ko so se zbrali okrog njenega trupla, je nekdo povedal: »Videl sem, kaj se je zgodilo.« »Kaj?« so spraševali. »Mimo hiše sem zvečer videl prihajati strašnega sivega volka. Gotovo je on to storil.«

Tistega dne je vse mesto govorilo, kaj bodo storili s strašnim divjim volkom. Ujeli ga bodo in pobili. Toda nihče si ni upal zastaviti svoje kože. Končno sta se dobila dva pogumna. Sklenila sta, da bosta stražila. Ko se bo pojavil volk, ga bosta ubila ter tako požela veliko čast in hvalo. Tako sta torej šla na divjega volka. A volk ju je prehitel in ju pobil kot prvi dve žrtvi.  

Ko so naslednjega jutra stali okoli njunih trupel, je nekdo predlagal, da bi poklicali na pomoč vojsko. Drugi pa mu je nasprotoval: »Če bi zaradi enega volka klicali na pomoč vojsko, bi se nam smejala vsa Italija. Noben trgovec ne popotnik ne bi več obiskal našega mesta.« »Kaj naj torej storimo?« so se spraševali.

Iz množice se je oglasila mala deklica in povedala, da je slišala za meniha v Assisiju, ki se pogovarja tudi z divjimi živalmi. Zakaj ne bi njega prosili, da bi se pogovoril s tem divjim volkom? Nekateri so mislili, da je to noro, ker pa ni imel nobeden boljšega predloga, so poslali naslednjega dne odposlance k svetemu možu s prošnjo, naj posreduje, če more, in jih reši strašne nadloge. Naj prisili volka, da bo spoštoval božje zakone. Ali pa naj volka prepriča, da bo šel drugam. Perugia bi si ga prav zaslužila. Ali pa naj gre v Spoleto. Tam so mu ljudje tako podobni, da ga ne bi niti prepoznali v svoji sredi.  

Res so v sosednjem mestu našli meniha, ki se je pogovarjal z divjimi živalmi. Na zunaj pa ni bil videti kakšen junak. V razcapanih oblekah je skupaj s tovariši popravljal staro cerkev na obrobju mesta. Ugodil je njihovi želji in se šel pogovarjat z divjim volkom. Zvečer se je iz Gubbia odpravil v bližnji gozd in kmalu naletel na zverino. »Brat volk,« mu je rekel, »morava se pogovoriti.«

Naslednjega dne je menih stal na osrednjem trgu pri vodometu. Ljudje so se začeli zbirati in ga vpraševati, ali se je srečal z volkom. Se je z njim pogovarjal, ga je prepričal, da bo izpolnjeval božje zapovedi, mu je pokazal pot do Perugie? Sveti mož jim je odvrnil: »Veste, kaj morate narediti? Svojega divjega volka morate nahraniti.« »Saj to ni naš divji volk!« Sveti menih pa je samo ponovil: »Divjega volka morate nahraniti!« in skozi množico odšel proti domu.

Tudi tisto noč je prišla iz gozda temna senca divjega volka in si utirala pot po njegovih ulicah in trgih. Nenadoma pa so se pri neki hiši odprla vrata in izza njih je prišla posoda s hrano. Volk je pojedel svoj obrok in šel dalje. Še enkrat so se odprla vrata in še enkrat je izza njih prišla posoda s hrano za volka. Tako so začeli meščani Gubbia hraniti divjega volka in so z njim postali prijatelji, kolikor si pač lahko prijatelj z divjim sivim volkom.

Ko so po tem dogodku meščani Gubbia potovali po svetu in so jih ljudje spraševali: »Ali niste iz Gubbia?« so odgovorili: »Da.« »Ali nimate tam divjega volka?« Zdaj so še bolj ponosno odgovorili: »Da, imamo divjega volka in ga tudi hranimo.« 

To se je zgodilo v srednji Italiji v času, ko je sv. Frančišek Asiški postavil prve jaslice. Na teh jaslicah je bil upodobljen tudi divji sivi volk.

Volk v zgodbi je lahko vsak izmed nas, ki potrebuje ljubezni, dobrote in pomoči. Prav zaradi te potrebe po ljubezni lahko postane resničen rek: »Človek človeku volk.« Ranjeni zaradi izvirnega greha, začnemo napadati in jemati bližnjemu to, kar mislimo, da bi nam sam moral dati ali da nam pripada. Pripraviti Gospodu pot pomeni ne imeti več bližnjega za tekmeca pri iskanju sreče, ampak za priložnost, da mu jo mi podelimo. Tujca se bojimo, prijatelj pa je dober ko kruh. Med prijatelji se vzpostavi pot, po kateri Kristus prihaja k nam.

Mi vsi smo prebivalci Gubbia, ki lahko hranimo potrebo bližnjega po ljubezni. Duhovno pa nas hrani Bog s svojo besedo in svojimi zakramenti. V evharistiji je On naša hrana. Odprimo mu vrata svojega srca. Amen.

 

34. navadna nedelja, Kristus Kralj

Dan 7,13−14; Raz 1,5−8; Jn 18,33−37

 

Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

 

Kristusovo in naše kraljevanje (za ta praznik je zelo primerna tudi pridiga 11. navadne nedelje)

 

Današnja zadnja nedelja cerkvenega leta nas usmerja v konec človeške zgodovine, ko se bo razodelo Božje kraljestvo v vsej slavi. Takrat, ko bo konec, bo vse kraljevanje izročeno Kristusu, kateremu pripadata zemlja in nebo, ki ju je ustvaril.

Vsemogočni in večni Bog ni megaloman, ki bi kar povozil naša prizadevanja in hrepenenja. Nasprotno od zemeljskih vladarjev, ki se trudijo za čim večjo zunanjo zemeljsko oblast, se on bori za vsako človeško srce.

Na zunaj se zdi, da Jezus to bitko izgublja, kot jo je izgubljal pred Poncijem Pilatom. Rimski cesarski namestnik je bil pripadnik ene najsijajnejših vojska v zgodovini človeštva. Pod seboj je imel množico sužnjev, ki so mu bili dolžni slepo pokorščino, tudi za ceno življenja. Jezus je stal pred njim kot nepomemben upornik, čudak, ki govori o resnici in hoče biti nekaj posebnega tudi za ceno krvi, zasmehovanja in trpljenja.

Pilat je imel zanj le malo časa in volje. Konec enega človeka in resnica ga nista zanimala. Nanju je gledal le v luči svoje oblasti in v odnosu do judovskega vprašanja: da se ne bi zaradi ene razsodbe stvar z Judi še bolj zapletla. 

Zato danes rečemo, da je pilatovsko drveti mimo bližnjega, mimo njegovega trpljenja, mimo resnice in si umivati roke v dokaz nedolžnosti. Božje pa je tako kot Jezus za človeka dati svoje življenje, zanj žrtvovati čas, uspeh, denar…

V Jezusovem času je imel kralj popolno oblast nad vsem, kar je bilo v njegovem kraljestvu, celo nad ljudmi. Imel je pravico vzeti, karkoli si je želel, kajti vse je bilo njegovo. Še z večjo pravico lahko rečemo, da popolna oblast pripada Kristusu, ne samo za majhno kraljestvo na zemlji, ampak za vse vesolje, za vse, kar je, saj je on vse ustvaril. Njegova oblast nad njegovim in našimi življenji je absolutna: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,18).

Zemeljski kralji pa imajo to pravico samo, kolikor jim je »dana od zgoraj«. Kolikor Bog dopusti, da se zgodi, kakor je rekel Jezus v svojem zagovoru pri Pilatu. Njegovo kraljestvo je drugačno. Ni ga podedoval ali osvojil z nasiljem, ampak ga je ustvaril iz ljubezni. V nasprotju z zemeljskimi kralji ima Kristus resnično in dejansko oblast ne samo nad telesom, ampak tudi nad dušo. Svojo oblast pa izvaja z usmiljenjem in prizanašanjem. Pušča nam svobodo; lahko se obrnemo tudi proti njemu, on pa nas kljub temu spremlja ter usmiljeno in prizanesljivo ohranja pri življenju. Njegovo kraljevanje je v trpljenju za naše grehe.

Ljudje težko razumemo, da Kristusovo kraljevanje ni v časteh, gospodovanju in ugodnostih. Tega se je zavedal tudi sam, zato se za časa svojega življenja ni razglašal za kralja. Množice so ga zaradi besed in čudežev, ki jih je delal, hotele postaviti na prestol, on pa se je umikal na samotne kraje. Da je kralj je izjavil šele pred Poncijem Pilatom, ko je bil razbičan, opljuvan, ko so množice zanj zahtevale smrt. Svoji izjavi je takoj dodal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36).

Neprenehoma smo v isti skušnjavi, kot so bili Judje, ki so pričakovali od mesije zemeljsko kraljestvo. Ker Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj, so ga zapustili in obsodili na žalostni konec.

Nekrščansko je od bližnjega, od družbe in od Jezusa zahtevati zemeljsko kraljestvo. In če tega ne dobimo, mučimo vse po vrst: ženo moža, Cerkev, politike… Nisi sposoben, ne znaš, ne moreš, zakaj nisi tako uspešen kot sosed? Do Boga pa: zakaj si ustvaril tak svet, zakaj ne posreduješ, zakaj moramo trpeti krivice, kakšen Bog pa si?

Ne bo prav, če bomo življenje porabili za gradnjo zemeljskega kraljestva in bodo o nas govorili podobno, kot so imeli navado govoriti na pogrebih: »Za boljši kos kruha si zapustil očetove in materine vrednote, ker si vedel, da z njimi ne moreš shajati, da niso moderne. Zaradi boljšega kosa kruha nisi mogel praznovati nedelje in nisi imel časa za svojo družino in nisi mogel imeti več otrok, ker si vedel, da ne boš mogel vsem omogočiti boljšega kosa kruha …«

Lepše bi bilo, če bi rekli: »Zemeljske dobrine in zemeljska slava ti niso veliko pomenile. Do konca si bil zvest Bogu in njegovim načrtom. Služil si njegovemu kraljestvu v revnih in zapuščenih, v tistih, ki so potrebovali tvoje besede tolažbe in upanja ter tvoje srce.«

Na zunaj nismo in niti ne moremo biti kralji, ker je monarhija že preživeta stvar. Pa tudi če bi še bila, bi lahko bil kralj samo eden, vsi drugi bi mu morali biti podložni. Torej o kraljevi kroni lahko samo sanjamo.

Drugače je v duhovnem svetu. Pri krstu smo postali kraljevo duhovstvo, svet narod in pridobljeno ljudstvo. Zemeljskega kraljestva, krone, slave, bogastva, denarja torej nimamo; če pa kdo kaj takega že ima, bo lahko kmalu izgubil. Duhovnega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, pa nam ne more nihče več vzeti. Takrat smo postali sinovi najvišjega vladarja in dediči nebeškega kraljestva. Boljše kot biti kralj najsijajnejšega zemeljskega kraljestva je biti Božji otrok in imeti Božje dostojanstvo v sebi. Sreča namreč prihaja od znotraj. Duhovno kraljestvo je neminljivo in neuničljivo. Kljub temu ima sovražnika − to je greh. Ko grešimo, naša moč slabi. Počutimo se osramočene, sijaj izgine, dostojanstvo se izgublja, celo človečnost je poteptana. Izginja kultura, red in disciplina. Posledice vidimo tudi v naši okolici.

Če smo pametni, takoj pokličemo na pomoč najvišjega vladarja, ki nam rad pomaga s svojo besedo in svojimi zakramenti. Bog ima naša imena zapisana v svojem srcu. Pustimo mu, da nam da nekaj svoje ljubezni in svojega dostojanstva.

Kristus ne kraljuje s prestola s pomočjo vojske, ampak s križa s pomočjo ljubezni, ki se ne ustavlja niti pred najhujšim trpljenjem. To izražajo tudi idealistične podobe Kristusa Kralja križanega. Namesto trnove krone ima pravo. Namesto trpljenja in potrtosti ima na obrazu izraz zmagoslavja, ljubezni, dostojanstva. To je naš Kralj, čigar praznik danes slavimo. Tudi nas vabi, da postanemo njegovi posnemovalci, da se po njegovem zgledu v ljubezni darujemo za bližnjega in v sebi ohranjamo dostojanstvo, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali Božji otroci in dediči večnega nebeškega kraljestva. Amen.

 

 

33. navadna nedelja

Dan 12,1−3; Heb 10,11−18; Mr 13,24−32

 

Prihod Sina človekovega

»Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

 

Nauk smokvinega drevesa

»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

 

Nihče ne ve ne dneva ne ure

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.

 

Konec sveta

 

Cerkveno leto se bliža koncu. V tem času vsako leto premišljujemo, kako bo ob koncu sveta. Hude reči nas čakajo. Sveto pismo nas nima namena strašiti, ampak strezniti, da bi bili sposobni stvarno gledati na svoje življenje. Zemeljsko življenje ima začetek in konec. Zakaj bo konec tako krut, ne vemo. Mogoče so za koga tudi take grozote priložnost, da se v poslednjem trpljenju sreča z Bogom.

Konec sveta bo tudi precej spektakularen. Ne bo se končalo samo zemeljsko življenje, ampak se bo uničil tudi vesoljni red – »zvezde bodo padale z neba«. To so čudoviti prizori za sodobno hoollywoodsko filmsko industrijo. Mega death – velika smrt. Krščanstvo ni kultura smrti, ampak kultura življenja. Za kristjane je razdejanje zemeljskega reda uvertura v novo stvarjenje, v popolnejše življenje. Kot bi celotno stvarstvo zavpilo v porodnih bolečinah, ko se bo začel rojevati nov, poveličan človek in novo nebo in nova zemlja.

Ne vemo, ali bomo priča tem prizorom. Vse skupaj ne bo nič prijetno, saj bo šlo za naše življenje, naše trpljenje, za našo večnost. »Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?

Kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev« (Mal 3,2). Vprašanje ni naše zdravje, naša plača, naša hiša, ugled ali dobro počutje, ampak naša večnost.

Podobne prizore že danes gledamo dan za dnem na televiziji: poplave, požari, potresi, lakota, nesreče, teroristični napadi… Toda to je največkrat zunaj nas, kot v pravljicah, kot v filmu, kjer je vse samo igra, navidezna resničnost, privid. Lahko si mislimo, da je morda vse tudi res, toda predaleč je od nas, da bi nas ganilo.

Konec sveta bodo spremljali lažnivi preroki, kakršnih je bilo veliko v vsej zgodovini in jih tudi danes ne manjka. »Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil« (2 Tes 2,1−2). Mnogi ga napovedujejo, toda prišel bo, ko bo Božja volja. Za konec ve samo Bog. Naloga apokaliptičnih dogodkov je, da nas streznijo in opomnijo: »A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,3).

Rešila nas ne bo zavarovalnica. Nemogoče se je za vse zavarovati. Kaj nam pomaga zavarovalnica, če bomo neozdravljivo zboleli ali umrli? Nekoč so iz klesanega kamna gradili velika obzidja. Ogromno še danes porabimo za oborožitev, da bi si zagotovili svobodo in vsakršno premoč. Drugi stavijo na ekonomijo, znanost in tehniko, toda koncu ni mogoče ubežati. Božja beseda pravi, da pride kakor tat in nam vse ukrade. »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Lk 12,39−40). Na Jezusov prihod smo pripravljeni kadar smo v posvečujoči milosti in je naše življenje polno dobrih del. Vse drugo takrat ne bo veljalo nič, ker bo uničeno. Kakor ima vsak človek svoj poslednji dan, tako ga ima tudi zemlja in vesolje. Znanost pravi, da bo sonce, preden bo za vselej ugasnilo, še zadnjič pokazalo svojo moč. Povečalo se bo tako, da bi ga z zemlje takrat videli na dveh tretinah neba. Izparelo bo vsa morja in vsako življenje na zemlji, nato bo za vselej ugasnilo. »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine« (Ps 144,4). Toda mi bomo odšli s tega sveta že mnogo prej. »Zares, vsi naši dnevi se obračajo v tvoji besnosti, svoja leta končujemo kakor vzdih. Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo« (Ps 90,9−10).

Človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za večnost. Za ta svet se res ne splača živeti in zato tudi ne rojevati otrok. Smiselno pa je vse to početi za večnost. Otroku smo poleg telesnega življenja dolžni posredovati tudi duhovno življenje: vero, upanje, ljubezen. Tem vrednotam smrt ne more do živega. Po smrti se bomo zopet srečali kot velika nova družina z veliko hvaležnostjo do tistih, ki so nam omogočili večno življenje. V hvalnici velikonočni sveči molimo: »Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni.« Nič nam ne koristi to življenje, če ga ne pripeljemo v srečno večnost. »Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).

Na tem svetu se otroci včasih jezijo na svoje starše: »Kaj ste nas rodili za tako življenje, ki ni nič vredno!« V večnosti pa nas bosta vse prevevala veliko zadovoljstvo in hvaležnost. 

Težave ki jih učenci doživljajo so samo uvertura v novo življenje. »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet« (Jn 16,20−21). Evangeljsko poročilo je v ljudeh, ki so po Jezusovi smrti doživljali apokaliptične grozote, budilo upanje na skorajšnje srečanje z Jezusom. »In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (Mr 13,27). Sporočilo vseh teh dogodkov je: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28).

Na tem svetu doživljamo konce. Eden takih je, ko se fant in dekle poročita, to je konec mladostniške svobode. Ženin in nevesta morata zapustiti starše, družbo in dotedanji način življenja. Mama joče, ko hčerka odhaja, toda ve, da je tako najboljše. Poroka pa je začetek novega življenja po katerem sta zaročenca srčno hrepenela in brez katerega se bi jima življenje zdelo nesmiselno.

Konec sveta bo težak, za vernega človeka bo to tudi dan veselega pričakovanja novega, večnega, popolnega življenja za katerega smo že živeli na tem svetu in za katerega, nas je Bog ustvaril. Amen.

32. navadna nedelja

1 Kr 17,10−16; Heb 9,24−28; Mr 12,38−44

 

Jezus obtožuje pismouke

Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«

 

Vdovin dar

Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

 

Naša dobrota

 

Današnja Božja beseda govori o darežljivosti in o čistosti naših namenov pri dejanjih dobrote.

Najprej zgodba, ki govori o našem dajanju iz obilja. Povabljen sem bil na martinovanje. Postregli so nam z mnogimi dobrotami, nazadnje smo na krožniku dobili še dva konca klobas. Vsega je bilo preveč in nekateri smo ponujali drugim svoje klobase ter jih nazadnje vrnili gospodinji, ker jih nikakor ne bi mogli pojesti, da se hrana bi metala proč. Te klobase smo dali iz svojega preobilja. Podobno kot nesemo obleke, ki so jih otroci prerasli na karitas, zato da nam ne bi več polnile omar.

Sedaj pa še zgodba, ko so dali, kot vdova, iz svojega uboštva.

Neko noč se je zaradi hude nevihte avto z novoporočencema zakopal na podeželski cesti. Naprej ni bilo več mogoče, noč je bila že pozna, zato sta novoporočenca odkorakala k bližnji hiši.

Potrkala sta in na vratih sta se pojavila oče in mati. Ženin ju je zaprosil, ali bi lahko pri njima počakala jutra, ker sta z avtom obtičala v blatu. Prenočila bi na tleh, na kakšnem kavču ali fotelju.

Ženin in nevesta nista imela več svatovskih oblačil, vseeno pa sta se nevede izdala, ker je iz nevestinih las padlo na tla zrno riža. Oče in mati sta se pomenljivo spogledala. Mati je odgovorila: »Seveda, otroka, na srečo imava celó sobo za vaju, samo malo bosta morala počakati, da jo na hitro pripravim. Medtem lahko prineseta stvari iz avtomobila.«     

Naslednje jutro sta nameravala oditi, ne da bi zbudila gostitelja. Na omarici sta pustila pošteno plačilo in se hotela po prstih odtihotapiti skozi dnevno sobo proti izhodu. Toda v dnevni sobi sta oče in mati počivala na foteljih. Sama sta izbrala trdo ležišče, da bi lahko bolje ugodila gostoma. Za trenutek sta ju tiho opazovala, potem sta se vrnila v sobo in podvojila plačilo.

Zgodba osvetljuje ravnanje uboge vdove, ki ni dala od svojega obilja, ampak od svoje revščine. Gostitelja sta dala to, kar sta sama nujno potrebovala, in dala sta z veseljem iz srca.

Starši so sposobni zaradi otrok trpeti lakoto in pomanjkanje, da imajo le otroci odprto pot v življenje. Tudi v živalskem svetu imamo zato pretresljive zglede. Pelikan si, če ne more več hraniti svojih mladičev, s kljunom prekljuva vrat, da lahko mladiči pijejo njegovo kri. To podobo je Tomaž Akvinski uporabil tudi v evharistčni pesmi, ko prosi Jezusa: Daj krvi mi svoje Jezus pelikan…

Pravi dar je dati samega sebe; ne samo nekaj dela, nekaj denarja ali nekaj molitve, nekaj časa, ampak samega sebe, svoje srce.

V tem nam je popoln zgled Bog sam, ki je tudi podoben ubogi vdovi. In kdaj lahko postane Bog tako ubog kot uboga vdova? To je takrat, ko nam da svojega Sina, vse, kar ima, da bi za nas v popolni žrtvi iz ljubezni umrl na križu.

Pri darovanju je pomemben tudi namen. Čemu dajemo? Pravi namen je ljubezen do bližnjega, ker smo veseli, ko dajemo; ker čutimo, da je tako prav in da moramo tako narediti. Bog nam to govori po vesti. Nepravi namen pa je, če dajemo zato, da nas bodo ljudje pohvalili, cenili ali da se nam bo to povrnilo. 

Poznamo tri vrste darovalcev: 1. očitajoči darovalci, ki dajo, vendar nejevoljno in še oponašajo; 2. dolžnostni darovalci, ki dajejo, kot bi plačevali račun za elektriko; vedo, da je to njihova dolžnost; 3. hvaležnostni darovalci, ki dajejo, ne da bi jim kdo rekel in ne da bi bili dolžni; dajejo z veseljem iz vsega svojega srca.

Očitajoči darovalec reče: »Sovražim stalno fehtarjenje.« Dolžnostni darovalec reče: »Spet sem dolžnik.« Hvaležni darovalec reče: »Hočem dati.«

Vzemimo nedeljsko mašo. Kako darujemo Bogu svoj čas in svoje češčenje. Prvi reče: »Zakaj je treba ob nedeljah hoditi k maši?« Drugi reče: »Nedelja je, moram iti k maši.« Tretji reče: »Nedelja je, hvala Bogu, da bom lahko danes spet šel k sveti maši.«     

Oče in mati v zgodbi sta dala, ne da bi ju kdo silil, ne da bi bila dolžna, ampak, ker je njuno srce to želelo.

Dajemo lahko na različne načine različne stvari, kar je v primernih okoliščinah potrebno ali k čemur smo v srcu poklicani.

Sovražniku dajemo odpuščanje (raje mu bi dali nekaj dobrih naukov, toda ti bi ga še bolj oddaljili od nas), prijatelju zvestobo, otroku dober zgled, očetu spoštovanje, materi srce, sosedu roko, Bogu daritev, revežu dar. Poznamo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam povedo, kaj moramo komu dati. 

Bog nas vabi k velikodušnosti z besedami: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

V središču današnjega evangelija niso tisti, katerim dajemo, tem je mogoče vedno kaj očitati. Revežu, zakaj si sam ne pomaga, saj bi lahko kaj delal. Ali kakor je to v današnjem evangeliju: zakaj naj uboga vdova daje za razkošen tempelj? Bogastvo templja in bogastvo Cerkve je bilo vedno spotika za darovanje. V središču tudi ni dar, tisto, kar dajemo. Uboga vdova je dala samo dva novčiča. V središču današnjega evangelija je darovalčevo srce. Kako veliko srce smo sposobni imeti. Večje, kot imamo srce, bolj ga bo lahko Bog napolnil s svojimi darovi.          

Ko hoče Bog koga obdariti, ga najprej sam prosi, kakor je lepo opisal Rabindranath Tagore. Berač je šel s svojo malho, polno pšeničnih zrn, po poti. Naproti se mu je v razkošni kočiji pripeljal kralj. Berač se ga je razveselil, ker je upal, da bo od njega dobil lep dar. Ko se je kočija ustavila, je kralj stegnil roko in vprašal berača, ali mu ima kaj dati. Razočarani berač segne v svojo malho in da kralju tri zrna. Kralj se je lepo zahvalil in kočija se je odpeljala. Ko je zvečer berač stresel zrnje na mizo, je ugotovil, da so tri zrna zlata. Tedaj mu je bilo žal, da ni bil bolj darežljiv.

Apostol Pavel pravi: »To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Bog se v svoji darežljivosti ne da prekositi. Ko ga prosimo za rožo, nam daje cvetoče poljane; ko ga prosimo za vodo, nam daje oceane; ko ga prosimo za svobodo, nam daje vesolje; ko ga prosimo za hrano, nam daje svoje telo in kri; ko ga prosimo za zdravje, nam da večnost. Amen.

31. navadna nedelja

5 Mz 6,2−6;  Heb 7,23−28; Mr 12,28−34

 

Največja zapoved

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

 

Ljubiti bližnjega z vsem bogastvom

 

Naša ljubezen do Boga se pokaže v odnosu do bližnjega. Ne gre le za gmotno pomoč, ampak tudi za prijateljstvo, vero, upanje; vse to lahko delimo z bližnjim, če sami imamo. Kar imamo, lahko tudi delimo. Če smo skopuhi, imajo gmotne dobrine v oblasti nas in jim služimo, zato jih ne moremo deliti z bližnjim.

Prvo Janezovo pismo pravi: »Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jan 3, 17−18).  

Nekemu kmetu je polje dobro obrodilo, zato je naredil večja skladišča. Nato je pa je svoji duši, in ne svojemu telesu, rekel: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19). Vsem nam danes kar dobro uspevajo naša polja. V blaginji pridelkov in izdelkov, ki jih imamo na voljo, pa lahko pošljemo namesto telesa počivat dušo in ji rečemo: duša moja, dovolj imaš bogastva, ne sekiraj se in se ne trudi z raznimi vprašanji, ki ti ne morejo prinesti dobička in uspeha. Vse, kar si želiš in potrebuješ, je le gmotno bogastvo. In kaj se bo zgodilo, z dušo človeka, ki misli samo na bogastvo? Uničena bo tako ali drugače. Življenje brez duše, brez nadnaravnega prinaša smrt. »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20) V blaginji postanemo duhovno otopeli, manj usmiljeni, bolj brezčutni, kot da bi pozabili, kako je, če nimaš. Skratka, v blaginji lahko postanemo brezdušni.

V vsej zgodovini pa Cerkev pozna tudi bogate dobrotnike. Z Jezusom so poleg apostolov hodile, na veliko začudenje Judov, tudi žene: Marija Magdalena, ki je bila prej velika grešnica; Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so mu s svojim premoženjem stregle. O tem pišejo Matej, Marko in Luka.

Dobro je, da od svojega imetja nekaj podarimo. Evangelij ne govori, da bi podarili samo od svojega bogastva, ampak celo od uboštva. Za zgled nam postavlja ubogo vdovo, »ki je dala vse, kar je imela« (Mr 12,43). Tobija naroča svojemu sinu: »Če premoreš veliko, dajaj od tega miloščino v obilju; če imaš malo, si ne pomišljaj tudi od malega izkazovati miloščino! Tako si boš nabiral lep zaklad za dneve stiske. Zakaj miloščina nas rešuje smrti in nas ne pusti zaiti v temo. Vsi, ki dajejo miloščino, z njo prinašajo lep dar, ki je všeč Najvišjemu« (Tob 4,7−10). Če se otroci ne učijo darovati, tudi kot odrasli ne bodo darovali. Če ne daruješ prav ničesar, ko si revež, tudi kot bogataš ne boš daroval.

Damo naj tudi od svojega dela: »Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi« (Ef 4,28).

Jezus nas uči delati dobro s krivičnimi dobrinami. Krivične dobrine so vsa zemeljska bogastva, ker niso pošteno porazdeljena. Nekateri jih na lahko dobijo ali se jim sploh ni potrebno zanje truditi, drugi jih dobijo na nepošten način. Mnogi se za preživetje zelo trudijo, pa kljub temu stradajo. V zgodbi o krivičnem oskrbniku, ki se je zavaroval za čas, ko mu bo oskrbništvo odvzeto, pravi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9).

Krivični oskrbnik je pripravljen poteptati vsa pravila v svojih prizadevanjih za ta svet, še bolj bi morali biti mi vse pripravljeni zastaviti za večnost. Če niti z denarjem, ki ni resnična dobrina in ni niti naša, saj jo bomo morali tu pustiti, ne znamo pravilno ravnati, kdo nam bo lahko zaupal kar je resnično − duhovne dobrine, ki lahko postanejo prav naše. Prav jaz kot oseba to postanem npr. duhoven, pošteni pri delu in velikodušen v darovanju krivičnega mamona in deležen tega kar je Božjega.

Dajajmo tako, da bomo nagrajeni od Boga ne od ljudi. »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo« (Mt 6,2).

Kar dajemo, dajajmo z veseljem: »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Dajajmo prostovoljno in neprisiljeno.    

Lahko damo samo čašo hladne vode in ne bomo ostali brez plačila.

Lahko damo polovico svojega velikega premoženja, kot je to storil Zahej, ko je Jezus prišel k njemu na obisk: »Polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8). 

Lahko damo toliko, kot je potrebno, da se dobro opravi neko dobro delo, kot je to storil usmiljeni Samarjan, ki je ranjenega popotnika pripeljal do gostilne in plačal gostilničarju dva denarja ter obljubil še nadaljnjo pomoč do polne ozdravitve. Poleg denarja je dal svojo pozornost, čas pogum in trud (prim. Lk 10,25−37).

Ali pa smo povabljeni, da prodamo vse, kar imamo, in damo ubogim in imeli bomo zaklad v nebesih. Tako je bil povabljen bogati mladenič, pa se Jezusovemu vabilu k popolnosti ni odzval, ampak je odšel otožen (prim. Mr 10,22). Tako pa so storili mnogi: preroki, apostoli in drugi. Zapustili so vse in šli za njim in Jezus jim je dal stokrat toliko, kot so zapustili, se odpovedali, darovali… (prim. Mr 10,30).

Jezus nas ne uči preračunljivosti. Pohvali Marijino ljubezen, ki je v svoji zagnanosti Jezusu mazilila noge z dragim oljem. Tristo denarjev je bil letni zaslužek delavca.

Komur so veliko zaupali, bodo od njega še več terjali. Lakomniki ne bodo videli nebeškega kraljestva. »Laže je velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v nebesa« (Mr 10,25). Če imaš, ne reci revežu: pojdi, jutri ti bom dal.     

Judovski filozof Maimonides, ki je živel v dvanajstem stoletju v Španiji, je naštel osem stopenj radodarnosti.

1. Prva stopnja je, ko daješ obotavljaje in z žalostjo.

To je dar rok, ne srca.

2. Druga stopnja je, ko daješ z veseljem, toda ne v sorazmerju s potrebo in trpljenjem.

3. Tretja stopnja je, ko daš v sorazmerju s potrebo in trpljenjem, toda ne prej, preden te prosijo.

4. Četrta stopnja je, ko daš z veseljem in sorazmerno in celo ne, da bi te morali prej prositi, toda daš v ubožčeve roke in s tem ponižaš siromaka.

5. Peta stopnje je, da daš na tak način, da potrebni prejme miloščino in ve, od koga jo je dobil, ti pa ne veš, komu je bila podeljena.

6. Šesta stopnje je, da prejemnik ne pozna darovalca, darovalec pa pozna prejemnika. (Tak je naš Miklavž.)   

7. Sedma stopnja je darovanje na tak način, da prejemnik ne ve za darovalca in darovalec ne za prejemnika.

8. Osma, najodličnejša stopnja je tako dajanje, da revščino preprečimo. To je, da preventivno ustvarjamo v družbi in bližnjem take okoliščine, da revščine sploh ne bo. Amen.

 

29. navadna nedelja

Iz 53,10­−11; Heb 4,14−16; Mr 10,35−45

 

Jakobova in Janezova prošnja

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila. « Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena;  dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza.  Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

 

Gospodovati ali služiti?

 

Današnji evangeljski dogodek se je zgodil na poti v Jeruzalem, kamor je Jezus šel trpet in umret. Ko se je približal mestu, sta Jakob in Janez pristopila k njemu s prošnjo za sedeža na njegovi levici in desnici. Če bo Jezus kje obnovil slavno izraelsko kraljestvo, bo to v Jeruzalemu, sta mislila, zato si je treba pravočasno zagotoviti dober položaj. Prošnja je povedana postopno. Šele, ko Jezus pokaže, da ju je pripravljen poslušati, izrazi vsebino.

Takrat so vsi pričakovali zemeljsko mesijansko kraljestvo. Jezus pa je oznanjal duhovno mesijansko kraljestvo, ki se bo dokončno uresničilo v onstranstvu. Pot do njega vodi prek Kalvarije, zato ju je vprašal ali moreta piti kelih, ki ga mora piti on sam, in biti krščena s krstom, s katerim je krščen on sam. Ker še nista vedela, kaj to pomeni, sta takoj zagotovila: »Moreva.« Kelih je bil splošno znana metafora za usodo, ki je namenjena posamezniku ali narodu kot celoti in to v dobrem in slabem. Tu je mišljeno zadnje. V stari zavezi je kelih tudi podoba Božje jeze. Jezus je v Getsemaniju obrnil podobo keliha na svoje trpljenje. S tem je hotel povedati, da zavestno sprejema nase Božjo sodbo, ki bi morala zadeti ljudi zaradi njihovega greha, zato bo njegovo trpljenje »odkupnina za mnoge«. Učencem pokaže novo merilo, ki velja za mesijansko kraljestvo, in to je služiti četudi je potrebno trpeti. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik.

Martin Luther King, ki se je boril za pravice črnskega prebivalstva v Ameriki, je na nekem zborovanju dejal: »Morda bo morala v našem boju teči tudi kri. Toda to mora biti naša lastna kri.« Izbral je pot Jezusa

Kristusa, žrtvoval je svoje življenje in bil umorjen. Podobno se je Mahatma Gandhi boril z nenasiljem za neodvisnost Indije. Tudi njega je ubil neki prenapetež.

Umiranje, razočaranja, neuspehi so sestavni del našega življenja. Z njimi smo deležni Kristusovega trpljenja in tudi blagoslova zase in za druge. Če smo mu podobni v umiranju, mu bomo podobni tudi v vstajenju. Kristjani trpimo kot drugi ljudje, toda vstali Kristus nam daje odgovor na vprašanje, kakšen je smisel trpljenja in življenja. Nismo ljudje, ki bi se opirali na moč. Vsako prizadevanje za moč in nasilje je ovira pri hoji za Kristusom. Pot služenja, ki jo je hodil Kristus, je naša edina pot. Poklicani smo, da sodelujemo pri izpopolnjevanju Božjega stvarstva, vendar ne z zvijačami in nepoštenostjo. Cilj ne posvečuje sredstva.

Za nas velja merilo trpljenja. Toliko ljubimo, kolikor smo pripravljeni trpeti. Služenje, ki nič ne stane, tudi nič ne koristi. Ne mislimo, da mi ne smemo trpeti in da bomo lahko Jezusu zvesti brez trpljenja. Zebedejeva sinova sta bila pametna za ta svet, toda pozabila sta na tri Jezusove napovedi trpljenja. Zapomnila sta si samo napoved njegove slave, ko bo prišel »s svetimi angeli v slavi svojega Očeta«. Pozabila sta na križ in mislila samo na zmagoslavno Božje kraljestvo, kjer naj bi sedela, eden na Jezusovi desnici in eden na levici.

Če skušamo razumeti svoje življenje v smislu krsta, nas trpljenje ne sme presenetiti. Saj smo bili krščeni v Kristusovo smrt. Pri vsaki maši po povzdigovanju molimo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod...« Če je Jezus trpel in umrl na križu in če to ponavlja za nas pri vsaki maši, tudi njegovi učenci stojimo vsak dan pred nalogo, da služimo, in če je treba, tudi trpimo, kajti hlapec ni večji kot njegov Gospod (prim. Jn 15,20). Skratka: tudi danes Kristus služi in trpi po kristjanih.

Jakob in Janez sta imela velike ideale, zase sta želela najboljše. Hotela sta biti Jezusu najbliže in to je lepo in prav, če si tega želimo. Toda Jezus jima je pokazal, da mu bosta najbliže takrat, ko bosta najbliže najpotrebnejšim.

V življenju smo zaradi greha nagnjeni k sebi, Božja milost in ljubezen pa nas nagiba k drugim. Presojanje, kdaj služimo drugim in kdaj sebi kot farizeji, je marsikdaj težko. Naj nam v razločevanju naših prizadevanj pomaga nekaj navodil Richarda Foersterja.

»Farizejsko služenje prihaja iz človeškega napora. Resnično služenje prihaja iz globine odnosa z Bogom.

Farizejsko služenje je očarano nad velikimi stvarmi. Pravo služenje skoraj ne more razlikovati med majhnimi in velikimi služenji.

Farizejsko služenje potrebuje zunanjo nagrado. Pravo služenje je zadovoljno s skritim zadovoljstvom.

Farizejsko služenje izjemno skrbijo rezultati. Pravega služenja ne zanima računanje rezultatov.

Farizejsko služenje izbira in presoja, komu bo služilo. Pravo služenje ne dela razlik.

Farizejsko služenje obvladujejo kaprice in muhe. Pravo služenje je preprosto zvesto potrebi.

Farizejsko služenje je začasno. Pravo služenje je način življenja. Farizejsko služenje je neobčutljivo: vztraja pri reševanju potreb, čeprav je to uničujoče. Pravo služenje se lahko svobodno zdrži svoje dejavnosti, kakor jo tudi izvrši.

Farizejsko služenje skupnost razdvaja. Pravo služenje jo gradi.«

Mogoče sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi imeli čudežno moč: samo rekli bi in bi bila že vsa dobra dela narejena. To bi bilo dobro tudi za naša osnovna opravila: pospravljanje sobe, pripravljanja kosil, pomivanje posode, učenje, služba... To bi v resnici lahko naredil Jezus sam, toda on ni čarovnik iz pravljice. Prišel je, da bi nam pokazal drugo pot. Pokazal nam je in nam še kaže, da je prava sreča v odgovornosti in delu, v darovanju in služenju. Pokazal nam je, kako velike duhovne koristi nam prinaša služenje. Ko pomagamo bližnjemu, začutimo, da smo mi sami duhovno odžejani, nasičeni in potolaženi.

Dokler premišljujemo, kaj bi še radi imeli in kako bi čim bolj uživali, smo daleč od Jezusa in od prave sreče. Ko pa je v ospredju našega prizadevanja sreča bližnjega, smo srečni tudi mi. Naša služba naj ne bo preračunljiva. Kadar komu pomagamo, ga ne spravljajmo v odvisnost. Kot se Jezus daje nam, tako služimo tudi mi bližnjemu.

Pri maši se Jezus za nas in namesto nas daruje nebeškemu Očetu. Zaradi naše človeške narave bi pri tem dogodku in sploh dogodkih, ki od nas zahtevajo darovanje, radi ostajali gledalci in poslušalci. Apostol Jakob, ki je potem prvi med apostoli izpil kelih trpljenja, nam v svojem pismu svetuje: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22). Spremenimo svojo držo in se velikodušno z Jezusom darujmo nebeškemu Očetu in našemu bližnjemu. Amen

 

 

28. navadna nedelja  Mdr 7,7−11; Heb 4,12−13; Mr 10,17−30

 

Bogastvo in hoja za Jezusom

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive  in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

 

Bogati mladenič

 

Pred desetletji je v Evropi v rokoborbi kraljeval 158 kg težaki Jusif. Potem ko doma ni imel več dostojnega tekmeca, se je odpravil v Ameriko, da bi se pomeril z 90 kg težkim Lewisom. Čeprav ta ni bil težak, je bil gibčen, močan in je imel dobro taktiko, ki se je vedno obnesla. Nasprotniku je od zadaj z roko stisnil vrat in mu tako preprečil dihanje.

Problem z Jusufom pa je bil ta, da je bil tako debel in mišičast, da praktično ni imel vratu. Njegova roka je lahko pritiskala le na brado in mogočna ramena, kar pa je bilo toliko kot nič, in Lewis je borbo izgubil. Jusuf je dobil pet tisoč dolarjev nagrade, v zlatu, kakor je zahteval. Zlato si je dal vgraditi v zmagovalni pas in se z njim odpravil z ladjo domov v Evropo. Sredi Atlantskega oceana je nastal silovit vihar, ki je poškodoval ladjo, da se je začela potapljati. Jusif se niti v vodi ni hotel ločiti od svojega dragocenega pasu. Večina potnikov se je rešila v rešilne čolne, toda med njimi niso našli Jusufa.

Morda bo kdo pomislil: Kakšen bedak! Kako, da se ni bolj pametno odločil? Resnica pa je, da smo vsi nagnjeni k dobrinam tega sveta in jih nočemo izpustiti niti takrat ne, ko se zaradi njih z njimi potapljamo.

Zgodba današnjega evangelija ima tudi čudovit začetek in žalosten konec. Jezus je potoval s svojimi učenci iz kraja v kraj. Pritekel je bogat mladenič in se vrgel k njegovim nogam. Kljub bogastvu je pogrešal duhovnost in neminljivost. Jezusa je prosil, naj mu pove, kako bi dosegel večno življenje. Ali ni bilo čudovito? Bogati mladi aristokrat kleči pri nogah ubogega potujočega pridigarja, ki je bil takrat že na najboljši poti, da bo obsojen od cerkvenih in državnih institucij. Jezusa nagovori z dobrim učenikom. Ta mu odvrne: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!« Jezus ne trpi laskanja. Edino Bogu gre hvala in čast. Edino on si jo zasluži. Dajati Bogu hvalo in čast pa pomeni ravnati po svoji vesti in spolnjevati njegove zapovedi. Biti dober in se žrtvovati za potrebne, kot se je on žrtvoval za nas. To pomeni poklekovati pred Bogom. Odgovor je bil za mladeniča hladen tuš v njegovem napačnem navdušenju. Jezus ga je takoj ocenil in mu pokazal, da čustvena navdušenost in prilizovanje ne zadostujeta.

Potem preveri osnovno, da ne dela nič slabega. »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Jezus kar izpusti prve tri zapovedi, ki urejajo odnos do Boga, in preide k družbenim zapovedim, to je tistim, ki urejajo odnos do bližnjega. Te zapovedi so bile takrat in so tudi danes splošno sprejete. Površno jih je seveda tudi bogati mladenič izpolnjeval, toda bil je še daleč od njihovega duha. Staršev verjetno ni imel več, ker so bogastvo že zapustili njemu, zato mu ta zapoved ni mogla delati težav.

Mladenič verjetno res ni bil hudoben. Pri vsem njegovem bogastvu postane problematična njegova dobrota. V Lukovem evangeliju je neki učitelj postave hotel Jezusa preizkušati in mu je zastavil popolnoma enako vprašanje kot bogati mladenič: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,25−27). V zgodbi o usmiljenem Samarijanu pa mu je Jezus še pokazal, da je bližnji tisti, ki je moje pomoči najbolj potreben. Kaj je bogati mladenič delal ali storil dobrega bližnjemu z vsem svojim bogastvom, ki mu je bilo podarjeno kot mladeniču? Če bi se bil sposoben odpovedati svojemu bogastvu, bi postal Jezusov učenec in bi prejel stokrat toliko. Če že ne bi bil eden izmed apostolov, pa bi bil gotovo mož z imenom, ki bi ga občudovali in si postavljali za zgled vsi kristjani. Tako pa je sramotno potonil v morje pozabe. Ostal je samo bogati mladenič.

Ali nismo Evropejci tudi taki bogati mladeniči, ki imamo podarjeno bogastvo, za katero mislimo, da pripada samo nam, in ga nočemo izpustiti iz rok, čeprav se z njim potapljamo? Morda pa smo si bogastvo sami priborili kot Jusif. To ni pomembno. V življenju nastopi trenutek, ko nas Bog povabi, da se mu odpovemo v korist višjih vrednot. Lahko smo poklicani, da se zaradi duhovnih koristi družine in svojega lastnega miru odpovemo karieri. Jezus nam zagotavlja, da je to, kar pustimo, čemur se odpovedujemo, vredno manj kot tisto, kar bomo zaradi odpovedi lahko prejeli, saj bo plačilo stokratno.

Mladi bodo pomislili, da pravzaprav nimajo ničesar, da niso podobni mladeniču, da niso bogati. Papež Janez Pavel II. bi jim odvrnil, da je njihovo bogastvo njihova mladost. Namesto da jo porabijo za izživljanje ali sami zase, naj jo dajo na voljo Jezusu. Bog kliče v svojo službo pogosteje, kot mislimo. Vsak četrti je na poseben način poklican. Vsak četrti človek na svetu je kristjan in vsak četrti kristjan je poklican v posebno službo.

Bogati mladenič bi bil lahko s svojim bogastvom storil veliko dobrega. Kako je ljubil bližnjega, kar je bistvo in namen vseh zapovedi, vidimo šele ob koncu zgodbe, ko je rajši obdržal svoje veliko premoženje, kot da bi se z Jezusom posvetil skrbi za bližnjega. Bogastvo mu je pomenilo več kot bližnji. Saj ni škodoval, vendar tudi pomagal ni. Morda je kdaj kaj dal, samo zato, da bi ohranil ugled in položaj.

Kristus ga je vseeno pogledal z ljubeznijo in mu ponudil novo priložnost, da vzljubi bližnjega bolj kot sebe in svoj denar. »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21). Jezus ga je vprašal, ali res ljubi Boga bolj kot svoj denar, in mladenič mu je bil prisiljen odgovoriti. »Res te ljubim, vendar ne bolj kot svoj denar.« Tako mu je nazadnje bogastvo postalo ovira, da ni sprejel svojega duhovnega poklica.

Podobno sprašuje Jezus tudi nas. Ali me ljubiš bolj kot sebe in vse, kar imaš in na kar si navezan? Pozitivno smo mu zmožni odgovoriti samo, če so nam duhovne vrednote najdragocenejše. Kristjanovo največje bogastvo je Jezus Kristus, ki se za nas daruje in se nam daje v hrano pri vsaki sveti maši. Spustimo iz rok to, kar nas ovira, da bomo lahko sprejeli bližnjega in Jezusa. Amen.

 

27. navadna nedelja

1 Mz 2,18−24; Heb 2,9−11; Mr 10,2−16  

 

O ločitvi                                                                                                

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

 

Jezus blagoslavlja otroke

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali.  Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.

 

Križana ljubezen

 

Bogata vdova se je poročila z revežem. Komaj so minili medeni tedni, mu je začela oponašati, da je nesposoben in da je z njenim denarjem plačal svoje dolgove. »Glej, kaj vse si lahko privoščiš, tega brez mene ne bi imel, bil bi ničla.« Nekega dne je mož kupil džip. Ko so ga prišli pogledat prijatelji, se ni mogla premagati, da ne bi zopet pripomnila: »Tega džipa brez mojega denarja ne bi bilo.« »Draga moja, iskrenost za iskrenost,« ji je odgovoril mož. »Mislim, da je prišel čas, da ti tudi jaz odkrito povem: če ne bi bilo tvojega denarja, tudi mene ne bi bilo tukaj.«

Janez je srečal prijatelja, ki je bil že nekaj časa poročen. V začetku je kar žarel od veselja in nikoli ni imel časa za nikogar in za nič drugega, razen za svojo ženo. Zdaj pa je bil potrt in utrujen. »Nekam slab si videti?« ga nagovori Janez. »A, v zakonu je malo zaškripalo.« »Kako to? Saj sta bila vedno tako enotna, kot da bi bila ena oseba.« »Ja, bila, sedaj pa sva, kot da bi nas bilo deset.« »Deset?« »Žena šteje za eno, jaz pa za ničlo.«                           

Lahko pa povemo še eno čez moške. Adam že v začetku ni bil preveč radodaren. Ko je Boga prosil za družico, mu je ta rekel, da bo za Evo potreboval njegovo roko in nogo. Adam pa se je tega ustrašil in rekel: »O, to pa ne, samo eno rebro ti lahko dam. Naredi, Gospod Bog, iz tega, kar moreš.« In Bog je iz rebra naredil Evo.

Lepo je, da se znamo na račun svojih problemov tudi nasmejati.              Kot kaže evangelij, so zakonci tudi v Jezusovih časih imeli podobne težave. »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« so vprašali farizeji Jezusa. Jezusov odgovor pokaže, da je vprašanje že v osnovi narobe postavljeno. Farizeji niso razumeli, da mož in žena v zakonu pripadata drug drugemu. Ker človeku ni dobro samemu biti, je Bog ustvaril moža zato, da se daruje za ženo, in ženo je ustvaril, da se daruje za moža, oba skupaj pa za otroke. To je njuna narava. Zato je krivično razdreti skupnost med možem in ženo. Ni razlog za neločljivost zakonodaja, pa čeprav Mojzesova, ampak narava zakona. Človek je enkratno in neponovljivo bitje. S svojim življenjem in ne z življenjem drugih se ne moremo igrati niti eksperimentirati, kajti življenje in tudi ljubezen je samo ena. Kristjani verujemo, da nas v življenje in tudi v ljubezen kliče Bog. Lahko mu prostovoljno in svobodno odgovorimo, lahko se premislimo, vendar se Bog ne kesa svojih darov. Pred Bogom veljavno sklenjen zakon postane novo telo, nov osebek, nova stvar, ki jo nihče več ne sme razdreti.
Seveda jih je mnogo, ki tako teoretično, še bolj pa praktično nasprotujejo temu pojmovanju zakonske skupnosti. Nekateri pojmujejo človeka kot bitje, ki se podreja svoji genski zasnovi. Geni da uporabljajo človeka za razvoj vrste. Geni, to je naše meso, da vodijo človekove odločitve in človek proti njim ne more nič ali vsaj ne veliko. Še več, po tej teoriji je za človeka najboljše to, kar je v skladu z njegovo naravo, ki jo pojmujejo zgolj telesno.

Po tej teoriji je normalno, da je človek nezvest, da najprej poskrbi sam zase, saj ima to v genih. Če živi v skladu s svojo naravo, pač ne more biti kriv. Kristjani pa vemo, da je po izvirnem grehu prišlo do razhajanja med telesom in dušo. Vemo tudi, da je človek več kot samo telo, tudi več kot samo čustva, da pa ta več brez Božje pomoči in brez svojega velikega truda težko dosega. Vsak dan se srečujemo s težavami, ki jih imajo zakonci v skupnem življenju. Mnoge zakonske skupnosti razpadajo. Mogoče je, da si zakonca nimata več kaj povedati. Sčasoma odkrijeta več nesporazumov kot skupnih točk. Drug do drugega postaneta hladna kot pasji smrček. Ali ni bolje, da se ločita, kot pa da vztrajata v peklu medsebojnih očitkov ali celo telesnega obračunavanja? Gotovo je v marsikaterem zakonu mnogo tehtnih razlogov, ki govorijo v prid ločitvi. Vendar kljub vsemu ne smemo pozabiti, da sta zakonca ob sklenitvi zakona prevzela odgovornost drug za drugega. Bog namreč želi, da bi bila drug drugemu v življenjsko pomoč. Zakaj hočeta ločitev, ne pa vrnitve k prvotni ljubezni? Ali mar zato, ker to ni več mogoče? Zakaj pa mislita, da bo mogoče v novi zvezi?

Spreobrnitev je vedno mogoča in poboljšanje tudi. Morda nas že v majhnih prepirih napuh, zamera, maščevalnost in jeza držijo stran od sprave in bližnjega. V neki točki pa lahko ta negativna čustva tako narastejo, da mislimo, da sprava ni več mogoča in zakonca v svojem srcu odpišemo. Ali bi ga odpisali tudi, če bi prej več časa zanj molili, če bi skušali najprej v tihoti svojega srca poiskati vse lepe trenutke medsebojne ljubezni in vse njegove dobre lastnosti in bi mu jih tudi povedali. Ali se trudimo mirno poslušati očitke, ki nam jih hoče povedati, da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v njegovi duši? Krščanski zakon je hiša, sezidana na skali samo, če je Kristusova velikonočna skrivnost stalno prisotna v našem življenju. Zakon ni hiša, ki jo enkrat postavimo in potem v njej mirno prebivamo vse svoje žive dni. Že za hišo je treba neprestano skrbeti in jo vzdrževati, koliko bolj velja to za zakon, ki je živ organizem. Zakon je bitje, ki potrebuje vsakdanjo nego in skrb. Kakor ga lahko vsak dan pripeljemo na rob razpada, tako smo se dolžni vsak dan znova odločati za njegovo življenje.

Tudi učencem so se Jezusove besede zdele težko razumljive. V skupnosti z Jezusom so počasi razumeli, da ni lahko in udobno hoditi za njim. Tako pravi sv. Pavel v pismu Efežanom, naj možje ljubijo svoje žene, kot Kristus ljubi Cerkev in se zanjo daruje. To pomeni vztrajati ob zakoncu, čeprav trenutno ne čutiš nobenega pozitivnega čustva do njega, čeprav ne čutiš naklonjenosti. Čustva so minljiva, pridejo in gredo. Ljubezen, ki nam jo Bog daruje, prihaja iz globljega vodnjaka − iz ljubezni Jezusa Kristusa, ki je za nas pretrpel celó smrt na križu.
V zakramentu zakona daruje Bog zakoncema moč, da sta sposobna začeti vedno znova. Usposablja ju, da gresta po poti, ki ju kljub različnosti vodi k vedno večji edinosti. Po besedi sv. Bernarda se pravi kristjani ločijo od drugih le v eni točki: da so po Božji milosti sposobni začenjati vedno znova biti zvesti Božjemu klicu. Torej ne začeti zopet na začetku na novo, ampak hoditi naprej po poti, na katero nas je poklical Bog. Amen.

 

26. navadna nedelja

4 Mz 11,25−29; Jak 5,1−6; Mr 9,38−48

 

Kdor ni proti nam, je z nami

Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi − resnično, povem vam −, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

 

Skušnjave vabijo v greh

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.

 

Gospodar prstanov

 

Nekoč so mislili, da vsako duševno bolezen povzročajo zli duhovi. Tako mišljenje se je ohranilo v Evropi vse do novega veka. Po tej teoriji je bilo mogoče bolnika ozdraviti samo tako, da so iz njega izgnali hudobnega duha. V boju proti duhovom je bil človek sam nemočen. Pomagati si je moral z drugim, močnejšim duhom. Jezusov duh je bil najmočnejši, zato je lahko tisti, ki je imel zadosti vere in to karizmo, storil isto, kar je počel Jezus: izganjal je hudobne duhove in ti so mu bili pokorni.

Pri vseh teh ozdravitvah ni šlo vedno za prave eksorcizme − izganjanje hudega duha iz človeka, ki nima več svoje volje, ampak je od njega popolnoma zavzet − poseden. Lahko je bil bolnik samo zelo odvisen od slabega. Tako je na primer zapisano, da je Jezus iz Marije Magdalene, ki je bila pocestnica, izgnal sedem hudobnih duhov. Ti so bili njena močna zasvojenost z nečistostjo. Ko se je Jezus pogovarjal s hudobnim duhom, je bila to posedenost, ko pa se je pogovarjal z »obsedencem«, je šlo za obsedenost − obleganost, torej za močan vpliv hudega duha na človeka ali za zasvojenost ali duševno bolezen. 

Lahko je bila kdaj za ozdravitev potrebna samo sugestija, molitev ali duhovni pogovor. To niti ni pomembno, posledica je bila ozdravitev in to, če že ni čudež v strogem pomenu besede, je čudovito. Mnogi so v Jezusovem imenu delali mogočna dela, čeprav niso bili posebej poslani in to Jezus odobrava, ker so delali to kar so pri njem videli jih vzame za svoje »kdor ni proti nam je za nas«.

Čudovite stvari ali celo čudeže lahko delajo tudi drugi, ki niso ravno v naši skupnosti in ne uporabljajo naših metod. »Kdor ni proti nam, je za nas.« Sekati ni treba drugih in drugačnih niti ne svojih rok in nog, ampak hudobijo, ki nam ogroža večno življenje.

Naročilo o sekanju rok in nog ter izdiranju očes je kot nalašč za najrazličnejše skrajneže. Ob njem je jasno, da Božje besede ne moremo in ne smemo vedno razumeti dobesedno, kot jo razumejo oni. Če hočemo biti do konca dosledni, smo lahko samo pri sebi in v svojem srcu. Naše telo ni za naše prestopke prav nič krivo. Dogajalo pa se je in se še, da skrajneži sekajo, a žal po drugih, kar je popolna zmota.    

V začetku druge svetovne vojne so pri nas komunisti sprožili krvavo državljansko revolucijo z načelom: »Kdor ni za nas, je proti nam.«

Dne 16. septembra 1941 je Osvobodilna fronta pod vodstvom komunistične partije sprejela tako imenovani »zaščitni odlok« odlok, po katerem je bil vsak, ki je deloval zunaj OF, beri zunaj partije, pa četudi je deloval proti okupatorju, izdajalec. Po tem načelu so začeli pobijati vse, možne sovražnike. Dovolj je bilo, da je bil človek ugleden in vpliven, pa ni hotel ali ni bilo upanja, da bi prestopil na njihovo stran; v odgovor so se pojavile vaške straže ali domobranci, ki so branile ljudi pred zastraševanjem in pobijanjem. To komunistično načelo je pri nas in po svetu povzročilo nad sto milijonov žrtev. Jezus pa deluje po drugačnem načelu, ne revolucionarnem, ampak razvojnem: »Kdor ni proti nam, je za nas.« To načelo združuje in omogoča pravilno rast. 

Apostol Janez se je čudil, da lahko kdo izganja hudobne duhove v Jezusovem imenu, pa ne hodi z njimi. Vse, kar se naredi dobrega, se naredi v Jezusovem imenu. Saj pravi Jezus bogatemu mladeniču, da je edino Bog dober. Samo od njega prihaja vse dobro. Drevo se spozna po sadovih in človek po delih. Ni nujno, da je nekdo, ki je proti kristjanom, tudi proti Bogu, lahko smo mi tisti, ki smo se od Boga oddaljili. Sv. Avguštin je zapisal: »Cerkev je notranja in zunanja. Zdi se, da so nekateri v Cerkvi, pa niso in da so nekateri zunaj, pa so v njej.« (Govor št. 154, 2)  Cervantes pa pravi: »K Bogu pelje več poti in tudi več je načinov, kako Bog svoje pripelje v nebesa.«

Resnica in tudi pot do nje je vedno večja, kot jo lahko človek zgrabi. Govori različne jezike, je različne barve, prebiva na najrazličnejših krajih Zemlje, pri revnih in bogatih, pri izobraženih in preprostih, pri starih in mladih, toda nikjer nima svojega stalnega mesta. Nestrpnost je znamenje nevednosti in tako družbene kot razumske omejenosti. Je protikrščanska. Od vseh pravic in dolžnosti, ki jih imamo, je najlepša ta, da lahko mislimo s svojo glavo. Voltaire je dejal: »Sovražim, kar govoriš, toda umrl bi za pravico govora.« Vsako usmeritev pa lahko sodimo po njenih sadovih. Najpomembnejši sad so ljudje. Chalmer je dejal: »Ne zanima me, kdo vodi Cerkev in kako je organizirana. Zanima me pa, kakšne ljudi rojeva.«

Neka stara vzhodnjaška pripoved pravi, da je neki človek imel čudežni prstan, ki je bil okrašen s čudovitimi biseri in z dragimi kamni. Kdor ga je nosil, je postal tako prijetnega značaja in tako resnicoljuben, da so ga vsi vzljubili in občudovali. Prstan je bil last plemiške družine in se je prenašal iz roda v rod. Vedno se je zgodilo tako, kot so pričakovali − lastnika je obdaril s čudovitimi lastnostmi. Zgodilo pa se je, da je oče imel tri sinove; vse je imel enako rad, zato ni vedel, kateremu bi zapustil dragoceni prstan. Pred smrtjo pa se je domislil modre rešitve. Dal je narediti še dva popolnoma enaka prstana. Poklical je svoje tri sinove in vsakemu posebej izročil prstan, kot da je to tisti pravi čudežni prstan in nato je umrl. Sinovi so kmalu ugotovili, da imajo vsi trije enake prstane in vedeli so, da je samo eden pravi. Začeli so se prepirati in dokazovati čudežnost svojih prstanov. Končno so vso stvar prepustili v razsodbo pametnemu sodniku. Ta si je nekaj časa ogledoval prstane, potem pa je razsodil: »Ne morem vam povedati, kateri prstan je pravi. To lahko ugotovite sami.« »Toda kako?« so ga začudeno pogledali. In sodnik jim je odgovoril: »Če čudežni prstan daje prijeten in resnicoljuben značaj, se bo kmalu pokazalo, kdo ima pravega, saj ga bodo vzljubili vsi ljudje. Torej pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana.«

Ponavljam konec: »Sedaj pojdite svojo pot, bodite prijazni, resnicoljubni in pošteni v vsem, kar počnete in tisti, ki bo to zmogel, je lastnik pravega prstana« najmočnejšega duha ali prave vere. Amen.  

 

25. navadna nedelja

Mdr 2,12.17−20; Jak 3,16−18; 4,1−3; Mr 9,30−37

 

Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje

Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

 

Kdo je največji

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

 

Kakor otroci

 

Dvakrat v današnjem evangeliju so apostoli molčali, ko bi morali govoriti. Prvič, ko je Jezus govoril o svojem trpljenju. Čeprav ga niso razumeli, so se ga bali vprašati, da jih ne bi imel za nevednežezumej, leto B Mdr 2, 17-20; Jak 16-18; 1-3; Mr 9, 30-37

. Podobno, kot se učenci bojijo vprašati učitelja, če ne razumejo snovi, da ne bi učitelj mislil, kako nimajo pojma.

Drugič pa so molčali potem, ko so se prepirali, kateri izmed njih je največji. Vedeli so, da to ni bilo prav, zato jih je bilo sram Jezusu priznati, zaradi česa so se prerekali.

Človek sam sebe po naravi, to je že od rojstva, šteje za središče vsega. V odnosu do sveta in sočloveka izbira le to, kar mu služi, koristi in daje ugodje. Veljavnost osebe meri po zmožnosti prevlade nad drugimi. Številnejše in višje, kot si je sposoben podrediti, več velja. Drugi mu pri tem služi za podstavek, da se lahko povzpne više. Čudno mu zvenijo Jezusove besede: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35). Dejansko in pravilno človek odraste šele tedaj, ko je sposoben pozabljati nase in služiti bližnjemu.

Ugibajmo, kakšno naravo so imeli apostoli in kako so odraščali. Lahko si predstavljamo, kako so se povzdigovali drug nad drugega. Peter je rekel: »Jaz sem prvi, ki moram ukrepati, ker bom voditelj v Jezusovi odsotnosti.« Janez je bil učenec, ki ga je Jezus ljubil. Učencem je pripovedoval, da ga ima Učitelj najraje. Andrej je dokazoval, da ga je prvi spoznal in vse druge pripeljal k njemu. Juda Iškarijot se je skliceval, da mu je Jezus zaupal blagajno, to je v ministrstvu najpomembnejši resor. Matej je bil cestninar, ki je vedno natančno vse zapisoval, da ne bi kdo kaj pozabil. Jakob je bil najstarejši, in to je v njihovem svetu kar nekaj štelo. Skupaj z bratom sta po materinem posredovanju hotela biti v Božjem kraljestvu, eden na Jezusovi levici, drugi na njegovi desnici.

Dvomljivec Tomaž jim je očital, da so naivni in da delujejo brez znanstvenih dokazov… Vsak je uveljavljal sebe in se boril za prvo mesto. Odrasli možje so se obnašali kot otroci. Preprosti obraz otroka, ki je na Jezusovo povabilo prišel na njihovo »vladno konferenco«, pa je razorožil vse »ministre«. Jezus jim hoče povedati, da je to, kar počnejo, otročje; raje naj posnemajo otrokove dobre lastnosti. Da je na prvo mesto, za zgled in za cilj služenja postavljal otroka, je bilo za tisti čas nezaslišano: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3).  

»Otroci so zares Božji nasmeh človeku. Koliko radosti nam prinesejo. Za koliko so pridni ljudje v življenju prikrajšani, ker nimajo časa za otroke. Kako pomilovanja vredna je zmota, da so otroci ovira v življenju. Seveda so otroci tudi trmasti in sitni, človeku kalijo nočni mir. Majhnim je treba brisati posrane ritke… Toda vse bogastvo, ki ga človek prigara, vse znanje, ki pride do njega, ugled, če si ga pridobi, nima sam na sebi nobene vrednosti, če ne gradi trajnih vrednot in ena izmed glavnih so otroci. Otroci so dokaz, da Bog še ni zapustil človeškega rodu. Majhni so nam upanje, da bo jutrišnji dan lepši od današnjega. Mladostni prestopnik pa je uteha, da naše zablode niso usodne.

Otroci so verjetno poglavitno ›domače zdravilo za dušo in telo‹ za slehernega človeka, naj ima lastne ali ne, zato je prav, da jim posvetimo več pozornosti kot drugim zdravilom,« pravi dr. Jože Ramovš v knjigi Sto domačih zdravil za dušo in telo.

Hvala Bogu, da celo nekateri slavni ljudje najdejo veliko časa za svoje otroke. V zgodovini pa ni bilo vedno tako. Nekateri vladarji so se imeli za preveč pomembne, da bi se ukvarjali s svojimi otroki. To delo so prepuščali poklicnim vzgojiteljem. Verjetno so bili premalo ponižni za tako delo, zato je v njihovem življenju in delu manjkal pomemben vidik človečnosti. Danes je podobno. Mnogi se imajo za preveč pomembne, da bi zaradi otrok opustili poklicno kariero in ostali doma z njimi. Zato prepuščajo vzgojo plačanim varuškam v vrtcih. Osiromašeni pa smo vsi. Starši za izkustvo starševstva, za preprostost, vedrino in veselje, ki jo prinašajo s seboj otroci. Otroci so prikrajšani za izkustvo mame in očeta, do česar imajo pravico. Posledično je zaradi tega prikrajšana vsa naša družba in tudi naš narod.

Otroci niso samo zgled, ampak so merilo naše človečnosti in krščanstva: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!« »kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18,5).

Tisti, ki otrok nočejo sprejeti ali ki nimajo časa zanje, so po Jezusovih merilih neustrezni. To so v prvi vrsti tisti, ki živijo sami zase, za svoj dobiček in svoj užitek in se nočejo niti trajno vezati; potem so to starši, ki nočejo biti starši, in vsi odrasli, ki se nočejo približati otroški duši.

Jezus je odklonil politično kariero voditelja in izbral držo preprostega služabnika. Izbral je odvisnost od drugih, ko je hodil iz kraja v kraj in ni imel ne dohodkov ne hrane ne doma. Družil se je z nepomembnimi, bolniki, grešniki, ženami in otroki, zavračal pa je mogočneže. Učil nas je na življenje gledati preprosto in zaupati v Božjo očetovsko skrb.

Družba nam postavlja za zgled mogočne, uspešne, lepe in slavne, Jezus pa služabnika in otroka. Če se bomo dali poučiti Jezusu, bomo izvrševali dobra dela, če pa se bomo prepuščali poželenju tega sveta, bomo vnašali razklanost v svoje življenje in svojo okolico. Ne prosimo s slabim namenom in poželenjem, ampak s prošnjo otroka in služabnika. Amen.

 

 

 

24. navadna nedelja

Iz 50,5−9; Jak 2,14−18; Mr 8,27−35

 

Peter izpove vero

Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.

 

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

 

To se ti ne sme zgoditi

 

Nekdo opisuje: »Neke noči me je iz trdnega spanja prebudil glasen jok. Takrat je bilo prvič, da sem slišal mamo jokati. Oče jo je poskušal tolažiti in miriti. V svoji stiski sta pozabila name. Minilo je že mnogo let od tega dogodka. Starši so problem rešili, jaz pa ne bom nikoli pozabil tega, kar sem spoznal tisto noč: življenje ni samo ljubezen in rože. Veliko je krutosti in bolečine.«  

Vsi se verjetno spominjamo kakšnih bolečih trenutkov iz mladosti. Psihoanalitiki pravijo, da je še več takih, ki se jih ne spominjamo. In take poskušajo priklicati iz naše podzavesti, ker se moramo z njimi soočiti, sprijazniti in jih sprejeti za sestavni del življenja, čeprav so nam neprijetni in celo travmatični. Sicer nismo sposobni normalnega, neobremenjenega življenja. Ne moremo in ne smemo si torej zatiskati oči pred lastnim trpljenjem in tudi ne pred trpljenjem drugih. Tudi trpljenje drugih, ki ga vidimo okoli nas in se srečujemo z njim v sredstvih družbenega obveščanja, lahko pušča v nas travme in nezaceljene rane.

Da se to ne bo zgodilo, ni dovolj priznati, da je trpljenje v našem življenju, ali se tega zavedati, kot učijo psihoanalitiki, ampak moramo tudi sami nekaj storiti. Problem torej ni rešljiv zgolj na teoretični ravni. Le teorija, ki ima praktično aplikacijo, to je, ki spreminja naše in življenja okoli nas, je prepričljiva. Le človek, ki nekaj naredi za odpravo trpljenja, veruje, da trpljenje ni zadnja stvar, ker je sposoben z ljubeznijo in dobroto zlo premagovati. Kdor tega še ne dela, o tem še ni prepričan. 

Jezus je vir vsega dobrega in tudi našega življenja. On nam je vedno v pomoč, če se v veri nanj ozremo. Naše križe lahko spremeni v blagoslov. S svojim križem nam jih pomaga nositi in premagovati.

Ignacij Lojolski je bil vojak, ki mu je šlo za avanture, uživanje in dobiček. V vojski je bil ranjen in dolga leta ni mogel s postelje. V bolnišnici je imel veliko časa za premišljevanje in našel je smisel svojega življenja. Po trpljenju in Svetem pismu se je srečal s Kristusom. Namesto da bi se po ozdravljenju zopet vrnil k svojemu praznemu življenju, se je spreobrnil ter ustanovil jezuitski red. 

Golda Meir je bila kot mlado dekle zelo depresivna, ker ni bila lepa. Sama piše: »Šele pozneje sem spoznala, da ne biti lep pomeni tudi blagoslov. To me je namreč prisililo, da sem se potrudila poiskati in razviti druge sposobnosti. Ženska, ki se ne more zanašati na lepoto, si mora bolj prizadevati in se uveljaviti z drugimi stvarmi, zato ima prednost. Končno je postala prva precednica izraelske vlade.«

Oscar Wilde je bil na vrhuncu svoje kariere obsojen zaradi nemoralnosti. Ko se je vrnil iz ječe, ni več pisal plehkih komedij. Zapisal je čudovite besede. »Kjer je bolečina, tam je sveta zemlja.« In še: »Kako naj drugače vstopi Bog kot skozi strto srce.«   

Robert Hamilton je zapisal. »Hodil sem dolgo pot z veseljem, ki je klepetalo venomer. Toda nisem postal pametnejši po vsem, kar mi je imelo povedati. Hodil sem le miljo daleč z žalostjo, ki skoraj ni spregovorila besede, toda kaj vse me je poučila.«

Soočenje s križem, s trpljenjem človeka obogati in osvobodi za resnično polno življenje. Zato je prav, da se tudi otroci srečajo s težavami in trpljenjem. Ni prav, da jim starši hočejo to izkustvo za vsako ceno preprečiti. Če doživljajo kakšno krivico, jim rečejo podobno, kot je rekel Peter Jezusu: »To se ti ne sme zgoditi.« Trpljenje ne bo povzročilo v njih travme in frustracije, zagrenjenosti in nemoči, ampak jih bo utrdilo v ljubezni do življenja in do dobrega. Travme povzroča beg od resničnega življenja. 

Najbolj prizadene trpljenje, ki je posledica naše odločitve proti Božji volji. To je greh. Tega trpljenja ne more omiliti niti Jezusov križ. Še več, Jezusov križ še bolj kaže nanj, ker nedolžni Jezus trpi namesto nas − za naše grehe. Jezusov križ ga lahko reši le, če se obrnemo od greha in v veri upremo oči proti Kristusu, Božjemu Sinu. Zato ne bomo bežali od njegovega križa. Bežali pa bomo od greha in se obračali in spreobračali k Jezusu.

Psihologi pravijo, da ljudje podzavestno iščejo rešitve za svoje mladostne travme. V tem gredo celo tako daleč, da si izberejo takega življenjskega sopotnika, ki jim bo omogočil ponovitev zgrešenega razmerja do staršev, v upanju, da ga bodo tokrat uspešno rešili. Zgodi se pa, da se vse samo še bolj boleče ponovi. Raziskave kažejo, da bo na primer hči, ki je veliko trpela zaradi očeta alkoholika, poiskala moža, ki je tako ali podobno zasvojen, kot je bil njen oče. Upa, da bo ta problem rešila. Seveda se ji to ne posreči, in križ je še težji. Človek si sam nalaga križe v upanju, da se bo odrešil. Toda ni je sile, ki bi mu to pomagala narediti razen, Boga. Zato nekateri psihoanalitiki bolnikom svetujejo, naj se zatečejo k svojemu Bogu po pomoč in naj začnejo moliti. Če niso verni, pa naj najdejo vero, ki jim bo v takih trenutkih pomagala. Psihologija se spreminja. Freud je rekel, da je gonilo vsega človeškega delovanja libido. Sodobni neverni psihologi pa trdijo, da je na dnu vsega neka dobra sila ali nekakšen bog, ki po uspešni analizi edini more pomagati.      

Kristjani se vsako nedeljo zbiramo pri oltarju, kjer se Jezus za nas daruje na križu, da bi nam pomagal nositi križe in ozdravljal rane. Koliko bolečin smo prestali, koliko krivic in nerazumevanja, neuspehov, razočaranj, zapostavljanj, obrekovanj, nezvestob, obupa, podtikanj, sovraštva, zasmehovanj. In še bi lahko naštevali naše križe. Vsak jih ima veliko. Ne tiščimo jih v sebi. Vse položimo na oltar in Jezus jih bo skupaj s svojim življenjem daroval nebeškemu očetu. V srca bo zopet prinesel mir, veselje in ljubezen. Odprimo svoja srca Božji ljubezni. Amen.

 

23. navadna nedelja

Iz 35,4−7; Jak 2,1−5; Mr 7,31−37 

 

Jezus ozdravi gluhonemega

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

 

Duhovna gluhota

 

Ljudi, ki imajo dar ozdravljanja, kot ga je imel Jezus in nekateri njegovi apostoli, je tudi danes nekaj. Lahko bi jih bilo še več, da bi vsi ljudje ozdraveli. Vendar vseh bolezni in bolečin ne bomo nikoli odpravili. Zaradi greha je prišlo slabo na svet in bolezni niso po Božji zamisli. Vera v Boga, zdravje in čudeži so gotovo povezani. Duhovno zdravje in duhovna moč pozitivno odsevata tudi na telesno zdravje, tudi v obliki čudeža. Kratkotrajno lahko včasih pomagajo tudi drugačne povezave, na primer s silami zla, ki pa prinašajo samo navidezno zdravje, končno stanje pa je še hujša obolelost, sužnost duha in tudi telesa. Veliko je takih, ki izkoriščajo človekovo nesrečo za svoj umazani dobiček.

Nesrečni nismo samo zaradi telesne gluhote. Hujša je duhovna gluhota, ko smo gluhi za bližnjega in za Boga. Težko nam je pozorno poslušati bližnjega in se vživeti v njegove probleme. Vsak raje misli nase in tako nehote sam sebe onesrečuje. Tudi v molitvi raje izpostavljamo svoje stiske, kot pa prisluhnemo Bogu in njegovi volji.

Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je imel večkrat dolge in utrudljive sprejeme. Vsega je bil že naveličan, zlasti ker je videl, da ga nihče niti ne posluša, ampak vsi samo čakajo, da mu bodo povedali svoj naučeni stavek ali misel. Da bi ugotovil, koliko ga v resnici poslušajo, se je odločil za poskus. Vsakemu gostu v dolgi vrsti je zašepetal na uho: »Zjutraj sem umoril svojo taščo.« Drug za drugim so mu odgovarjali: »Čudovito, še tako naprej. Ponosni smo nate. Bog te blagoslov za ves tvoj trud…« Šele ob koncu vrste je nekdo prisluhnil njegovim besedam. Bolivijski veleposlanik se je sklonil k njegovemu ušesu in mu nazaj zašepetal: »Prepričan sem, da si je zaslužila.« 

Verjetno se tako obnašamo tudi mi v odnosu do bližnjega in Boga. Vsi bi radi nekaj povedali, malokdo je voljan prisluhniti.

Jezus nam hoče povedati, da ni največje gorje telesna gluhota, ampak duhovna. Čudež kaže na izraelski narod, ki je naglušen za Božjo besedo. Kakor so tolikokrat dejali preroki. Zato je ni sposoben razumeti in nanjo odgovoriti z življenjem po veri. To pa ne velja samo za Izraelce, ampak za nas vse. Koliko lepega in dobrega smo že slišali pri verouku, v cerkvi, na raznih srečanjih, po sredstvih družbenega obveščanja − in kaj se je spremenilo v našem življenju? Oglušela so nam ušesa in otemnel nam je razum, da ne uvidimo in ne razumemo, kaj nam je v resnično dobro. Duhovna gluhota je najtežja bolezen, ki jo lahko imamo. Duhovno smo gluhi, ko nimamo več posluha, časa, razumevanja za duhovne vrednote.  

Jezus popelje gluhonemega nekoliko v stran, ker noče spektakularnih stvari. Ob svetni propagandi niso mogoči čudeži. Mogoči so samo šovi in scene, spektakli in škandali. Množica hoče kruha in iger. On pa nam daje samega sebe. Če hočemo ozdraveti, se moramo umakniti z Jezusom v samoto, da nam bo lahko spregovoril na srce.

Gluhonememu je rekel: »Efatá!« − odpri se. Pomeni, odpri srce za Božjo milost, pa tudi za bližnjega in njegove probleme in potrebe. Gluhonememu se je zelo osebno približal. Ozdravil ga je tako, da mu je prste vtaknil v ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika. To dejanje hoče pokazati, da niso dovolj le besede, ampak da sta zato, da se nam bodo odprla duhovna ušesa, potrebni tudi ljubezen in osebna bližina. On ne gleda na svoje bolne ovčice zviška. Največ spreobrnjenj odraslih se danes zgodi zaradi prijateljske bližine. Prijatelj navduši prijatelja, fant dekle, žena moža. V osebni bližini človek začuti, da je vera pristna, da nam je res mar zanj in da ne gledamo nanj le kot na predmet oznanjevanja ali trofejo svojega prizadevanja. Osebno prijateljstvo odpira duhovna ušesa.

Še nekaj je storil Jezus, preden je gluhonemega ozdravil. Ozrl se je proti nebu in zavzdihnil. Proti nebu, ker je čudež Božje delo in vsak dar prihaja od zgoraj, zavzdihnil pa je lahko, ker je bil razžaloščen nad gluhoto svojih poslušalcev in v prošnji k Svetemu Duhu. Za razumevanje in izpolnjevanje Božje besede je potreben Sveti Duh. Tudi po vstajenju je v učence dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,23).

Na koncu evangelija naroča, naj ga ne razglašajo. To se nam zdi čudno, saj je večkrat rekel svojim učencem, naj oznanjajo njegov nauk vsemu stvarstvu. »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Vendar to naroča šele ob koncu svojega javnega delovanja, po smrti in vstajenju in samo tistim, ki so bili z njim ves čas javnega delovanja, to je apostolom in dvainsedemdesetirim učencem, ki jih je sam poklical in izbral. Ni namreč vsak primeren za oznanjevanje. Primeren ni tisti, ki ni od Boga poklican, tisti, ki nič ne ve, ki tega ne živi, in tisti, ki nima prave ljubezni do vsega Božjega.

V prvem berilu smo slišali: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki« (Iz 35,5−6). To bo mesijanska doba, ko bo vse prav in dobro. Jezusovo javno delovanje je to dobo že najavljalo. Zlasti so se pri tem čudežu začele uresničevati Izaijeve besede o mesijanski dobi, kjer pravi, »jezik nemega bo vriskal«. Vendar gre za globlji pomen dogodka. Ubogi, reveži, gluhonemi in slepi so tisti, ki bodo prvi dediči kraljestva. Zakaj? Zato, ker so kot puščava, ki čaka na vodo. Odprti so za Božje delovanje, zato jim Bog lahko posreduje svoje odrešenje. Prikrajšani so za ta svet, zato laže zahrepenijo po Bogu.

Naš svet postaja duhovna puščava, zato kot duhovni reveži prihajamo k Jezusu po pomoč. Nobena omama ne more odžejati naše duše. Človek je žejen Boga. Samo on nas lahko ozdravi in napravi za polnokrvne kristjane v tem svetu.

Ne bodimo gluhi in nemi, ko je treba govoriti in poslušati Božje besede. Ne bodimo gluhi in nemi, ko se je treba v molitvi pogovarjati z Bogom. Ne bodimo gluhi in nemi, ko zaslišimo klic stiske in trpljenja, osamljenosti in obupa. Ne bodimo gluhi in nemi, ko nas Jezus vabi k raznim srečanjem in skupinam. Ne bodimo gluhi in nemi, ko nas vabi k evharistični mizi. Amen.

 

22. navadna nedelja

5 Mz  4,1−2.6−8; Jak     1,17−18.21−22.27; Mr 7,1−8.14−15.21−23

 

Izročilo starih

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«  Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:

To ljudstvo me časti z ustnicami,

a njihovo srce je daleč od mene.

Toda zaman mi izkazujejo čast,

ker kot nauke učijo človeške zapovedi.

Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In govoril jim je: »Lepo zametavate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: S čimer bi ti lahko koristil, je korbán,‹ to se pravi dar, mu ne dovolite več, da bi kaj storil za očeta ali mater. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj,  ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste. In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.  Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

 

Božje in človeške zapovedi

 

Nekega rabina so Rimljani vrgli v ječo in mu odmerili najmanjši obrok hrane in vode, ki je še omogočal preživetje. Sčasoma pa je rabin postajal vse šibkejši. Kazalo je, da bo shiral in umrl. Zato so poklicali zdravnika. Zdravnik je ugotovil dehidracijo. Nadrejeni se niso mogli strinjati s tako diagnozo, saj je zapornik dobival zadostno količino vode, zato so ga v posvetu z zdravnikom ukazali opazovati 24 ur na dan. Kmalu so ugotovili, zakaj je bil zapornik dehidriran. Večino vode, ki jo je dobil, je porabil za obredno umivanje pred jedjo in pred molitvijo, tako mu jo je za pitje ostalo premalo.

S kakšno zavzetostjo in odločnostjo so Judje spoštovali zunanje predpise postave! V tem so nam lahko za zgled. Ključne predpise je judovskemu narodu dal Mojzes. Večina predpisov glede čistosti je bila dana zato, da bi se obvarovali pred nalezljivimi boleznimi.

Prvotni predpisi niso bili tako strogi in povečini tudi ne točno določeni. Nekateri so veljali le za duhovnike. Judje so si jih ustno izročali iz roda v rod. V petem stoletju pred Kristusom pa so jih goreči Judje določili tudi v podrobnostih in malenkostih, dodali še nove in jih zapisali v knjigo z naslovom Mišna.

Bolj kot so izpolnjevali predpise, bolj so mislili, da so že sami po sebi postajali sveti, dobri in pobožni. Jezus pa jim hoče povedati, da ni tako. Lahko se umivaš, a tvoje srce je še vedno umazano, polno greha, hudobije in sovraštva. Nad zakristijskimi umivalniki je pogost napis v latinščini: Umij si najprej srce, potem roke.

Jezus biča legalizem − pretirano odvisnost od zakonov, zaradi katere ne postanemo pravičnejši; ritualizem − pretirano poudarjanje obredov, ki nas ne povežejo z Bogom ter formalizem, kjer delamo vse zaradi zunanjega videza ne pa zaradi notranjih nagibov ljubezni. 

Cilj je ljubezen do Boga in bližnjega, vse drugo je sredstvo za dosego tega cilja. V evangeliju je Jezus jasno pokazal, da si zapovedi in vest ne nasprotujejo, ampak se podpirajo v službi ljubezni. Božje zapovedi za izraelsko ljudstvo niso bile vezi, ki bi hromile svobodo, ampak so bile izraz Božje bližine in skrbi. S pomočjo postave je Bog skrbel za svoje ljudstvo kot oče za otroke. Bog ni tiran, ampak nam omogoča pravo svobodo. S postavo želi obvarovati svoje otroke, da ne bi padli v sužnost greha. Farizeji so bili kot neroden človek, ki se lahko tudi ob varovalno ograjo – postavo spotakne in pade.

Zanimiv je primer maščevalnega muslimana, ki se je zelo strogo držal pravil glede vsakdanje molitve. Nekega dne je nekdo užalil njega in njegovega boga Alaha. Musliman je Alahu obljubil, da se bo maščeval in brezbožneža umoril. Res je s svojim konjem zasramovalca izsledil in ga začel divje poditi. Ko mu je bil že za petami, pa se je zaslišal poziv k molitvi. Ustavil je konja, pokleknil in zmolil molitev, kakor jo je molil petkrat na dan. Ko je zmolil, se je zopet zapodil za lahkomiselnim blebetačem, ga dohitel ter pobil do smrti.  

Njegova molitev je bila redna in točno po predpisih. Na zunaj je bil občudovanja vreden vernik, toda ali se je res med molitvijo srečal z Bogom in njegovo voljo? Ali je molitev mogoča brez pogovora, ali je pogovor mogoč brez ljubezni, ali je ljubezen mogoča brez odpuščanja? Ali je mogoče vrsto let ali vse življenje redno moliti petkrat na dan in ne očistiti srca?

Pustimo razprave o dolžnosti samoobrambe in pravične vojne. Zato, da se da moliti in pobijati hkrati, je poleg osebne izkrivljenosti potrebna še institucionalna izkrivljenost. Danes se moramo zaradi vse večje medsebojne povezanosti, tudi s pomočjo sodobnih tehničnih sredstev, še bolj zavedati, da vsak naš greh ustvarja možnosti za še več slabega. Zato so nam določila in smernice tudi danes potrebne.

Sedaj pometimo tudi pred svojim pragom in si sposodimo še »sodobnega« katoličana. Takega, ki mu je za zapovedi malo mar. Živi kot vsi pogani sodobnega sveta in si misli, da ni z njim sploh nič narobe. Po dolgem času vseeno pride v spovednico in začne nekako takole: »Čeprav že dolgo nisem bil pri spovedi, pravzaprav nimam nobenega greha. K maši grem, kadar morem (pozneje se izkaže, da je to le nekajkrat na leto), pa sem lahko boljši kot tisti, ki so vsak dan v cerkvi. Preklinjam tudi, vendar ne iz hudobije, ampak iz navade (kot bi rekel, da ženo muči iz navade, ne iz hudobije).

Tak človek si misli, da zapovedi nimajo prav nobenega vpliva na življenje, da je vseeno, ali so ali jih ni, ali jih izpolnjuje ali ne. Če bi bilo vseeno, nam jih Bog ne bi bil dal. Takemu kristjanu kmalu postane vseeno, ali je kristjan ali ne, ali veruje v Kristusa ali ne.

Jezus gleda na človeka realistično. Zanj človek ni dober kar sam od sebe, saj ima z izvirnim grehom ranjeno naravo in potrebuje zapovedi in milosti, da jih lahko tudi izpolni. Zato se mu v novi zavezi sam daje v odrešenje. Zato se je dvomljivo sklicevati le na svoje prepričanje. Kaj pa, če je moja notranjost polna sovraštva, maščevanja in krutosti? Sicer je prav, da se človek ravna po vesti in svojem prepričanju, vendar se mora zavedati, da od znotraj ne prihaja samo dobro, ampak tudi slabo: »Iz srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21−22). Božja postava in človekovo iskreno prizadevanje za dobro si ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Božja postava je kot meč, ki prebode človekovo notranjost in loči dobro od zla. Božja postava je kot kompas, po katerem človek presodi, ali je njegovo notranje jedro res usmerjeno k dobremu. Božja postava je kot ograja, katere se oklene človekova volja, da ne pade v brezno zla.

Bolj kot zunanje lepote in higiene smo potrebni notranje čistosti.

Hvala Bogu, da imamo obnovljene cerkve, toda kaj to pomaga, če pa so vedno bolj prazne. Hvala Bogu, da imamo lepe obleke, toda kaj nam to pomaga, če je naša notranjost razdejana. Hvala Bogu, da se lahko dandanes vozimo v avtomobilih, toda kakšen napredek je to, če pa nas oddaljuje od bližnjih in tistih, ki nas potrebujejo. Hvala Bogu, da imamo zapovedi! Naj nam pomagajo biti vedno bolj Božji – sveti. Amen.

 



 

 

 

21. navadna nedelja

Joz 24,1−2.15−17; Ef 5,21−32; Jn 6, 60−69

 

Besede večnega življenja

Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

 

Odločitev za Jezusa

 

Učenci so se začeli nad Jezusom spotikati, ker je zavrnil njihov politični program in ponujeno mesto kralja ter zato, ker niso razumeli, kako bi lahko jedli njegovo meso in pili njegovo kri. Jezus jih poskuša razumeti in jih vprašuje, kako se bodo odločili potem, ko bodo videli njegov vnebohod, ko se bo vrnil k Očetu, od katerega je izšel. Šele takrat, ko bo svoje telo daroval zanje na križu, bodo lahko razumeli smisel njegovih besed. Takrat bodo uvideli, kako nesmiselno je bilo njihovo spotikanje. Razumeli bodo, da se jim ne daje v jed v svoji zemeljski podobi, temveč poveličan. Če bodo uživali njegovo meso, bodo stopili v najožjo življenjsko skupnost s poveličanim Kristusom in si s tem zagotovili večno življenje.

Ko Jezus pravi, da samo Duh nekaj pomeni, »meso nič ne koristi«, misli na telesno hrano, ki je minljiva, kakor je minljivo vse zemeljsko, zato ne koristi za nebesa. Pomeni pa tudi Jezusovo zemeljsko telo, ki nič ne koristi, dokler ni darovano. Samo Jezusovo darovano in poveličano meso prinaša Duha in življenje. Če to obrnemo nase lahko rečemo, da nam nič ne koristi, če imamo zdravje, kondicijo, izobrazbo in službo, če pa tega ne darujemo, če ne znamo tega deliti. Če ne znamo nikomur pomagati, nikogar odžejati in razveseliti, nam nič ne koristi. Samo darovanje za druge prinaša srečo in življenje.

»Nevzdržna je ta beseda,« so godrnjali Judje. Kako nevzdržna, če je pa njegova beseda, beseda resnice in življenja? Morda zato, ker se ne ujema z njihovimi željami? Morda zato, ker v njej ne vidijo koristi za svoj vsakdanjik? Morda zato, ker nimajo vere in smisla za duhovne vrednote? Končno pa to ni bila edina Jezusova beseda, ki je bila zanje nevzdržna. Nevzdržna je bila tudi njegova zahteva, naj ne vračajo hudega s hudim, naj ljubijo svoje sovražnike, naj ne prešuštvu­jejo in ne ločujejo, kar je Bog združil, naj verujejo vanj, ki je Božji Sin. Seznam je še precej daljši. Nevzdržno je lahko tudi nam vse, kar zahteva spremembo, napor. Če ni po naše, je že nevzdržno.

Če Bog je, potem ni človekova volja zadnje merilo, potem nam ni vse dovoljeno. Paul Sartre je zato sklepal, da Boga ne sme biti, da bomo lahko počeli, kar bomo hoteli. Res, Judje niso zanikali Boga, vendar so si njegovo postavo prilagajali, tudi Boga so si ustvarjali po svojih zamislih, sicer jim Jezus ne bi očital: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel k vam« (Jn 8,42), tako me pa »zalezujete, da bi me umorili«. Jezusova beseda ni nevzdržna zato, ker ne bi vsebovala resnice, ker bi bila pomanjkljiva, neperspektivna, temveč je nevzdržna, ker jo človeška nagnjenost k slabemu, hotena hudobija in duhovna omejenost težko sprejema.

Po teh besedah so od Jezusa odšli skoraj vsi učenci. To je pretreslo tudi dvanajstere, zato jih je vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?«

Odhod mora imeti določen cilj. Kam naj odidejo dvanajsteri? Nesmiselno bi bilo, da bi se vrnili v staro, prejšnje življenje. Poiskati bi morali boljšega vodnika. Tudi takrat jih je bilo veliko. Lahko bi bili farizeji in pismouki, ki so iskali rešitev v Božji postavi. Lahko bi bili to grški modreci in filozofi: Platon, Aristotel, Sokrat in drugi; lahko bi ga sprejeli iz vzhodnega Babilona ali iz južnega Egipta. Čeprav niso v dva tisoč letih glede našega odrešenja povedali nič bistveno novega, je danes naša izbira še pestrejša, vendar prav zato nič lažja. Ljudje se danes ne ubadajo toliko z nebesi, ampak bolj z zemljo. Hoja za Jezusom je postala samo ena izmen mnogih izbir, ki je vse bolj v manjšini. Zdi se nam, da Jezusov nauk ni več sodoben, težko nam je razumljiv, zelo je zahteven in izključuje druge možnosti. Toda ali še kdo drugi zmore dati odgovor na naša najdrznejša pričakovanja? Zato še vedno s Petrom odgovarjamo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,68−69).

Petrova izpoved vere v Jezusa je vzniknila iz dejanskih kriznih okoliščin, zato je znamenje njegove premišljene in iskrene odločitve za Jezusa. Peter se ni skliceval na Jezusova dela, čeprav bi se lahko, temveč na njegove besede. Med bivanjem z njim se je izkustveno prepričal o moči njegove besede. Jezusove besede ne odpirajo učencem samo jasnega življenjskega cilja, temveč jim tudi omogočajo, da ga doseže­jo. Prav v tem pogledu so bile za nekatere te besede pretrde, dvanajsteri pa so, nasprot­no, ne le slutili v njih resnico, temveč so se o njihovi resničnosti kasneje tudi prepričali. Vera ni le hrepenenje, temveč tudi vedenje, ki je oprto na Kristusa.

Tudi apostolom ni bilo jasno, kako se bo to zgodilo, tudi v njih se je začel biti boj med vero in nevero. Mogoče se je že v tistem trenutku v srcu Juda Iškarijota izgubila vera v Jezusov načrt. Spoznal je, da Jezus ne bo uresničil mesijanskih pričakovanj, kakor si jih je zamišljal sam in z njim mnogi drugi. Mogoče je celo računal, da bo z izdajo Jezusa prisilil, da bo proti nasprotnikom uporabil svojo nadnaravno moč. Tega ne vemo. Vse to izpričuje, da so bili vsi, tako množice kakor Jezusovi privrženci, učenci in dvanajsteri, vsak po svoje vznemirjeni. Vera ni za nikogar izde­lan recept. Pred vsakogar se lahko vedno znova postavi vprašanje njene resničnosti, zato naj tisti, »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10,12). Vero je treba nenehno poglabljati. Kdor v njej ne napreduje, že nazaduje. Amen.

 

 

20. navadna nedelja

Prg 9,1−6; Ef 5,15−20; Jn 6,51−58

 

»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Dati srce

Nekateri se sprašujejo, kako se je mogel večni in vsemogočni Bog utelesiti in ostati med nami v tako preprosti in majhni stvari, kot je kruh, hostija. Vsemogočni lahko naredi, karkoli hoče, zato je boljše vprašanje, zakaj se je hotel utelesiti v tako majhni stvari, kot je kruh? Zakaj se je hotel tako ponižati in postati človek in nato ostati v evharistiji v tako majhnem koščku kruha z nami? Zakaj je hotel tvegati vse zlorabe in oskrunitve zavračanje in nerazumevanje evharistije? To je storil samo zato, ker nas neskončno ljubi, ker hoče biti z nami, da bi nam pomagal, da ne bi ostali sami v svojih težavah, ko nas uspehi in prijatelji zapuste, in tudi zato, da bi bili lahko tudi mi drugim taki prijatelji, kot je On nam. »Kdor je moje telo in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Kaj pomeni ostati z nami, ve vsak, ki na primer ob srečanju z drago osebo spontano vzklikne: »S teboj bi hotel večno ostati!« Ostati želimo tam, kjer se čutimo sprejeti in ljubljeni, kjer odkrijemo smisel življenja. Kaj pomeni ostati, razume vsak, ki čuti, da ostaja v mislih drugega, čeprav ju ločijo velike razdalje, celo smrt. Ko se zaročenci poročijo, se tako rekoč dajo v milost in nemilost sozakoncu. Otroci so zaupani staršem, ki lahko zanje ljubeče skrbijo ali pa jih zanemarjajo in celo zlorabljajo. Večkrat se znajdemo v položaju, ko smo prepuščeni nekomu, ki ima nad nami oblast, kot jo je imel Pilat nad Jezusom. To so lahko birokrati, organi javnega reda in miru, kakšni nasilneži, divjaki na cesti, zdravniki, ko smo bolni, delodajalci… Pilat je rekel Jezusu: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« (Jn 19,10). Jezus se je hotel v vsem, tudi v nemoči, z nami solidarizirati. Prepustil se je našim grešnim rokam, da so ga pribile na križ. Prepustil se je našim grešnim dušam, da bi jih očistil in jim vrnil prvotno bogopodobnost. Zaradi njegovega ponižanja in njegove žrtve tudi naše žrtve niso zaman.
Smisel maše je, da ostanemo v Jezusu in on v nas. Gre za skupnost, ki nam daje moč, da v svojem življenju uresničimo, kar je On uresničil in za kar je živel. Ostati zvesti kljub temu, da nas drugi poteptajo, pred ljudmi in pred svetom nima kakšnega smisla, pred Bogom in pred nami samimi pa ga ima. Evharistični Kristus in obisk maše nam osvetljuje nerešljive uganke življenja in osmišlja ter omogoča naše darovanje.
Kdor se pri maši sreča s Kristusom, je poklican, da v življenju živi njegove drže. Jezus je ozdravljal in osvobajal ljudi, ki so se srečali z njim. Odrekel se je nasilju in pozival k ljubezni celo do svojih sovražnikov. Evharistija nas spominja, naj se pretirano ne vrtimo okoli sebe, svoje lastne sreče, ampak naj se brezpogojno odpremo bližnjim. Danes bi bili radi vezani samo, kadar nam je lepo. Torej enkrat da, drugič ne. Ko nam je lepo, ko čutimo ljubezen, vero, ko razumemo in ko nas drugi razumejo, želimo da bi to trajalo, sicer pa bi se radi kot nedorasli Judje kar obrnili in odšli. Po čudežu v puščavi so ga hoteli narediti za kralja, danes pa godrnjaje odhajajo stran. To se je ponovilo vsaj še enkrat na veliki teden. V Jeruzalem je prišel med vzklikanjem množic z dvignjenimi palmovimi vejami: »Pozdravljen, judovski kralj.« Na veliki petek pa je ta množica kričala z dvignjenimi pestmi: »Križan naj bo!« Isti vzorec se ponavlja tudi v naših družinah med zakonci in v družbi med prijatelji in sodelavci… Prav tisti, ki nam je najbližji, nam lahko zada najhujšo rano in nam postane najhujši sovražnik.                                       

Zaljubljenci in zakonci hočejo vsak dan slišati, kakšna čustva prevevajo njihove drage. Ali si sedaj, v tem trenutku, srečen, da si to, kar si, da si poročen z menoj, da si kristjan, duhovnik…?                                   Izpoved ljubezni rodi še večjo ljubezen. Če se pa prepuščamo dolgotrajnim negativnim čustvom, nas ta pripeljejo do razpada zveze, prijateljstva, uničujejo nam celo zdravje. Čustva se hitro spreminjajo. Zato nam je težko drugemu izročiti svoje srce in mu obljubiti ljubezen do konca, laže mu damo samo telo. Nekateri se sploh nočejo vezati, ker se bojijo zlorabe in razočaranj. Vendar pa so čustva kljub temu odvisna od razuma in volje.

Evharistija je kruh močnih, da nas valovi našega življenja ne bodo premetavali sem ter tja. Jezus je svoj program pokazal pri obedu z apostoli. Ni postavil novih moralnih zapovedi, ampak je učencem in nam vsem dal idealen zgled in v evharistiji moč, da ga uresničimo: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). S tem je naznačil, da kristjanova ljubezen ne pozna meja. Kot je Jezus pripravljen odpuščati, tako mora biti kristjan pripravljen na odpuščanje. Kot se je On brezpogojno daroval, tako naj se darujemo tudi mi. Jezus je ustanovil skupnost, ki Boga in svet gleda z novimi očmi. Kjer zaupanje premaga strah, kjer se iz strahu za svoje lastno življenje razvije pripravljenost prevzeti odgovornost še za drugega, tam se začenja novo življenje.
Če se bomo zaupali Jezusu, bomo z večjim zaupanjem zrli na naše krščanske skupnosti, ki so vse prej kot idealne. Morda imamo občutek, da v naši družini, Cerkvi... veliko govorimo o ljubezni, premalo pa jo živimo.
Vendar če res verujemo, da je Jezus med nami, bomo imeli zaupanje in se ne bomo predajali malodušju. Trudili se bomo po svojih močeh v zavesti, da ni vse odvisno od nas in da nas Jezus, ki je vir življenja, ne bo zapustil. Amen.

 

 

 

19. navadna nedelja

1 Kr 19,4−8; Ef 4,30−5,2; Jn 6,41−51

 

Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

 

Jezusova kri

 

Kri ima posebno mesto v našem življenju in govorjenju. Poznamo pregovor: Kri ni voda in izraze krvno sorodstvo, krvno maščevanje, krvoskrunstvo, čistokrven, vročekrven, hladnokrven, slabokrven, modre krvi, rdeče krvi, krvav pod kožo…

Kri je bila za Jude sveta, v njej so videli temelj življenja. V Svetem pismu je rečeno: »Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni« (1 Mz 4,10). Medtem ko je Bog v 3,17 preklel le zemljo: »Prekleta bodi zemlja, ki je sprejela kri tvojega brata,« ne pa človeka, tu naravnost prekolne bratomorilca. »Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!« (1 Mz 4,11).

»Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali. Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata« (1 Mz 9,5). Odgovornost je tudi skupinska: »Zato tako govori Gospod BOG: Gorje mestu, ki je prelivalo kri!« (Ezk 24,9) in tudi duhovna: »Če porečem krivičnežu: ›Krivičnež, zagotovo umreš!‹ pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok« (Ezk 33,8). Judje so zavezo z Bogom ohranjali tudi za ceno krvi. Vsak kdor jo je prestopil v važni stvari je bil ubit. Življenje za življenje. Poganske narode so iztrebljali, ker so predstavljali grožnjo njihovi veri.

Pilat je lagal, ko si je vpričo množice z vodo umil roke in rekel: »›Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!‹ Judje pa so vpili: ›Njegova kri na nas in na naše otroke!‹« (Mt 27,24−25). Juda je priznal, ko je Jezusa izdal: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri« (Mt 27,4) ni se pa skesal in spreobrnil.

Po Jezusovi smrti pa postaja ta zemlja in človek, ki uživa Jezusovo kri, spet blagoslovljena. Kri v vseh primerih pomeni življenje. Sicer pa se beseda kri v Novi zavezi pojavi kar 43-krat, zadnjič v knjigi Razodetja: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti« (Raz 12,10−11).

Jezusova kri pa ima še druge pomene: to je kri odrešenja, cena našega odrešenja, spravna kri, ki je po njej »spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (1 Kol 1,20).

Kjer se človek odtegne Bogu in njegovi odrešilni krvi se človeško življenje razvodeni, postane brez pomena in zato brez vrednosti, zato človek začne prelivati kri kakor vodo. Kri Jezusovega odrešenja je dar, ki ga je mogoče sprejeti samo v veri. Samo »Kdor veruje ima večno življenje« (Jn 6,47). Če se ne ponižaš, in pred Bogom ne priznaš svoje nezmožnosti razumevanja, tega daru ne moreš sprejeti.

Judje vanj niso verovali, zato mu v tej točki niso več mogli slediti. Vera je Božji dar od zgoraj. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44).

»Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: ›Kako nam more ta dati svoje meso jesti?‹ Jezus jim je tedaj rekel: ›Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan‹« (Jn 6,52−53).

Po teh besedah so ga mnogi zapustili in niso več hodili z njim. To je bilo za njih nekaj nezaslišanega in nesprejemljivega. Judje niso smeli uživati niti živalske krvi − mesa zadušenih živali, ki jim ni odtekla kri, kaj šele človeške. Ustavili so se pri samem hranjenju, pri zunanjosti, ki si je niso znali predstavljati. Ravno sedaj, ko je s čudežem v puščavi nasitil pet tisoč mož in bi jih zaradi tega lahko prišlo še veliko več, saj so ga takoj hoteli postaviti za kralja, ravno sedaj se začne Jezus umikati v samoto, pa ga vseeno najdejo. Potem pa začne govoriti čudne stvari. Nesprejemljivo je bilo, da se je deviško rodil, pa tega Judje niti niso dobro vedeli. Nesprejemljivo je bilo, da se je delal Božjega Sina, da je kršil soboto in popravljal postavo, da je napadal duhovnike, farizeje, saduceje, da se je družil z očitnimi grešniki… Sedaj pa začne govoriti nekaj o kanibalizmu. Res je to najboljši način, da se znebi množic. Od tega trenutka mu ostanejo zvesti samo še apostoli in nekatere žene. Ko se začne govoriti o krvi, gre zares, začne se odločati o življenju ali smrti. Ljudje še niso bili sposobni izbrati življenja. Če bi sprejel vlogo kralja, bi to pomenilo upor, ki bi bil v krvi zadušen. On pa raje izbere svojo kri za večno rešitev vseh, ki mu bomo sledili. »Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni« (Jn 6,45). Pustiti se Jezusu poučiti pomeni mu verovati – zaupati, kljub nerazumevanju, če nimaš vere mu ne moreš slediti.

V stari zavezi so Judje duhovno živeli od Božje besede, kakor danes poleg njih iz nje še živijo protestantje in muslimani. Kljub temu se je polnost Božjega gostoljubja pokazala z Jezusom Kristusom, ki pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51).

Judje so začeli godrnjati, kot so godrnjali, ko so bili lačni in žejni v puščavi in tudi potem, ko so prejeli mano, kruh iz nebes. Sedaj so godrnjali, ker niso razumeli in Jezusu še niso bili sposobni zaupati v veri. Prerok Elija si je v težavah zaželel celo smrti, kakor smo slišali v prvem berilu: »Dovolj je; zdaj, GOSPOD, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje« (1 Kr 19,4). Tudi danes se lahko pritožujemo nad vsem in vsemi. Ali zato, ker ne razumemo, ali zato, ker ne dobimo tistega, kar mi iščemo... Za razumevanje življenja in zato, da ga bomo živeli v polnosti, je potreben dar od zgoraj. To je, da se pustimo poučiti z Božjo besedo in obdarovati z nadnaravno hrano.

Tudi tisti, ki je že naredil velike stvari, še vedno hodi po tleh in kot Elija potrebuje dar z neba. Jezus nam ga je zaslužil s smrtjo in z vstajenjem. Božja moč je sposobna spreminjati svet, sami iz sebe te moči nimamo. Človekoljubje brez Božje pomoči se spremeni v naveličanost ali celo obup in posledično v samoljubje.

Ta teden, v sredo, praznujemo Marijino vnebovzetje. V Devici Mariji se je Božja kri pomešala s človeško, da bi jo posvetila in ji dala nesmrtnost. Verujemo, da je Devica Marija je že pri Bogu v nebesih tudi s svojim poveličanim telesom. Kar se je zgodili z Devico Marijo se zaradi prejemanja evharistije lahko zgodi tudi z nami. Verujemo in se trudimo, da se bomo po Jezusu, ki ga je rodila, tudi mi veselili večne sreče v nebesih. Amen.

 

 

18. navadna nedelja

2 Mz 16,2−15; Ef 4,17−24; Jn 6,24−35

 

Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«  Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

 

 

Lačni?

 

Izraelci so odšli iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Bog jih je po prerokih Mojzesu in Aronu rešil sužnosti in peljal svobodi naproti. Lahko bodo postali narod s svojo državo, kulturo in zgodovino. Ne bodo več samo vprežna živina, ki so jo lahko Egipčani po mili volji izkoriščali, mučili in pobijali. Toda Izraelcem te visoke vrednote niso bile tako pomembne kot Mojzesu in Aronu. Ni jih skrbelo za svobodo, narod, državo in lastno zgodovino, mislili so le na hrano, pijačo in vsaj na videz varnejše življenje. Zato so godrnjali: »O da bi umrli po GOSPODOVI roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!« (2 Mz 21,3).

V evangeliju se podobna zgodba ponovi. Ljudje ne iščejo Jezusa zato, ker je Božji Sin, ampak zato, ker so jedli in se nasitili, zato jim pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog« (Jn 6,27).

Da bomo Jezusa iskali zaradi njega samega, ne zaradi trenutnih lastnih koristi, je potrebna vera. Samo v veri lahko rečemo, da je Jezus Božji Sin − vidimo v njem njegovo božanstvo in mu zaupamo kljub nerazvidnosti in neizhodnosti situacije.

Človek je telesno in duhovno religiozno bitje, zato za svoj obstoj ne potrebuje le zemeljskega kruha, ampak tudi nebeškega. »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4). Zanemarjanje duhovne lakote ali duhovnih potreb lahko človeka pripelje tudi v psihološko krizo, ki pa jo psihologija ne more pozdraviti, lahko jo samo s tabletami otopi.

Ali ste že bili lačni nečesa, pa niste vedeli, česa? Šli ste k hladilniku, odprli vrata, pogledali po polnih policah in rekli sami pri sebi: Lačen sem, pa nočem nič od tega, kar je tu notri. Ali ste že bili žejni, in niste mogli naročiti ničesar, kar bi v resnici potešilo vašo žejo.

Naj postavimo problem še širše. Imate vse, kar danes nekaj šteje: družino, zdravje, službo z rednimi prihodki, hišo, avto…, pa še vedno nekaj pogrešate. Ali ne pogrešate morda prav duhovne hrane, o kateri govori današnja Božja beseda?

V življenju obstajata dve vrsti lakote. Prva je telesna, druga duhovna. Prvo lahko poteši hrana, druge ne more potešiti nobena stvar na tem svetu. Lahko smo bogati in imamo vsega na pretek, pa smo kljub temu duhovno lačni, prazni in nepotešeni. Nič ne pomaga, če menjamo avto, službo, zgradimo nov dom, lahko celo menjamo ženo in še marsikaj, a lakota ostane.

Naše srce je prazno, dokler ne najdemo Boga. »Zdaj pa tako govori GOSPOD, tvoj stvarnik, o Jakob, tvoj upodabljavec, o Izrael: Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (Iz 43,1). Gospod nas je upodobil zase. V naše življenje je položena želja po neskončnem, ki je nobena druga stvar ne more potešiti. Dojenčkovo željo po nečem lahko vedno potešimo s kakšno drugo ničvredno ropotuljico. Ali pa lahko tudi sebe preslepimo na tak način? Lahko pustimo, da nas slepijo drugi.

Že v stari zavezi pa se javlja tudi negativna želja − poželenje, zato Bog po vesoljnem potopu obljublja: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil« (1 Mz 8,21). Človek je po naravi nagnjen k slabemu, zato mu tudi Bog prizanaša in pomaga. Apostol Pavel piše: »Ob zapovedi je greh sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev« (Rim 7,8). Želja obstaja tudi brez postave, vendar se šele ob zapovedi prepozna kot želja tega, kar Bog prepoveduje, kot grešno poželenje. »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni« (Rim 7,19−20). V Jezusovi priliki o sejalcu so nekateri vsejani med trnje. »To so tisti, ki besedo slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna« (Mr 4,18−19). Lahko bi rekli da smo vsi vsejani med trnje, saj vsi živimo v istem svetu, le da nam trnje vsem popolnoma ne zaduši besede.

Charles Colson je bil prvi mož Nixonove administracije. Imel je vse, kar si je poželel: jahte, hiše, osebne voznike in varnostnike… Pri vsem natrpanem življenju pa je še vedno občutil v sebi praznino. Sam jo je imenoval »razjedajoča luknja«. Po prijatelju, ki se je dokopal do vere v zrelih letih, je spoznal Kristusa. V pogovorih z njim je našel rešitev za svojo »razjedajočo luknjo«. Po nekem takem pogovoru je točno vedel kaj mora storiti. Od prijatelja se je s svojim mercedesom odpeljal le nekaj deset metrov od hiše, ustavil ob glavni cesti in začel glasno jokati. Trdega pogajalca in administratorja je zlomil Jezus Kristus, kakor je pozneje pisal losangeleški Times. Sam opisuje svojo prvo molitev takole: »Moja prva molitev se je izlila iz dna srca ali iz moje razjedajoče luknje in se je glasila nekako takole: ›Gospod Bog, ne vem, kako bi te našel, toda obljubim ti, da bom poskušal. Sedaj nisem kaj prida, toda želim postati tvoj. Gospod, sprejmi me.‹ Ker nisem vedel povedati kaj drugega, sem ponavljal: ›Gospod sprejmi me.‹«

Dandanes je Charles Colson potujoči pridigar ali misijonar. Največ obiskuje ječe in študentske domove.

Najhujše, kar se nam more zgoditi je, da ne bi čutili več nobene lakote in žeje po absolutnem. Novogoriška skupina Avtomobili v svoji pesmi z naslovom Nazaj prepeva: »Preveč je odgovorov in premalo vprašanj.« Če ni vprašanj, tudi lakote in iskanja ni več. Ni več želje po resnici, ni več želje po Kristusu. Ostanejo lahko še samo vprašanja: kaj bomo jedli in kaj bomo pili, kako se bomo zabavali.

Vse utrujene Jezus vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Vsem resnično lačnim in žejnim pa pravi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6,35). »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Amen.

 

14. navadna nedelja

Ezk 2,2−5; 2 Kor 12,7−10; Mt 6,1−6

 

V Nazaretu Jezusa zavržejo

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

 

Od kod njemu to?

 

Te dni se spet odpravljajo v Gospodov vinograd novi delavci. Nekateri jih radostno pričakujejo in so žejni njihovega oznanjevanja, drugim nobena njihova beseda ne bo mogla pomagati k spreobrnjenju, ker jih to ne zanima, se jim za to ne zdi vredno truditi, ali ker tega nočejo. K tem jih Jezus pošilja kot jagnjeta med volkove. Volk v človeški podobi bo poiskal izgovor, da bo lahko jagnje napadel.

»Kališ mi vodo,« se je v basni končno domislil volk. »Kako vendar,« se je začudilo jagnje, »saj potok teče od tebe proti meni.« »Kaj nisi tisto, jagnje, ki me je lani užalilo?« je vztrajal volk. »Lani me še sploh ni bilo na svetu,« je prišel odgovor. »Dovolj govorjenja,« se je zadrl volk, »nikar ne misli, da te ne bom požrl, pa če si še tak mojster v izgovorih!« Nekaj podobnega se je zgodilo z Jezusom v Nazaretu. »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,8−29).

Jezusa njegovi rojaki niso sprejeli ne samo zato, ker so se preveč ustavljali pri zunanjostih in premalo pri vsebini, ampak ker niso pričakovali odrešenja in ker se niso hoteli spreobrniti. Kar so poskušali storiti v začetku njegovega oznanjevanja v Nazaretu, so dokončali ob koncu njegove poti v Jeruzalemu. Njegova pridiga v Nazaretu ni bila nič drugačna kot po drugih krajih: »Božje kraljestvo se je približalo, spreobrnite se!« Njegovi rojaki pa so na to odgovorili: »›Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?‹ In spotikali so se nad njim« (Mt 6,3). Kako dobro poznamo tak način govorjenja. Razpravljamo o duhovnikovi obleki, o njegovem nastopu, o njegovih dejavnostih, podvigih in čudaštvih… zanemarjamo pa sporočilo.

Vera v Boga pa je mogoča le, če so ljudje iskreni in odkritosrčni, če so se sposobni vprašati, kaj jim je spregovoril Jezus, ne Francelj, ki ga je oznanjal. Kjer veje duh odprtosti, kjer so se ljudje sposobni pogovarjati o oznanilu in ne o oznanjevalcu ter drugih zunanjih vsakdanjostih, ki spremljajo oznanjevanje, tam je Cerkev.  

Jezusove rojake, a tudi sodobne poslušalce bi lahko razdelili v štiri vrste: prvi so podobni gobi, drugi so kot lijak, tretji kot cedilo in četrti so kot velnica.

Goba vse vpija. Poslušalci, ki so ji podobni, nekritično vpijajo, karkoli kjerkoli slišijo, vse verjamejo, nič ne razločujejo, nič ne preverjajo, nič ne razmišljajo.

Lijak na eni strani vse sprejema, na drugi vse steče ven. To je podoba raztresenih in pozabljivih poslušalcev. Naj slišijo karkoli, vse gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Nikoli se jih nič ne prime, nič jih ne prizadene in nič jih ne premakne.

Skozi cedilo steče vino, na njem pa ostanejo smeti. To so tisti, ki so jim pomembne samo zunanjosti, vsebino pa pustijo odteči. Pozorni so na obliko, dolgost, podajanje, spodrsljaje, vsebina jim ni pomembna. Nekateri celo rečejo, da je čudovito govoril, ko pa jih vprašaš, kaj je povedal ali kaj jih je ganilo, ne vedo povedati ničesar. Oznanjevalca so poslušali z očmi, pozorni so bili na zunanjost, na govorniške spretnosti, vsebina pa je odtekla.

Končno je še velnica. Veter odnaša pleve, žito pa ostaja v njej. To so tisti, ki poslušajo Božjo besedo, ne glede na zunanjosti in oblike podajanja. Ohranjajo jo v svojem srcu, jo premišljujejo, se o njej pogovarjajo in po njej živijo. V oznanjevalcu, pa naj bo še tako neroden in dolgočasen, gledajo Kristusa in sprejemajo njegovo besedo. Šele te lahko Božja beseda hrani, posvečuje in utrjuje. »Tako se lahko prepustijo Bogu in nauku njegove milosti, kateri nas more namreč dvigniti in nam dati delež med vsemi svetimi« (Apd 20,32).

Jezus je resnično vzvišeno govoril o sebi, saj so se v njem uresničile najdrznejše prerokbe in je bil še mnogo več, kot so lahko napovedali preroki. Tega pa njegovi rojaki niso bili pripravljeni sprejeti. Njihovi predsodki so bili preveliki. Predsodek je vnaprejšnja obsodba brez dokazov, zato je greh. Namesto da bi bili Nazarečani ponosni in srečni, da je nekdo izmed njih dvignil v neslutene višine, so se obrnili proti njemu.

Ljudje ne znamo ceniti tistega, kar nam je blizu, kar imamo. Tudi Slovenci imamo raje izdelke, strokovnjake in ideje iz tujine. Žena ceni sposobnosti sosedovega Toneta ali pa svojega šefa, ne zna pa pohvaliti sposobnosti svojega moža in s tem v njem ubija voljo, da bi postal še boljši. Jezusov učenec se veseli darov, ki jih je prejel, ter jih uporablja v dobro vseh. Pri sebi in v skupnosti ustvarja ozračje velikih pričakovanj in velikih sanj ter dela za njihovo uresničitev. V negativnem ozračju je težko živeti in tudi pridigati. V ozračju hrepenenja po resnici in odgovorih na življenjska vprašanja pa besede laže obrodijo dober sad. Jezus nam je zagotovil: če bomo zbrani v njegovem imenu, bo tudi on med nami. Pomembno je torej, zaradi kakšnih namenov se zbiramo ob nedeljah v cerkvi in s kakšnimi nameni poslušamo oznanjevanje. Predsodki, jeza, ljubosumje, zamera povzročajo nemir v duši in telesu, zato povzročajo bolezni in Jezusu preprečujejo, da bi jih ozdravljal. Jezus je v Nazaretu zdravil samo nekatere, verjetno tiste, ki so se zmogli upreti javnemu mnenju ali pa so bili tako bolni, da bi poskušali vse, da bi ozdraveli. Njihova nemoč je iz njih izvabila najboljše.

Ko stvari ne gredo, kot smo si zamislili, pa lahko naredimo tudi drugače; tako kot otrok, ki potem, ko mu pri igri ne uspe, vzame žogo v roke, pokaže soigralcem figo in odide domov. Tako so naredili Nazarečani. Mislili so, da oni določajo igro in pogoje Božjega delovanja v tem svetu. Toda nismo mi tisti, ki bi določali pravila, kot so jih hoteli Nazarečani, ampak smo jih dolžni sprejemati. Oblastnik in Zakonodajalec pa je tisti, ki mu sledimo. Amen.

15. navadna nedelja

Am 7,12−15; Ef 1,3−14; Mr 6,7−13

 

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

 

Najdragocenejše

 

Ruska legenda z naslovom Ne pozabi na najdragocenejše pripoveduje o revni vdovi, ki skrbi za svojega sina. V življenjski stiski sklene oditi z njim v mesto, da bi tam zaslužila za življenje. Na poti sta v gozdu zašla. Prišla sta do velike pečine, ki se je na vdovino začudenje odprla sama od sebe. Zaslišala je skrivnosten glas: »Vstopi in vzemi, kar potrebuješ zase in za svojega otroka!« Obotavljaje in radovedno je vstopila v skalovje in se znašla v imenitnih dvoranah, ki so bile polne najrazličnejših dobrot in dragocenosti. Spustila je otroka iz rok, da je stekel k igračam, sama pa je začela nabirati dragocenosti. Skrivnostni glas jo je opomnil: »Eno uro časa imaš, da si izbereš, kar želiš, toda ne pozabi na najdragocenejše.« Toliko lepih stvari je bilo in toliko bogatih dvoran je prehodila. Ura je hitro minevala. Glas jo je zopet opomnil: »Še pet minut časa imaš. Ne pozabi na najdragocenejše!«  

»Kaj bi moglo biti najdragocenejše?« se je spraševala in še bolj mrzlično iskala po dvoranah. Pobrala je tu dragulj, tam biser. Glas ji je ostro rekel: »Čas je, da greš! Ne pozabi na najdragocenejše!« Žena je pogledala proti izhodu. Kamnita vrata so se začela zapirati. Zadnji trenutek se je prebila na prosto. Vhod se je z velikim truščem in bobnenjem zaprl. V tistem trenutku je žena kriknila: »Moj otrok!« Na otroka, na najdragocenejše, kar je imela, je pozabila. Ostal je v osrčju gore. Čemu ji bodo sedaj vsi diamanti in druge dragocenosti, ki si jih je nabrala? Jokala je in klicala svojega otroka, a zaman. Tolkla je po skalovju, a vhod je ostal nem, zaprt. Dragocenosti je vrgla v prepad. Vse življenje je objokovala svojega otroka, najdragocenejši dar, ki ji je bil dan.

Legenda ima lahko več pomenov. Lahko so naše največje bogastvo otroci, lahko je ljubezen. Zaradi zemeljskih bogastev jih lahko zavržemo, jo zapravimo. Največje bogastvo, zaradi katerega kristjan proda vse drugo, pa je tudi Božje kraljestvo, Jezus sam. Življenje nam ponuja mnoge stvari. Skrivnostni glas sredi prostranih dvoran in zakladnic življenja pa nam govori: »Tvoj čas teče in se izteka, ne pozabi na najdragocenejše!« Če izgubimo Boga, izgubimo vse. Po našem uspehu pride polom, po življenju pride smrt. Uspeh v evangeliju pa pride vedno po polomu. V evangeljski logiki po smrti vzklije življenje. To je logika križa, kateri mora slediti vsak, ki hoče slediti Jezusu.

Po nameri, da bi Jezusa v Nazaretu ubili, sledi ustanovitev Cerkve. Po odboju in neuspehu preroka Jezusa v domačem kraju sledi uspeh njegovih učencev po vseh krajih.

Jezus si je izbral dvanajst apostolov, »da bi bili z njim« (Mr 3,14). Danes jih zopet kliče k sebi in jih pošilja. Biti z Jezusom pomeni biti kot On, živeti kot On, biti ubog kot On.

Pri evangelistu Mateju jim Jezus prepoveduje vzeti karkoli s seboj, pri Marku dopušča najnujnejše: palico in sandale. Navzkrižje pojasnimo tako, da Jezus misli na popotno palico in sandale, ne dopušča pa gorjače, kakršno so nosili pastirji. Ta bi mu rabila za obrambo, apostol pa mora zaupati v Božje varstvo. Palica, ki jo imajo še danes škofje in papež pa pomeni Jezusov križ. San­dale so bile za hojo po kamniti Palestini potrebne, zato jih Jezus dovoljuje, ne dovoljuje pa čevljev, ker bi pomenili udobno hojo.

Prepoved pa ima še globlji pomen. Pobožni Jud je odložil popotno palico in obu­tev ter brez vsega stopil v svetišče pred Gospoda. Jezus hoče reči apostolom: kakor stopate preprosti pred Gospoda, tako stopajte tudi preprosti pred ljudi, ko jim ozna­njate Gospoda, in take vas bodo sprejeli. Tudi denarja in kruha naj ne jemljejo s seboj. Zaupati morajo v Božjo previdnost, ki »jim bo dala jesti ob svojem času«, kajti »delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10,10).

S seboj bodo imeli edini kruh, ki so ga imeli tudi v barki, Jezusa Kristusa. Vse drugo bi njihovo oznanilo samo zameglilo. Tako je pred njimi vse zapustil že Abraham, ki je odšel v daljno neznano deželo in je bil Bogu pripravljen dati tudi svojega edinega sina Izaka. Tako Mojzes, ki je vzel s seboj samo palico. Palica uboštva, ki je prisilila faraona, da je pustil ljudstvo iz suženjstva v svobodo, odprla Rdeče morje in izvabila vodo iz skale v puščavi, da je žejno ljudstvo pilo, je Bog sam. To palico lahko imajo s seboj tudi apostoli, saj predstavlja Kristusa samega. Škofje še vedno nosijo s seboj svoje škofovske palice ali pastorale. Predstavljajo Jezusov križ in uboštvo človeštva, ki ga je vzel nase, da bi lahko v vsem obogateli. Križ, ta najsramotnejša iznajdba človeštva, postane z Jezusom Kristusom najdragocenejše orodje ljubezni. Uboštvo zaradi Kristusa pa postane največje bogastvo za ves svet. Amen.

 

13. navadna nedelja

Mdr 1,13−15; 2,23−24; 2 Kor 8, 7.9.13−15; Mr 5,21−43

 

Jaírova hči in žena, ki je krvavela

Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.

 

Zgodba

 

Film Dogodek pri Sovinem mostu opisuje moža, ki je obsojen na smrt. Sovražnikovi vojaki ga peljejo po Sovinem mostu. Na sredini mostu postavijo desko na kamnito ograjo. Na notranjo stran, ki štrli na most, stopi vojak, na zunanjo, ki štrli nad reko, pa mora stopiti obsojenec. Zvežejo mu roke in noge, okrog vratu mu nataknejo vrv. Ko je vse pripravljeno, oficir zarenči ukaz. Vojak stopi z deske in obsojenec pade v globino. Toda zgodi se čudež: vrv se pretrga in mož konča v reki. Po čudežu si osvobodi roke in nato še noge. Ob spoznanju, da se mu je ponudila še ena možnost življenja, začne plavati s tokom reke. Priplava do odlomljene veje. Presune ga lepota listov, zazre se v njihove žile. Opazi pajka in občuduje biserne kapljice v njegovi mreži, ki se svetijo v soncu. Občuti mokroto na svojem telesu. Gleda proti modremu nebu. Nikoli se mu ni svet zdel tako lep.

Nenadoma začnejo nanj streljati z mosta. Hitro se potopi in plava dalje. Prebije se skozi točo krogel, se spusti čez slap in končno na smrt utrujen priplava na obrežje. Opoteka se in pade pred cvetlico, omamita ga njen vonj in lepota. Vse je čudovito. Kako lepo je življenje. Toda zopet zažvižgajo krogle in zopet teče in teče, se opoteka in teče.

Končno pride do doma, ki je obdan z lepo belo ograjo. Vrata se skrivnostno odprejo. Mož ne more verjeti, doma je, živ in zdrav. Pokliče ženo. Ta prihiti iz hiše z iztegnjenimi rokami, oblečena kot nevesta, in ga močno objame.

Takrat nas kamera zopet popelje na most. Tokrat ne moremo verjeti svojim očem: še enkrat vidimo dogodek usmrtitve. Obsojenec z vrvjo okrog vratu pade v globino, toda vrv se ne pretrga. Truplo nemočno binglja sem in tja. Mož je mrtev.     

Gledalci smo pretreseni. Ves napor, ves beg, vsa še ena možnost je bila čista fantazija. Možu ni uspelo pobegniti, vse se je dogajalo v njegovi glavi. Toda kako lepo je postalo življenje v trenutkih pred smrtjo! Obsojenec in mi z njim smo ga videli čisto drugačnega, kot v pravljici. Kot neprecenljiv dar. Obsojenec bi ga rad delil s tistimi, ki jih je ljubil. Vživeli smo se v njegovo smrtno stisko in se z njim borili za življenje, zdaj je pa šlo vse po gobe.

Kako rad bi junak dobil še eno možnost, kako rad bi pobegnil smrti in živel, toda to se ne zgodi. Zakaj režiser tega ne dopusti? Zakaj nas muči s krutim koncem? Kaj nam hoče povedati?

Povedati nam želi, prav to, kar nam govori Jezus na današnjo nedeljo. Življenje prihaja od Boga. Bog je njegov gospodar in ga daje človeku kot največji dar. Nekoč ga bo konec. Vsi ne bomo imeli več druge možnosti, kot jo je imela deklica Talita.

Življenje nam odteka kot kri krvotočni ženi. Vsako bivanje je nenehno izgubljanje življenja, do smrti. Kri je življenje; kdor jo izgubi umre. Zadržimo jo lahko le, če se v veri dotaknemo Jezusa.

Žena je bila bolna dvanajst let. Dvanajst je mesecev v letu in dvanajst je Izraelovih rodov. To število izraža celotnost časa in ljudstva. Vsi ljudje vseh časov imamo to neozdravljivo in smrtno bolezen. Noben zdravnik nam ne more pomagati. Z zdravljenjem nam samo škoduje, ker nam daje lažno upanje.  

Kako lepo je živeti v miselnosti, da ti nič ne more do živega, da se boš lahko vedno rešil kot nepremagljivi filmski junaki. Toda to je možno samo v veri v Jezusa Kristusa. »Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu« (Rim 5,17). Janez Zlatousti pravi: »Nista namreč enaka greh in milost, nista enaka smrt in življenje, nista enaka hudič in Bog, ampak je razlika neskončna«.

Naše zemeljsko življenje se bo nekoč nepreklicno končalo. »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,« (Heb 9,27) tako neponovljiv je tudi vsak trenutek našega življenja. Sveto pismo potrjuje samega sebe: »Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi« (Mt 5,18). Razne miselnosti, ki se danes širijo o reinkarnaciji, o ponovnem življenju, o drugi možnosti, so plod domišljije za tiste, ki ne morejo pričakovati rešitve, ki so se zaradi svojega življenja in pomanjkanja vere prisiljeni tolažiti z domišljijo. Reinkarnacija, ki prihaja k nam od vzhodnjaških verstev, ima vlogo kazni po smrti in ni nobena druga možnost, ampak prekletstvo, ki bi se ga človek rad rešil. Vsa poganska verstva se v svojih verovanjih vrtijo v začaranem krogu. Nad vsemi gospoduje smrt, ki bi se je radi na različne načine znebili. Šele s Kristusovim rojstvom se začne zgodovina, ki nekam vodi. Vodi h koncu sveta, k sodbi in večnemu življenju ali trpljenju. Prav to nam daje veselje nad življenjem. Ker je enkratno in odločilno, ni samo ponavljanje, ni samo igra, ampak gre zares. Bogu bodimo hvaležni za njegov največji dar. Zahvalimo se mu zanj in se z vero oklenimo tudi nadnaravnega življenja, ki nam ga prinaša. Amen.

 

12. navadna nedelja

Job 38,1.8−11; 2 Kor 5,14−17;

Mr 4,35−41  

 

Jezus pomiri vihar

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«

 

Strah

 

Lep počitniški poletni dan, pa ni nujno, da smo v barki, kot so rekli včasih: »Kdor moliti še ne zna, naj na morje se poda.« Lahko smo v avtu; nenadoma zacvilijo gume, sledi silovit pok in že se lahko začne vse potapljati. To, česar smo se še pred kratkim veselili kot svojega, nam začne počasi uhajati iz rok.

Mož in žena srednjih let sta se odpravljala z avtom po nakupih v mesto. Na parkirišču pred trgovino je mož rekel, da jo bo počakal kar v avtu, češ da je malo utrujen. Ko se je vrnila, je nepremično slonel na volanskem obroču. Zadet od kapi se je nepričakovano poslovil. Kaj narediti v takem trenutku, kako še obvladovati življenje, če pa očitno ni v naši oblasti? Objame nas strah, začnejo se nam tresti kolena, ustnice pa klicati na pomoč.

Pravijo, da se je v preteklosti človek bolj bal, ker je imel manj moči in sposobnosti v svojih rokah. Posledica tega da je bila tudi bolj množična vernost in več strahu pred Bogom ali bogovi, ki so jih častili. Voltaire je rekel: »Jaz ne verjamem v hudiča, sem pa zadovoljen, da verjame vanj moj krojač.«

Res je danes človek v znanosti in tehniki zelo napredoval, a to postaja zanj bolj usodno, kot je bilo nekoč. V preteklosti je bil gospodar in prijatelj narave, danes pa je njen izkoriščevalec. Ta pa je v večnem strahu, da se mu bo podložnik uprl in ga pogubil.

V zadnjih časih so prišli novi strahovi, ob katerih je bilo premetavanje čolna na Galilejskem jezeru nedolžna stvar. Hočemo se znebiti strahu pred atomsko katastrofo, pa ta še vedno grozi, če ne v rokah velesil, pa v rokah diktatorjev ali celo teroristov. Mislimo, da smo izkoreninili bolezni, ki so v prejšnjih stoletjih kosile po našem planetu, a jih še vedno hranijo v laboratorijih, pojavljajo pa se nove, ki jim nismo kos: rak, aids, atipična pljučnica,… ali pa stare, ki so postale neobčutljive na antibiotike. Globalizacija je čudovita stvar, če nisi med tistimi odstotki, ki zaradi nje postajajo vedno bolj revni. Teh je strah naslednjega dne. Z materializmom je tako kot z našim zdravstvom: vsi pravijo, da je čudovito, dokler ne zboliš. Ko postaneš materialni človek, si že vse izgubil. Materializem pa ima še druge probleme. V zapletenih sistemih sodobne družbe se lahko hitro kaj zalomi. Tehnika odpove, ljudje se zmotimo, narava se upre.

V začetku se lahko branimo z brezbrižnostjo. Sodobni človek je izgubil občutljivost za probleme. Vsak dan slišimo v poročilih: toliko in toliko nedolžnih mrtvih, brez službe in plačila, omamljenih in pozabljenih − pa se vedno srečni tolažimo, samo da se to nam ne zgodi in drvimo naprej. Potem lahko udari prav blizu, lahko začne premetavati ali puščati prav naš čoln. Tedaj pa nas postane strah. Bojimo se za preživetje, zdravje, življenje. Apostoli so se v začetku bali pogubnih sil narave, na koncu evangelija pa jih je prevzel velik strah v odnosu do Jezusa, ki je močnejši od narave.

Tudi v odnosu do Boga poznamo več strahov. Strah, da ne bi izgubili Gospoda, da ne bi naredili kaj slabega, je dober strah. Strah pred Bogom in njegovim kaznovanjem pa je že zapeljivec, ki nas v bistvu odvrača od Boga. Boga ne ljubim, ampak se ga bojim. Kot da bi izpolnjeval očetove ukaze, ker se bojim njegove šibe. Ob prvi priložnosti pa bom naredil po svoje, se očetu uprl in se poskušal tega strahu osvoboditi.

Včasih so starši in tudi pridigarji strašili ljudi z smrtnim grehom in z večnim pogubljenjem. Župnik Mirko Žakelj je bil po drugi svetovni vojni celo zaprt zaradi tega, ker je neki ženski »grozil s smrtnim grehom«, kakor piše v obsodbi. (Glej Letopis Cerkve na Slovenskem.) Tudi komunisti niso marali, da bi jim kdo ukazoval ali s čim grozil. Naša dolžnost je, da povemo kaj je prav in kaj narobe. Vernost pa ne sloni na prepovedi. S pretiranim poudarjanjem kazni ljudi odvračamo od pristnega odnosa z Bogom. Tudi siljenje ne zaleže dosti. V pripravi na krst starši v skupinah odgovarjajo tudi na vprašanje »Zakaj nekateri ko odrastejo zapustijo versko prakso svojih staršev«. Zelo pogosti odgovori so »Zato, ker so jih starši silili«. Bolj bi se obnesel dober zgled in navduševanje.  

Bolj ko se razvije pristen ljubeči odnos med Očetom in sinom, manj je potrebno govoriti o kaznovanju in tudi nagrajevanju, manj je potrebna prisila. Pravilno je delati dobro zaradi dobrega samega, torej iz ljubezni do izvora vsega dobrega, ne iz strahu pred kaznijo. Moliti ne samo takrat, ko nam gre za nohte ali za življenje, ampak vedno. Popolna ljubezen strah prežene. Tudi psihološki razlogi niso naklonjeni strahu. Tako v vz­goji otrok kakor v javnem življenju se z grožnjami doseže le neznaten moral­ni napredek. Seveda pa smo danes zapadli že v drugo skrajnost, ko se nekateri »ne bojijo ne Boga in ne hudiča in se na vse požvižgajo«.

Kaj pravi Sveto pismo? Stara zaveza: »Začetek modrosti je strah Božji, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem« (Ps 111,10). Tudi v naslednjem psalmu psalmist hvali in razlaga pozitivne vidike strahu: »Blagor možu, ki se boji Gospoda, z njegovimi zapovedmi ima veliko veselje…« (Ps 112,1).

Nova zaveza: angel je pozdravil Marijo: »Ne boj se, Marija…« In svetega Jožefa: »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije.« Pastirje so pozdravili angeli: »Ne bojte se, oznanjamo vam veliko veselje…« Jezus to spodbudo ponavlja velikokrat: »Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več« (Lk 12,4). »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli« (Lk 12, 22). »Vam pa so celo lasje na glavi vsi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev« (Lk 12,7). Prva Jezusova in angelova beseda po vstajenju je: »Ne bojte se.« Apostol Pavel to ponavlja: »Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo« (Rim 13,3).

Kdor zaupa v Boga, se nima česa bati, saj ve, da Bog vodi njegovo življenje in da bo vse tako storil, kakor je najbolje za nas. Kdor ne zaupa Bogu, se poskuša proti vsem nevarnostim zavarovati. Nazadnje, ker tudi to ni dovolj, pa se začne vsega bati. Preden je Jezus apostole spravil v vodo, je izmeril temperaturo − pa ne vode, ampak njihove vere.

Če smo z Jezusom, se nam ni treba bati. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse« (Rim 8,31−32 ). Amen.

11. navadna nedelja

Ezk 17, 22−24; 2 Kor 5,6−10; Mr 4,26−34

 

Prilika o rastočem žitu

In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

 

Prilika o gorčičnem zrnu

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

 

Zakaj v prilikah

V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

 

Ki je oznanjal Božje kraljestvo

 

V novem svetlem delu rožnega venca, ki ga je uvedel papež Janez Pavel II. imamo tudi skrivnost, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Kaj je to Božje kraljestvo?

V stari zavezi se Božje kraljestvo skoraj še ne omenja. »Ko je pravični (Jakob) bežal pred bratovim srdom, ga je (Modrost) vodila po pravih potih; pokazala mu je Božje kraljestvo (v videnju Božje lestve) in dala spoznati svetišče; obogatila ga je pri njegovem trudu in namnožila sadove njegovih prizadevanj« (Mdr 10,10), pravi knjiga modrosti.

V prvi Samuelovi knjigi je prevladujoča tema zemeljsko kraljestvo. Piscu ne gre za to, da bi prikril dvoumnost človekovega kraljevanja, ki je obsojeno na propad. Izrael ima samo Boga za kralja. Človekovo kraljevanje pravno ne izhaja iz človeške volje, ampak iz Božje avtoritete, ki ji je podrejeno. Prerok Samuel je posrednik Božje volje in ker jo kralj Savel ne spoštuje žalostno propade.

Za svetega pisatelja je zgodovina Božjega ljudstva podobna idealu teokratičnega kraljestva, ki ga je ustanovil Bog. Svojo voljo posreduje po prerokih vodi pa svoje kraljestvo po kraljih − Davidu in Salomonu. Dejansko je edini pravi kralj Bog, David prestoluje kot Božji namestnik. Kronist na podlagi zemeljske zgodovine opisuje idealno kraljestvo, kakor so si ga v njegovem času mogli predstavljati. En sam Bog je in zato samo en sam gospodar vesoljne zgodovine. Vesoljno Božje kraljestvo bo izšlo iz Abrahama in Jakoba ter se bo širilo naprej iz Jeruzalema. Tak vzorec kraljevanja je Cerkev poskušala v zgodovini uveljavljat okrog tisoč let, do konca srednjega veka.

V knjigi preroka Danijela Staroletni, Večni, Bog, izreka svojo sodbo proti silam teme. Na pogorišču nekdanjih kraljestev gradi novo kraljestvo, ki bo zaupano »sinu človekovemu«.

V novi zavezi pa je Božje kraljestvo središčna tema in dobi čisto novo vsebino. Matej Božje kraljestvo imenuje nebeško kraljestvo in ta izraz uporabi kar 51-krat. Izraz Božje izpušča zato, da ne bi žalil Judov za katere je pisal svoj evangelij, saj so se oni iz spoštovanja do Boga tega imena izogibali. Marko uporablja izraz Božje kraljestvo 14-krat in Luka ga uporabi 34-krat. Janezu, ki je zadnji pisal svoj evangelij, ni bilo potrebno več poudarjati da oznanja Božje ali nebeško kraljestvo, saj so bili takrat kristjani že tako preganjani, da ni nihče več sanjal o kašnem zemeljskem kraljestvu.

Nebeško ali Božje kraljestvo se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem. Cerkev nadaljuje Njegovo delo, vendar ona še ni pravo Božje kraljestvo. Kaj pomeni Božje kraljestvo bomo najlažje odkrili iz svetopisemskih odlomkov, ki ta izraz vsebujejo.

Janez Krstnik je v Judejski puščavi oznanjal: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 3,2). To približanje se je zgodilo  z Jezusovim nastopom saj je to kraljestvo Jezus sam. Takoj po skušnjavah in ko je slišal, da je bil Janez izročen je Božje kraljestvo začel oznanjat Jezus: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). »Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu« (Mt 5,19).

 »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20).

Za vstop v Božje kraljestvo se ni potrebno odpovedati samo vsemu slabemu, ampak tudi tistemu, kar samo na sebi ni slabo. »Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino« (Mr 9,47). »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mr 10,24−25). »Iščite njegovo (Božje) kraljestvo in to (bogastvo) vam bo navrženo« (Lk 12,31). »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18,3−4). V blagrih imajo preganjani in ubogi v duhu pri Mateju nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3−10), pri Marku pa Božje kraljestvo.

Za prihod Božjega kraljestva moramo prositi: »Pridi tvoje kraljestvo.

Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10). »Nebesa« so povsem uresničeno Božje kraljestvo: »zemlja«, naš celotni naravno-zgodovinski svet bi moral postati njihova podoba, ikona.

Pri Luku Jezus pošilja svoje učence »oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2) in ne dovoljuje nobenega kolebanja: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60).

Skoraj vse Jezusove prilike govorijo o Božjem kraljestvu:

»Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi« (Mr 4,26). Podobno je kvasu, ki ga je žena zamesila v tri merice moke, zakladu skritemu na njivi, majhnemu gorčičnemu zrnu, ki zraste v veliko drevo, trgovcu, ki išče lepe bisere, podobno je mreži, ki je zajela ribe vseh vrst, podobno je kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki, podobno je hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavcev za svoj vinograd, podobno je kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu, podobno je desetim devicam, ki so čakale ženina.

Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost«(Lk 17,20).

 »Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot« (Lk 16,16), vendar z Božjo pomočjo zmagovito: »Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo« (Lk 11,19−20).

»Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti« (Mt 23,13). »›Kateri od teh dveh (sinov tisti, ki je šel v vinograd ali tisti ki je obljubljal) je izpolnil očetovo voljo?‹ Rekli so: ›Prvi.‹ Jezus jim je dejal: ›Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo‹« (Mt 21,31). Cestninarji pojdejo pred vami. Jezus torej ne izključuje možnosti, da bo nekoč tudi (ves) Izrael vstopil v Božje kraljestvo. Nihče namreč ne gre nekam pred nekom, ki ne bo nikoli prišel tja.

Pri zadnji večerji je rekel: »Povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo« (Lk 22,18). Prišlo je torej z njegovo smrtjo in vstajenjem od mrtvih.

Pilat je poklical Jezusa in ga vprašal: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33).

Jezus tega naslova sam zase nikoli ni uporabljal, saj se je zavedal možnosti napačnega razumevanja in politične zlorabe. V velikonočnih dogodkih se dokončno razkrije značaj Božjega kraljevanja nad Izraelom in svetom in s tem tudi odgovor na najtežje vprašanje, zakaj trpljenje. Zato, ker je »bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Mt 24,33).

Jožef, »ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo.« (Lk 23,51−52).

Nikodemu, ki ga je vpraševal kako bi prišel v Božje kraljestvo je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi (v krstu) iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,5).

Pavel v svojem drugem pismu Timoteju pravi: »Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen« (2 Tim 4,18).

 

10. navadna nedelja

1 Mz 3,9−15;2 Kor 4,13−5,1; Mr 3,20−35

 

Jezus in Bélcebub

Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili.

Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.

Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.«

Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana?

Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli.

Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.«

To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

 

Jezusova mati in bratje

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

 

Odpuščanje

 

Pregovor pravi: »Bog odpušča vedno, človek samo kdaj, narava pa nikoli.« Sveto pismo nam dokazuje, da Bog v resnici vedno in velikodušno odpušča, toda klub temu nam postavlja en pogoj, da tudi mi odpuščamo drug drugemu. Z odpuščanjem izkazujemo usmiljenje, kar je druga beseda za dobroto. Farizeji tega niso bili sposobni, zato so bili vsaj dvakrat v obsodbi. Sami so bili grešniki in še druge so obsojali.

Obsojali pa niso samo »grešnikov«, ampak tudi pravične in tudi edinega Pravičnega samega. »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone,« (Mr 3,22) so govorili. Kako so mogli kaj takega izjaviti za Jezusa, ki je imel »Besede večnega življenja,« (Jn 6,68) ki je delal čudovita znamenja: »Ko je Simon Peter to videl (čudežni ulov rib), je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). Farizeji pa so za grešnika namesto sebe razglasili Jezusa. Tega niso naredili iz nevednosti ali iz slabosti, ampak iz  zakrknjene hudobije.

Najhujši greh, ki ga ne more niti Bog odpustiti, ostali grehi bodo odpuščeni, je greh proti Svetemu Duhu, to je zakrknjenost v slabem. Če nekdo sam to hoče mu tudi Bog ne more pomagati, ker bi mu s tem vzel svobodo.

V Svetem pismu imamo veliko čudovitih zgledov odpuščanja. Ps 51. pravi: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! Zakaj svoje pregrehe priznavam in moj greh mi je vedno pred očmi. Zoper tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil.«

Psalm 51. predstavlja Davidovo odkritosrčno priznanje grehov. Bog je videl njegovo iskreno kesanje in mu je od­pustil. Se nam zdi, da smo tako močno grešili, da se Bogu ne smemo več nikoli približati? Zmota. Bog je pripravljen znova in znova odpuščati in nam bo odpustil še tako veliko napako.

Egiptovski Jožef je zgled pravega odpuščanja. Zavrgli so ga in ga prodali v sužnost. Čeprav so ga bratje prodali, jim je odpustil in z njimi delil svoje premoženje. Njegov zgled nas vabi, da tudi mi odpuščamo, čeprav bi nas kdo priza­del. Maščevalnost ni po Božji volji.

»In ko so se mu približali, je rekel: ›Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življe­nju. Že dve leti vlada lakota v notranjosti dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi. Zato me je Bog poslal pred vami, da vam zagotovi obstanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev‹« (1 Mz 45,4−7).

Jezus nas v  Matejevem evangeliju uči moliti takole: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani… Vi torej molite takole: ›Oče naš… in odpusti nam naše dolge, in ne vpelji nas v skušnjavo.‹ Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,7−15).

Če želimo, da nam bo odpuščeno, moramo tudi sami od­puščati. S tem pred Bogom priznamo, da smo tudi sami grešniki, ki potrebujemo odpuščanja. Prositi odpuščanja, kakor tudi odpuščati je lahko enako težko. Mero za odpuščanje v donosu do Boga in dostikrat tudi v odnosu do bližnjega pa imamo sami. »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). Oboje je lahko težko: Boga, v iskreni spovedi prositi za odpuščanje in odpuščati svojim bližnjim. Kadar koli prosiš Boga, naj ti odpusti, se vprašaj ali si tudi ti odpustil drugim. Bodi prvi, ki ponudi roko spra­ve! Vračanje hudega s hudim ravno tako rani tebe kot tistega, ki mu je maščevanje namenjeno. Čeprav se tvoj nasprotnik ne spreobrne, ko mu odpustiš, se boš sam rešil grenkega bremena sovraštva.

»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ›Gospod, koli­kokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel raču­nati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gos­podar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in vse ti po­vrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil‹« (Mt 18,21−34). Služabnik pa ni bil sposoben tako odpustiti svojemu sohlapcu, zato je bil hudo kaznovan.

Judovski učitelji so učili, da je treba odpustiti − toda le trikrat. Peter predlaga nekoliko večje število. Jezus pa uči, da ne smemo šteti, kolikokrat odpustimo. Odpuščaj in s tem dokaži, da si Jezusovo zapoved ljubezni vzel zares.

Večkrat slišimo, da bi bilo krščanstvo še kar privlačno, ko ne bi bilo toliko nemogočih kristjanov. Tudi sami smo verjetno že spoznali kristjana, ki redno hodi k maši, pa nas je prevaral ali kako drugače razočaral. Obrtnik, ki je sicer kristjan, pa dobro loči obrt od vere. Duhovnik, ki pridiga o ljubezni in odpuščanju, vendar sam ni sposoben odpustiti najmanjše žalitve, zakonski par, ki hodi vsako leto na duhovne vaje, pa ima tudi tihe dneve zbranosti v jezi in sovraštvu, kristjani, ki hodijo redno k sveti maši pa preklinjajo kot dež, vasi, kjer so skoraj vsi verni, pa so tudi vsi med seboj skregani…

Gotovo nismo popolni, dolžni smo to priznati in Jezusa prositi odpuščanja. Najslabše bi bilo vztrajati v slabem in napadati tiste, ki bi nam hoteli pomagati postati boljši.

32. Davidov psalm pravi:

»Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,

ki mu je greh pokrit.

Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne prišteva krivde

in v njegovem duhu ni prevare.

Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke

zaradi mojega vpitja ves dan,

zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka,

moja moč je oslabela v poletni vročini.

Svoj greh sem ti dal spoznati,

svoje krivde nisem prikrival;

dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.«

In ti si odpustil krivdo mojega greha« (Ps 32,1−5).

 

Sveto Rešnje telo

2 Mz 24,3−8; Heb 9,11−15; Mr 14,12−16.22−26

 

Velikonočna večerja z učenci

Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila pashalno jagnje.

 

Postavitev Gospodove večerje

Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

 

Vrata k Bogu

 

Neki umetnik si je zamislil zanimiva cerkvena vrata. Razdelil jih je na štiri enake ploskve in vsaka je predstavljala evangeljski odlomek, ki se je nanašal na evharistijo.

Prvi prizor je predstavljal šest vrčev iz Kane, kjer je Jezus spremenil vodo v vino.

Drugi prizor je predstavljal pet ječmenovih hlebov in dve ribi v Kafarnaumu, kjer je Jezus pomnožil kruh in ribi.

Tretji prizor je predstavljal apostole pri mizi zadnje večerje.

Četrti prizor je predstavljal tri može za mizo in se je nanašal na velikonočno večerjo v Emavsu. Jezus jo je obhajal z učencema, ki ju je srečal na poti v ta kraj.

Umetnik je izbral te štiri svetopisemske prizore, ker se vsi nanašajo na sveto mašo, na Jezusov dar samega sebe pod podobo kruha in vina. Zato so prav ti prizori najprimernejši za vhodna vrata v cerkev, kjer se daruje maša.

Poglejmo si jih od bliže. V Kani je Jezus storil prvi čudež in s tem napovedal smisel svojega poslanstva. »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je - strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli -, je poklical ženina in mu rekel: ›Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.‹ Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj« (Jn 2,9−11). Starešina ni vedel od kot se je vzelo vino, zato je poklical ženina, poklicati pa bi moral pravega ženina Kristusa, ki bi mu lahko edini povedal od kot je vino.

Nekateri sodobni kristjani imajo težave pri verovanju, kako se je lahko voda spremenila v vino. Prvi kristjani niso imeli tako velikih težav, saj so živeli z naravo in so videli vsako leto, kako se ta čudež dogaja v naravi. Trta namreč srka vodo iz zemlje skupaj s hranljivimi snovmi in s pomočjo sonca ustvarja mošt, katerega pozneje glivice kvasovke spreminjajo v vino.

Pomembno sporočilo prizora pa ni spreminjanje vode v vino, ampak napovedovanje zadnje večerje, kjer se bo vino spremenilo v Jezusovo kri. In končno spreminjanje človekove slabotne umrljive narave v Božjo nesmrtno naravo.

Druga tabla prikazuje čudež s petimi ječmenovimi hlebi in z dvema ribama. Kruh se v Jezusovih rokah čudežno pomnoži in z njim se nasiti množica. »Jezus je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. In vsi so jedli in se nasitili.« (Mr 6,41−42).

Tudi s tem čudežem imajo nekateri današnji kristjani težave. Kako se more en Kristus razdeliti na vse ljudi vseh časov? Prvi kristjani niso imeli takih težav, saj so vsako leto videli podoben čudež v naravi. Jeseni so posejali pet kilogramov pšenice in poleti so je naželi petsto kilogramov. Naslednje leto je iz dela te iste pšenice nastal enak čudež. Toda zopet je pomembno, zakaj ga je Jezus storil. Ali samo zato, da je nasitil lačno množico, ali pa ima čudež globlji pomen?

Čudež hoče opozoriti ljudi na to, da se bo Jezus kmalu daroval za življenje vsega sveta. En Jezus bo odrešil ves svet. En Jezus bo nasitil ves svet. Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« (Jn 6,32 −33). Bog nas vabi na svojo gostijo, da ne bi omagali v puščavi tega življenja. Kruha je dovolj za vse. In je za vsakega prava in edina hrana, ki daje življenje. Ljudje nismo razdeljeni na tiste, ki lahko uživamo evharistijo in na tiste, ki je ne morejo, ta delitev je od hudega. Vsi se lahko, če hočemo, pridružimo evharistični gostiji.

Tretja tabla predstavlja zadnjo večerjo, kjer je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri.

»Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ›Vzemite, to je moje telo.‹ Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: ›To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge‹«(Mr 14,22−24).

Nekaj podobnega se dogaja v našem telesu. Jemo kruh in pijemo vino in ta se spreminjata v meso in kri. Ali smo še pozorni na čudeže našega življenja? Če smo, potem bomo lahko spoznali tudi Jezusov evharistični čudež, ki pa nam ne omogoča samo zemeljskega življenja, ampak nam daje tudi deležnost pri Jezusovem Božjem življenju pri njegovi Božji naravi in nesmrtnosti. »To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,50−51).

In že smo pri četrti tabli, ki prikazuje Jezusov evharistični obed z dvema učencema v Emavsu. Umetnik upodablja prizor, kjer je Jezus, »Ko je sédel z njima za mizo, (je) vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju« (Lk 24,30−31). Spoznala sta ga po lomljenju kruha, to je po evharistiji. Že prej pa ju je na ta čudež pripravil z Božjo besedo. Po srečanju z Njim sta takoj vstala in ga še isti večer šla oznanjat. Tudi mi spoznavamo vstalega Kristusa po njegovi besedi in evharistiji. Iz neživega vstaja živo, iz zemeljskosti vstaja nebeško. Iz nevernikov se rojevajo verniki, iz posameznikov Cerkev

Umetnikova zamisel je svojevrsten teološki prikaz evharistije, ki izhaja iz napovedi v Kani, predpodobe v Kafarnaumu, zadnje večerje v Jeruzalemu, kjer je bila ustanovljena, in Emavsa, kjer se je prvič obhajala.

Zdaj se obhaja vsak dan, skoraj v vsaki cerkvi, do konca sveta. Te skrivnosti ne bo nikoli konec. Če po vsem tem še vedno ne vemo kaj početi, potem Jezus pristopa kot k učencem tudi k nam in nam pravi: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,18−20). Prav po evharistiji je Jezus najbolj z nami.

Ni dolgo, kar so ob irskih obali odkrili štiristo let staro ladjo in na njej so našli tudi mnogo trupel. Pri nekom so našli zlat poročni prstan, na katerem je bilo vgravirano srce in zraven napis: »Več ti ne morem dati.« Res je, če nekomu damo srce, mu nimamo dati še kaj več, ker smo mu dali vse. V evharistiji nam Jezus daje samega sebe; več nam ne more dati.

Dragi verniki, danes bo duhovnik zopet pred vami rekel »Kristusovo telo« in vam dal hostijo. Več vam ne more dati in v vašem življenju vam nikoli ne bo nihče dal. Ne zavrzite tega največjega Božjega daru, ampak ga vse svoje življenje spoštljivo prejemajte, da vas bo iz pozemeljskosti preoblikoval v nebeškost. Amen.

 

(Prim. Mark Link, S. J., Illustrated Sunday Homilies 1988, str. 67−68.)

 

Sveta Trojica

5 Mz 4,32−34.39−40; Rim 8,14−17; Mt 28,16−20

 

Jezus pooblasti učence

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

 

Govoriti ali molčati ?

 

Danes praznujemo praznik Svete Trojice. To je praznik nam nedostopnih skrivnosti. Mi bi radi vse razložili, opisali in doumeli, tukaj pa je naša naloga, da se do tal priklonimo, to je, da se vdamo. Tudi v vsakdanjem življenju marsikaterih stvari ne razumemo, čeprav bi jih radi. Na primer: kaj je skrito v človeku, zakaj moramo trpeti, čeprav smo nedolžni? Dostikrat sicer mislimo, da vse razumemo in vemo, ko ne vemo ničesar ali pa vsaj premalo, da bi lahko govorili. Pa naj bo to o bližnjem, o politiki, o napovedovanju prihodnosti…

Tri Božje osebe (Presveta Trojica) so najpogosteje omenjene v naših molitvah, ki jih začenjamo in končujemo s križem. Ko prihajamo v cerkev in odhajamo iz nje, se pokrižamo v imenu vseh treh Božjih oseb, v imenu katerih smo bili krščeni. Duhovnik končuje mašne molitve z besedami: »Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.« Pokrižamo se na čelu v imenu Očeta, ki je vse z modrostjo ustvaril, na ustih v imenu Sina, ki se je razodel po besedi in ljubezni do smrti na križu in na prsih v imenu Svetega Duha, ki nas posvečuje, nam daje pogum in vse povezuje.

Boga samega na sebi ne moremo spoznati, ampak ga lahko spoznavamo le takega, kot se nam je razodel. Bog Oče v stari zavezi kot Stvarnik, Bog Sin, druga Božja oseba, v novi zavezi kot Odrešenik in Bog Sveti Duh, tretja Božja oseba, kot posvečevalec in vodnik.

Sveta Trojica je nedoumljiva skrivnost bivanja. Popolna enost v različnosti. Polnost življenja. Vzor najpopolnejše skupnosti. Prevevanje, dajanje in sprejemanje. Ne omejen krog treh končnih oseb, ampak popolno sozvočje neskončnosti. Bog Oče večno ustvarja, Bog Sin se večno rojeva, pa ne kot mlajši ali poznejši, ampak kot enak Očetu; in iz njune ljubezni raste Bog Sveti Duh.

Da ne zapademo v nerazumljivo učenost raje poslušajmo zgodbo, ki si jo boste neprimerno laže zapomnili. Govori se, da so Mojzes, Jezus in Starček igrali golf. Začel je Mojzes in žogico nerodno udaril v sredino velikega jezera, kjer se je potopila. Problem je hitro rešil. Dvignil je svojo palico in jezero se je razdelilo na dvoje kot Rdeče morje, ko je po Božjem naročilu skozenj peljal Izraelce. Po nekaj poskusih je potem žogico spravil v zaželeno luknjo. Drugi je bil na vrsti Jezus. Njegova žogica je zaplavala po gladini jezera. Tudi s tem ni bilo težav. Jezus je normalno pripešačil po vodi do nje in jo udaril v pravo luknjo. Tretji je bil na vrsti Starček. Videti je bil najbolj neroden izmed njih. Žogico je udaril na neko streho v bližini. Od tam je padla v jezero. Z njo se je začela igrati riba in žogica ji je ušla na travo ob jezeru, veter pa jo je potem počasi kotalil, da je nazadnje s prvim udarcem končala v luknji. Ko sta to videla druga dva igralca, sta bila nejevoljna, ker je Oče očitno spet uporabil svojo Božjo moč, da se je vse gibalo njemu v prid. »Dogovorili smo se, da tega ne bomo počeli,« sta protestirala. »Saj sta tudi vidva uporabila svoje čudežne sposobnosti,« se je branil. »Ali se bomo zopet prepirali?« se je oglasil Sveti Duh. »Zakaj za vsako ceno poskušate biti moderni in se spuščate na človeško raven!« In Sveta Trojica se je z Mojzesom in še nekaterimi drugimi gledalci odpravila nazaj v nebesa. Tudi ta poskus, da bi se približali človeku, se je končal na pol poti.

Tako bi po človeško opisali življenje Svete Trojice. Pa je verjetno bolje, da jo pustimo oditi v nebesa. Bolj pametno bi bilo, da bi se mi pobožanstvili, kot pa da poskušamo Božje skrivnosti počlovečiti.

Vse tri osebe so enakovredne in tudi enako neskončno stare, če lahko uporabimo ta pojem. Neki oče je zasmehoval sina: »No, kaj ste se pa danes učili pri verouku?« »Učili smo se o Sveti Trojici, očka.«

»Potem so ti gotovo tvezili, da oče ni starejši od sina, kot da jaz nisem starejši od tebe.« »Prav tako, očka.« »Kakšne nesmisle vas tam učijo! Kdor ima vsaj malo soli v glavi, jim ne more verjeti. Da oče ni starejši od sina?!« »Seveda ne, očka. Ti si prav toliko časa moj očka, kot sem jaz tvoj sin.«

Bogu se spodobi, da je tako velik, da ga njegova »stvaritev« ne more razumeti. Muslimani in Judje častijo kot mi enega Boga, vendar v eni osebi. Pri nas bi mu ustrezala prva Božja oseba. Nam se čudijo, da priznavamo enega Boga v treh osebah. Kako bi se ne, saj je tudi nam vse to nelogično ali vsaj čudno, ampak kaj hočemo, naša vera je razodeta, tak se nam je Bog razodel na več mestih. Najboljši dokaz za Sveto Trojico je Jezusov krst v Jordanu. Takrat so se razodele vse tri Božje osebe hkrati. Bog Oče se je oglasil in rekel: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje. Njega poslušajte.« Sveti Duh pa je prišel nad Jezusa v podobi goloba.

Nekoč, ko je islam ogrožal Evropo, je sultan izzval kristjane, naj mu pojasnijo, kako je lahko Bog eden v treh osebah. K njemu so poslali sv. Cirila, ki mu je na kratko razložil: »Vaš Bog je tako majhen kot mlaka, vsak jo lahko prebrede. Naš Bog pa je tako velik kot morje, da ga nihče ne more preplavati.« To pomeni: noben človek ga ni sposoben razumeti.

Potem ko smo v cerkvenem letu podoživljali vse glavne skrivnosti naše vere, je pred nami tista, ki nam pravi: Bog je neprimerno več kot to, kar lahko opišemo, podoživljamo in praznujemo.

Po drugi strani pa nam je z učlovečenjem Jezusa Kristusa postal neskončno blizu. Postal je naš največji prijatelj saj pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Apostol Pavel v drugem berilu pravi, da nas je Bog po Svetem Duhu posinovil. »Bratje in sestre, vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14). Torej tudi mi smo povabljeni in tudi smo, če se damo voditi Božjemu Duhu, del te Božje družine, del tega svetega občestva in sodediči nebes.

V evangeliju smo slišali, da so nekateri, ko so ga videli dvomili, vendar jim je kljub temu z vso oblastjo, ki mu je bila dana v nebesih in na zemlji naročil naj ga oznanjajo in naj krščujejo. Po prejemu Svetega Duha na binkošti so v njegovi moči in njemu poslušni bili tudi ti zmožni začeti uresničevati to naročilo.

Naša naloga je učiti, kar nam je Jezus zapovedal, in krščevati v imenu vseh treh Božjih oseb. Tako se Bog ne bo izgubil v neki abstrakciji, ampak bo z nami vse dni do konca sveta. V skromni ponižnosti ga sprejmimo in oznanjajmo. Amen.

 

 

 

Binkoštna nedelja

Apd 2,1−11; Gal 5,16−25; Jn 15,26−27; 16,12−15

 

Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

 

Novo stvarjenje

 

Prihod Svetega Duha, ki se je zgodil petdeset dni po Jezusovem vstajenju, opisujejo Apostolska dela (prvo berilo). Današnji evangelij je iz sklopa Jezusovih poslovilnih govorov in je napoved tega dogodka. Takoj po vstajenju pa jim je rekel: »›Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.‹ In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ›Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani‹« (Jn 20,22−23). Ko je dihnil vanje, je namignil na stvarjenje človeka. Kakor je prvi človek postal živo bitje, ko je Bog »dihnil v njegovo obličje oživljajočega duha« (prim. 1 Mz 2,7), tako je zdaj človek postal novo, odrešeno, z Bogom spravljeno stvarjenje. Z odpuš­čanjem grehov človek postane »nova stvar« (2 Kor 5,17). Odrešenje bodo res posre­dovali učenci, vendar bo Bog tisti, ki bo ljudem odpuščal grehe in jih prerajal v »novo stvar«. To je Jezus povedal z besedami »so jim odpuščeni« (od Boga). 

Čeprav je Jezus vanje dihnil in jim podelil Svetega Duha na veliko noč, so začeli to službo izvr­ševati šele na binkošti. Podelitev Svetega Duha na veliko noč pomeni, da je dar Svetega Duha in odpuščanje grehov sad Jezusovega vstajenja. Ko je dihnil vanje, jih je usposobil za službo odpuščanja grehov, sposobni pa so jo bili opravljati šele, ko so prejeli Svetega Duha na binkošti.

Za nekoga, ki se samopoveličuje, pravimo, da se napihuje. To dobesedno pomeni, da je poln zraka. Za ljudi, ki delajo brez Boga, je rečeno, da so se »zvijali kot porodnica, rodili pa so samo veter.« Ti so bili res polni samo zraka. Božji dih pa je poln življenja. Z Božjim dihom je bilo ustvarjeno vse stvarstvo. Marija, napolnjena s Svetim Duhom, je rodila Božjega Sina. Ko je prišel Sveti Duh na binkošti v apostole, je prišel podobno, kot bi se bližal silni vihar. Kot da bi bil veter, pa ni bil veter, bilo mu je samo podobno, bila je tretja Božja oseba. Apostoli, napolnjeni s Svetim Duhom, so pojadrali v svet. Delali so čudeže in spreobračali. Oni sami so postali nova stvar, novi človek in tudi vsi, ki so se dali po njih voditi Duhu.

Božji besedi, ki so jo že prej slišali in poznali, je dal učinkovitost Sveti Duh. Šele po njegovem prihodu je bila oznanjena in prepričljiva. Sveti Duh vsakemu, ki ga prejme, razodeva skrivnosti, ki jih prej ni poznal, čeprav je bil teoretično seznanjen z Jezusovim oznanilom. Jezus je apostolom rekel: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko bo prišel Duh, vas bo spomnil vsega in poučil o vsem … (Jn 16,12). Vsega ne bi mogli nositi, ker, kakor pravi apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Ne bi si mogli vsega zapomniti. In razumeli ne bi bistva, ki je odrešenje. Duh je tisti, ki človeka vodi na pot odrešenja. Apostoli so, ko so ga prejeli, pozabili nase: na svojo varnost, na svoj poklic, na svoje družine in so začeli živeti samo za Boga − za njegovo delo odrešenja. Sprejeli so novo stvarstvo, novo danost in jo začeli ustvarjati tudi v drugih. Če človek živi zase in ustvarja svet zase, vse uniči.

V začetku stvarjenja je bilo vse pusto in prazno zavito v brezoblično gmoto kaosa. Tako pravi druga vrstica Svetega pisma: »Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodam« (1 Mz 1,2). Izrazi pusta in prazna, tema, globine, vode pomenijo stanje ustvarjenega sveta pred posegom Božjega Duha. Svet je bil takrat grozljiva brezoblična mrtva gmota pravodovja − kaos. Duh Božji ali Božji dih, ki je vel nad vodami, pa je že napoved začetka urejanja in oživljanja sveta.

Poslušajmo, kako so učenci neke poklicne šole v Nemčiji opisali človekovo ustvarjanje. Iz njihove parafrazirane zgodbe o stvarjenju sveta je razvidno, da če človek ne dela po navdihih Svetega Duha v bistvu uničuje.

»V 20. stoletju so ljudje na novo ustvarili nebo in zemljo. Na vodah je plavalo olje in dim je zatemnjeval obzorje. Tedaj so ljudje rekli drug drugemu: Bodimo ekonomični in produktivni; bodimo osamljeni in nerodovitni. Da bi se zavarovali pred svojim stresom, so ustvarili leteče pošasti: reaktivce, bombnike, različne rakete z atomskimi na­boji.

Ustvarili so vozeče pošasti: tanke, topove, rampe za izstreljevanje najrazličnejših raket.

Ustvarili so plavajoče pošasti: letalonosilke, rušilce, atomske podmornice − vse po njihovih vrstah.

Toda ljudje so se čutili vedno bolj negotove. In pobijali so svoje otroke, še preden so se rodili − na stotisoče leto za letom. In ljudje so bili ponosni na kri svojih rok in imenovali so jo napredek.

V 20. stoletju so ljudje govorili drug drugemu:

Ne klečimo več pred starim Bogom, osvobodimo se! In ustvarili so si novega boga, ga okrasili z lakom in s kromom ter ga imenovali avto.

In njegove strupene vonjave so spremenile nekoč cve­toča mesta v brezupne asfaltne puščave.

Toda narod je ostal zvest svojemu novemu bogu.

Na črnih oltarjih, ki so jih imenovali ceste, so darovati človeške žrtve: stotisoče, leto za letom.

In ko je kri pordečila oltarje in sta polagoma pohajala zrak za dihanje in voda za pitje, se je ljudi polotil strah, da bi morali misliti.

In ustvarili so ogromno industrijo zabave, ki naj bi ljudi držala v neprestanem in nesmiselnem gibanju, da bi jih obvarovale pred mišljenjem. Svoje želje in hrepe­nenje so usmerili v nekoristno brkljarijo, od katere so pričakovali srečo, ki pa jih je vedno znova razočarala in

vrgla nazaj k njihovemu lastnemu jazu. ­In strah ljudi je bil tako velik kot

gora. In gora je pokopala vse njihove upe pod seboj.«

Tako so opisali človekovo stvarjenje Učenci poklicne šole iz Altottinga.

Ta opis se zdi precej črnogled. Morda se res vse to še ni tako kruto uresničilo. Vendar pa se bomo brez Božjega Duha v tem svetu znašli prav tam, kjer nakazujejo ti mladi.

Človek gradi ta svet po svojih zamislih in potrebah. Poganske religije so nastale kot odgovor na religiozne potrebe, ki so jih ljudje nosili v sebi. Zadovoljevanje svojih potreb, pa čeprav religioznih, je malikovalstvo. Malik je naša podoba boga, sami ga ustvarjamo. Kaj vse so si ljudje že izmislili v imenu religije ali ideje, ki je imela religijske oblike: obredno pobijanje in mučenje, skupinske samomore, samomorilske napade. Tudi v krščanstvu, ki je razodeta vera, ker smo jo prejeli od Boga, se lahko obnašamo pogansko. Tudi mi lahko bolj skrbimo za zadovoljevanje lastnih potreb in se zapremo navdihom Svetega Duha. To velja za duhovnike, ki »pasejo sebe«; za vernike, ki od duhovnika zahtevajo, da dela vse po njihovih zamislih ter tako iz njega naredijo uradnika in organizatorja. Zanje veljajo Jezusove besede, ki so jih otroci govorili drug drugemu: »Piskali smo vam, pa niste plesali, peli smo žalostinko pa niste jokali« (Lk 7,32). Bog naj bi tako plesal, kot bi oni piskali. Vse naj bi bilo v skladu z njihovo skisano pametjo. Pavel piše Timoteju: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom« (2 Tim 4,3).

Takim napihnjencem bi bil potreben dinamit. Jezus je na veliko noč učencem naročil, naj ne hodijo iz mesta, »dokler ne prejmejo moči od zgoraj« (Lk 24,49). Za moč uporablja besedo dunamis, ki jo poznamo kot tujko dinamit. Vsi vemo, kakšno moč ima to razstrelivo. To je sijajna prispodoba za moč Svetega Duha. Njegovo delovanje na duhovnem področju je kakor dinamit na telesnem. Tako deluje od vsega začetka. Je nov veter, ki vse dela novo. Kdor se boji spremembe, se preveč naslanja na strukturo. To napako dela tudi tisti, ki stalno menjuje in povečuje strukture, kot da ga bodo te rešile. Sveti Duh uničuje okostenele strukture in odnaša napihnjence.

Apostolska dela so knjiga Svetega Duha. Z njegovo pomočjo so preprosti ribiči za vselej versko in politično spremenili rimski imperij in potem ves svet. Apostolska dela so zgodovina prve Cerkve, pravzaprav zgodovina njenega nastanka in širjenja v svet. Knjiga opisuje dejanja in dela apostolov in drugih blagovestnikov, pri čemer je značilno, da so njihova dela prikazana tako, da je bil Sveti Duh njihovo notranje počelo. Duh vodi Cerkev preko čeri, ji nakazuje pota in kaže prostor pod soncem, tako da je po njegovem delovanju vedno živa in vplivna, mikavna in sodobna, iznajdljiva in prilagodljiva. Čeprav je stara, ni zastarela; čeprav je na tem svetu, ni od tega sveta; čeprav nekatere bega, vse ureja in kaže pot rešitve; čeprav odpisana, je živa in daje pravo življenje. Amen.

 

7. velikonočna nedelja  Apd 1,15−17; 1 Jn 4,11−16; Jn 17,11−19

 

Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.

 

Svet

 

Božje stvarstvo je čudovito in hkrati kdaj tudi čudno. Eno izmed takih čudnih čudes je vodni pajek. Kličejo ga tudi pajek potapljač, ker živi v rekah in tolmunih, in sicer pod vodo. In kako preživi v tem, zanj tujem življenjskem okolju? S svojo mrežo si splete gosto, svilnato, zvonu podobno košaro. Vanjo na površju ulovi balonček zraka in ga povleče v svoje podvodno bivališče. Prevrnjeno pritrdi na kakšno rastlino ali drug predmet. Potem je za nekaj časa preskrbljen. V svoj dom vstopa, in si dovaža svež zrak, skozi spodnjo vhodno odprtino. Tako lahko živi in preživi v zanj popolnoma tujem okolju.

Tudi kristjani živimo v tem svetu, vendar nismo od tega sveta. Tudi mi smo se dolžni zaščititi pred njegovimi smrtonosnimi učinki. To storimo tako kot podvodni pajek: sprejemamo milost od zgoraj, se z njo obdajamo in jo uživamo. Ne pa izoliramo. Tudi pajku za preživetje ne pomaga le osamitev, ampak si mora iskati hrano in imeti zarod.

Jezus svoje učence, čeprav niso od tega sveta, pošilja v svet in tudi Očeta ne prosi, naj jih vzame s sveta, ampak naj jih posveti in obvaruje.

V evangeliju se kar devetkrat, torej povprečno v vsaki vrstici enkrat, pojavlja beseda svet. Ves evangelij je molitev za učence, ki bodo odšli na zahtevno nalogo v svet. Med apostoli in svetom je namreč nasprotje, celo sovraštvo: »… svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Niso od tistega sveta, kateremu tudi Bog ne pripada, čeprav ga je ustvaril in zanj dal svoje življenje. Ta svet gre zaradi človekove svobodne volje in njegovega greha po drugačni poti. Kakor takrat tudi danes ta sv